Podcasts about kmalu

Drugi poudarki: - Načrtovana obnova Gregorčičeve ulice in Trga generala Maistra v Mariboru predvideva izgubo večine tamkajšnjih parkirnih mest, prebivalci jezni. - V Idriji mladim že 10 let pomaga tudi Dnevni center za otroke in mladostnike - Suša ne prizanaša niti kraškim trtam, letos precej škode v vinogradih povzroča tudi divjad.

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Priprave na spomladi zaokrožen kulturno-politični projekt Evropska prestolnica kulture, ki je ustvarjalno povezal obe Gorici, so spodbudile posebno razpoloženje, iz katerega so ob uradnem programu dogodkov spontano rasle različne bolj osebne povezave. Tako je tudi nastajanje knjige Volkuljin sin združilo dva avtorja, enega iz slovenske in drugega z italijanske strani današnje meje, ki mesti deli in povezuje. V ustvarjalni dialog sta se zapletla Anton Špacapan Vončina, ilustrator, kipar in scenograf iz Šempetra pri Gorici, ter pesnik Francesco Tomada, srednješolski učitelj v Gorici. Njuno sodelovanje se je razvilo iz zamisli, da bi posnela film na temo življenja Slovencev v obdobju fašističnega raznarodovalnega terorja. »Vse skupaj,« je genezo romana opisal Špacapan Vončina, »se je res začelo z idejo, da bi naredili kratkometražni film. Napisal sem list in pol A4 formata zgodbe, ta del je ostal skoraj nedotaknjen in je prva stran romana." Besedilo je v nadaljevanju pisal na prtičke iz oštarij, ki jih je nato, kot dodaja, "Francesco na srečo prelevil v Times New Roman, sicer nikoli ne bi prišlo do konca." Popisani prtički so se drug za drugim sestavljali v roman, Špacapan pa je medtem ves čas risal zgodbo. Ne presenetljivo, saj je bolj kot pisatelj ilustrator pa tudi scenograf, kipar in performer recikliranja ter obenem zelo vizualen tip ustvarjalca z bogatimi izkušnjami v svetu filma. Ilustracije, sta se nazadnje strinjala avtorja, niso bile vključene v knjigo (Špacapan jih je pozneje posebej predstavil na razstavi), pisanje pa je ohranilo nizanje daljših in krajših sekvenc, značilnih za filmske kadre. Kmalu po italijanskem izvirniku je delo s prevodom Gašperja Maleja dobilo tudi slovensko izdajo. Prizorišče pripovedi je Čepovan, slovenska vas, ki je bila po prvi svetovni vojni z rapalsko mejo odtrgana od nove jugoslovanske države in so jo novi gospodarji preimenovali v Chiapovano. Začetek opisanega dogajanja je zaznamovan z datumom 3. februar 1931, ko so fašistične oblasti iz Gorice poslale v vas manjšo vojaško posadko. Ne zato, ker bi jo bilo treba braniti, pač pa poitalijančiti, kar se dotlej ni zgodilo. V šoli, cerkvi in gostilni je še vedno odzvanjala barbarska slovenščina, ki je preprosti domačini niso bili pripravljeni sami od sebe zamenjati za vzvišeno kulturo in jezik dedičev mogočnega Rima. Tej ugotovitvi je sledil jasen ukaz: »Tukaj se govori samo italijansko!« In ker sama zapoved ni zadoščala, so Italijani stopnjevali nasilje. Z oken hiš so ukazali odstraniti polknice, da ne bi bilo nič skrito njihovim pogledom. Odpustili so dolgoletno učiteljico Majdo in začeli, za svarilen zgled, trpinčiti vaščane, ki se niso uklonili novim pravilom. Potem ko iz notranjosti države dalj časa niso poslali nadomestnega učitelja, je pouk prevzel sam poveljujoči poročnik Angelo, zagrenjen vojni invalid na vozičku. Najostreje se je lotil samosvojih Kafolovih, deda Miroslava, očeta Karla in enajstletnega Srečka. Luca Manegheso v spremni besedi v kljubovalnem Srečku vidi celo očiten namig na Kosovela, ki se je uprl preimenovanju v Fortunata. To je vrhnja, realna plast pripovedi z zgodovinskim ozadjem in sporočilom, da nasilje prejkoslej rodi upor. Nekateri, večinoma že pokojni vaščani v njej nastopajo s pravimi imeni in vlogami, tiste ki tega niso želeli, pa sta avtorja preimenovala ali ustvarila nove like. Hkrati se je izpod površja začela čedalje močneje oglašati lokalna legenda o ženski, ki se je spremenila v orjaško belo volkuljo. Kadar se je iznenada prikazala iz gozda, so za njo ostale luže krvi v snegu. Pojavila pa se je vedno, kadar so se v nevarnosti znašli Srečko in njegovi. V tem strašljivem liku je mogoče zaslutiti tudi pridušen vpliv svoj čas v hribih nad Vipavsko dolino razširjene staroverske prakse, ki po pisanju Pavla Medveščka prav v okolici Čepovana pozna skrivnostno Belo v gozdu. Volkulja se je Srečku naposled dala prepoznati kot njegova nesrečna mati, ki ni zbolela in umrla, kot sta mu govorita oče in ded, ampak je po preobrazbi v zver zbežala v gozd in od daleč bdela nad svojim edincem. Potem ko je krvavo obračunala z Italijani, ki imajo v svojih genih med drugimi zapisan mit, da sta Večno mesto ustanovila posvojenca volkulje Romul in Rem, je fanta prepustila odraščanju in se vrnila v gozd. Obrnjena analogija, ki sta jo uporabila Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada, kajpada ni brez razloga. Ne nazadnje je tudi fašistična vzgoja poznala volčiče, volkuljine sinove in hčere, šest do osem let stare dečke in deklice, ki so jim v državni organizaciji Balilla vcepljali dučejevo ideologijo. Avtorja romana Volkuljin sin se na tej prelomni točki ne poslovita od upornega Srečka, temveč njegovi zgodbi v skopih obrisih sledita do konca. Kot partizan Snežak se je pozimi 1944 proslavil z uničenjem dveh italijanskih kamionov, dobro leto pozneje pa ga je partijska sodna komisija kaznovala z zaporom, ker je, še vedno zavezan pravici, spričo pomanjkljivih dokazov zavrnil ukaz za usmrtitev štirih osumljencev. Poleti 1971 se je peščica prijateljev od Srečka poslovila v tišini prazne pokopališke kapele v Solkanu. Brez pridig in poslovilnih govorov …

Kmalu tudi spremenjen parkirni režim na Novem trgu in parkirna hiša. Drugi poudarki: - Vrtec Ajdovščina v novo šolsko leto s povečanim vpisom in kadrovsko stisko. - Podražitev vrtca in pomoči na domu v Oplotnici. - Škofjeloški poletni utrip tudi tokrat bogati mednarodni cikel koncertov. - Celjska mladina bo dobila nov, sodoben skejterski park.

