Podcasts about ravno

Mesec februar, pa tudi marec – ne pozabimo na gregorjevo – sta poznana kot meseca ljubezni. Ravno zato želijo v okviru LUV festa v Turizmu Ljubljana pokazati našo prestolnico kot kraj, kjer se srečujejo in dogajajo različne ljubezenske zgodbe in občutki. Tina Lamovšek se je za Nedeljsko reportažo s turističnima vodnikoma odpravila na sprehod po našem glavnem mestu in odkrila, da najdemo številne primere ljubezni: do sočloveka, arhitekture, umetnosti, kulture in jezika. Vabljeni k poslušanju! Foto: Prvi program Radia Slovenija

Leta 2024 je bilo v Evropsko unijo uvoženih približno 4,6 milijarde izdelkov nizke vrednosti, je lani objavila Evropska komisija. To je dvakrat toliko kot leta 2023 in več kot trikrat toliko kot leta 2022. Od teh 12 milijonov paketov na dan jih je bilo več kot 90 odstotkov iz Kitajske. Med paketi prednjačijo tisti s spletnih platform Temu in Shein. Ravno agresivno in intenzivno oglaševanje in bizarno nizke cene so pripomogli k temu, da večina ljudi Temu pozna, čeprav pri tem spletnem trgovcu sploh ni nakupovala. Ljudje se kar naenkrat odpravljajo na množičen lov za cenenimi izdelki in svoje najdbe tudi ponosno delijo. Kje drugje kot na družbenih omrežjih. Ko plen postanejo ultrapoceni izdelki, vprašanje kakovosti niti ni več pomembno. Današnje potrošništvo je na točki, ki je že davno presegla temeljno človeško nujo in potrebo. Nakupujemo preprosto zato, ker lahko, ne zato, ker nekaj potrebujemo. Ko se je svet v času koronavirusne bolezni preselil na splet, je tudi to postala naša prevladujoča nakupovalna izkušnja. Računalniki, predvsem pa naši prenosni telefoni, so postali hitra vstopna točka v svet potrošništva. Naj bodo to ciljno usmerjeni oglasi, objave prijateljev ali celo vplivnežev, ki svojim sledilcem predvsem v videu prikažejo veliko količino nakupljenih izdelkov, ki jih – tako pravijo oni – preprosto moramo imeti. Se nam dogaja tako imenovana temu-izacija potrošništva, ko količina izpodriva kakovost? Gosti:-kulturolog, urednik in raziskovalec dr. Blaž Kosovel -docentka dr. Zhonghui Ding z ljubljanske Ekonomske fakultete-socialni psiholog dr. Žan Lep z ljubljanske Filozofske fakultete in Pedagoškega inštituta

Prvi tekmovalni dan, prva medalja za Slovenijo na zimskih olimpijskih igrah. Nika Prevc je osvojila srebro in postala še tretja članica družine Prevc z olimpijsko kolajno, a po tekmi ni bila zadovoljna z razpletom. Redko se zgodi, da slovenski športnik osvoji olimpijsko medaljo, pa ima na koncu cmok v grlu. Voditelj Luka Petrič z radijskima reporterjema Daretom Ruparjem in Igorjem Tomincem debatira o tem, ali takšna mentaliteta naredi velike največje. Rupar je vzporednice našel pri Janji Garnbret, ki je prav tako težko prenaša druga mesta, Tominec pa pri Tadeju Pogačarju, za katerega pravi, da so druga mesta imela še večji vpliv na njegovo kariero kot pa veličastne zmage. Prevčeva pri prvem skoku ni stabilno doskočila, dobila je skromne ocene, morda je na koncu odločala ta razlika, a Rupar opozarja, da se je tedaj tudi mojstrsko rešila, saj bi lahko tam padla, če bi se to zgodilo, pa bi bilo konec sanj o katerikoli medalji. Pravi pa, da so bile tekmice verjetno bolj sproščene, pod manjšim pritiskom. Zlata Anna Odine Stroem je po tekmi zatrdila, da je tekmovala le za srebro in bron, saj je menila, da je zlato že vnaprej oddano Prevčevi. Podrobneje tudi o razlogih za švicarsko prevlado v hitrih disciplinah alpskega smučanja. Tominec razlaga, kako so Švicarji v zadnjem desetletju prehiteli sosede Avstrijce po zaslugi kakovostnih centrov za razvoj alpskega smučanja po vsej državi, velik poudarek pa dajejo na združevanju treningov in šolanja zaradi česar manj mladih opusti ta šport, ko se v poznih najstniških letih odloča o naslednjih življenjskih korakih. Ravno takrat se v Sloveniji namreč zgodi največji osip tekmovalcev.

Minnesota je znana po tisočerih jezerih, ostrih zimah in močni skandinavski dediščini. Glavno mesto Minneapolis slovi po umetnosti in glasbi, živahni kulturni sceni. V zadnjih dneh slovenski kakor svetovni mediji ne poročamo o slednjem, ampak o čisto drugem dogajanju. O številnih protestih, stavki in družbenih napetostih zaradi obsežnih zveznih prisilnih akcij ICE – Agentov ameriške zvezne službe za priseljevanje in carine. Več v pogovoru z Betty Tisel, Američanko slovenskih korenin, ki živi v glavnem mestu te zvezne država.

Piše Veronika Šoster, bereta Maja Moll in Igor Velše. V romanu Agate Tomažič Ušabti se ponovno srečamo s kriminalističnim inšpektorjem Robertom Obrhom, ki smo ga spoznali že v romanu Čmrljev žleb. Oba romana se močno spogledujeta z zakonitostmi kriminalnega žanra in jih izrabljata v svoj prid, pri čemer je bil Čmrljev žleb poglobljena študija patologij, značajev in razmerij neke družine in okoliša, Ušabti pa je v tem smislu še bolj osredotočen, saj gre za napeto igro mačke in miši med inšpektorjem Obrhom in upokojenim srčnim kirurgom Vladimirjem Baumgartnom. Avtorica je do svojega glavnega junaka oziroma antijunaka Obrha nepopustljiva, ves čas ga preizkuša, komentira, analizira, ob tem pa nastavlja tudi ironične bodice, ki nasmejijo in vznemirijo. Že sam primer, ki ga Obrh tokrat rešuje, je absurden – Baumgarten namreč prijavi krajo lestve s podstrešja, in ker gre za priznano osebnost, je prijava seveda resno upoštevana – morda iz bojazni, da gre za šifro za kaj drugega, morda pa samo zato, da se v stisko spravlja nesrečnega Obrha. In res je pravi nesrečnik, po domače bi lahko rekli, da mu ni nič jasno, razen ko mu slučajno je, pa si tega ne drzne izraziti. Včasih pa se mu preprosto ne ljubi. V tem romanu je njegov značaj še bolj pod drobnogledom kot v Čmrljevem žlebu, prav uživamo lahko, ko opazujemo njegove muke, potenje, nervozo, zadrego, ko mora poslušati in prenašati nadutega doktorja, ki je med drugim baje rešil življenje samemu Titu. Roman temelji na njunem medsebojnem zbadanju, preizkušanju meja, drezanju, provociranju, ob tem pa Baumgarten nenehno zavzema pozicijo tistega, ki ve več, nekakšnega mentorja, ki bo Obrha razsvetlil, ga kaj naučil, mu kaj razkril. Nevsiljivo se zato ponuja primerjava z novelo Stephena Kinga Nadarjeni učenec iz zbirke Pomlad, poletje, jesen in smrt, v kateri ostareli nacistični priseljenec mladega fanta radikalizira do neslutenih razsežnosti. V obeh primerih gre za velik razkorak v hierarhiji akterjev, prav tako se obe zgodbi intenzivno in slastno politično nekorektno plastita, dokler ne pride do končne katarze oziroma produkta tega toksičnega odnosa. Zatohlost, nevarnost, nabuhlost in vzvišenost se kažejo že v samem prizorišču, doktorjevem stanovanju, ki se Robertu zdi kot pravi muzej. Povsod so knjige, afriške maske, preproge iz eksotičnih živali, kipci, dragocenosti, vse skupaj pa spremljajo še visoki stropi in dragoceno masivno pohištvo. Nič čudnega, da je Robert takoj prevzet, pa tudi zgrožen in šokiran, najprej predvsem nad preprogami, ki seveda niso legalne, kasneje pa ga vedno bolj duši tudi vroč zrak, ki ga občasno meša ventilator: »Šele zdaj se je zavedel, da je ves preznojen, čeprav je, odkar je prišel na obisk, stal pri miru. V stanovanju je bilo peklensko vroče, še zagatnejša je bila kombinacija vročine z vlago. A doktorju, kot je bilo videti, ne ena ne druga ni prišla do živega. Klimatske naprave sploh ni imel, zato pa je pri kavču stal velik star pločevinast ventilator, ki je podivjano vrtel eliso. A je le vrtinčil zadušljivi, vroči zrak, kot bi stepal jajčni beljak v gostljat sneg. Vladimir Baumgarten pa se je premikal po prostoru lahko in brez muke, kot bi albatros drsel na zračnih tokovih.« Ni naključje, da se ob teh opisih takoj spomnimo na zatohlo faraonovo grobnico v samem srcu piramide, sploh v navezavi na naslov, ušabti, ki pomeni pogrebno figuro. Te so dajali v grob, da bi v posmrtnem življenju služile uglednemu pokojniku. Ta motiv se izkaže za ključnega in se prav mojstrsko vpiše v sam konec romana, obenem pa pogosto omenjanje vročine in utrujajoče vrtenje protagonistov v krogu, ko doktor noče povedati, kdo naj bi mu stregel po življenju in zakaj je sploh poklical policijo, spretno zadržuje občutek klavstrofobije, ujetosti, neizogibnosti, celo usodnosti. Tako roman tudi na stilski ravni deluje v prid svoji metaforiki. Pri tem gostem, težkem zraku romana ima seveda prste vmes tudi avtoričin slog, ki je namerno gost, zbit, poln zagonetnosti, podrobnosti, pa vendar v kontekstu romana deluje hudomušno in utemeljeno, čisto nič pretirano. Sploh med vrsticami je skrito veliko pomenljivi reči. Med besednim spopadanjem, v katerem inšpektor sicer vedno bolj popušča in sklanja glavo, Roberta tudi bolje spoznamo. Predvsem njegovo družinsko ozadje in očetovo željo, da bi imel lepo odraslost in bi postal znanstvenik, kar pa se ni ravno uresničilo. Robert se tako vse bolj pozicionira kot ranjeno in obupano, čeprav strokovno res precej nesposobno bitje, ki pa se je z vsem skupaj že sprijaznilo: »Ravno prav toplo je bilo v povprečju. Ni več sanjal o tem, da bi se dvignil nad vso to množico v ničemer izstopajočih, nikdar docela zadovoljnih, venomer malce zavistnih, a tudi nikdar dovolj razbesnjenih ljudi. Da bi napredoval za kak klin na lestvi in nanje pogledal zviška. Za kaj takega je bilo prepozno, je bil prepričan.« Tudi zaradi tega je Robert Obrh odlična tarča za odločnega, oholega, pokroviteljskega doktorja. Ta mu zelo rad razlaga, kako je bil spoštovan in kaj vse je dosegel, počuti se večvrednega. Svojo strokovnost in ugled seveda malo napihuje. Glede na vse njegove zaklade in komentarje se Robertu vedno bolj kaže doktorjeva belska vzvišenost, kot jo imenuje pri sebi, prav tako ga žalosti, ko se spravi na njegovega junaka, misijonarja Ignacija Knobleharja. Kljub temu pa ga prenaša, posluša, kmalu se mu celo priljubi, saj si zanj vedno vzame čas, zato spregleda njegovo problematično mišljenje in predsodke in se raje predaja poslušanju. Ker je Robert v svojem razmišljanju precej prostodušen in naiven, doktor pa posmehljiv in nadut, sta skupaj pravi sod smodnika. Roman Ušabti pa se ne ustavi le pri dokazovanju družbenega položaja, nadvladi in preprostem petelinjenju, temveč v lika vpiše tudi njuno tragično plat. Pri Robertu gre predvsem za njegovo potopitev v udobno povprečje, pri doktorju pa seveda za občutek odrinjenosti, odvečnosti, ki mu sledi strašanska samota, pravo morje samote, kot nekje zapiše avtorica Agata Tomažič. Roman Ušabti tako odpira kar nekaj ran, ne samo zgodovinskih ali družbenih, temveč tudi čisto osebnih, in dreza vanje, dokler se grobnica z veličastnim pokom dokončno ne sesede sama vase.

