Podcasts about pomemben

Na spletni strani italijanskega senata je odslej dostopna tudi slovenska različica italijanske ustave. Pobudo za to so dali v Svetu slovenskih organizacij (SSO), eni od krovnih organizacij naše narodne skupnosti v Italiji. Kot še navajajo, gre za pomemben korak pri uresničevanju jezikovne enakopravnosti in priznavanju vloge slovenske narodne skupnosti v državi. Mineva namreč 80 let od ustanovitve Republike Italije. Prevod je pripravil centralni urad za slovenski jezik pri deželi Furlanija - Julijska krajina. SSO še navaja, da objava slovenske različice italijanske ustave na spletni strani senata predstavlja pomembno simbolno in praktično dejanje, to potrjuje spoštovanje jezikovne raznolikosti, krepi vidnost slovenske narodne skupnosti v Italiji ter omogoča širšo dostopnost ustavnih načel in vrednot v slovenskem jeziku. V SSO še ocenjujejo, da gre za znak pozornosti do slovenske narodne skupnosti in prispevek h krepitvi demokratičnih vrednot, dialoga in medsebojnega spoštovanja

Rdeči revirji tudi letos v zasavska mesta prinašajo živahno kulturno dogajanje in razne umetniške vsebine, kot so gledališke predstave, koncerti, performansi, razstave, delavnice in ulični nastopi, ki skupaj ustvarjajo posebno vzdušje. Mednarodni festival uprizoritvenih umetnosti, ki je znan po svoji neposrednosti, sproščenosti in povezovanju lokalne skupnosti, spodbuja druženje med umetniki, prebivalci in obiskovalci vseh generacij. Pomemben del festivala Rdeči revirji ostajata tudi humor in hudomušnost, ki se prepletata z resnejšimi umetniškimi sporočili ter družbenimi temami. Eden najbolj prepoznavnih kulturnih dogodkov v Zasavju se začne v Hrastniku in v Zagorju, sklepni del pa bo junija še v Trbovljah in prvič v Litiji.

Pred nami je politično pester teden, nadaljevale se bodo aktivnosti za oblikovanje nove vlade. Po napovedih bo podpisana koalicijska pogodba ter vložena kandidaturo Janeza Janše za mandatarja. Na tapeti bo tudi interventni zakon, jutri bo o vetu nanj odločal državni svet. Drugi poudarki oddaje: Ukrajina izvedla enega najsilovitejših povračilnih napadov na Rusijo, več mrtvih Italijo pretresel napad v Modeni, mesto danes obiskal državni vrh V Moškanjcih uprizorili množično letalsko nesrečo, sodelovale vse intervencijske službe

Po drugi svetovni vojni je Slovenija v okviru Jugoslavije doživela obsežno družbeno, politično in gospodarsko preobrazbo. V tem procesu je delo žensk postalo ključen element obnove države, modernizacije in gradnje socialistične družbe. Medtem ko je bilo po prvi svetovni vojni žensko delo zunaj doma pogosto razumljeno kot začasno, je po letu 1945 postalo simbol napredka in družbenega razvoja. Socialistična oblast je spodbujala zaposlovanje žensk, njihovo politično udejstvovanje ter vključevanje v sindikate, delavske svete in organizacije, kot je AFŽ. Poleg tega so ženske leta 1945 dobile volilno pravico, ustava pa jim je zagotovila formalno enakopravnost, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ter socialno zaščito. Ženske so se množično zaposlovale tudi zaradi sistema varstva mater, ki je bil v mednarodnem okolju eden iz med bolj razvitih. Kljub modernizaciji pa so se ohranjale tudi tradicionalne oblike ženskega dela. Značilen primer so perice iz okolice Ljubljane in na robovih nacionalnega prostora, ki so še dolgo opravljale težko fizično delo pranja perila za mestne družine. Njihovo delo je pomenilo pomemben vir dohodka, vendar je hkrati ostajalo vpeto v tradicionalne vzorce, saj so bile še naprej podvržene družinskemu nadzoru. Perice so vseeno imele določen ugled, saj so bile tudi pomembne prenašalke kulturnih vsebin; z rednimi stiki z mestom so v vaško okolje namreč prinašale novice, navade in novosti. Pomemben vidik emancipacije žensk je predstavljal tudi prosti čas ter kulturno-umetniško udejstvovanje. Vendar je bila ta udeležba na srečanjih, prireditvah, dogodkih kulturnega in športnega značaja, pogosto omejena zaradi pomanjkanja časa, dvojne obremenitve in vztrajanja patriarhalnih norm, zlasti na podeželju, kjer javno nastopanje žensk ni bilo vedno družbeno sprejeto. Nasploh pa je ena ključnih napetosti, s katero to obdobje ne prekine, razlika med formalno enakopravnostjo in dejanskim položajem žensk, ki so še naprej nosile glavno breme gospodinjskega dela in skrbi za družino. Nekaj podobnosti je sicer bilo s kapitalističnimi državami, kjer so poskušali uvajati načelo enakopravnosti, vendar so se v praksi ohranjale plačne razlike, precej večja je bila negotovost zaposlitve žensk, predvsem mater ... Celotno obdobje zgodnjega socializma tako zaznamuje dvojnost: na eni strani napredek na področju pravic, zaposlovanja in javne vloge žensk, na drugi strani pa vztrajanje tradicionalnih družbenih vlog in neenakosti. Žensko delo – tako plačano kot neplačano – je bilo ključno za modernizacijo družbe, hkrati pa razkriva razkorak med načeli, doktrinami in nazori ter vsakdanjo realnostjo žensk. Sogovornici: soavtorici razstave Ženske in delo med tradicijo in modernizacijo: obdobje zgodnjega socializma v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije:zgodovinarka dr. Marta Verginella (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) in zgodovinarka dr. Urška Strle (Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU). Fotografija: Bizoviške periceMuzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije (fond Marjana Cigliča)    

Pomemben del misijonskega življenja je prostovoljstvo. Pri nas za koordinacijo prostovoljcev skrbi Misijonsko središče Slovenje. Slišali ste, kateri programi živijo in koga vabijo k sodelovanju.

Po ocenah strokovnjakov obstaja približno 200 različnih bolezni, ki se lahko prenašajo s hrano, od bakterijskih okužb do zastrupitev z nevarnimi snovmi. Nadzor nad živili je zato še kako pomemben in poteka na več ravneh, od pridelave in proizvodnje do trgovinskih polic. Pomemben del te verige smo tudi potrošniki. Preprosti koraki v domači kuhinji, od higiene rok do pravilnega shranjevanja hrane pri temperaturi pod 5 stopinj Celzija, lahko pomembno zmanjšajo tveganje za okužbe. Kako pogosto se živila sploh odpokličejo, zakaj do tega pride in na kaj moramo biti pozorni pri nakupu in pripravi hrane? Odgovarja dr. Eva Marija Čad z Zveze potrošnikov Slovenije. Projekt sofinancira Evropska unija v okviru sporazuma o dodelitvi sredstev št. 101196292. Izražena stališča in mnenja so izključno stališča in mnenja avtorjev in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Izvajalske agencije Evropskega sveta za inovacije in mala in srednja podjetja (EISMEA). Niti Evropska unija niti organ, ki dodeljuje sredstva, zanje nista odgovorna.

