Podcasts about narodno

Slovenska matica in Študijski center za narodno spravo sta pripravila znanstveni posvet Dachavski procesi – 75 let pozneje. Tokrat je bila v oddaji Moja zgodba na sporedu tretja oddaja v nizu. V njej ste slišali predavanji dr. Željka Oseta, ki je predstavil štiri življenjske zgodbe povezane s procesi in Narodno in univerzitetno knjižnico. Dvakratni doktor Igor Grdina pa se je »dotaknil« zgodbe Branka Diehla v spominih dr. Vladimirja Kresnika.

V dunajski galeriji Spodnji Belvedere je na ogled razstava Svet v barvah: Slovensko slikarstvo 1848-1918. Razstava, ki jo je galerija Belvedere pripravila skupaj z Narodno galerijo Slovenije, združuje 132 del slovenskih in avstrijskih umetnikov. Prisluhnite pogovoru z direktorico Narodne galerije Barbaro Jaki.

Rožančevo nagrado za esejistiko prejme Helena Koder za zbirko esejev z naslovom Krošnja z neznanimi sadeži in to je naša prva tema. Pogovarjali se bomo z Leo Ypi, albansko filozofinjo in profesorico politične teorije, katere roman Svobodna : odraščanje na koncu zgodovine je pred nedavnim izšel v prevodu pri Mladinski knjigi. Sledi nekaj o mednarodni konferenci Močnikovi koncepti, s katero so obeležili 80-letnico sociologa, profesorja in urednika dr. Rastka Močnika. Odpravili se bomo v Narodno galerijo na razstavo Starih mojstrov iz zbirk zagrebškega Muzeja za umetnost in obrt, pa na 16. festival sodobne tehnologije, umetnosti in virtualne resničnosti Speculum Artium v Trbovlje. In tu je še 17. mednarodni bienalni festival sodobne lutkovne umetnosti Lutke 2024.

- Slovensko narodno gledališče v Novi Gorici; 30 let od odprtja nove gledališke stavbe in 20 let od pridobitve statusa narodnega gledališča - Valter Pregelj - mednarodni dan muzejev - Ana Rozman - Festival BIG Arhitektura Ljubljana - Žiga Bratoš - Trienale umetnost in okolje EKO 9 v Mariboru - Sara Zmrzlak - BiFest - LGL Showcase mladih lutkarjev v Ljubljani - Magda Tušar - začetek sezone v antičnem gledališču v Sirakuzah na Siciliji - Janko Petrovec Glasbena oprema Tina Ogrin, ton in montaža Timon Gerželj, redakcija Staša Grahek.

Na mednarodni muzejski dan, ki bo v soboto 18. maja, vabljeni tudi v Narodno galerijo, kjer predstavljajo novo galerijsko popestritev, ki so jo poimenovali Zamenjaj obraz. Akademska folklorna skupina France Marolt ob 76-letnici delovanja pripravlja plesno predstavo, ki jo bodo oblikovali skupaj s profesionalnim folklornim ansamblom Lado iz Hrvaške (18. in 19. maj). Za konec pa še, da se pripravlja predstavitev predloga za razglasitev Frančiškanskega samostana Kostanjevica nad Novo Gorico za spomenik državnega pomena.

Marijin mesec maj je še posebej slovesen v osrednjem slovenskem Marijinem svetišču na Brezjah. Kaj vse se bo letos tam poleg praznovanja praznika Marije Pomagaj dogajalo, nam je zaupal rektor bazilike p. Robert Bahčič. Z njim tudi o pomenu šmarnične pobožnosti in uvedbi prenosov bogoslužij z Brezij v živo na TV Slovenija. Poročali smo tudi o nedavnem srečanju družin Nadškofije Ljubljana, praznovanju godu župnijskega zavetnika sv. Jurija v Slovenskih Konjicah in o šmarnicah za odrasle p. Branka Petauerja (o Cvetani Priol) ter šmarnicah za otroke avtorice Saške Ocvirk z naslovom V začetku je bila škatla.