V oddaji smo se v duhu januarja - meseca verskega tiska - pogovarjali z Darjo Šneberger Brežnik, dolgoletno urednico revije Božje okolje, ki je v slovenskem medijskem prostoru prisotna že več 49. leto. Ravno v mesecu verskega tiska pa je odšel k Bogu duhovnik, prevajalec in dolgoletni soustvarjalec revije Ognjišče Silvester Čuk.

Družba raste in napreduje tudi zaradi ljudi, ki ji nastavljajo ogledalo. Ravno zaradi teh pronicljivih posameznikov konstruktivne in tehtne kritike ne ostajajo skrite nekje v kotičku, temveč pri prejemnikih sporočila sprožijo tudi proces samorefleksije in ovrednotenje družbenega stanja, v katerem živimo in delujemo, v najbolj idealnih scenarijih pa postanejo tudi katalizator za spremembe. V tej Intelekti, ki jo je pripravila Tina Lamovšek, bomo govorili o treh konkretnih žanrih družbenega komentarja: radijska glosa, časopisni vizualni komentar in televizijska satirična oddaja ter kako se ustvarjalci teh lotevajo svojega dela in razumejo svojo umeščenost v družbeno tkivo. Vabljeni k poslušanju. - oblikovalec in prejemnik nagrade Prešernovega sklada Tomato Košir; - radijski sodelavec s Prvega programa, kjer ustvarja oddaje za Dokumentarno-feljtonsko uredništvo, in z Drugega programa, kjer že 25 let piše Zapise iz močvirja, Marko Radmilovič; - glasbenik in tekstopisec Igor Bračič iz dueta Slon in Sadež ter ekipe Kaj dogaja na TV Slovenija; - doc.dr. Jernej Kaluža s Katedre za kulturologijo ljubljanskega FDV-ja; - asist. Robert Bobnič s Katedre za kulturologijo ljubljanskega FDV-ja.

Nekje med stranmi starega Atlasa se skrivajo imena, ki sokot majhne uganke za radovedneže. Zunaj je drsel prvi sneg, v hiši pa je dišalo po kurjeni peči, cimetovih piškotih in sveže skuhani kavi. Maja in Luka sta sedela z brado podprto na roki, spet  pripravljena na novo odkritje. Ravno ali ukrivljeno, le kaj je prav?Pravljice iz starega Atlasa, Nataša Holy, Osnutek generiran s pomočjo UI. Vir: Atlas Slovenije, Mladinska knjiga in Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana, 1985,  slika: Wikipedija, Google earth, Atlas. Lektorira Tatjana Kovačič, bere Nataša Holy

Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Pesniška prvenka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi prinaša poezijo, ki tako vizualno kot tudi vsebinsko prinaša izrazit občutek zlivanja ali odnašanja; odnašanje robov v naslovu tako postaja ena ključnih oblik obstajanja avtoričine poezije. Verze, očiščene ločil, zaznamujejo velike začetnice, ki jih avtorica najpogosteje postavlja na sredo verzov, tako da vsak verz nujno tvori vsaj dve mikropomenski enoti – ločeno od celote, ki nastaja pri branju cele pesmi – in tako postaja pomensko mozaičen, posebej v odnosu do celote pesmi – ali celo pesniške zbirke – saj lahko pesem beremo skozi veliko število permutacij. Onkraj tega postopka je jezik zbirke izčiščen, odvečnega ni dosti, pesmi so jezikovno in slogovno pretežno lepo umerjene celote, ki pa razen zgoraj opisanega postopka – ki ga je mogoče razumeti tudi kot svojevrsten napotek k branju na ključ – ne prinaša presežnosti v izvirnosti. Helena Zemljič slogovno izkazuje dobro razumevanje organizma pesmi in tkiva, ki nastaja skozi jezikovno in slogovno plast, a redko preči pravilnost tega organizma. Odnašanje robov se nakazuje tudi po vsebinski plati, kjer sovpadajo različni nivoji bivanja. Bivanjska izkušnja se zdi izrazito utelešena, povezana s sočlovekom, umeščena v širšo krajino sveta – subjektka obstaja skozi odnosnost, ki ni vezana samo na medčloveške stike, ampak tudi na njeno umeščanje v širšo celoto materialnosti. Pozornost pri tem velja obojemu – notranjemu svetu subjektk in subjektov in tudi zunanjemu svetu. Ravno vnašanje velikih začetnic na sredo verzov pogosto omogoča, da posamične verze beremo bodisi bolj zasukane navznoter, bodisi bolj zasukan navzven; nakazuje tudi, kdo je tista ali tisti, ki se mu ali se ji v pesmi nekaj dogaja, kam so torej umeščene akcija, občutenje ali situacija. Zbirka Bazen, ki ga odnašajo robovi s tem ne le na ravni pesmi ali svoje knjižne celote, temveč v vsakem verzu ustvarja več različnih subjektov in subjektk ter nakazuje na kompleksnost sveta, v katerem je nemogoče bivati, ne da nenehno prihajamo v stik z drugimi organskimi in bivanjskimi celotami, najsi bo to drevo, žabe ali sočlovek. Pesmi s svojo strukturo nenehno odpirajo prostor in nakazujejo, da ko se nekaj dogaja meni ali tebi, se obenem dogaja tudi plejadi drugih bitij ali – celo širše – pojavnosti. Ta postopek za seboj potegne tudi dejstvo, da k vsakemu notranjemu dogajanju v nekem bitju sodijo tudi zgodba, dejanje ali proces; verzi in pesmi se tako ne odpirajo samo na nivoju pripoznavanja tujih eksistenc, kadar se z vpeljavo velike začetnice menja fokalizator ali fokalizatorka, temveč tudi na ravni pripoznavanja zgodb, ki jih ta nosijo bitja ali pojavnosti. S tem zbirka na zelo specifičen način vzpostavlja bivanjsko mreženost – nič se ne more zgoditi samo na en način, samo enemu bitju, v izolaciji; vsak dogodek je že postavljen v soobstajanje z drugimi bitnostmi in čutiti je val, ki se širi naprej, saj vsaka bitnost vpliva na druge bitnosti, vsako bitje vpliva na druga bitja. Na idejno-vsebinski ravni je to gotovo najbolj izrazita moč pesniškega prvenca Helene Zemljič. Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost »metuljevega učinka«. Na drugi strani so tematike, ki jih zbirka obravnava, manj izvirne; tukaj pesnica ne seže prav daleč. Ukvarja se z medosebnimi odnosi, pričakovano največ z romantičnimi in družinskimi, z osebno zgodovino, nostalgijami, simbolnimi interpretacijami osebnega. Tu se zgodi določen odmik od prej dobro zastavljene mrežnosti – svet in bitnosti v njem postanejo človeku (pre)pogosto na razpolago vsaj tudi kot metafora za človekovo notranje stanje, notranje dogajanje, s čimer pa se seveda prej orisani zemljevid bistveno spremeni – od prelivajoče, prehajajoče zunanje-notranjega, vsepriznavajočega, lahko z določenimi načini branja postane bolj klasično določen in zamejen (in manj odnašajoč). Postane zrcalo notranjemu dogajanju v človeških bitjih. Zbirko rešuje, da je to le eno od možnih branj, saj je bolj dobesedno, bolj odprto in prelivajoče se branje vsekakor mogoče. Zbirka Helene Zemljič Bazen, ki ga odnašajo robovi je izrazito usmerjena k subtilnemu opazovanju vsakodnevnosti – morda bi lahko pripomnili le to, da bi bilo takšno subtilnost zanimivo videti pri opazovanju redkeje opaženih vsakodnevnosti, da se torej ne bi tolikokrat pojavljale ustaljene teme in motivi. Ne le postopek opazovanja, morda bi taisto izvirnost terjalo tudi to, kaj je opaženo in zakaj.

V Sloveniji zavržemo povprečno od 15 do 20 kilogramov oblačil na prebivalca na leto. Razloga sta predvsem hitra moda in neustrezna skrb za blago. Ravno zdaj, ko s poletnih prehajamo na zimska oblačila, bomo v Svetovalnem servisu govorili o ustrezni negi in vzdrževanju različnih tekstilov. Naša sogovornica bo dr. Brigita Tomšič z naravoslovno-tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Med drugim nam bo odgovorila na vprašanje, kako odstraniti madeže rdečega vina ali smole, kako pomembno je, ali uporabimo pralni prašek ali gel, in kako pogosto je sploh treba prati oblačila.

5. oktober je svetovni dan učiteljev. Na ta dan so bila v letu 1966 na konferenci v organizaciji UNESCA sprejeta priporočila o položaju učiteljev, v katerih so določili pravice in dolžnosti učiteljev ter vzgojiteljev. Pred dnevi smo obhajali god bl. Antona Martina Slomška, ki je bil leta 2004 razglašen za zavetnika učiteljev, vzgojiteljev in staršev. Ravno dobro smo vstopili v novo šolsko leto, ko se že kažejo prvi izzivi tako za učitelje kot za učence in starše …Celoten komentar Erike Ašič si lahko preberete tudi na naših spletih straneh.