V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici bo nocoj potekal 69. redni občni zbor Zveze slovenske katoliške prosvete, ki bo tudi volilnega značaja. Izteka se namreč triletni mandat predsednika Miloša Čotarja ter upravnega odbora. Kot so sporočili iz organizacije, je to obdobje zaznamovalo več dogodkov, ki so presegli okvire njenega rednega programa. Med največjimi izzivi je bila priprava na Evropsko prestolnico kulture 2025, pri katerem je ZSKP sodelovala tako posredno kot neposredno. Bila je tudi del projekta »Singers' Corners«. Pomemben organizacijski in vsebinski izziv je predstavljala tudi lanska osrednja proslava Slovencev v Italiji ob slovenskem kulturnem prazniku z naslovom »Mestoma«, ki je utrdila vlogo Zveze kot pomembne povezovalke kulturnega prostora. Ob tem je ZSKP ves čas izvajala tudi svoje redne programe in pobude, ki ostajajo temelj njenega delovanja. Med njimi so revija pevskih zborov Cecilijanka, koncerta Primorska poje v Gorici in Štandrežu, niz veseloiger »Iskrivi smeh na ustih vseh«, kulturne izmenjave na Koroškem, prisotnost na pouličnem dogodku Okusi ob meji ter podelitev priznanja Kazimir Humar.

»Ko glas žensk postane zgodba« je bil naslov tokratnega koncerta Koroška poje, posvečenega ustvarjalkam v glasbi. Nekaj njihovih glasov in zgodb lahko slišite v tokratni oddaji. Pomemben glas je koroška Slovenka Olga Voglauer, že drugi mandat poslanka v avstrijskem državnem zboru. V prvem je bila poslanka strank vladne koalicije, zdaj je v opoziciji. Kako ji ustreza spremenjena vloga pa tudi, kakšen je odnos avstrijske vlade do manjšin? Ustavimo se na srednji šoli v Pliberku in preverimo, kako potekajo priprave na pilotno uvedbo dvojezičnega pouka. V Tržaškem knjižnem središču se pridružimo praznovanju prvega nacionalnega dneva branja. Odpravimo se tudi na Gornji Senik, kjer je nedavno obilno sneženje poškodovalo električno omrežje in povzročilo prebivalcem obilo težav. Nekateri so bili brez elektrike skoraj dva tedna. Kako so se znašli? Prisluhnite!

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja. Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih. Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih. Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. Na bronasto zlatem ovitku knjige esejev Dušana Šarotarja je črno-bela fotografija sedmih veslačev v dolgem čolnu. V levem kotu zgoraj je opazno še eno veslo, veslo osmega veslača. Okrnjena celota. Mar ni tako tudi v življenju? Vedno je še nekaj zadaj, prikrito, neznano. Kakor zgodba, nikoli do kraja povedana. Kakor spomin, nikoli popolnoma razjasnjen. Usklajeno veslanje ekipe kot prispodoba sožitja. In najbolj me zanima veslač, ki ga ni na sliki. Mar ni tako s spomini? Nikoli ni vse do zadnje podrobnosti izpovedano ali izgotovljeno. Sizif in Proust – simbola trenutka in večnosti, vztrajnosti in predanosti. Še preden knjigo odprem, mi fotografija ponuja prvi premor, počivališče pred branjem. Fotografija. Veslači veslajo vzvratno. Nekako na slepo. Zaupati morajo krmarju. Jaz, bralka, moram zaupati pisatelju. Odprem knjigo. Predam se jasno zapisanim mislim, izbornemu jeziku, prepletu presunljivih spominov in fotografij. Spomin na nekaj, na kar smo mislili že večkrat, se vsakič drugače izostri in razkrije. Tudi fotografija je odvisna od osvetljave. Jutranja svetloba, večerna svetloba. Pomemben je izbrani kot. Pri pisanju je pomemben naklon do obravnavane teme, razjasniti je treba iztočišče in bralca pripeljati do poante. Kaj se bo iz predaje določenemu spominu izcimilo? Spoznanje, strah, obžalovanje, obtožba? Ali pa samo informacija? Pisatelj je kot veslač, ki zaupa notranjemu glasu in črpa iz svoje zakladnice znanja in vedenja. Nikoli ne počiva. Tudi ko ne piše, je zamišljen. Obuja spomine. In zapisuje jih v prepričanju, da bojo vredni spominjanja, tudi ko njega več ne bo. Tako pisanje dobiva težo in smisel: "Pomislim, v hoji, pešačenju se skriva nekaj globljega, kar začutim, šele ko se odpravim na daljši sprehod ali pohod, ali po drugi strani, kadar sem sredi pisanja knjige, bodisi romana ali pesniške zbirke. Pišem predvsem v ritmu tistih, ki hodijo peš, torej v dolgih in vase zavitih stavkih. Hoja je način spominjanja." Spominjanje kot proces pisanja ali kot osmišljanje bivanja je osrednja tema Šarotarjevih esejev v zbirki Počivališča na poti. Pisanje je hoja s pogledom nazaj, ki ga prekinja globlji razmislek na razglednih točkah. Na spominskem sprehodu se pridružijo avtorjevi prekmurski literarni predniki in sopotniki Miško Kranjec, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Vlado Žabot in tudi arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval Mursko Soboto kot evropsko mesto. Spomeniki in nagrobniki, parki, gradovi, vile, podrte hiše, porušena sinagoga. Močno spominsko ozadje so tudi člani prekmurske judovske skupnosti in Šarotarjeve družine, ki so bili žrtve pregonov Judov v 2. svetovni vojni – in tudi po njej, kakor priča rušenje sinagoge. Judom se je pisatelj posvetil že v romanih Biljard v Dobrayu in Zvezdna karta. Med pisanjem kot obredom spominjanja se oglašajo sorodniki, ki so pisatelja oblikovali v zgodnjem otroštvu. Spominja se tudi prijateljev, ki jih je srečeval na literarnih poteh: Hrvaška, Avstrija, Nemčija, Gruzija, Bosna in Hercegovina, Rusija, Grčija, Italija. Vendar ne gre za literarni žurnalizem ali prezgodaj napisano avtobiografijo. Tudi ne za bahaško samopromocijo. Dogodki si ne sledijo po logiki časa ali prostora, temveč po izbruhih in vrzelih spomina, ki kot neusahljiv bršljan ovija sprotnost: "Kar se dogaja okrog nas, je spomin, vprašanje je samo, kdo se še spominja. Živimo v času hiperprodukcije spominov, računalniki, internet, mobilni telefoni, megalomanski muzeji, digitalne fotografije, vojne, podnebne spremembe, migracije, vzpon skrajne desnice, izhlapevanje levice; zdi se, da je narcisistična kultura spominčkov, selfijev, imidžev, novih identitet preplavila svet s spomini, ki so popolnoma minljivi, trenutni milni mehurčki v vsakdanjosti, ki so že v naslednji sekundi pozabljeni, vendar, pisateljeva naloga je spominjanje. Spominjanje, obnavljanje sveta s pomočjo imaginacije, ohranjanje nevidne sledi z začetkom jezika. Literatura ni samo prenašanje pomena, marveč tudi iskanje smisla." Dušan Šarotar je knjigo esejev zasnoval kot pesnik, ki se nenehno sprašuje o svoji naravi, o drobcu vesolja, iz katerega izhaja, o prostoru pod soncem, ki mu je dodeljen ali ki ga je zavzel s svojim delom. Poezija je nenehno potovanje okrog iste osi. Ni odgovorov, je samo iskanje oziroma vztrajno brskanje po spominu. Brskanje po sebi? In iz česa pravzaprav smo? Iz vsega, kar smo doživeli, brali, čutili, naredili; tudi iz vsega, česar nismo storili in morda obžalujemo izgubljene priložnosti. "Pesništvo je že tisočletja oblika človekovega spraševanja o smislu življenja, predvsem pa iskanje lepega in presežnega, tako so bili prav pesniki tisti, ki so se v davnini prvi spraševali o naravi sveta in skrivnostih vesolja. Tako so nastali prvotni miti, zgodbe in pripovedi o nastanku sveta in človekovem mestu v njem." Šarotarjevi eseji so avtobiografski, vendar njegova osebna zgodba ni v središču pozornosti ali cilj spominjanja kot takega. Pomembnejša je preteklost, ki je kot pisatelj ne sme prepustiti pozabi. Spominjanje jemlje kot dolžnost. Vsakega od petih esejev v zbirki Počivališča na poti avtor uvaja s citatom iz novoveške literature. Edgar Allan Poe, Paul Valery, Edvard Kocbek, Bruno Schulz in Zbigniew Herbert stojijo kot duhovni stebri, na katere se naslanja. Med pisanjem se sklicuje tudi na druge osebnosti iz literature, sociologije, zgodovine, s čimer kaže, da na svetu ni sam. Pet ciklov njegovih črno-belih, ostro pomenskih fotografij predstavlja zaključene fotoeseje. Tako se Dušan Šarotar predstavlja hkrati kot pisatelj, esejist, pesnik in fotograf. Vsekakor je zbirka esejev Počivališča na poti presežek slovenske esejistične literature zadnjega obdobja.