Ženske so v Sloveniji dobile volilno pravico pozno, šele avgusta 1945. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da se že dolgo pred tem niso kako drugače udeleževale javnega življenja in spreminjale temeljnih koordinat družbeno-politične stvarnosti. V tem smislu je nadvse pomenljiv znanstveni zbornik Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy – se pravi Ženske, nacionalizem in družabna omrežja v habsburški monarhiji –, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Purdue University Press, ugledne akademske založbe iz Združenih držav Amerike. V tej knjigi, ki jo je uredila dr. Marta Verginella, predavateljica na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, namreč enajst raziskovalk in raziskovalcev z različnih koncev stare celine pretresa vprašanje, kako so v drugi polovici 19. stoletja ženske – posamič ali v kontekstu najrazličnejših društev – prispevale k vzpostavitvi modernih narodov v srednjeevropskem prostoru, se pravi k širjenju, utrjevanju in reprodukciji nacionalnih ideologij, nacionalnih identitet. Pot, ki namreč vodi od kakega Prešerna, ki se sam v svoji sobi predaja poetskim sanjarijam o tem, kako bi njegov Sonetni venec utegnil odrešiti slovenski narod, do množičnih političnih zborovanj, kjer udeleženci ob energičnem vihranju belo-modro-rdečih trobojnic postavljajo konkretne politične zahteve v imenu tega istega naroda, ni ne kratka ne ravna, no, kot vidimo ob branju pričujočega zbornika, pa bi bila brez aktivne participacije žensk slej ko prej scela neprehodna. Kaj so torej ženske storile, da smo Slovenci postali Slovenci, Romuni – Romuni, Italijani – Italijani in tako naprej in naprej? Kaj jih je sploh pritegnilo k nacionalni ideji in kako so jo, zahvaljujoč svoji aktivni participaciji v narodnem gibanju, tudi modificirale? V kakšnem medsebojnem razmerju sta bila v njihovih očeh boj za narodne pravice in boj za pravice žensk? So bile, ne nazadnje, v tem kontekstu kar najbolj dejavne dame iz najvišjih družbenih razredov, ženske iz srednjih, meščanskih slojev ali pač revnejše ženske s podeželja oziroma iz vrst mestnega delavstva? – To so vprašanja, ki so nas– še zlasti, kajpada, z mislijo na zgodovino slovenskega prostora – zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Marto Verginella.   foto: Ivana Kobilca, skrajno desno, v družbi kolegic, s katerimi je študirala slikarstvo pri Aloisu Erdteltu, med karnevalskim praznovanjem v Münchnu leta 1888 (detajl z naslovnice knjige Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy)

Direktorica Narodne galerije Barbara Jaki je povabila k brezplačnemu obisku 8. februarja na Kulturni praznik.

Založba Mladika iz Trsta je v zbirki Zapisi iz zdomstva izdala spomine Mire Kosem, z naslovom Pozdravljena, zemlja. Mirin oče je leta 1945 sledil valu beguncev, ki so se v strahu pred komunizmom umaknili iz Slovenije. Iz taborišča na Koroškem se je preselil v Cleveland, v ZDA, kjer so se mu po desetih letih pridružili žena in štirje otroci. Knjigo je skupaj z avtorico in nekaterimi gosti na Študijskem centru za Narodno spravo predstavil urednik Ivo Jevnikar.

V Kulturnem domu v Šempasu so premierno uprizorili predstavo Umirajoči bog Triglav. Iz istoimenske zgodovinske povesti Franceta Bevka izhajajoči avtorski projekt režiserke Mojce Madon je na redni spored SNG Nova Gorica uvrščen kot koprodukcija z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, saj je predstava režiserkina magistrska uprizoritev. Ogledal si jo je Miha Zor. Avtorski projekt po povesti Franceta Bevka Umirajoči bog Triglav Avtofiktivna zgodovinska povest Koproducent Akademija za gledališče, radio, film in televizijo UL Premiera 17. 10. 2023 ob 20.00 Kulturni dom Šempas Režiserka Mojca Madon Dramaturški svetovalec Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica Anja Pišot Svetovalka za scenografijo Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalec zvoka Stojan Nemec Asistent svetovalke za scenografijo Dan Pikalo Igrajo Ivana Percan Kodarin, Maja Poljanec Nemec, Žiga Saksida, Marjuta Slamič, Tamara Avguštin k. g., Blaž Šef k. g., Mojca Madon k. g. Foto: Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2023060910263314/

Kaj v Narodni in univerzitetni knjižnici hranita zbirka drobnega tiska in sive literature ter zbirka slikovnega gradiva? Prva ima več kot pol milijona enot gradiva, druga dobrih 100 tisoč enot.Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Sogovornice: Veronika Potočnik, zbirka drobnega tiska in sive literature; Mojca Trtnik, zbirka drobnega tiska in sive literature; Urša Kocjan, skrbnica slikovne zbirke. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo NUK – svetišče znanja: NUK je knjižnica vseh Slovencev Narodna in univerzitetna knjižnica 13. oktobra praznuje

Ali veste, da v Plečnikovi palači, v kateri domuje Narodna in univerzitetna knjižnica, živi čukec Nukec in da je Triglav visok 1399 pariških šestkratnih čevljev nad ljubljanskim horizontom? Skupaj odpremo težka vrata Plečnikove mojstrovine, ki simbolizirajo naporno pot do znanja.Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Sogovornici: Renata Šolar, skrbnica kartografske zbirke NUK; Helena Janežič, skrbnica zbirke knjižničnega gradiva Slovencev v zamejstvu in po svetu NUK. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo

Rokopisna zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice hrani obsežne arhive slovenskih kulturnih ustvarjalcev, srednjeveški fond, ki obsega več kot 120 enot, gradivo novoveških rokopisov, ki ga sestavljajo rokopisi iz obdobja humanizma, renesanse in baroka ter rokopisi slovenskega ljudskega slovstva. Najstarejši rokopis v tej zbirki je star že okrog 1200 let. Skrbnik rokopisne zbirke je Marijan Rupert. Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve

Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) hrani temeljno zbirko pisne dediščine slovenskega naroda. Ta vključuje vsa dela, ki so bila založena ali natisnjena v Sloveniji, se nanašajo na Slovenijo, so napisana v slovenskem jeziku oziroma so jih napisali slovenski avtorji. Zbirka slovenike ima status kulturnega spomenika, njena hramba pa je osrednja naloga nacionalne knjižnice, ki pridobiva nacionalno pomembno gradivo, kot univerzitetna knjižnica pa tudi znanstveno in študijsko literaturo. V drugi epizodi serije NUK – svetišče znanja Tatjana Pirc predstavlja knjižnične zbirke naše osrednje in največje knjižnice. Njen gost je Matjaž Lulik.Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Narodna in univerzitetna knjižnica je srce naše države NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo

Irena Sešek, ki v Narodni in univerzitetni knjižnici vodi oddelek za pridobivanje gradiva, je izjemna strokovnjakinja na področju knjižničarstva. V pogovoru pripoveduje o poslanstvu NUK, njenih nalogah, zgodovini, pravilih, zakonodaji, predvsem pa o zbiranju gradiva in skrbi za našo pisno dediščino. Zbiranje obveznih izvodov publikacij se je pri nas začelo že daljnega leta 1807, ko so morali tiskarji in knjigotržci licejski knjižnici, predhodnici NUK, poslati po en izvod vsakega dela, ki je bilo natisnjeno na Kranjskem. Tatjana Pirc v seriji pogovorov predstavlja Narodno in univerzitetno knjižnico, ki bo naslednje leto slavila 250. obletnico. Zapiski: NUK – svetišče znanja: Platnica bukle je iz bukve NUK – svetišče znanja: Izjemne zgodbe, ki človeka pretresejo

Vratili smo se!

Letos zaznamujemo 150. obletnico rojstva srbske slikarke in aktivistke Nadežde Petrović, ki je močno povezana tudi z našimi umetniki, znanimi kot slovenski impresionisti. Spoznala jih je v znameniti umetnosti šoli Antona Ažbeta v Münchnu, pri njih pa med drugim našla somišljenike kot podpornica združitve južnoslovanskih etničnih skupin v skupno državo. Bila je borka za ženske pravice, za napredek države, pisala je o modi in kljubovala konservativnim nazorom. A kustos dr. Andrej Smrekar poudari, da "njene slike zadržijo svoje mesto tudi brez ideoloških vsebin". Uspela je razstavljati na jesenskem salonu v Parizu in bila ena redkih umetnic, ki je v obdobju prvih let 20. stoletja aktivno delovala na širšem evropskem umetniškem prostoru. Nadežda Petrović danes velja za predhodnico srbskega modernizma in širše, za časa življenja pa so jo kritiki prezirali. Njena usoda, doda Smrekar, "je bila tako dobrodošla snov za mitizacijo nerazumljene umetnice, ki se je uprla nepoučeni javnosti". Med drugim je zasnovala kolonijo, združenje južnoslovanskih umetnikov, ki bi skupaj ustvarjali v naravi – to se ni povsem izšlo, so pa skupaj razstavljali. V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki gostuje potujoča razstava Nadežda Petrović. Moderna, nacionalno in njeni slovenski sopotniki. Nastala je v sodelovanju z Narodnim muzejem Srbije iz Beograda in Narodno galerijo iz Ljubljane. Na ogled je 94 njenih del, ki so jim v dialog sopostavili še 30 slik slovenskih umetnikov, kot so Anton Ažbe, Ivan Grohar, Matija Jama, Matej Sternen, Rihard Jakopič in Ferdo Vesel. Slika (izrez): Nadežda Petrović, Resnik, 1904, zbirka Narodnega muzeja Srbije

