Podcasts about kmalu

Kmalu bo začela veljati nova pravica – do dolgotrajne oskrbe, ki bo za uporabnike brezplačna. Kdo je do nje upravičen, kako se pravica uveljavi, kdaj jo bodo začeli izvajati, koliko ur na teden je bo posameznik lahko pridobil in kolikšen prispevek bomo zanjo plačevali vsi zaposleni in upokojeni?

Na Centrih za socialno delo z današnjim dnem začenjajo sprejemati vloge za pravice iz dolgotrajne oskrbe. Te se bodo uveljavljale postopno. Že z julijem bo začela veljati oskrba na domu, z decembrom pa dolgotrajna oskrba v domovih in denarni prejemek. Kot je znano, bomo s prvim julijem tudi začeli plačevati prispevek za dolgotrajno oskrbo v višini odstotka bruto plače.

Dobro poznani Infocenter TNP v Bohinju bo kmalu dobil drugačno podobo. Pomemben del novega Centra Biosfernega območja Julijske Alpe bo degustacijski center, v katerem bodo obiskovalci lahko poskusili in kupili izdelke s certifikatom Znak kakovosti Triglavskega narodnega parka. O novi vlogi priljubljene 'Bohinjke', pa tudi o življenju v bisofernem območju smo v našem terenskem studiu v Stari Fužini govorili z Ano Marijo Kunstelj, vodjo Centra TNP Bohinj, in mlado kmetico, sirarko in 'majerico' Lucijo Gartner.

Številne antične anekdote pričajo o tem, kako zelo pomembno je imeti ob sebi pravega in zanesljivega prijatelja. Ta lahko sčasoma zaradi globoke notranje vezi, podobnega značaja ali obnašanja postane celo naš drugi jaz – o tem govori naslednja zgodba iz grške zgodovine: Verjetno ni treba posebej predstavljati Aleksandra Velikega, makedonskega princa, ki se je v zgodnji mladosti odpravil na bojni pohod in zavzel velik del Male Azije. Ena izmed znamenitih bitk je potekala jeseni leta 333 pr. Kr. pri starodavnem mestu Is v južni Anatoliji – Aleksander je uspešno zasnoval svojo strategijo, premagal perzijskega kralja Dareja III. in zajel veliko sovražnikov, med njimi tudi mater in soprogo samega kralja. Obe je po zmagi zadržal v svojem šotoru kot vojni ujetnici in k njima poslal nekaj svojih spremljevalcev s sporočilom, da ju bo prišel obiskat, zato naj se ustrezno pripravita. Kmalu zatem je v njun šotor vstopil skupaj s prijateljem Hefajstionom, ki mu je bil izmed vseh prijateljev najljubši, bil pa mu je tudi zelo podoben po zunanji opravi in orožju, medtem ko je po postavi kralja celo prekašal. Kraljici sta na podlagi prvega vtisa mislili, da je on makedonski princ, zato sta mu po perzijski šegi izkazali spoštovanje. Ko je nastala neprijetna tišina in sta se ujetnici spraševali, kaj je narobe, jima je eden od ujetnikov naposled le pokazal, kdo je pravi Aleksander. Darejeva mati Sizigamba, ki je bila ogorčena zaradi storjene napake, se je vrgla Aleksandru pred noge in se prestrašena opravičevala zaradi svoje nevednosti, češ da kralja nikoli prej ni videla. V tistem jo je Aleksander dvignil kvišku in ji pomirjujoče dejal: »Nisi se zmotila, mati: tudi ta je namreč Aleksander.« S tem je Aleksander po eni strani je izkazal milost do ujetnic, ki sta po vseh pravilih takratnega bontona zagrešili hud spodrsljaj, po drugi strani pa je vpričo vseh priznal, kako drag mu je prijatelj Hefajstion in kako močna notranja vez ju druži – imel ga je za svoj drugi jaz, zato ni mogel biti zares užaljen, ko sta tujki izkazali spoštovanje napačnemu človeku.

Kmalu bo minilo 13 let uporabe zakona o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja. V tem času je bilo pravnomočno odvzetega za manj kot dva milijona evrov premoženja. Malo. Da bi ti postopki postali učinkovitejši, je vlada pripravila novelo zakona, ki pa ne prinaša bistvenega, tj. znižanja meje za sprožitev finančne preiskave. Ta ostaja pri 50 tisoč evrih, čeprav se je tožilstvo zavzemalo za znižanje na 30 tisoč, pravosodna ministrica celo na 10 tisoč evrov. Odpravlja pa se izključna pristojnost okrožnega sodišča v Ljubljani za obravnavo tožb te vrste. Zakaj so postopki neučinkoviti, katere so ključne težave in ali jih novela zakona lahko odpravi? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Aleksandra Spasojevič, sekretarka, ministrstvo za pravosodje; Helena Miklavčič, generalna sekretarka, vrhovno sodišče; Barbara Lipovšek, državno tožilstvo; Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Prisluhnite radijski zgodbi o srečanju, ki jo prinašamo iz Prekmurja. Vsako leto januarja poteka Teden molitve za edinost kristjanov, ki poglablja razmislek o veri in pomenu enotnosti. Kmalu potem se je v eni izmed večjih pomurskih občin, v kateri ekumenizem živijo na dnevni ravni, začelo že tradicionalno ekumensko srečanje. Vabljeni k poslušanju pogovornih utrinkov iz Spominskega doma Števana Küzmiča v Puconcih.

