Evropa osebno

Diego Reyes je Gvatemalec, ki že 8 let živi v Estoniji. Iz Gvatemale se preselil pri 24 letih najprej na Finsko, potem v Latvijo, nazadnje pa ga je pot pripeljala v Estonijo, kjer danes živi in dela. V tej baltski državi najbolj ceni varnost in umirjenost, vseeno pa pogreša dogodivščine, ki jih, kot pravi, lahko doživiš samo v Gvatemali in ostalih državah Latinske Amerike. Prepričan je, da bo ostal v Talinu vsaj na papirju, potovati pa si želi po vsej Evropi. Če pa se bo že preselil, pa bi izbral Slovenijo.Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Luna Sánchez je plesalka in koreografinja. Doma je iz Cádiza, deluje v Madridu. Španija ponuja veliko priložnosti za sodoben ples, predvsem v prestolnici. Pogreša domače morje, zadovoljna je s kariero in življenjem, motijo pa jo draga stanovanja in politični boji, pogosto zabeljeni s fašizmom in homofobijo. *Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

V tokratni Evropi osebno predstavljamo latvijskega biologa, znanstvenika in podjetnika Janisa Jaska, ki se je pred približno petimi leti odločil, da je dovolj, da na univerzi spreminja denar v znanje in zdaj poskuša znanje spremeniti v denar. S kolegi ustanovili startup Weedbot, pod okriljem katerega so zasnovali kmetijskega robota, ki s pomočjo umetne inteligence in laserjev odstranjuje plevel. Prvi weedbot iz Latvije od te pomladi že uspešno odstranjuje plevel med korenjem na angleških njivah. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije. 

Hrvoje Kovačević je eden izmed kovačev misli. Tako bi lahko prevedli ime zagonskega podjetja MindSmiths, ki ga je pred osmimi leti skupaj s kolegi računalničarji ustanovil v Zagrebu. Ukvarjajo se z umetno inteligenco, predvsem z nišnimi storitvami. Misli in ideje kujejo v prostorih nekdanje tovarne WC-papirja.Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Indre Simanaitienė je nekdanja BBC-jevka, ki se je po letih bivanja v Združenem kraljestvu vrnila domov - v Litvo. Državo je zapustila, ker je bila lačna novih izkušenj v tujini, ko pa se je želela v Londonu tudi ustaliti, je ugotovila, da so morda pogoji za življenje boljši v Litvi in glavnem mestu Vilni. Opaža, da se tudi veliko njenih prijateljev vrača domov, predvsem zaradi dostopnosti stanovanj, družinskih vezi ter dobrega okolja za skrb in vzgojo otrok. “Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.”

Podali smo se v mesto, kamor so se v času nekdanje Jugoslavije vile kolone. V mesto ob meji, kjer nisi želel, da te miličnik vpraša "imate kaj za prijaviti?". V Gorico, ki je dom tudi Andree Bellaviteja. Teolog, publicist in popotnik, ki je pred dvajsetimi leti na Jakobovi poti prvič začutil, da ne bo več duhovnik. Goričan, ki se je slovenščine želel učiti že ob prihodu, a to takrat ni bilo mogoče. Zdaj je to veliko lažje. Tudi zato, ker je njegova življenjska sopotnica profesorica italijanščine v Ljubljani. Skupaj z Evo Furlan spoznajte zanimivega vodnika, ki zares živi Gorico in njeno širše območje.

Ko so v šestdesetih letih v Ljubljani zgradili široko, vabljivo kolesarsko stezo na začetku Celovške ceste, so se načrtovalci menda zgledovali po nordijskih državah. Vzor sta bila Danska in København. Tam živita Pernille Bussone in Ole Kassow. V organizaciji Kolesarjenje brez starosti skrbita, da starejši ljudje niso prikrajšani za užitke, ki jih nudi mobilnost na kolesu. Evropa osebno bo kolesarski izlet s triciklom. Zaprite oči in se spomnite na svoje prvo kolo. Kakšne barve je?Preberite tudi Kolesarji so kot škorci, avtomobili kot gosiPrisluhnite tudi Mikael Colville-Andersen: Vse ulice bi morale biti kot Værnedamsvej v Københavnu