Piše: Iztok Ilich, bere: Aleksander Golja. Vsebina simpozija o stanju in zgodovini slovenskih medijev v Italiji je poldrugo leto po simpoziju na Slovenski matici dobila knjižno obliko. Udeleženci so svoje takratne prispevke dopolnili, uredniško pa jih je za objavo pripravila Nadia Roncelli. Z izrazom »nekoč« v naslovu zbornika Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes so mišljeni začetki večinoma po drugi vojni ustanovljenih slovenskih založb. Častitljiva Goriška Mohorjeva, skoraj že stoletnica, je nastala po tem, ko so nove meje zaprle pot knjigam in koledarjem matične celovške hiše do blizu 17.000 udov v goriški nadškofiji in tržaško-koprski škofiji. Renato Podbersič, predsednik Goriške Mohorjeve družbe, je orisal njeno krčevito prizadevanje za obstanek v fašistični eri in pozneje, v uvodu pa je opozoril še na Narodno tiskarno, Goriško matico, Našo založbo v Trstu ter druge založniške in časopisne hiše, ki prav tako spadajo pod skupni imenovalec »nekoč«, niso pa preživele fašističnih raznarodovalnih pritiskov. Posebnost Goriške Mohorjeve vidi v zakoreninjenosti v zahodnem zamejstvu, ki se preliva v romansko kulturo in z njo sobiva, najpomembnejši vir biografskega in domoznanskega gradiva pa ostaja v dvajsetih snopičih izdani Primorski slovenski biografski leksikon. V zborniku sta prvi predstavljeni obe tržaški založbi. Ob Mladiki urednica njenega knjižnega programa Nadia Roncelli omenja, da je pod okriljem Slovenske prosvete začela delovati leta 1961, osamosvojila pa se je 38 let pozneje. Njeno vodilo je še danes ohranjanje slovenstva s spodbujanjem uveljavljenih in tudi šele nastopajočih slovenskih avtorjev v Italiji. Posveča se tudi razvejani problematiki zdomstva, piscem v narečju in v zadnjem času prevodom v italijanščino z željo, da bi italijanskim sosedom spregovorili o Slovencih v Italiji in prispevali k boljšemu poznavanju vrtincev skupne polpreteklosti. Danes samostojno podjetje Založništvo tržaškega tiska, najprej pojasni predsednik upravnega odbora Ace Mermolja, razen imena nima skoraj nič skupnega z ZTT, ki je bil tudi lastnik Primorskega dnevnika. Zdaj objavi letno po osem do deset izvirnih in prevedenih del zlasti primorskih avtorjev ter izdaja otroško revijo Galeb. To je ob omejenih sredstvih od prodaje, podpori iz Slovenije in dotacijah, ki jih prinaša zaščitni zakon za Slovence v Italiji, doseg te teritorialne založbe z eno stalno zaposleno urednico. Založba posveča veliko pozornosti oblikovanju svojih izdaj, njena ključna cilja pa sta promocija in distribucija, pri čemer prodor v slovensko matico ni vedno lahek in uspešen. Marko Tavčar v prispevku Poslušati in gledati slovenske sporede RAI najprej omenja propagandne oddaje v slovenščini med nemško okupacijo, nakar je maja 1945 začel delovati Radio Svobodni Trst. Slovenski program se je nato preselil na frekvence zavezniškega radia, po obnovi italijanske državne oblasti pa je celotno radijsko strukturo prevzela RAI, tako da so bili slovenski časnikarji do reforme leta 1976 bolj ali manj prevajalci italijanskih vesti. Postopno povečevanje avtonomije je 19 let pozneje pripeljalo do ustanovitve slovenskih televizijskih sporedov, ki danes obsegajo 208 ur tedenskega programa z objavami na spletu. Igor Devetak v nadaljevanju predstavlja razvoj Primorskega dnevnika, od 13. maja 1945 naprej edinega nepretrgoma izhajajočega slovenskega dnevnega glasila v Italiji, ki svoj doseg in vpliv širi še z digitalno izdajo. Ivo Jevnikar nato piše o reviji Mladika, ki med svojimi vrednotami izpostavlja pozornost do vseh treh Slovenij – matične, zamejske in zdomske. Medtem ko nekoč odmevnih revij Dan, Most, Zaliv in še nekaterih ni več, Mladika ne le izhaja, temveč tudi širi svoj obseg in vsebino. Vztraja in se prilagaja novim razmeram tudi tednik Novi glas, izdaja Zadruge Goriška Mohorjeva, o njem pa piše njegov urednik Jurij Paljk. Sledita zapisa Miha Obita Novi Matajur že več kot 70 let glasilo slovenske manjšine v Furlaniji in Dom, časopis za nepismene Slovence, v katerem Luciano Lister, tajnik Združenja don Mario Cernet, predstavlja petnajstdnevnik, ki ga hkrati s spletno izdajo ureja po Marinu Qualizzi in drugih slovenskih duhovnikih z željo, da bi rojakom v Videmski pokrajini od Višarij do Stare Gore pomagal do pismenosti tudi v knjižni slovenščini. Sledita predstavitvi revij Galeb in Pastirček, ki ju Alina Carli oziroma Marijan Markežič urejata za pomoč vsem, ki si v slovenskih osnovnih šolah v Italiji želijo ohraniti narečno in knjižno materinščino. Zbornik Slovenski mediji v Italiji nekoč in danes končuje razdelek Refleksije in perspektive z razmišljanji dobrih poznavalcev obravnavane tematike: Vesne Mikolič, Bojana Brezigarja, Primoža Sturmana in Davida Bandlja. Slednji v prispevku Refleksija med upom in strahom ugotavlja, da je bil idejni pluralizem v času, ki je bil bolj polariziran od današnjega, vsaj med izobraženci »veliko večja vrednota in očitno tudi potreba, kot je danes« – po osamosvojitvi matične slovenske države.

Črnogorski volivci so za predsednika izbrali Jakova Milatovića, ki je v predvolilni kampanji v ospredje postavil odnos do identitete. S tem se končuje vladavina Mila Đukanovića, obnovitelja državnosti, ki pa mu očitajo, da je v treh desetletjih pogosto spregledal večplastnost črnogorske samobitnosti.

