POPULARITY
Pomurje kljub lastnim in prizadevanjem države po razvojnih kazalcih še vedno zaostaja za slovenskim povprečjem. Leta 2009 se je tudi zaradi stečaja tekstilno-oblačilnega podjetja Mura, ki je povzročil ogromen skok brezposelnosti, država odločila regiji pomagati s posebnim zakonom. Na njegov račun je bilo v 9. letih, denimo, v okviru več kot 230 izvedenih projektov začetnih investicij ustvarjenih čez 900 delovnih mest, danes pa se lahko 27 pomurskih občin pohvali z mnogimi kohezijskimi projekti, med katerimi je daleč najpomembnejši t.i. pomurski vodovod. Seveda so in ponekod še vedno urejajo tudi kanalizacijski sistem, kolesarske steze in drugo infrastrukturo, mi pa v tokratni oddaji Studio ob 17.00 izpostavljamo zlasti s turizmom povezane projekte. Ravno turizem, trajnostno ter unikatno zasnovan, je v Pomurju rastoča gospodarska panoga. Lani je bila presežena magična meja milijon prenočitev, ravno prenočitvene zmogljivosti pa so nekakšno ozko grlo pomurskega turizma, zato je več kohezijskih projektov namenjenih tudi njihovi širitvi. Gostje: Robert Grah, direktor Pomurske gospodarske zbornice; Helga Lukač, strokovna sodelavka Razvojnega centra Murska Sobota in vodja paviljona Expano; Uroš Kamenšek, predsednik Pomurske turistične zveze; Martina Ficko, vodja turizma v Radgonskih goricah. »Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.«
Posvečamo se romantični drami, posvečeni razhajanju para, z naslovom Ravno obratno španskega režiserja Jonasa Truebe, in akcijskemu filmu Nevarni gradbinec. Pogovarjamo se s Petro Seliškar – te dni sta kar dva njena nova dokumentarna filma (Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki se oba posvečata življenju ene od zadnjih planšarskih družin v makedonskem visokogorju) na ogled na dveh festivalih, namreč na ZagrebDox in Visions du reel. Poročamo tudi o nekaj vrhuncih jubilejnega 25. festivala avstrijskega filma Diagonala.
Španski igralec Alex in režiserka Ale sta v Madridu živeč par srednjih let in srednjega razreda, ki sodelujeta pred kamero in za njo. Njun vsakdanjik poteka brez posebnih pretresov, a tudi brez posebnega zadovoljstva – dnevi strasti so se že dolgo tega izpeli. Sporazumno sprejmeta odločitev, da bi se lahko razšla in med dogovarjanjem o logistiki te poteze Alex predlaga, da bi za skupne prijatelje organizirala ločitveno zabavo – skratka, ravno nekaj nasprotnega od poroke. Celovečerec Ravno obratno španskega režiserja Jonása Truebe, ki je imel premiero lani v Cannesu, je na osnovni ravni film te oziroma ene ideje, ki pa jo nadgrajuje z metafilmskimi vložki. Ale namreč končuje montažo svojega novega filma, v katerem nastopa Alex in ki se v mnogočem navezuje na njuno razmerje, prehodi med temi ravnmi pa niso vedno očitni. Očitno je tudi, da oba nista v enaki meri odločena o smiselnosti razhoda in tudi prijatelji njuno idejo, da je lahko ločitev tudi proslava novega začetka, sprejmejo z mešanimi občutki. O predlogu, da bi ljudje morali proslaviti razhod kot civiliziran konec skupne poti, za katerega ni nujno, da je sovražen, je namreč pred leti razpravljal režiserkin oče, ki ga v filmu igra oče dejanskega režiserja, znan španski filmski avtor Fernando Trueba. Film »prizorov iz zakonskega življenja« v mnogočem izhaja iz intelektualne tradicije Ingmarja Bergmana ter njegovega stalnega samoanaliziranja, vendar premore tudi šarmantno lahkotnost in celo duhovitost Woodyja Allena. Skratka, prežet je s številnimi literarnimi in kinematografskimi referencami, ki jih resnici na ljubo niti ne skriva. Še preden bi mu jih lahko očitali, nam jih namreč prikaže kar avtor sam, vključno s Sørenom Kierkegaardom in njegovimi tezami o pomenu ponovitev in vztrajanja v povezavi z vsakdanjo eksistenco. Ker je tudi tega, namreč ponovitev, v filmu kar precej, ampak to se spet navezuje tudi na sam akt filmskega snemanja, ki je sestavljeno iz številnih ponovitev kadrov in prizorov … Skratka, film Ravno obratno je nekakšna vaja v intelektualiziranju. A obenem uspe kljub skoraj popolni odsotnosti prave »akcije« ali vsaj ključnih preobratov v teku pripovedi ustvariti lika Alexa in Ale kot celovitih osebnosti. Poleg tega prek njunega vsakdana spoznamo madridski kulturniški miljé, v katerem delujeta, ter različno intimno dinamiko parov, s katerimi se srečujeta in z njimi debatirata o svoji odločitvi. Odlika dveurnega filma je tudi nekakšna šarmantna lahkotnost, ki ga preveva, in glede na temo nikakor ni samoumevna. Recenzijo filma je pripravil Gorazd Trušnovec, besedilo bere Igor Velše.
Ta epizoda je nastala iz praznine.Tiste vrste praznine, ko si rečeš, da nimaš nič pametnega za povedati – a ravno takrat se v mislih skriva nešteto zanimivih stvari. Tistih, ki odprejo prostor za opazovanje, počasnost in drugačno ustvarjanje.Če ti je tak ritem misli blizu, te povabim, da se mi pridružiš na Substacku Radovednice.Če se naročiš na Radovednice, boš vsako nedeljo prejela nove zapise neposredno v svoj e-nabiralnik. Lahko izbereš brezplačni ali plačljivi dostop – s katerim podpreš moje delo in ustvarjanje. Trenutno so vse vsebine odprte za vse.
Turistična oddaja nas je popeljala v kraje, ki svojo ponudbo predstavljajo pod blagovno znamko Visit Ravno polje. Med pomembnejšimi tamkajšnjimi znamenitostmi je zagotovo dvorec Sternthal v občini Kidričevo; v novi preobleki zadnjih nekaj let služi kot sedež občinske uprave in prizorišče različnih kulturnih dogodkov. Slišali pa ste tudi nadaljevanje potopisne zgodbe o Iraku.
Paznica Eva deluje kot vestna in skrbna delavka, ki ima z večino zapornikov kljub nadrejeni vlogi dober, včasih celo materinski odnos. Uči jih čuječnosti, pomaga jim pri šolskih nalogah, ko je treba, pa jih tudi odločno postavi na njihovo mesto. A ko v zapor pripeljejo nove zapornike, spoznamo njeno temno plat. Ko uzre surov obraz mladega Mikkela, se popolnoma spremeni, z njo pa tudi filmsko prizorišče. Eva ni več uvidevna, mirna avtoriteta, ampak postaja vedno bolj živčna, napeta in nasilna. Z njo se tudi zapor razblini v to, kar pod površjem dejansko je: prostor nasilja, zlorabe in hierarhije. Glavna igralka Sidse Babett Knudsen izjemno uprizori to preobrazbo, ki ji dovolj subtilno sledijo kamera, luč, kostumografija in scenografija. Odlično ji parira tudi soigralec Sebastian Bull v vlogi nepredvidljivega Mikkela. Režiser in soscenarist Gustav Möller se je očitno zavedal, kaj je dobil s takšnim igralskim parom, saj je dinamiko filma zgradil na odnosu med njima. Ta se med zgodbo večkrat obrne na glavo in s tem vzdržuje napetost vse do konca. Medtem ko lahko na več točkah sočustvujemo z Evo in njeno bolečino, pa nas njena maščevalnost in nasilnost do zapornika velikokrat odvračata. Po drugi strani čutimo nagonski odpor do Mikkela, ampak se nam v krempljih maščevalne paznice včasih preprosto zasmili. Ravno v trenutkih, ko se lahko poistovetimo z enim izmed njiju, film obrne perspektivo. In ko eden preveč ekscesno prevlada, mu potek dogodkov spodmakne položaj moči. Ta dvojna igra je ponekod neprepričljiva, saj pretirano relativizira v resničnosti jasno začrtano zaporniško hierarhijo. A poanta, ki jo film sporoča, je jasna. V zaporu ni zmagovalcev, vsi so poraženci. Mesto najbolj brutalnega izraza državnega monopola nad nasiljem terja svoj davek. In tudi paznica ga mora nositi. Medtem ko zaporniki vsaj vidijo svoje rešetke in vedo, kako dolgo bodo za zapahi, pa svojega lastnega zapora do pretresa Eva sploh ne opazi. Dodatno plast tragične usode Evinega sina in njunega odnosa film tako postavi na popolnoma novo raven. Iz zaporniškega filma maščevanja se pretvori v družinsko dramo o težavnem soočanju staršev s sinovi-prestopniki. In s tem v ospredje postavi krivdo, čustveni ekvivalent zaporu. Krivda, ki jo pooseblja Evin sin, še bolj kot zapor nerazločljivo povezuje Evo in Mikkela. Skozi to povezavo pa v temen zaporniški svet posije celo žarek upanja, da je rehabilitacija ene in drugega mogoča.