Številni ga poznajo kot Amerikanca, sicer pa je njegovo ime Justus Reid. Je spletni vplivnež iz Južne Dakote v Združenih državah, zdaj že dve leti prebivalec Zagreba.Pri nas je zaslovel, ko je začel objavljati videe yuga, zdaj pa potuje po Balkanu in regijo predstavlja svetu. Justus je 24-letnik, ki je bil šolan doma, delati je začel pri 14 letih. Sprva je odnašal kadavre povoženih živali, potem se je zaposlil v vojski. Na dan ameriške neodvisnosti leta 2023 je tudi sam postal neodvisen in začel živeti tu. Spoznajte Amerikanca še v drugačni luči v Evropi osebno, v kateri odgovarja tudi na vprašanja: čevapčiči ali hamburger, vino ali rakija, balkanska ali ameriška mentaliteta in yugo ali mustang. Justus Reid je bil gost dogodka Dan družbenih omrezij. Zapiski: spletna stran Amerikanac Instagram profil Justusa

Zadnjo marčevsko soboto se je v Posočju začela ribolovna sezona. Prav Soča, muharjenje in narava nasploh so Laurensa Bubendorferja iz Avstrije že kot majhnega dečka tako začarali, da si je od vedno želel preselili v dolino Soče. In tukaj je že dobrih osem let. Dolini Soče se je pred nekaj leti poklonil tudi z večkrat nagrajenim dokumentarnim filmom Smaragdni raj. Poleg fotografije in snemanja se ukvarja z ribiškim vodenjem, predvsem pa živi svoje otroške sanje. Že jeseni je na ribolov na Bovško popeljal Marišo Bizjak.

Odraščal je v enem največjih mest v Južni Ameriki, v São Paulu, zdaj že dvanajst let živi v Ljubljani. Predstavljamo vam Cuco Valiukeviciusa, glasbenega producenta, strastnega kuharja ter ljubitelja piva in življenja. Nekatere slovenske besede mu še vedno delajo preglavice, recimo "Gospodarsko razstavišče", vendar jezik po več kot desetih letih življenja v Sloveniji obvlada. V pogovoru tudi o odločitvi za selitev v Ljubljano, o njegovem producentskem delu in večjezični družini.

Melinda Liu je novinarka, ki že od leta 1980 živi v Pekingu. Dela za ameriški tednik Newsweek. Pojasni bliskovit vzpon Kitajske in razloge za optimizem navkljub slabšim gospodarskim kazalcem. Zakaj Kitajci sramežljivo občudujejo Elona Muska in kako bi z Donaldom Trumpom lahko celo sklenili trgovinski sporazum.

Prvi lik je mesto, narejeno po meri človeka. Ulice so ozke in počasne, kolo pa je prva in najbolj logična izbira. Drugi lik je prebivalec mesta, v katerem je presenetljivo malo lastnikov avtomobilov. Manj kot 30% ljudi v Københavnu ima avto. Najlažje se je premikati peš, s kolesom ali javnim prevozom. Je København res najbolj kolesarjem prijazno mesto na svetu? Avtor knjige Copenhagenize meni, da je.Preberite tudi članek na MMC.

Kaj imata skupnega španska in arabska kultura? Vsi radi glasno govorimo in zdi se, da ima najbolj prav tisti, ki se najbolj “dere”. Povezuje nas smisel za humor, ki ga ohranjamo tudi v najtežjih trenutkih. In vse se vrti okoli hrane in družine, pravi andaluzijska novinarka Natalia Sancha, ki je specializirana za poročanje o Bližnjem vzhodu. To regijo je vzljubila skozi jezik, arabščino. K učenju arabščine pa sta jo spodbudila arabska dediščina Andaluzije in del otroštva, ki ga je z družino preživela v Alžiriji. Danes živi med Španijo, Sirijo in Libanonom in si med drugim prizadeva za to, da v Evropi arabskega sveta ne bi videli le skozi nikab in terorizem, ker je, pravi, veliko več. Foto: Alexis Haulot

Maria Alejandra Rubio Rojas je v Slovenijo prišla pred slabim letom in pol, in sicer na doktorski študij na Mednarodno podiplomsko šolo Jožefa Stefana. Kot antropologinja sodeluje pri projektu, ki se ukvarja z razmerami za kolesarjenje v mestih, in tudi Bogota, glavno mesto Kolumbije, od koder je doma, je tako kot Ljubljana zelo kolesarsko mesto. Je pa tudi plezalka in filmska ustvarjalka, njen dokumentarni film Bojevnice je bil prikazan na letošnjem Festivalu gorniškega filma. Če je niste spoznali tam, jo boste v Evropi osebno.

