Podcasts about liffu

Filma Požgana zemlja se je prijela oznaka »čisti žanr«, to pa je drug način, kako povedati, da se v filmu vsaj na prvi pogled ne zgodi prav veliko. Zgodba spremlja kriminalca Trojana, ki se pridruži organizirani skupini pri kraji dragocene slike iz muzejskega depoja. O protagonistu, njegovih pajdaših in drugih ljudeh iz berlinskega podzemlja ne izvemo skoraj nič, njihov načrt je rudimentaren, vendar učinkovit, vseeno pa so posledice nasilne in krvave. Režiser se osredini na vzpostavljanje temačnega razpoloženja, polnega neizrečenih nevarnosti in pozabljenih ambicij. Izmed četverice roparjev gledalci samo za enega izvemo, kaj ga žene k zločinu, preostali trije, s Trojanom vred, ostanejo enigme. Film nakaže, da je zločinsko življenje zanje nekaj normalnega, da tako pač delujejo, ne glede na to, kako pogosto naletijo na mine, in ne glede na nekdanje kolege, ki so videti veliko srečnejši v družinskem življenju in s treningi nogometa. Režiser Thomas Arslan je med utemeljitelji tako imenovane nove berlinske šole in Požgana zemlja je krasen primer te prakse z osredinjenostjo na golo dogajanje in zgodbo, brez neposrednega vsiljevanja globljih pomenov in simbolike prek montaže, glasbe in drugih filmskih prijemov. Sam film je sicer nadaljevanje pred petnajstimi leti na Liffu prikazanega V senci, kjer smo prvič srečali Trojana, takrat med načrtovanjem ropa blindiranega vozila. Ogled prejšnjega filma ni nujen za razumevanje Požgane zemlje, saj je ena ključnih lastnosti glavnega junaka, da se ne razvija in ne raste, temveč daje vtis, da je v življenju dosegel nekakšno ravnovesje. Povsem zadovoljen je obstajati na robu družbe, opazovati ljudi in občasno izvesti kako kriminalno dejanje, pri tem pa ne gre za potrebo po adrenalinu, saj se trudi vsak posel izvesti umirjeno in metodično. Tudi ko se med izvedbo ropa zbližata z voznico Diano, ki mu je v marsičem enaka, ne zmoreta storiti naslednjega koraka. Lahko bi postalo nevarno, ji reče. In ona ga, kakopak, razume. S stilizirano podobo, ki si temne noči, moker asfalt in brezizrazne obraze izposodi iz filmov noir in francoskega novega vala, režiser vzpostavi razpoloženje, ki kliče po napetih scenah, adrenalinski akciji in nasilju, vendar nam te stvari skoraj do konca odreka. Kriminalci so profesionalni in se prav temu uspešno izogibajo. Čeprav film predstavi samo kriminalno podzemlje in ne vključuje policistov ali detektivov, pa moralni vidik vseeno pride na dan. Protagonistom je življenje kriminala sicer pisano na kožo, toda v tem poslu se zmeraj najde kdo, ki je še brezobzirnejši, brutalnejši in še bolj neusmiljen. Pri tem je najbrž najzanimivejše, kako film vzpostavi tega ultimativnega zlobneža in njegovo moralnost. Ne gre samo za to, da je nima, da se odloči napetnajstiti prav vsakogar in jih ob tem večino eliminirati, saj v osnovi želi igrati po pravilih, vendar se odpravi na morilski pohod, ko mu to naloži mizantropni bogatunski naročnik. Za film, ki se ne ubada z moralo svojih protagonistov, je ta odločitev izrazito ideološka. In realistična.