Film Pozna slava je posnet po istoimeski noveli Arthurja Schnitzlerja, scenarij zanj pa je napisala Samy Burch, ki se jo morda spomnimo kot scenaristko filma Maj, december izpred treh let, takrat je bila nominirana za scenarističnega oskarja. V središču Schnitzlerjeve novele, napisal jo je pri 32 letih, je ostareli Eduard Saxberger. V mladosti je izdal pesniško zbirko. Ker ni doživela nikakršnega odziva, je nanjo pozabil in se sprijaznil z vsakdanjim, duhamornim uradniškim življenjem. Zbirko so izbrskali mladi dunajski literati in Saxbergerja začeli častiti kot velikega umetnika. Stari gospod je podlegel iluziji vnovične slave, začel zanemarjati svoje stare prijatelje, ki so se mu nenadoma zazdeli preprosti in nevredni njegovega novega statusa. Kmalu je ugotovil, da je bilo zanimanje mladih literatov površinsko in sebično, in poleg tega, da sta njegova ustvarjalnost in mladostni duh z leti zbledela, saj mu besede niso tekle več kot nekoč. V tem ameriška različica z Willemom Dafoejem v glavni vlogi zvesto sledi predlogi, Eduard Saxberger postane Ed Saxberger, vse skupaj pa se dogaja v New Yorku. Dramaturško lahko rečemo, da film teče dobro, v glavni vlogi blesti Willem Dafoe, toda če se je on v vlogo vživel tako zelo, da mu verjamemo ob vsaki besedi, premoru ali drobnih gestah, pa se zdi, da so ustvarjalci filma premalo pozornosti posvetili mladim njujorškim literarom in ustvarjalcem, ki se začnejo zanimati za Eda. Stereotip je, tako pri nas kot očitno tudi v Ameriki, da so mladi ustvarjalci nujno čudni, posebni, ekscentrični, in kot taki so prikazani v Pozni slavi, toda če se je Dafoe zlil z vlogo, je čudnost mladih literatov neživljenjska in precej manj verjetna, morda je hiba tudi v tem delu scenarija Samy Burch, ki je umetniško skupino v osnovi zastavila preveč stereotipno. Prav tako je ne prav natančna pozornost posvečena Edovim znancem, s katerimi se po delu na pošti dobiva v baru in z njimi igra biljard. Po Edovem izbruhu, da so manjvredni od njega in da ga ne razumejo, nekako ni izrisanega prehoda do Edove vključitve v to družbo ob koncu filma, ko spet začnejo skupaj igrati biljard. Ne glede na te pomankljivosti je film vreden ogleda, v prvi vrsti zaradi glavnega igralca in drugič, ker dobro prikaže človeško nečimrnost in predvsem občutek minljivosti – Dafoe tega z drobnimi gestami na svojem slikovitem, razbrazdanem obrazu izvrstno izrazi, hkrati pa so v scenariju drobni biseri, kot je opazka mlade igralke Glorie, v katero se Ed zaljubi; reče mu, da je moral biti lep, ko je bil mlad. In še: ker sta tako film kot novela refleksija o ustvarjanju v določenem časovnem razponu, je v njem lepo vidno opešanje ustvarjalne moči – Eda prosijo, naj napiše kaj novega za nastop, na katerem se bo predstavila tudi mlada skupina umetnikov, pa mu preprosto ne uspe. Hkrati pa to opešanost in generacijski prepad izrazi s hojo, vtirjenostjo v vsakodnevne opravke in spet z odlično odmerjeno izraznostjo obraznih gest, nasmehov in gibov.

Backrooms temelji na viralni zgodbi, ki se je začela konec prejšnjega desetletja razvijati na podlagi najdene fotografije. Ta prikazuje prazen pisarniški oziroma trgovski prostor s spuščenimi stropi in neonsko osvetljavo, vse v rumenkastih odtenkih in odprto daleč naprej, kot da prostoru ne bi bilo konca. Objavo na spletnem omrežju je spremljalo srhljivo besedilo o izgubljenih dimenzijah, v katere lahko padeš kot v hroščasti videoigri in kjer zmeraj nekaj preži nate. Zmes boleče vsakdanje podobe in tega lovecraftovskega izhodišča je v naslednjih letih navdihnila številne ustvarjalce, ki so pisali zgodbe, programirali videoigre in snemali kratke filme. Najuspešnejši med zadnjimi je bil Kane Parsons, ki je pri šestnajstih, torej še v srednji šoli, posnel kratki film Backrooms o snemalcu, ki vpade v tak prazen prostor in tava od sobe do sobe, dokler ga na koncu ne začne loviti nekakšna pošast. Film je bil uspešnica in ima danes 84 milijonov ogledov, Parsons pa je nadaljeval s serijo povezanih filmčkov, po večini dolgih le minuto ali dve. Kmalu ga je opazil Hollywood in tako je Parsons pri dvajsetih dobil priložnost posneti Backrooms kot celovečerni film. Pri tem so se mu kot producenti pridružili številni uveljavljeni avtorji grozljivk, z Jamesom Wanom, Osgoodom Perkinsom in Shawnom Levyjem vred. Tako je dobil 10 milijonov dolarjev proračuna ter ga izkoristil za kompleksen in morbiden set ter zvezdniško zasedbo, ki vključuje nominiranca za oskarja Renate Reinsve in Chiwetela Ejioforja. Film izredno učinkovito dopolni podobo, vzdušje in neugodje kratkih filmov ter razširi obete, ki jih je bilo mogoče slutiti že iz izvirne spletne objave fotografije. Zgodba je zastavljena v duhu serij, kot je Območje somraka, kjer spremljamo običajno življenjsko zgodbo, v kateri se zgodi odmik v resničnosti. Tukaj imamo ločenca Clarka, faliranega arhitekta, ki se trudi s trgovino s pohištvom, v kateri tudi živi in kamor nikoli ne vidimo zaiti niti ene stranke. Neke noči v kleti odkrije prehod skozi steno in ta ga pripelje v skriven, očitno neskončen svet. Sprva je videti, kot da bi se njegova trgovina še nadaljevala, le da je vsaka soba po svoje napačna. Nekatere so videti kot v hiši iluzij, druge imajo tapecirane strme klančine, iz tretjih vodijo drobna vrata kot v omaro. Clark izkoristi svoj čut za prostor in celo kartira neki del, toda ko hoče vse to razložiti svoji terapevtki, hitro dojame, da je tik pred odločitvijo, da bi ga dala hospitalizirati. Tako si najde pomočnika, opremijo se s kamero, da bi šli še globlje in dlje. In stvari se seveda zalomijo. Glede na to, kako prazni so ti filmski prostori in da je prav ta odsotnost vsebine in funkcionalnosti tisto, kar jih naredi tako srhljive, je prav zanimivo, kako zelo polni so raznih detajlov, ki namigujejo na nekaj več, vendar tega nikoli ne razkrijejo v podrobnost. Tako je, denimo, v nekaterih prostorih postavljen kartonski model, ki v več jezikih predvaja zvočni zapis iz sonde Voyager, ki drvi skozi medzvezdni prostor. Še bolj povedne oziroma sugestivne so različne samo delno uspešne kopije izgubljenih ljudi in predmetov. Backrooms: Brez izhoda pušča odprta vrata za različne interpretacije same funkcije prostora, usode likov in pomena celotnega dogajanja, tako da številni obsesivni oboževalci že preučujejo vsak kader in namig, da bi lahko uzrli kakšno nit, ki bi jih privedla do višjega pomena. Toda obstaja tudi druga šola. To so tisti, ki film cenijo prav zaradi nedoločnosti in pomenske neoprijemljivosti, zaradi načina, kako z vizualnimi in zvočnimi podobami ustvari presunljivo vzdušje. Zaradi surove pisarniške podobe je vse skupaj boleče blizu grozi, ki jo marsikateri občutijo, ko pomislijo na službo. Na tem mestu je ponovno treba omeniti vzporednico s kozmično grozo v delih H. P. Lovecrafta, ki so nastala pred stotimi leti. Ključni povod tako za Lovecraftovo pisanje kot za navdušenje nad njim je izviral iz znanstvenih dognanj o neznatnosti človeka v primerjavi z neznanskostjo vesolja. In podobno se zdi, da bi v današnji dobi lahko dejali, da je uspeh filma Backrooms in drugih sorodnih del, kot je serija Severance, prav tako povezan s ključnim prelomom v družbi. In najočitnejša tarča se zdi vse neizprosnejši vzajemni odnos med človekom in njegovim delovnim mestom ter porastom brezpredmetnosti samih sebi namenjenih služb, ki jih je antropolog David Graber poimenoval Bulšihti. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Dejan Kaloper. Iz oddaje Gremo v kino.

