Podcasts about nedeljsko

V aprilu se ob koncih tedna vrstijo enodnevne kolesarske klasike. Preteklo nedeljo sta se na eni od najslovitejših enodnevnih dirk vnovič pomerila Tadej Pogačar in Mathieu van der Poel. Tokrat je bil boljši Nizozemec, ki se je na severu Francije veselil že tretje zaporedne zmage. Gost najnovejše epizode podkasta Tour 202 je bil nekdanji kolesar Jan Polanc, ki je z radijskim reporterjem Igorjem Tomincem in voditeljem Luko Petričem govoril o izjemni kolesarski dobi, ki sta jo ustvarila Pogačar in van der Poel. Osvojila sta kar dvanajst od zadnjih štirinajstih kolesarskih spomenikov. Nedeljsko dirko med Parizom in Roubaixem je sicer odločil padec Pogačarja približno deset kilometrov pred ciljem. Nizozemec je po nedeljski zmagi končal tekmovalni program spomladanskih klasik, Tadej Pogačar pa bo nastopal še na dirkah v Ardenih, ki mu zaradi razgibanosti trase zelo ustrezajo. Jan Polanc je nekaj besed namenil tudi svetovnemu prvenstvu, ki bo jeseni v Ruandi, kjer je letos že doživel kolesarsko dirko, saj danes opravlja vlogo športnega direktorja pri ekipi Emiratov.

Če bi vam kdo povedal zgodbo o mestu, ki je bilo iz nič načrtovano kot ena od propagandnih izložb v hladni vojni, nato pa je bilo spričo geopolitičnih razmer prisiljeno v vedno bolj skromne načrte od prvotnih, zgodbo o mestu, ki je nastalo kot zgled mesta delavcev, že po nekaj desetletij pa je bil velik del tamkajšnjih prebivalcev zaposlen v igralnicah, v katerih so denar puščali bogatejši sosedje z zahodne strani meje, bi se verjetno z zanimanjem podali na izlet v ta nenavaden kraj. Četudi je Nova Gorica vse to, pa se prejkone le malokdo od nas skoznjo sprehodi na način, da bi lahko najbolj zanimive zgodbe tega modernistično zamišljenega mesta tudi dejansko ugledal. Na današnjem sprehodu po Novi Gorici bomo storili prav to. Skozi ulice, bloke, drevesa, izložbe in igralnice ter zgodbe o uresničenih in neuresničenih urbanističnih načrtih, bomo Novo Gorico odkrivali s pomočjo raziskovalca in turističnega vodnika, kulturologa dr. Blaža Kosovela, ki je pot po mestu opisal tudi v knjigi Nova Gorica: novo mesto ob meji: vodnik po somestju obeh Goric in okolici, ki je izšla pri Zavodu Magistrala in Društvu humanistov Goriške. Knjižni vodnik je izdan v sklopu projekta Ab Initio - urbana utopija, ki je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture Nova Gorica 2025. Nedeljsko reportažo je pripravila Alja Zore. Foto: Prešernova ulica v Novi Gorici, zgodnja 60. leta; izsek iz razglednice, hrani Pokrajinski arhiv Nova Gorica

Slovenske gore letno obišče več kot milijon in pol ljudi in verjetno se veliki večini med njimi zdi samoumevno, da bodo na svoj cilj prišli po lepo urejeni in varni planinski poti. A vzdrževanje in urejanje planinskih poti, ki ju opravljajo markacisti Planinske zveze Slovenije, ni enostavno. Še posebej kadar gre za zahtevne in zelo zahtevne poti v visokogorju, ki pogosto prečijo tudi steno gore. Markacisti svojega dela ne opravljajo le v visokogorju, ampak tudi po vseh nižje ležečih planinskih poteh. V Nedeljski reportaži se odpravljamo v sotesko Predoselj pri Kamniški Bistrici, kjer bomo spoznali delo markacistov Planinske zveze Slovenije. Izvedeli bomo tudi, kako se pravilno nariše Kanfelčevo markacijo, ki je zagotovo eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov slovenskega planinstva. In še zanimivost, oče rdeče-bele markacije Alojz Knafelc se je rodil na današnji dan leta 1859. Nedeljsko reportažo je pripravil Aleš Ogrin.