Petra Meterc se je pogovarjala z litovsko režiserko Saule Bliuvaite; njen film Strupeno smo si lahko ogledali na Liffu, poleti pa je na 77. filmskem festivalu v Locarnu osvojil veliko nagrado, zlatega leoparda. V igranem filmu, ki je avtoričin celovečerni prvenec, spremljamo najstnici iz ekonomsko opustošenega litovskega mesta, ki upanje za pobeg iz svojega okolja vidita v avdiciji lokalne manekenske šole. Bere Ajda Sokler, ton in montaža Robert Markoč. Foto: https://liffe.si/sl/filmi

Ljubljanski mednarodni filmski festival – LIFFe se je prevesil v drugo polovico, mi pa tokrat poročamo o dveh filmih iz programskega sklopa Panorama: brazilskem Greice in nizozemskem filmu Alfa, pri katerem je z manjšinsko koprodukcijo sodelovala tudi Slovenija. V Centru Rog v Ljubljani pa se ta teden odvija prva izvedba festivala RogDizajnDnevi, ki je razdeljen na tri sklope: RogKreaton, RogExpo in RogForum.

Ameriški režiser Jeff Nichols je zaslovel leta 2011 s filmom Zaklonišče – zanj je prejel tudi glavno nagrado na LIFFu. Michael Shannon je v njem odigral moškega, ki je prepričan, da se bo zgodilo nekaj groznega in si začne graditi zaklonišče. Ta teden pa je v kine prišel novi film Jeffa Nicholsa. Motoristi so, kot pravi Gorazd Trušnovec, nekakšna etnološka študija posebne subkulture. Njegovo recenzijo bere Aleksander Golja.

V Ljubljani, pa tudi v Mariboru, Celju in Novem mestu še vedno poteka filmski festival Liffe. V sekciji Panorama je bil med drugim na sporedu film Štirje mali odrasli finske režiserke Selme Vilhunen, v sekciji Predpremier pa je bilo mogoče videti film Pankrt danskega režiserja Nikolaja Arcela. Oba filma se vsak na svoj način ukvarjata s pomenom ljubezni in družine, prvi je zasidran v sodobnosti, drugi pa v osemnajstem stoletju. Pri založbi UMCO je izšel nov roman Sama Ruglja z naslovom Samo močni preživijo. Prejemnik nagrade krilata želva za najboljši potopis in nominiranec za nagrado kresnik, je za izhodišče svoje knjige postavil izlet očeta in sina po zahodnem delu Združenih držav Amerike. Obiskala naj bi narodne parke, koncert Brucea Springsteena in nekaj zgodovinskih lokacij, od območja izdelave prve atomske bombe do vesoljskega centra v Houstonu. V ameriški divjini pa se zgodi zaplet, ki v zgodbo pripelje eksistencialno preizkušnjo. V oddaji vas vabimo tudi na koncert komornega cikla Carpe Artem.

Stefan Komandarev je študiral medicino in specializiral psihiatrijo. Premamil ga je film, danes je najbolj prodoren bolgarski režiser. Njegov najnovejši film Blagine lekcije je slavil na festivalu v Karlovih Varih. Videli ga bomo lahko tudi na Liffu, Kinoatelje mu je v Gorici podelil nagrado Darka Bratine. Komandarev je neizprosen kronist družbenega življenja. Izhaja iz grotesknosti socialne pravičnosti in ekonomske neenakosti v Bolgariji, a v njegovih filmih se lahko prepoznajo širša družbena protislovja v Evropi in svetu. Tako kot zdravnik mora tudi režiser postaviti prepričljivo in dobro diagnozo