Zakaj si se odločil za nas, zakaj Litva? ga velikokrat sprašujejo domačini. Ker je nedotaknjena, podcenjena in krasna, odgovarja Ibro oziroma Curly and Lithuania. Turek, ki se je pred šestimi leti odločil, da bo zaživel v tej baltski državi in njene lepote ter posebnosti predstavil svetu. Vse se je začelo z izzivom, da bo obiskal vsa litovska mesta, zdaj pa se - tudi zaradi podpore skupnosti - preživlja s svojim profilom na Instagramu. Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Romi v Romuniji so druga največja etnična skupnost. Uradno jih je le dobrih 3%, ocenjujejo pa, da je romskega porekla kar okoli 10% ali okoli 2 milijona Romunov. Romi so začeli naseljevati Vlaško in Moldavijo v 14. stoletju, kjer so bili vse od svojega prihoda zasužnjeni. Suženjstvo v Romuniji so ukinili šele leta 1884, a so bili Romi preganjani ali vsaj potisnjeni na rob družbe vse do preloma tisočletja. Integracija Romov v romunsko družbo je proces, ki v Romunij poteka že vse od božične revolucije leta 1989. Zelo počasi, a poteka. Del tega proces je tudi romunska pravoslavna cerkev, ki uradno v svoje vrste do nedavnega ni sprejemala Romov. Dokler niso v duhovniški poklic februarja 2009, točno 153 let po uveljavitvi zakona, ki je končal suženjstvo Romov v Romuniji, posvetili prvega Roma, našega današnjega gosta v Evropi Osebno, Daniela Gango.

Juta Harako je Japonec, ki je pri 35 letih prvič obiskal Evropo. V oddaji razloži, nad čim je v avstrijski prestolnici, kjer je preživel mesec dni, najbolj začuden in česa pri Evropejcih ne razume. Deli pa tudi zgodbo o tem, kako je rešil življenje svoji mami in kako mu je to pomagalo najti življenjsko poslanstvo.

Asena Gedizli je Turkinja, ki že skoraj 9 let živi v Estoniji. V okviru študentske izmenjave je svoje življenje najprej začasno preselila v Talin, nato pa tam ostala. Čeprav o Estoniji sprva ni vedela ničesar, se danes počuti kot županja mesta. Velik del njenega življenja je glasba, pred časom je zato tudi opustila študij in se popolnoma posvetila glasbeni karieri. Med samo potjo pa je zapadla v težke situacije in se, kot pravi sama, izgubila v življenjskem slogu rokovske zvezde. Danes razmišlja povsem drugače, išče nov smisel življenja, glasbeno pa se najraje udejstvuje v talinskem jazzovskem klubu.

Kuhati je Dimitri Chapelle začel kot najstnik. To je bilo vse, kar je lahko počel doma po športni poškodbi. Izšolal se je za slaščičarskega mojstra in videl mnogo sveta. Delal je v elitnih restavracijah, a se je zvezdicam odpovedal v zameno za prosti čas. Njegova strast so dolgi teki po gozdnih stezicah in hribih. Na tekmah v Sloveniji je med najboljšimi tekači. Za še hitrejše čase pa ima preveč rad življenje, vključno s hrano in vinom. Je le Francoz, pravi.Zapiski: Dimitri Chapelle na Instagramu tekaški dosežki slaščičarna, kjer dela

Tessniem Kadiri je mlada 23-letna novinarka iz Nemčije. A njen videz, polt temnejšega odtenka in gosti črni kodrasti lasje, pripovedujejo, da njene korenine presegajo evropske. Njena starša prihajata iz Maroka, kjer je kot otrok preživela dolga poletja. Spominja se toplih noči, preživetih z glasnimi tetami in strici, ki so si med seboj ure in ure pripovedovali zgodbe. In seveda hrane, polne okusov, začimb in brav. V pogovoru z Nežo Borkovič govorita tudi o Evropskem (ne)sprejemanju drugačnosti, njeni odločitvi, da vsakodnevno ne nosi hijaba in obogatitvi, ki jo je v njeno življenje prinesel preplet dveh diametralnih kultur.