Piše Žiga Valetič, bere Igor Velše. Tako kot film se tudi slovenski strip bolj pogosto kot v drugih deželah napaja v literaturi. Kar ni nujno slabo – zakaj bi si namreč risarke in risarji morali vsakič sami izmišljati zgodbe, če pa so za razvijanje idej in pripovedništvo poklicani tudi pisateljice in pisatelji? Prenosov zgodb, romanov in poezije v stripovsko formo je bilo v zadnjih dvajsetih letih veliko. Ustripljeni so bili na primer Butalci in več Cankarjevih zgodb, po en roman Ivana Tavčarja in Frana Saleškega Finžgarja, potopisni utrinki Evalda Flisarja, drama Simone Semenič, za polna albuma zgodb Mihe Mazzinija in Vinka Möderndorferja, iz svetovne književnosti pa so nekateri striparji predelali Orwella, Dostojevskega, Shakespeara in Novo zavezo Svetega pisma. Najbolj aktualen projekt te vrste je Strip preobrazbe. Posamezne zgodbe so vsak mesec izhajale v reviji, nato pa se je pot zaokrožila z izdajo obsežne knjige, v kateri je zbranih enajst stripov. Format lično oblikovane šivane brošure z zavihki je priročen – bliže manjšim kot pa velikim albumskim formatom. Vsak prispevek ima svoj likovni slog, kadriranje, črke, žanr in sporočilo. Blaž Kutin in Martin Ramoveš nas v zgodbi Nedeljsko kosilo zapeljeta z nadrealizmom. Starša silita sina edinca, da bi končno začel malo več jesti, a korak za korakom se kosilo sprevrača v orgijo žretja vsega živega in neživega. Sprva se zdi, da je ta ludizem namenjen le sebi, ampak zgodba se zaključi s prepričljivo metaforo o odraščanju in družinskih odnosih. Tudi pisateljica Zarja Vršič in likovnik Andrej Štular, ki ga poznamo po intuitivno-eksperimentalnem kolažiranju, sta v zaključku zgodbe Kozjeglavka nadrealistična. Zgodba se vrti okoli šolskega telovadnega orodja, kjer skrčke in raznožke ob skokih čez kozo dobijo nenavadno spodbudo nepriljubljene učiteljice. Ampak Štular k delu pristopa interpretativno in si jemlje svobodo, ki vsakič pripelje do česa novega. Tomo Podstenšek in Jakob Klemenčič sta v Hiši na hribu naredila korak od ljudskih vraž k nadnaravnemu. Mož in žena v zrelih letih se iz bloka preselita v podeželsko hišo, nepremičninska agentka pa jima zaupa, da je cena hiše nizka tudi zato, ker je v njej živela ženska, ki so jo imeli za čarovnico in je umrla nasilne smrti. Klemenčič vzpostavi klasičen način stripovskega pripovedovanja z elementi, ki nas takoj posrkajo v zgodbo in nas ne izpustijo več. Nejc Gazvoda in Matej Kocjan vzpostavljata distopičen svet v zgodbi z naslovom Birokracija. Že smo v žanru znanstvene-fantastike, ki se meša s socialnim eksistencializmom in kiber-pankovsko estetiko. Nekoliko daljšo pripoved je treba brati večkrat, da bi izluščili vse njene plasti. Dogodke v sedanjosti pojasnjuje vračanje v preteklost, na koncu pa gre tudi za ljubezensko in medgeneracijsko tragedijo. Tanja Komadina in Igor Šinkovec sta v zgodbi Vesne Lemaić Stik poskrbela za udarec realizma. Kljub številnim jezikom, ki