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je končal, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje sklenemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde upravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo pri tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Ker smo se razmeroma srečno odpóčili v novo leto, se moramo končno pogovoriti o petardah. In o ognjemetih. O pirotehniki v najširšem pomenu besede. Pred nekaj leti smo petardiranje, kot v naši oddaji imenujemo adventno kanonado, poskušali zakonsko regulirati. Predpisali prepovedi in sankcionirali kršitve, a ni videti, da smo kam napredovali. Oziroma nazadovali. Ravno nasprotno. Pokanja nismo utišali, še manj odpravili in kar nekaj otrok si je letos ponovno razstrelilo ude in okončine. Kot vse kaže tudi preventivne akcije, ozaveščanje in opozorila ne pomagajo, zato bo treba uvesti alternativne metode, ki smo se jih do zdaj izogibali, ampak kot vse kaže, je sodu zbilo dno. Tako v imenu domačih in prostoživečih živali in v imenu splošne javnosti kot prvi v medijskem svetu razkrivamo načrt, ki bo zagotovo pripeljal do zmanjšanja ali celo ukinitve in prenehanja kanonade v zadnjih dneh decembra ter tako obvaroval nežne otroške ročice, dlani ali oči, psom in mačkam pa prihranil obisk terapevta. Začetna faza našega načrta je dramatična in radikalna, a moramo se zavedati, da gre za proces – za maraton, ne šprint. Najprej bi morali s pirotehnike umakniti prodajne restrikcije. Še več; prodajo in uporabo bi morali spodbujati. Recimo, danes dobite ob kavi rogljiček, po novem, bi dobili petardo. Prodajo pirotehnike bi morali omogočiti v trgovinah z živili, v lekarnah in na poštah. V šolski kurikulum bi morali uvesti predmet "petardoslovje z osnovami ognjemeta", kjer bi učitelji domovinske vzgoje, ki imajo tako ali tako premalo ur, predavali o časih, ko se je prvi kitajski cesar poslinil, ko je ugledal eksplozije na nebu. Povedano na kratko: pirotehnika bi morala postati najprej običajen, nato pa še normalen del našega vsakdana. Seveda bi bili travmatološki oddelki zatrpani s poškodovanci … Ampak kot se danes nihče več ne vpraša, ali so električni skuterji nevarni in ali je nevarno smučanje na brezsnežnih smučiščih, bi se sčasoma prenehali spraševati tudi o nevarnosti pirotehnike. V tej prvi fazi bi torej petarde postale tako običajne, kot sta polka in valček na gasilski veselici. Potem pa v našem načrtu o ukinitvi pirotehnike nastopi druga faza. V njej bi začeli s pirotehniko posiljevati. Slovenske cerkve bi v dogovoru z nadškofijo ob jutranjem in večernem zvonjenju sprožile še manjši ognjemet, opoldanski zvon pa bi mežnar obeležil z dvanajstimi petardami. Na sodiščih bi sodnik namesto udarca s kladivcem prav tako vrgel petardo, ob rojstvu otroka pa bi država podarila mladim staršem ob slovenski zastavi še dva ognjemeta. Enega iznad porodnišnice, enega iz štorklje, zataknjene na domačem dvorišču. Ampak najbolj radikalne spremembe bi se morale zgoditi v slovenski vojski. Za začetek bi ta postala obvezna za vso mladino. Tudi za dekleta, kot je to v Izraelu. Teoretični del bi učil sestavo in delovanje ročne granate in ostalih pokalic, v praktičnem delu pa bi vojaki tekali po kraški jami, inštruktorji pa bi na njih metali petarde in se drli: "Topovski iz leva", "topovski iz desna!" Naj samo pripomnimo, da ne gre za novost, saj je rajnka JLA to tehniko že uporabljala in pokanje priskutila kar nekaj generacijam tedanjih nabornikov, današnjih starejših občanov naše države. Seveda v umetnosti gnetenja človeških značajev ne gre za novost; s pirotehniko bi posiljevali tako dolgo, da bi postala nadležna. Najprej bi ljudje ob vsakem novem poku rekli "Pa ne že spet", potem bi postajali nervozni, na koncu bi se tresli in končno bi zaradi pokanja pisali nestrpne spletne komentarje in kritizirali vlado. Da povzamemo; tisti, ki danes uživajo v pokanju in pokajo tudi sami, bi postali na pokanje hipersenzitivni in bi si zaželeli miru brez pokanja, kar pa je natančno to, kar si želimo tisti, ki v pokanju že danes ne uživamo. Vodi pa pokanje in metanje petard in spuščanje ognjemetov tudi do precej resnega razmisleka o stanju demokracije v državi. Če se ne moremo zediniti, da reguliramo, ukinemo in prenehamo s pirotehničnim terorjem manjšine, ko ta neposredno ogroža in jezi večino prebivalstva, kako lahko pričakujemo, da se bomo zedinili o družbenih procesih, ki zahtevajo toleranco večine, ko naj bi zaščitili manjšino! Pa še nekaj dobrega bi sledilo iz ukinitve in s prenehanjem adventne pirotehnike … Na civilizacijski lestvici bi ekspresno prehiteli Avstrijce.
Konec leta je pravi čas za razglasitev najrazličnejših dogodkov, oseb, besed in ostalih elementov, ki so nas zabavali v letu 2024. In prav na silvestrski večer ima naša skromna oddaja čast, da zaključi projekt, ki je tekel vse leto. Gre za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli." V času, ko so nam vsi dogodki, osebe in dejanja na očeh, pozabljamo na dogodke, trenutke in osebe, ki so nevidni. In so nerodni, se pravi takšni, ki nas spravljajo v zadrego. Oziroma bi nas spravljali v zadrego če bi jih videli, ker pa smo o njih samo slišali in si njihov potek samo predstavljamo v domišljiji, je zadrega nekaj manjša. Akcija je potekala vse leto. Najprej smo v uredništvu, ki je oblikovalo strokovno komisijo enega, izbirali nerodne dogodke, ki jih nismo videli posameznega meseca, nato pa še končnega zmagovalca, ki ga bomo slavnostno razglasili v nocojšnji oddaji. Konkurenca je bila res velika, nerodni dogodki, ki jih nismo videli, je bilo recimo ljubkovanje nutrij na bregu Ljubljanice najvišjih predstavnikov države, pa izbiranje kandidata za evropske volitve gibanja Svoboda, pa vzdušje na avtobusu, ki pelje protestnike pred celjsko sodišče in podobno. A zmagovalec je lahko le eden, zato smo v uredništvu kot nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, izbrali zaposlene centra za zaščito in varovanje v savni.Pojasnimo svojo izbiro. Ko so v medijih uničili policiste, zaposlene na »centru za zaščito in varovanje«, so jim očitali graditev savne in nakup razkošnih oblek. Resnici na ljubo, je bilo tudi pomerjanje Armanija diplomantov tacenske ustanove eden izmed kandidatov za nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, a ker ne moreta biti dva z istega področja, smo se odločili za savno.Torej: Policisti, ki se savnajo, preden gredo varovat pomembne politike, državnike, visoke uradnike ali pač zaščitene priče, so odnesli laskavi naslov za "Neroden dogodek leta, ki ga nismo videli 2024". Najprej k neupravičenim kritikam. Mediji, ki so uslužbencem centra za zaščito in varovanje očitali savno in savnanje, vedo zelo malo o zaščiti in varovanju. Po raziskavah s področja varnostnih ved, pa tudi iz dolgoletne policijske in varnostne prakse, savnanje v službenem času občutno izboljša varovanje in s tem varnost varovane osebe. Še več; v službah za varovanje po svetu gredo še korak dlje. Kot je znano, je ena najbolj naprednih takšnih služb ameriški Secret service, ki skrbi za varovanje ameriškega predsednika in drugih visokih predstavnikov vodilne svetovne demokracije. V njihovem štabu ne le da imajo savno … Kje pa! Agentom je na voljo celoten wellness s turško in finsko savno, z jacuzzijem, Kneippovo kopeljo, kot so razkrili nedavni podatki žvižgačev, pa ameriški agentje vsak teden, nujno pa pred predsedniško potjo v tujino, opravijo celotno manikuro in pedikuro, nekateri agenti pa tudi depilacijo bikinija. Savna je logično zelo priljubljena med organi varovanja na severu Evrope, ruski varnostniki pa se krepčajo tako, da se najprej savnajo, potem bičajo z brezovimi vejami, na koncu pa skačejo v luknje, urezane v led, najraje na reki Volgi. Wellness in varovanje politikov tako že dolgo hodita z rokov roki in mediji, ki so se obregnili ob to dejstvo, so le še enkrat več pokazali, da ali ne sledijo, ali pa ne poznajo sodobnih trendov v varnostni panogi. Ampak nagrada za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli" ne gre uslužbencem centra za varovanje in zaščito samo zaradi dejstva, da goli sedijo v finski savni in se pomenkujejo o izzivih delovnega dne. Ravno nasprotno. Nagrado smo namenili tej ustanovi zaradi žalostnega dejstva, da so savno zaprli. Da, prav ste slišali. Temeljni element wellnesa, ki povsod po svetu zagotavlja varnost najvidnejših politikov, so v našem centru zaprli. Ker gre za dogodek, ki ga nismo videli, seveda ne vemo, čemu so savno zaprli in javnost lahko le ugiba. Nekaj zlobnih jezikov natolcuje, da so se prišle savnat tudi uslužbenke, kar je povzročilo kar nekaj trdih besed in dvignjenih prstov med moškimi uslužbenci, drugo, spet natolcevanje, pa je, da so uslužbenci v službeno savno vodili nepooblaščene osebe, pač po analogiji, da so tudi službene avtomobile uporabljali za zasebne vožnje. Težko bi v naši redakciji podelili nagrado, če ne bi prišli stvari do dna in tako kot prvi javnosti sporočamo, čemu je bila savna v "centru za zaščito in varovanje" zaprta, s tem pa občutno poslabšana varnost varovanih oseb. Tako je bila v nevarnost spravljena državna tožilka, prekupčevalec mamil in bog ve, da se tudi predsednik vlade in predsednica države nista počutila pretirano varno v svoji koži.Torej, spor se je začel, ko so po dolgih letih uporabe evkaliptusovega vonja, ki je kot eterično olje v službenih savnah predpisan v zakonu o policiji, začeli neznani elementi uporabljati vonj sivke. Nekaj časa so uslužbenci poskusili storilca odkriti, ko jim to ni uspelo, so se začela obtoževanja in nagajanja, ki so šla vse do notranjega ministra. Ta je imel na mizi interpelacijo in zato izbiri eteričnega olja za službeno savno ni posvetil dovolj premisleka in je neodgovorno odpisal, da naj vsak uslužbenec uporablja eterično olje, ki mu paše, kar je pripeljalo do kaosa, razpada sistema, skorajšnjega razpada centra samega in posledično do že prej opisane poslabšane varnosti in šlampastega varovanja najpomembnejših predstavnikov naše države.Zdaj ko vemo, kaj se je skrivalo in se še vedno skriva za nagrado za "nerodni dogodek leta 2024, ki ga nismo videli", upamo, da se boste strinjali z izborom ter boste ostali naši zvesti poslušalci tudi v letu, ki je pred nami.