Piše Iztok Ilich, bere Dejan Kaloper. Boris Pahor je bil človek in pisatelj tolikih razsežnosti in dano mu je bilo tako dolgo živeti, da njegove biografije še dolgo ne bo mogoče skleniti z zadnjo piko. To potrjujejo predvsem epizode iz njegovega zasebnega življenja, o katerih dolgo ni rad ne govoril ne pisal in jih večidel niso razkrivali niti vpleteni bližnji in najbližji. Celo pisateljev sin Adrian je v uvodu v knjigo dolgoletne zaupne družinske prijateljice Ligi Roberto priznal, da je v njej odkril vrsto dotlej neznanih podrobnosti o očetu, ki »zdaj mozaik dopolnjujejo s podobo človeka in misleca«. Spominja se tudi njenih dragocenih besed, ko mu je nekega dne v želji, da premisli o svojih nespravljivih stališčih do premalo ljubečega in šibko navzočega očeta, dejala: »'Adrijan, nekoč sem v knjigi nekega cenjenega misleca prebrala, da so sinovi najslabši sodniki svojih očetov.' Zdaj lahko rečem,« ji je odvrnil on, »da sem si o svojem očetu ustvaril manj neprizanesljivo mnenje, in razumem, zakaj je moja mati odločitev za ločitev od življenjskega sopotnika venomer odlagala. Vodilo jo je čustvo, ki se mu pravi ljubezen …« Ligi Roberto svoje beležnice spominov, anekdot in premislekov, kot jo je podnaslovila, ni v prvi vrsti posvetila pisatelju, zvestemu prijatelju, temveč njegovi soprogi, »dragi prijateljici Radi zdaj, ko so se odrske luči utrnile.« Največ zato, ker je v tej poslovilni knjigi zapisala in objavila marsikaj, kar je tudi pisateljevi najbližji sopotnici ostalo prikrito. Ali pa je vedela, le besede so ostale neizrečene. Na doslej neznane poteze v Pahorjevem portretu opozarja tudi pisec druge uvodne besede Miran Košuta. »V knjigo preliti spomin Ligi Roberto,« pravi, »nam izrisuje povsem drugačnega človeka: mehkega in radodarnega prijatelja, prisrčnega pošiljatelja razglednic z vseh koncev Evrope, obzirnega zaupnika in družinskega dopisnika, krhkega, nege, zdrobovih juhic in volnenih šalov potrebnega starostnika, skrbnega in krivdno skesanega soproga ljubljene in varane žene Rade …« V prvem delu knjige Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem zaživijo svoje posebno življenje njeni pogosti telefonski pogovori z Rado, ko sta si delili čustva, se umirjali in spodbujali, kdaj tudi smejali. Ko je prijateljičino šibko srce omagalo, je ona ostala tu, da ohranja njene misli. Oživljala jih je, ko si je obnavlja njene besede, polne tankočutnih razmislekov, vprašanj in ženskih zaupnosti. Da je ni še pogosteje klicala, jo je »zadrževala utrujenost v njenem glasu, ko je bil govor o rečeh, ki so ji vzbujale boleče spomine«. Poleti 2009, po civilnem slovesu množice prijateljev od Rade na Repentabru in po zadnjem dejanju na pokopališču pri Sv. Ani, kjer je Ligi ob odprtem grobu prebrala svoj poslovilni pozdrav, se je vez med njo in ovdovelim pisateljem še poglobila. Stala mu je ob strani, mu dajala oporo in ga opogumljala. Med njima so romala pisma, nekatera natipkana, druga izpisana z roko, dolga ali le pozdravi v nekaj besedah na razglednicah. Ligi se je veselila pisateljevih vse številnejših priznanj in počastitev ter prevodov, posebno zamudniških v italijanščino. Nekaterim je tudi sama pomagala odpirati vrata, že leta 2012 na primer Zlati ptici, kovancu, s katerim so Benetke od časov republike počastile svoje plemiče, člane Velikega sveta. S prijatelji iz Veneta je nato poskrbela, da je mesto Treviso, odlikovano z zlato medaljo za odpor, Borisu Pahorju, kandidatu za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 2014 podelilo častno meščanstvo. Poleti 2020, štirinajst let po njeni pobudi takratnemu predsedniku Italije za visoko državno priznanje Pahorju, je pisatelj ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu iz rok Sergia Matarelle to odlikovanje – Veliki križ reda zaslug Republike Italije – tudi prejel. Ligi Roberto se z nežnostjo in obžalovanjem spominja tudi zadnjega prijateljevega klica po telefonu. Bilo je na velikonočno jutro leta 2022, poldrugi mesec pred njegovo smrtjo. Po tem ganljivem slovesu je ostala sama s spomini na skupne trenutke. V knjigi, nadaljevanju pogovora iz tostranstva v onstranstvo, jih je nanizala v prizadevanju, da bi ostala kar najbolj zvesta pisateljevim besedam. Večinoma jih je zapisala kot dvogovore ne glede na časovno zaporedje, kot da so ravnokar izzveneli, Pomemben delež v knjigi Ligi Roberto Moje prijateljstvo z Borisom Pahorjem, ki jo zaključujejo strani z izbranim dokumentarnim gradivom, imajo avtoričini spomini na otroštvo v Novigradu. Posebno na dan, ko je morala družina v izgnanstvo. V knjigi Ljubljena in neznana Istra je zapisala: Naš odhod, v strahu pred maščevalnim nasiljem nad Italijani, »je bil pristen, bridek beg duš mimo vseh dogovorov, gnan od hudournega toka moralnega in stvarnega nasilja novih okupatorjev«. Pahor jo je, se spominja, takoj po tem, ko mu je v pismu omenila odličen sprejem svoje knjige, poklical po telefonu in dejal: »Treba je podpreti začeti proces pomiritve, ki ga nihče ne more obsojati, da se boleča igra zaključi.« Sama je pozneje v tem duhu dodala: »Potrebujemo skupno voljo za spoštovanje spomina tolikih mrtvih, da bi arhivirali poglavje o strahotni drugi svetovni vojni.«

Božično-novoletni čas je eden najbolj dekorativnih obdobij v letu, ko se domovi zavijejo v toplino, luči in praznično simboliko. Pomemben del tega vzdušja je cvetje, ki od nekdaj velja za naravni okras praznikov ter nosi v sebi tudi moč simbolike – upanje, svetlobo in nov začetek. V tokratni Nedeljski reportaži smo se podali v Celje, točneje na srednjo šolo za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje, kjer smo se pridružili ustvarjanju in izdelovanju na božično-novoletni delavnici. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.