“Boško Buha” je viđen za Beograd na vodi, neka se pripremi Narodno pozorište!

“Boško Buha” je viđen za Beograd na vodi, neka se pripremi Narodno pozorište!

Tokratno oddajo začenjamo v Nemčiji, kjer živita slovenska zakonca, ki ju je tja vodila ljubezen. V osrčje Severnega Porenja-Vestfalije, kjer je njun skupni dom že več kot desetletje, sta pripeljala kar nekaj slovenskih navad – ona belokranjskih, on dolenjskih. Kot velik problem Slovencev na tem območju Nemčije izpostavljata otežen dostop do konzularnih storitev, saj je do Berlina, kjer je slovensko veleposlaništvo, več kot 600 kilometrov. Podobne težave imajo tudi Slovenci na Irskem, a tam jih slovensko veleposlaništvo že rešuje. Govorili bomo tudi o tem, kako se lahko Slovenci v tujini brezplačno včlanijo v Narodno in univerzitetno knjižnico ter dostopajo do elektronskih in zvočnih knjig ter o skorajšnjem začetku spletnega tečaja slovenščine za dijake, ki želijo študirati v Sloveniji.

Letos umrli tržaški pisatelj Boris Pahor je bil vse življenje povezan s pesnikom Edvardom Kocbekom.Seznanila sta se že pred drugo svetovno vojno, sodelovanje in prijateljstvo pa se je okrepilo po njej. V Atriju ZRC SAZU v Ljubljani so včeraj pod okriljem Inštituta za kulturno zgodovino v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico in Slovensko matico priredili véliki simpozij o Borisu Pahorju in njegovem duhovnem sopotniku Edvardu Kocbeku. Simpozij je del raziskovalnega projekta Književna republika Borisa Pahorja. K dogodku so pritegnili posameznike, ki so bili z obema umetnikoma osebno povezani, pa tudi preučevalce njunega dela.

Podajamo se v Cannes na 75. filmski festival, kjer predstavljajo zadnji del programa pred sobotno podelitvijo nagrad, ter v Narodno galerijo, kjer odpirajo razstavo kiparja Ivana Štreklja. Predstavljamo nov prevod dela Siegfrieda Kracauerja z naslovom Ornamenti množice, ki ga je pospremil interdisciplinarni dogodek.Podajamo se v Cannes na 75. filmski festival, kjer predstavljajo zadnji del programa pred sobotno podelitvijo nagradPodajamo se v Cannes na 75. filmski festival, kjer predstavljajo zadnji del programa pred sobotno podelitvijo nagrad, ter v Narodno galerijo, kjer odpirajo razstavo kiparja Ivana Štreklja. Predstavljamo nov prevod dela Siegfrieda Kracauerja z naslovom Ornamenti množice, ki ga je pospremil interdisciplinarni dogodek.

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je letošnji veliki Glazerjev nagrajenec Vili Ravnjak, gledališki ustvarjalec in nekdanji vodja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. S svojim ustvarjanjem je duhovno in estetsko zaznamoval tukajšnji repertoar in Dramo umestil med pomembne gledališke hiše. »Slovensko narodno gledališče Maribor je majhno kulturno središče, a svetovljansko, saj vanj zahajajo umetniki iz celega sveta, še posebej to velja za opero in balet. Ampak duh, ki zlasti v zadnjih 20 letih vlada v mariborskem gledališču, je prestolničen, je kozmopolitski in zato nikoli nisem imel občutka, da sem življenje preživel v neki provinci« pove Vili Ravnjak.

Dr. Tomaž Ivešić poziva slovenske javne raziskovalne zavode in slovenske univerze, da objavijo razpise za gostujoče raziskovalce in univerzitetne profesorje iz Ukrajine, ter jim s tem pomagajo finančno, obenem pa obvarujejo kritično intelektualno jedro, ki ga bo Ukrajina potrebovala ob obnovi svoje države. V svojem pozivu se ozira tudi v tragično zgodovino te države in spominja, da smo pred dobrimi stotimi leti z zahodnim delom Ukrajine živeli v skupni cesarsko-kraljevi Avstro-Ogrski.

Iako je pre 15 godina renovirana, bolnica u Valjevu se i dalje greje na poneku grejalicu i pokretne radijatore, SNS direktorka ne haje. Ima li Narodno pozorište novca da se spoji na toplovod i ugasi kotlarnicu koja truje centar Beograda? Ko to zaziđuje zgradu u Đure Jakšića 3, sagrađenu 1909. i proglašenu za kulturno dobro? Šta raditi kada komšija u Šapcu loži kancereogene pragove železničke pruge? Kako se izboriti sa elektranama koje ne greju koliko su plaćene? Ko projektuje i pušta u rad semafor na kom pešaci čekaju 4 minuta zeleno svetlo?