jih govorijo turisti na idilični peščeni plaži, vse skupaj deluje kot brezbesedni pripetljaj. Ključno, kar se zgodi na živahni obali, je namreč pristanek nenavadnega čolna, iz katerega se nemo izkrcajo potnice in potniki, stečejo na celino, za seboj pa pustijo le stopinje. Brez dodatnih komentarjev, na začudenje vseh prisotnih. Primož Krašna je pripoved Mihe Mazzinija Revolucionar upodobil tako, da jo je ilustriral. Strani so še vedno razdeljene na okvirčke, ni pa govornih oblačkov in običajne dinamike, ki jo prinesejo dialogi. Vodi nas naracija ostarelega gospoda, ki je po ponesrečenem sinu podedoval ogromno bogastvo, zdaj pa se mu zdi, da je našel način, kako s tem denarjem spremeniti družbo. Morda najbolj abstraktno zgodbo sta zasnovala Andrej Tomažin in Matej Stupica. Govorita o Drugem letu popolne fragmentacije, o totalitarni Novi Ljubljani, ki se vzpostavlja in ponovno razpada po veliki vojni. Srhljivi futurizem na ravni podob ostaja podoben današnjemu mestu, trepetava risba, razpršene postavitve in prvoosebno pripovedovanje pa vzbujajo nemir in nelagodje. Eden bolj posrečenih žanrskih poskusov je uspel pisateljici Mojci Kumerdej in risarju Gašperju Rusu z zgodbo Božič s Hirošijem. Serviserja hišnih robotov obiščeta žensko, ki živi z zastarelim modelom, in ji ponudita naprednejše in bolj sposobne modele. Ponovno znanstvena fantastika, a tokrat z brezhibno dramaturško strukturo. Ana, ki jo je Iztok Sitar priredil po kratki zgodbi Ane Schnabl, se zelo lepo vklaplja v avtorjev opus, v katerem se adolescentne, socialne in družinsko-psihološke zgodbe mešajo z erotizmom. Pravzaprav je nedavno izšla knjiga Dekliške oči, za katero je Sitar narisal deset takšnih zgodb petih slovenskih avtoric, med njimi pa je tudi ta o sestri dvojčici. Marko Kociper se je kot prvi lotil katere od kratkih kratkih zgodb Andreja Blatnika, ki je tako kratka, da so v stripu lahko uporabljene prav vse njene besede. Pri psihoterapevtu žena razlaga, kako je mož na nekem potovanju vozil za motoristoma, in ženski, ki je sedela na zadnjem sedežu, se je nenadoma razvezala vrvica zgornjega dela kopalk. O tem še vedno rad pripoveduje prijateljem, njo pa ta prizor še vedno obiskuje v sanjah. Polteni zaplet v značilnem Kociprovem slogu. Povsem zadnja je konstruktivistična upodobitev socialnega zapleta Zorana Kneževića Trenutek ali betoniranje v zimskem času, ki sta jo predelala ponovno angažirana Štular in Stupica. Uspešno zbližanje stripa in literature, kot smo mu priča v celotnem projektu Strip preobrazbe, je mogoče tudi zato, ker se je nekdanji sloves stripa kot nečesa pogrošnega dvignil na nivo butične umetnosti, kot v spremni besedi ugotavlja Žiga Rus. Literatura pa je v zadnjega četrt stoletja zdrsnila s piedestala umetnosti do tega, da je samo še ena od mnogih zvrsti. Kljub razlikam se bosta risba in beseda tudi v prihodnje našli v točkah nevsakdanjosti, ludizma in psihofizičnih skrajnosti.