Piše Marica Škorjanec-Kosterca, bereta Renato Horvat in Eva Longyka Marušič. Ustvarjalnost Cvetke Bevc je raznovrstna, saj je pesnica, pisateljica in glasbenica. Rojena je bila v Slovenj Gradcu, otroštvo je preživljala na Koroškem in v Prekmurju. Na ljubljanski univerzi je diplomirala iz muzikologije in primerjalne književnosti ter se po diplomi se je izpopolnjevala v Corku. Izdala je več kot trideset knjig. Piše za otroke, mladino in odrasle, poezijo in prozo, radijske igre, filmske scenarije in glasbene spremljave. Tudi spoznavanje tujih dežel in kultur ji je dalo navdih za nova dela. Pesmi v zbirki Skozi razpoke neba so razvrščene v pet ciklov: Stopinje v mraku, Pariške vedute, Domotožje, Neizprosnosti in Ščebetanje jezika. Prve tri povezuje Pariz, ki je pesnico očaral že na prvem potovanju v Francijo pri petnajstih letih. Takrat si je želela, da bi se nekoč lahko sprehajala ob Seni in se predajala utripu Montmartra in da bi v Parizu imela svoj dom. Sanje so se ji uresničile pred nekaj leti. V prvi pesmi primerja svojo selitev v Pariz z negotovostjo vseh »potovcev«, ki so odhajali od doma v neznani svet, v tuja velemesta, kjer so se morali privajati na novo okolje. Njena odločitev je bila lažja, ker je našla zavetje v dvoje, v ljubezni. Prilagajanje nenapisanim pravilom velemesta je počasno in zaradi jezika in nesprejetosti včasih mučno. V prizadevanju, da bi si odvzela status priseljenke, se je celo pridružila uličnemu protestu proti vojni. Pesem Pariške vedute pa se izmika osebnim stiskam in težavam prilagajanja. Slikovite asociacije podob, zvokov in vonjev pričarajo znane in manj znane pariške znamenitosti: »Harmonikar s črno mačko na rami / igra z ljubeznijo do ponavljanja. / Njegov La vie en rose se smuka / med kadilom pod cerkvenim svodom.« Pesmi nas vodijo med umetnine in umetnike, ulica neslišno odmeva od zvokov Satiejeve Gimnopedije, »ustvarjene za godce v nebesih«, pod kamnitim obokom Louvra igra fant na violončelu melodijo, ki bo pobožala Mona Lizo, tu so hipna ujetost v Monetovi sliki, slike Carravaggia, mednožja božanstev, skrita za figovimi listi in od lepote ganjeni obiskovalci muzeja. A Cvetka Bevc se ne posveča samo doživljanju znamenitosti, pesem si zasluži tudi druga plat vsakdanjika: utrujena oblačila prostitutke na vogalu, na tleh moški v spalni vreči, ki je zaprl oči in zagrizel v podarjeno bageto – tudi to so utrinki velemesta. Za svetovljansko umetnico, ki tako rada potuje, je domotožje stalnica. Brez sentimentalnosti oživijo kraji njenega otroštva, zadnji sledovi vojne, bližnja državna meja, »kjer se je govorica babic mešala s popačenkami, iztisnjenimi iz grl avstrijskih oficirjev.« Pesmi, zajete v ciklu Neizprosnosti govorijo o bivanjskih vprašanjih, rojstvih in umiranju, smrt bi lahko prešla v novo rojstvo. Pesnica pa spregovori pa tudi o socialnih stiskah, zapiranju tovarn in zgaranih delavcih, ki ostajajo brez dela, »razdruženi proletarci vseh dežel«. Tisto od včeraj ni več dobro za danes, ko sta na prvem mestu tekmovalnost in potrošništvo. Dana nam je pravica do izbire med biti in imeti, zavrniti ali sprejeti. V imenu svobode se stoletja medi sovraštvo in po svetu se netijo vedno nova vojna žarišča. Cikel Ščebetanje jezika vsebuje pesmi o pesniškem ustvarjanju in smislu poezije Za ustvarjalko je pesem nujnost: »Neizrečeno me zbuja s krikom / kot nadležna trepalnica v očesu. Kmalu bom prenočila v poeziji / obračala se bom na njeni slamnjači / posušene bilke bodo silile skozi platno / stkano iz mojega hrepenenja Pesem kot politični pamflet / Izgublja magijo poezije. Ki zmore povezati. Edina. / Samo povem.« Pesem lahko nastane v presežku žalosti, veselja, jeze, obupa ali izostrenih misli in pove tisočere zgodbe. Pesmi Cvetke Bevc so tako nastajale, zato nas pritegnejo in spodbujajo k razmišljanju o njenem globokem pesniškem sporočilu.

Dogodki na Münchenski varnostni konferenci so pokazali hude razpoke med nekdanjimi tesnimi zavezniki na obeh straneh Atlantika. Moskva in Washington se bosta na temo Ukrajine sešla že danes. Evropski voditelji, izvzeti iz teh pogovorov, pa se bodo v iskanju skupne varnostne strategije jutri srečali na ločenem vrhu. V oddaji tudi: - Pogovori o nadaljevanju premirja v Gazi prihodnji teden, trdijo Združene države - Na Hrvaškem množični odstopi predstavnikov stanovalcev po zaostritvi zakonodaje - Zdravniška zbornica poziva k izenačenju kriterijev pri zaposlovanju tujih zdravnikov

»Prijat'lji, obrodile so trte vince nam sladko« – pravi velikan slovenske poezije France Prešeren, »ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.« Žlahtna kapljica oživlja žile in zaziblje človeka, če povemo z manj poetičnim zanosom, v ugodje. In v trenutke globljega zavedanja o samem sebi. Takrat želimo, da spregovori resnica. Ko smo izpraznili blagodejno čašo dragocene tekočine, smo vzneseni, nastopaški in razposajeni, samovšečni, imenitni in gosposki. A če smo žrtev zvrhane mere in večnega nazdravljanja, se prvotni up lahko prevesi v žalost. Veselje odpira prostor grenkobi, morda celo obupu. Pijanost nas izroča fantomom, ki jih nosimo s seboj kot nepotrebno, ubijajočo življenjsko prtljago. Pred našimi očmi se hihitajo majhni vražiči. Smešijo nas. Kresnemo jih po licu, da bi se razbežali. S kletvicami se zaženemo za njimi, da zatrepetajo vsi prijatelji, s katerimi popivamo. Kmalu so prijatelji hudiči. Na zdravje zmešnjavi in vinjenosti! Na zdravje svetu, ki ga podiramo! Bistvo alkoholizma je, da ničesar ne rešuje, prinaša pa velike križe. Kajti po prekrokani noči nas čaka budnost novega dne, zahtevnost sveta, ki terja pametne odgovore in modre odločitve. In ne dovoljuje, da bi svoje skrbi utapljali v vinu. Strahopetno in potuhnjeno. Krivično in hinavsko. Brez obetavnosti življenja.