Piše Majda Travnik Vode, bere Igor Velše. Milan Knep, trenutno tajnik Škofijskega katehetskega urada pri ljubljanski nadškofiji, je leta 2020 po več kot štiridesetih letih raznovrstnega duhovniškega delovanja in potem ko je svoja razmišljanja objavljal v različnih medijih – tudi v oddaji Duhovna misel na Prvem programu Radia Slovenija – izdal knjižni prvenec Eseji o križu letos pa so jim sledili še Eseji o vstajenju. Kot v spremni besedi piše Tadej Rifel, sta po avtorjevih besedah kljub nekajletnemu časovnemu razmiku »zbirki dopolnjujoči, kajti krščansko oznanilo je celota le, če se križ nadaljuje z vstajenjem.« Poleg vsebine, ki jo avtor umešča nekoliko stran od prevladujočega družbenega in kulturnega diskurza, ki ga po njegovem mnenju zaznamujeta odsotnost metafizičnega in tragični svetovni nazor, je zanimivo tudi formalno ozadje dvainpetdesetih esejev v zbirki, ki jih je avtor večinoma izpeljal iz specifične žanrske oblike – katoliške pridige ali homilije. Za prvo in hkrati najznamenitejšo pridigo v zgodovini velja Jezusov govor na gori blizu Galilejskega jezera, vendar gre tudi sicer za zelo staro polliterarno obliko, v katero je pravzaprav že od začetka vtisnjen esejistični format – kljub temu, da je pridiga namenjena širšemu občinstvu, esej pa velja za poudarjeno intimno oziroma zasebno zvrst. Pridiga je tudi drugi, najbolj znani brižinski spomenik (z znamenitim začetkom: Če bi naš ded ne grešil…), ki velja za izvrsten primer srednjeveške retorike. V Evropi pa so najbrž najbolj prepoznavne in še danes pomembne pridige Mojstra Eckharta s konca 13. in začetka 14. stoletja, ki se prav tako zlahka berejo kot vrhunski eseji. Knepovi Eseji o vstajenju vznikajo iz volje po preseganju običajnega tragičnega obzorja pričakovanja, kamor se po avtorjevih besedah vpisuje velika večina novoveške in sodobne umetnosti, filozofije in kulture – in sicer z obratom v krščansko oziroma biblično izročilo. Kot lahko opazujemo, je krščanstvo tako v Evropi kot pri nas že dolgo v zatonu, pri čemer ne gre samo za afere, ki usodno pretresajo cerkvene strukture, ampak – kot lahko na primer beremo v pred kratkim izdanem brezkompromisnem, razgaljajočem eseju Chantal Delsol –, za konec krščanske civilizacije kot take. Kljub vtisu skorajšnjega pogorišča pa lahko vidimo tudi, da v krščanstvu še vedno vztraja veliko vernikov in duhovnikov ¬– morda tudi zaradi Jezusove obljube, da bo s svojo Cerkvijo ostal do konca sveta. Tako tudi Knep, čeprav si ne zatiska oči pred stvarnostjo, v svoja nazorsko, duhovno, psihološko in filozofsko izjemno široko zarisana besedila ne pripušča malodušja. Njegovi eseji – kratki, a od začetka do konca izpeljani v žlahtni filozofski maniri in retorično brezhibni – odpirajo probleme in jih s pomočjo Svetega pisma dialektično razrešujejo in zapirajo, pri čemer ima vselej zadnjo besedo nekaj, kar je že zdavnaj izginilo iz moderne filozofije – duh oziroma presežno. Čeprav je bila, kot v enem svojih zadnjih intervjujev skorajda presenečeno ugotavlja Jürgen Habermas, filozofija dolgo skoraj istovetna s teologijo, se je ta povezava že davno izgubila – morda je bila ravno ta metamorfoza eden od zgodnjih znanilcev zatona krščanske civilizacije. In na čem sloni sodobna filozofija, če se ne sprašuje več o absolutni resnici, biti, poslednjih rečeh, telosu? Alain Badiou v spisu Manifest za filozofijo iz leta 1989, razbere in nato brez sence dvoma – kot rečeno, gre za manifest –, ugotovi, da je sodobna filozofija pogojena s štirimi »generičnimi postopki resnice«: politiko, znanostjo, umetnostjo in ljubeznijo. Čeprav zadnji pojem, ljubezen, na videz dopušča večsmerne interpretacije, med njimi na nobeni instanci ni predvidena konkretna transcendenca, kakršno je nekdaj predstavljal krščanski Bog. Zaradi tega in neštevilnih drugih podobnih dogodkov se zdi krščanska filozofija stvar preteklosti. Vendar nas ravno besedila, kakršna so Knepovi eseji, drobna, a prepričana, argumentirana in nagovarjajoča, prisilijo, da se vprašamo, ali je res tako? Knep, ki se je v duhovniški karieri največ ukvarjal z mladinsko in zakonsko pastoralo, namreč s pomočjo svojih svetopisemskih navdihovalcev, prerokov Izaija, Jeremija, Siraha in apostolov Pavla, Janeza in Jezusa, vsakič znova ubesedi katerega od ključnih problemov zdajšnjosti; bodisi smrt in naš odnos do nje, odmiranje življenjskega smisla, vzgojo otrok in medgeneracijske odnose bodisi družbeno stvarnost. Osvetljuje jih iz perspektive slehernika, v katerega se vsakič znova postavi, nato pa tematiko sistematično razčleni in obdela iz vseh običajnih zornih kotov – le da na koncu iz široko razgrnjenih aporij ne izide kot tragični poraženec, ampak kot zmagovalec. Njegova besedila tako res postanejo eseji o vstajenju – seveda le, če sprejmemo njihovo krščansko logiko. To, kar Knepu daje odločilno prednost, je namreč za marsikoga nezamisljivo, saj avtor svoje razpravljanje vsakič znova subtilno privede do točke nič oziroma do točke, kjer je potrebna totalna odpoved razumu in predaja štafete duhu. Ravno tu je kleč: potem ko je ob nekem problemu v razpravo kompetentno pritegnil in obdelal na primer Hegla, Spinozo, Fichteja, Platona ali katerega od principov sodobne psihologije ali psihoterapije, na koncu vso skrbno predstavljeno argumentacijo izpusti in se vrže v prazno, saj iskreno verjame, da bo tako storil največ in najhitreje. Da je predaja duhu kraljevska pot do rešitve. Čeprav je zbirka Eseji o vstajenju kristocentrična in je njeno gravitacijsko jedro Kristusovo odrešenjsko poslanstvo, se poleg Kristusa avtorjev največji zgled zdi apostol Pavel s svojim neutrudnim evangelizatorskim žarom. Pravzaprav so katoliški duhovniki danes v podobnem položaju, kot je bil nekoč Pavel: Kristusa oznanjajo v skorajda povsem poganskem svetu. S svojimi esejističnimi razmišljanji Milan Knep to počne samozavestno in zavezujoče.
Žlahtni plin radon ni tako zelo žlahten. Je radioaktiven in je po nekaterih ocenah krivec za vsak 10. primer pljučnega raka v Sloveniji. Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji zato vsako leto izvaja brezplačne meritve radona v zasebnih stanovanjskih objektih. Ravno v teh dneh se lahko prijavite na razpis za meritve. Če se izkaže, da koncentracija presega dovoljeno mejo, je kolegici Sabrini Mulec zaupal direktor Uprave za varstvo pred sevanji dr. Damijan Škrk, pa lahko negativne okoljske vplive omilite z relativno enostavnimi in ne tako dragimi ukrepi …
Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija Petre Koršič je glede na trenutne produkcijsko-recepcijske okvire skorajda neobičajno odmevna, saj sta bila tako njen prvenec Furlanka je dvignila krilo kot njena druga zbirka Bog z mano ponatisnjena, pesmi in cikli iz obeh zbirk pa se še vedno pojavljajo kot integralni deli različnih, večsmerno zasnovanih multimedijskih predstav ali kot predloge za skladbe oziroma izhodišča glasbenih, zvočnih in likovnih interpretacij. Avtorica, med drugim prejemnica letošnje Stritarjeve nagrade in ena naših najbolj izkušenih koordinatork in moderatork pesniških dogodkov, namreč nenehno raziskuje možnosti povezovanja poezije z drugimi umetnostnimi zvrstmi in komunikacijskimi nivoji in tudi v klasični knjižni obliki domiselno uporablja najrazličnejša izrazna sredstva in načine, s katerimi želi doseči, da bi poetični 'material' preniknil v prejemnika na več ravneh – čutni, čustveni in spoznavni. V Zlatem jajcu tovrstne učinke med drugim izzove zlasti z drznimi, likovno nazornimi tipografskimi postavitvami pesemskih besedil, močno simbolno podloženo uporabo matematičnih znakov za označevanje posameznih ciklov, pa tudi s svojevrstnim 'recikliranjem' oziroma prestavljanjem, (včasih tudi spreminjanjem) pesmi iz prejšnjih zbirk v nov kontekst, s čimer nadgrajuje, dopolnjuje ali celo popolnoma spreminja njihov prejšnji domet in sporočilo. Takšen primer revitalizacije oziroma predrugačenja je pesem o reki Ter, ki jo izvirno najdemo že v prvi zbirki, v Zlatem jajcu pa jo je pesnica razširila v skoraj celoten cikel. S kronološkega vidika lahko opazimo, da je Petra Koršič svoj današnji radikalni in izvirni avtorski koncept razvila precej hitro, saj je za prvo zbirko, Furlanka je dvignila krilo, značilna še skoraj popolnoma konvencionalna notranje- in zunanjeformalna ureditev in je njeno težišče trdno zasidrano v vsebini oziroma izpovednosti; morda lahko nekakšen zametek nadaljnjega razvoja zaslutimo le v številnih enjambementih. Vsaka naslednja zbirka pa nato pomeni velik korak k postopnemu izravnavanju specifične teže vsebine in oblike, z jasno razvidnim namenom sinergije in potenciranja umetniškega učinka. Zbirka Zlato jajce nedvomno pomeni vrhunec tovrstnega pesničinega prizadevanja, saj v nobeni od prejšnjih zbirk ̶ niti v prav tako letos izdanih Cipresah ̶ svoje poezije ni poskušala plasirati skozi toliko različnih čutnih in kognitivnih kanalov. Preseneti že prvi taktilni stik z zbirko, saj se knjiga zaradi posebne usnjate teksture platnic bralcu, takoj ko jo prime, čvrsto zasidra v dlaneh in tako poudari svojo prezenco. Takoj nato pogled na naslovnici posrka reprodukcija slike Aleksija Kobala z naslovom Möbius. Möbius je bil nemški astronom in matematik s srede 19. stoletja, ki je raziskoval površine in krivulje, med drugim neorientabilne ploskve, kakršna nas (verjetno) pričaka na naslovnici Zlatega jajca. Fascinacija očesa oziroma zapeljevanje pogleda se nadaljuje v notranjosti z naslovi petih pesemskih ciklov: BITI, GOLO, ZLATO JAJCE, NASELI ZNOVA, DROBNI TISK. Kot na koncu pripiše avtorica, nanizani naslovi tvorijo samostojno pesem in »konkretno ter simbolično zlato jajce«. Prvi cikel z naslovom Biti opeva reko Ter: »Doma sem v furlanski nižini / sem / prod / kamenček ob kamenčku / name sije / sonce / in sem / suha / struga / reke / ki je ni / sem beseda / rečno dno / brez vode«. Tudi skozi drugi cikel, Golo, se večinoma razpredajo drobne verzne vinjete o vodi, morju, dežju, vetru in drevesih, vmes pa se, morda že kot napoved naslednjega cikla, pojavi motiv zlatega jajca, pri čemer je besedna zveza sugestivno oblikovana in natisnjena v obliki jajca oziroma pravilnega ovala. V osrednjem in motivno-tematsko najbolj zgoščenem oziroma gostobesednem ciklu Zlato jajce avtorica subtilno tematizira ljubezensko tematiko, zbliževanje, ljubljenje, bližino, besede, telo, jezik (kot telo in besedo), vendar je človeška bližina tesno prepletena z bližino morja, druge vode in drevja: »Stečeta / dva / potoka / na / prsih / se / riba / stare / madeže / dviga / se / drevo / z izruvanimi / koreninami /«. V primerjavi s tretjim sta četrti in peti cikel Naseli znova in Drobni tisk vnovič bolj abstraktna, redkobesedna in eksperimentalna, saj pesmi, v katerih je polno praznih mest, presledkov in zamikov, pogosto spominjajo na tradicijo modernistične poezije. Vmes nekajkrat zablisne arhetip Tomaža Šalamuna, še določneje pa lahko razberemo poetiko konkretne poezije. Vendar je - tako kot piše tudi Ingrid Mačus, avtorica spremne besede in skladateljica, ki redno sodeluje s Petro Koršič pesnica še bolj kot raziskovanju poetičnega potenciala skozi konkretno obliko v Zlatem jajcu želela raziskovati »pesniško ekologijo, ekonomičnost izraza in vlogo tišine v poeziji«. Ravno to potrjuje pesem številka 54, ki bi jo lahko imeli za programsko in je tudi nasploh ena najbolj uspelih pesmi v zbirki: »Naj besede / ostanejo / tik / pred / pragom / se vernik / sezuje / varčuj / v popolni / (ne) gotovosti / uporabi / besede«. Pesniška tišina in molk, ki se v pesmih fizično pojavljata v svojih grafičnih oziroma tipografskih ustreznicah kot presledek, razmik, dvojni razmik, oklepaj, črtica, pike itd., sta integralna ustvarjalna principa te zbirke, s čimer je pesnica nemara dosegla najbolj popolno ravnovesje oblike in vsebine do sedaj. Molk in tišina paradoksalno sodelujeta pri porajanju obojega – oblike in vsebine. Osupljivo je opazovati, kako prefinjen in daljnosežen učinek pesnica izvabi iz svojih pesmi s preprostimi sredstvi, na primer s presledkom ali zamikom verznih vrstic. Vsak tako vzpostavljen prazen prostor je kot odprto okno, skozi katerega zavejejo svežina, nedorečeno in sublimno. Prazen prostor nenadoma ni več prazen, ampak se v njem nabere največ vsebine. Zbirka Zlato jajce izzveni kot svojevrsten pesniški celostni projekt, neorientabilna in neulovljiva kot Möbiusov trak ali jajce, v vse smeri – oziroma v vsemirje ̶ razlivajoča se in vse stvarstvo vabeča struktura, katere eden najpomembnejših sestavnih delov je ̶ pomenljivo ̶ tišina.
V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
Spoštovani, sprašujejo me, zakaj stavim ravno na blagovno znamko krščanstva, ko je vendar toliko konkurenčnih ver in alternativ. Odgovor je preprost: v vseh religijah Bog sovraži greh in grešnika, samo krščanski Bog grešnika ljubi, čeprav njegov greh sovraži. Krščanstvo je Božji izum. Na nek način so grešniki Bogu ljubši kot pravičniki, ker je Bog človeka ustvaril po načelu ljubezni, ne pa pravičnosti. Bog ni Bog prava, ampak ljubezni. Ni Bog pogodbenega razmerja, ampak zaveze. Ne ljubi me zato, ker sem jaz dober, ampak zato, ker je on dober. Vse, kar dela, dela iz ljubezni. Ne gre za vprašanje dobrote ali hudobije, svetosti ali greha, kajti vse, kar je izven Boga, je itak grešno. Sveto pismo ne govori o teofobiji, o strahu pred Bogom. Evangelij je dobra in vesela novica, ne pa strahovlada in pošast, pred katero vsi bežijo. Krščanstvo ni ideja, ampak je življenje. Sveto pismo edino pove, da je osnovni problem človeštva greh, ki ga lahko reši samo Bog. Recept mora ustrezati diagnozi. Ker obstaja samo eno ustrezno zdravilo, bi bilo skrajno nerazumno zagovarjati medicinski pluralizem. Nepošteno bi bilo zdravniku očitati nepravičnost, ker je predpisal edino zdravilo, ki deluje. Ravno tako je nepošteno Bogu očitati nepravičnost, ker je dal edino zdravilo, ki deluje proti grehu – Odrešenika Jezusa Kristusa. Zato je krščanstvo edinstveno, izjava, da je rešitev edino v Bogu, pa ni žaljiva, nestrpna, ošabna, arogantna in ekskluzivna, ampak edina ustrezna. Krščanstvo ima dobro novico, da zdravilo obstaja; zdravilo je Jezus Kristus. Običajno pravijo, da so nebesa pravljica za ljudi, ki se bojijo teme, jaz pa mislim, da je ateizem pravljica za tiste, ki se bojijo svetlobe. Skupina moških je razpravljala, katera ženska na svetu je najlepša. Prvi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči črne kot oglje. Drugi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči modre kot sinje morje. Tretji pa so vztrajali, da je najlepša tista ženska, ki skriva v očeh barvo zelene trave. Ker niso prišli do soglasja, so šli po odgovor k modremu starcu. Vprašali so ga, naj jim pove, katera ženska na svetu je najlepša. Modri starec se je nasmehnil in rekel: »Najlepša ženska na svetu je tista, ki jo ljubiš.« To velja tudi za krščanstvo. Krščanska vera je najlepša tistim, ki Boga in svojega bližnjega ljubijo.
V prvi oddaji nove sezone Svetovalnega servisa se bomo usedli v šolske klopi in spremljali, kaj počnejo otroci, mladostniki. Ravno pri njih največkrat opazimo tiste prve znake tako imenovanih specifičnih učnih težav. Te so nevrološko pogojene ter so povezane z branjem, pisanjem, računanjem in neverbalnimi specifičnimi težavami. Disleksija, diskalkulija, dispraksija … Kako jih prepoznamo in rešujemo? Sogovornik: dr. Marko Kalan, profesor defektologije iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.
Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost. Foto: Uroš Abram, izrez fotografije
Številni so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo za zdaj »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še preostalih osmih nadlogah. Svetopisemski pisatelji so za takšno obnašanje natuhtali izraz »zakrknjenost srca« (2 Mz 7,14), ta beseda vedno govori o kamnitosti srca, o njegovi neobčutljivosti, lahko bi rekli celo trmoglavosti, saj gre za vztrajanje pri svojem za vsako ceno, tudi če človek ve, da ne dela prav. Greha namreč ni v nevednosti, ne, ampak tedaj, kadar vemo, kaj je treba narediti, pa tega ne storimo, ker nočemo tja, kamor nas Bog pošilja, zaradi lagodnosti seveda, zaradi nje se ne damo prepričati o tem, da bi se spremenili. »Skesati se, da bi mu verjeli,« (Mt 21,32) to je tisto, kar Bog čaka od nas, dati se prepričati, da nečesa ne delamo prav, ko nam o tem govorijo tolikera dejstva našega življenja, ki drugo za drugo kapljajo v našo pozornost. Spreobrnjenje pa je v tem, da smo si sposobni premisliti o določenih stvareh, pri katerih smo, ne vedoč, zakaj, vztrajali. Premisliti, kaj je v danem trenutku pomembnejše, pa čeprav boleče, saj se Božje zahteve zažirajo globoko v naš način življenja. Biti sposoben podvomiti o svojem prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ker gre za napor, točno tako, za delo v vinogradu, ki je pravzaprav naše srce ...
Najbolje, da se kar vržemo v vrtinec divjega plesa delcev, manjših od atoma, ki pospešujejo, se brez zavor zabijajo med seboj in se v vse smeri razpršujejo po velikem hadronskem trkalniku v Cernu. Nič ne bo bolelo, saj bomo ves ta čas v varnih rokah strašno hude fizičarke in komunikatorice znanosti Anje Kranjc Horvat. Pri tem evropskem megaprojektu za fizikalne raziskave Anja že vrsto let javnosti predstavlja vsa njihova noro vznemirljiva znanstvena odkritja. Ravno ta mesec pa je postala še podoktorska študentka v Lozani, kjer bo koordinirala evropski projekt o izobraževanju v inženiringu. A v Cernu ostaja. Sploh pa, tudi če bi jo spravili iz Cerna, »Cerna definitivno ne moreš spraviti iz mene«. Anjo sva k snemanju podkasta povabili tik pred 70. obletnico Cerna. Dotaknili smo se njene vijugave poti, ki jo je najprej vodila do obotavljivega spoznavanja s fiziko, nato do študja fizike, pa sodelovanja s Hišo eksperimentov in od tam, kot z nekakšnega trampolina, naravnost do Cerna.Tako kot je fizika njej zlagoma zlezla pod kožo, tako zdaj svojo ljubezen tam pretaplja v predstavitev eksperimentov in raznolike šove, da bi se to zgodilo tudi pr tistih, ki kot obiskovalci potrkajo na njihova vrata. Če ji jih že ne uspe popolnoma uročiti, pa je zadovoljna že, če v njih vsaj prebudi radovednost. »Ko delam znanstvene predstave na odru, tudi mene z energijo popolnoma napolni, ko vidim otroke, ki z odprtimi očmi srkajo vsako besedo vase.«A neskončno radovednost ohranja tudi sama. Na tako velikem območju, kot je Cern, hranil ne zmanjka. »Meni je njegov najboljši del ravno ta, da se v njem mešajo različne kulture, narodnosti, spoli, z njimi vred pa se odpirajo vrata do novih pogledov na znanost,« pravi Anja v podkastu. In kjer so novosti, tam je tudi ona.V takšnem kotlu, kjer buhti od zanimivih in izjemnih sogovornikov, ji je še toliko bolj dragoceno spremljati izmenjavo raznolikih idej, saj tako napaja svojo ustvarjalnost in zvedavost. Vselej se odpirajo še dodatna vprašanja, ki bi jim sama rada prišla do dna ‒ sploh ko gre za vse, kar je povezano z antimaterijo. Tega vrelca pa bržkone tako ali tako ne bo mogla nikdar izčrpati. --Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi raziskovalec in profesor na fakulteti za matematiko in fiziko Simon Čopar. Bil pa je Anjin asistent med njenim diplomskim študijem.»Anja izžareva nalezljivo energijo. (…) Vedno sem bil impresioniran, ko sem videl njeno interakcijo z ljudmi, kako se zna povezati s publiko in ji predstaviti težke teme z energijo in zanosom, ko bi velika večina obupala ali pa se skrila v kot,« pojasni v pogovoru.