Več kot 4.000 let sta stara sarkofaga, ki sta iz Gize v Vipavo pripotovala pred 180 leti. Ravno letos torej obeležujemo to okroglo obletnico, ob kateri je nastala tudi razstava z naslovom "180 let od večnosti", ki so jo pripravili vipavski dijaki. Več o sarkofagih in Antonu Lavrinu, ki ju je dal pripeljati v Vipavo, v Torkovem kvizu pove Matejka Fajdiga, prof. za umetnostno zgodovino in knjižničarka na Škofijski gimnaziji Vipava.

Tin hoče biti malo velik in malo majhen … Pripoveduje: Saša Mihelčič. Napisala: Nataša Konc Lorenzutti. Posneto v studiih Radia Slovenija 2007.

Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji je kulturno in jezikovno središče zamejskih Slovencev v Italiji, ki prebivajo od Kanalske doline in Rezije do Terskih in Nadiških dolin. Ustanovljen je bil leta 2006 z namenom, da kot močna krovna organizacija omogoči bolj učinkovito uveljavljanje in ohranjanje slovenskega jezika in kulture v krajih, kjer je pripoved zgodovine v odnosu do Slovencev težka in mračna. “Prišel sem z dežja pod kap.” To preprosto reklo zgovorno označuje razmere v Benečiji takoj po drugi svetovni vojni. S temi besedami se začne knjiga Mračna leta Benečije, ki sta jo pod psevdonimom NAZ napisala duhovnika Marino Qualizza in Božo Zuanella. Knjiga o delovanju tajnih organizacij v Benečiji je izšla v italijanščini leta 1996 v Čedadu, slovenski prevod pa je Cankarjeva založba v Ljubljani objavila dve leti pozneje. Duhovnika sta bila za svoje delo preganjana na sodišču, pogum, s katerim sta prekinila molk, dolg desetletja, pa naj bi vplival tudi na njuni profesionalni karieri. Oba sta v visoki starosti umrla maja 2025. Ravno tisti mesec pa je Inštitut za slovensko kulturo v Benečiji izvolil novo vodstvo sedmih posameznic različnih generacij, vseh izredno dejavnih na raznih področjih življenja slovenske manjšine v Benečiji. Prvi večji dogodek so članice novega vodstva posvetile ravno umrlima duhovnikoma in lokalno skupnost pozvale k skupnemu branju njunih besed. Besedilo je bilo na voljo tako v slovenščini kot v italijanščini, branje pa je spodbudilo tudi marsikatero zgodbo starejših generacij, ki so ji lahko prisluhnili mladi, ki teh časov niso doživeli. Predstavnice vodstva smo povabili k pogovoru o tem, kako vidijo vlogo Inštituta za slovensko kulturo v regiji in širše ter položaju slovenske manjšine v sedanjih časih.

We are introducing you to summer edition of show Incubator of Good Music with songs from the best-selling albums in the half-yearly list and offering the HR Top 40 chart changes. Host: Ana Radišić

V vročici poletja misel na šolo pri večini lahko stopi v ozadje, vzgoja pa nima oddiha. Ravno počitnice so velika priložnost za še več bližine, sproščenosti in še večjo povezanost v družini. O tem smo govorili z Markom Juhantom.

V vročici poletja misel na šolo pri večini lahko stopi v ozadje, vzgoja pa nima oddiha. Ravno počitnice so velika priložnost za še več bližine, sproščenosti in še večjo povezanost v družini. O tem smo govorili z Markom Juhantom.

10 tisoč kilometrov planinskih poti je v Sloveniji, kar predstavlja četrtino razdalje ekvatorja. Za te skrbijo markacisti, ki so lani za to namenili več kot 35 tisoč ur in to prostovoljno. Ravno dobro vzdrževane in pregledne planinske poti so poleg ustrezne opreme planincev pomembne za varnost na planinskih pohodih. V letošnji planinski sezoni pa obiskovalce naših planin čaka kar nekaj novosti. Sogovornika Metke Pirc: • predsednik Planinske zveze Slovenije Jože Rovan • generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Damjan Omerzu. Foto: Planinska zveza Slovenije

Pomurje kljub lastnim in prizadevanjem države po razvojnih kazalcih še vedno zaostaja za slovenskim povprečjem. Leta 2009 se je tudi zaradi stečaja tekstilno-oblačilnega podjetja Mura, ki je povzročil ogromen skok brezposelnosti, država odločila regiji pomagati s posebnim zakonom. Na njegov račun je bilo v 9. letih, denimo, v okviru več kot 230 izvedenih projektov začetnih investicij ustvarjenih čez 900 delovnih mest, danes pa se lahko 27 pomurskih občin pohvali z mnogimi kohezijskimi projekti, med katerimi je daleč najpomembnejši t.i. pomurski vodovod. Seveda so in ponekod še vedno urejajo tudi kanalizacijski sistem, kolesarske steze in drugo infrastrukturo, mi pa v tokratni oddaji Studio ob 17.00 izpostavljamo zlasti s turizmom povezane projekte. Ravno turizem, trajnostno ter unikatno zasnovan, je v Pomurju rastoča gospodarska panoga. Lani je bila presežena magična meja milijon prenočitev, ravno prenočitvene zmogljivosti pa so nekakšno ozko grlo pomurskega turizma, zato je več kohezijskih projektov namenjenih tudi njihovi širitvi. Gostje: Robert Grah, direktor Pomurske gospodarske zbornice; Helga Lukač, strokovna sodelavka Razvojnega centra Murska Sobota in vodja paviljona Expano; Uroš Kamenšek, predsednik Pomurske turistične zveze; Martina Ficko, vodja turizma v Radgonskih goricah. »Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.«

Posvečamo se romantični drami, posvečeni razhajanju para, z naslovom Ravno obratno španskega režiserja Jonasa Truebe, in akcijskemu filmu Nevarni gradbinec. Pogovarjamo se s Petro Seliškar – te dni sta kar dva njena nova dokumentarna filma (Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki se oba posvečata življenju ene od zadnjih planšarskih družin v makedonskem visokogorju) na ogled na dveh festivalih, namreč na ZagrebDox in Visions du reel. Poročamo tudi o nekaj vrhuncih jubilejnega 25. festivala avstrijskega filma Diagonala.

Španski igralec Alex in režiserka Ale sta v Madridu živeč par srednjih let in srednjega razreda, ki sodelujeta pred kamero in za njo. Njun vsakdanjik poteka brez posebnih pretresov, a tudi brez posebnega zadovoljstva – dnevi strasti so se že dolgo tega izpeli. Sporazumno sprejmeta odločitev, da bi se lahko razšla in med dogovarjanjem o logistiki te poteze Alex predlaga, da bi za skupne prijatelje organizirala ločitveno zabavo – skratka, ravno nekaj nasprotnega od poroke. Celovečerec Ravno obratno španskega režiserja Jonása Truebe, ki je imel premiero lani v Cannesu, je na osnovni ravni film te oziroma ene ideje, ki pa jo nadgrajuje z metafilmskimi vložki. Ale namreč končuje montažo svojega novega filma, v katerem nastopa Alex in ki se v mnogočem navezuje na njuno razmerje, prehodi med temi ravnmi pa niso vedno očitni. Očitno je tudi, da oba nista v enaki meri odločena o smiselnosti razhoda in tudi prijatelji njuno idejo, da je lahko ločitev tudi proslava novega začetka, sprejmejo z mešanimi občutki. O predlogu, da bi ljudje morali proslaviti razhod kot civiliziran konec skupne poti, za katerega ni nujno, da je sovražen, je namreč pred leti razpravljal režiserkin oče, ki ga v filmu igra oče dejanskega režiserja, znan španski filmski avtor Fernando Trueba. Film »prizorov iz zakonskega življenja« v mnogočem izhaja iz intelektualne tradicije Ingmarja Bergmana ter njegovega stalnega samoanaliziranja, vendar premore tudi šarmantno lahkotnost in celo duhovitost Woodyja Allena. Skratka, prežet je s številnimi literarnimi in kinematografskimi referencami, ki jih resnici na ljubo niti ne skriva. Še preden bi mu jih lahko očitali, nam jih namreč prikaže kar avtor sam, vključno s Sørenom Kierkegaardom in njegovimi tezami o pomenu ponovitev in vztrajanja v povezavi z vsakdanjo eksistenco. Ker je tudi tega, namreč ponovitev, v filmu kar precej, ampak to se spet navezuje tudi na sam akt filmskega snemanja, ki je sestavljeno iz številnih ponovitev kadrov in prizorov … Skratka, film Ravno obratno je nekakšna vaja v intelektualiziranju. A obenem uspe kljub skoraj popolni odsotnosti prave »akcije« ali vsaj ključnih preobratov v teku pripovedi ustvariti lika Alexa in Ale kot celovitih osebnosti. Poleg tega prek njunega vsakdana spoznamo madridski kulturniški miljé, v katerem delujeta, ter različno intimno dinamiko parov, s katerimi se srečujeta in z njimi debatirata o svoji odločitvi. Odlika dveurnega filma je tudi nekakšna šarmantna lahkotnost, ki ga preveva, in glede na temo nikakor ni samoumevna. Recenzijo filma je pripravil Gorazd Trušnovec, besedilo bere Igor Velše.

Ta epizoda je nastala iz praznine.Tiste vrste praznine, ko si rečeš, da nimaš nič pametnega za povedati – a ravno takrat se v mislih skriva nešteto zanimivih stvari. Tistih, ki odprejo prostor za opazovanje, počasnost in drugačno ustvarjanje.Če ti je tak ritem misli blizu, te povabim, da se mi pridružiš na Substacku Radovednice.Če se naročiš na Radovednice, boš vsako nedeljo prejela nove zapise neposredno v svoj e-nabiralnik. Lahko izbereš brezplačni ali plačljivi dostop – s katerim podpreš moje delo in ustvarjanje. Trenutno so vse vsebine odprte za vse.

Turistična oddaja nas je popeljala v kraje, ki svojo ponudbo predstavljajo pod blagovno znamko Visit Ravno polje. Med pomembnejšimi tamkajšnjimi znamenitostmi je zagotovo dvorec Sternthal v občini Kidričevo; v novi preobleki zadnjih nekaj let služi kot sedež občinske uprave in prizorišče različnih kulturnih dogodkov. Slišali pa ste tudi nadaljevanje potopisne zgodbe o Iraku.