Drugi poudarki oddaje: Šostvo v Železnikih v tem letu zaznamuje tri okrogle jubileje V Prlekiji si prizadevajo razvijati trajnostni turizem Ta konec tedna v Pivki mednarodni festival miniatur "Svet v malem"

Kmalu se bodo začeli sprejemni preizkusi za tiste, ki bi se želeli vpisati v glasbeno šolo. V tokratni oddaji smo izvedeli, kako potekajo, kako izbrati pravi inštrument, kakšna disciplina je potrebna in kako je z nadaljevanjem glasbene kariere po končani nižji glasbeni šoli. Ker je bila naša gostja ravnateljica Glasbene šole Matije Tomca Marta Močnik Pirc, ki je tudi učiteljica solo petja, smo se posvetili tudi tej tematiki.

Iransko-ameriški pogovori o prekinitvi ognja so zastali, kljub pozivom in grožnjam z obeh strani. Ameriški predsednik Donald Trump znova svari pred posledicami za Teheran, če ta ne bo kmalu sklenil dogovora; iranski zunanji minister Abas Aragči pa opozarja, da so pripravljeni na vnovičen neposreden spopad z ZDA, če pogajanja ne bodo prinesla sprejemljivih rezultatov. Medtem so posledice zaprtja Hormuške ožine za ves svet vse občutnejše. Drugi poudarki oddaje: - Nekdanji britanski zdravstveni minister Streeting napovedal kandidaturo za vodenje laburistov in vlade. - Kobilarna Lipica v pričakovanju sredstev za naložbo v obnovo bazena. - Slovenski hokejisti na svetovnem prvenstvu elitne skupine premagali Čehe.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Zbirka Enakonočja Aleša Učakarja je poezija velike eksistencialne razprtosti in ranljivosti pesnika, ki gre vase in v jezik intimno, a z zrelejšim soočanjem z moralnim propadom družbe in bivanjsko tesnobo. Pri ustvarjanju ga žene zanesljiv občutek, da ima njegovo početje smisel. Videti je, da pisanje pesmi zanj ni nekaj varnega in obvladljivega, še manj le prijetno opravilo v prostem času. Je razgaljanje samotnega premišljevalca pred bralci, predvsem pa pred samim seboj. Je meditacija lirskega glasnika, ki v zadnji pesmi fermijev paradoks v zadnjem verzu samemu sebi dahne: »kje vendar sploh je kdorkoli?« Kmalu po prvi prozni objavi Veliki Mhrann iz leta 1996 je Učakar s pesniško zbirko Mesta tihe sreče vstopil v svet poezije. Pesmi so prežete s subtilno melanholijo in razmišljanjem o osamljenosti in krhkosti medsebojnih odnosov. Pesniškemu prvencu, zasnovanemu na ravnovesju med svetlobo in melanholijo in intimnem iskanju miru in sreče, je šele po četrt stoletja sledila zbirka pesmi Naposled, katere del zlovešče opisuje moralni propad družbe, kjer človek podobno kot v Orwellovem romanu 1984 postane sofisticiran stroj za evtanazijo duše. Lirski subjekt pri tem ohranja svojo prepoznavno noto raziskovanja notranjih svetov in tihih trenutkov, kot se kaže v pesmi Čarobno jutro, kjer ugotavlja, da mora včasih kako jutro nahraniti vsa nadaljnja, s svojimi presenetljivimi strastmi pojiti poznejša hrepenenja ter s svojo nezasluženo srečo dojiti njihovo vsakdanjost in starčevsko čemernost. A če ta zbirka pomeni pesnikov obračun s svetom, potem mu naslednja prinaša pomiritev s seboj in premik od zunanje kritike k notranji harmoniji, kjer sprejme, da bivanje vedno niha med skrajnostmi. V tretji zbirki z zelo povednim naslovom Enakonočja valovi niz štiridesetih skrbno izbranih in urejenih pesmi v prostem verzu (napisanih s samimi malimi črkami in skoraj brez ločil), ki raziskujejo krhko ravnovesje med osebnimi čustvi in širšim bivanjem. Zbirka ni intelektualistično hermetična, ni zastavljena kot ena izmed konstitutivnih liričnih zasnov 20. stoletja, pesnikova čustvena nota je bralcu dosegljiva. Treba ji je ne le prisluhniti, ampak tudi poiskati bistvo njenega poetičnega sporočila. Pri poglabljanju v posamezne pesmi je zgovoren vsak detajl, ki tudi izza na prvi pogled jasnega motiva ponuja presenetljive obrate. Pesmi lahko z nekaj besedami prikličejo v našo zavest cele romane, vesolja spominov avtorja, ki nima strogo vnaprej določene smeri, temveč se odpira na vse strani bivajočega in se manifestira v širokem emocionalnem razponu, vključujoč negativna in pozitivna čustva. Že uvodna kitica v prvo pesem človek in reka bralca popelje v intimni svet, ki pa ni le idealiziran, temveč ga zaznamuje tudi krhkost. Sprimeva se, pravi, v trenutku odpre telo zmehčane, zrele pore. Sprostijo se obljube in skomine, kriki, potajeni vzdihi. Seževa si v medžilje in se prelijeva. V pesmi ostanki dneva pa avtor spretno prehaja med občutki zastrtosti vase in stanji popolne, mirne sreče: »na kak tak dan / bi samo molčal / zaprl zapahe / in molčal / presahli so slapovi / preutrujene reke / naveličani grobovi / ujet v vračanje vedno istega // in prideš mimo / dih tvojih bokov / na moji pesmi / in verzi padajo / iz partiture / in dan se nagne / viseče zavese / razpirajo / kar bi moralo ostati prikrito / in tak dan / miroljubno / mine.« Pesnik, čigar kašelj je kot bolhe redni spremljevalec v pesmi prokrastinacija, čaka na marec, ki nikoli ne pride, a ga na koncu, ko je opustil že vse upe, le odkrije. In ima znova še leto dni časa. Če je bilo čakanje v prejšnji zbirki mučno, polno tesnobe in občutka, da zamujamo zadnji vlak pred katastrofo, postane v tej zbirki bolj kontemplativno, potrpežljivo. V pesmi hipna zaznava smo neposredna priča osupljivim zaznavam, ki se izogibajoč se soncu plazijo vzdolž časa in čez stoletja tišine prehajajo v komaj verjetno dozdevnost. V prejšnji zbirki je bila tišina grozeča in težka, tu je domala zdravilna, saj je prostor, v katerem pesnik končno lahko prisluhne svojim mislim in najde mir sredi svetovnega kaosa, odrešujoč. Svet, v katerem živimo, je krut in neusmiljen, zdi se, da je obrnjen na glavo. Aleš Učakar ga opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva, ko na koncu pesmi chiaroscuro zapiše: »To je ta naš svet, premalokdaj ga obžari oko, da se razpeni v brezdanje nebo.« Čustveno doživetje ponuja le priložnost, da premisli svoje osebno doživljanje. Resničnost ne more zares prodreti v pesem, večinoma se le sprehaja po površini, saj pesnik šele po doživetju išče smisel v lastni izpovedi. Nastanek pesmi in sama pesem sta navadno skrivnost, ki se ji lirski subjekt lahko približa le v globoki kontemplaciji s seboj. Ne le, da izostri čustva in z enigmatičnim besedilom vzpostavi kompleksno besedilo, ki tudi od bralca zahteva pozorno branje, temveč vanj vpne tudi drugačno, izvirno, v lirično govorico uprizorjeno pripoved. V mnogih tradicijah je enakonočje magičen čas spodbujanja k povezovanju z naravo in notranjo preobrazbo. Simbolizira popolno ravnovesje med svetlobo in temo, dnevom in nočjo. Označuje prelomno točko v naravi, ki prinaša harmonijo, prenovo in enakopravnost nasprotij – jin in jang. Pomladno enakonočje simbolizira rast in novo življenje, jesensko pa hvaležnost in opuščanje starega. V tem kontekstu naslov zbirke namiguje na trenutek mirovanja ali prevešanja, kar se v pesmih zrcali skozi motiviko čakanja in minevanja časa. V prejšnji zbirki je bil pesnik ranljiv, podvržen bolečini in propadu kot svet okoli njega, v tej je vzpostavil ravnovesje. Navidezno prikrita erotika v pesmi vrata tvojega doma se vrne kot uteha, ki vsaj za trenutek zapolni bivanjsko praznino: ko »zavesa obarva stanovanje v dom … da lahko pridem k tebi tudi na vlažen dan / in da mi ni treba oditi, kadar bi raje ostal.« Primerjava med zbirkama Naposled in Enakonočja razkriva zanimiv pesniški obrat, kjer se Učakarjev temačni nihilizem preobrazi v iskanje krhkega miru. Od kaosa k redu. V obeh zbirkah uporablja nekatere ključne motive, ki pa v vsaki knjigi dobijo drugačen pomen. Pri prvi prevladuje mrak, svetloba je varljiva ali ugaša pod težo civilizacijskega propada, kar simbolizira konec in brezizhodnost. V drugi sta v dialogu svetloba in tema. Ni več boja za prevlado, temveč sprejemanje, da ena brez druge ne obstajata, saj motiv sončnega obrata postane simbol za trenutek, ko se obe sili srečata v mirovanju. V zadnji pesmi fermijev paradoks avtor črpa iz zgodovine spomina, iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled. Njegovi poetični razmisleki razumljivo odpirajo premislek o vsem, kar v današnjem turbulentnem času sprejemamo kot samoumevno. Pri upesnjevanju drobcev zgodb, ki so tematsko tako sodobno aktualne kot univerzalno človeške, hodi po tenki napeti vrvi, kjer prihajajo na površje najbolj ekspresivne podobe in čustva. Vsaka pesem v zbirki Enakonočja prinaša ogromno, treba je le do zadnjega verza potovati po njej in jo odkrivati kot neraziskano pokrajino. »Kje vendar sploh je kdorkoli?«