V Mestnem muzeju v Ljubljani je na ogled nadvse privlačna razstava Od korzeta do žaketa: Oblačilni videz Ljubljančanov od 1850. do 1950. Razstava ponuja skoraj 400 predmetov iz tekstilne zbirke Mestnega muzeja in obiskovalkam ter obiskovalcem omogoča dragocen vpogled v stoletje življenja ljubljanskih meščank in meščanov ter njihovega oblačilnega videza, pa tudi spoznavanje s podobami mojstrskih delavnic. Razstavo si je za tokratno Nedeljsko reportažo ogledal Miha Žorž.

V nedeljo bodo na gradbišču v ulici Ledina na Teznu dezaktivirali neeksplodirano 250-kilogramsko letalsko bombo iz 2. svetovne vojne. Vse aktivnosti, vključno z evakuacijo, smo podrobneje predstavili v Radijski tribuni. Letos sicer mineva 80 let od začetka zavezniškega bombardiranja, na območju Maribora pa naj bi bilo še več kot 200 neeksplodiranih letalskih bomb.

Nedeljsko nasilje na Kosovu je v ospredje znova postavilo neurejene razmere in razmerja med Beogradom in Prištino. Vladi druga drugi pripisujeta krivdo za nasilje, prizadevanja za ureditev odnosa med državama pa so očitno povsem zastala. Gorski Karabah je prizorišče najbrž največjega preseljevanja naroda v sodobni zgodovini severne poloble. Po uspešni vojaški operaciji azerbajdžanske vojske je območje dolgoletnega zamrznjenega spora zapustila polovica etničnega armenskega prebivalstva. Drugačne, a vendarle migracije, zaposlujejo evropske države, ki iščejo ustrezne skupne pristope za zmanjšanje števila nezakonitih prihodov v Evropsko unijo.

Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.

Nedeljsko gostjo bi lahko šaljivo napovedali tudi s pesmijo skupine Hazard: Kopalnico ima. Je namreč direktorica enega najboljši proizvajalcev gotovih kopalnic v Evropi, podjetja Varis Lendava. Vodenje podjetja je pred osmimi leti prevzela od očeta. Magistrica ekonomije Sabina Sobočan se je v gradbeništvo podala z zavedanjem, da jo čakajo številni izzivi, a se jih ni ustrašila. Za 220 zaposlenih pravi, da so kot njena velika družina. Za svež, pristen in uspešen način vodenja je dobila številna priznanja, je tudi menedžerka leta.

Nedeljsko bogoslužje je daroval p. Christian Gostečnik, s petjem je sodelovala moška vokalna skupina Tromostovje pod vodstvom Mihe Zupanca Kovača, za orgelsko spremljavo pa je poskrbel Andro Ćalo.

Nedeljsko kmetijsko oddajo smo namenili pogledu na zaključek letošnje žetve. Med drugim je naš gost Slavko Petovar, direktor Splošne kmetijske zadruge Ljutomer - Križevci, kjer so letos spet odkupili in skladiščili rekordno količino žit.

Slovenska javnost ga je prvič spoznala leta 2002, pri rosnih 15-ih, ko je nastopal v oddaji Slovenija ima talent. Takrat je doživel prvi okus slave in celo pogodbo z založbo Menart, potem pa je za nekaj let kot izvajalec poniknil. A v tem času ustvarjalno ni miroval. Učenje kitare, pisanje glasbe za druge glasbene izvajalce (Eva Boto, Gaja Prestor, Bepop, Anabel, etc.), produciranje (Modrijani, Vlado Kreslin, etc.), letos je iz ozadja sodeloval tudi na EMI in EMI freš s kar tremi uzvajalci, in od leta 2017 je ustvaril tudi dva albuma zase, zdaj pa je tik pred izdajo svojega tretjega, ki je v bistvu EP ( extended play, neke vrste mali album), praznovanjem svojega 27. rojstnega dne in, ker je del ekipe Jana Plestenjaka ( kot soproducent albuma in kitarist v njegovi skupini) ga čaka tudi veliki majski koncert v Stožicah. Na čisto svojega še čaka, saj si ga močno želi in glede na obseg in žar njegovega glasbenega angažmaja, tudi to ni daleč, zdi se, da je tu čisto prava nova zvezda slovenskih odrov. In seveda občinstva, ki ga glede na izjemno poslušanost najnovejše skladbe Zadnja noč in razprodane koncerte, očitno obožuje. Iz Lenarta se je pred kratkim preselil v Ljubljano, kjer uživa v novem, plodovitem obdobju svojega življenja, ki je zanj enako glasbenemu ustvarjanju in druženju z ljudmi, ki jih ima res rad, pravi. Samo, da od obilja dela ne izgori, to se mu je namreč zgodilo že trikrat. Nedeljsko noč bo preživel v etru nočnega programa Radia Slovenija, v pogovoru z voditeljivo Liano Buršič