Sam Balto je učitelj telovadbe. Motilo ga je, da se učenci ne gibljejo dovolj. Zato je poiskal je rešitev. Organiziral je skupinsko kolesarjenje v šolo. Pri nas temu rečemo bicivlak, v Španiji bicibus, v Združenih državah Amerike pa bikebus. Kjerkoli vozijo, povsod jih spremljajo navdušeni šolarji, starši in učitelji. Bikebus v Portlandu, ameriški zvezni državi Oregon, ki ga vodi učitelj Balto, je navdihnil mnoge posnemovalce. Pot v šolo mora biti varna, še bolje pa je, če je tudi zabavna!Članek na MMC. Sam Balto na Instagramu.

Randy Bresnik je astronavt slovenskih korenin. V vesolju je preživel skoraj 150 dni; med prvo misijo se mu je rodila hčerka, tako da je njeno rojstvo zamudil, druga misija, ki je trajala pet mesecev, pa mu je dala vpogled v to, kakšno je življenje v vesolju. Kako se prhajo, kako trenirajo mišice, kako gredo na stranišče, kaj je bilo najboljše, kar je jedel v vesolju, kaj najslabše in ali v vesolju boli križ?

Alfredo Rodriguez je kubanski pianist, nominiranec za nagrado grammy in glasbeni genij. Za sabo ima zgodbo, ki meji na filmsko: od nezakonitega prebega v Združene države Amerike, do ustvarjanja z glasbenimi ikonami. Alfredo Rodriguez je bil na veliki svetovni turneji, del katere je bil tudi nastop na mariborskem JazzLentu. S Saro Zmrzlak je govoril o univerzalnem jeziku – jeziku glasbe in doživljanju življenja skozi notni zapis. Pa o življenju na turneji in o tem, kako se glasbenik s klasičnim ozadjem znajde v improvizaciji različnih žanrov.Foto: Blaž Črnič

Chu Chai Chu je zgodnje otroštvo preživela v jami na robu puščave Gobi. Pred 800 leti je njen prednik dobil od vladarja goro in vas. Postali so znani kot »jezni ljudi«. Življenje v puščavi je bilo trdo, a hkrati prepleteno z magijo. Živeli so z volkovi in jih častili, saj znajo stopiti skupaj za dosego skupnih ciljev.

Raoul Wijsma je pevec in pisec pesmi, ki ga na Slovenijo veže globoka vez, lepa in žalostna. Prvič je prišel sem, v Prlekijo, kot najstnik in od takrat se vrača. Zadnja leta skupaj s svojo glasbeno skupino Raoul & the Wisemen. Njihov zadnji projekt je bil povezan z zgodbo o povodnem možu, ki jo je zapisal že Valvazor, po njej pa balado napisal tudi Prešeren. Zakaj ima rad sezname, kje vidi razlike med Slovenijo in rodno Nizozemsko in kdo je bil vztrajnejši, oče ali mama, da mu je ime Raoul?

Mesec november je posvečen ozaveščanju o raku pri moških. V naši zadnji novembrski oddaji Evrope osebno smo vam predstavili zgodbo Američana Seana Swarnerja, ki se je kar dvakrat spopadel z boleznijo, danes pa s svojimi dosežki navdihuje milijone po svetu.

Ricardo Frugoli je profesor z doktoratom iz gastronomije, ki zase pravi, da je aktivist proti lakoti. V Braziliji je pred petimi leti vzpostavil mrežo, ki pripravlja tople obroke za brezdomne in vse tiste, ki si obroka ne morejo privoščiti. Za projekt je prejel prestižno nagrado Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo "Food Hero" . V Ljubljani se mudi že tretjič, po njegovih besedah pa gre za eno najlepših mest v Evropi, kamor se zelo rad vrača. Menda tudi zaradi hrane, ki je izjemna.

Jovana Antović pet let živi v Sloveniji in je zdaj, kot pravi, postala prava Slovenka, saj si je kupila kolo. Opaža, da smo Slovenci zelo športen narod, ob nedeljah se zdi, kot da je Ljubljano preplavila kakšna bolezen, saj ni nikjer nikogar, ker so vsi v naravi. Pravi, da je največji stereotip o Srbih, ki ne drži, ta, da so nacionalisti. Sama je najboljši dokaz, da ni tako. Njen mož je rojen v Sarajevu, ima slovensko državljanstvo, živi v Sloveniji, zaradi želje po pridobitvi slovenskega državljanstva se Jovana zdaj odpoveduje svojemu srbskemu. Jovana je tokratna protretiranka, ki svoje življenje in selitev v Slovenijo razlaga v odlični slovenščini.