Evropsko Jezuitsko združenje za begunce JRS je globoko zaskrbljeno zaradi glasovanja v Evropskem parlamentu o novi zakonodaji o vračanju. Besedilo, dogovorjeno na podlagi poročevalca, poslanca Azmanija, je nastalo kot kompromis, ki so ga podprle različne politične skupine. Kmalu se bodo začela tristranska pogajanja, v katerih bodo sodelovali Svet, Evropski parlament in Evropska komisija, njihov izid pa bo končno besedilo uredbe, kot jo je prvotno predlagala Evropska komisija. JRS Evropa je že od začetka zakonodajnega postopka izražalo zaskrbljenost glede tega zakonskega akta. Zdaj so globoko zaskrbljeni zaradi nekaterih določb, ki bodo povzročile trpljenje in kršitve človekovih pravic. Izjavo je v oddaji predstavil direktor Jezuitskega združenja za begunce (JRS) Slovenije, p. Robin Schweiger.

Še drugi poudarki iz oddaje: - V Pomurju zaradi demografskih sprememb ustanavljajo demografsko skupino. - Zdravstveni dom Postojna se pripravlja na vzpostavitev satelitskega urgentnega centra. - V Novi Gorici razburjenje zaradi predvidene pripojitve kulturnega doma zavodu GO!2025. Napovedujejo celo referendum. - Arboretum Volčji potok vabi z razstavo cvetja.

Nicolasa Hermana so v času tridesetletne vojne v 17. stoletju ujeli Nemci. Obtožili so ga vohunjenja in ga obsodili na vislice. On pa je svojim krvnikom mirno izjavil, da se smrti ne boji, ker je njegova vest čista. Bil je tako prepričljiv, da so mu verjeli in ga izpustili. Herman je čez nekaj let vstopil v red bosonogih karmeličanov v Parizu, kjer je dobil meniško ime brat Lovrenc od Vstajenja. Kmalu po njegovi smrti so njegovi sodobniki zbrali njegove misli v knjigi, ki zaradi predanosti in zaupanja, navdihujejo še tri stoletja pozneje. Tudi Robert Prevost, zdajšnji papež Leon XIV. je rekel, da je to knjiga, ki ga je življenjsko zaznamovala. Besede meniha, ki je bil samostanski kuhar in čevljar, nagovarjajo tudi nekrščanske kroge. Zakaj raste zanimanje za to knjigo, ki je z naslovom Življenje v božji navzočnosti nedavno izšla v ponatisu s papeževim predgovorom pri založbi Salve?

Združene države Amerike in Iran naj bi dosegli napredek v pogovorih o podaljšanju prekinitve ognja. Kmalu naj bi se začel tudi nov krog pogajanj o trajni rešitvi, mediatorji pripravljajo kompromisni predlog za tri občutljiva področja: Hormuško ožino, jedrski program in povračila vojne škode. Ameriški predsednik Donald Trump meni, da se bo vojna kmalu končala. Ostali poudarki: Cene energije se kljub bližnjevzhodnemu konfliktu ne bodo zvišale toliko kot leta 2022, meni direktor Elesa Birokracija in protekcija domačih podjetij težavi slovenskih gospodarstvenikov v Avstriji V Borovnici ljudje od noči čakali za vpis k novi družinski zdravnici