Nedeljsko dopoldne začenjamo v zimski kulisi radijskih odzivov po tekmah svetovnega pokala in jim dodamo še vpogled v slovensko košarkarsko reprezentanco, ki jo v Kopru čaka druga tekma kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu.

Leta 1790 je francoski plemič Xavier de Maistre v Torinu preživljal hišni pripor. Iz ljubega dolgčasa se je lotil pisanja enega najbolj skromnih potopisov vseh časov in ga naslovil: Popotovanje po moji sobi. 130 let pozneje je njegovemu zgledu sledil Ambrož Kvartič in se za Nedeljsko reportažo podal na popotovanje po svoji pisalni mizi.

Minister za zdravje Janez Poklukar se je danes cepil s cepivom AstraZenece nato pa stopil pred kamere in vnovič naprosil vse državljane, da se cepijo in s tem pripomorejo k hitrejšemu koncu epidemije. Pozivu se je pridružil tudi vodja centra za nalezljive bolezni Mario Fafangel. Poklukar je ob tem pozdravil tudi odziv na novi sistem prijave na cepljenje prek portala zVem, od včeraj se je tam prijavilo več kot 22 tisoč ljudi. V oddaji tudi: - Nedeljsko zaprtje trgovin je v skladu z ustavo - Kako bodo volitve na Škotskem vplivale na njeno prihodnost? - Začenja se glasbeni in gledališki Vrtni kavč festival

Epidemična slika v državi se izboljšuje, pada tudi število hospitaliziranih.Minister Poklukar po cepljenju: Cepivo je najboljše orožje zoper epidemijo.V sklopu obveznega zdravstvenega zavarovanja na voljo več pripomočkov in storitev.Davčna reforma ljudem prinaša višje neto dohodke ob istih bruto plačah.Kovšca: Zapiranje premogovnika Velenje še ne bi smelo pomeniti zapiranje rudnika!Katoliški tednik Družina zakoral v 70. obletnico izhajanja.Ustavno sodišče: Nedeljsko zaprtje trgovin ni v neskladju z ustavo.Na meji s Hrvaško prihodnji teden policisti iz Estonije, Litve in Poljske.ŠPORT: Hokejiste Jesenic le še ena zmaga loči od naslova državnih prvakov.VREME: Popoldne še padavine, prihodnji dnevi bodo lepši.

Zdravstveni minister Janez Poklukar je izrazil zadovoljstvo z odzivom na naročanje na cepljenje proti covidu prek portala zVem. Ob tem je vnovič pozval k odločitvi za cepljenje. Še nekaj drugih poudarkov: Tisti, ki želijo razrešiti predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, so onemogočili glasovanje o tem prihodnji teden. Slovenskim policistom bo mejo s Hrvaško pomagalo varovati 21 kolegov iz Estonije, Litve in Poljske. Nedeljsko zaprtje trgovin ni v neskladju z ustavo, so odločili ustavni sodniki.

Cirkus je krovni pojem, ki zajema umetnost in veščine ravnotežnostne in višinske akrobatike, žongliranja, klovnovstva in vsega vmes. Je pa cirkus tudi izjemno pedagoško orodje, ki uči vztrajnosti, odgovornosti in sodelovanja. Tujina se tega že zelo zaveda, Slovenija še ne. Ambrož Kvartič je za tokratno Nedeljsko reportažo spoznaval, kako dobro bi bilo, da bi vsak obvladal vsaj eno cirkuško spretnost.

V uvodu v Nedeljsko športno popoldne ujamete odzive po tekmi rokometašic Krima v Bukarešti in odločilni tekmi košarkaric v kavlifikacijah za evropsko prvenstvo. Opomnimo tudi na večerno tekmo nogometne reprezentance.

Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo. Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.

Bolj mimogrede kot ne smo izvedeli, da so libeliške kuharice znane in spoštovane daleč naokoli po vsej Dravski dolini. Rečeno je bilo, da so vse prireditve v tem kraju na meji z Avstrijo dobro obiskane, zato ker se končajo s poskušanjem dobrot iz libeliških kuhinj. Vse to je dobilo prvo nadgradnjo pred dvajsetimi leti, ko so v kraju pripravili kuharske delavnice, ki so sledile trem ciljem – osvežitvi spomina na tradicionalne jedi, ki so že zahajale v območje pozabe, prenos znanja in veščine kuhanja na mlajše gospodinje in oblikovanje zapisov, ki bodo trajno ohranili podobo tradicionalne libeliške kuhinje. Takrat so v župnišču obnovili črno kuhinjo, do danes pa so tudi nabrali in uvrstili v posebno zbirko skoraj sto predmetov, potrebnih za kuhanje – vse od kozic do lesenih žlic. Za osvežitev spomina in prenos znanja na mlajše so organizirali kuharske delavnice, za trajni spomin pa oblikovali knjigo Libeliška kuharica, ki so jo zaradi velikega povpraševanja trikrat ponatisnili. Po dvajsetih letih in zaradi nič manjšega interesa so te dni natisnili novo, ki je nadgradnja prejšnje. Že prireditev ob predstavitvi v libeliškem gasilskem domu je pokazala, za kako velik interes gre. Kakšna je libeliška tradicionalna kuhinja, je vprašanje, ki je na to prireditev pospremilo tudi Jurija Popova. Vse odgovore je strnil v Nedeljsko reportažo.

Ulice in trgi, trgovine in javne zgradbe pa tudi že nekateri domovi so v teh dneh dobili blesk, kakršnega lahko prinese samo december. Skupaj s tem bleskom pa se je svet okoli nas potopil v dobro znano in dolgo pričakovano zvočno podobo, ki nam jo bodo ves naslednji mesec podarjali radijske postaje, trgovinski centri, božični koncerti in zabave vseh vrst. Tokratno božično obarvano Nedeljsko reportažo je pripravil Ambrož Kvartič.

Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.

Doktorica Petra Svoljšak je predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa. V ZRC SAZU raziskuje zgodovino prve svetovne vojne ter njen kulturno-zgodovinski kontekst. Na Univerzi v Novi Gorici predava predmeta “Nacionalno in prva svetovna vojna” ter “Svetovne vojne 20. stoletja” in napisala je knjigo Slovenci in prva svetovna vojna. Kako primerno, da se z njo kot Nedeljsko gostjo Vala 202 , spomnimo stoletnice konca 1. svetovne morije.

Ljudje smo ljudje tudi zaradi nenehne medsebojne komunikacije. Za človeka je to enako pomembno kot hrana, zrak, voda in še kaj. Še zlasti pa to zahteva življenje v organizirani skupnosti. Jurij Popov se je poglobil v komunikacijo dobrih štiri tisoč ljudi na eni izmed facebukovih spletnih straneh Piran – kot je bil nekoč, saj se hotel spoznati cilje in učinke takšne komunikacije. Spoznanja je strnil v Nedeljsko reportažo.