Stara zgodba pripoveduje o štirih možeh, ki so šli skozi gozd. Kmalu so prišli do ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Zdravo! V tokratni epizodi se najprej z nostalgijo ozremo na različne načine shranjevanja podatkov – od disket in papirja do sodobnih trdih diskov. Kmalu pa se spomnimo, da je prav danes »najbolj depresiven ponedeljek v letu« in upamo, da ga ob poslušanju naših (rahlo zmedenih) razglabljanj o življenju, vesolju in sploh vsem preživljate vsaj malce bolj veselo. Med drugim se poigravamo z idejo, ali bi prihodnje tehnologije morda lahko omilile negativna čustva ali celo pomagale pri zdravljenju depresije. Omenimo tudi smučarske skakalnice, solze, Marvina, pajke, metamorfoze, morje in še marsikaj. Če potrebujete pomoč ali le pogovor, se obrnite na nekoga, ki mu zaupate – in ne pozabite, da tudi na najsivšem dnevu lahko najdete kanček svetlobe.

Vrnitev Donalda Trumpa pozorno spremljajo tudi v Moskvi. V nedeljo bodo predsedniške volitve v Belorusiji. Kmalu bo minilo leto dni od smrti Alekseja Navalnega, minuli teden so na visokoe zaporne kazni obsodili njegove odvetnike.

Po seji ekonomsko-socialnega sveta bo kmalu jasno, koliko bo znašala nova minimalna plača. Tako delodajalci kot delojemalci so ob tem kritični do predloga nepremičninskega davka. Sindikati imajo več pripomb tudi na osnutek zakona o visokem šolstvu, ki med drugim spreminja financiranje visokega šolstva. Drugi poudarki oddaje: - Izraelski varnostni kabinet vladi predlagal potrditev dogovora o prekinitvi ognja v Gazi - Rusija in Iran bosta predvidoma v prihodnjih urah sklenila sporazum o strateškem partnerstvu - Jeklarska skupina SIJ s Savdsko Arabijo sklenila sporazum o 1,5 milijarde evrov vredni naložbi

Vstopili smo v božični večer, na katerega se je po krščanskem izročilu pred več kot 2 tisoč leti v Betlehemu rodil Jezus Kristus. Poleg tradicionalnih bogoslužij, ki se pri nas začenjajo v teh urah, je morda najpomembnejši del božiča družinsko praznovanje. V oddaji tudi o tem: - Manjšine v Siriji se bojijo morebitne marginalizacije. - V Štajerski gospodarski zbornici prepričani, da bi mariborsko livarno lahko rešili. - V Solkanu po trčenju tovornjaka sanirali železniški most.

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci. Kmalu bomo praznovali božič, praznujejo ga tako verniki kot tudi drugi. Božič 25. decembra, ki je v Sloveniji od leta 1991 tudi dela prost dan, praznujejo katoliški in protestantski verniki, pa tudi članice in člani manjših pravoslavnih cerkva. Del pravoslavnih, med drugimi verniki Srbske pravoslavne cerkve, pa ga zaradi uporabe drugačnega koledarja praznuje 7. januarja. Praznik Jezusovega rojstva nagovarja s skrivnostjo Božjega učlovečenja. Božji Sin se je učlovečil in prišel na svet, da bi človeštvo odrešil njegovih grehov. Vabljeni k poslušanju.

Poslanke in poslanci že več kot šest ur razpravljajo o predlogu opozicijskih SDS in NSi za razrešitev predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Očitajo ji kršenje poslovnika, ustave in zakonov ter neprimerno vedenje. Urška Klakočar Zupančič je vse očitke zavrnila, v bran ji je stopila koalicija. Kmalu se bo začelo tajno glasovanje o predlogu za razrešitev, ki pa je ni pričakovati. Poslanke in poslanci bodo v nadaljevanju seje odločali o predlogu predsednika vlade Roberta Goloba, naj nova ministrica za digitalno preobrazbo postane Ksenija Klampfer. Drugi poudarki oddaje: - Napoved premiera Goloba glede nepremičninskega davka sproža pomisleke in vprašanja - Združeni narodi pozivajo k čimprejšnji preiskavi zločinov Asadovega režima v Siriji - Viri ukrajinske obveščevalne službe potrdili vpletenost v umor ruskega generala

V tokratni epizodi štartamo z debato o modrem in belem e-Golfu, v kader padeta kit in lonec petunij, kar pričara pravo štoparsko žurersko vzdušje, medtem ko se prepotenim mislim prileže finska savna. Ključni pripomoček za preživetje v galaksiji je zopet zvita brisača, željo pa tokrat pošljemo daleč, daleč stran. Kmalu za tem, ko se spomnimo preteklih podvigov, ugotovimo, da je kaos v nas samih ter se zatečemo h knjigam za samopomoč, za konec pa vam želimo da se imate lepo in da se imate radi ... in da tokrat mislite nase in kupite vsa darila zase!

Mirna, jasna, večno lepa ustvarjalnost, brez nepotrebne navlake, ki na dan pritegne notranje človekove boje, njegovo temno destruktivnost, psihično-čustvene bolečine, nerazumljive, metafizične in potlačene sanjske usedline, samoiskanja in premišljevanja o smislu. Takšna naj bi bila umetnost za novo stvarnost, ki je nastala na pogorišču prve svetovne vojne, na opustošeni krajini, ko je po njej kosila epidemija španske gripe, preteči strah pred širjenjem idej sovjetske revolucije pa je kaotično stanje bede, smrti in vsesplošnega pomanjkanja še bolj zapletel. To naj bi bila umetnost reda, ki se je ob razvoju tehnike in industrializacije – tudi v Nemčiji, potem ko so bile njene vojne reparacije prestrukturirane – v silovitem, pospešenem napredku zlila s tendencami, ki so v duhovnem polju zavračale individualnost človeške izkušnje in razosebljale človeško bit. Mnogi umetniki so zagovarjali nevtralno, neposredno, objektivno prikazovanje resničnosti, drugi pa so do take neformalne zaveze gojili veliko posmeha, skepse in ironije. Kmalu se tudi v družbeno-političnih ureditvah v srednji Evropi pokažejo številne razpoke, iz prikrite realnosti in mnogih nerazrešenih konfliktov se izoblikujejo totalitarizmi in znova izbruhne vojna. Vse to tematizira tudi mednarodna razstava Odmaknjeni pogled: Nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi (1925-1933), ki jo gosti Galerija Božidar Jakac – Muzej moderne in sodobne umetnosti. Gosta: direktor te likovne ustanove Goran Milovanovič in višji kustos Miha Colner.   Foto: iz kataloga ob razstaviAVGUST ČERNIGOJMati in sin (družina Hlavaty) /Mother and Son (Hlavaty Family), 1933pastel na papirju / pastel on paper70 x 95 cm; inv. nr.: GG 3070Galerija Božidar Jakac