Da je danski humor nekaj posebnega, je najbrž jasno že vsem ljubiteljem skandinavskega filma, a ko svoje ustvarjalne moči združijo režiser in scenarist Anders Thomas Jensen ter igralca Nikolaj Lie Kaas in Mads Mikkelsen, ta pojem dobi povsem nov pomen. Razsežnosti njihove, milo rečeno, neobičajne domišljije presežejo vsakršna pričakovanja in vedno znova – Zadnji viking je že njihov šesti skupni celovečerec – premaknejo mejo še sprejemljivega malček naprej. Osrednja zgodba, o kateri je težko povedati veliko, ne da bi razkrili preveč, se tokrat vrti okoli dveh bratov. Prvi, Anker, je kriminalec, ki se po petnajstih letih vrne iz zapora, drugi, Manfred, že tako nekje na avtističnem spektru, pa je medtem razvil še disociativno motnjo identitete in se ima za Johna Lennona, pri čemer vztraja z izjemno destruktivnimi potezami, saj se ob rojstnem imenu recimo impulzivno zabriše skozi okno v drugem nadstropju. Njuno sodelovanje je tako že od začetka obsojeno na kopico črnohumornega kaosa, a popolnoma neizogibno, saj Manfred/John edini ve, kje je zakopan Ankerjev ukradeni denar. Kmalu se jima pridružijo še štirje stanovalci psihiatrične klinike, ki trdijo, da so člani skupine Beatles ali Abba – odvisno od trenutka –, za petami jima je pohlepni in nasilni Ankerjev pajdaš, pot pa jih vse skupaj vodi v njuno rojstno hišo, v kateri seveda ne gre brez zloveščih asociacij in spominov. Če bi gledalec želel poloviti prav vse dogajalne niti, bi si film najbrž moral ogledati večkrat zapored, vendar to za čuda filmu prav nič ne škoduje. Kakor tudi ne pestra mešanica žanrov, ki se v divjem ritmu prepletajo od dobesedno pravljičnega okvira zgodbe pa vse do brutalno črne komedije z elementi kriminalke in krvave psihološke drame, v čemer je Jensen enostavno vrhunski. Posebej navdušujoča je dramaturgija samega dogajanja, saj gledalca kar nekajkrat prebrisano zavede in šele čisto ob koncu spretno razkrije vse manjkajoče koščke sestavljanke ter osvetli zgodbo s čisto novega zornega kota. Mojstrsko sta svojo nalogo opravila tudi Nikolaj Lie Kaas kot Anker in predvsem izjemni Mads Mikkelsen kot Manfred/John – absurdnost njunih likov preprosto nima pomanjkljivosti. Film Zadnji viking je bilo na lanskem Liffu mogoče videti v sekciji Predpremiere, čeprav bi se prav lahko znašel tudi med Ekstravagancami, saj kljub zelo univerzalnemu sporočilu o bratski ljubezni in številnim presežkom sodi med tovrstne filmske posebneže, ki zahtevajo nekoliko bolj specifične gledalce. Piše: Gaja Pöschl Bere: Maja Moll

V Sežani že leto dni po zadnji podražitvi. Drugi poudarki: - V projekt Severnojadranske vodikove doline vključena tudi Ilirska Bistrica. Kako ji bo uspelo pri energetski oskrbi in česa se lahko nauči? - Kmalu obnova ceste med Vodicami in Mostami. - Murskosoboški otroci vedo, da je odpadno lahko uporabno. Kaj so ustvarili iz odpadnih telefonov? - Mladinski pevski festival v Celju praznuje že 80 let.

Potem ko se je drugi cikel mariborskega participativnega proračuna zaradi občinskih finančnih težav zavlekel za dve leti, mestni odločevalci zdaj zagotavljajo, da je uresničevanje projektov le pri koncu. Kmalu naj bi se začel tudi nov krog izbiranja projektov, proces pa želijo z novimi digitalnimi rešitvami še približati občanom.

Končni izidi državnozborskih volitev bodo znani dopoldne, uradni pa najpozneje čez en teden. Včerajšnji pogovori predsednikov strank pri predsednici republike pričakovano niso prinesli odgovora, kdo bo oblikoval vlado. Druge teme: - Goriva bodo dražja, točenje odslej brez omejitev - ZDA še naprej grozijo Iranu, ki zanika pogajanja - Nacionalno preverjanje znanja letos s spremenjenimi pravili

Še drugi poudarki iz oddaje: - V Hrastniku bodo v dveh letih zgradili 84 najemnih stanovanj. - Na Belvederju nad Izolo bodo uredili krožišče in sanirali vozišče. - V Knežaku pripravili predstavitev Regijskega parka Snežnik. - Na Ajdovskem lani našteli skoraj za tretjino več kaznivih dejanj.

Današnja feministična scena v Sloveniji je začela nastajati sredi 80. let prejšnjega stoletja, ko so se pojavile prve avtonomne ženske skupine. Konec leta 1984 je začela delovati ženska sekcija pri Sociološkem društvu v Ljubljani. Kmalu zatem pa je nastala feministična skupina Lilit, ki je konec 80. let seznanjala slovensko in jugoslovansko javnost z raznolikostjo ženskih identitet, govorom o enakosti spolov in novimi aktivističnimi pristopi. Sekcija Lilit, ustanovljena je bila pri ŠKUC-Forumu, si je med drugim prizadevala za obstoj varnega ženskega prostora, ozaveščanja javnosti o položaju žensk, za povezovanje žensk v regiji in za pomoč ženskam, ki so žrtve intimnopartnerskega nasilja. Ob mednarodnem prazniku žensk smo v oddaji Sledi časa spregovorile o zgodovini tega edinstvenega ženskega gibanja, pod pokroviteljstvom katerega je nastal tudi prvi SOS telefon za pomoč ženskam in otrokom žrtvam nasilja, ki obstaja še danes. Svoje spomine bosta strnili prevajalka Mojca Dobnikar in pisateljica Suzana Tratnik. Oddajo je pripravila in vodila Tita Mayer.

Tina Modotti, ki se je pred 130 leti rodila v Vidmu v Italiji, danes velja za pomembno ustvarjalko moderne fotografije 20. stoletja. In vendar je njen inteziven in dovršen umetniški opus nastajal le dobrih sedem let. Kmalu zatem je kot članica mehiške komunistične partije postala prepoznavna figura revolucionarnega gibanja – in fotografijo je povsem opustila. Kot najstnica se je preselila v Združene države Amerike in se preizkusila kot gledališka in filmska igralka, njen ustvarjalni in politični preobrat se je zgodil v Mehiki dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tam je vstopila v krog umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Diego Rivera in Frida Kahlo. Ključno vlogo pri njenem razvoju je imel ameriški fotograf Edward Weston. Po izgonu iz Mehike se je vključila v delo Mednarodne rdeče pomoči. Njena pot jo je vodila v Sovjetsko zvezo in nato v Španijo, kjer je med državljansko vojno delovala v podporo republikanski strani. Povsem se je posvetila političnemu organiziranju, revolucionarnemu in humanitarnemu delu, zato se k fotografiji ni več vrnila. Posebno zanimivo je, da je del svoje zapuščine – fotografije in drugo gradivo – v Moskvi zaupala tržaškemu Slovencu, revolucionarju in povojnemu politiku Ivanu Regentu. Prav po zaslugi teh vezi ima tudi slovenski prostor pomembno, čeprav pogosto prezrto mesto v zgodbi Tine Modotti. gost: dr. Miklavž Komelj, poznavalec njenega dela, ki je izbrskal umetničino zapuščino v Sloveniji  fotografija: Wikipeida, Tina Modotti by Jane Reece c. 1919

Oddaja Sledi časa bo tokrat nekoliko drugačna. Pa ne le zaradi državnega praznika, temveč tudi zato, ker je slovenski kulturni prostor pred kratkim izgubil velikega človeka. 2. februarja, le dober mesec pred svojim 90. rojstnim dnem, je umrl Miroslav Košuta, pesnik, dramatik, eden ključnih varuhov slovenske besede v tržaškem prostoru, sicer pa nekaj časa tudi novinar na RTV Ljubljana. Kmalu potem, ko je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, je bil Miroslav Košuta gost oddaje Razkošje v glavi, ki vam jo v spomin in poklon pesniku ponujamo v poslušanje.