Paznica Eva deluje kot vestna in skrbna delavka, ki ima z večino zapornikov kljub nadrejeni vlogi dober, včasih celo materinski odnos. Uči jih čuječnosti, pomaga jim pri šolskih nalogah, ko je treba, pa jih tudi odločno postavi na njihovo mesto. A ko v zapor pripeljejo nove zapornike, spoznamo njeno temno plat. Ko uzre surov obraz mladega Mikkela, se popolnoma spremeni, z njo pa tudi filmsko prizorišče. Eva ni več uvidevna, mirna avtoriteta, ampak postaja vedno bolj živčna, napeta in nasilna. Z njo se tudi zapor razblini v to, kar pod površjem dejansko je: prostor nasilja, zlorabe in hierarhije. Glavna igralka Sidse Babett Knudsen izjemno uprizori to preobrazbo, ki ji dovolj subtilno sledijo kamera, luč, kostumografija in scenografija. Odlično ji parira tudi soigralec Sebastian Bull v vlogi nepredvidljivega Mikkela. Režiser in soscenarist Gustav Möller se je očitno zavedal, kaj je dobil s takšnim igralskim parom, saj je dinamiko filma zgradil na odnosu med njima. Ta se med zgodbo večkrat obrne na glavo in s tem vzdržuje napetost vse do konca. Medtem ko lahko na več točkah sočustvujemo z Evo in njeno bolečino, pa nas njena maščevalnost in nasilnost do zapornika velikokrat odvračata. Po drugi strani čutimo nagonski odpor do Mikkela, ampak se nam v krempljih maščevalne paznice včasih preprosto zasmili. Ravno v trenutkih, ko se lahko poistovetimo z enim izmed njiju, film obrne perspektivo. In ko eden preveč ekscesno prevlada, mu potek dogodkov spodmakne položaj moči. Ta dvojna igra je ponekod neprepričljiva, saj pretirano relativizira v resničnosti jasno začrtano zaporniško hierarhijo. A poanta, ki jo film sporoča, je jasna. V zaporu ni zmagovalcev, vsi so poraženci. Mesto najbolj brutalnega izraza državnega monopola nad nasiljem terja svoj davek. In tudi paznica ga mora nositi. Medtem ko zaporniki vsaj vidijo svoje rešetke in vedo, kako dolgo bodo za zapahi, pa svojega lastnega zapora do pretresa Eva sploh ne opazi. Dodatno plast tragične usode Evinega sina in njunega odnosa film tako postavi na popolnoma novo raven. Iz zaporniškega filma maščevanja se pretvori v družinsko dramo o težavnem soočanju staršev s sinovi-prestopniki. In s tem v ospredje postavi krivdo, čustveni ekvivalent zaporu. Krivda, ki jo pooseblja Evin sin, še bolj kot zapor nerazločljivo povezuje Evo in Mikkela. Skozi to povezavo pa v temen zaporniški svet posije celo žarek upanja, da je rehabilitacija ene in drugega mogoča.

Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je končal, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje sklenemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde upravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo pri tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.

Ker smo se razmeroma srečno odpóčili v novo leto, se moramo končno pogovoriti o petardah. In o ognjemetih. O pirotehniki v najširšem pomenu besede. Pred nekaj leti smo petardiranje, kot v naši oddaji imenujemo adventno kanonado, poskušali zakonsko regulirati. Predpisali prepovedi in sankcionirali kršitve, a ni videti, da smo kam napredovali. Oziroma nazadovali. Ravno nasprotno. Pokanja nismo utišali, še manj odpravili in kar nekaj otrok si je letos ponovno razstrelilo ude in okončine. Kot vse kaže tudi preventivne akcije, ozaveščanje in opozorila ne pomagajo, zato bo treba uvesti alternativne metode, ki smo se jih do zdaj izogibali, ampak kot vse kaže, je sodu zbilo dno. Tako v imenu domačih in prostoživečih živali in v imenu splošne javnosti kot prvi v medijskem svetu razkrivamo načrt, ki bo zagotovo pripeljal do zmanjšanja ali celo ukinitve in prenehanja kanonade v zadnjih dneh decembra ter tako obvaroval nežne otroške ročice, dlani ali oči, psom in mačkam pa prihranil obisk terapevta. Začetna faza našega načrta je dramatična in radikalna, a moramo se zavedati, da gre za proces – za maraton, ne šprint. Najprej bi morali s pirotehnike umakniti prodajne restrikcije. Še več; prodajo in uporabo bi morali spodbujati. Recimo, danes dobite ob kavi rogljiček, po novem, bi dobili petardo. Prodajo pirotehnike bi morali omogočiti v trgovinah z živili, v lekarnah in na poštah. V šolski kurikulum bi morali uvesti predmet "petardoslovje z osnovami ognjemeta", kjer bi učitelji domovinske vzgoje, ki imajo tako ali tako premalo ur, predavali o časih, ko se je prvi kitajski cesar poslinil, ko je ugledal eksplozije na nebu. Povedano na kratko: pirotehnika bi morala postati najprej običajen, nato pa še normalen del našega vsakdana. Seveda bi bili travmatološki oddelki zatrpani s poškodovanci … Ampak kot se danes nihče več ne vpraša, ali so električni skuterji nevarni in ali je nevarno smučanje na brezsnežnih smučiščih, bi se sčasoma prenehali spraševati tudi o nevarnosti pirotehnike. V tej prvi fazi bi torej petarde postale tako običajne, kot sta polka in valček na gasilski veselici. Potem pa v našem načrtu o ukinitvi pirotehnike nastopi druga faza. V njej bi začeli s pirotehniko posiljevati. Slovenske cerkve bi v dogovoru z nadškofijo ob jutranjem in večernem zvonjenju sprožile še manjši ognjemet, opoldanski zvon pa bi mežnar obeležil z dvanajstimi petardami. Na sodiščih bi sodnik namesto udarca s kladivcem prav tako vrgel petardo, ob rojstvu otroka pa bi država podarila mladim staršem ob slovenski zastavi še dva ognjemeta. Enega iznad porodnišnice, enega iz štorklje, zataknjene na domačem dvorišču. Ampak najbolj radikalne spremembe bi se morale zgoditi v slovenski vojski. Za začetek bi ta postala obvezna za vso mladino. Tudi za dekleta, kot je to v Izraelu. Teoretični del bi učil sestavo in delovanje ročne granate in ostalih pokalic, v praktičnem delu pa bi vojaki tekali po kraški jami, inštruktorji pa bi na njih metali petarde in se drli: "Topovski iz leva", "topovski iz desna!" Naj samo pripomnimo, da ne gre za novost, saj je rajnka JLA to tehniko že uporabljala in pokanje priskutila kar nekaj generacijam tedanjih nabornikov, današnjih starejših občanov naše države. Seveda v umetnosti gnetenja človeških značajev ne gre za novost; s pirotehniko bi posiljevali tako dolgo, da bi postala nadležna. Najprej bi ljudje ob vsakem novem poku rekli "Pa ne že spet", potem bi postajali nervozni, na koncu bi se tresli in končno bi zaradi pokanja pisali nestrpne spletne komentarje in kritizirali vlado. Da povzamemo; tisti, ki danes uživajo v pokanju in pokajo tudi sami, bi postali na pokanje hipersenzitivni in bi si zaželeli miru brez pokanja, kar pa je natančno to, kar si želimo tisti, ki v pokanju že danes ne uživamo. Vodi pa pokanje in metanje petard in spuščanje ognjemetov tudi do precej resnega razmisleka o stanju demokracije v državi. Če se ne moremo zediniti, da reguliramo, ukinemo in prenehamo s pirotehničnim terorjem manjšine, ko ta neposredno ogroža in jezi večino prebivalstva, kako lahko pričakujemo, da se bomo zedinili o družbenih procesih, ki zahtevajo toleranco večine, ko naj bi zaščitili manjšino! Pa še nekaj dobrega bi sledilo iz ukinitve in s prenehanjem adventne pirotehnike … Na civilizacijski lestvici bi ekspresno prehiteli Avstrijce.