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta ta teden razpravljala o prodaji Save. Vprašanje tedna je ali bo država izkoristila predkupno pravico za nakup deleža turističnega podjetja Sava ali pa bodo Savo prevzeli madžarski finančni skladi, ki so blizu predsedniku madžarske vlade Viktorju Orbanu, meni delov komentator Ali Žerdin. Janez Markeš je opozoril, da se ne prodajajo zgolj turstični biseri, temveč tudi Družba za upravljanje terjatev bank (Dutb). Markeš meni, da gre za razprodajo države in zadnji, ultimativni udarec privatizacije. Denar za kupnino naj bi že bil nakazan, vendar gre po Markeševem mnenju za drobiž. »Če država ne bo izkoristila predkupne pravice, gre za izdajstvo,« je bil jasen Markeš. »Gre za prelomen trenutek, ki terja civilno družbeni angažma, ki pa bi ga morale voditi politične stranke,« je dodal, saj meni, da civilna družba s prostovoljnimi aktivisti ne more več nositi vsega na svojih plečih. Markeš meni, da bi aktivacija proti tej razprodaji lahko bila preizkusni kamen KUL-a in Roberta Goloba. »Kar je Inštitut 8. marec storil z referendumom za vodo, bi zdaj morala storiti politika,« meni Markeš. Več na delo.si!

V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. V Ljubljani večinoma gledamo krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. V ospredju umetničinega dela je predvsem komunikacija, tudi kadar upodablja predmete, kot sta miza ali stol, imajo ti pogosto simbolno vrednost, saj gre na primer za podedovan kos pohištva, ki kot darilo ustvarja vez med generacijami. Prav zaradi iskanja odnosa in dialoga pa je zanjo zelo pomembna tehnika frotaža, je v pogovoru med drugim povedal Pavel Brunclík, kustos razstave Adriena Šimotová – Srečanje. Dotik in odtis in umetničin dolgoletni sodelavec. Razstava je nastala v tesnem sodelovanju s praško Fundacijo Adriene Šimotove in Jiříja Johna pa tudi z Narodno galerijo v Pragi, Slovaško narodno galerijo v Bratislavi, Olomuškim muzejem umetnosti, Galerijo Klatovy/Klenová, praško Galerijo Zlata gos in Fundacijo Jindřicha Štreita. Pogovor s Pavlom Brunclikom pa je v sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik, arhiv MGLC

Prvi dan Drage 2021 je prinesel okroglo mizo na temo »Narodno-jezikovne manjšine in zajamčeno zastopstvo«. Na njej so med drugimi sodelovali: deželni svetnik stranke Slovenska skupnost v Trstu Igor Gabrovec, senatorka v rimskem parlamentu Tatjana Rojc, predstavnica Federalistične unije evropskih narodnosti Angelika Mlinar, slovenska poslanka v avstrijskem državnem zboru Olga Voglauer in zagovornica porabskih Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köles Kiss. Predstavili so svoj pogled na trenutno stanje glede zastopstva v državi, kjer živijo.

Uvrstitev izbranih del Jožeta Plečnika na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine je po mnenju poznavalcev priznanje urbanemu oblikovanju po meri človeka. Ne gre za arhitektov opus, ampak za kakovost bivanjskega prostora, ki ga je ustvaril. Ta odgovarja na ključna vprašanja sodobnega časa: pri oblikovanju sledi človeku, uporablja trajnostne materiale, podpira lokalno in kakovostno obrt. Gre pri Plečniku za projekt sodobnega mesta, ali zgolj za sobivanje s sodobnim mestom? Kako je/bo sledenje Plečnikovemu duhu zaznamovalo urbanistično politiko Ljubljane, kako bo vpis na Unescov seznam vplival na Plečnikovo zapuščino in na odnos Slovencev do Plečnika in arhitekture. O vsem tem voditelj Blaž Mazi v reprizi pogovora z gosti v studiu: - Mateja Kavčič, strokovnjakinja za stavbno dediščino, restavriranje in konservatorstvo z Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, - Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana, - Tomaž Štoka, vodja projekta vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam iz Muzeja za a arhitekturo in oblikovanje, - Mirko Simončič, župnik v cerkvi sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Na Unecovem seznamu so nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, arheološki park pri Rimskem zidu, Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški.

Unesco je prejšnji teden na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, arheološki park pri Rimskem zidu, Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški so odslej na seznamu svetovne in naravne kulturne dediščine. Bežen pogled na Unescov seznam razkrije, da je na njem 1154 enot, od katerih so jih 3 v zadnjih 12 letih umaknili, 897 enot zaseda kulturni del seznama, 218 naravna čudesa, 39 enot pa spada tako v kulturo kot naravo. Unescov seznam sicer vsebuje znamenitosti v 167 državah. Kaj torej vpis pomeni za Slovenijo, Plečnikovo zapuščino in blagovno znamko ter ljudi, ki živijo s Plečnikom? Ali se bo v prihodnjih letih zaradi vpisa spremenil tudi odnos Slovencev do Plečnikovih del in arhitekture nasploh? Gostje v studiu so: Mateja Kavčič, strokovnjakinja za stavbno dediščino, restavriranje in konservatorstvo z Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana, Tomaž Štoka, vodja projekta vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Mirko Simončič, župnik v cerkvi sv. Mihaela na Ljubljanskem barju.