Martina Smodiš se je rodila v šestem mesecu nosečnosti. Kmalu po rojstvu je doživela stisko zaradi pomanjkanja kisika in tako utrpela možgansko poškodbo, ki vpliva na njeno ravnotežje, prostorsko zaznavo in koordinacijo gibanja. Martina ne more hoditi in zato je voziček njen nepogrešljivi pripomoček v vsakdanjem življenju. Marsičesa ne more početi, lahko pa počne stvari, ki si jih ob njeni gibalni oviranosti marsikdo ne bi mogel niti zamisliti. Pred mikrofon oddaje Med štirimi stenami jo je povabila Cirila Štuber.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Na gradu Turjak po dveh desetletjih nadaljevanje 10-milijonske prenove. - V Mariboru skušajo ugotoviti, zakaj ob komisijskem pregledu čistilne naprave v Dogošah niso odkrili okvare motorjev. -Tudi na Ravnah na Koroškem se sanacija po lanskih poplavah šele začenja. - V Arboretumu Volčji potok so prižgali 33 kilometrov prazničnih luči.

Anton Marija Claret je leta 1849 ustanovil enega najpomembnejših misijonskih redov najnovejšega časa, klaretince oziroma sinove brezmadežnega Marijinega Srca. Kmalu zatem je nastal tudi red …

Te dni veliko prahu dvigujejo razprave ZA graditev nove jedrske elektrarne, ki bi zagotovila nove preprotrebne megavate električne energije, in PROTI njej. Njena poraba je v nenehnem porastu in širitev uporabe električnih avtomobilov jo bo še drastično povečala. Toda, vemo, kako smo Slovenci dobili elektriko? Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica. Kmalu so z elektiko poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omrežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti (ponovitev).

Kakšno priznanje slovenski znanosti pomeni skorajšnje polnopravno članstvo Slovenije v CERN-u? Slovenski znanstveniki s to vodilno svetovno institucijo na področju fizike osnovnih delcev sodelujejo že več desetletij in so prispevali tudi k njenim najpomembnejšim odkritjem. Polnopravno članstvo pa v CERN-u ni je priznanje njihovemu delu in omogočanje nadaljnjega razvoja, pač pa tudi priložnost za slovenska podjetja. Kako gospodarsko sodelovanje s CERN-om še povečati? Tudi o tem v Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jure Gašparič, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije; Samo Tuma, predstavnik za gospodarsko sodelovanje v CERN-u; prof. dr. Borut Paul Kerševan, Inštitut Jožef Stefan in Fakulteta za matematiko in fiziko; Marjana Majerič, Gospodarska zbornica Slovenije.

V parlamentu je predlog novega plačnega zakona, ki bo javnim uslužbencem prinesel višje plače in hkrati nekoliko spremenjene pravice oziroma poti do njih. Katere spremembe se obetajo, koliko bo stal nov plačni sistem in kaj kljub dveletnim pogajanjem še vedno ostaja nespremenjeno, o tem v Studiu ob 17-ih. Gostje: Klemen Boštjančič, minister za finance; Mojca Ramšak Pešec, državna sekretarja na Ministrstvu za javno upravo; Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja; Jakob Počivavšek, vodja Pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov javnega sektorja.

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

Judje so bili zelo ponosni na Mojzesa, ki jih ni le izpeljal iz egiptovske sužnosti, ampak jih je tudi tako vodil po puščavi, da so v njej preživeli kar 40 let ter se tudi moralno in duhovno očistili in prenovili. Toda na tem romanju so se dogajali tudi dramatični prizori. Kmalu jim je začelo primanjkovati hrane in začeli so godrnjati zoper svojega voditelja ter mu očitati, da so v Egiptu imeli dovolj jesti. Mojzesu je bilo hudo, ker so tako malo cenili svojo svobodo; tako hitro so bili pripravljeni zapraviti svojo samostojnost, s tem pa tudi svojega ljubljenega Boga. Toda njihov Bog je usmiljen, pozna človeško naravo in razume človeško stisko. Tako je pomagal Mojzesu, da je prepričal svoje ljudstvo, naj vztraja in še naprej veruje, da jih njihov Bog ne bo nikoli zapustil. Mojzesa je zato navdihnil, da je ubral puščavsko pot, na kateri je poganjalo grmičevje in padla jutranja rosa, z njo pa so pognali tudi lišaji, ki so jim postali vsakdanja hrana. Pravi ti lišaji pa so privabili tudi jate prepelic, ki so iskale gomoljnato grmičevje za hrano. Kar na lepem so bili Izraelci nahranjeni. Mojzes pa jih je učil tudi resnične solidarnosti ter jim naročil, da to mano z neba, kot so jo imenovali, porazdelijo med seboj, da nihče ne bo lačen. Odslej so bili Izraelci ponosni, da jih zna voditi in da jim je omogočil lepo preživetje. Toda v tem je bil prav tako nesporazum, na katerega je pozneje opozoril rabi iz Nazareta, Jezus Kristus. Mojzesa je navdihoval sam Bog, zato so bile tako mana kot tudi prepelice dar samega Boga, ne le sad Mojzesove bistrosti in modrosti. Zato je tudi rekel svojim učencem, da jim bo dal kruh, ki je sicer na videz nekaj običajnega, pa vendar bo to nebeški kruh. To bo namreč kruh ljubezni. Njegova navzočnost v tem kruhu bo vidna le tistim, ki znajo zares ljubiti. Ljubezen lahko navdahne vero, ki v evharističnem kruhu vidi ne le pšenične opresnike, ampak tudi navzočnost samega Kristusa, njegove darežljive ljubezni. Ta Kristusov kruh pa nam razkriva tudi življenjsko modrost. Kako je mogoče zaznati navzočnost Kristusa v našem življenju? Ne vidimo ga. Pa vendar nam ljubezen razkriva drugačen pogled. Če sprejmemo njen navdih, tudi svojih uspehov ne bomo pripisovali samo sebi, tudi ne le svoji modrosti. Opazimo namreč novo realnost darujoče ljubezni, ki je običajnim očem nevidna.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Katere mariborske fakultete in študijske smeri imajo po koncu prvega prijavnega roka omejen vpis? - Ponudbe izvajalcev za obnovo in dograditev vrtca v Framu presegajo razpoložljiva občinska sredstva. - Občina Sodražica bo gradila kanalizacijsko omrežje v naselju Zamostec. - V obnovljeni Rustjevi hiši v Ajdovščini bodo odprli doživljajski center pekarske in mlinarske dediščine.