Amelia Earhart se je na pot okoli sveta podala 21. maja 1937. 2. julija omenjenega leta je njeno letalo na tej poti izginilo. Ravno ta mesec torej mineva 87 let od nesrečnega dogodka, še vedno zavitega v tančico skrivnosti, ki je še dodatno pripomogel k njeni prepoznavnosti v svetu. Več o neustrašni ameriški pionirki letenja, ki je premikala meje znanega na nebu in sprejemljivega v družbi, je v Torkovem kvizu povedala Maja Gal Štromar, igralka, pisateljica in dramatesa, ki je pred leti napisala monodramo Preživela, za katero je dobro leto raziskovala življenje Amelie Earhart.
»Talíta kum! Deklica, rečem ti, vstani!« Včeraj smo slišali, kako je s temi besedami Jezus obudil hčerko enega izmed predstojnikov shodnice. Ta je pred tem Jezusa na kolenih prosil, naj pride in ozdravi njegovo hčer, ki je umirala. Jezus je videl njegovo stisko, predvsem pa vero, s katero se je obrnil nanj. Med potjo proti hiši, kjer je ležala deklica, se je skozi množico ljudi prerinila žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, in se dotaknila njegove obleke, misleč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu je bila ozdravljena svoje bolezni. Jezus je opazil, kaj se je zgodilo, in ženi pojasnil, da je ozdravitev sad njene vere. Ko je skupaj s predstojnikom shodnice želel nadaljevati svojo pot, so jima prišli naproti poslanci in sporočili tragično novico, da je deklica umrla. Še zadnji kanec upanja na srečen razplet se je razblinil. Ozračje sta napolnila jok in žalost. Rešitve ni več – smrt je zmagala. Nato pa je Jezus presekal to razpoloženje brezupa z besedami: »Ne boj se, samo veruj!« Predstojnik shodnice se je oprijel teh besed in zaupal Jezusu, čeprav mu je razum govoril, da to ni mogoče. Popeljal ga je v svojo hišo, do postelje, kjer je ležala deklica. Jezus jo je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum! Deklica, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila. Smrt se je umaknila življenju. Ta dva prizora nam pokažeta, kako velika je Jezusova skrb in pozornost do človeka v stiski. Jezusov zgled nam kaže, da Bog ni oddaljen, ni nekdo, ki bi svet samo od daleč opazoval in mu ne bi bilo mar za to, kar se na njem dogaja. Ravno nasprotno. Jezus je prišel na svet, da bi srečal človeka tam, kjer je, v njegovem vsakdanu, ki je pogosto poln preizkušenj in tudi trpljenja. Bog stopa k nam in nas vabi, kot v današnjem evangeliju, da bi mu zaupali in hodili za njim. Do nas prihaja tudi prek številnih ljudi, ki so življenje posvetili prav službi Bogu in ljudem. Tudi sam sem predvčerajšnjim postal duhovnik z namenom, da svoje življenje darujem Bogu in mu služim prek ljudi, h katerim bom poslan. Včeraj sem v svoji domači župniji pel novo mašo in pri tem me preveva želja, da bi po Jezusovem zgledu tudi sam prinašal ljudem upanje v preizkušnjah ter skupaj z njimi hodil po poti vere in zaupanja v Boga. V Boga, ki nam želi biti blizu in nas rešuje, če le zaupamo vanj. Želim vam polno življenje in vero, da to skupaj z Jezusom lahko delimo drugim.
Piše Muanis Sinanović, bere Ivan Lotrič. Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit. Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta. V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži. Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino. Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.
Ravno tako kot so pomladne temperature kar nenadoma postale poletne in se vedno manj kaže prehodno vremensko obdobje, je podobno tudi v slovenski notranji politiki. Ozračje se še posebej pregreva pred evropskimi volitvami ob spremljavi aktualnih afer. Kakšne so razmere na slovenskem notranjepolitičnem prostoru?Sogovornika: Tanja Starič, voditeljica Odmevov in sovoditeljica podkasta Umetnost možnega Jure Trampuš, novinar Mladine
David Cigoj, sociolog in avtor knjig o razvoju zavesti, je bil v obdobju dveh mesecev kar v sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.
Ramazan je mesec, ki pozitivno vpliva na večino muslimanov. Verniki ga sprejemajo z velikim veseljem. Postni mesec je glavno gonilo, saj spodbuja ljudi, ki so do vere pogosto brezbrižni, da se sprašujejo o smislu svojega življenja in o bistvu duhovnosti. Mesec ramazan ponovno okrepi našo skupnost in naše skupno bogoslužje. Post je obveznost za odrasle, zdrave in svobodne osebe. Gre za zavestno odrekanje blagoslovom, ki jih imamo, in to počnemo iz ljubezni do Stvarnika. V bosanski verski tradiciji se post jemlje zelo resno, veliko ljudi, ki opravljajo težja fizična dela, se posti, pa čeprav so posta opravičeni. Enako je s popotniki, ki se najpogosteje odločijo za post, čeprav imajo tudi možnost, da se ne postijo. Ta odnos do posta je razvil posebno tradicijo, saj se kljub temu, da ni več izrazitega družbenega pritiska, večina ljudi za post odloča svobodno in z močjo svoje lastne vere. Navdušujejo me odnos ljudi do posta, družinska in socialna povezanost, obiskovanje mukabel, skupnega branja Kur'ana, skupnih molitev, pridig in veselje na obrazih ljudi. V naši tradiciji je ramazan tisti mesec, ki sprosti več pozitivne energije kot vsi preostali meseci, umiri napetosti in nesporazume med ljudmi. Ramazan je pomemben tudi zaradi začetka razodetja Kur'ana, saj je Muhamedu, naj je mir z njim, bilo dano znanje, ki osvobaja človekov um površnosti, znanje, ki človeku pomaga, da ne pade v suženjstvo lastnih slabosti. Ramazan je mesec knjige, mesec, ki nas uči, da se mora človek nenehno izobraževati, izpopolnjevati in se zavedati, da, kot pravi Vzvišeni Bog: »Mi povzdigujemo, kogar hočemo, in nad vsakim, ki ima znanje, je tisti, ki vse ve." (Kur'an, XII, 76) Duhovna ustanova posta je bila prisotna v vsakem zgodovinskem obdobju in v vsaki skupnosti, ki ji je Bog razodel knjigo. V tem smislu je duhovna ustanova posta v prvotni monoteistični veri ostala v bistvu nespremenjena, arabski izraz za to vrsto posta pa je sijam. Post ni samo stradanje, ampak pomeni duhovno preobrazbo telesa, uma, duše in srca. Lepota se skriva v duši, ne v človeškem telesu. Danes je v središču človeka telo, ne duša. Ravno post nas potegne iz telesnega v duhovno, preusmeri našo pozornost z robov telesa v globine duše. Ramazan pride tudi zato, da pogleda v naš um in vidi, ali je tam ljubezen do resnice in pravičnosti, v naše srce, da vidi, ali so v njem moralne vrline in dobrota, v našo dušo, da vidi, ali je tam duhovna krepost in plemenitost, v našo ustvarjalno domišljijo, da vidimo, ali je kaj občutka za duhovno lepoto, v naše oko, da vidimo, ali je vsaj kanček sramu, v naše uho, da vidimo, ali je vsaj kanček posluha za krik brezpravnih, za trpljenje zatiranih.