Ocena filma Izvirni naslov: Saint Omer Režiserka: Alice Diop Nastopajo: Kayije Kagame, Guslagie Malanda, Valérie Dréville, Aurélia Petit, Xavier Maly, Robert Cantarella, Salimata Kamate, Thomas de Pourquery Piše: Gaja Poeschl Bere: Jasna Rodošek Stoletja, pravzaprav tisočletja že človeštvo vznemirja mit o Medeji, antični junakinji, ki je zaradi izdaje svoje ljubezni ubila svoja otroka. O ženski, tujki v nenaklonjenem okolju, ki je iz neopisljive notranje bolečine v nekakšnem absurdnem zadnjem poskusu, da bi bila slišana, videna …, storila najhujši zločin in ga ni tajila. Moralna sodba njenega dejanja se je od antike naprej razlikovala glede na časovna obdobja in interpretacije izvornega mita, nesporno pa gre za izrazito večplasten lik, ki presega črno-belo karakterizacijo in zajema prav vse odtenke človeškega obstoja. Na prav tak ambivalenten način se teme detomora, ki pa ni interpretacija antičnega mita, ampak povsem sodobnega, približno deset let starega resničnega dogodka, loteva tudi francoska scenaristka in režiserka senegalskih korenin Alice Diop v svojem celovečernem igranem prvencu Saint Omer. Vzporedno spremljamo zgodbi dveh mladih žensk, falirane študentke Laurence Coly, obtožene umora svoje petnajstmesečne hčerke, in Rame, uspešne pisateljice in novinarke, ki naj bi o sojenju napisala reportažo. Podobnost med ženskama je očitna: starost, družinsko okolje, otrok iz rasno mešane zveze in posledično – podobne travmatične izkušnje, ki so ju zaznamovale, ko sta se poskušali uveljaviti v ne vedno naklonjeni okolici. Kot svoj čas Medeja, sta tudi oni dve po spolu in rasi »dvojno tuji« in tako marsikdaj prepuščeni odločitvam drugih. Sprva se sicer zdi, da je Rama, rojena v Franciji, že ušla prekletstvu preteklih priseljenskih rodov, a med Laurencinimi pričevanji na sodišču se odprejo tudi njene rane in zakopani strahovi pridrejo na površje. Med vsemi v sodni dvorani, tako verjetno prav ona najbolj razume vedno bolj nerazumne odgovore mlade detomorilke, skoraj fantomske ženske, ki za okolico sploh ni obstajala, dokler ni zagrešila tega zločina. Glede na temo, ki jo obravnava, je Saint Omer presenetljivo nežen film. Zdi se, da režiserke ni zanimala toliko resnična krivda za storjeno dejanje – ta je tako in tako jasna –, ampak bolj družbena odgovornost, ki je do njega pripeljala. Podobno kot je pred tisočletji najgloblji obup pognal v zločin Medejo, tako je tudi perspektivna študentka Laurence v svoji novi domovini naletela na prevelike ovire za svoje duševno zdravje in posledice so seveda strahotne. »Zgodbo teh žensk sem želela povedati, da bi zabeležila njihov molk, da bi jim vrnila vidnost,« o svojem večkrat nagrajenem prvencu, ki smo ga lahko videli tudi na lanskem Liffu, pravi Alice Diop, in prav molk je njegova najmočnejša ustvarjalna prvina in najglasnejši pripovedni element. Ustvarjalke – poleg režiserke še izjemni igralki Kayije Kagame in Guslagie Malanda – se namreč molka ne bojijo in ga znajo napolniti z vsem, česar ne morejo izreči bodisi zato, ker za to enostavno na najdejo pravih besed, bodisi zato, ker ni nikogar, ki bi jih zares poslušal oziroma slišal. Molka je tako zares veliko, zelo počasen je tudi pripovedni tempo filma, ki se le stežka pomika proti vrhuncu, proti koncu sojenja Laurence in proti trenutku, ko se bo Rama morala odločiti, kako živeti naprej. S preteklostjo ali proti njej. Saint Omer ni film za lahkotno večerno razvedrilo, ob katerem vsaj za hip pozabiš na vsakdanje skrbi, ampak film, ki se z intenzivnostjo, vredno antične Medeje, usidra globoko v podzavest in skoraj v tišini osvetli nam čisto predolgo zakriti svet.

Varen kraj je eden od hrvaških igranih filmov prejšnjega leta, ki so vzbudili največ pozornosti. Za svoj prikaz majhnosti človeka v trenutkih velike duševne stiske, je Juraj Lerotić, ki je napisal scenarij za film, ga režiral in v njem odigral glavno vlogo, prejel nagrado za najboljši prvenec v Locarnu, za najboljši film na Sarajevskem filmskem festivalu, prejel je tudi vodomca na ljubljanskem Liffu. Oceno filma je pripravila Petra Meterc.