Proteini so tiste drobne molekule, brez katerih življenje, kot ga poznamo, sploh ne bi bilo mogoče. Omogočajo gibanje, prenos kisika, delovanje celic in še marsikaj.A danes znanstveniki ne raziskujejo več le proteinov, ki jih je ustvarila narava, temveč vse pogosteje tudi takšne, ki jih načrtujejo povsem na novo. Med njimi je tudi dr. Ajasja Ljubetič s Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki raziskuje umetne proteinske strukture in razvija prve popolnoma načrtovane proteinske motorje, nekakšne nanorobotke, zgrajene iz proteinov. Decembra je za svoje delo prejel prestižna sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev raziskovalne poti, ki mu bodo v naslednjih letih omogočila, da to drzno idejo razvije še korak dlje. Kako sploh načrtujejo proteine, zakaj so proteinski motorji tako velik izziv in kam vse lahko to področje vodi v prihodnosti, je pojasnil v tokratnih Podobah znanja. Ajasja Ljubetič je kot strokovni sodelavec pripomogel tudi k nastanku serije o proteinih v okviru poljudnoznanstvene oddaje Frekvenca X na Valu 202. Vabljeni k poslušanju oddaj, v katere je vključen tudi intervju z Nobelovcem Davidom Bakerjem. Prvi del: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/174912338 Drugi del: https://val202.rtvslo.si/podkast/frekvenca-x/31057643/174914397 Tretji del: https://podcasti.si/frekvenca-x/ep/proteini-gradniki-zivljenja-33-pred-nami-je-izjemno-obdobje-raziskovanja-ved-o-zivljenju/ Foto: Kemijski inštitut

Gospa Veronika Šlander že vse življenje rada piše, tako da je bil tudi odgovor na vprašanje, s čim si bo zapolnila čas v pokoju, tako rekoč na dlani. Kmalu se je pridružila skupini za pisanje na Univerzi za tretje življenjsko obdobje. Na lanskem natečaju Mestne knjižnice Ljubljana, ki ga organizira v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije in nosi naslov Zgodbe mojega kraja, lanski podnaslov je bil Najprej štalca, potem pa kravca, namenjen pa je starejšim od 60 let, se je zgodba Trnova pot do doma Veronike Šlander uvrstila med deset najboljših. Da pa ni pisanje edina ljubezen gospe Veronike Šlander, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Podražitev parkiranja pred bolnišnico v Izoli razburja uporabnike - Lovci v Braslovčah morajo zaradi odločitve inšpektorja porušiti kozolec. - Izzivi Regijskega parka Pohorje. - V Logatcu zbirajo sredstva za nakup snežnega topa.

Kmalu bo minilo leto dni, odkar je bila javnosti predstavljena ena izmed različic klepetalnega robota Grok. In v zadnjih dneh je vnovič pestro. Grok kot umetna inteligenca, pogovorni program, podoben ChatGPT-ju, zna odgovarjati na vprašanja, razlagati zapletene teme in analizirati informacije. Razvilo ga je podjetje xAI Elona Muska. Grok ne deluje le kot sogovornik. Zna tudi ustvarjati in spreminjati fotografije ter videoposnetke. To pomeni, da lahko ustvari povsem nove prizore ali spremeni obstoječe posnetke tako, da delujejo resnično. Prav zaradi tega strokovnjaki opozarjajo na nevarnost zavajanja in poudarjajo, da je treba takšne vsebine vedno dodatno preverjati. Tematiko nam bo podrobneje razložil dr. Vitomir Štruc, ki je eden tistih, ki v laboratoriju za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko skušajo prepoznati globoke ponaredke.

Najprej so bili sonce, dež, grom in strela, potem je bil ogenj ... Kmalu so prišli ljudje, ki so ogenj zanetili in sedli okrog njega. Sedeli in modrovali so na prostem, pod milim nebom in v jamah, v katerih je ostalo veliko sledi dima. Ognjišče se je velikokrat razvnelo v požar, kot zgodbe, ki so razplamtevale domišljijo in razvezale jezike, prepletale polifonijo glasov v pletenice dolgih pripovedi. Zgodba ujetega sonca, gorčega ognja in ukradene lune se je nadaljevala. Ker je bilo ljudi strah, so prižgali bakle, zato da bi v temnih nočeh na zemlji zasijala ognjeno topla in srebrno modrikasta mesečina. Potem so gradili domove in vanje prinašali luč in ogenj: z oljenkami, s svečami, petrolejkami. Prišlo je stoletje plinskih svetilk, žarnic, električnega toka, zatem stoletje odvisnosti od električne energije in pojava svetlobnega onesnaževanja. Seveda zgodbe še ni konec ... Sogovormik: zgodovinar Uroš Dokl, ki je napisal knjigo Kako je bilo, ko še ni bilo elektrike (ilustracije Toni Buršić, Založba Aristej)  fotografija: Wikimedia Commons

Drugi poudarki: - V Posavju je brezposelnost majhna, a skrbi neugodna struktura brezposelnih; gospodarstveniki pa za prihodnje leto niso optimistični. - Mariborski Hotel City ima novega lastnika. Kupilo ga je ljubljansko podjetje HCMB, ki v Mariboru na hotelskem področju ni novinec. - "Dialog treh pokrajin" so v Pomurskem muzeju naslovili razstavo, ki govori o manj znanih, a pomembnih posameznikih iz Pomurja, Posavja in z Ribniškega. - So grafiti estetska družbena kritika ali vandalizem?! Odgovor morda ponudi razstava v Notranjskem muzeju Postojna.

Slovenija je brez guvernerja Banke Slovenije že 11 mesecev, kar je tudi rekord med državami z evrom, glavni vzrok pa politično merjenje moči med predsednico republike in vlado. V prihodnjih minutah naj bi izvedeli, kdo so novi mogoči kandidati za guvernerski položaj. Drugi poudarki: - V Londonu se začenjajo pogovori Ukrajine in njenih evropskih zaveznic o najnovejšem besedilu ameriškega mirovnega predloga. - Po ameriških kritikah v novi strategiji nacionalne varnosti v Berlinu odgovarjajo: Združenim državam je cilj vmešavanje v evropske notranje zadeve. - Policisti v prazničnem decembru pozivajo k odgovornemu uživanju alkohola ter k previdnosti pri uporabi petard.

Celjski nogometaši v četrtem krogu konferenčne lige gostujejo v Olomucu na Češkem. Celjani so po treh krogih neporaženi in so med vodilnimi moštvi tega tekmovanja. Kmalu pa se bo začela sezona regionalne lige v košarki na vozičkih, v kateri bo naslov branila slovenska ekipa.