Piše Veronika Šoster, bereta Igor Velše in Lidija Hartman. Knjiga Suzane Tratnik Škarje, ki je izšla v knjižni zbirki Lambda, prinaša devet zgodb, ki slikajo presenetljiv pripovedni lok, saj se na začetku z nostalgijo in prizori odraščanja še dotikajo prejšnje kratkoprozne knjige Noben glas, potem pa se od tega občutja odrežejo in nas popeljejo v svetove onstran ogledala. Ponovno prevladujejo močne, samosvoje, neustrašne in svobodne pripovedne junakinje. Avtorica navdušuje s svojo veščino ustvarjanja prepričljivih deklet in žensk, ki jim vihravo sledimo skozi ovinke in čez polja, med ulice in v globoko vodo. Rade si mislijo, da se v svetu znajdejo in ga celo obvladajo, čeprav ga včasih šele spoznavajo, pri tem pa so tako zelo človeške. Začarata nas njihova zvedavost in občasna jezikavost, ki pa nista klišejsko prikazani kot značilnosti močne mlade ženske, temveč kot osnovna človekova vrlina in strast po spoznanju in učenju, pa tudi po bližini. Resnejši ton zgodb ves čas barvajo črnohumorne opazke, ki vzdušje razgibajo in ga proti koncu knjige celo povsem zmehčajo. Osnovno gonilo dejanj in situacij v zgodbah nasploh so seveda odnosi, najsi gre za družinske, prijateljske ali ljubezenske vezi, ki se pletejo in pogosto tudi prestrižejo. Čeprav se zdi, da so odnosi samostojni, so vedno povezani s situacijo, pa naj gre za družinsko preteklost, družbeno situacijo, pričakovanja družbe, prtljago ali predsodke. Ali kot lepo reče ena izmed junakinj: življenje v večnem vojnem stanju. Za naslov zbirke je formativna prva zgodba, ki se prav tako imenuje Škarje, V njej srečamo kar nekaj primerov uporabe besede škarje, najsi gre za nevarno prehitevanje, telesno zadovoljevanje med ljubimkama ali rezanje nekoga od življenja … Čeprav je prav ta zgodba na prvi pogled klasična zgodba o odraščanju in spoznavanju spolnosti, je dejansko trpka simbolična pripoved o ostrih škarjah odraslosti, ki te v nekem trenutku za vedno ločijo od primarne družine in naivne otroške varnosti, ki jo imaš lahko za samoumevno. Ta sentiment nadaljuje druga zgodba Noge za milijon dolarjev, v kateri se junakinja odloči, da si bo zavarovala svojo posebno sposobnost, kot si je filmska igralka zavarovala noge, pri tem pa se poveže s skrivnostno sosedo, s katero naj bi sklenila ta posel. Sploh pa se melanholično razcveti zgodba Pred sprožilcem, kjer se s pomočjo stare skupinske fotografije vrnemo v preteklost. Ves čas se zdi, da junakinja zaupno pripoveduje, skoraj prišepetava svoje otroške spomine, da jih ne bi prestrašila, da ne bi kot poljski zajec švignili čez travnik. Med razvojem zapuščinske obravnave se sprehodimo po vseh lažeh, čustvih in prelomih, ki so se zgodili, dokler ne pride do simbolnega odhoda akterjev s fotografije: »Vsi utihnejo. Moje besede so nekaj pokvarile. Mara in Tadeja se pobereta s tal in stopita iz fotografije. Ni jima več do smeha. Tudi moj oče zapušča prizor. Ploskne z dlanmi in narejeno vedro reče: 'Naj me je ujela, briga me! Še vem ne, kdo je. Samo mimo je šla.' Odpravi se proti cesti, proti Pokopališču. Počasi. Ne ozre se; požvižgava si. Ostanem sama na fotografiji. Sama pred sprožilcem. Odkar ni kolena, na katerem sem slonela, pogosto lebdim.« Nekateri prepadi med ljudmi so pregloboki, da bi jih lahko preskočili, otroštvo pa je kot prepognjena fotografija v hlačnem žepu, ki na pregibu vedno bolj bledi, dokler je nekega dne neopazno ne izgubimo. Avtorica je res mojstrica ustvarjanja odnosov, ki so prepojeni z ljubeznijo in bolečino, z zgodbami, ki niso zgodbe, dokler še nastajajo, temveč to postanejo šele ob pogledu skozi zaprašeno ogledalo. Druga polovica knjige se občutno razpre in preseneti, saj začne posegati po nekaterih pripovednih prijemih, ki vso strukturo in notranjo realnost knjige razbremenijo. Taka je zagotovo zgodba National Geographic o dolgo izgubljeni prijateljici, ki pove že kar filmsko zgodbo o begu pred nekakšno mafijo, pa tudi satirična zgodba Zlata jama o poskusu oživitve klubske scene. Potem je tu še zgodba Roke, ki se začne zelo napeto, saj spremljamo zmenek na slepo. Ljubimki sta si le dopisovali, zdaj pa se prvič srečata v živo. Hiperfokus pripovedovalke na malenkosti, kot so prsti, trzljaji, tatuji in premiki, se vrtinči pod stropom tesne kabine avtomobila, s katerim se premikata po Ljubljani. Namesto v pričakovano smer razočaranja pa se zgodba razpleta erotično in čustveno, dokler se ne poda v subverzijo Alice v Čudežni deželi na najbolj izviren način. Na tem mestu je že zaznati izlet v nadrealizem in absurdizem, kar se sploh nadgradi z zadnjo zgodbo v zbirki, ki je nekakšna odštekana mešanica filmov Večno sonce brezmadežnega uma in Nikoli redko včasih vedno. Razhod je namreč pripeljan do skrajne meje, ob tem pa avtorica skozi črni humor in situacijsko komiko prevprašuje popolno telesno avtonomijo. Ravno ta prehod v neznano, ki se zgodi proti koncu, knjigo Škarje povzdigne. Suzana Tratnik v svojem pisanju že ves čas premika meje realnega, ki je pogosto rahlo zamaknjeno, pri tem pa je vedno uspešna. Ne gre namreč v čisto fantastiko ali mitologijo, temveč ustvari občutek, da živa sila njenih junakinj svet malo meče s tečajev in ravno toliko izkrivlja fizikalne zakone, da lahko posežejo po nekom na drugi strani ogledala. Prav tako prestopa okvirje pričakovanega, saj se nikoli ne zadovolji z obstoječimi, vsakič iz žepa potegne novo fotografijo, ki je še nismo videli. Čeprav že začenja bledeti, zgodbe ne bodo nikoli.
Kuhamo jih v vreli vodi, dokler ne priplavajo na površino. To navodilo za pripravo njokov smo preverili tudi v praksi in potrdili, da za kuhanje teh krompirjevih svaljkov zares ne potrebuješ ure. Ravno prav so kuhani takrat, ko priplavajo na površje. Zakaj, nam je pojasnila dr. Mihaela Skrt z Oddelka za živilstvo ljubljanske Biotehniške fakultete.
Ocena filma Izvirni naslov: Stric Režiserja: David Kapac in Andrija Mardešić Nastopajo: Predrag Miki Manojlović, Goran Bogdan, Ivana Roščić, Roko Sikavica, Kaja Šišmanović Piše: Muanis Sinanović Bere: Ivan Lotrič Stric je psihološka grozljivka, ki se z zgodbo sicer zgleduje po delih nekaterih velikanov evropske kinematografije, recimo Michaela Hanekeja, pa vendar pomeni izviren prispevek k filmski umetnosti. Pri tem se spretno ogiba zankam, ki si jih po lastni naravi neogibno nastavlja. Tako se na primer ogne neposredni politizaciji, ki bi lahko izvirala iz zastavljene pripovedi. Zgodba namreč pripoveduje o družini, ki jo izsiljuje moten sorodnik. Želi si podoživeti popoln božič iz otroštva v obdobju nekdanje Jugoslavije, ko jih je obiskoval kot mogočni stric, gastarbajter. Gastarbajterji so uživali velik ugled in so si lahko zaradi svojega dobrega zaslužka privoščili tudi objestnost, vsaj če verjamemo prikazu v filmu. Temu bi lahko sledil neposreden politični komentar, vendar je ideološka ost prepuščena interpretaciji gledalca. Ravno zaradi te nenujnosti za samo zgodbo pa se lahko še bolj izrazi kot pri neposrednem podajanju sporočila. Stric, ki ga v njegovi duševni iztirjenosti posrečeno zadržano in na videz normalnega upodobi legendarni Miki Manojlović, dobro preigrava tako imenovana razmerja moči med zatiralcem in zatiranim ter v skupini zatiranih. Čeprav se sprva zdi, da ima nad družino popolno oblast, nam film s počasnim odmerjanjem podrobnosti ponuja tudi drugačne poglede na položaj oziroma na izmuzljivo psihologijo zatirane skupine same. Pri tem uspešno zajame naravo tipičnih družinskih odnosov med zakoncema in potomcem. Igralka Ivana Roščić v okviru, ki bi ga lahko imeli tudi za kritiko patriarhata oziroma predvsem jugoslovanske moškosti, s svojimi veščinami dobro uprizori tudi uničevalnost narcisoidne figure matere ob podrejenem očetu. Pri tem je pomenljiv tudi odnos med materjo in hčerko, ki jo je stric ugrabil kot talko, s katero izsiljuje družino. Predvsem na začetku se občasno zazdi, da se film opira na nekatere scenaristične klišeje, ki sicer niso pretirano opazni in so pri taki zgodbi delno neizogibni, pa vendar nas njihova izpeljava lahko zmoti. A z razvojem v drugem delu in razpletom nas prepriča z izvirnostjo. Svojega grozljivega učinka ne dosega toliko s samim prikazom nasilja, ki ga zunanja sila izvaja nad skupino, temveč s prikazom posledic na čisto vsakdanje prakse te družine, kadar ni pod neposrednim nadzorom, oziroma s prikazom podrobnosti družinskega življenja, skozi katere odseva duševna uničevalnost podreditve, pa tudi grotesknost samega užitka v podrejenosti. Iz te grozljivosti izvira spoznanje, ki je osvobajajoče: v življenju so situacije, ki se zdijo brezizhodne, vendar za tem občutkom brezizhodnosti stoji tudi naš lastni prispevek, ki se ga je mogoče vsaj delno osvoboditi.
Ravno takrat, ko se bodo Slovenci vozili na zdaj že tradicionalno praznovanje novega leta v Beograd, bodo po nedavnih volitvah protestniki po napovedih množično blokirali promet. Če se bodo oboževalci norih zabav že uspeli prebiti do najbolj razvpitih prizorišč na Savi, jih bodo tam pričakali roji komarjev. Pa še kakšno neprostovoljno plavanje jih utegne doleteti, splavi na Savi se v zadnjem času potapljajo drug za drugim.
Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.Če si za začetek nalijemo čiste slovenščine … Prepričani smo, da imajo, ko učitelj v razredu podaja snov v pravilni slovenščini, z upoštevanjem njegovih navodil težave tudi otroci, katerih matere govorijo slovensko! Zadeva je namreč ta, da je naš jezik, se pravi slovenščina, bolj ogrožen, kot so ogroženi rjavi medvedi slovenskih gozdov ali pa zrak okoli Šaleške doline, ko pride do vremenske inverzije. Resnično ne bi radi kot deklarirano mladostna in optimistična oddaja izpadli nergaško; recimo v slogu upokojenih učiteljic slovenščine, ki se morajo voziti z avtobusom javnega prometa in poslušati tamkajšnji govor; a jezik, ki ga govori šolajoča se mladina, je le še v obrisih podoben klasični slovenščini. Slovenščina, ki jo govori mladina, nam je blizu podobno, kot nam je blizu jezik Brižinskih spomenikov. Ne bi na tem mestu zaplavali v teorije o jeziku kot komunikacijskem orodju in hkrati kot identifikacijskemu fenomenu; a spakedranščino, v kateri se mešajo anglicizmi, turcizmi, hrvatizmi, germanizmi, lokalni govori in narečja, ob dodatku slengov, računalniških izrazov, medmetov in glasov kot takih, je zelo težko razumeti kot nacionalni kanon sporazumevanja. Zato je zahteva – da se otroci tujcev zaprejo v pripravljalnico, otroci tistih, ki so imeli srečo, da njihovi prastarši niso emigrirali, ali da so njihovi stari straši radi kmetovali, ali pa celo, da so bili njihovi starši junija 91 na pravem mestu ob pravem času, pa lahko pouk obiskujejo nemoteno – milo rečeno diskriminatorna. In če se od nekoliko nergaške in patetične teorije odmaknemo k jezikovni praksi … Kako si pri Novi Sloveniji predstavljajo t. i. pripravljalnice? Ki so, mimogrede, pogosta praksa tudi v drugih državah, kjer se srečujejo s težavno integracijo tujcev. Ravno mnogo podatkov, vsaj v nam dostopnem zakonskem predlogu, sicer ni najti; je pa mogoče zaslediti, da bi se za takšne pripravljalnice lahko odločilo več šol skupaj in da ravnatelji idejo podpirajo že zdaj. O samem delu v pripravljalnicah pa nam Nova Slovenija sporoča, da bi otroci v njih spoznavali slovenski jezik in kulturo … S slovenskimi sovrstniki pa bi lahko mimo pripravljalnic, ki bi trajale eno leto, obiskovali predmete športne vzgoje, likovnega pouka in glasbene umetnosti. Sklepamo, da je pedagoška sekcija pri Novi Sloveniji telovadbo, likovnega in glasbo izvzela zato, ker trije omenjeni predmeti ne potrebujejo poznavanja živega jezika; za glasbo tako ali tako velja, da je univerzalen jezik, učitelj telovadbe lahko za skok čez kozo da tudi znakovna navodila, likovna umetnost pa je neverbalno komuniciranje par excellence. Ampak, čemu bi se ustavili samo pri treh predmetih? Tudi za matematiko in fiziko ni potrebno globlje poznavanja slovenščine, saj se učenec giblje v absolutnem okolju števil … In še naprej: angleščina je sploh tuj jezik, geografija je omejena na zemljevide in statistiko, zgodovina pa na letnice. Kemija temelji na periodičnemu sistemu, biologija na flori in favni … Če dobro premislimo, potrebujemo v osnovni šoli poglobljeno poznavanje slovenščine samo pri pouku slovenščine. Pouk slovenščine pa je namenjen spoznavanju jezika in kulture v najširšem pomenu besede, se pravi, da se tam enakovredno spoznavajo z jezikom avtohtoni sončki, ki imajo omejeno jezikovno vedenje o materinščini, ker so »gor rasli« ob računalniških igricah, angleško govorečih tv serijah in permisivni vzgoji, kot tudi otroci tujcev, ki so k nam prišli iz globin tretjega sveta. Oni dan sta državna zavarovalnica Triglav in zavod Vozi, okrepljena s slovensko marketinško pametjo, predstavila novo akcijo, ki naj bi med mladimi uredila divje področje električnih skuterjev in njim podobnih vozil. Naslov akcije, s katero so se približali govoru slovenske mladine in ki jo sponzorira ena največjih slovenskih gospodarskih družb v državni lasti sploh, je: »Ne bluzi, z glavo kruzi!« In potem bi pri Novi Sloveniji v pripravljalnico pošiljali otroke, ki so škandalozno prepričani, da je miš moškega spola.
Ravno med molžo krav vstopi v naš hlev približno 10 let star fantič iz mesta. Začudeno pogleda, kaj se dogaja, potem pa zgroženo pripomni: »Kaj vi pijete mleko od teh usranih krav?« Brat, ki je z močnimi rokami stiskal kravje seske, da je se je mleko v golidi kar penilo, je odgovoril: »Kaj vi pijete ptičje mleko? Ali vrabce molzete?« Dečko se je tiho izmuznil iz hleva in verjetno je tuhtal, kakšno je ptičje mleko in kako se molze vrabce. Mestni otrok pa tudi odrasli človek, ki nikoli ni vstopil v hlev, morda ne ve, kako se iz krav pridobi mleko, pa ga to tudi ne zanima. Ko tu in tam hodi po deželi in naleti na kmeta, ki kida gnoj, in mu ta neprijetno zasmrdi, je njegov predsodek zapečen za vse življenje. Kmet je samo še psovka, ko pa hoče o tem še kaj reči, bo zaničljivo pripomnil: “Ti ruralci …”Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Časnik.si.
Ko s prstom kažemo na krivce, ki naš matični planet vedno bolj potiskajo, vsaj za človeštvo, proti preživetvenemu robu, redko pomislimo na modo. Na oblačila, na tekstil kot tak. Bolj v ospredju in tudi medijsko bolj pokrite so vsebine, ki govorijo o škodljivem vplivu fosilnih goriv in njihove uporabe na okolje, tako da tekstilna industrija pogosto ostane v ozadju transporta oziroma mobilnosti kot take. To pa ne pomeni, da je tekstilna industrija glede opotekajočega se okolja brez greha. Ravno nasprotno. Štejejo jo za drugega največjega onesnaževalca in Marko Radmilovič v Nedeljski reportaži predstavlja prakse, ki pomenijo sicer majhen kamenček v naporih po trajnostni uporabi tekstila. Obiskal je Gornjo Radgono in nastala je oddaja z naslovom: Gornja Radgona proti hitri modi.
Ksenofont, zgodovinopisec iz 4. stol. pr. Kr., je v Spominih na Sokrata zapisal številne pogovore slavnega atenskega filozofa s sodobniki. V enem izmed njih je Sokrat razpravljal o tem, s kakšnim človekom naj sklepamo prijateljstva, da bodo ta trdna in nas bodo usmerjala na pravo življenjsko pot. Sokrat je menil, da bi morali iskati takega posameznika, ki »obvladuje svoja telesna poželenja, ki je dober gospodar in zanesljiv človek, tak, ki nikakor ne bo zamudil priložnosti, da svojim dobrotnikom povrne z dobroto, in je zato svojim družabnikom v korist«. Čeprav se je sogovornik s tem odgovorom strinjal, pa ni bil povsem prepričan, kako naj ugotovimo, kateri ljudje bodo imeli dober vpliv na nas, še preden se začnemo z njimi družiti. Sokratov nasvet glede tega je bil, naj pogledamo, kako so se vedli v preteklosti, saj je to najboljši kazalnik tega, kako se bodo vedli v prihodnosti. Podobno namreč preverjamo tudi kakovost različnih obrtnikov: »Kiparjev ne ocenjujemo na podlagi njihovih trditev,« je odgovoril filozof, »temveč tistemu, ki je že v preteklosti delal lepe kipe, zaupamo, da jih bo dobro izdeloval tudi v prihodnje.« Po njegovem mnenju bomo prav na podlagi posameznikovega vedenja najbolje vedeli, ali je to oseba, s katero hočemo stkati prijateljske vezi. Pozorni bi morali biti torej na dejanja in ne na izrečene besede, saj so te lahko samo prazno govoričenje, s katerim nas nekdo zavaja, nasprotno pa nam bo vedenje vselej pravilno nakazalo, s kakšnim človekom imamo opravka. Toda kako pritegniti pozornosti dobrega človeka, ko ga enkrat najdemo? Kako se mu približati in ga pridobiti za svojega trajnega prijatelja? se v nadaljevanju sprašuje sogovornik. Gotovo ne s prilizovanjem in hlinjenjem, je prepričan Sokrat, saj bodo tudi nas dejanja kmalu razkrinkala. Ravno nasprotno: če hočemo pridobiti dobrega prijatelja, »moramo sami biti dobrohotni v besedah in dejanjih«. Sami moramo torej imeti iste lastnosti, ki jih iščemo pri nekom drugem. »Si mar mislil,« je v nadaljevanju rekel Sokrat sogovorniku, »da lahko slab človek dobi dobre prijatelje?« Malopridnež vrlemu človeku ne bi mogel postati prijatelj, »saj ne more človek, ki ravna sramotno, postati prijatelj nekomu, ki sramotna dejanja prezira«. Tako Sokrat spodbuja tudi nas, naj si prizadevamo predvsem za to, da bi sami postali krepostni, kajti le tako bomo v svojo družbo privabili enako vrle posameznike in si medsebojno bogatili življenja.
Ob današnjem svetovnem dnevu romskega jezika, ki ga zaznamujemo od leta 2008 smo se pogovarjali z jezikoslovko in naravno govorko prekmurske romščine, Samanto Baranja. Obstaja en romski jezik in več narečij romskega jezika. Samo v Evropi jih beležimo okoli tisoč, od tega najmanj štiri v Sloveniji. Ravno zaradi velikega števila narečij, standardizacija jezika zaenkrat ni možna. S Samanto Baranja se je pogovarjal Sandi Horvat.
Z odprtjem razstave v Državnem zboru »Moja brazgotina, moje življenje« in jutrišnjim ozaveščanjem o transplantacijah na Prešernovem trgu v Ljubljani Slovensko društvo Transplant obeležuje evropski dan darovanja organov in tkiv.
Sveto pismo spodbuja k uravnovešenemu pogledu na delo. Pohvalno govori o marljivosti in obsoja lenobo. (Pregovori 6:6–11; 13:4) Obenem pa ne odobrava deloholizma. Ravno nasprotno, spodbuja nas, naj si privoščimo razumno mero sprostitve, počitka. V studiu je tokrat z nami nekaj izkušenj in znanj podelila Darja Ovsenik, poročena žena, mamica, novinarka in podjetnica. Vabljeni k ogledu in poslušanju! Voditeljica: Helena Rozman Snemalec: Siniša Kanižaj Vas zanima več? https://si.aleteia.org/2022/08/04/ce-me-je-kdo-zares-preoblikoval-in-me-se-so-to-otroci/ https://www.rosita.si/about.php https://si.aleteia.org/slideshow/darja-ovsenik-z-druzino/ https://radio.ognjisce.si/sl/260/utrip/36221/darja-ovsenik-to-je-nekaj-najbolj-intimnega-najbolj-ranljivega.htm https://ovsenik.blogspot.com/ Družina d. o. o.
Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.
Na Islandiji med 21. decembrom in 21. junijem vsak dan pridobi nekje 1 do 7 minut dnevne svetlobe. Ravno zdaj, v teh dnevih, pa Islandke in Islandci živijo s pojavom, ki ga imenujejo »midnight sun«, ko sonce zvečer zaide šele po polnoči. »Polnočno sonce« je navdih za današnji Torkov kviz! Sogovornica: vodnica pasjih vlečnih vpreg na Svalbardu Hana Urank.