Letošnje zasedanje Odbora za svetovno dediščino Unesca poteka pod predsedovanjem Kitajske, težko pričakovano odločitev o vpisu Plečnikovih izbranih del na Unescov seznam kulturne dediščine pa so sprejeli včeraj. Izbor del, vpisanih na seznam, zajema sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – Vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški). Nominacijo Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka je pod vodstvom ministrstva za kulturo koordiniral Muzej za arhitekturo in oblikovanje. V oceni nominacije so pri Mednarodnem svetu za spomenike in spomeniška območja zapisali, da je Plečnik v nasprotju s sočasnim modernizmom ustvarjal na podlagi povsem drugačnih arhitekturnih izhodišč, pri tem pa v ospredje postavljal kakovosten javni prostor, ki ga je z večjimi in manjšimi popravki dopolnil ter povezal v niz trgov, parkov, ulic, sprehajališč, mostov in javnih objektov z mislijo na človekovo individualno izkušnjo. Pojavile pa so se že prve kritike na račun nominacije: v časopisu Dnevnik recimo kritično pišejo o strokovni skupini, ki je pripravljala kandidaturo in ki se je pri izbiri del »v velikem loku« izognila Plečnikovemu stadionu. Na njegovem mestu in v neposredni okolici si Družba Bežigrajski športni park namreč že od leta 2007 prizadeva zgraditi poslovno-trgovsko-hotelski kompleks.

La guerra raccontata attraverso gli occhi di chi non aveva armi. O meglio, le uniche armi erano quelle della cultura, della musica, del teatro. Il teatro delle candele, come si diceva in quei giorni a Sarajevo, nessun biglietto d'ingresso, agli spettatori si chiedevano candele, per illuminare la scena. A Sarajevo durante i quattro anni di assedio furono ospitate più di duemila performance: 1.112 al Kamerni Teatar 55, 526 dalla compagnia del Sartr Teatar, 336 al Pozorište Mladih (Teatro dei Giovani) e 183 al Narodno pozorište Sarajevo (Teatro Nazionale di Sarajevo). In questa registrazione la voce di una delle cosiddette "attrici di guerra"

Podcast medijske hiše Delo d.o.o.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta tokrat govorila o predlogu prepovedi stranke Levica in o delovanju stranke SDS. Politični prostor pretresa razprava, ali stranka Levica deluje znotraj z ustavo predvidenih okvirov. Dve stranki, SDS in NSi, sta predlagali parlamentarno diskusijo, na kateri bi parlament sprejel sklepe o delovanju Levice. »Na mizi predsednika državnega zbora se je znašel zelo nenavaden in precedenčen predlog, a ga je ta zavrnil,« je dogajanje povzel Delov komentator Ali Žerdin. Janezu Markešu se zdi predlog neresen, saj je Levica legalna stranka, ustanovljena po vseh pravilih. »To problematizirati je oslarija,« meni Markeš. Je pa takšna razprava pomembna v kontekstu resolucije SDS, ki »ustvarja vzdušje, kakršno je bilo značilno za Nemčijo v tridesetih letih in kakršno je značilno za fašizem,« je poudaril Markeš, ki opozarja, da »SDS je orientiran samo še na posel, na plenjenje, na kadrovanje, torej vse tisto, kar je nekdaj očital tranzicijski levici.«

Junij je mesec vrtnic. Nekoč je imelo cvetje močno sporočilno vrednost in simboliko. Danes, ko se zdi, da nam je vse in ves čas na voljo, smo duhovno plat cvetja morda nekoliko potisnili ob rob. Matjaž Mastnak je s sodelavci in v sodelovanju različnih strok obral marsikatero inovativno pot, ki sodobnega človeka spet popelje v globlji, duhovni svet cvetja. Med takšnimi dobrimi idejami je tudi publikacija Cvetje in ženske, ki je nastalo v sodelovanju z Narodno galerijo.

Nina Kovšca je četrto leto pevka Špadnih fantov z Vipavskega. Njen zares čudovit glas pa jo je zapeljal v kar nekaj različnih glasbenih žanrov. Slišali jo boste kot solistko pri vipavskih Tamburjaših …, poje pa tudi v dveh domačih zborih, v cerkvenem ter v zboru Duri s Cola. Jutri je dan Evrope … In Nina je Evropo doživela na enomesečni turneji s svetovno operno divo Anno Netrebko, z opero Jolanta, Petra Iljiča Čajkovskega. Pela je z zborom Ljubljanske opere in zborom Slovenske filharmonije. Narodno-zabavno glasbo je Nina pred leti prepevala v ansamblu Gorski cvet, danes pa poje s Špadnimi fanti, in prav s pesmijo Špadnih fantov začenjam klepet z Nino Kovšca. Venček travniških je to …