"Pri Adriani Maraž noben od predmetov ni samo predmet" pravi Nadja Zgonik o najpomembnejši slovenski grafični ustvarjalki, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Priznana umetnica, ki se ji v Ljubljani trenutno posvečajo kar s tremi razstavami, je s podobami vsakdanjih objektov namreč pripovedovala o odnosih, času in minevanju, lahko pa gre tudi za zgodbo neke ženske, razmišlja Breda Škrjanec, ob Nadji Zgonik sokustosinja umetničine retrospektivne razstave v MGLC. Ta se osredotoča na grafična dela, po katerih je Adriana Maraž tudi najbolj znana. Kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih je namreč leta 2015 preminula umetnica postala prepoznavna, v sedemdesetih tudi v tujini. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC

Ljubljanski kvartet saksofonov sestavljajo Tia Ivajnšič, Lan Meden, Boštjan Rojc in Arijan Mačak, zasedba pa je 26. februarja 2024 nastopila v Slovenski filharmoniji v okviru cikla GM oder. Kvartet deluje od jeseni 2022, ko so se na ljubljanski glasbeni akademiji srečali štirje saksofonisti, ki so želeli igrati v kvartetu. In kot pravijo sami, priložnosti niso izpustili iz rok. Najprej je bil njihov mentor Miha Rogina, pozneje pa Sae Lee. Kmalu so ugotovili, da zasedba dobro deluje in da v sodelovanju uživajo, tako so se začeli prijavljati na razpise in avdicije, med drugim tudi na razpis za koncerte GM oder. Aleksander Glazunov: Kvartet za štiri saksofone v B-duru, op. 109 Primož Ramovš: Saxophonia Alfred Descenclos: Kvartet

Drugi poudarki oddaje: - V Mariboru je začela delovati prva izmed treh na novo predvidenih koncesijskih ambulant. - 10 tisoč posavskih gasilcev se veseli novega regijskega vadbenega poligona. Odslej bodo lahko vadili doma. - Graditev nove enote vrtca na Dobrovem v Goriških brdih se zamika. - Prihodnjo sredo se bo začela 30. kolesarska dirka Po Sloveniji. V Ormožu kolesarjem pripravljajo prisrčen sprejem ob koncu prve etape.

Dogajanje okoli slovenskega priznanja Palestine se iz ure v uro bolj zapleta. Stranka SDS je pred začetkom izredne seje državnega zbora umaknila predlog za razpis posvetovalnega referenduma o priznanju Palestine, a kot je dejal predsednik SDS Janez Janša, le iz tehničnih razlogov. Kmalu zatem so vložili nov, popravljen predlog. Poslanci SDS so nato zapustili sejo, ki se zdaj nadaljuje z razpravo o priznanju Palestine. Preostale novice: Slovaški lastniki Palome po sedmih letih od prevzema predstavili pomembno naložbo. Število krvodajalcev pri nas upada zlasti med delovno aktivnim prebivalstvom. Najvišja nagrada Društva slovenskih skladateljev letos Ambrožu Čopiju.

Kmalu bo minilo sto let od smrti Franza Kafke, enega najbolj razvpitih pisateljev 20. stoletja. Po Evropi že praznujejo in ponatiskujejo njegove knjige, pri založbi Beletrina je na primer izšel ponatis Zbrana kratka proza v prevodu Štefana Vevarja. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je potekal še simpozij z naslovom Kafka za vse čase. V Slovenski etnografski muzej pa vabi razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Avstro-ogrski mornariški častnik Ivan Skušek ml. se je pred dobrimi sto leti iz vojaškega ujetništva na Kitajskem z družino vrnil v Ljubljano. S seboj je pripeljal bogato zbirko azijskih predmetov z namenom, da bi v prestolnici ustanovil muzej azijskih kultur. Med njimi so budistični kipci, pribor za uživanje opija, golobje piščali in glasbila, pa ornamentirano kitajsko pohištvo, z izjemnimi patentni za spoje stranic.

Več kot 140-im državam, ki so priznale Palestino, so se danes pridružile Norveška, Irska in Španija. Vse poudarjajo, da je odločitev del mirovnih prizadevanj. Kot je ob tem dejal španski premier Pedro Sanchez pri priznanju palestinske države ne gre le za zgodovinsko pravičnost in potrditev legitimnega prizadevanja Palestincev, ampak je to nujno za dosego miru. Drugi poudarki oddaje: - Evropski obrambni ministri v Bruslju o dovoljenju Ukrajini, da lahko orožje iz članic Unije uporabi za napade na rusko ozemlje. - Slovenski zdravniki kot prvi na svetu potrdili koristnost zdravljenja bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma s katetrsko ablacijo. - V Narodni in univerzitetni knjižnici pred nocojšnjo akademijo ob 250-letnici odprli razstavo o vsem, kar so delali do zdaj in s pogledom v prihodnost.