V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
Ravno je šest mjeseci prošlo otkako je Elon Musk preuzeo Twitter. Je li to bio početak kraja ove društvene mreže? Ili se Mia samo ljuti jer je ostala bez plave kvačice? Elon Musk je za intervju s BBC-jem od 12. travnja naveo kako je korištenje uslzge “rekordno”, usprkos tehničkim poteškoćama “tu i tamo”. Navodi da su se i oglašivači vratili i da će biti projekt profitabilan u idućem kvartalu.Je li doista tako? Provjerite!00:00 Dramatičan uvod 03:34 Zašto je plaćanje plavih kvačica izazvalo toliku pomutnju?12:20 Što je s prihodima Twittera, i od oglašivača i Twitter Bluea?17:15 Broj korisnika Twittera je u padu, iako su mnogi i dalje “navučeni” na njega22:07 Situacija s medijima: Uklonjene oznake propagandnih medija25:22 Čitamo tvitove o najgorim stvarima koje su se dogodile Twitteru31:39 Je li Bluesky Jacka Dorseya alternativa Twitteru?33:20 Twitter postoji u novom, kaotičnom obliku_______________⛓️ LINKOVI IZ PODCASTAhttps://www.netokracija.com/elon-musk-twitter-plava-znacka-202258https://twitter.com/bestofdyingtwit/status/1650925265651126272
Tokrat Gospoda na željo marsikaterega gledalca/gledalke preizkušata parfume. Če boste parfum kupovali zase ali pa za darilo, vam priporočamo ogled te epizode. Izvedeli boste marsikaj o parfumih in uporabi teh. Ravno tako pa vam priporočamo ogled tudi zato, da se sprostite in nasmejite.
Včasih je veljalo, da zobni aparat nosijo le mladostniki, posebno v zadnjih letih pa se povečuje tudi število starejših, ki se odločijo za to zdravljenje. Razlogi so različni - od estetskih do odpravljanja težkih oblik nepravilnosti zob in čeljusti. Kateri so pogoji za začetek zdravljenja in koliko časa to povprečno traja? Kako učinkovite so nove vrste zobnih aparatov, ki jih trg ponuja, v primerjavi s klasičnimi aparati? Gost petkovega svetovalnega servisa je Boštjan Lavriša, dr. dentalne medicine, specialist čeljustne in zobne ortopedije.
So imeli neandertalci družinsko življenje, kako je strašna kuga vplivala na sodobne avtoimune bolezni pri ljudeh in ali je res, da nekoč popolnih sončnih mrkov na Zemlji sploh ni bilo mogoče videti? V Frekvenci X smo se poglobili v oktobrske znanstvene objave in spremljamo sveže novice v znanosti. Vrsto zanimivosti v povezavi z vesoljem bo komentirala astrofizičarka dr. Dunja Fabjan, gostujoča urednica pa bo profesorica farmacije Nataša Karas Kuželički, ki na Facebooku objavlja na forumu Science Mamas'. Ravno pravi odmerek aktualnega v znanosti pa začinimo še s poezijo!
Tin hoče biti malo velik in malo majhen … Pripoveduje: Saša Mihelčič. Napisala: Nataša Konc Lorenzutti. Posneto v studiih Radia Slovenija 2007.
Javni prostor je preobremenjen z oglaševanjem, ki je postalo moteče, nepriljubljeno, zastira nam poglede in nas ovira pri gibanju po mestu. Da je to lahko zelo nevarno, dobro ve Roberta iz Ljubljane, ki opisuje, kako se je na avtobusni postaji poškodovala zaradi plakatnega panoja. Direktor podjetja TAM – TAM Tomaž Drozg, grafični oblikovalec Gašper Uršič, krajinski arhitekt Zaš Brezar in likovni umetnik Arjan Pregl se strinjajo, da je zunanjega oglaševanja preveč. Bi ga bilo mogoče urediti in omejiti? "Če bi imel pravico odstraniti plakate, bi jih z lahkoto izločil približno 60 odstotkov. Dobri plakati namreč prihajajo le v valovih. Dober plakat pa je tisti, ki vsebuje del določenega intelekta." – Tomaž Drozg, direktor podjetja TAM - TAM "Te stvari so postale krajina brez presledkov, brez nekega ritma in kontrastov. Ravno to je eden izmed razlogov, zakaj sem proti vizualnemu onesnaževanju. Ker mestu ne pusti več unikatnih karakteristik. In to me zelo moti." – Gašper Uršič, grafični oblikovalec "Več ko je tega, manj je dejansko vidno. Okoli nas bodo samo še prazne podobe, videli jih pa ne bomo. Človek ni več pozoren na to, kar ga obdaja. Boljše bi bilo, če bi si prizadevali za kreativnost. Da te oglas pritegne do te mere, da o njem dejansko nekaj razmišljaš, ne le da vidiš, da je nekaj -30%." – Arjan Pregl, likovni umetnik "Javnost se bo morala zelo močno vplesti. Ozaveščanja ni nikoli preveč. Treba bo zarezati od zgoraj navzdol in v družbi sprejeti neki konsenz. Treba je narediti načrt, kako se bo vse to dogajalo, predvsem pa, da bo izvedljivo." – Zaš Brezar, krajinski arhitekt
Pozor, prevaranti so na pohodu za vašimi evri. Letos je število finančnih prevar dobilo pospešek s približno takšno hitrostjo, kot je bila rast kriptovalut. O finančnih prevarah smo se pogovarjali s specializiranim kriminalistom za finančno kriminaliteto in pranje denarja, Davidom Gracarjem. Ste v zadnjem času opazili poplavo finančnih prevar, še zlasti vezano na kripto valute? Ste se morda tudi sami ujeli v kakšno izmed njih pa niste vedeli, kaj storiti. Ravno ta vikend smo bili priča poplavi prevar na družbenih omrežjih vezane na kriptovaluto dogecoin, saj je oče te valute Elon Musk razočaral vlagatelje s svojim nastopom na tv-oddaji Saturday Night Live. Za prevarante pa je bila to odlična iztočnica za kriminalne aktivnosti. Zlorabili so identiteto Elona Muska in v njegovem imenu vlagateljem obljubljali, da jim bo ta za vsak poslan kovanec poslal dva nazaj. Prevare delujejo zelo resnično in hitro se lahko ujamemo v lovke prevarantov, predvsem pa lastnega pohlepa. Ne pozabite, zastonj kosil ni! Prevaranti so vedno korak pred policijo in drugimi nadzornimi organi. Že danes pa vemo, da bodo padali okostnjaki iz marsikatere kripto omare, le počakati bo treba na ohladitev na trenutno zelo vročem kripto trgu. Prevaranti so postali zelo predrzni. Niti ne trudijo se več zakriti svoje identitete. Zdi se, kot da jih nič in nihče ne more ustaviti. Tudi policija ne. Pa res? O finančnih prevarah sem se pogovarjala z Davidom Gracerjem, ki je specializirani višji kriminalistični inšpektor za finančno kriminaliteto in pranje denarja z Generalne policijske uprave. PS: poslušalcem se opravičujem zaradi slabše kakovosti zvoka, saj snemanje potekalo ob določenih omejitvah. __________________________ BREZPLAČEN LAJV DOGODEK 18. maj ob 17.00 Money-Log oziroma dialog o aktualnih dogajanjih na kapitalskih trgih v živo z Damianom Merlakom, Andražem Grahkom in Tonijem Jukičem. Prijavite se preko www.biznispace.com/webcast
Money–How je know-how osebnih financ. Ravnanje z denarjem ni raketna znanost. Odkrivanje praktičnih finančnih nasvetov pa je lahko tudi zabavno, kar boste spoznali v seriji podkastov Money–How. Na praktičen in razumljiv način boste vstopili v svet osebnih financ. V podcastih bo velik poudarek na tehnologiji in finančni pismenosti. Ravno tu se skriva največ pasti. Pametni telefoni so postali naša denarnica. Preko njih opravljamo nakupe, vlagamo, plačujemo račune, delimo stroške s sodelavci za malico, in na splošno upravljamo z denarjem. Na Money–How ne bo prodajalcev megle in lovcev na vroče zgodbe. Prav tako se bomo brez dlake na jeziku dotaknili tudi bolečih tem, o katerih drugi ne želijo govoriti zaradi konfliktov interesov. Čas je za odkrito debato. In to boste dobili na Money–how. Želimo vas opremiti z znanjem, s katerim boste lažje sprejemali finančne odločitve in razumeli njihove finančno učinke. V tem podkastu vam bom s pomočjo gostov redno predajala vse to, kar se v svoji karieri naučila o upravljanju denarja. Zakaj ustvarjam Money–How? Zelo dobro poznam skrivnosti finančnega sveta ter delovanje vseh udeležencev na tem trgu. Svet osebnih financ sem začela odkrivati pred skoraj 15 leti - najprej kot študentka ekonomije, nato kot specializirana novinarka in urednica za osebne finance, nazadnje pa kot odgovorna urednica revije Moje finance, ki jo izdaja Časnik Finance. Napisala sem preko tisoč člankov, razkrila tudi kar nekaj vročih finančnih prevar, organizirala sem več kot 200 dogodkov in izobraževanj. Sem urednik in soavtor treh knjig. Med drugim tudi priročnika za učitelje finančnega opismenjevanja pri nas. Bila pa sem tudi idejni vodja in kreator prvi šole za finančno opismenjevanje, ki deluje pod okriljem Časnika Finance. Po 15 letih dela na Financah sem sprejela odločitev, da grem novim izzivom naproti. In čeprav zdaj pišem nove razburljive poslovne zgodbe, moja želja po širjenju finančnega znanja ostaja, ne glede na to, kje sem in kaj počnem! To je del mene in to je moje poslanstvo. Money how bom pripravljala z močno ekipo strokovnjakov, ki imajo bogato zakladnico finančnih znanj, izkušenj in kar je ključno so vredni zaupanja. Naš cilj je deliti praktično znanje in s tem prispevati k širokemu dostopu do finančne pismenosti. Ni ravno optimalno, da je to prepuščeno na eni strani predmetu gospodinjstva in državljanske vzgoje v osnovnih šolah, ter na drugi strani raznim izobraževanjem, ki so predvsem namenjena naknadnemu trženju finančnih produktov. Vsebina podkastov Money–How Čeprav v številnih domovih velja, da je pogovor o denarju tabu tema, si bomo v Money–How dali duška in govorili o najbolj perečih finančnih tematikah. Z vami bomo delili denarne modrosti. Vse kar morate vedeti o nepremičninah. Spoznavali bomo vroče trende v digitalizaciji. Secirali konkretne delniške zgodbe, investicijske sklade, kripto avanture in alternativne načine vlaganja. Slišali boste aktualne tematike, ki pomembno vplivajo na vašo denarnico. Money–how deluje v širšem ekosistemu Biznaspace, ki bo skrbel za izmenjavo znanja o poslu, podjetništvu, reševanju problemov in uresničevanju domiselnih idej. Vabim vas, da obiščete spletno stran www.biznispace.com in se naročite na e-pismo. Dovolj je filozofiranja, čas je za akcijo!! Naročite se na Money–How. Ne bom vam žal!