Konec leta je pravi čas za razglasitev najrazličnejših dogodkov, oseb, besed in ostalih elementov, ki so nas zabavali v letu 2024. In prav na silvestrski večer ima naša skromna oddaja čast, da zaključi projekt, ki je tekel vse leto. Gre za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli." V času, ko so nam vsi dogodki, osebe in dejanja na očeh, pozabljamo na dogodke, trenutke in osebe, ki so nevidni. In so nerodni, se pravi takšni, ki nas spravljajo v zadrego. Oziroma bi nas spravljali v zadrego če bi jih videli, ker pa smo o njih samo slišali in si njihov potek samo predstavljamo v domišljiji, je zadrega nekaj manjša. Akcija je potekala vse leto. Najprej smo v uredništvu, ki je oblikovalo strokovno komisijo enega, izbirali nerodne dogodke, ki jih nismo videli posameznega meseca, nato pa še končnega zmagovalca, ki ga bomo slavnostno razglasili v nocojšnji oddaji. Konkurenca je bila res velika, nerodni dogodki, ki jih nismo videli, je bilo recimo ljubkovanje nutrij na bregu Ljubljanice najvišjih predstavnikov države, pa izbiranje kandidata za evropske volitve gibanja Svoboda, pa vzdušje na avtobusu, ki pelje protestnike pred celjsko sodišče in podobno. A zmagovalec je lahko le eden, zato smo v uredništvu kot nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, izbrali zaposlene centra za zaščito in varovanje v savni.Pojasnimo svojo izbiro. Ko so v medijih uničili policiste, zaposlene na »centru za zaščito in varovanje«, so jim očitali graditev savne in nakup razkošnih oblek. Resnici na ljubo, je bilo tudi pomerjanje Armanija diplomantov tacenske ustanove eden izmed kandidatov za nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, a ker ne moreta biti dva z istega področja, smo se odločili za savno.Torej: Policisti, ki se savnajo, preden gredo varovat pomembne politike, državnike, visoke uradnike ali pač zaščitene priče, so odnesli laskavi naslov za "Neroden dogodek leta, ki ga nismo videli 2024". Najprej k neupravičenim kritikam. Mediji, ki so uslužbencem centra za zaščito in varovanje očitali savno in savnanje, vedo zelo malo o zaščiti in varovanju. Po raziskavah s področja varnostnih ved, pa tudi iz dolgoletne policijske in varnostne prakse, savnanje v službenem času občutno izboljša varovanje in s tem varnost varovane osebe. Še več; v službah za varovanje po svetu gredo še korak dlje. Kot je znano, je ena najbolj naprednih takšnih služb ameriški Secret service, ki skrbi za varovanje ameriškega predsednika in drugih visokih predstavnikov vodilne svetovne demokracije. V njihovem štabu ne le da imajo savno … Kje pa! Agentom je na voljo celoten wellness s turško in finsko savno, z jacuzzijem, Kneippovo kopeljo, kot so razkrili nedavni podatki žvižgačev, pa ameriški agentje vsak teden, nujno pa pred predsedniško potjo v tujino, opravijo celotno manikuro in pedikuro, nekateri agenti pa tudi depilacijo bikinija. Savna je logično zelo priljubljena med organi varovanja na severu Evrope, ruski varnostniki pa se krepčajo tako, da se najprej savnajo, potem bičajo z brezovimi vejami, na koncu pa skačejo v luknje, urezane v led, najraje na reki Volgi. Wellness in varovanje politikov tako že dolgo hodita z rokov roki in mediji, ki so se obregnili ob to dejstvo, so le še enkrat več pokazali, da ali ne sledijo, ali pa ne poznajo sodobnih trendov v varnostni panogi. Ampak nagrada za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli" ne gre uslužbencem centra za varovanje in zaščito samo zaradi dejstva, da goli sedijo v finski savni in se pomenkujejo o izzivih delovnega dne. Ravno nasprotno. Nagrado smo namenili tej ustanovi zaradi žalostnega dejstva, da so savno zaprli. Da, prav ste slišali. Temeljni element wellnesa, ki povsod po svetu zagotavlja varnost najvidnejših politikov, so v našem centru zaprli. Ker gre za dogodek, ki ga nismo videli, seveda ne vemo, čemu so savno zaprli in javnost lahko le ugiba. Nekaj zlobnih jezikov natolcuje, da so se prišle savnat tudi uslužbenke, kar je povzročilo kar nekaj trdih besed in dvignjenih prstov med moškimi uslužbenci, drugo, spet natolcevanje, pa je, da so uslužbenci v službeno savno vodili nepooblaščene osebe, pač po analogiji, da so tudi službene avtomobile uporabljali za zasebne vožnje. Težko bi v naši redakciji podelili nagrado, če ne bi prišli stvari do dna in tako kot prvi javnosti sporočamo, čemu je bila savna v "centru za zaščito in varovanje" zaprta, s tem pa občutno poslabšana varnost varovanih oseb. Tako je bila v nevarnost spravljena državna tožilka, prekupčevalec mamil in bog ve, da se tudi predsednik vlade in predsednica države nista počutila pretirano varno v svoji koži.Torej, spor se je začel, ko so po dolgih letih uporabe evkaliptusovega vonja, ki je kot eterično olje v službenih savnah predpisan v zakonu o policiji, začeli neznani elementi uporabljati vonj sivke. Nekaj časa so uslužbenci poskusili storilca odkriti, ko jim to ni uspelo, so se začela obtoževanja in nagajanja, ki so šla vse do notranjega ministra. Ta je imel na mizi interpelacijo in zato izbiri eteričnega olja za službeno savno ni posvetil dovolj premisleka in je neodgovorno odpisal, da naj vsak uslužbenec uporablja eterično olje, ki mu paše, kar je pripeljalo do kaosa, razpada sistema, skorajšnjega razpada centra samega in posledično do že prej opisane poslabšane varnosti in šlampastega varovanja najpomembnejših predstavnikov naše države.Zdaj ko vemo, kaj se je skrivalo in se še vedno skriva za nagrado za "nerodni dogodek leta 2024, ki ga nismo videli", upamo, da se boste strinjali z izborom ter boste ostali naši zvesti poslušalci tudi v letu, ki je pred nami.

Piše Majda Travnik Vode, bere Igor Velše. Milan Knep, trenutno tajnik Škofijskega katehetskega urada pri ljubljanski nadškofiji, je leta 2020 po več kot štiridesetih letih raznovrstnega duhovniškega delovanja in potem ko je svoja razmišljanja objavljal v različnih medijih – tudi v oddaji Duhovna misel na Prvem programu Radia Slovenija – izdal knjižni prvenec Eseji o križu letos pa so jim sledili še Eseji o vstajenju. Kot v spremni besedi piše Tadej Rifel, sta po avtorjevih besedah kljub nekajletnemu časovnemu razmiku »zbirki dopolnjujoči, kajti krščansko oznanilo je celota le, če se križ nadaljuje z vstajenjem.« Poleg vsebine, ki jo avtor umešča nekoliko stran od prevladujočega družbenega in kulturnega diskurza, ki ga po njegovem mnenju zaznamujeta odsotnost metafizičnega in tragični svetovni nazor, je zanimivo tudi formalno ozadje dvainpetdesetih esejev v zbirki, ki jih je avtor večinoma izpeljal iz specifične žanrske oblike – katoliške pridige ali homilije. Za prvo in hkrati najznamenitejšo pridigo v zgodovini velja Jezusov govor na gori blizu Galilejskega jezera, vendar gre tudi sicer za zelo staro polliterarno obliko, v katero je pravzaprav že od začetka vtisnjen esejistični format – kljub temu, da je pridiga namenjena širšemu občinstvu, esej pa velja za poudarjeno intimno oziroma zasebno zvrst. Pridiga je tudi drugi, najbolj znani brižinski spomenik (z znamenitim začetkom: Če bi naš ded ne grešil…), ki velja za izvrsten primer srednjeveške retorike. V Evropi pa so najbrž najbolj prepoznavne in še danes pomembne pridige Mojstra Eckharta s konca 13. in začetka 14. stoletja, ki se prav tako zlahka berejo kot vrhunski eseji. Knepovi Eseji o vstajenju vznikajo iz volje po preseganju običajnega tragičnega obzorja pričakovanja, kamor se po avtorjevih besedah vpisuje velika večina novoveške in sodobne umetnosti, filozofije in kulture – in sicer z obratom v krščansko oziroma biblično izročilo. Kot lahko opazujemo, je krščanstvo tako v Evropi kot pri nas že dolgo v zatonu, pri čemer ne gre samo za afere, ki usodno pretresajo cerkvene strukture, ampak – kot lahko na primer beremo v pred kratkim izdanem brezkompromisnem, razgaljajočem eseju Chantal Delsol –, za konec krščanske civilizacije kot take. Kljub vtisu skorajšnjega pogorišča pa lahko vidimo tudi, da v krščanstvu še vedno vztraja veliko vernikov in duhovnikov ¬– morda tudi zaradi Jezusove obljube, da bo s svojo Cerkvijo ostal do konca sveta. Tako tudi Knep, čeprav si ne zatiska oči pred stvarnostjo, v svoja nazorsko, duhovno, psihološko in filozofsko izjemno široko zarisana besedila ne pripušča malodušja. Njegovi eseji – kratki, a od začetka do konca izpeljani v žlahtni filozofski maniri in retorično brezhibni – odpirajo probleme in jih s pomočjo Svetega pisma dialektično razrešujejo in zapirajo, pri čemer ima vselej zadnjo besedo nekaj, kar je že zdavnaj izginilo iz moderne filozofije – duh oziroma presežno. Čeprav je bila, kot v enem svojih zadnjih intervjujev skorajda presenečeno ugotavlja Jürgen Habermas, filozofija dolgo skoraj istovetna s teologijo, se je ta povezava že davno izgubila – morda je bila ravno ta metamorfoza eden od zgodnjih znanilcev zatona krščanske civilizacije. In na čem sloni sodobna filozofija, če se ne sprašuje več o absolutni resnici, biti, poslednjih rečeh, telosu? Alain Badiou v spisu Manifest za filozofijo iz leta 1989, razbere in nato brez sence dvoma – kot rečeno, gre za manifest –, ugotovi, da je sodobna filozofija pogojena s štirimi »generičnimi postopki resnice«: politiko, znanostjo, umetnostjo in ljubeznijo. Čeprav zadnji pojem, ljubezen, na videz dopušča večsmerne interpretacije, med njimi na nobeni instanci ni predvidena konkretna transcendenca, kakršno je nekdaj predstavljal krščanski Bog. Zaradi tega in neštevilnih drugih podobnih dogodkov se zdi krščanska filozofija stvar preteklosti. Vendar nas ravno besedila, kakršna so Knepovi eseji, drobna, a prepričana, argumentirana in nagovarjajoča, prisilijo, da se vprašamo, ali je res tako? Knep, ki se je v duhovniški karieri največ ukvarjal z mladinsko in zakonsko pastoralo, namreč s pomočjo svojih svetopisemskih navdihovalcev, prerokov Izaija, Jeremija, Siraha in apostolov Pavla, Janeza in Jezusa, vsakič znova ubesedi katerega od ključnih problemov zdajšnjosti; bodisi smrt in naš odnos do nje, odmiranje življenjskega smisla, vzgojo otrok in medgeneracijske odnose bodisi družbeno stvarnost. Osvetljuje jih iz perspektive slehernika, v katerega se vsakič znova postavi, nato pa tematiko sistematično razčleni in obdela iz vseh običajnih zornih kotov – le da na koncu iz široko razgrnjenih aporij ne izide kot tragični poraženec, ampak kot zmagovalec. Njegova besedila tako res postanejo eseji o vstajenju – seveda le, če sprejmemo njihovo krščansko logiko. To, kar Knepu daje odločilno prednost, je namreč za marsikoga nezamisljivo, saj avtor svoje razpravljanje vsakič znova subtilno privede do točke nič oziroma do točke, kjer je potrebna totalna odpoved razumu in predaja štafete duhu. Ravno tu je kleč: potem ko je ob nekem problemu v razpravo kompetentno pritegnil in obdelal na primer Hegla, Spinozo, Fichteja, Platona ali katerega od principov sodobne psihologije ali psihoterapije, na koncu vso skrbno predstavljeno argumentacijo izpusti in se vrže v prazno, saj iskreno verjame, da bo tako storil največ in najhitreje. Da je predaja duhu kraljevska pot do rešitve. Čeprav je zbirka Eseji o vstajenju kristocentrična in je njeno gravitacijsko jedro Kristusovo odrešenjsko poslanstvo, se poleg Kristusa avtorjev največji zgled zdi apostol Pavel s svojim neutrudnim evangelizatorskim žarom. Pravzaprav so katoliški duhovniki danes v podobnem položaju, kot je bil nekoč Pavel: Kristusa oznanjajo v skorajda povsem poganskem svetu. S svojimi esejističnimi razmišljanji Milan Knep to počne samozavestno in zavezujoče.