Zadnje dni nas je pretresla novica, da ima eden najvidnejših in najvišjih sodnikov v državi – SP! Predsednica parlamenta, tudi sama sodnica, a brez SP-ja, se je tako razhudila, da je zahtevala, da sodnik odstopi. O nezdružljivosti sodniške službe s čemerkoli drugim, je govorila. Ker menimo, da nasprotniki sodniških SP-jev nimajo prav, danes nekaj o teoriji in praksi te priljubljene zaposlitvene oblike. Kot vemo, so SP-ji povsod. Spodbuja jih država, tako da je nenavadno, ko jih ta ista država preganja. SP-ji so tako sedanjost kot prihodnost zaposlitvenih strategij v Sloveniji, kar so prepoznali tudi snovalci kurikulumov za osnovne šole, ki so prigodno pesmico o SP-ju vtaknili v učbenik za tretji razred devetletke. Tako se otroci že od malega seznanijo s fantastičnim svetom samostojnega podjetništva, tako da ko odrastejo, ne bodo presenečeni, ko pristanejo med SP-ji in na ta način pomagajo k podjetniškemu vzponu naše mlade demokracije. Pesmica, natisnjena v učbeniku, gre tako… (odmev) Dolga leta S (es) sam je taval po puščaviPolni administrativnih ovir inbirokratskih podložnosti jeiskal svet poslovnih priložnosti ... S je bil že resno zafrustriran,mislil je da bo emigriral,v Dubaj ali vsaj v Banja Luko,ko srečal sebi je podobno dušo. P slonel je na ograji,sam pred centrom za zaposlovanje.Kot S tudi P hotel je živetiposlovne svoje sanje. Tako sta se spoznala.Drug v drugem podjetniški potencialprepoznala …Se združila, a iz principa nista firme ustanovila. Kmalu sta se iz S in P v »espe« preimenovala.Zviška gledata na d.o.o-je,in to, kar bilo je eno, je postalo dvoje. Vprašanje SP-jev je še pred vprašanjem zaposlitvenih strategij filozofsko vprašanje. Torej; espe je odvisen od ure dneva. Tako lahko imamo normalen, ali 24-urni espe in pa popoldanski espe. Se pravi, da je človek dopoldne nekaj drugega, popoldne pa je samostojni podjetnik. Malo čudi, da je od vseh delov dneva le popoldne dobilo čast samostojnega podjetništva … Dopoldne sicer ne bi bilo logično, ker smo ljudje takrat v službah, a večerni samostojni podjetnik se sliši prav tako legitimno, da ne govorimo o nočnem samostojnem podjetniku, oziroma nočnih samostojnih podjetnicah. Hočemo povedati, da je samostojno podjetništvo oblika bivanja in dela, v katero si lahko ujet poljubno časa, v poljubnem delu dneva, vse do takrat, dokler to počneš samostojno in podjetno. Nekateri teoretiki samostojnega podjetništva sicer trdijo, da »espejevstvo« ne bi smelo obstajati, saj je za podjetništvo edina primerna in do vseh deležnikov mnogo bolj transparentna oblika – družba z omejeno odgovornostjo, ali d. o. o. po domače. Kakorkoli, vrnimo se k bistvu … popoldanski SP je postal tako rešilna bilka kot zasilni izhod, a tudi dežurni krivec za vse anomalije slovenske zaposlitvene politike. Je pa SP utelešenje starodavne slovenske navade, da se hodi v službo počivat, popoldne pa se dela. Dejstvo, da mnoga slovenska podjetja kot tudi zavodi prekinjajo redne zaposlitve in od dovčerajšnjih zaposlenih zahtevajo ustanovitev ene izmed oblik SP-ja, pove o socialnem vzdušju v Sloveniji več, kot pove o poslovnem okolju. Večina SP-jev namreč nima nič skupnega s podjetništvom, kaj šele s samostojnim podjetništvom. Gre za korektiv, po katerem si podjetja po pilatovsko umijejo roke in delavce s pozicije moči prisilijo, da so sami odgovorni za svojo usodo v trenutku, ko zaposlovalcu ne ustrezajo več. Kultura espejev je le stopničko višje od sužnjelastniške kulture agencijskih delavcev. Obstaja pa še ena možnost. Da je oni ustavni sodnik s popoldanskim SP-jem samo raziskoval protiustavne elemente v tej zaposlitveni praksi in bi, ko bo enkrat espe-je kot ustavno sporno prakso obravnavalo ustavno sodišče, lahko suvereno in argumentirano odločil. P. s. Post scriptum ali »dodatek« je po norem naključju tako v sintaksi kot v zaposlitveni praksi obratno sorazmeren z s. p.

Oči mednarodne javnosti so uprte na Bližnji vzhod, kjer poleg vojne v Gazi med drugim povzročajo zaskrbljenost vse bolj napeti odnosi med Izraelom in Iranom. Ameriški predsednik Joe Biden je v prepričanju, da bo Iran prej ali slej napadel Izrael, posvaril uradni Teheran, naj tega ne stori. Kot je dejal, bodo Združene države branile Izrael ob morebitnem napadu, ki ga je Iran napovedal kot povračilni ukrep po nedavnem izraelskem napadu na iranski konzulat v Damasku. V oddaji tudi: - Iz haitijske prestolnice od začetka marca zbežalo 95 tisoč ljudi - Socialni demokrati bodo na kongresu izbirali novo vodstvo stranke - Policisti pozivajo motoriste k obnovitvi znanja pred začetkom sezone

V Gazi ni človeka, ki bi imel dovolj hrane; med dvema milijonoma prebivalcev je skoraj tretjina na pragu najhujšega stradanja, svarijo v Svetovnem programu za hrano. Večina članic Unije ne podpira predloga, da bi zaradi očitkov o kršitvah človekovih pravicah pregledali in morda zamrznili sporazum z Izraelom. Druge teme: - Novi ukrepi Bruslja: sankcije tudi proti skrajnim izraelskim naseljencem na Zahodnem bregu, dodatna pomoč Ukrajini - Novela zakona o financiranju občin: župani imajo več pripomb, pozdravljajo možnost dodatnega zadolževanja - Pitna voda v slovenski Istri ostaja žgoča tema. Za ureditev vodnega zajetja naj bi potrebovali še desetletje.

Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.