Pogovor je nastal 22. februarja, ko smo na premieri filma Mesto svetlobe v IntimnemKinu.GT22 v Mariboru gostili ustvarjalce filma: režiserja Marka Kumra Murča, scenaristko Nino Cijan in pisatelja ter protagonista Petra Rezmana. Skozi film Mesto svetlobe vstopamo s kamero v intimni svet štirih družin. Uveljavljeni pisatelj se bori z duhovi svoje družine; družina na vrhu hriba, ki jo pestijo zdravstvene težave, upa na življenjsko srečo; kukamo v svet uspešne podjetnice, ki ob vzhajajoči pevski karieri svoje hčerke razmišlja o svoji poklicni usmeritvi; potopimo pa se tudi v svet podvodnega gradbenika, ki želi sinu pokazati temačno skrivnostno jezero. Vizualno izrazit film je nežna pripoved, ljubezenska zgodba med ljudmi in mestom Šoštanj, ki ugaša. To mesto leži v severovzhodnem delu Slovenije, kjer že desetletja obratuje največja termoelektrarna v državi. Gradnja novega elektrarniškega bloka, ki je bil povezan s korupcijo, finančnimi mahinacijami, političnimi spletkami in izčrpavanjem okolja je njen obstoj podaljšal še v naslednja desetletja. Elektrarna deluje na premog slabe kvalitete, ki ga izkopavajo v bližini in zaradi katerega je nastalo jezero. To velja danes za eno najglobljih v državi; vanj se je potopil stari del mesta, s tem pa tudi mladostni spomini prebivalcev in morda celo njihova prihodnost. Film ne išče krivcev za težave, v katerih se je znašlo mesto in njegovi prebivalci, temveč raziskuje posledice danes zelo aktualnega vpliva velikih sli na življenje malega človeka, pri čemer so interesi elite dobro prikriti pod idejo skupnega dobrega, nujnosti in napredka. MARKO KUMER MURČ, režiser Rojen leta 1980 v Slovenj Gradcu, osnovno šolo pa obiskoval v Šoštanju. Diplomiral iz lesarstva na ljubljanski Biotehniški fakulteti. Med študijem bil del umetniške skupine Aggressive theatre in Iriu inštituta (izvršni direktor) ter igral v Šentjakobskem gledališču. V letu 2012 je bil član video in filmske ekipe Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, kjer je med drugim vodil oddelek za kulturne intervencije v prostor. Je ustanovitelj produkcije EnaBanda in zavoda Rusalka. Od leta 2012 deluje kot producent, režiser in scenarist. Udeležil se je številnih delavnic in izobraževanj, med drugim ZagrebDox (2017), Midpoint (2016), IN_Script (2015) in drugih. Je soustanovitelj in selektor scenaristične delavnice za kratek film Kratka scena, ki poteka v Ljubljani. NINA CIJAN, scenaristka Zaključila je študij primerjalne književnosti in sociologije kulture, študij pa nadaljevala na Goldsmiths University of London. Kot scenaristka in novinarka dela na izobraževalnem uredništvu TV Slovenija. Leta 2012 je bila del kreativne ekipe multimedijskega sklopa Življenje na dotik MARIBOR Evropska prestolnica kulture. Je avtorica in soavtorica dokumentarnih filmov Tisti dnevi v letu – 20. let festivala Lent in Pet rezin srca. Trenutno z Urbanom Zorkom razvija dokumentarni film Nedeljsko kosilo. PETER REZMAN, pisatelj Peter Rezman je pesnik, pisatelj in dramatik, rojen 1956 leta v Celju. Živi v Plešivcu, občina Velenje, pošta Šoštanj. Leta 1975 se je zaposlil v Rudniku lignita Velenje. Po letu 1986 je bil aktivist »ekološkega gibanje« v Šaleški dolini, 1990 se je zaposlil kot vodja sekretariata za okolje SO Velenje. V slovenskem literarnem prostoru se je uveljavil predvsem kot prozaist, ki v svojih delih najpogosteje obravnava tematike, povezane z rudarstvom in rudarskim življenjem. Za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože je leta 2009 prejel nagrado fabula, ki jo podeljuje časopis Dnevnik za najboljšo zbirke kratke proze v obdobju dveh let. Roman Tekoči trak, ki ga je pisal tudi v filmu Mesto svetlobe, je bil nominiran za nagrado kritiško sito, torej med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016 po izboru Društva slovenskih literarnih kritikov in bil nominiran za nagrado kresnik. Več o filmu: enabanda.si/en/film/mesto-svetlobe/ www.delo.si/kultura/film/dokume…-svetlobe-2017.html