Tuina masaža je tradicionalna kitajska terapevtska metoda, ki združuje masažne tehnike, akupresuro in manipulacijo sklepov z namenom uravnavanja pretoka življenjske energije »qi« po telesu. Njeno ime pomeni »potiskanje in prijemanje«, kar dobro opisuje osnovne prijeme te tehnike. Uporablja se za lajšanje bolečin, odpravljanje napetosti, spodbujanje krvnega in limfnega obtoka ter krepitev splošnega počutja. O njej smo se pogovarjalo z Barbaro Kavčič, mojstrico tradicionalne kitajske medicine in Tuina masaž ter eno od strokovnjakinj, ki bo letos vodila počitnice na Ižu.Tuina ni namenjena le sprostitvi, temveč deluje globinsko – na energijskih poteh (meridianih), ki so povezane s posameznimi organi. Tako lahko terapevt s pritiskom na določene točke uravnava delovanje notranjih organov in podpira naravno sposobnost telesa za samozdravljenje.Pomemben vidik Tuine je tudi povezava s prehrano. Tradicionalna kitajska medicina namreč verjame, da prehrana močno vpliva na energetsko ravnovesje telesa. Uporaba toplih ali hladnih živil, glede na konstitucijo posameznika in trenutno neravnovesje, lahko okrepi učinek masaže. Skupaj z uravnoteženo prehrano Tuina masaža prispeva k boljšemu delovanju prebave, večji vitalnosti in dolgotrajnemu ohranjanju zdravja.

Gost epizode je Andrej P. Škraba, slovenski podjetnik in ustanovitelj izobraževalne platforme Astra.si ter so-ustanovitelj Astra AI. V epizodi se dotakne: Pomen Bitcoina za človekove pravice  Izginjanje gotovine in finančni nadzor Prihodnost denarja: država, korporacije in Bitcoin Bitcoin kot zaščita pred inflacijo Izzivi in zmotna prepričanja o Bitcoinu Sprejemanje Bitcoina in investicijske strategije Vloga Bitcoina v prihodnosti poslovanja =================== Predavanje je bilo posneto na AIDEA konferenci 2025 v Four Points by Sheraton Ljubljana Mons: Four Points by Sheraton Ljubljana Mons

Zadnja leta se predvsem na območju Skupnosti Julijskih Alp, kjer so turisti lani ustvarili 4,3 milijona prenočitev, srečujejo z velikim turističnim pritiskom. Med gosti je tudi veliko obiskovalcev gora. Slovenska turistična organizacija se z drugimi sodelujočimi povezuje v Partnerstvu za obisk gora, s katerim želijo okrepiti varnost obiskovalcev ter jih opremiti z verodostojnimi in poenotenimi informacijami. Pomemben izziv je tudi urejanje in umirjanje prometa v najbolj obiskanih krajih ter ohranjanje in varovanje narave nasploh, še posebej pa v Triglavskem narodnem parku. Gorske občine so še vedno prva izbira tujih turistov. Voditeljica oddaje je Aljana Jocif.

V Mariboru poteka jubilejni, 60. Festival Borštnikovo srečanje, osrednji gledališki dogodek v Sloveniji, na katerem se pokažejo in tudi pomerijo najboljši gledališki ustvarjalci, tokrat po izboru selektorice Ajde Rooss. Dobitnici Borštnikovega prstana Nataši Barbari Gračner smo že lahko čestitali, prve predstave tekmovalnega sporeda pa bomo videli prvo soboto v juniju, dan po uradnem odprtju. Šestdesetletnica dogodka je priložnost, da spomnimo na njegove začetke, orišemo njegov razvoj in se zazremo v prihodnost. Predvsem pa, da poudarimo, kakšna je vrednost gledališkega festivala, ki ga že 60 let organizira Maribor. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Alja Predan, dramaturginja, nekdanja umetniška direktorica Festivala Borštnikovo srečanje; Tone Partljič, pisatelj, nekdanji umetniški direktor Festivala Borštnikovo srečanje; Aleš Novak, zdajšnji direktor Festivala Borštnikovo srečanje.

Dobro poznani Infocenter TNP v Bohinju bo kmalu dobil drugačno podobo. Pomemben del novega Centra Biosfernega območja Julijske Alpe bo degustacijski center, v katerem bodo obiskovalci lahko poskusili in kupili izdelke s certifikatom Znak kakovosti Triglavskega narodnega parka. O novi vlogi priljubljene 'Bohinjke', pa tudi o življenju v bisofernem območju smo v našem terenskem studiu v Stari Fužini govorili z Ano Marijo Kunstelj, vodjo Centra TNP Bohinj, in mlado kmetico, sirarko in 'majerico' Lucijo Gartner.

Sloviti Collinsov priročnik 'Bird Guide' velja za nepogrešljivo orodje ljubiteljev ptic, ki mu sami pravijo kar ornitološka 'biblija'. Z naslovom 'Ptice Slovenije, Evrope in Sredozemlja' je od marca na voljo tudi v slovenščini. Zakaj je njegov izid pomemben mejnik za slovensko ornitologijo? Katere vrste ptic lahko z njegovo pomočjo opazujemo ob slovenski obali in na morju? Kako daleč čez Sredozemsko morje leti reglja? Zakaj sveti ibis ni najbolj dobrodošla tujerodna ptica? Pa se galebi selijo? V oddaji na vsa ta vprašanja odgovarja Tilen Basle, varstveni ornitolog iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije, ki je tudi eden od prevajalcev in urednik obsežnega priročnika.

Skrb za redno varnostno kopiranje nam lahko prihrani kar nekaj živcev, ko nam spletne vsebine napadejo izsiljevalski virusi ali ko izgubimo ali nam ukradejo mobilni telefon. Približuje se tudi Svetovni dan varnostnega kopiranja, ko se vsako leto spomnimo, da je čas za varnostno kopiranje prav danes in ne jutri. O varnostnem kopiranju se je Cirila Štuber pogovarjala z Jasmino Mešić iz SI-CERTA. foto: Gerd Altmann, Pixabay

Čeprav so podnebne spremembe posledica skupnih izpustov toplogrednih plinov na Zemlji, pa je znanstveno mogoče izračunati prispevke posameznih držav, tako zgodovinsko kot v sedanjem trenutku. Države so pravno zavezane podpisanim mednarodnim sporazumom – od okvirne konvencije o podnebnih spremembah in kjotskega protokola do pariškega sporazuma –, kar pomeni, da so pravno zavezane tudi izvajati ukrepe za zmanjševanje izpustov. Nespoštovanje teh obveznosti pa je kršitev, ki je lahko podlaga tudi za odškodnine. Tako je v svojem prelomnem mnenju soglasno odločilo Meddržavno sodišče v Haagu in s tem tlakovalo pot za uveljavljanje vsaj nekaj podnebne pravičnosti v svetu, ki se od posledic podnebne krize, vojn in genocidnih politik obrača stran.