Letošnji Avdiofestival, ki je v organizaciji Radia Slovenija potekal 9. oktobra v ljubljanski Cukrarni, je postregel tudi z zelo aktualnimi vprašanji na področju avdia in radia, med drugim kaj za medije pomeni vse hitreje razvijajoča se umetna inteligenca. Nove zmožnosti generativne umetne inteligence so v zadnjem letu nedvomno pritegnile kar najširšo pozornost in postalo je jasno, da gre za tehnološki preskok, ki spreminja pravila igre in parametre možnega na številnih področjih, tudi v medijih. Ne brez razloga, sta skupaj s štirimi gosti okrogle mize o avdiu prihodnosti ugotavljali Nina Slaček s Prvega in Valovka Maja Ratej.Na okrogli mizi so sodelovali Peter Čakš z mariborskega Inštituta za medijske komunikacije, Tomaž Čop iz Infonet Media, raziskovalec z Instituta "Jožef Stefan" Marko Grobelnik in pomočnik direktorja Radia Slovenija Matej Praprotnik.

Kmalu uredimo spletno trgovino za nov fejmrč, do takrat pa ga lahko kupite na predstavah ali pa nam pišite na naš mail podcast.fejmici@gmail.com Prihajajoče predstave: https://www.eventim.si/si/izvajalec/fejmici-sama-sta-najboljsa-2662/profile.html Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: warehousecollective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Direktor Frankfurtskega knjižnega sejma Juergen Boos je za časopis Frankfurter Rundschau povedal, »da ni dežele, v kateri ne bi bilo konfliktov, književnost pa je tista, ki o njih pripoveduje in odpira individualna vprašanja na ravni družbenih. To avtorji prinašajo s seboj v Frankfurt. Veliki avtor Drago Jančar, ki ga že zelo dolgo občudujem, je dober primer tega in še zmeraj upam, da bo kmalu dobil Nobelovo nagrado.« Z Dragom Jančarjem smo se v Frankfurtu pogovarjali o častnem gostovanju Slovenije, mestu literature na tem osrednjem knjižnem dogodku, pa tudi govoru Slavoja Žižka. Foto: Bobo

Doktorica Metka Zupančič (1950), profesorica francoske književnosti, je v sedemdesetih letih hkrati s študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala na Akademiji za glasbo in je diplomirala kot flavtistka. Kmalu se je posvetila predvsem francoskemu novemu romanu, še posebej Claudu Simonu, prevedla dva romana tega nobelovca in leta 1988 doktorirala s tezo Orfizem in polifonija v delih Clauda Simona. Potem je svoja raziskovanja in poučevanje študentov nadaljevala na univerzah v Združenih državah in Kanadi in objavila tri avtorske monografije ter več knjig kot soavtorica in urednica, prevode in številne članke, eseje. Še vedno predava, zdaj tudi na Primorski univerzi, saj znova živi v Sloveniji. Leta 2020 je izšla njena prva leposlovna knjiga s slovenskim naslovom Tisto neustavljivo v Franciji, pred kratkim pa tudi v slovenskem prevodu Žive Čebulj pri založbi Hiša poezije v uredništvu Nadje Dobnik. Kaj je tisto neustavljivo v novi knjigi, pa tudi v življenju izjemne raziskovalke, avtorice doktorice Metke Zupančič izvemo v pogovoru s Tadejo Krečič.

Zdravo! V predigri Zi pove uporabniško izkušnjo z Biblosom, ki je kakopak odlična. Aljo apelira, da berite knjige natisnjene na papir, Peli pa pove štorijo, kako je zadnjič med branjem klasične knjige hotel narediti zaznamek v besedilu z dolgim pritiskom (kot na e-bralniku). Tudi o spalnih navadah in rutinah na hitro rečemo eno, dve! Ker smo sami svoji kaskaderji, se vržemo v 1. poglavje 5. knjige in se pogovarjamo kako divje je. Ker je divja in nerazumljiva tudi za mnoge učenjake. Primerjamo tudi otvoritev vseh petih knjig in ugotovimo, da je otvoritvena poved pete knjige vrhunska. Kmalu presedlamo na slabe novice in svetlobno hitrost in omenimo tudi Grebulonce, ki so imeli na svojem klasičnem vesoljskem potovanju strašno nesrečo in grozne prigode. Na koncu v novi rubriki _Astro kotiček_ povemo še tudi, da retrogradni Merkur je še.