Na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu smo si lahko v kategoriji Perspektive ogledali socialno dramo Prezaposlena, ki ima precej prvin trilerja. Sicer je film na Liffu prejel samo posebno omembo, v sekciji Obzorja na Beneškem filmskem festivalu pa je dobil nagradi za najboljšo režijo in igralko, nagradili so ga tudi s cezarjem za glasbo. Glavni lik je ženska, ki se bori s časom – priti mora do službe. Morda se osnovni zaplet ne zdi preveč privlačen, in vendar gre za odličen film, ki ga odlikuje izvirnost tako na idejni kot na izvedbeni ravni. Navdušil je tudi Urbana Tarmana.

Iskren, lep in sočuten film o zelo pomembni temi – samomoru, o kateri se kot družba premalokrat pogovarjamo, je zapisala mednarodna žirija o hrvaškem filmu Varen kraj, zmagovalcu letošnjega ljubljanskega filmskega festivala Liffe. Pod scenarij in režijo se podpisuje Juraj Lerotić, ki je v prvencu zaigral samega sebe. V oddaji tudi o priznanjih živa za najboljši muzej in kulturni spomenik v slovanskih državah in knjižnih novostih založbe Goga.

V Ljubljani (z izbranimi projekcijami še v Mariboru, Novem mestu in Celju) poteka osrednji jesenski filmski dogodek. Na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu lahko še do konca tedna ujamete jagodni izbor pretekle filmske sezone in še kakšne pred njo. Prejšnji teden smo vas opozorili na nekatere izmed vrhuncev 33. Liffa. Filmov, ki si zaslužijo našo pozornost je na Liffu veliko in tokrat nadaljujemo z njihovo predstavitvijo po izboru naših kritiških peres. Pred mikrofon smo povabili tudi režiserja Borisa Petkovića, ki je v Cankarjevem domu premierno predstavil film LGBT_SLO_1984, svoj arhivsko-dokumentaristični pogled na slovensko gejevsko, lezbično, biseksualno in transspolno sceno, posameznike in organizacije, ki so v marsičem krojile ledino na tem področju.

Veliki zmagovalec Festivala slovenskega filma v Portorožu je film Orkester, razgledujemo pa se že po prihajajočem Liffu in ocenjujemo filme Pr' Hostar 2‰, Rez! in Gorska mrzlica. Napovedujemo tudi poseben večer s scenaristko in režiserko Heleno Koder, letošnjo Štigličevo nagrajenko za življenjsko delo.

Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.Kaj naredi množičnega morilca?Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.

Steakhouse, animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledata v zasebnost para, v ozračje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. »Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek,« je v utemeljitvi nagrade zapisala strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti Prešernovega sklada. Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na Festivalu slovenskega filma, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie, zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu. Špelo Čadež je pred mikrofon povabil Urban Tarman Nagrajenka Prešernovega sklada za kratki animirani film SteakhouseSteakhouse, animirana mojstrovina Špele Čadež se loteva zahtevne teme družinskega nasilja, psihičnega nasilja, ki je nekaj nevidnega. S filmom je želela pogledata v zasebnost para, v ozračje zaprtega stanovanja, neizrečenih besed in strahu. Zanj je letos prejela nagrado Prešernovega sklada. »Špela Čadež potencial animacije in brezmejnih svetov, ki jih ta ponuja, izkoristi v celoti, in ga velikopotezno postreže gledalcu. Kratki film Steakhouse je obrtno dovršen, zvočno bogat in režijsko popoln izdelek,« je v utemeljitvi nagrade zapisala strokovna komisija za avdiovizualne umetnosti Prešernovega sklada. Režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež je za film prejela vrsto mednarodnih nagrad. Steakhouse je bil prikazan, nagrajen ali nominiran na festivalih v Locarnu, na Festivalu slovenskega filma, Liffu, Ottawi, na vodilnih ameriških nagradah za animirani film Annie, zadnja in deseta v vrsti nagrad je posebna omemba mednarodne žirije na največjem festivalu kratkega filma na svetu, v Clermont-Ferrandu. Špelo Čadež je pred mikrofon povabil Urban Tarman.