Marko Lukić se je v plezanje zaljubil na šolskem izletu. V alpinistični odsek se je s trikom vpisal že pri 12 letih. Več kot četrt stoletja je bilo plezanje njegov način življenja: »Hvaležen sem, da sem izkusil kako je, ko v življenju za nekaj goriš in ne izgoriš.« V drugi karieri gradi hiše. Čeprav si ni predstavljal, da bo kdaj vodil družinsko podjetje, ga je oče le uspel prepričati. V poslu se odloča podobno kot v steni: »Tisto, kar se da izračunati, znajo izračunati vsi. Pomemben je občutek iz trebuha.« Marko Lukić, direktor družbe Lumar in menedžer leta, bo razkril, kaj je pri vodenju zanj največji izziv, kako razmišlja o nasledniku in zakaj ni postal gorski vodnik.

Električna in hibridna vozila niso več redkost na naših cestah. A niso vsi vidiki elektromobilnosti tudi trajnostni. Že če pogledamo zgolj danes najbolj razširjene, litij-ionske baterije, imajo te še kar nekaj problematičnih točk: od samega litija in njegovega pridobivanja do drugih kritičnih elementov, ki so potrebni za njihovo delovanje, kot je denimo kobalt. Pomemben vidik je tudi dolgoživost baterij in njihova stabilnost oziroma varnost. Razvoj izboljšav in alternativ je zato v polnem pogonu, ob tem pa je ključnega pomena razumevanje, kaj se dejansko v baterijah (pa tudi v shranjevalnikih energije, gorivnih celicah ali elektrolizerjih) dogaja. Pri tem pa je ključna pomoč naprednih simulacijskih modelov, kakršne razvija prof. dr. Tomaž Katrašnik, vodja Laboratorija za motorje z notranjim zgorevanjem in elektromobilnost na fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Za vrhunske dosežke na področju simulacijskih modelov in diagnostičnih metod za elektromobilnost je prejel Zoisovo nagrado.

V decembru obiskujemo možgane, ki so odšli po svetu. Tokrat smo se odpravili na Švedsko, kjer deluje Dr. Kaja Korošec, psihologinja in doktorica zdravstvenih znanosti. Pot jo je po končanem magistrskem študiju psihologije v Sloveniji odpeljala v Stockholm, kjer deluje na Inštitutu Karolinska in Kraljevi glasbeni akademiji. Pravi, da je še veliko kotičkov na Švedskem, ki bi jih rada raziskala, zagotovo pa to velja tudi za človeške možgane. Na tem področju jo najbolj zanima preplet duševnega zdravja, glasbe in avtizma. Kaj prelomnega se je na tem področju zgodilo v letu, ki se izteka, je zaupala Niki Vrabec.

Deklica je prišla domov vsa objokana, ker je na ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

V turistični oddaji smo pod drobnogled vzeli Štajersko turistično zvezo, ki je nedavno pripravila prvo srečanje prostovoljcev te regije. Tam so predstavili več primerov dobrih praks, med njimi tudi Antonovanje na Kogu. V potopisnem delu smo se ustavili v prijaznem in razgibanem zahodnoirskem obalnem mestu Galway.

V četrtek, 24. oktobra so v Slovenskem etnografskem muzeju Ljubljana odprli pregledno razstavo z naslovom Maksim Gaspari: Ustvarjene podobe naroda. Pomemben vir za vsebino razstave je bila monografija Maksim Gaspari – Iz naroda za narod avtorja Roberta Kužnika. Ta je ob tem izdal tudi knjigo Poezije bratov Gaspari, ki jo bodo predstavitev v petek, 15. novembra, ob 18. uri v Knjižnici Jožeta Udoviča Cerknica. Avtor je bil gost pogovora.

Oči svetovne javnosti so uprte v Združene države Amerike, kjer izbirajo novega predsednika oziroma predsednico. Bo to demokratka Kamala Harris, ki bi bila z izvolitvijo prva ženska na tem položaju, ali znova republikanec Donald Trump, je težko napovedati, saj naj bi se obetal izjemno tesen izid. Volitve predvsem v luči vojne v Ukrajini pozorno spremljajo tudi v Bruslju in Moskvi. Druge teme: - SDS z osmo interpelacijo v tem mandatu, tokrat se bo v državnem zboru zagovarjal finančni minister Klemen Boštjančič. - Daljinsko ogrevanje v Ljubljani zaradi nižjih cen energentov do konca leta cenejše za 12,4 odstotka. - Sredi meseca začetek prenove vipavske hitre ceste, promet bo prihodnji dve leti zelo zgoščen.

V terenskem studiu Prvega v Celovcu so se naši ekipi pridružili tudi tukajšnji medijski ustvarjalci, predstavniki vseh glavnih medijev koroških Slovencev. Ponudbo posameznega medija ter izzive, s katerimi se pri svojem delu srečujejo, so nam predstavili Mateja Rihter, glavna urednica slovenskega cerkvenega tednika Nedelja, Sebastjan Trampusch, glavni urednik slovenskega tednika Novice, Gabriel Lipuš, poslovodja Radia Agora in Marjan Velik, glavni urednik slovenskega programa ORF.

Krčne žile nastanejo zaradi prekomerne telesne teže, hormonskih sprememb in življenjskega sloga, ki zahteva dolgotrajno sedenje ali nepremičen stoječ položaj. Pomemben vpliv imajo genetski faktorji. Visoke temperature in žgoči sončni žarki so za naše telo velik izziv. Med zdravstvenimi težavami, ki se poleti lahko poslabšajo, so tudi krčne žile; njim vročina prav gotovo bolj škodi kot koristi. Asist. dr. Matjaž Vrtovec iz Kliničnega centra v Ljubljani ima s krčnimi žilami oziroma s kronično vensko boleznijo in popuščanjem ven veliko izkušenj. Ocenjuje, da za krčnimi žilami trpi kar med štirideset in petdeset odstotkov ljudi. Ženske nekoliko pogosteje od moških. Več pa v Ultrazvoku. Z dr. Matjažem Vrtovcem se je na bolniškem oddelku Kliničnega centra dobil Iztok Konc. Zdravljenje krčnih žil TUKAJ

Pomemben izpit, kratka ali neprespana noč, tudi daljša vožnja - to so verjetno situacije, ki najpogosteje sprožijo željo po energijskih pijačah. A preden se ustavite pred hladilnikom s tovrstnimi napitki in posežete po njih, je dobro, da ozavestite, kaj pravzaprav vsebujejo. Sogovornica: asist. Tanja Čresnovar, mag. dietetike, mlada raziskovalka s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem.

Naša država zaključuje posodobitev nacionalnega podnebno energetskega načrta. Dokument iz leta 2020 je treba uskladiti s strožjimi evropskimi cilji na področju obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in zmanjšanja izpustov. Do konca desetletja bi morali doseči 55-odstotno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov glede na leto 1990. Pomemben prispevek bo imelo pri tem zapiranje Termoelektrarne Šoštanj.