Žlahtni plin radon ni tako zelo žlahten. Je radioaktiven in je po nekaterih ocenah krivec za vsak 10. primer pljučnega raka v Sloveniji. Uprava Republike Slovenije za varstvo pred sevanji zato vsako leto izvaja brezplačne meritve radona v zasebnih stanovanjskih objektih. Ravno v teh dneh se lahko prijavite na razpis za meritve. Če se izkaže, da koncentracija presega dovoljeno mejo, je kolegici Sabrini Mulec zaupal direktor Uprave za varstvo pred sevanji dr. Damijan Škrk, pa lahko negativne okoljske vplive omilite z relativno enostavnimi in ne tako dragimi ukrepi …

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija Petre Koršič je glede na trenutne produkcijsko-recepcijske okvire skorajda neobičajno odmevna, saj sta bila tako njen prvenec Furlanka je dvignila krilo kot njena druga zbirka Bog z mano ponatisnjena, pesmi in cikli iz obeh zbirk pa se še vedno pojavljajo kot integralni deli različnih, večsmerno zasnovanih multimedijskih predstav ali kot predloge za skladbe oziroma izhodišča glasbenih, zvočnih in likovnih interpretacij. Avtorica, med drugim prejemnica letošnje Stritarjeve nagrade in ena naših najbolj izkušenih koordinatork in moderatork pesniških dogodkov, namreč nenehno raziskuje možnosti povezovanja poezije z drugimi umetnostnimi zvrstmi in komunikacijskimi nivoji in tudi v klasični knjižni obliki domiselno uporablja najrazličnejša izrazna sredstva in načine, s katerimi želi doseči, da bi poetični 'material' preniknil v prejemnika na več ravneh – čutni, čustveni in spoznavni. V Zlatem jajcu tovrstne učinke med drugim izzove zlasti z drznimi, likovno nazornimi tipografskimi postavitvami pesemskih besedil, močno simbolno podloženo uporabo matematičnih znakov za označevanje posameznih ciklov, pa tudi s svojevrstnim 'recikliranjem' oziroma prestavljanjem, (včasih tudi spreminjanjem) pesmi iz prejšnjih zbirk v nov kontekst, s čimer nadgrajuje, dopolnjuje ali celo popolnoma spreminja njihov prejšnji domet in sporočilo. Takšen primer revitalizacije oziroma predrugačenja je pesem o reki Ter, ki jo izvirno najdemo že v prvi zbirki, v Zlatem jajcu pa jo je pesnica razširila v skoraj celoten cikel. S kronološkega vidika lahko opazimo, da je Petra Koršič svoj današnji radikalni in izvirni avtorski koncept razvila precej hitro, saj je za prvo zbirko, Furlanka je dvignila krilo, značilna še skoraj popolnoma konvencionalna notranje- in zunanjeformalna ureditev in je njeno težišče trdno zasidrano v vsebini oziroma izpovednosti; morda lahko nekakšen zametek nadaljnjega razvoja zaslutimo le v številnih enjambementih. Vsaka naslednja zbirka pa nato pomeni velik korak k postopnemu izravnavanju specifične teže vsebine in oblike, z jasno razvidnim namenom sinergije in potenciranja umetniškega učinka. Zbirka Zlato jajce nedvomno pomeni vrhunec tovrstnega pesničinega prizadevanja, saj v nobeni od prejšnjih zbirk ̶ niti v prav tako letos izdanih Cipresah ̶ svoje poezije ni poskušala plasirati skozi toliko različnih čutnih in kognitivnih kanalov. Preseneti že prvi taktilni stik z zbirko, saj se knjiga zaradi posebne usnjate teksture platnic bralcu, takoj ko jo prime, čvrsto zasidra v dlaneh in tako poudari svojo prezenco. Takoj nato pogled na naslovnici posrka reprodukcija slike Aleksija Kobala z naslovom Möbius. Möbius je bil nemški astronom in matematik s srede 19. stoletja, ki je raziskoval površine in krivulje, med drugim neorientabilne ploskve, kakršna nas (verjetno) pričaka na naslovnici Zlatega jajca. Fascinacija očesa oziroma zapeljevanje pogleda se nadaljuje v notranjosti z naslovi petih pesemskih ciklov: BITI, GOLO, ZLATO JAJCE, NASELI ZNOVA, DROBNI TISK. Kot na koncu pripiše avtorica, nanizani naslovi tvorijo samostojno pesem in »konkretno ter simbolično zlato jajce«. Prvi cikel z naslovom Biti opeva reko Ter: »Doma sem v furlanski nižini / sem / prod / kamenček ob kamenčku / name sije / sonce / in sem / suha / struga / reke / ki je ni / sem beseda / rečno dno / brez vode«. Tudi skozi drugi cikel, Golo, se večinoma razpredajo drobne verzne vinjete o vodi, morju, dežju, vetru in drevesih, vmes pa se, morda že kot napoved naslednjega cikla, pojavi motiv zlatega jajca, pri čemer je besedna zveza sugestivno oblikovana in natisnjena v obliki jajca oziroma pravilnega ovala. V osrednjem in motivno-tematsko najbolj zgoščenem oziroma gostobesednem ciklu Zlato jajce avtorica subtilno tematizira ljubezensko tematiko, zbliževanje, ljubljenje, bližino, besede, telo, jezik (kot telo in besedo), vendar je človeška bližina tesno prepletena z bližino morja, druge vode in drevja: »Stečeta / dva / potoka / na / prsih / se / riba / stare / madeže / dviga / se / drevo / z izruvanimi / koreninami /«. V primerjavi s tretjim sta četrti in peti cikel Naseli znova in Drobni tisk vnovič bolj abstraktna, redkobesedna in eksperimentalna, saj pesmi, v katerih je polno praznih mest, presledkov in zamikov, pogosto spominjajo na tradicijo modernistične poezije. Vmes nekajkrat zablisne arhetip Tomaža Šalamuna, še določneje pa lahko razberemo poetiko konkretne poezije. Vendar je - tako kot piše tudi Ingrid Mačus, avtorica spremne besede in skladateljica, ki redno sodeluje s Petro Koršič pesnica še bolj kot raziskovanju poetičnega potenciala skozi konkretno obliko v Zlatem jajcu želela raziskovati »pesniško ekologijo, ekonomičnost izraza in vlogo tišine v poeziji«. Ravno to potrjuje pesem številka 54, ki bi jo lahko imeli za programsko in je tudi nasploh ena najbolj uspelih pesmi v zbirki: »Naj besede / ostanejo / tik / pred / pragom / se vernik / sezuje / varčuj / v popolni / (ne) gotovosti / uporabi / besede«. Pesniška tišina in molk, ki se v pesmih fizično pojavljata v svojih grafičnih oziroma tipografskih ustreznicah kot presledek, razmik, dvojni razmik, oklepaj, črtica, pike itd., sta integralna ustvarjalna principa te zbirke, s čimer je pesnica nemara dosegla najbolj popolno ravnovesje oblike in vsebine do sedaj. Molk in tišina paradoksalno sodelujeta pri porajanju obojega – oblike in vsebine. Osupljivo je opazovati, kako prefinjen in daljnosežen učinek pesnica izvabi iz svojih pesmi s preprostimi sredstvi, na primer s presledkom ali zamikom verznih vrstic. Vsak tako vzpostavljen prazen prostor je kot odprto okno, skozi katerega zavejejo svežina, nedorečeno in sublimno. Prazen prostor nenadoma ni več prazen, ampak se v njem nabere največ vsebine. Zbirka Zlato jajce izzveni kot svojevrsten pesniški celostni projekt, neorientabilna in neulovljiva kot Möbiusov trak ali jajce, v vse smeri – oziroma v vsemirje ̶ razlivajoča se in vse stvarstvo vabeča struktura, katere eden najpomembnejših sestavnih delov je ̶ pomenljivo ̶ tišina.

V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.

Spoštovani, sprašujejo me, zakaj stavim ravno na blagovno znamko krščanstva, ko je vendar toliko konkurenčnih ver in alternativ. Odgovor je preprost: v vseh religijah Bog sovraži greh in grešnika, samo krščanski Bog grešnika ljubi, čeprav njegov greh sovraži. Krščanstvo je Božji izum. Na nek način so grešniki Bogu ljubši kot pravičniki, ker je Bog človeka ustvaril po načelu ljubezni, ne pa pravičnosti. Bog ni Bog prava, ampak ljubezni. Ni Bog pogodbenega razmerja, ampak zaveze. Ne ljubi me zato, ker sem jaz dober, ampak zato, ker je on dober. Vse, kar dela, dela iz ljubezni. Ne gre za vprašanje dobrote ali hudobije, svetosti ali greha, kajti vse, kar je izven Boga, je itak grešno. Sveto pismo ne govori o teofobiji, o strahu pred Bogom. Evangelij je dobra in vesela novica, ne pa strahovlada in pošast, pred katero vsi bežijo. Krščanstvo ni ideja, ampak je življenje. Sveto pismo edino pove, da je osnovni problem človeštva greh, ki ga lahko reši samo Bog. Recept mora ustrezati diagnozi. Ker obstaja samo eno ustrezno zdravilo, bi bilo skrajno nerazumno zagovarjati medicinski pluralizem. Nepošteno bi bilo zdravniku očitati nepravičnost, ker je predpisal edino zdravilo, ki deluje. Ravno tako je nepošteno Bogu očitati nepravičnost, ker je dal edino zdravilo, ki deluje proti grehu – Odrešenika Jezusa Kristusa. Zato je krščanstvo edinstveno, izjava, da je rešitev edino v Bogu, pa ni žaljiva, nestrpna, ošabna, arogantna in ekskluzivna, ampak edina ustrezna. Krščanstvo ima dobro novico, da zdravilo obstaja; zdravilo je Jezus Kristus. Običajno pravijo, da so nebesa pravljica za ljudi, ki se bojijo teme, jaz pa mislim, da je ateizem pravljica za tiste, ki se bojijo svetlobe. Skupina moških je razpravljala, katera ženska na svetu je najlepša. Prvi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči črne kot oglje. Drugi so trdili, da je najlepša tista ženska, ki ima oči modre kot sinje morje. Tretji pa so vztrajali, da je najlepša tista ženska, ki skriva v očeh barvo zelene trave. Ker niso prišli do soglasja, so šli po odgovor k modremu starcu. Vprašali so ga, naj jim pove, katera ženska na svetu je najlepša. Modri starec se je nasmehnil in rekel: »Najlepša ženska na svetu je tista, ki jo ljubiš.« To velja tudi za krščanstvo. Krščanska vera je najlepša tistim, ki Boga in svojega bližnjega ljubijo.

V prvi oddaji nove sezone Svetovalnega servisa se bomo usedli v šolske klopi in spremljali, kaj počnejo otroci, mladostniki. Ravno pri njih največkrat opazimo tiste prve znake tako imenovanih specifičnih učnih težav. Te so nevrološko pogojene ter so povezane z branjem, pisanjem, računanjem in neverbalnimi specifičnimi težavami. Disleksija, diskalkulija, dispraksija … Kako jih prepoznamo in rešujemo? Sogovornik: dr. Marko Kalan, profesor defektologije iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana.