V soboto se je s podelitvijo vodomca in drugih nagrad sklenil 32. Ljubljanski filmski festival Liffe. V oddaji gostimo iranskega režiserja Panaha Panahija, ki je na Liffu prejel vodomca, pogovarjamo se o psihološki drami Morena in predstavljamo 18. Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se začenja v ponedeljek.

Šolsko ministrico Simono Kustec je po nekaj več kot 14-ih urah razprave o interpelaciji zoper njo malo po polnoči podprlo 39 poslancev. Tistih, ki so razočarani z njenim delom, je bilo več, a hkrati premalo za ministričino slovo. Današnje dogajanje v državnem zboru bo namenjeno številnim dopolnilom predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Nekaj drugih poudarkov oddaje: Zaostreni protikoronski ukrepi v Belgiji, neredi na protestih na Nizozemskem. Nazadovanje pri pravicah otrok v svetu, pri nas razmere boljše. Dober odziv občinstva na Liffu, ki se drevi končuje s podelitvijo nagrad.

Ljubljanski mednarodni filmski festival je letos postregel z Retro sklopom Prepovedanih žensk. Vse več ustvarjalk pa lahko opazimo tudi pri novih filmskih produkcijah. Teh se ne 32. Liffu ne manjka. V obsegu stotih filmov si jih kar nekaj lahko ogledamo tudi na platformi videa na zahtevo. Tokrat se bomo posvetili državi v fokusu Gruziji s filmoma Kaj vidimo, ko se ozremo v nebo? v režiji Alexandra Koberidzeja in Brighton, četrta ulica Levana Koguašvilija. V Ekstravaganci najdemo Cenzorko in Policistovo skrivnost, ki sta v družbi drugih v sklopu le nekoliko manj čudaška filmska posebneža. Dela prepoznavnih in nagrajenih mojstrov sodobnega filma najdemo v sklopu Kralji in kraljice. Ko se trže spomin, dobesedno pod kremplji demence, in ko se izteka življenje v svoje nagubano zadnje poglavje, pa tudi kraljice in kralji izgubijo zlati lesk, bi lahko rekli. Kot zapišejo Liffovci ob filmu Vorteks režiserja Gasparja Noéja, so dnevi levičarskega francosko-italijanskega para v Parizu večinoma prazni in le še bled spomin na čas, ko sta bila zakonca na vrhuncu sposobnosti. Nesrečni fuk ali Nori pornič je nov celovečerni film zmeraj zanimivega romunskega provokatorja Raduja Judeja o učiteljica zgodovine, ki se znajde na robu škandala, ko na spletu zaokroži njen domači posnetek seksa z možem. In brez skrbi, tudi na Perspektive nismo pozabili – v teh se namreč najde kandidat za nagrado vodomec.

V kranjskem Prešernovem gledališču bodo drevi premierno uprizorili dramo Simone Semenič Lepe Vide lepo gorijo, ki v središče postavlja tematiko zlorab in ženske neenakopravnosti, režirala jo je Maša Pelko. Razstava Picasso: Črka v risbo, ki so jo septembra načrtovali v Moderni galeriji v Ljubljani, bo od danes naprej pa do 20. februarja prihodnje leto na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Ljubljanski mednarodni filmski festival je v polnem zagonu in se počasi bliža sklepnemu sobotnemu večeru, ko bodo na Liffu podelili nagrade. To so poudarki današnje oddaje Svet kulture, vabljeni k poslušanju.

Ljubljanski mednarodni filmski festival ali krajše Liffe se je pričel v sredo in je – ob prilagajanju zaščitnim ukrepom proti epidemiji – že v polnem zagonu. Sedežnega reda tokrat ni; zaradi izjemnih razmer je več kot polovica filmov dostopna tudi na platformi videa na zahtevo. Želimo vas opozoriti na nekaj presežkov. Izpostavljamo filme iz sekcij Ekstravaganca (Titan in Neskončni dve minuti) ter Kralji in kraljice (Chiara in Pariz, 13. okrožje). Predstavljamo sredin otvoritveni film (Pravi moški) ter razmišljamo o kitajskem (Oblak v njeni sobi), dveh italijanskih (Atlantida in Telesce) in slovenskem filmu (Inventura) iz tekmovalnih Perspektiv, kjer se deset prvencev ali drugih filmov obetavnih avtorjev in avtoric poteguje za vodomca.