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji. Slovenija se bo pridružila skupnemu naročanju streliva za Ukrajino. Kmalu. Tako nas je pomiril obrambni minister Šarec ker, škandalozno, Slovenije še ni bilo na seznamu sedemnajstih držav članic EU, ki bodo v naslednjih dvanajstih mesecih Ukrajini dobavile milijon topniških izdelkov. Torej smo lahko pomirjeni, saj bodo tudi naše zaveze o pomoči napadeni državi ostale izpolnjene. Najprej in na začetku. Politiki so vojni hujskači. Takoj, ko se pojavi možnost, se spremenijo v vojne hujskače. To je v njihovem bistvu, v njihovi DNK. Nič ne pomagajo temni mercedesi, protokol, obleke na obroke, evropski parket in uradne ter prijateljske večerje. So navadni, zavržni in podli vojni hujskači. Voditelji evropske povezave, nastale kot miroljuben odgovor na stoletje evropskih vojn, so vojni hujskači. Ameriški politiki pa svojega vojnega hujskaštva tako ali tako ne skrivajo, oziroma so nanj ponosni … Tudi slovenski politiki so vojni hujskači. Naš obrambni minister je vojni hujskač, naša zunanja ministrica je vojna hujskačka, naš predsednik vlade in vodja opozicije sta vojna hujskača. Ter tako po s krvjo namazani politični vertikali navzdol. In se vprašamo, čemu takšna obtožba? Vsak evropski politik, z njimi tudi slovenski, se je intimno in javno takoj ob napadu Rusov na Ukrajino nemudoma obrnil k vojni. Nihče se ni obrnil k miru. Komaj so čakali. Seveda je mir deklarativna mantra, ki pa je povsem brez teže. Če damo na tehnico prazna zavzemanja za mir in aktivne napore za vojno, vidimo, da mir nima nobene možnosti. Ni ga vidnega politika, ki bi deklarativno zavračal vojno in se z vsemi svojimi močmi, z vsem vplivom in energijo brezkompromisno zavzemal za mir. Za mir za vsako ceno. Politiki so ponotranjili neizpodbitno dejstvo, da so Rusi agresorji, kar je dovolj za izključitev vseh mirovnih naporov. Povedano drugače in zelo na kratko: namesto, da bi v Kijev in Moskvo pošiljali mirovne misije eno za drugo, mirovne predloge enega za drugim, pošiljamo topovske izstrelke. Ker truditi se za mir, je v političnem kontekstu tisočkrat težje, kot podpirati vojno. Seveda vojnim hujskačem ne bi uspelo, če ne bi imeli na svoji strani nas, ki smo mediji. Retorika, tudi v Slovenskih medijih je postala podobna gostilniški debati, ki se razvije med rahlo opitimi soborci, ki so služili vojsko v rajnki JNA. Mediji so polni prodaje orožja, strateških ocen, bombardiranj, prodorov, obkolitev, vojnih zločinov in težkih obtožb; predvsem pa manipulacij, polresnic in zavajanj javnega mnenja. Da je ena država očiten agresor in druga država očitna žrtev, ne opravičuje absurdne militarizacije, ne samo celotne družbe, temveč tudi naših misli in vedenjskih vzorcev prihodnjih generacij. Naj na tem mestu prosto povzamemo dobrega vojaka Švejka, ki je v enem samem stavku opisal blaznost, ki ji nasedajo evropski in z njimi poslušno tudi slovenski vojni hujskači. Ko so ga porinili v strelski rov v prvi svetovni vojni, je v grozi zakričal na svoje soborce: "Za božjo voljo, ne streljajte! Na drugi strani so ljudje!" Lahko si domišljamo, da je pravica na naši strani, da smo na pravi strani zgodovine, da nam evropski verski pluralizem daje prav, vsakemu posebej njegov lastni bog, a dejstva, da nas politiki delajo za soudeležence v tem spopadu, ne bomo izbrisali. Kakorkoli se delamo indiferentne, ali pač prizadete, kakorkoli opravičujemo, ali se zgražamo nad ukrajinsko vojno; s "skupnim naročanjem streliva", ki se mu bomo v kratkem pridružili, imamo tudi mi kri na rokah. Vsak od nas. Ali to želi ali ne. Slovenski vojni hujskači so nas v to brozgo krvi in najnižjih strasti potisnili, ne da bi nas vprašali. Na referendumih nas vprašujejo največje obscenosti, med drugim o tem, kdo naj ima najlepšo pisarno v naši medijski hiši, ne vprašajo pa nas, ali si želimo biti soudeleženi v pokončanju drugih človeških bitij. Realnost je postala video igrica, še preden smo lahko to dojeli. Slovenski topovski izstrelki verjetno ne bodo prevesili tehtnice na bojišču. Od milijona jih bo naših nekaj tisoč, ki bodo na dober dan pobili tam nekje do deset tisoč vojakov; kar pa bo za našo zmago premalo. Zato smo pa imeli čudovito priložnost, da se nakupu ne pridružimo in se kot država s težko in temno zgodovino vojne začnemo jasno, glasno in odločno zavzemati za mir. S tem bi si v delu še vedno civilizirane svetovne javnosti pridobili ugled, ki bi nas končno uvrstil na svetovni zemljevid kot dosledno in relevantno skupnost državljanov. A žal so slovenske politične elite – tako pozicija kot opozicija, tako institucije kot parlament, tako predsednica republike kot moralne avtoritete te države – to priložnost zamudili. Zdaj pa se razmišljujoči le še sprašuje: "Ali zaradi pomanjkanja inteligence, ali zaradi pomanjkanja sočutja?"  

V nedeljo, 5.marca, bo čebelarska sekcija v slovenskem Klubu Jadran v Melbournu imela letni čebelarski festival. Pogovarjali smo se z presednikom čebelarskega kluba ‘J Beekeeping club' Mickom Symczyczom, ki nam je povedal kaj bodo obiskovalci pričakovali ko se udeležijo festivala.

We're back, baby! Končno smo prekinili naše zimsko spanje in posneli novo epizodo vašega najljubšega podkasta! Ker smo tako dolgo dremali v svojih medvedjih luknjah, se je nabralo kar nekaj materiala za obdelavo.Heroj ljudskih množic Igor Barišić nas je počastil s še enim resnicoljubnim intervjujem, ljubljeni vodja Adam Delius je milostno plačal najnujnejše zaostale obveznosti in omogočil klubu, da registrira nove igralce, tako da je v zeleno-belem univerzumu vse v najlepšem redu. Do nadaljnjega.Poklonili smo se tudi preminulemu Mahmutu Kapidžiću, bivšemu igralcu Olimpije, ki nas je zapustil pred kratkim, potem pa smo se ozrli še proti košarki in hokeju, kjer prav tako marsikaj ne štima.Kmalu se selimo tudi v nove prostore in pripravljamo določene novosti, do takrat pa uživajte v naših milozvočnih, a rahlo kritičnih glasovih o svetem klubu v vseh njegovih oblikah.

Sindikati se te dni odločajo o podpisu nedavno parafiranega dogovora o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela v javnem sektorju. Kmalu po podpisu bodo sledila pogajanja o sistemskih spremembah plačnega sistema. Kako ga spremeniti? Bi mogoče bilo bolje razmišljati o povsem novem plačnem sistemu? Medtem pa so šolniki, zdravstveni delavci in zdravniki v stavki. O vsem tem v Studiu ob 17.00 s Katjo Arhar. Gostje: - Sanja Ajanovič Hovnik, ministrica za javno upravo; - Jakob Počivavšek, vodja pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja; - Irena Ilešič Čujović, podpredsednica Konfederacije sindikatov javnega sektorja; - Bojan Popović, pravni svetovalec Sindikata zdravnikov in zobozdravnikov FIDES.

Slovensko društvo Jadran v Melbournu je nedavno imelo letni občni zbor in ima druga redna srečanja. Kmalu bodo praznovali velik jubilej. Oglasil se je predsednik Milan Ogrizek in razložil kaj pripravljajo.