Sodobna umetnost je danes tesno prepletena tudi z znanostjo in skupaj z njo raziskuje vplive človeka na okolje ter naravne ekosisteme, katerih del je tudi človek. Robertina Šebjanič se že več kot desetletje posveča problematikam vodnih okolij, ki jih obravnava v mednarodnem prostoru. Ravno v tem času se predstavlja v okviru mednarodnega festivala Ars Electronica v avstrijskem Linzu. Aleksandra Saška Gruden se je z avtorico pogovarjala o njenem delu in pogledih na aktualna okoljska vprašanja, kot jih vidi sama in kot jih prepoznava znanost. Foto: Uroš Abram, izrez fotografije

Številni so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo za zdaj »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še preostalih osmih nadlogah. Svetopisemski pisatelji so za takšno obnašanje natuhtali izraz »zakrknjenost srca« (2 Mz 7,14), ta beseda vedno govori o kamnitosti srca, o njegovi neobčutljivosti, lahko bi rekli celo trmoglavosti, saj gre za vztrajanje pri svojem za vsako ceno, tudi če človek ve, da ne dela prav. Greha namreč ni v nevednosti, ne, ampak tedaj, kadar vemo, kaj je treba narediti, pa tega ne storimo, ker nočemo tja, kamor nas Bog pošilja, zaradi lagodnosti seveda, zaradi nje se ne damo prepričati o tem, da bi se spremenili. »Skesati se, da bi mu verjeli,« (Mt 21,32) to je tisto, kar Bog čaka od nas, dati se prepričati, da nečesa ne delamo prav, ko nam o tem govorijo tolikera dejstva našega življenja, ki drugo za drugo kapljajo v našo pozornost. Spreobrnjenje pa je v tem, da smo si sposobni premisliti o določenih stvareh, pri katerih smo, ne vedoč, zakaj, vztrajali. Premisliti, kaj je v danem trenutku pomembnejše, pa čeprav boleče, saj se Božje zahteve zažirajo globoko v naš način življenja. Biti sposoben podvomiti o svojem prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ker gre za napor, točno tako, za delo v vinogradu, ki je pravzaprav naše srce ...

Najbolje, da se kar vržemo v vrtinec divjega plesa delcev, manjših od atoma, ki pospešujejo, se brez zavor zabijajo med seboj in se v vse smeri razpršujejo po velikem hadronskem trkalniku v Cernu. Nič ne bo bolelo, saj bomo ves ta čas v varnih rokah strašno hude fizičarke in komunikatorice znanosti Anje Kranjc Horvat. Pri tem evropskem megaprojektu za fizikalne raziskave Anja že vrsto let javnosti predstavlja vsa njihova noro vznemirljiva znanstvena odkritja. Ravno ta mesec pa je postala še podoktorska študentka v Lozani, kjer bo koordinirala evropski projekt o izobraževanju v inženiringu. A v Cernu ostaja. Sploh pa, tudi če bi jo spravili iz Cerna, »Cerna definitivno ne moreš spraviti iz mene«. Anjo sva k snemanju podkasta povabili tik pred 70. obletnico Cerna. Dotaknili smo se njene vijugave poti, ki jo je najprej vodila do obotavljivega spoznavanja s fiziko, nato do študja fizike, pa sodelovanja s Hišo eksperimentov in od tam, kot z nekakšnega trampolina, naravnost do Cerna.Tako kot je fizika njej zlagoma zlezla pod kožo, tako zdaj svojo ljubezen tam pretaplja v predstavitev eksperimentov in raznolike šove, da bi se to zgodilo tudi pr tistih, ki kot obiskovalci potrkajo na njihova vrata. Če ji jih že ne uspe popolnoma uročiti, pa je zadovoljna že, če v njih vsaj prebudi radovednost. »Ko delam znanstvene predstave na odru, tudi mene z energijo popolnoma napolni, ko vidim otroke, ki z odprtimi očmi srkajo vsako besedo vase.«A neskončno radovednost ohranja tudi sama. Na tako velikem območju, kot je Cern, hranil ne zmanjka. »Meni je njegov najboljši del ravno ta, da se v njem mešajo različne kulture, narodnosti, spoli, z njimi vred pa se odpirajo vrata do novih pogledov na znanost,« pravi Anja v podkastu. In kjer so novosti, tam je tudi ona.V takšnem kotlu, kjer buhti od zanimivih in izjemnih sogovornikov, ji je še toliko bolj dragoceno spremljati izmenjavo raznolikih idej, saj tako napaja svojo ustvarjalnost in zvedavost. Vselej se odpirajo še dodatna vprašanja, ki bi jim sama rada prišla do dna ‒ sploh ko gre za vse, kar je povezano z antimaterijo. Tega vrelca pa bržkone tako ali tako ne bo mogla nikdar izčrpati. --Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi raziskovalec in profesor na fakulteti za matematiko in fiziko Simon Čopar. Bil pa je Anjin asistent med njenim diplomskim študijem.»Anja izžareva nalezljivo energijo. (…) Vedno sem bil impresioniran, ko sem videl njeno interakcijo z ljudmi, kako se zna povezati s publiko in ji predstaviti težke teme z energijo in zanosom, ko bi velika večina obupala ali pa se skrila v kot,« pojasni v pogovoru.

Amelia Earhart se je na pot okoli sveta podala 21. maja 1937. 2. julija omenjenega leta je njeno letalo na tej poti izginilo. Ravno ta mesec torej mineva 87 let od nesrečnega dogodka, še vedno zavitega v tančico skrivnosti, ki je še dodatno pripomogel k njeni prepoznavnosti v svetu. Več o neustrašni ameriški pionirki letenja, ki je premikala meje znanega na nebu in sprejemljivega v družbi, je v Torkovem kvizu povedala Maja Gal Štromar, igralka, pisateljica in dramatesa, ki je pred leti napisala monodramo Preživela, za katero je dobro leto raziskovala življenje Amelie Earhart.

»Talíta kum! Deklica, rečem ti, vstani!« Včeraj smo slišali, kako je s temi besedami Jezus obudil hčerko enega izmed predstojnikov shodnice. Ta je pred tem Jezusa na kolenih prosil, naj pride in ozdravi njegovo hčer, ki je umirala. Jezus je videl njegovo stisko, predvsem pa vero, s katero se je obrnil nanj. Med potjo proti hiši, kjer je ležala deklica, se je skozi množico ljudi prerinila žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, in se dotaknila njegove obleke, misleč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu je bila ozdravljena svoje bolezni. Jezus je opazil, kaj se je zgodilo, in ženi pojasnil, da je ozdravitev sad njene vere. Ko je skupaj s predstojnikom shodnice želel nadaljevati svojo pot, so jima prišli naproti poslanci in sporočili tragično novico, da je deklica umrla. Še zadnji kanec upanja na srečen razplet se je razblinil. Ozračje sta napolnila jok in žalost. Rešitve ni več – smrt je zmagala. Nato pa je Jezus presekal to razpoloženje brezupa z besedami: »Ne boj se, samo veruj!« Predstojnik shodnice se je oprijel teh besed in zaupal Jezusu, čeprav mu je razum govoril, da to ni mogoče. Popeljal ga je v svojo hišo, do postelje, kjer je ležala deklica. Jezus jo je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum! Deklica, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila. Smrt se je umaknila življenju. Ta dva prizora nam pokažeta, kako velika je Jezusova skrb in pozornost do človeka v stiski. Jezusov zgled nam kaže, da Bog ni oddaljen, ni nekdo, ki bi svet samo od daleč opazoval in mu ne bi bilo mar za to, kar se na njem dogaja. Ravno nasprotno. Jezus je prišel na svet, da bi srečal človeka tam, kjer je, v njegovem vsakdanu, ki je pogosto poln preizkušenj in tudi trpljenja. Bog stopa k nam in nas vabi, kot v današnjem evangeliju, da bi mu zaupali in hodili za njim. Do nas prihaja tudi prek številnih ljudi, ki so življenje posvetili prav službi Bogu in ljudem. Tudi sam sem predvčerajšnjim postal duhovnik z namenom, da svoje življenje darujem Bogu in mu služim prek ljudi, h katerim bom poslan. Včeraj sem v svoji domači župniji pel novo mašo in pri tem me preveva želja, da bi po Jezusovem zgledu tudi sam prinašal ljudem upanje v preizkušnjah ter skupaj z njimi hodil po poti vere in zaupanja v Boga. V Boga, ki nam želi biti blizu in nas rešuje, če le zaupamo vanj. Želim vam polno življenje in vero, da to skupaj z Jezusom lahko delimo drugim.

Piše Muanis Sinanović, bere Ivan Lotrič. Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit. Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta. V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži. Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino. Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.

Ravno tako kot so pomladne temperature kar nenadoma postale poletne in se vedno manj kaže prehodno vremensko obdobje, je podobno tudi v slovenski notranji politiki. Ozračje se še posebej pregreva pred evropskimi volitvami ob spremljavi aktualnih afer. Kakšne so razmere na slovenskem notranjepolitičnem prostoru?Sogovornika: Tanja Starič, voditeljica Odmevov in sovoditeljica podkasta Umetnost možnega Jure Trampuš, novinar Mladine

David Cigoj, sociolog in avtor knjig o razvoju zavesti, je bil v obdobju dveh mesecev kar v sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.