Pomemben element zdrave prehrane so tudi užitne divje rastline, ki predstavljajo pravo zakladnico vitaminov, mineralov in okusov, povrh vsega pa so brezplačne. V spomladanskem času so najpogostejše rastline, ki se znajdejo tudi na krožniku, regrat, čemaž in divji šparglji, a okusne solate, namaze in juhe lahko pripravimo tudi denimo iz hmeljevih vršičkov, ozkolistnega trpotca, česnovke in številnih drugih rastlin. Na kaj je treba biti pri nabiranju pozoren in kako jih učinkovito kombiniramo z drugimi živili, nam bo v ponedeljkovem Svetovalnem servisu povedal dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo.

Eno od področij z močnim razvojnim potencialom je pri nas – poleg na primer farmacije in robotike - tudi vesoljska industrija. Pomemben korak h krepitvi sektorja je polnopravna včlanitev Slovenije v Evropsko vesoljsko agencijo ESA, kjer podjetja in raziskovalne institucije že skoraj desetletje koristijo prednosti pridruženega članstva. Pobudo za sklenitev pristopnega sporazuma z ESA sta vlada in parlament potrdila pred prazniki. S tem naj bi še dodatno spodbudili inovacije in tehnološki razvoj ter ustvarjanje novih delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. O prednostih in obveznostih članstva smo se pogovarjali z vodjo Slovenske vesoljske pisarne Tanjo Permozer.

Piše Tonja Jelen, bere Mateja Perpar. Prvenec Vse ali nič nekdanjega novinarja in zdaj pisatelja Anžeta Voha Boštica je s tematskih vidikov najprej roman o življenju mladega odraslega in o politiki. Kritično pretresanje zareže že s težavo zaposlovanja sveže diplomiranega politologa in s tem povezanimi eksistencialnimi vprašanji. Pri tem avtor natančno izpisuje dogajanje in posledice, ki jih take težave povzročajo. Voh Boštic pri tem predstavi tudi družinski okvir protagonista Franja, ki je iz enostarševske družine iz tako imenovane province zaradi prve službe odšel v prestolnico. Sociološka plat je v obravnavanem delu izjemno dobro izrisana, saj upošteva vse zakonitosti in temelje. Roman Vse ali nič sicer jezikovno ne preseneča, v kontekstu neoliberalizma pa je vreden premisleka. Prikazuje življenje diplomiranega posameznika in s tem odstira vsa vprašanja, ki ga doletijo na novem začetku po koncu študija. Razpravljanje o začetnih možnostih in o tem, kako se bo lahko izobraževal in uspel v življenju, je izredno smiselno vloženo, prav tako tudi namig, da se idejnemu loku neoliberalizma kljub uporu proti dodobra vpeljanemu sistemu ne moremo upreti. Vedno smo namreč vpeti v sistem, tudi če se mu naivno ali premišljeno želimo izogniti ali živeti na drugačen način, najsi bo že v zrelih letih ali šele na začetku karierne poti. Roman je umeščen v srednjo ali severno Evropo, jasno pa je zavedanje o splošnih posledicah političnih odločitev v celotnem svetu. Iz več vidikov zanimiv razvojni roman spretno razgrinja notranje mehanizme politike. Junaku Franju se končno le nasmehne sreča – ali celo nesreča – da zaide v politične vode. Pisatelj Anže Voh Boštic se seveda tudi tukaj ne izogne problematiki neplačevanja in zaposlovanja mladih ter v nadaljevanju delitvi po veri ali na leve in desne stranke, kar pa med mladimi ne sproža pomislekov in nasprotovanj. Izmišljena imena političnih strank sledijo strankarskim idejam, prav zaradi teh pa se dogajanje v romanu zaostri. Manevriranje med opazovanjem, doživljanjem, mobingom, lažmi in napetostmi znotraj stranke in pozneje med ostalimi strankami je premišljeno in sistematično prikazano. Kaj je resnica, ni vedno ugotovljeno. Pomembno je samo to, da gre v romanu na vse ali nič, najsi bo to Franjevo povprečno dostojno življenje ali celotna politika. Pri tem avtor ne pozablja na stranske like in likinje, ki so danes še lahko vpeti v odločanje, jutri pa ne več. Zamenljivost posameznika je tudi v svetu belih ovratnikov pač vsakdanja. A protagonist kljub predstavljenim teminam in začetni vzvišenosti ne želi izgubiti samega sebe. Še vedno verjame v pravičnost in poštenje in pogosto dvomi o karierni poti, na kateri se je znašel. Pomemben sprožilec razmislekov o tej poti je tudi njegova mama. Ta je kot znanilka vesti, ki vsake toliko potrka in skorajda potrdi protagonistovo nejevero in neugodno občutenje v novem svetu. Vez med materjo in sinom je v romanu pomembna; avtor nakaže tudi Franjevo skrb in hvaležnost do nje. V času pogostega problematiziranja družinskih travmatičnih odnosov v leposlovju je tak izpis redek in pomemben kazalec, da je lahko tudi drugače. Razvojni roman Anžeta Voha Boštica Vse ali nič preseneča v opisih odzivov ljudi in se tehtno sooča z vprašanji preživetja mladih. Pri tem je pomembno, da ne gre samo za politiko – takó je namreč na vseh področjih dela. Najbolje pa je, da človek na etičen način sledi samemu sebi. Vmesne poti med vse ali nič namreč ni.

Varnost na morju, trajnosten ladijski promet, razvoj koprskega pristanišča in nadaljnja digitalna preobrazba ostajajo prednostne naloge naše države. Pomemben mejnik zmanjševanja možnosti nesreč na morju bo vstop Slovenije v sistem nadzora plovbe, predvidoma leta 2026. Za zahtevna podvodna dela v koprskem pristanišču pa bo lahko potapljačem v pomoč tudi umetna inteligenca, ki jo v obliki prvega tovrstnega podvodnega drona razvija Fakulteta za pomorstvo in promet v Portorožu. To je nekaj poudarkov ob slovenskem Dnevu pomorstva, obeležujemo ga 7. marca, ki jih podrobneje predstavlja Lea Širok.

Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kakovost življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarja po srečanju s Petrom Opeko omenil, da je presenečen, kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed, ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo, ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!

Medicinska fakulteta v Mariboru praznuje 20-letnico obstoja, pobude za ustanovitev fakultete pa segajo še mnogo dlje nazaj. Pomemben mejnik je bil tudi pred desetimi leti, ko je bila slovesna otvoritev nove stavbe na obrežju Drave, danes pa že govorimo o prepotrebni prostorski širitvi fakultete. Do zdaj je imela fakulteta že več kot tisoč diplomantov. Več o tej mariborski fakulteti, študiju medicine, prostorskih razmerah in načrtih pa v Radijski tribuni z dekanom dr. Iztokom Takačem.

Slovenci v sosednjih državah tudi s športom ohranjajo nacionalno samobitnost, so izpostavili na tradicionalni novinarski konferenci zamejskih športnikov. Šport je vezivno tkivo naše države in zamejcev, prav gotovo bi bilo brez tega manj Slovenstva v sosednjih državah, je med drugim dejal predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Franjo Bobinac. Predsednik komisije OKS za zamejski šport Ivan Peterlin iz Italije je dejal, da se je prvič zgodilo, da komisijo vodi nekdo, ki ni iz Slovenije. To je pozdravil tudi predsednik Slovenske športne zveze na avstrijskem Koroškem Marijan Velik. Zamejski športniki dosegajo lepe dosežke v svojih državah, hkrati pa zamejska športna društva organizirajo velika tekmovanja. Ena takih bo tekma skakalk za svetovni pokal v začetku januarja v Beljaku, ki jo organizira Športno društvo iz Zahomca v Ziljski dolini.

Učinek podnebnih sprememb v obliki ekstremnih vremenskih katastrof smo to poletje zelo nazorno občutili in skoraj povsod po svetu njihova frekvenca, naj gre za poplave, orkane, suše, požare ali vročinske rekorde naglo narašča. A zelo verjetno je, da smo šele pri uvodnih dejanjih mnogo bolj brutalne podnebne predstave v bližnji prihodnosti. Pomemben del odgovorov, zakaj je temu tako, se skriva v oceanih. Ti so v preteklosti absorbirali večji del presežne toplote in znaten del naših izpustov ogljikovega dioksida in se pri tem tudi občutno segreli. S tem in ob vse hitrejšem taljenju ledu na polih pa se spreminja tudi njihova dinamika; z daljnosežni posledicami za ves svet. V današnji Intelekti se bomo posvetili nekaterim vidikom kompleksnega dogajanja v svetovnih morjih in oceanih. Na naše kraje najbolj neposredno vplivata vse toplejša severni Atlantik in Sredozemsko morje. Še hitreje in po aktualnih opozorilih znanstvenikov s še bolj alarmantnimi posledicami za svet se segreva Južni ocean, ki obdaja Antarktiko in vse hitreje načenja tamkajšnji ledeni oklep. Za piko na i pa je - po sedmih letih - znova sezona močnega El Nina, cikličnega pojava v Tihem oceanu, ki značilno požene temperaturne trende navzgor ter temeljito preobrne in zaostri vremenske vzorce marsikod po svetu. Kaj torej napoveduje aktualno dogajanje v oceanih in v kako neznane vode glede prihodnje podnebne dinamike pravzaprav pljujemo, bosta osvetlila klimatolog Gregor Vertačnik z Agencije Republike Slovenije za okolje in oceanograf dr. Matjaž Ličer, prav tako z ARSO in z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo.

Piše: Muanis Sinanović Bere: Igor Velše Pred leti, na vrhuncu tako imenovane migrantske krize, je v od te neodvisnem televizijskem pogovoru tedanji mufti Islamske skupnosti Slovenije podal izjavo, ki je bila kasneje bizarno napačno interpretirana in zlorabljena. Rekel je namreč, da bo v prihodnosti večina slovenskih muslimanov slovenskih državljanov, zlonamerna interpretacija pa je bila, da bodo slovenski državljani v večini muslimani. Kakorkoli že, Sami Al-Daghistani skupaj z bratom Raidom kaže na razsežnosti pojava, ki ga je napovedal mufti. Sta namreč v Sloveniji rojena organska islamska intelektualca. Lahko bi rekli, da nastopa čas, ko o islamu kot kulturnem, religioznem in antropološkem pojavu na strokoven način ne bodo več govorili strokovnjaki, ki niso muslimani, temveč bo slovenski prostor imel intelektualce, ki bodo islam lahko razlagali od znotraj. Kar je v večjih evropskih deželah z zgodovino migracij sicer že ustaljen pojav. Sami Al-Daghistani, avtor knjige esejev Islam in ljubezen, je mednarodno delujoči akademik, tudi avtor znanstvenih monografij na temo islama, ki se osredotočajo predvsem na islamsko ekonomsko misel. Islam in ljubezen cilja na nekoliko širše občinstvo, ki se ne ukvarja z islamom na akademski ravni, kljub temu pa ne moremo reči, da bi bila knjiga dostopna najširšemu krogu bralcev, saj zahteva določeno intelektualno kondicijo in humanistično izobraženost. Zdi se, da bi najbolj ustrezala denimo takšnim bralcem, ki spremljajo revijo Razpotja, v kateri je tudi avtor objavil nekaj člankov – torej ljubiteljem stimulativne, konceptualno bogate esejistike, študentom, publicistom in drugim intelektualcem. Naslov je do neke mere performativen. Vsi eseji se ne ukvarjajo z vprašanjem ljubezni v ožjem smislu, avtor pa ga je izbral kot kontrapunkt ustaljenim naslovom, kakršen bi bil na primer “islam in nasilje.” Knjiga je sestavljena po avtobiografskem ključu. Posamezne teme so povezane s poglavji piščevega življenja, ki je hkrati povezano z raziskovanjem islama. Klasično pojmovani ljubezni se najbolj posveča prvi esej, ki nas vodi prek zgodovine idej romantične, strastne in usodne ljubezni. Prek svoje genealogije pojav romantične ljubezni pri srednjeveških trubadurjih poveže s tedanjo arabsko mistično poezijo, ki jo skozi stranska vrata uvede v Evropo. V tej razlagi pa je že ena ključnih značilnosti knjige. Vseskozi namreč razgrajuje okorelo in ahistorično razumevanje islama kot totalnega Drugega in evrocentričnemu pogledu prihaja za hrbet s tem, ko kaže, da je marsikaj, kar povezujemo izključno z zahodno civilizacijo, pravzaprav prisotno že v arabsko-islamski preteklosti. Tudi sekularizem, na primer. Pomemben element knjige Islam in ljubezen je tudi kritika islamizma kot modernega političnega pojava ter drugih odporniških ali pa modernizirajočih gibanj v arabskem svetu z islamskim predznakom, ki jim manjka ključni preskok v razumevanju ekonomije. Vsa ta gibanja namreč po svoje ostajajo v primežu kapitalizma, ki ga skušajo integrirati na specifičen način, namesto da bi ga poskušala preseči z oporo na lastno tradicijo. Islamizem ni avtentična tradicija, temveč moderna predstava o tradiciji, medtem ko je resnična islamska tradicija mnogo bolj “moderna”, kot si mislimo. Temi te za slovenski prostor pionirske in nespregledljive knjige sta še značaj bosanskega, evropskega islama in status hidžaba kot naglavnega pokrivala v razmerju do hidžaba kot koncepta z izrazito dvoumnim in mnogopomenskim značajem. Gre, skratka, za teme, ki so v trenutni geopolitični situaciji za slovenskega bralca nadvse intrigantne, pri čemer pristop Samija Al-Daghistanija nenehno razkraja pozicijo drugega, saj večine ne nagovarja kot druge, temveč kot sosed in sodržavljan, ki se napaja tudi v njemu znani evropski intelektualni tradiciji. Tako islamska kot evropska dediščina sta vključeni izrazito kozmopolitsko, kot del občečloveške konceptualne zapuščine, v kateri ni prostora za umetne, ostre razmejitve.

Grossmannov festival fantastičnega filma in vina je letos med drugimi obiskal režiser kultnih akcijskih filmov Umri pokončno, Lov na Rdeči oktober in Predator John McTiernan. Ocenili bomo film Sveti pajek iransko-švedskega režiserja Alija Abbasija, za katerega je glavna igralka Zar Amir Ebrahimi prejela nagrado za najboljšo igralko v Cannesu, in intimno dramo Varen kraj, za katero je hrvaški filmar Juraj Lerotić prejel vodomca na Ljubljanskem filmskem festivalu in nagrado za najboljši prvenec v Locarnu, če omenimo le dve odlikovanji. Poleg tega bomo poročali o mednarodnem posvetu, ki ga je v začetku meseca organiziral Slovenski filmski center. V ospredju so bili izzivi, s katerimi se morajo soočiti javne politike, če želijo slovenskemu filmskemu sektorju omogočiti nov zagon za njegov strateški preboj.