Darko Sinko je režiser in scenarist celovečernega prvenca Inventura, ki je svetovno premiero doživel v San Sebastianu ter prejel štiri nagrade na letošnjem 24. Festivalu slovenskega filma Portorož 2021. "Upam, da bo zaradi nagrad film lažje našel pot do gledalca. Še posebej v teh časih, ko je tako nebogljen." Film si bo mogoče ogledati na LIFFu, kjer se v tekmovalnem programu poteguje za nagrado Vodomec. Idejo za film je Darko Sinko našel pri prebiranju zbirke Zgodbe iz levega in desnega žepa češkega pisatelja Karla Čapka.

Po septemberski svetovni premieri v Benetkah, se v slovenskih kinodvoranah že predvaja eden od najbolj pričakovanih filmov leta. Znanstveno-fantastični spektakel Dune: Peščeni planet je nastal v režiji Denisa Villeneuva po kultnem istoimenskem romanu ameriškega pisatelja Franka Herberta iz leta 1965. Pomembna filmska dogodka, o katerih bomo govorili, sta retrospektivi Abbasa Kiarostamija in Marca Reche v Slovenski kinoteki, ocenjujemo še Sadeže pozabe grškega režiserja Christosa Nikouja, z vodomcem na lanskem Liffu nagrajeni film.

Kasper Rune Larsen se je pri desetih letih prvič zaljubil. Srce mu takrat sicer še ni ukradlo dekle, pač pa filmska kamera. Nanjo so pravzaprav vezani vsi njegovi veseli spomini na šolo, do katere ni gojil pretirano pozitivnih čustev. Mladost je preživel ob snemanju, rolkanju in zabavi, ki so stične točke tudi v njegovem prvem celovečercu Danska, s katerim se je predstavil na letošnjem Liffu.

Ljubljano je obiskal islandski režiser Benedikt Erlingsson in predstavil svoj drugi celovečerni igrani film Bojevnica, prejemnika vodomca na Liffu in luxa v evropskem parlamentu. V njem okoljska aktivistka Halla sabotira težko industrijo na Islandiji in si prizadeva za posvojitev otroka. Preverili bomo, kaj ponuja jubilejni 30. tržaški filmski festival in kakšni so načrti Slovenskega filmskega centra, sofinancerja domače kinematografije. Recenziramo Marijo Škotsko, Tihotapca in Steklene. Vabljeni k poslušanju!

  Nova epizoda FilmFlowa prinaša podkasterski Liffe po Liffu – izbor najboljših filmov, ki smo jih videle v sklopu letošnje edicije Mednarodnega ljubljanskega filmskega festivala. Za začetek se posvetimo dvema nagrajenima filmoma, zabavni islandski Bojevnici (Benedikt Erlingsson, 2018), ki je prejela nagrado za najboljši film festivala, ter sodobni odisejadi Styx (Wolfgang Fischer, 2018), ki je […]

Po dveh oddajah o 29. Liffu bomo tokrat predstavili 34. festival LGBT filma, ki se bo začel v soboto v Ljubljani. Letošnja prejemnica berta za življenjsko delo na področju filmske igre je Špela Rozin; ocenili bomo še filme z rednega sporeda: Zimske muhe Olma Omerzuja, Kustosovo sobo Damjana Kozoleta, Hišo, ki jo je zgradil Jack Larsa von Trierja ter Vdove Stevea McQueena. Vabljeni k poslušanju! Foto: Iz filma Zimske muhe (režija Olmo Omerzu, 2018).

»Časi so težki, filmi so težki.« Tako je naš največji festival letos lucidno opisala Bojana. V duhu aktualne tematike postavljanja »tehničnih ovir« (What’s up with that, Slovenija?) in vsesplošnega strahu in zapiranja pred drugačnim, »pokvarjenim« svetom, smo si izbrale dva filma, ki se vsak na svoj način vključujeta v trenutno družbeno klimo. Dokumentarec Volčja druščina […]