Danes pa se nekoliko ozrimo po parlamentarnih postopkih. Eden izmed njih nam je še posebej pritegnil pozornost. Predvsem zaradi tega, ker je stranka, ki ga vlaga, vztrajna. Vztrajnost pa je lepa čednost. Nova Slovenija je že oktobra vložila v državni zbor zakonsko pobudo, po kateri bi v okviru osnovnih šol za učence, ki jim slovenščina ni materni jezik, uvedli posebne pripravljalnice. Zadeva je namreč ta, da otroci tujih državljanov, ki se vpisujejo v naše osnovne šole, v razredu doživljajo stiske, ker ne razumejo navodil učitelja, v stiskah pa so tudi učitelji in posledično še starši. Da bi se nekako rešili tega morja samih stisk, so pri Novi Sloveniji zakon decembra ponovno vložili v parlamentarno obravnavo – pa čeprav že oktobra ni dobil zadostne podpore. Vlada je takrat menila, da je področje vključevanja otrok, ki jim slovenščina ni materni jezik, že dovolj dobro urejeno z obstoječo šolsko zakonodajo. A so pri Novi Sloveniji, prepričani v svoj prav, pojasnili, da zakon vlagajo še enkrat in ga bodo vlagali tako dolgo, dokler ga parlament ne sprejme, pa čeprav se medtem postarajo. Ob tem prišepnemo, da se Stara Slovenija politično ne sliši tako privlačno kot Nova Slovenija … Razen tega pa ima pojem »stara« – zaradi tujcem nikoli razumljive kompleksnosti slovenščine – več pomenov. In noben od njih ni v povezavi s politično stranko laskav.Če si za začetek nalijemo čiste slovenščine … Prepričani smo, da imajo, ko učitelj v razredu podaja snov v pravilni slovenščini, z upoštevanjem njegovih navodil težave tudi otroci, katerih matere govorijo slovensko! Zadeva je namreč ta, da je naš jezik, se pravi slovenščina, bolj ogrožen, kot so ogroženi rjavi medvedi slovenskih gozdov ali pa zrak okoli Šaleške doline, ko pride do vremenske inverzije. Resnično ne bi radi kot deklarirano mladostna in optimistična oddaja izpadli nergaško; recimo v slogu upokojenih učiteljic slovenščine, ki se morajo voziti z avtobusom javnega prometa in poslušati tamkajšnji govor; a jezik, ki ga govori šolajoča se mladina, je le še v obrisih podoben klasični slovenščini. Slovenščina, ki jo govori mladina, nam je blizu podobno, kot nam je blizu jezik Brižinskih spomenikov.   Ne bi na tem mestu zaplavali v teorije o jeziku kot komunikacijskem orodju in hkrati kot identifikacijskemu fenomenu; a spakedranščino, v kateri se mešajo anglicizmi, turcizmi, hrvatizmi, germanizmi, lokalni govori in narečja, ob dodatku slengov, računalniških izrazov, medmetov in glasov kot takih, je zelo težko razumeti kot nacionalni kanon sporazumevanja. Zato je zahteva – da se otroci tujcev zaprejo v pripravljalnico, otroci tistih, ki so imeli srečo, da njihovi prastarši niso emigrirali, ali da so njihovi stari straši radi kmetovali, ali pa celo, da so bili njihovi starši junija 91 na pravem mestu ob pravem času, pa lahko pouk obiskujejo nemoteno – milo rečeno diskriminatorna.     In če se od nekoliko nergaške in patetične teorije odmaknemo k jezikovni praksi … Kako si pri Novi Sloveniji predstavljajo t. i. pripravljalnice? Ki so, mimogrede, pogosta praksa tudi v drugih državah, kjer se srečujejo s težavno integracijo tujcev.   Ravno mnogo podatkov, vsaj v nam dostopnem zakonskem predlogu, sicer ni najti; je pa mogoče zaslediti, da bi se za takšne pripravljalnice lahko odločilo več šol skupaj in da ravnatelji idejo podpirajo že zdaj. O samem delu v pripravljalnicah pa nam Nova Slovenija sporoča, da bi otroci v njih spoznavali slovenski jezik in kulturo … S slovenskimi sovrstniki pa bi lahko mimo pripravljalnic, ki bi trajale eno leto, obiskovali predmete športne vzgoje, likovnega pouka in glasbene umetnosti. Sklepamo, da je pedagoška sekcija pri Novi Sloveniji telovadbo, likovnega in glasbo izvzela zato, ker trije omenjeni predmeti ne potrebujejo poznavanja živega jezika; za glasbo tako ali tako velja, da je univerzalen jezik, učitelj telovadbe lahko za skok čez kozo da tudi znakovna navodila, likovna umetnost pa je neverbalno komuniciranje par excellence.   Ampak, čemu bi se ustavili samo pri treh predmetih? Tudi za matematiko in fiziko ni potrebno globlje poznavanja slovenščine, saj se učenec giblje v absolutnem okolju števil … In še naprej: angleščina je sploh tuj jezik, geografija je omejena na zemljevide in statistiko, zgodovina pa na letnice. Kemija temelji na periodičnemu sistemu, biologija na flori in favni … Če dobro premislimo, potrebujemo v osnovni šoli poglobljeno poznavanje slovenščine samo pri pouku slovenščine. Pouk slovenščine pa je namenjen spoznavanju jezika in kulture v najširšem pomenu besede, se pravi, da se tam enakovredno spoznavajo z jezikom avtohtoni sončki, ki imajo omejeno jezikovno vedenje o materinščini, ker so »gor rasli« ob računalniških igricah, angleško govorečih tv serijah in permisivni vzgoji, kot tudi otroci tujcev, ki so k nam prišli iz globin tretjega sveta.   Oni dan sta državna zavarovalnica Triglav in zavod Vozi, okrepljena s slovensko marketinško pametjo, predstavila novo akcijo, ki naj bi med mladimi uredila divje področje električnih skuterjev in njim podobnih vozil. Naslov akcije, s katero so se približali govoru slovenske mladine in ki jo sponzorira ena največjih slovenskih gospodarskih družb v državni lasti sploh, je: »Ne bluzi, z glavo kruzi!«   In potem bi pri Novi Sloveniji v pripravljalnico pošiljali otroke, ki so škandalozno prepričani, da je miš moškega spola.

Posebna obletnica mature Gimnazije so temelj našega srednješolskega sistema, čeprav nikoli ne potihnejo niti natolcevanja, da jih je preveč, maturanti pa nebodigatreba storilnostno naravnane družbe. Takšne obtožbe pa niso nove in v oddaji Sledi časa se bomo posvetili odločitvi o ukinitvi ene izmed slovenskih gimnazij, ki se je zgodila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so od takrat pretekla desetletja, pa nekdanji dijaki Klasične gimnazije Maribor niso pozabili. Ravno nasprotno. Poklonili so se ji z obsežno monografijo, ki so jo izdali pod pokroviteljstvom nekdaj konkurenčne šole, danes pa duhovne naslednice, Prve gimnazije Maribor.

Ravno je šest mjeseci prošlo otkako je Elon Musk preuzeo Twitter. Je li to bio početak kraja ove društvene mreže? Ili se Mia samo ljuti jer je ostala bez plave kvačice? Elon Musk je za intervju s BBC-jem od 12. travnja naveo kako je korištenje uslzge “rekordno”, usprkos tehničkim poteškoćama “tu i tamo”. Navodi da su se i oglašivači vratili i da će biti projekt profitabilan u idućem kvartalu.Je li doista tako? Provjerite!00:00 Dramatičan uvod 03:34 Zašto je plaćanje plavih kvačica izazvalo toliku pomutnju?12:20 Što je s prihodima Twittera, i od oglašivača i Twitter Bluea?17:15 Broj korisnika Twittera je u padu, iako su mnogi i dalje “navučeni” na njega22:07 Situacija s medijima: Uklonjene oznake propagandnih medija25:22 Čitamo tvitove o najgorim stvarima koje su se dogodile Twitteru31:39 Je li Bluesky Jacka Dorseya alternativa Twitteru?33:20 Twitter postoji u novom, kaotičnom obliku_______________⛓️ LINKOVI IZ PODCASTAhttps://www.netokracija.com/elon-musk-twitter-plava-znacka-202258https://twitter.com/bestofdyingtwit/status/1650925265651126272

Tokrat Gospoda na željo marsikaterega gledalca/gledalke preizkušata parfume. Če boste parfum kupovali zase ali pa za darilo, vam priporočamo ogled te epizode. Izvedeli boste marsikaj o parfumih in uporabi teh. Ravno tako pa vam priporočamo ogled tudi zato, da se sprostite in nasmejite.

Včasih je veljalo, da zobni aparat nosijo le mladostniki, posebno v zadnjih letih pa se povečuje tudi število starejših, ki se odločijo za to zdravljenje. Razlogi so različni - od estetskih do odpravljanja težkih oblik nepravilnosti zob in čeljusti. Kateri so pogoji za začetek zdravljenja in koliko časa to povprečno traja? Kako učinkovite so nove vrste zobnih aparatov, ki jih trg ponuja, v primerjavi s klasičnimi aparati? Gost petkovega svetovalnega servisa je Boštjan Lavriša, dr. dentalne medicine, specialist čeljustne in zobne ortopedije.

So imeli neandertalci družinsko življenje, kako je strašna kuga vplivala na sodobne avtoimune bolezni pri ljudeh in ali je res, da nekoč popolnih sončnih mrkov na Zemlji sploh ni bilo mogoče videti? V Frekvenci X smo se poglobili v oktobrske znanstvene objave in spremljamo sveže novice v znanosti. Vrsto zanimivosti v povezavi z vesoljem bo komentirala astrofizičarka dr. Dunja Fabjan, gostujoča urednica pa bo profesorica farmacije Nataša Karas Kuželički, ki na Facebooku objavlja na forumu Science Mamas'. Ravno pravi odmerek aktualnega v znanosti pa začinimo še s poezijo!

Tin hoče biti malo velik in malo majhen … Pripoveduje: Saša Mihelčič. Napisala: Nataša Konc Lorenzutti. Posneto v studiih Radia Slovenija 2007.

Javni prostor je preobremenjen z oglaševanjem, ki je postalo moteče, nepriljubljeno, zastira nam poglede in nas ovira pri gibanju po mestu. Da je to lahko zelo nevarno, dobro ve Roberta iz Ljubljane, ki opisuje, kako se je na avtobusni postaji poškodovala zaradi plakatnega panoja. Direktor podjetja TAM – TAM Tomaž Drozg, grafični oblikovalec Gašper Uršič, krajinski arhitekt Zaš Brezar in likovni umetnik Arjan Pregl se strinjajo, da je zunanjega oglaševanja preveč. Bi ga bilo mogoče urediti in omejiti? "Če bi imel pravico odstraniti plakate, bi jih z lahkoto izločil približno 60 odstotkov. Dobri plakati namreč prihajajo le v valovih. Dober plakat pa je tisti, ki vsebuje del določenega intelekta." – Tomaž Drozg, direktor podjetja TAM - TAM   "Te stvari so postale krajina brez presledkov, brez nekega ritma in kontrastov. Ravno to je eden izmed razlogov, zakaj sem proti vizualnemu onesnaževanju. Ker mestu ne pusti več unikatnih karakteristik. In to me zelo moti." – Gašper Uršič, grafični oblikovalec   "Več ko je tega, manj je dejansko vidno. Okoli nas bodo samo še prazne podobe, videli jih pa ne bomo. Človek ni več pozoren na to, kar ga obdaja. Boljše bi bilo, če bi si prizadevali za kreativnost. Da te oglas pritegne do te mere, da o njem dejansko nekaj razmišljaš, ne le da vidiš, da je nekaj -30%." – Arjan Pregl, likovni umetnik   "Javnost se bo morala zelo močno vplesti. Ozaveščanja ni nikoli preveč. Treba bo zarezati od zgoraj navzdol in v družbi sprejeti neki konsenz. Treba je narediti načrt, kako se bo vse to dogajalo, predvsem pa, da bo izvedljivo." – Zaš Brezar, krajinski arhitekt