Plavanje je učinkovita vrsta rekreacije, pri kateri delujejo skoraj vse naše mišice, ob tem pa je teža enakomerno razporejena. Prsno, kravl ali hrbtno – pri vseh osnovnih tehnikah je lahko največja težava ta, da položaj telesa v vodi ni primeren, poleg tega pa je pomembno tudi pravilno dihanje. Sogovornik: Miha Močnik, učitelj plavanja pri Športnem društvu Aqua, ki dela tako z otroki kot odraslimi.

Nova sezona prinaša zgodbe, ki v ospredje postavljajo trajnost.Prvi gost je Jernej Česen iz podjetja Outfit 7. Eno vodilnih podjetij na področju iger ima več kot 400 zaposlenih z vsega sveta. Z gostom o tem, kako se je podjetje spremenilo, kako skušajo poskrbeti, da ne pride do izgorelosti in kaj je zanj največji izziv pri vodenju. "Pomemben vidik trajnosti, ki je pogosto spregledan, je način ravnanja z ljudmi pri delu." dr. Miha Škerlavaj, strokovni sodelavec in profesor z Ekonomske fakultete v Ljubljani  

Pomemben vizualni element pri filmu, televizijski seriji ali oglasu je tudi lokacija. Izbrana lokacija snemanja daje pečat zgodbi oziroma vsebini, poleg tega pa marsikaterega gledalca spodbudi, da se pozneje kot turist odpravi na to destinacijo. Tudi Slovenija je v zadnjih letih dokazala, da je priljubljena filmska lokacija. Ena večjih in odmevnejših zgodb je nedavna Netflixova produkcija z znanimi holivudskimi igralci, ki so snemali v Piranu. A to je le eden izmed filmov, posnetih tudi v Sloveniji. Kaj tuje filmarje privabi v našo deželo? Je na prvem mestu raznolikost države, konkurenčna shema denarnih povračil, kakovostni domači filmski delavci? O vsem tem voditeljica oddaje Tina Lamovšek s sogovorniki. Gostje: Nataša Bučar, direktorica Slovenskega filmskega centra; Ira Cecić, neodvisna filmska producentka, sodelavka pri Netflixovem projektu v Piranu; Miha Černec, producent Zavoda Staragara, produkcijske hiše za avtorske filme in servisno produkcijo.

Gasilci smo za občino, kakor koli nas trepljajo po rami, nebodigatreba, dokler je mir. V zadnjih tednih se je znova izkazalo, da ko je treba pomagati, znamo stopiti skupaj. Pripadniki sil za zaščito in reševanje, od civilne zaščite, policije, vojske in prostovoljci, predvsem pa gasilci, so bili tisti, ki so se zapisali v pomoči na Krasu. Ob požaru pa je bila precej pozornosti javnosti deležna tudi tema financiranja prostovoljnega gasilstva. Pri nas smo po številu gasilcev na število prebivalcev vodilni na svetu, več kot 160.000 prostovoljnih gasilcev in gasilk, med njimi je 50.000 operativcev, je združenih v 1341 prostovoljnih gasilskih društev. Ta pa so razdeljena v različne kategorije od prve do sedme, vse občine pa morajo imeti tudi osrednjo enoto. "Prostovoljna gasilska društva se financirajo izključno z občinskim denarjem, država ne da nič. Kolikor občina da za gasilce, toliko sredstev se razdeli med društva in to zadostuje za osnovno delovanje društva. Pomemben je župan, koliko je naklonjen gasilcem." Tomaž Šen, poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Dolnji Logatec "Gasilci smo za občino, kakor koli nas trepljajo po rami, nebodigatreba, dokler je mir. Za financiranje so odgovorni občine in sama gasilska društva, Gasilska zveza pri tem nima nič, razen da predpisuje. Vedno se šalim, da po eni strani sta policija in vojska v pristojnosti države, država predpiše uniforme, predpiše vozila in to tudi zagotovi. Gasilska zveza predpiše, kupiti mora pa občina," pojasnjuje Bojan Špiler, predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Laško. "Gasilska zveza ni tista, ki bi financirala direktno društva, saj je to lokalna skupnost, je pa res, da je Gasilska zveza vez med društvom, med operativnim gasilcem in državo, tam, kjer dejansko je denar." Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije

Z digitalnim restavriranjem starejši filmi ostajajo dostopni in njihov ogled kakovosten, kot ga je navajen sodobni gledalec, in tako je v letnem kinu Arboretuma Volčji Potok v četrtek premiero doživela digitalno restavrirana komedija Ne čakaj na maj režiserja Frántiška Čapa. O procesu digitalnega restavriranja filma izpred 65 let bo podrobneje tekla beseda v nadaljevanju oddaje. Ocenili bomo filma madžarske režiserke Ildikó Enyedi Zgodba moje žene ter Neverjetno, a resnično. To je naslov novega filma francoskega mojstra absurda Quentina Dupieuxa.

Prostovoljstvo ima pri nas dolgo tradicijo. Je protiutež neoliberalnim vrednotam, saj je pomemben socialni korektiv in prispeva k povezovanju ljudi v lokalnih skupnostih. Kako postati prostovoljec, katero področje izbrati in kakšna znanja potrebujete za delo v socialni dejavnosti, vzgoji in izobraževanju, na področju rekreacije ali pri nudenju pomoči starostnikom na domu, povemo v četrtkovem Svetovalnem servisu. Gostja bo Tjaša Arko, vodja programa Prostovoljstvo pri Slovenski filantropiji.

Leta 1972 je bil radio precej drugačen medij kot je danes in takratni ustvarjalci Val 202 so v ta medij pionirsko vnesli predvsem sproščenost. Časopisni članki iz prvih let našega radia so ga opisovali kot lahkotnega, zračnega, živega in neposrednega, kakršnega poskušamo ohranjati še danes. In k vsem tem elementom radia največ pripomore humor, ki ga Valu 202 ni nikoli primanjkovalo: od pionirskih dni do danes.

Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.

Lani sprejeti 25. splošni komentar o pravicah mladih v digitalni družbi obravnava številna vprašanja. Pomemben je tudi zato, ker je nastajal ob pomoči otrok in mladostnikov, ki se zavedajo pomembnosti kibernetske varnosti, a si želijo in zahtevajo tudi pravico do preživljanja prostega časa na spletu. Katja Koren Ošljak z zavodom Vsak sodeluje v mednarodnih raziskavah, ki so v zadnjih mesecih pod drobnogled vzele aplikacije za mlade in ugotavljale, da te na podlagi videza in funkcij diskriminatorno obravnavajo mlade iz različnih držav sveta. Ugotavljajo, da korporacijam ni mar za (mlade) uporabnike, zato želijo z rezultati raziskav pritisniti na odločevalce v podjetjih (Instagram, Tik Tok) in v posameznih državah. Zapiski: 25. splošni komentar o pravicah mladih v digitalni družbi Strokovni posveti o digitalnih pravicah otrok OHCHR – General comment No. 25 (2021) on children's rights in relation to the digital environment Europe Code Week Diskriminacija na podlagi dizajna aplikacij Priporočilo International language support – Overleaf, Online LaTeX Editor Pišite nama na odbita@rtvslo.si. Na tem naslovu zbirava ideje za teme in odgovarjava na vprašanja.