Najljubši besedi Chrisa Russlla sta pajzl in katastrofa. V njegovem življenju se prepletajo poklic bariste in odločitve, ki so vodile v prodajo vsega, kar je imel, in to dvakrat! Iz Montane ga je v Maribor pripeljala ljubezen življenja, on pa je v naše največje mesto ob Dravi pripeljal strast do kave in glasbe. V pogovoru ob tem še o kulturi pitja kave, finančnem zlomu zaradi zloma noge, pa o slovenščini, glasbi in družbeni klimi.

Novinarka Chiyo Robertson s škotsko-japonskimi koreninami je več kot dve desetletji delala za BBC. Pred dvema letoma ga je tudi zapustila, danes pa s svojim znanjem pomaga mladim in marginaliziranim skupinam, na primer zapornikom, ki jih uči pripovedovanja zgodb, komuniciranja z zunanjim svetom in veslanja. Pravi, da je najbolj izpolnjujoče zanjo, da znanje predaja ljudem, ki ga verjetno najbolj potrebujejo. S Kajo Ravnak se pogovarjata o pisanem Tokiu, kjer je preživela svoje otroštvo, veslanju po londonski Temzi in učenju novinarstva v Afriki.

Ad Fluvium Frigidum je večdnevni festival poznoantične kulture, ki je poleti potekal v Ajdovščini. Naslanja na izročilo slovite rimske bitke pri Mrzli reki, ki se je zgodila v bližini utrdbe Castre in velja za prelomen dogodek v svetovni zgodovini. Sam festival je združil več kot 100 ljubiteljev uprizarjanja rimskega življenja iz kar desetih držav, tudi iz Bolgarije, ki ima bogato rimsko dediščino, a precej reven odnos do nje. Na avtobusu navdušencev iz Sofije je bil tudi Joan Krustev, pri katerem se je strast do rimske zgodovine vžgala ob knjigah in videoigricah. Z njim bi se lahko pogovarjali v več jezikih, tudi v slovenščini bi šlo, a ostali smo pri angleščini, o kateri pravi, da je danes v EU nekakšna lingua franca, tako kot je bila v Rimskem imperiju latinščina.

Življenje v najrevnejših podeželskih delih Bosne in Hercegovine bi bilo za tam živeče ljudi še težje, če ne bi obstajali ljudje, kot je Biljana Basarić. Učiteljica, ki svoje poslanstvo živi tudi zunaj učilnic in ki v prostem času kot sekretarka lokalnega Rdečega križa oziroma Crvenega križa/krsta v Krupi na Uni, pomaga tudi ostarelim. Njim in otrokom namenja ves svoj čas in ljubezen, hkrati pa so ji smisel življenja in navdih za pesmi, ki jih piše za svojo dušo. Dobro dušo najrevnejših vasi in ljudi ob reki Uni lahko spoznate v Evropi osebno.

Divji veter, bobneči valovi in pokajoči led so navdih islandske tekstilne umetnice in oblikovalke pletenin Halle Armanns. Skozi sive, modre in bež odtenke islandske subarktične narave dobesedno plete tradicionalne zgodbe ovčereje, konjereje in drugih tradicionalnih obrti, ki so postale ne le kmetijska dejavnost, ampak tudi kulturna tradicija, ki oblikuje način življenja in naravo na tem severnem otoku. Halla je pletenje najprej dolgo časa doživljala kot svoj hobi. Želela si je študirati psihologijo. A njena pot se je obrnila drugače. Ko se ne obdaja s tekstilom, pod tušem glasno prepeva ob Beyonce, Benjaminu Clementinu in hiphopu.

Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.

Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«Odprla sta prodajalno z olivnim oljem, nato pa še domačo taverno. Konstantinos pravi, da je hrana zanj vrsta umetnosti, kot glasba. Če eno in isto pesem zaigraš stokrat, bo tolikokrat zvenela drugače. V pogovoru z njima predvsem o hrani in kulinaričnih užitkih, grških tradicijah, glasbi in o uresničitvi želja v Sloveniji.

"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.

Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.

Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.

Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem. Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.