Crtice sa probe..."To nikad nigdje nije bilo", režija Dino Mustafić. Predstava rađena po motivima romana Tvrtka Kulenovića "Istorija bolesti". Narodno pozorište Sarajevo, februar 2021. http://papirpodcast.com

V mnogim neopazni baročni palači v stari Ljubljani ima atelje akademik Marko Mušič. Ogromni pulti, strop, za katerega se zdi, da je nad njim le še streha, kopica maket in pole papirja. To je tudi pri 80. letih življenje enega najplodovitejših arhitektov na Balkanu. Prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo se bo še naprej zavzemal za pravo mesto arhitekture v družbi. V Jugoslaviji je ustvarjal veliko modernistično arhitekturo, se po osamosvojitvi posvetil sakralnim obeležjem, ljubljanskim Žalam in spominskemu parku Teharje. Veliko priznanje za svoja dela je Mušič doživel z izborom na veliko razstavo jugoslovanske arhitekture v Muzeju sodobne umetnosti MoMA v New Yorku pred dvema letoma. Nedokončanje njegovega projekta za novo Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani pripisuje »jalovosti« slovenske države. Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Žiga Živulovič jr./BOBO

V oddaji Moja zgodba je bil z nami dr. Jože Dežman s katerim smo komentirali nekatere izjave zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, ki je pred kratkim izdal knjigo z naslovom Partizani. So res tisti, ki na Narodno osvobodilni boj gledajo kritično nedržavotvorni? To je le ena od trditev dr. Pirjevca o kateri je tekla beseda.

V oddaji Moja zgodba je bil z nami dr. Jože Dežman s katerim smo komentirali nekatere izjave zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca, ki je pred kratkim izdal knjigo z naslovom Partizani. So res tisti, ki na Narodno osvobodilni boj gledajo kritično nedržavotvorni? To je le ena od trditev dr. Pirjevca o kateri je tekla beseda.

Marko je modni dizajner i kostimograf iz Subotice i mnogima poznat po svom genijalnom i prezabavnom instagram nalogu markoariel. Kao uspešan kostimograf radi za Subotičko Narodno pozorište i trenutno sarađuje sa pozorištima u Hrvatskoj. Pričali...

V Svetovalnici smo se tokrat lotili tradicionalne slovenske jedi, ki jo v različnih izvedbah poznajo v vseh slovenskih gastronomskih regijah. Slani in sladki, iz kvašenega, listnatega ali krompirjevega testa, z raznovrstnimi nadevi... Štruklje smo pripravljali z mojstrom peke Jožetom Senegačnikom.

V prvih Kulturnih utrinkih v letu 2020, smo odšli v Narodno galerijo in predstavili, kaj pripravljajo za leto, ki se je pravkar začelo.

Ušuškano među dorćolskim zgradicama, na adresi Solunska 24, nalazi se jedno malo i posebno pozorište. Gostoljubivi glumci, topla atmosfera, neobičan prostor i kvalitetan repertoar ono je što krasi "Dorćolsko narodno pozorište" oko koga je i ispleten sadržaj današnje reportaže. U reportaži govore: osnivač teatra, glumac, reditelj i scenarista Filip Gajić, kao i članovi glumačke postave.

Ob 75-letnici tragičnega dogodka, ko je 29. januarja 1944 na Narodno in univerzitetno knjižnico strmoglavilo nemško poštno letalo ter močno poškodovalo komaj zgrajeni Plečnikov 'ponos Ljubljane', z razstavo Plečnikov NUK, avtor Žiga Cerkvenik osvetljuje dolgoletna prizadevanja za gradnjo univerzitetne knjižnice. Na razstavi so prikazani tudi izbrani Plečnikovi načrti, osredotoča pa se na življenje knjižnice med 2. svetovno vojno, s poudarkom na tragični letalski nesreči. O razstavi, življenju in pomenu knjižnic ter knjižničarjev pa seveda tudi o mojstru arhitektu Jožetu Plečniku, se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z avtorjem razstave in kustosinjo Plečnikove hiše, Ano Porok. Avtorica oddaje je Liana Buršič

Today my guest & I are talking about Sergej Trifunović, Narodno pozorište, Wolverine: The Long Night podcast & Kevin Duran & Draymond Green beef.

Med ustvarjanjem Digitalne knjižnice Slovenije so naleteli na oglas za rabljeno zobno protezo, na Cankarjeva pisma in na 300 let staro deteljo. Preden papir razpade, ga v Narodno univerzitetni knjižnici preslikajo s prilagojenim optičnim čitalnikom. “Digitalizacija zahteva precej znanja in občutka za gradivo. Niti dve knjigi si nista enaki: razlikujeta se po vezavi, stanju papirja, kotu odpiranja,” razlaga Janko Klasinc, vodja službe za razvoj in upravljanje Digitalne knjižnice Slovenije.