V teh temačnih jesenskih dneh ponavljamo oddajo o očem skriti energiji – o elektriki in elektrifikaciji Slovenije. Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica in tako rekoč za vedno pregnala temo z naših domov. Kmalu so z elektiko tudi poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti.

8. septembra je minilo sto let, odkar se je v Ljubljani rodil Štefan Planinc, akademski slikar in dolgoletni profesor na akademiji za likovno umetnost. Velja za enega najpomembnejših slovenskih slikarjev fantastične in nadrealistične figuralike, bil je tudi mojster knjižne ilustracije. Leta 1948 je ob delu in šolanju na gimnaziji v Ljubljani obiskoval slikarsko sekcijo Kulturno-umetniškega društva Franceta Marolta, ki jo je vodil Marij Pregelj. Potem se je vpisal na akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. Gojmirju Antonu Kosu. Študij je končal na slikarski specialki pri prof. Mariju Preglju. Od leta 1974 je poučeval na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot docent in od leta 1984 kot redni profesor. Za svoje delo je prejel veliko nagrad, med njimi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Jakopičevo nagrado, leta 2008 pa nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo. Štefan Planinc je leta 1985 v studiu Radia Slovenija posnel razmišljanje o svojem življenju in ustvarjanju.

Javni holding Maribor bo čez nekaj dni upihnil peto svečko. Ob obletnici pripravlja od 25. avgusta do 5. septembra na mariborskem Glavnem trgu dan odprtih vrat oziroma predstavitev vseh podjetij iz skupine. Ob tej priložnosti smo gostili direktorja Andreja Rihterja; med drugim je razkril, kakšno je poslovanje holdinga in posameznih podjetij in kako bodo v prihodnje poskrbeli za boljši javni servis.

Notranje ministrstvo bo predvidoma v prihodnjih dneh podpisalo pogodbo s podjetjem Leonardo za nakup dveh helikopterjev za nujno medicinsko pomoč. Kot je na nekatere pozive k razveljavitvi razpisa za nakup odgovoril minister Boštjan Poklukar, so bili postopki izvedeni pregledno in zakonito. Kot je dodal, pritožbe na javno naročilo ni bilo in da je zadeva pravnomočna, poudaril pa je še, da je bila stroka maksimalno upoštevana v svojih zahtevah. Na odločitev se je sicer zvrstilo več kritik, prijavo je v zvezi z razpisom dobila tudi Komisija za preprečevanje korupcije, ki je zato uvedla predhodni preizkus. Več po teh poudarkih oddaje. Druge teme: - Med razpravami o varnostnih jamstvih za Ukrajino se nadaljuje ruski vojaški pritisk na državo. - V napadih Izraela v Gazi doslej ubitih več kot 2 tisoč čakajočih na pomoč. - Sinji Vrh nad Ajdovščino do petka gosti 31-o likovno kolonijo Umetniki za Karitas.

Kmalu bo minilo dve leti od katastrofalnih poplav, ki so prizadele Slovenijo in povzročile ogromno škodo, ta pa še ni v celoti sanirana. Finančni minister Klemen Boštjančič je dejal, da so za obnovo skupno namenili milijardo 174 milijonov evrov, med drugim tudi za odškodnine lastnikom hiš. Še več denarja, dve milijardi evrov in pol, je za sanacijo predvidenega do leta 2028. Počasneje pa napreduje vzpostavitev protipoplavne zaščite, ukrepom, kot so zadrževalniki vode, pa nasprotujejo nekateri kmetje in civilne pobude. Drugi poudarki: - Izrael v Gazi napadel stavbo z osebjem Svetovne zdravstvene organizacije. - Nemčija in Danska za vzpostavitev centrov za vračanje zavrnjenih azilnih prosilcev iz Evropske unije. - Povprečna plača ob pomanjkanju kadrov še naprej raste.

Šla je skozi izčrpavajočo ločitev, se drugič poročila, zatem pa se ji je v kratkem obdobju svet postavil na glavo. Zaradi hude poškodbe kolena je bila prisiljena končati kariero učiteljice smučanja. Med okrevanjem je izvedela, da ima raka na dojki. Kmalu zatem je prestala še operacijo črevesja. Obenem pa je njen mož dobil diagnozo: Parkinsonova bolezen.Njena gorenjska trma in privzgojen odnos do življenja sta jo gnala prek obupa. Da bi se čustveno in telesno sestavila, se je odpravila na 4000 kilometrov dolgo kolesarjenje od jezera Tahoe v Kaliforniji, kjer živi, do La Ventane na mehiški obali, kjer imajo družinsko počitniško hiško. Kolesarila je pri temperaturah pod ničlo in pri 40 stopinjah, po makadamu nacionalnih parkov in po asfaltu tik ob prehitrih priklopnikih, spotoma pa premagala blizu 50.000 metrov višine. "Vožnja po samotni cesti, kjer mi ni bilo treba paziti na promet ali kar koli drugega, je omogočala, da so mi glavo polnile misli in spomini. Spominjala sem se. Predelovala. Odstranjevala bolečine iz preteklosti. Premikanje naprej po cesti je bilo moja odrešitev." Zapiski: osebna spletna stran, knjiga Naj se vrti, Alenka Vreček na Instagramu.

Kmalu bo minilo 13 let uporabe zakona o odvzemu nezakonito pridobljenega premoženja. V tem času je bilo pravnomočno odvzetega za manj kot dva milijona evrov premoženja. Malo. Da bi ti postopki postali učinkovitejši, je vlada pripravila novelo zakona, ki pa ne prinaša bistvenega, tj. znižanja meje za sprožitev finančne preiskave. Ta ostaja pri 50 tisoč evrih, čeprav se je tožilstvo zavzemalo za znižanje na 30 tisoč, pravosodna ministrica celo na 10 tisoč evrov. Odpravlja pa se izključna pristojnost okrožnega sodišča v Ljubljani za obravnavo tožb te vrste. Zakaj so postopki neučinkoviti, katere so ključne težave in ali jih novela zakona lahko odpravi? O tem v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Aleksandra Spasojevič, sekretarka, ministrstvo za pravosodje; Helena Miklavčič, generalna sekretarka, vrhovno sodišče; Barbara Lipovšek, državno tožilstvo; Blaž Kovačič Mlinar, odvetnik.

Zdravo! V tokratni epizodi se najprej z nostalgijo ozremo na različne načine shranjevanja podatkov – od disket in papirja do sodobnih trdih diskov. Kmalu pa se spomnimo, da je prav danes »najbolj depresiven ponedeljek v letu« in upamo, da ga ob poslušanju naših (rahlo zmedenih) razglabljanj o življenju, vesolju in sploh vsem preživljate vsaj malce bolj veselo. Med drugim se poigravamo z idejo, ali bi prihodnje tehnologije morda lahko omilile negativna čustva ali celo pomagale pri zdravljenju depresije. Omenimo tudi smučarske skakalnice, solze, Marvina, pajke, metamorfoze, morje in še marsikaj. Če potrebujete pomoč ali le pogovor, se obrnite na nekoga, ki mu zaupate – in ne pozabite, da tudi na najsivšem dnevu lahko najdete kanček svetlobe.

Po seji ekonomsko-socialnega sveta bo kmalu jasno, koliko bo znašala nova minimalna plača. Tako delodajalci kot delojemalci so ob tem kritični do predloga nepremičninskega davka. Sindikati imajo več pripomb tudi na osnutek zakona o visokem šolstvu, ki med drugim spreminja financiranje visokega šolstva. Drugi poudarki oddaje: - Izraelski varnostni kabinet vladi predlagal potrditev dogovora o prekinitvi ognja v Gazi - Rusija in Iran bosta predvidoma v prihodnjih urah sklenila sporazum o strateškem partnerstvu - Jeklarska skupina SIJ s Savdsko Arabijo sklenila sporazum o 1,5 milijarde evrov vredni naložbi

Poslanke in poslanci že več kot šest ur razpravljajo o predlogu opozicijskih SDS in NSi za razrešitev predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Očitajo ji kršenje poslovnika, ustave in zakonov ter neprimerno vedenje. Urška Klakočar Zupančič je vse očitke zavrnila, v bran ji je stopila koalicija. Kmalu se bo začelo tajno glasovanje o predlogu za razrešitev, ki pa je ni pričakovati. Poslanke in poslanci bodo v nadaljevanju seje odločali o predlogu predsednika vlade Roberta Goloba, naj nova ministrica za digitalno preobrazbo postane Ksenija Klampfer. Drugi poudarki oddaje: - Napoved premiera Goloba glede nepremičninskega davka sproža pomisleke in vprašanja - Združeni narodi pozivajo k čimprejšnji preiskavi zločinov Asadovega režima v Siriji - Viri ukrajinske obveščevalne službe potrdili vpletenost v umor ruskega generala

V tokratni epizodi štartamo z debato o modrem in belem e-Golfu, v kader padeta kit in lonec petunij, kar pričara pravo štoparsko žurersko vzdušje, medtem ko se prepotenim mislim prileže finska savna. Ključni pripomoček za preživetje v galaksiji je zopet zvita brisača, željo pa tokrat pošljemo daleč, daleč stran. Kmalu za tem, ko se spomnimo preteklih podvigov, ugotovimo, da je kaos v nas samih ter se zatečemo h knjigam za samopomoč, za konec pa vam želimo da se imate lepo in da se imate radi ... in da tokrat mislite nase in kupite vsa darila zase!

Kakšno priznanje slovenski znanosti pomeni skorajšnje polnopravno članstvo Slovenije v CERN-u? Slovenski znanstveniki s to vodilno svetovno institucijo na področju fizike osnovnih delcev sodelujejo že več desetletij in so prispevali tudi k njenim najpomembnejšim odkritjem. Polnopravno članstvo pa v CERN-u ni je priznanje njihovemu delu in omogočanje nadaljnjega razvoja, pač pa tudi priložnost za slovenska podjetja. Kako gospodarsko sodelovanje s CERN-om še povečati? Tudi o tem v Studiu ob 17.00. Gostje: dr. Jure Gašparič, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in inovacije; Samo Tuma, predstavnik za gospodarsko sodelovanje v CERN-u; prof. dr. Borut Paul Kerševan, Inštitut Jožef Stefan in Fakulteta za matematiko in fiziko; Marjana Majerič, Gospodarska zbornica Slovenije.

V parlamentu je predlog novega plačnega zakona, ki bo javnim uslužbencem prinesel višje plače in hkrati nekoliko spremenjene pravice oziroma poti do njih. Katere spremembe se obetajo, koliko bo stal nov plačni sistem in kaj kljub dveletnim pogajanjem še vedno ostaja nespremenjeno, o tem v Studiu ob 17-ih. Gostje: Klemen Boštjančič, minister za finance; Mojca Ramšak Pešec, državna sekretarja na Ministrstvu za javno upravo; Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja; Jakob Počivavšek, vodja Pogajalske skupine reprezentativnih sindikatov javnega sektorja.

Več kot 140-im državam, ki so priznale Palestino, so se danes pridružile Norveška, Irska in Španija. Vse poudarjajo, da je odločitev del mirovnih prizadevanj. Kot je ob tem dejal španski premier Pedro Sanchez pri priznanju palestinske države ne gre le za zgodovinsko pravičnost in potrditev legitimnega prizadevanja Palestincev, ampak je to nujno za dosego miru. Drugi poudarki oddaje: - Evropski obrambni ministri v Bruslju o dovoljenju Ukrajini, da lahko orožje iz članic Unije uporabi za napade na rusko ozemlje. - Slovenski zdravniki kot prvi na svetu potrdili koristnost zdravljenja bolnikov s tveganjem za motnje srčnega ritma s katetrsko ablacijo. - V Narodni in univerzitetni knjižnici pred nocojšnjo akademijo ob 250-letnici odprli razstavo o vsem, kar so delali do zdaj in s pogledom v prihodnost.

Oči mednarodne javnosti so uprte na Bližnji vzhod, kjer poleg vojne v Gazi med drugim povzročajo zaskrbljenost vse bolj napeti odnosi med Izraelom in Iranom. Ameriški predsednik Joe Biden je v prepričanju, da bo Iran prej ali slej napadel Izrael, posvaril uradni Teheran, naj tega ne stori. Kot je dejal, bodo Združene države branile Izrael ob morebitnem napadu, ki ga je Iran napovedal kot povračilni ukrep po nedavnem izraelskem napadu na iranski konzulat v Damasku. V oddaji tudi: - Iz haitijske prestolnice od začetka marca zbežalo 95 tisoč ljudi - Socialni demokrati bodo na kongresu izbirali novo vodstvo stranke - Policisti pozivajo motoriste k obnovitvi znanja pred začetkom sezone

V Gazi ni človeka, ki bi imel dovolj hrane; med dvema milijonoma prebivalcev je skoraj tretjina na pragu najhujšega stradanja, svarijo v Svetovnem programu za hrano. Večina članic Unije ne podpira predloga, da bi zaradi očitkov o kršitvah človekovih pravicah pregledali in morda zamrznili sporazum z Izraelom. Druge teme: - Novi ukrepi Bruslja: sankcije tudi proti skrajnim izraelskim naseljencem na Zahodnem bregu, dodatna pomoč Ukrajini - Novela zakona o financiranju občin: župani imajo več pripomb, pozdravljajo možnost dodatnega zadolževanja - Pitna voda v slovenski Istri ostaja žgoča tema. Za ureditev vodnega zajetja naj bi potrebovali še desetletje.

Iztoka je pred približno 15 leti izgorelost zaradi prenapornega dela v enem od večjih slovenskih podjetij prisilila k odločitvi, da v svojem življenju nekaj radikalno spremeni. Že od otroških let je gojil željo po obisku Brazilije, ki si jo je uresničil ob tej priložnosti. Sprva si je sicer nameraval vzeti nekaj mesecev za oddih in nujno regeneracijo, nato pa naj bi se vrnil na svoje prejšnje delovno mesto, tako so bili tudi dogovorjeni. Kmalu je ugotovil, da ga življenje v Južni Ameriki duhovno bolj izpolnjuje, predvsem pa manj obremenjuje. Zdaj opravlja delo turističnega vodiča po državah Južne Amerike.

Kmalu uredimo spletno trgovino za nov fejmrč, do takrat pa ga lahko kupite na predstavah ali pa nam pišite na naš mail podcast.fejmici@gmail.com Prihajajoče predstave: https://www.eventim.si/si/izvajalec/fejmici-sama-sta-najboljsa-2662/profile.html Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: warehousecollective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk