Podcasts about Gams

Rambling chats, music, Graff Letter Game and Graff Critiques as per usual... Enjoy!Please contribute towards Themes Gofundme hereGet exclusive content over at our Patreon!https://www.patreon.com/armshousepodOur YouTube channel herebuy stuff - INFAMY hereUse Discount code ARMSHOUSE10 for 10% off!(our Patrons get 30% 0ff!)Find EVERY SONG

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V četrti pesniški zbirki Klarise Jovanović Banket se razpotegne raznolik poetičen svet in se v devetih sklopih razgrne pred bralcem in bralko v vsem svojem razkošju. Uvodna pesem Besedje, satovje se na metaforični ravni dotakne dela pesnika, ki polaga besedo k besedi kakor čebela, ki pripravlja satje za mlado kraljico in njeno “novo služinčad, za ponoreli roj – / kako strahotno pošumeva – / ki te bo oplodil ali ugonobil, / tega ne veš. Kako bi / vedel?” Ambivalentna čustva, ki zadevajo pesniški eros, razpet med ustvarjanje in razdor, se kažejo tudi v nekaterih drugih pesmih, ki se zgoščajo okrog ozaveščanja praznine niča. Tako na koncu pesmi Moj teritorij zapiše: “… Moj teritorij, / nočna mora. Hlepeti po / zraku. Razkleniti prste. / Jekleni primež, moj teritorij. / Stran, ven iz moje kamre. / Ven, ven. // In se nameriti čez brv / nesnovnosti v materijo, / v drhtečo gmoto živega mesa, / pojemajočo in presihajočo, / pred meč ali pod meč, / pred ogenj ali skozi ogenj, / na pogorišče, na grobišče. / V pepelnato sivino / niča.” V prvem sklopu se pesnica ustavi v mestih in deželah, ki so zaznamovale njene prednike. Konča se s pesmima Zlato, razsuto in Oda nebesnemu svodu, v katerih pogleda v “brezna človeške bede” in gomile brezimnih vojakov, ki so umrli za tuje interese. V drugem sklopu se vzpostavi kontrast med nebom in breznom skozi pogled stare matere in matere, ki – kakor zapiše v pesmi Moja mati pa kar stoji – “kar stoji in gleda / njene oči pa so vse večje. / Moj Bog, toliko vsega se je / nabralo v njih. / Toliko vsega. Zdi se mi, / da bo udarilo čez rob, / da bo kriknilo. In vendar: ne.” V tretjem sklopu obravnava mitološke junake in zgodovinske osebnosti, med katerimi je tudi Agamemnon. Pesnica ga pomenljivo vpraša: “Si zares mislil, da boš z vodo / iz kopeli spral s sebe / kri in gnoj in garje? / Da bo vse tako, kot je bilo prej?” V pesmi Cerber, pes se obregne ob troglavega psa iz grške mitologije, ki naj bi pazil, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz podzemlja pa tudi, da ne bi kakšna živa vanj vstopila. Sprašuje se, ali gre za volka, psa, kojota, šakala ali za pritlikavo hijeno, ki “venomer zaudarja po človeškem joku”. Nahaja se med breznom in prepadom, ki sta drug od drugega oddaljena le za “tanek, svilnat dekliški las”. V zaključku pesmi se sprašuje, zakaj se troglavi pes zaganja v temo in se poskuša strgati z verige, kot bi zasliševala sloje lastnega nezavednega, lastne impulze in gone, ki jo ženejo v ustvarjanje in v izkušanje temnih plati človekove narave. V četrtem sklopu se s kritično zasnovanima pesmima Sokrat in Sapfo dotakne dveh pomembnih osebnosti antične dobe in dobronamerno preizprašuje njuno metodologijo dela. Medtem ko pri Sapfo zapiše, da ji “sintaksa jé iz roke”, se zdi, da ji gre Sokratova majevtična metoda neskončnega zasliševanja sogovornika, dokler le-ta ne spozna globine lastne nevednosti, močno na živce: “Ja, ravno to si / počel. In ko si človeka razcefral, / si ga znova, košček za koščkom, / sestavil, skrbno sestavil, in potem / spet znova, brez konca in kraja. / Medtem si se muzal in hihital / v brado, češ kdo mi pa kaj more, / čeprav bi moral vedeti, da beseda / prej in bolje zadene od bodala. / In ravno ona te je pokopala.” Klarisa Jovanović se močno zaveda dometa besed, zato ne preseneča, da se večkrat zateče k ponavljanju posameznih besednih zvez z obujanjem izrekov iz pravljic ali odsekov iz ljudskih pesmi, ki preigravajo mitološka in življenjska spoznanja. V pesmih najdemo veliko simbolike in metaforike – od senčnih globeli, črnih rečnih strug in čeri pa do prepleta plime in oseke, svetlega in temnega, razodetega in potlačenega, erosa in thanatosa. Slednja prideta najbolj do izraza v šestem poglavju, ko beremo pesniške zapise o Orfeju in Evridiki, Ivani Orleanski, neznanem kastratu, dečku, ki stoji pred Manziolijevo palačo, in deklici, ki stoji pred morjem. Morje v tem primeru pooseblja samoto, brezimnost, pa tudi strah in poželenje deklice, ki se čedalje bolj zaveda svojega bremena: “… Deklica ve: nekoč jo bo / samotno morje vzelo in / ona se mu bo pustila vzeti. / Ogenj v njenem drobu / bo vse bolj plamenel / in morje ga ne bo / pogasilo.” Če je prva polovica zbirke Banket v znamenju vode in ognja, je druga polovica v znamenju puščave in izsušene krajine. V sedmem sklopu beremo pesmi o Kairu, Gizi, Aleksandriji in Heliopolisu, v katerih pesnica v sebi odkriva težo prahu in tišine, v osmem sklopu pa svoja najgloblja čustva razodene v pesmih Zavistna krajina, Lahkokrila krajina, Potrta krajina, Priliznjena krajina, Solzava krajina in Krajina, polna prezira. Tako se v Zavistni krajini pritožuje nad odsotnostjo sence in sladkobo bolečine, ki izvira iz večnega sonca, saj v zaključku zapiše: “Bo mar tako žgalo / do konca? / Tako skelelo / do zadnje kaplje?” V devetem sklopu Banketa se Klarisa Jovanović vrne k sleherniku in slutnji vseobsegajoče boginje, ki prevpije plimo v Atlantiku in se veseli tornada, zato ne preseneča, da ima zaključna pesem naslov Visoka pesem. V njej povzema vso simboliko Svetega pisma stare zaveze kot tudi obet prihodnosti v smislu branjenja ljubezni “pred naraslimi vodami uničenja.” S tem globokim sporočilom se slavnostni Banket konča, v bralcu in bralki pa ostaja občutek mističnega in simbolnega, pomešanega z osebno izkušnjo avtorice, ki se zaveda prepleta ustvarjalnih sil s silami uničenja, a hkrati močno upa, da ljubezen na koncu vendarle prevlada ...

Klarisa Jovanović: Banket, Anja Radaljac: če se ne vrneš, Eva Mahkovic: Pogovori z Bogom. Recenzije so napisale Miša Gams, Pia Zala Meden in Silvija Žnidar.

Tatjana Pregl Kobe: Potem, Denis Vrbanec: Milenijec, Milosav Gudović: Jež in polž. Recenzije so napisali Vid Bešter, Miša Gams in Marija Švajncer.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Dejan Kaloper. Denis Vrbanec je pesnik, pisatelj in kantavtor mlajše generacije, rojene na prelomu 21. stoletja, predstavnik t. i. milenijcev, o katerih piše v svojem proznem prvencu. Po poklicu je športni pedagog, predlani je izdal pesniški prvenec Minevanja, napisal pa je tudi več kot 100 avtorskih komadov in izdal sedem avtorskih albumov. Glasbo ustvarja pod umetniškim psevdonimom Denis Chills, svoje izkušnje s kajtanjem in deskanjem, ki jih je pridobil med potovanjem po Španiji in Južni Afriki, pa deli z mladimi, ki jih v osnovni šoli poučuje športno vzgojo. Zato ne preseneča, da glavni junak v kratkem romanu Milenijec sanjari o potovanju v Južno Afriko, kjer naj bi med valovi iskal svojo svobodo, eksistencialno izpolnitev in odklop od monotonega vsakdana. Protagonist romana je Miloš, mladoletni odvisnik od ekranov, ki s pomočjo antidepresivov nadomešča eno odvisnost od druge. Mladost preživlja ob igranju videoigric, spremljanju družbenih omrežij in ogledovanju pornografije, zato izgublja stik z resničnostjo, njegov odnos s starši pa je omejen na nekajsekundno komunikacijo. Rojen je bil leta 1993, na repu t. i. milenijske dobe, in ne razume generacije staršev, ki so del življenja preživeli v socialistični Jugoslaviji. Po njegovem mnenju so “stoični, brez čustev, brez kakršnegakoli dvoma o svojem lažnem obstoju”. Ima se za izgubljeno generacijo, ki si ne more privoščiti niti dostojne službe niti najema bivališča, kaj šele nakupa nepremičnine, fizični stik s prijatelji pa postaja vse bolj nedosegljiv in virtualen: “Nič čudnega, da so milenijci tako imenovana “generacija Jaz”. Njihovi starši in stari starši so umirali v vojnah, oni pa umirajo za pristen stik, dotik, prijateljstvo in Big Maca s krompirčkom in kokakolo.” Zgodba se začne v čakalnici pri psihiatru dr. Zaplotniku, kjer se protagonistu podijo po glavi najrazličnejše misli, čas pa si krajša s pogovorom s simpatično vrstnico Klaro, ki je med deskanjem izgubila strica, njena mama pa je večkrat poskušala storiti samomor. Ko Miloš od brata Mitje prejme pismo, da se je po nesreči med deskanjem v Južni Afriki odločil odpotovati v Indijo, se tudi sam odpravi po bratovih stopinjah v afriško vasico Worcester, kjer večino dneva preživi v meditacijskem centru med poglabljanjem vase, vmes pa vsak prosti trenutek izrabi za uživanje na divjih valovih. Roman je razdeljen na štiri tematske sklope. V uvodnem delu pisatelj opisuje “zapor” milenijske duše, ki se zateka v odvisnost od ekranov, saj si ne upa na polno zaživeti v zunanjem svetu. Protagonist opisuje ekstatične občutke sreče med dopisovanjem s Klaro in fantazira o pobegu v deželo, kjer bi lahko na lastni koži preizkusil prave valove namesto dopaminskih navalov začasnega virtualnega zadovoljstva. Med drugim se sprašuje, kakšne vrednote in potrebe bodo postale del vsakdana milenijcev, če so njihovi možgani že zdaj zapolnjeni z dražljaji, ki jih ne morejo sproti predelati: “Ali bodo še znali slišati glasbo, ki so jo skladali njihovi predniki? Jih bo ganila Debussyjeva Mesečina – Claire de lune? Ali bodo poslušali samo še računalniško narejeno, ponavljajočo se, nečustveno, umetno glasbo?” In malo naprej nadaljuje: “Ali bodo pogledi na zaslone postali pomembnejši od iskrenega pogleda v oči? Bodo sploh sposobni razumeti, kaj pomeni ljubiti sočloveka? Ali bodo morali to poiskati po Googlu? Ali bodo v brskalnik vpisovali vprašanje “Kako nekoga ljubiti?”” Ker so posamezna poglavja romana Milenijec zasnovana kot izmeničen preplet dogajanja v Sloveniji in Južni Afriki, se morata bralec in bralka precej zbrati, da lahko sledita nenehnemu dramaturškemu preskakovanju, ki v četrtem sklopu doseže nenaden obrat in celotno zgodbo postavi povsem na glavo. Diagnozama depresije in anksioznosti se tako pridruži še diagnoza shizofrenije, ki poleg jemanja antidepresivov na bazi benzodiazepina terja še uporabo visokih odmerkov citaloprama, namenjenega zdravljenju panične in obsesivno-kompulzivne motnje. Čeprav protagonist po predoziranju z antidepresivi naveže z očetom veliko bolj pristen odnos, ki temelji na poglobljenem pogovoru, se izkaže, da psihiater ne opravi svojega dela – deloma zato, ker ima tudi sam probleme z odvisnostjo, deloma pa zato, ker ne dojame dometa, ki ga ima kompleksna patološka struktura njegovega varovanca. Vrbanec se sicer zelo resno in večplastno loteva problematike odvisnosti od sodobnih elektronskih naprav, vendar dramaturška struktura romana Milenijec zaradi pomanjkljivo razdelane zgodbe ves čas peša, zato tudi zaključek deluje precej nerealistično in privlečeno za lase. Zdi se, da je Vrbanec po eni strani skeptičen do tega, da bi bilo odvisnost mogoče pozdraviti tako, da bi ena razvada nadomestili drugo, po drugi strani pa je skeptičen tudi do dela psihiatrov, ki eksperimentirajo z antidepresivi, ne da bi se dovolj zavedali, da lahko povečana konzumacija pahne človeka v težko psihozo in samomor. Zanimivo je zaključno poglavje, v katerem se Miloševa zavest zaradi ponovnega predoziranja s tabletami počasi izklaplja kot zaslon računalnika, ki je razpet med 0 in 1, preskakujoč iz analogne zavesti v digitalizirano paradigmo – kot bi celoten svet postal privid entuziastičnega shizofrenika, ki že od rojstva živi v svojih fantazmah. Za konec lahko rečemo, da Vrbancu sicer manjka pisateljske kilometrine, vendar so njegove lucidne ideje o sodobni družbi hvaležno gradivo za morebitne bodoče literarne mojstrovine.

Die Schweiz ist bei Touristen aus dem In- und Ausland beliebt. Einerseits sind Feriendestinationen froh über die Touristen, andererseits will man es sich mit den Einheimischen nicht verscherzen. Deshalb hat Schweiz Tourismus eine Kampagne lanciert. Weitere Themen: · Missbrauch in der Kirche: Die Interessengemeinschaft für Missbrauchsbetroffene im kirchlichen Umfeld möchte sich neu aufstellen. · Balkone in Arbon eingestürzt: Ein Bauingenieur wird wegen Fehlern verurteilt. · Projektil gefunden: In einem Schulzimmer in Gams wurde ein Geschoss gefunden. · Rücktritt: Der Glarner SP-Politiker Hans Rudolf Forrer tritt aus dem Landrat, dem Kantonsparlament, zurück. · Martin Pfister, Benedikt Roos, Beat Grögli: Der Kanton Appenzell Innerrhoden hat die Ehrengäste der diesjährigen Landsgemeinde bekanntgegeben. · Gewalt gegen Bahnpersonal: Bei der Rhätischen Bahn haben verbale Angriffe zugenommen.

Im Streit mit der Weissen Arena um Ticketvergünstigungen ist die St. Galler Gemeinde Gams bereit, bis vor das höchste Schweizer Gericht zu gehen. An der Bürgerversammlung gaben die Bürgerinnen und Bürger dem Verwaltungsrat grünes Licht für das Vorgehen und die dafür benötigten 0.5 Millionen Franken. Weitere Themen: · OCH: Rolle der Ostschweiz im neuen Raumkonzept Schweiz des Bundes gestärkt · SG: Umfahrung Wattwil ist in der Nacht auf 1. April zwischen Flooz und Brendi wegen Sanierungsarbeiten gesperrt

Čarovnik iz Kremlja je politični triler, ki nas poda v svet Vadima Baranova, vsestranskega svetovalca Vladimirja Putina, glavnega junaka knjižne uspešnice Kremeljski mag italijanskega pisatelja Giuliana da Empolija. Gre za zgodbo o načinih politične manipulacije in povzpetništva v postsovjetski Rusiji, ki se je po Stalinovi smrti znašla na križišču dveh različnih političnih struj – kreniti v smeri ameriškega tipa demokracije ali po poti “klasičnega” ruskega avtoritarizma, ki ga je zasejal Stalin s svojo diktatorsko držo. Režiser filma in soscenarist Olivier Assayas, ki je skupaj s pisateljem Empolijem in filmskim režiserjem Emanuellom Carrèrejem začrtal scenaristično predlogo, nam že na začetku filma namreč nakaže, da tretje poti za postsovjetsko Rusijo enostavno ni. Avtogol pri izbiri novega predsednika naj bi si pravzaprav zabili ruski oligarhi v svoji naivni veri, da bo mladi uslužbenec obveščevalne službe precej bolj očetovski lik od dementnega Jelcina in “materinskega” Gorbačova, zagretega zagovornika prepovedi alkohola. Tovrstni oligarhi, ki močno spominjajo tudi na slovenske direktorske povzpetnike, ki so vznikali po slovenski osamosvojitvi kot gobe po dežju in sistematično uničevali eno tovarno za drugo, so čez noč zaslužili ogromne vsote denarja, si gradili vile na francoski obali in se ob vsaki priložnosti mešali v politiko. Tako ne preseneča, da je Putin s pomočjo Baranova z njimi obračunal na edini način, ki ga je pravzaprav poznal in za katerega je trdil, da ga državljani Rusije od Stalina naprej pričakujejo. Film gradi na nasprotju med ameriškim neoliberalnim kapitalizmom, ki ga žene gonja po denarju in ruskim suverenizmom, ki naj bi temeljil na geopolitični (pre)potentnosti in nietzchejanski volji po moči. Vendar pa pravi “nadčlovek” v filmu ni Putin, ki po nastopu predsedniškega mesta stopi v bran teritorialni obnovi nekdanje Sovjetske zveze, temveč njegov svetovalec. Ta se iz gledališkega režiserja in producenta resničnostnih oddaj prelevi v soustvarjalca ruske notranje in zunanje politike. Igra ga Paul Dano, ameriški igralec in režiser neodvisnih filmov in hollywoodskih uspešnic, ki s primesmi stoicizma in zenovske miline pokaže na protagonistovo sposobnost mediatorstva v še tako zahtevnih situacijah. V vlogi Vladimirja Putina nastopa Jude Law, ki se mu tokrat uspe povsem znebiti pretencioznih grimas, ki smo jih vajeni iz njegovih hollywoodskih filmov, tako da nam lik Putina že na začetku postane precej simpatičen prav zaradi njegove prizemljenosti, nesprenevedanja in odločnosti. Edino, kar zmoti že na začetku filma, je angleško-ameriška govorica, ki jo brezhibno govorijo praktično vsi “ruski” protagonisti. Glede tega v filmu še najbolje izpade ruski oz. latvijski igralec Andrei Zayats, edini igralec s slovanskimi potezami obraza in avtohtonim ruskim naglasom. Čeprav je Čarovnik iz Kremlja narejen v hollywoodski maniri s številnimi stranskimi igralci, ki na hitro vstopajo in izstopajo iz kadra, nam ostanejo v spominu določeni prizori – kot je npr. dialog med Baranovim in ruskim šahovskim mojstrom Kasparovom, ki mu v enem trenutku navrže, da je razlika med pravo in Putinovo demokracijo podobna razliki med navadnim in električnim stolom. Omenimo še pogovor med Baranovim in ameriškim novinarjem, ki mu v intervjuju želi povzročiti slabo vest s sklicevanjem na zrežirane teroristične napade v Moskvi in Kijevu, ki naj bi jih dirigiral Putin ob podpori svojega zvestega svetovalca. Film Čarovnik iz Kremlja se ne more pohvaliti z izvrstnim poznavanjem geopolitičnih razmer, saj jih vseeno motri z vzvišene pozicije ameriško-evropske naveze, ki pridiga o vrednotah demokracije, v istem trenutku, ko se pod njimi – ob zakrivanju oči pred ameriško-izraelskimi zločini na Bližnjem Vzhodu – na vseh nivojih do temeljev sesuva. Verjetno pa je njegova največja prednost v tem, da ga bodo gledalci iz Vzhodne in Zahodne Evrope ter Združenih držav Amerike gledali vsak na svoj način – skozi prizmo zgodovinskih in aktualnih političnih razmer v svoji državi. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Ajda Sokler.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Sanja Pregl že trideset let ustvarja tako literaturo za odrasle kot tudi za otroke in mladino, v tem času je izdala dvaindvajset knjig. Znana je njena zbirka o hobotnici Alenčici, ki jo je opremila skupaj z bratom Arjanom Preglom. Za mladostnikom namenjeno dvojezično knjigo Zgodbe iz drugega nadstropja je leta 2009 prejela literarno nagrado na mednarodnem natečaju mesta Salo, bila pa je tudi nominirana za nagrado Mira. V zbirki Tečaj poslušnosti je zbranih 90 kratkih zgodb o odnosih med moškimi in ženskami, v katerih avtorica z dialogi preigrava situacije iz vsakdanjega življenja. Tako sledimo ženskam v pisarnah, ki bodisi prevzemajo dela, ki jih njihovi moški sotrpini nočejo, bodisi se upirajo dodatnemu delu in predsodkom, ki jih imajo delodajalci in sodelavci o njihovi ženski naravi, samskem stanu, materinstvu in družinskem življenju. Protagonistka zgodbe Ti imaš čas na primer nonšalantno zavrne sodelavčevo prošnjo, naj namesto njega pripravi grafično predstavitev za podjetje in mu priredi svojevrstno lekcijo. Njegova izjava, da “ima ona na razpolago ves čas na svetu”, medtem ko mora on domov na kosilo in s prijatelji na košarko, namreč odpira etične teme, o katerih bi bilo mogoče razpravljati. V zgodbi Končno ljudje se dotakne praznovanja mednarodnega dneva žena v podjetju, ko pomočnik direktorice podjetja izjavi: “Še dobro da sem prišel, a ne? Ker smo končno ljudje. Prej ste bile samo ženske, ko pa sem se vam pridružil še jaz, ste končno postale ljudje.” Čeprav se zaradi svoje šovinistične izjave pokesa, češ “da se je le hecal”, mu ena izmed delavk zabrusi, naj se gre hecat s svojimi sodelavci in naj k sebi povabijo tudi kakšno žensko, da bodo končno lahko kompletni “ljudje”. Ko beremo zgodbe iz knjige Tečaj poslušnosti, ne moremo mimo čedalje bolj izkristaliziranega občutka, da je bil boj med moškim in žensko od hipijevskih sedemdesetih let prejšnjega stoletja naprej potisnjen “pod preprogo”, zdaj pa nam z vseh strani udarja na plan, Freud bi rekel: prek retoričnih rebusov, šovinističnih vicev, govornih spodrsljajev in lucidnih sanj. Skozi nezavedno prihajajo na dan vsi odtenki boja med spoloma, ki nenehno tekmujeta in se potrjujeta v različnih življenjskih situacijah in bolj ali manj dramatičnih izzivih. Čeprav bi zgodbe lahko brali tudi iz vidika tekme med enimi in drugimi, se zdi, da želi Sanja Pregl izpostaviti prav vidik poštenosti, pravičnosti, celostne enakopravnosti in moralnega zadoščenja, ki pa ob zaključku zgodb večkrat pusti mlačen vtis, da pravici ni bilo v celoti prizaneseno ali pa da je bil volk sit in koza na pol pojedena. To se začuti tudi med branjem pogovorov med ožjimi družinskimi člani ali med prijateljicami na različnih ideoloških bregovih. Tako npr. v zgodbi z naslovom Ne brez očeta hči podari staršem vstopnici za koncert, ki pa se ga oče zaradi službene poti ne more udeležiti, mama pa noče iti na prireditev sama s prijateljico: “Nuša, draga moja, meni ni do tega, da bi kam šla brez tvojega očeta. On mi nič ne prepoveduje. Če ga ni ob meni, se ne počutim dobro. Potem bi imela cel večer pokvarjen, če bi šla s kakšno znanko ali ženo očetovega prijatelja. Sem pa že raje sama doma, kot da bi mi bilo neprijetno.” In pomenljivo doda: “Nušika, ženske pri mojih letih, če smo srečno poročene, že nimamo prijateljic. Boš že videla, ko boš v mojih letih. Če boš poročena.” O tem, kaj se v družbi spodobi in kaj ne, se glavni junaki in junakinje zgodb sprašujejo pravzaprav ves čas. V zgodbi Ne spodobi se doktorji v laboratoriju naročijo edini ženski v ekipi, naj skuha kavo novinarki, saj nimajo denarja za tajnico, za moške pa se ne spodobi, da bi kuhali kavo, če je v delovni ekipi prisotna tudi ženska. Prijatelji iz zgodbe Ampak ona je ženska se čutijo ponižane, ko volan v avtu prevzame ženska, otroka iz zgodbe To je naloga mame pa sta ujeta v predsodke o tem, kaj naj bi mama počela v gospodinjstvu, da njima ne bi bilo treba. V zgodbi Ni čudno, da je ločena naletimo na predsodke o ločenih materah, ki naj ne bi potovale z otroki, ker naj bi bile brez denarja in brez prostega časa, v zgodbi z naslovom Dekleta ne poznajo več vrednot pa pisateljica opisuje starokopitno učiteljico, ki želi dekleta prevzgojiti, da bi prosti čas žrtvovale za prepis učne snovi namesto sošolcev, ki se jim ne da opraviti domače naloge. Situacije, ki jih Sanja Pregl niza eno za drugo, opozarjajo na potrebo po opolnomočenju žensk v družbi, ki zgolj na videz podpira enakopravnost med spoloma, v praksi pa temelji na nenehni požrtvovalnosti žensk, ki še vedno držijo tri vogale tako v domači hiši kot tudi v pisarnah. Čeprav naj bi se v 20. in 21. stoletju s pojavom feminizma marsikaj zasukalo na bolje, nam zgodbe iz zbirke Sanje Pregl Tečaj poslušnosti sporočajo, da smo šele na začetku prepoznave krivic in da bo treba veliko truda vložiti v analizo subtilnih zatiralskih razmerij. Ta se zavlečejo v vse pore družbenega tkiva, v katerem se počasi razrašča rak, ki požira celotne družine in delavske kolektive. Če ga ne bomo prepoznali in ozavestili že na začetku, bo zaradi porušene homeostaze na tnalu celotno družbeno tkivo. Ali kot v spremni besedi piše umetnostna zgodovinarka Milena Zlatar: “Zaznavamo pa tudi vedno večjo avtoritarnost v družbi, vsak bi rad bil glavni, vodja. Sebičnost in egoizem sta vseprisotna. “Nihče ni rad nihče.” Po drugi strani pa smo družba odtujenosti, zaprtosti, predsodkov, na videz klenega duha, sicer pa polna samodestruktivnosti.” Zgodbe Sanje Pregl v zbirki Tečaj poslušnosti so jasen in pragmatičen poduk bralcu in bralki o nerazčiščenih odnosih med spoloma, lenobni in samodestruktivni narave človeka, ki raje zapade ideološkim stereotipom in predsodkom, kot da bi postal ozaveščen aktivist, ki v danem trenutku pomaga kolegu oziroma kolegici v težavah …

Maruša Mugerli Lavrenčič: Od daleč, Ajda Bračíč: Kresničevje, Sanja Pregl: Tečaj poslušnosti. Recenzije so napisale Tatjana Pregl Kobe, Tonja Jelen in Miša Gams.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Nostalgija po prihodnosti je osmi roman Gabriele Babnik Ouattara, pisateljice, ki je za roman Koža iz bombaža prejela nagrado za najboljši prvenec, leta 2013 pa je poleg Stritarjeve nagrade za kritiško delo prejela še nagrado Evropske unije za roman Sušna doba. Po obtožbah zaradi plagiatorstva v romanu Za angele, da jim ne bo dolgčas je novi roman zasnovan tako, da je citat, ki ga bodisi izrečejo protagonisti bodisi ga avtorica vtke v literarizirano gradivo prek raziskovalnih študij likovne teorije, podkrepljen z doslednim in natančnim navajanjem vira, da se sumi plagiatorstva ne bi ponovili. Čeprav nas mika, da roman preberemo kot biografijo slikarke Ivane Kobilca, ki je ustvarjala ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja v Ljubljani, Sarajevu, Parizu, Münchnu in Berlinu, gre za fiktivno zgodbo o slikarki Ivi, ki po imenu in po evropski odisejadi po umetniških prestolnicah spominja na življenjsko zgodbo najbolj znane slovenske slikarke. Med branjem nas najbolj preseneča stil pisanja, saj je Gabriela Babnik Ouattara zasnovala zgodbo tako, da se zdi, kot bi nanašala posamezne sloje izbranega materiala in barv na realistično ogrodje slike, ter z dletom nenehno dolbla v notranje vzgibe protagonistke Ive, njenih sorodnic, prijateljic pa tudi ljubimcev, ki so pogosto tudi sami slikarji. Med njimi izstopa temnopolti malijski umetnik Gretor, ki čuti svoje poslanstvo v tem, da se obkroža z belimi ženskami, jih čustveno in finančno izkorišča ter se na ta način maščuje za francoski kolonializem v Afriki. Afriških kipcev, skulptur, mask in drugih artefaktov, ki so jih Evropejci zaplenili na tej celini, mu sicer ne uspe v celoti prenesti nazaj na “staro” celino, pač pa z Ivinima prijateljicama spočne otroka, ki vrsto let pozneje tako ali drugače nadaljujeta njegovo poslanstvo. Prav vsestranski lik Gretorja, ki v svojem bistvu nenehno opominja na kolonializem, rasizem in neusmiljen duh kapitalizma, omogoči tudi debato o odnosu med moškim in žensko na pragu 20. stoletja. Gretor namreč svojemu pariškemu krogu umetnic pokroviteljsko pojasni pasti nastajajočega feminizma: “Ženske boste kmalu zmožne zapustiti svoje može in otroke, se ločiti od vsega in surovo pisati in slikati. Toda ko se boste vrnile domov, vas bo premagala krivda. Ne boste več vedele, kako se osvoboditi osvobajanja. Prepričale se boste, da možje nismo falokrati niti nacisti.” Če se na začetku zdi, da se slikarke, ki so pripadnice boemske pariške komune, povsem poistovetijo z muslimanskim ljubimcem, saj uteleša marginalizem in nomadstvo, s katerima se tudi same zlahka identificirajo, pa med njimi kmalu zazeva prepad, saj vsaka vzpostavi do njega povsem specifičen odnos, ki gre ostalim v nos. Marija se odloči, da ga bo spremljala po svetu in mu kmalu rodi otroka, P. se ne more upreti viziji vseprežemajoče ustvarjalne skupnosti, zato v celoti financira njega in njegove ljubimke, Iva se z njim poglablja v številne pogovore o umetnosti, Severina z njim odpira debate o spolnosti in še bi lahko naštevali … Roman Nostalgija po prihodnosti se v svoji večplastnosti in fragmentiranosti nekaj časa osredotoča na življenjsko zgodbo Ive, potem preskoči na prigodo katere od ostalih slikark, se vrne k Ivinemu doživljanju Sarajeva, v katerem jo zadrži večletno slikanje cerkvenih fresk, nato pa se skupaj z njo znajdemo v predvojnem Berlinu, kjer se poti slikark po dolgem času spet združijo in prepletejo z Gretorjevimi sinovi. Z vsakim mestom se pred bralcem razpre nova rana izseljenskega značaja, ki jo Iva predihava tako prek slikanja kot prek odnosov s sostanovalci, obiskovalci, znanci in trgovci. Na očitke enega izmed njih, ki na njenih slikah opaža zgolj “južnjaške” obraze, sama sebi v tretji osebi pojasnjuje: “Čeprav so se njeni dnevi začenjali in končevali tukaj, je bila samo priseljenka, ki se je morala zaradi svojega statusa vedno znova zagovarjati. Svojo osebno zgodovino, slovansko poreklo, in kot da to ne bi bilo dovolj, neporočeni status in brez otrok je nosila na ogled. Mesto je v zameno za njeno prisotnost zahtevalo svoj davek.” V zadnjem poglavju se znajdemo v 21. stoletju z enim izmed Gretorjevih potomcev, ki se z dedkovo zlato uro odpravi v Berlin k ostareli financerki pariške slikarske komune. Ta mu v zameno za uro izroči svoj roman, v katerem razdela kompleksen odnos z Gretorjem pa tudi fantazme, v katere je bil vpet s svojimi ljubimkami. Roman, ki se zaključi z aluzijami o tem, od kod prihajamo in kam gremo, nosi v sebi misel, da preteklost niti ni pomembna, saj svoj sedanji trenutek umeščamo v neposredno vizijo bližnje prihodnosti, po kateri hrepenimo, tako kot hrepenimo po uzrtju slike, obsijane s svetlim žarkom upanja. Slikovitost pripovednega jezika dopolnjujejo številne metafore in metonimije, ki so povezane s ključnimi elementi slik Ivane Kobilca – s cvetjem, svetlobo in vodo. Osebnosti slikark se v romanu “razlijejo kakor vrči vode”, medtem ko curki “vode dolbejo hiše” ljubezni, zgrajene z bolj ali manj razpadajočimi odnosi. V romanu zasledimo tudi sklicevanje na pomenljiva dela svetovne književnosti, kot so Orwellov roman 1984, Conradovo Srce teme in Bartolov Alamut. Nostalgija po prihodnosti Gabriele Babnik Ouattara je roman, ki se zažre v najgloblje plasti našega nezavednega in prebuja speče teme (neo)kolonializma, dialektične vojne spolov in zgodovinskih obdobij, za katera se zdi, da se ciklično vračajo ne glede na to, ali jih dočakamo v boemskem Parizu, enigmatičnem Sarajevu, zahodnoafriškem Bamaku, pozlačenem Dunaju ali v “provincialni” Ljubljani …

Ariela Herček: Krhki jezik, Alojz Ihan: Tihotapec, Gabriela Babnik Ouattara: Nostalgija po prihodnosti. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Muanis Sinanović in Miša Gams.

Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.

Franci Novak: Zgodbe o tebi, Marija Švajncer: Ljubezen z robotom, Robert Šabec: EUgen. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Miša Gams in Andrej Lutman.

Wes has an amazing story about what it takes to become a CrossFit Games athlete. After getting out of the Marine Corps, he wasn't sure what he was going to do with his life. He took to partying and dabbling in CrossFit. After a pivotal moment with one of his close friends, he decided to go all in on CrossFit and accomplish his ultimate goal. Listen to his journey, the lessons he's learned along the way, and some of his own coaching philosophies 

Stojan Špegel: Levitev tišine, Vinko Möderndorfer: Vanja, Branko Gradišnik: Skrunitelj. Recenzije so napisali Andraž Stevanovski, Miša Gams in Andrej Lutman.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. Roman Vanja je zadnji del Möderndorferjeve trilogije, ki vključuje še romana Odštevanje ter Zvezda, žlica in ura. Čeprav se trojica vsebinsko, vsaj na prvi pogled, ne navezuje druga na drugo, lahko med njimi opazimo vzporednice: posledice, ki so jih v protagonistih pustili druga svetovna vojna in njihov ambivalenten odnos s svojci oz. predniki. Da se travme, ki jih doživljajo junaki vseh treh romanov, raztezajo vse tja do prve svetovne vojne, je najbolj razvidno prav iz zgodbe, ki jo razkriva roman Vanja. V nasprotju s prejšnjima romanoma, ki se odvijeta v 24 urah, v njem sledimo celotnemu življenju rdečelasega Ivana, edinega sina očeta, ki ga je zaznamovala vojna v Galiciji in jo v trenutkih vinjenosti izpoveduje otrokom: “Včasih smo bili tako lačni, da smo v blatnih jarkih s tal pobirali bruhanje svojih kolegov. Bruhke smo natikali na zobotrebce in jih jedli. Nad nami pa so švigale granate. Mreža neprekinjenega streljanja. Tik nad glavami. Nič posebnega ni bilo, če je tvojemu najboljšemu kameradu nenadoma odtrgalo pol obraza. Sploh me ni več prizadelo. Kot da je to nekaj običajnega. In je tudi bilo. Saj se je dogajalo vsak dan. Po sovražnikovem napadu, ko je bilo nekaj miru, sem se moral temeljito pogledati. Bil sem ves krvav in umazan od razcefranega človeškega mesa … Moral sem preveriti, če kri ni ni moja, če meso ni moje, če čreva, ki mi visijo na ramah niso moja …” Ivan zre na življenje skozi očetove oči v prepričanju, da lahko največ gorja povzročijo vraževerni sovaščani, ki v rdečelasem sosedu vidijo večjega sovražnika kot v kolonialistično razpoloženih nacistih in fašistih. Po materini smrti in očetovem odhodu iz družine se znajde na bojišču preigravanja medgeneracijskih travm, ki se iz primarne družine prenašajo v drugo in tretjo družino. Če se osrednji lik romana Odštevanje začne spopadati z družinskimi travmami šele v četrtem desetletju svojega življenja, ko tudi prvič spozna svojega biološkega očeta, se protagonist romana Vanja Ivan že zelo zgodaj začne spraševati, kako nanj vpliva preteklost staršev in starejših sester, ki se v boju za preživetje zatekajo k najrazličnejšim rešitvam, od pajdašenja z vojnim zločincem do izumljanja terapevtskih pravljic in neprekinjenega posta. Spomine na primarno družino mu pomaga zatreti šele skrivnostna Ana, ki izhaja iz družine dveh gluhonemih sester in očeta, ki so ga odpeljali na Goli otok, kar je tudi stična točka z romanom Zvezda, žlica in ura. V njem se protagonistka s sinom po več letih znajde v stanovanju, obkrožena s predmeti očeta, ki je večino življenja preživel v italijanskem taborišču, domobranski celici belgijske kasarne, mariborskem zaporu in na Golem otoku. Vendar pa med zadnjima romanoma trilogije obstaja prepoznavna distinkcija – prvi se odvija ob stiku s predmeti, ki sprožijo asociativno verigo spominov na preteklost, se zadnji v celoti odvija skozi pogovore še živečih ljudi, ki z Ivanom posredno razrešujejo dogodke iz svoje preteklosti. Ivan tako z željo po novem začetku posvoji Aninega sina in se preseli v dom njene matere, vendar po nizu nespametnih poslovnih odločitev in nerazčiščenih družinskih odnosov konča na Psihiatrični kliniki, kjer z zdravnico počasi predeluje svoje življenje in zbira pogum za obisk svojih otrok. Möderndorfer se tako kot v prejšnjih romanih tudi v tem pokaže kot rahločuten pripovedovalec, ki niza različne segmente osebne zgodovine glavnega junaka, ki v nekem trenutki doživi psihotični zlom. V prepričanju, da mu že ves čas sledijo organi pregona v stilu nekdanje Udbe, se odpravi na Upravo javne varnosti, kjer ima veličasten monolog: “Mene ne morete strpati na Goli otok, jaz sem se rodil leta tisoč devetsto devetintrideset, bil sem premlad, kaj pa sem jaz vedel, kdo je to Stalin, mene ne, mene ne morete. Ker jaz nisem noben komunist, jaz sem brat shirane sestre in sin vojaka prve svetovne vojne in odlikovanega heroja osvobodilne fronte, to je bil moj ata, zdaj pa me poslušajte: jaz nisem kriv, da je moja sestra poročena z vojnim zločincem, če je to problem, potem ga lahko rešimo takoj, samo pustite moj tovornjak pri miru, to so moje roke, moja prihodnost, vse sem žrtvoval, hčerke sploh ne vidim, včeraj se je rodila, še malo, pa bo končala osnovno šolo, navrtali ste mi možgane, da preskakujem čas, razumete, hočem, da se to neha, nikogar ne bom izdal, jaz ne, jaz že ne, če je to problem, me raje ubijte, dovolj je trpela moja ljuba Ana, pa njen oče, mučenik v komunističnih zaporih, sveti Duh in on, ki se je slačil pred mano, saj vem, tako daleč to sega, vse veste, dvignil je svoj duhovniški talar in pod njim je imel velikega kurca, če je to problem, da se nisem umaknil, je to problem?” Möderndorfer v romanu Vanja prikaže, kako v protagonistovem, nezavednem deluje mehanizem potlačitve pa tudi na kakšen način se v posameznih slojih nalagata osebna in kolektivna zgodovina. V romanu Odštevanje je pokazal, na kakšen način se protagonist, ki se nahaja v obdobju tranzicije, ob očetovih spominih premika k izvoru samega sebe oziroma svoje družine, v romanu Zvezda, žlica in ura se sprašuje o sami naravi resnice in spomina, v romanu Vanja, ki ima podnaslov Kratek roman o predolgem življenju, pa razkriva zakulisje družinske travme, ki se je materializirala v rdečelasem “grešnem kozlu”. Zdi se, da je ta vse življenje izbiral napačne odločitve, da bi se lahko nezavedno poistovetil s predniki, ki so končali v zaporih ali na takšnih in drugačnih moriščih. Čeprav gre v prvi vrsti za roman o tem, do kam lahko človeka privedeta zgodnja smrt matere in želja po poistovetenju z očetom, pa nam roman Vanja nudi tudi pogled v shizofrenijo sodobnega časa in v nevrozo, ki jo puščajo za sabo nepredelane zgodovinske travme, ki jih iz dneva v dan preigravamo tako na političnem bojišču kot v vsakdanjem življenju.

Piše Andrej Lutman, bere Aleksander Golja. V literarnem opusu Branka Gradišnika predstavlja roman Skrunitelj nadaljevanje njegovih pronicljivih izpisovanj na videz obrobnih pojavov, ki pa v celotni tekstovni strukturi postanejo pomembni, celo ključni za doumevanje avtorjevega namena. Predstavljeni so na način sprotnega humornega obračunavanja z vedenjskimi vzorci, ki so zlahka spregledani, a pisatelj jim da takšno težo, da krepko zarežejo v bralsko zavest. Podani so na način esejističnega nizanja, saj je romaneskna oblika le zunanja mreža, v katero se ujamejo dejstva, s katerimi pisatelj ustvarja svet odzivnosti, primerjav in vrednotenj. V romanu Skrunitelj Branko Gradišnik obuja formo nekakšnega intervjuja. Začne in konča se z izpostavitvijo diktafona. Pripovedovalca oziroma intervjuvanca obiskuje Anka Rivanc in v sedmih obiskih, kolikor je v knjigi poglavij, prejme obilico dejstev, premišljevanj in reminiscenc. Pisatelj se tokrat ukvarja predvsem z osebama iz slovenske literarne zgodovine – Janezom Trdino in Ivanom Cankarjem. Ne vpleta ju v kaka literarnozgodovinska izhodišča, pač pa nastopata v vlogi sogovornikov, pisatelj pa je govorec, ki podaja svoja razmišljanja skoraj kot paberke, kot opombe, ki mu služijo za ogrodje svoje naracije, ter navaja dogodke iz njunega življenja, ki so bolj anekdotične narave. Med tem kramljanjem je obilica naslonitev na določene spise in zgodbe, ki so zaznamovali razvoj slovenske književnosti. Takšnemu občutju se približuje tudi Anka Rivanc, ki v svojih opombah skuša ujeti pisateljev humoristični ton in vsebinske poudarke ter z lastnimi posegi v pripovedovanje, ki ga je posnela in uredila, dodaja še eno dimenzijo aktualnosti. Ima pa to pisanje še eno lastnost: to je implicitno izraženo spraševanje, kdo je skrunitelj in kaj oskrunja. Prvi odgovor bi seveda bil, da je skrunitelj prav pisatelj sam, saj pri vpletanju dveh pisateljev ne skopari z nekakšno desakralizacijo obeh. Nikakor ju ne ponižuje ali išče določenih pomanjkljivosti pri njiju, iskanje manjkov se izraža drugače. Branko Gradišnik poudarja svoje pripetljaje z založbami in težave ali vsaj peripetije v zvezi z možnostjo objavljanja svojih prispevkov v dnevnih občilih. Oskrunjanje tako ostaja knjižni suspenz, kar daje celotnemu pisanju nadih kriminalne zgodbe, kjer prekršek ali zločin sicer obstaja, ni pa trupla niti žrtve. Poleg že omenjenih slovenskih pisateljev je v romanu Skrunitelj še množica literarnih osebnosti, ob katerih pa osnovna naracija prehaja v esejistično podajanje bolj ali manj znanih zgodovinskih dejstev. Te osebe so večinoma iz evropske literarne zgodovine, kot sta Franz Kafka ali Fjodor Mihajlovič. Dostojevski. Tudi njih vpleta le kot nekakšno izhodišče za razpredanja, ki so na nekaterih mestih rahlo ovita v filistrske odtenke, pa takšni odlomki morda delujejo kot preobilje v sicer tekoče berljivem besedilu. Ob tem se poraja zamisel, da bi bil roman Skrunitelj lahko obvezno šolsko branje, saj se loteva stebrov evropske literature na sproščen način. Spremno besedo, ki je pravzaprav uvod v roman, je napisala Miša Gams. V njej poudarja izmuzljivost in primerja Gradišnikovo pisanje s potico, ki ima kar se le da različne nadeve. Krepkih tristo strani obsežno pisanje pa pušča bralstvo v neki negotovosti, ali sploh vzeti resno vse, kar je napisano. A to je vsekakor odlika tega dela, saj relativizira eno od splošnih prepričanj, da je literarna zgodovina ena sama.

Marcello Potocco: Dnevnik zelene premičnice, Aljoša Harlamov: Dohtar in Povodni mož, Mirana Likar: V moji omari. Recenzije so napisali Tjaž Mihelič, Sanja Podržaj in Miša Gams.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Pisateljica Mirana Likar Bajželj je s pisanjem začela precej pozno – leta 2007 je zmagala na literarnem festivalu Urška, dve leti zatem pa je izšla njena prva kratkoprozna zbirka Sobotne zgodbe in bila nominirana za najboljši prvenec in nagrado fabula. Sledile so še zbirke Sedem besed, Glasovi in Ženska hiša ter roman Pripovedovalec, z njimi pa tudi nominacije za kresnik in dvakrat za Cankarjevo nagrado. Kratkoprozna zbirka V moji omari je zasnovana tako, da po strukturi spominja na roman s posebnimi poglavji, ki delujejo kot kratke zgodbe – nekatere med njimi se vsebinsko nanašajo na sosednje zgodbe, spet druge lahko beremo kot samostojne celote. Med zgodbe je avtorica vnesla povezovalni tekst osrednje protagonistke, ki pred spanjem prebira zbornik zapiskov ameriške modne urednice Nine Garcia o ženskih modnih dodatkih z naslovom Vodnik po stvareh, ki jih mora imeti vsaka ženska s stilom. Branje o modnih muhah jo potegne v vrtinec spominov na obdobje odraščanja v socialistični Jugoslaviji, ko so čevlji z visoko peto in čipkasto spodnje perilo veljali za statusni simbol, mladina pa si je v trgovinah Borovo ogledovala rumene balerinke. Zgodbe o modnih dodatkih, med katerimi se posamezni rekviziti včasih pojavijo kar v prvi osebi, izpričujejo preplet spominov in sanj, socializma in kapitalizma, inspiracij in aspiracij, ki prek materialnih dobrin kažejo na hrepenenje po socialnem sprejemanju in človeški bližini. Tako kot v prejšnjih kratkoproznih zbirkah je Mirana Likar tudi v pričujoči intuitivna in pronicljiva pripovedovalka z veliko posluha za detajle in za tragično usodo junakinj, ki zaradi samovoljne ali celo ambiciozne drže trčijo pri drugih ob zid neprivoščljivosti ali neodobravanja oz. zaničevanja rahlo pretencioznega življenjskega stila. Omara je tako metaforo za nezavedno glavne junakinje, ki skupaj z rdečo šminko, dragulji, broškami, blejzerji, čipkastim spodnjim perilom in najrazličnejšimi čevlji vleče iz nje tudi potlačeno željo po statusnih simbolih, ki jo je bila v obdobju socializma prisiljena potlačiti. Ob tem so njeni predali tudi mesto za “udomačitev” zgodb z različnih lokacij po svetu in iz različnih obdobij novejše zgodovine. Med protagonistkami kratkih zgodb je največ dijakinj in študentk, ki jih preganja trema pred izpitom: v zgodbi Broška glavna junakinja nikakor ne more opraviti zadnjega izpita, čeprav jo profesor nenehno spodbuja, v zgodbi Blejzer spremljamo dijakinjo na popravnem izpitu, ki že vnaprej sluti, da ga ne bo naredila, v zgodbi Gumijasti škornji pa uzremo isto situacijo iz perspektive učiteljice, ki jo prav dijakinjine visoke petke povedejo v lastno siromašno otroštvo, ko je hrepenela po gumijastih čevljih. Namesto da bi ocenjevala učenkino poznavanje kemijskega računstva, premleva njeno obutev, v kateri vidi priložnost za dominacijo nad avtoritetami: “Kako ji mama sploh pusti nosit tako visoke pete! Kje sploh dobi denar za italijanske čevlje! Zanjo domači čevlji niso dovolj dobri. Mladi ne vejo, kako je bilo včasih. Revščina, sama božja revščina! Ampak je država poskrbela, da smo vseeno lahko doštudirali tudi mi s hribov.” In nadaljuje s spomini: “Imela sem eno samo željo. Da bi imela črne gumijaste škornje, s katerimi bi lahko šla obirat jabolka dol v zadrugo, da bi kaj zaslužila. Ali pa da bi šla v njih v šolo ali pa na sankanje. Za obutev je bilo najteže. Drugo smo že naštrikali in sešili, od štipendije sem si kasneje lahko kaj kupila, imela sem socialno in za nadarjene, kadrovsko, za čevlje je bil pa problem.” Protagonistka zgodbe Čipkasto spodnje perilo, ki jo po nedolžnem obtožijo kraje perila in vržejo iz učiteljišča, odrašča v podobnem času in okolju – kljub temu da izhaja iz premožne kmečke družine, si zaradi državno načrtovanega uničenja kmetij in očetovega bankrota ne more zagotoviti solidne eksistence, dokler se ne zaposli v pisarni kmetijske zadruge. Tudi v zgodbi Mokasini: čevlji s polno peto komunisti protagonistkini babici odvzamejo hišo, zato si ne more kupiti kvalitetnih čevljev, ki so sinonim za eksistencialno samozadostnost in prizemljitev. Čeprav so psihološki značaji v zgodbah Mirane Likar podrobno dodelani, pa rdeča nit zgodb občasno umanjka ali pa jo dopolnjuje vzporedna zgodba, ki nekoliko “razvodeni” osnovno pripoved. Tak primer je zgodba Dežni plašč, v kateri spremljamo zgodbo ženske, ki se po dolgih letih izkoriščanja ločuje od moža, vmes pa njeno izpoved “pretrgajo” dokumentarni podatki o izumitelju vojaškega dežnega plašča Thomasu Burberryju, ki je volnena oblačila za vojake izpopolnil z nepremočljivim gabardenom. Zanimiv pripovedni narativ odlikuje tudi zgodbo Čevlji Marry Jones, v kateri se naslovna junakinja po imenu Punčka s teto Mico odpravi na sprehod po mestu, a vsake toliko pripoved vodijo čevlji, ki v prvi osebi opisujejo svoj pogled na ulice in trge. O projiciranju svojih strahov v druge spregovorita zgodbi Srebrni natikači in Enodelne kopalke, ki v kratkih in odsekanih stavkih nakažeta soočenje s strahom pred razgaljenjem in umiranjem. O razvajenosti in potuhi govori zgodba Rdeča šminka, tudi ta nastopa v prvi osebi ednine in predstavlja simbol neučinkovitega spopadanja z obrambnimi mehanizmi. Ko se na koncu knjige osrednja protagonistka zbudi iz spanja, se zave, da jo sanjske zgodbe, ki jim je bila priča, na nek način tolažijo in uravnovešajo: “To noč sem pobrala iz omare tisto, kar bom potrebovala danes ali sem pogrešila včeraj. Kaj to je, ne odločam sama. O tem odloča preteklost. Zaradi nje se pogovarjam, prepiram, si želim, zaradi njih me sanjske zgodbe tolažijo in žalostijo, povezujejo z drugimi, uravnovešajo. Sem, kar sanjam.” Ko skupaj z Mirano Likar zapremo omaro zgodb, ki nas navdajo z najrazličnejšimi prebliski, lahko tudi sami zagotovimo, da smo to, o čemer beremo – sploh ker protagonistke zgodb razgaljajo svoja najbolj intimna občutja, hrepenenja, travme in vizije, v katerih se z lahkoto prepoznamo.

Comme chaque vendredi, un médecin spécialisé répond aux questions des auditrices de Priorité Santé. Cette semaine, nous consacrons l'émission à la journée mondiale de tolérance zéro à l'égard des mutilations génitales féminines.  La date du 6 février a été placée en 2012, par l'Assemblée générale des Nations unies sous le signe de cette Journée mondiale de la Tolérance zéro à l'égard des mutilations génitales féminines (désignées par l'OMS par les initiales MGF).   Parmi ces mutilations, l'excision, un acte d'une violence inouïe contre le corps des fillettes, une blessure indélébile qui, d'après l'Unicef, concerne plus de 230 millions de femmes et de filles dans le monde.    Risques pour la santé physique et mentale  Ces mutilations menacent la vie, par hémorragie ou par infection, et peuvent entraîner des complications majeures pour la santé des femmes, lors de l'accouchement, lors des relations sexuelles.  Prévention, accompagnement, réparation Pour les survivantes de l'excision, l'ablation partielle ou totale des organes génitaux, entraîne des douleurs physiques et psychiques.  Face au fardeau des MGF, les réponses sont multiples :  lutter, prévenir, en informant, en sensibilisant, en faisant évoluer les lois et en abandonnant ces pratiques prendre en charge : l'écoute, l'accompagnement, le soin et si nécessaire, en fonction du souhait des femmes et des possibilités offertes par le système de santé, la réparation…  Avec : Oumou Koïta, présidente du Gams, le groupe pour l'abolition des mutilations sexuelles féminines, des mariages forcés et autres pratiques néfastes pour la mère et l'enfant  Dr Maëlle Silvestre De Sacy, gynécologue à l'Unité de prise en charge des femmes victimes de mutilations sexuelles féminines de l'hôpital de Montreuil, en région parisienne La palabre de Charlie Dupiot. Programmation musicale : ► Salif Keïta - Moussolou   ► Jill Scott – Pressha.

Comme chaque vendredi, un médecin spécialisé répond aux questions des auditrices de Priorité Santé. Cette semaine, nous consacrons l'émission à la journée mondiale de tolérance zéro à l'égard des mutilations génitales féminines.  La date du 6 février a été placée en 2012, par l'Assemblée générale des Nations unies sous le signe de cette Journée mondiale de la Tolérance zéro à l'égard des mutilations génitales féminines (désignées par l'OMS par les initiales MGF).   Parmi ces mutilations, l'excision, un acte d'une violence inouïe contre le corps des fillettes, une blessure indélébile qui, d'après l'Unicef, concerne plus de 230 millions de femmes et de filles dans le monde.    Risques pour la santé physique et mentale  Ces mutilations menacent la vie, par hémorragie ou par infection, et peuvent entraîner des complications majeures pour la santé des femmes, lors de l'accouchement, lors des relations sexuelles.  Prévention, accompagnement, réparation Pour les survivantes de l'excision, l'ablation partielle ou totale des organes génitaux, entraîne des douleurs physiques et psychiques.  Face au fardeau des MGF, les réponses sont multiples :  lutter, prévenir, en informant, en sensibilisant, en faisant évoluer les lois et en abandonnant ces pratiques prendre en charge : l'écoute, l'accompagnement, le soin et si nécessaire, en fonction du souhait des femmes et des possibilités offertes par le système de santé, la réparation…  Avec : Oumou Koïta, présidente du Gams, le groupe pour l'abolition des mutilations sexuelles féminines, des mariages forcés et autres pratiques néfastes pour la mère et l'enfant  Dr Maëlle Silvestre De Sacy, gynécologue à l'Unité de prise en charge des femmes victimes de mutilations sexuelles féminines de l'hôpital de Montreuil, en région parisienne La palabre de Charlie Dupiot. Programmation musicale : ► Salif Keïta - Moussolou   ► Jill Scott – Pressha.

Ce vendredi 6 février est la Journée internationale de tolérance zéro à l'égard des mutilations génitales féminines. À date, près de 230 millions de filles et de femmes dans le monde ont subi des mutilations génitales. Les taux de prévalence les plus élevés sont en Afrique, la Somalie occupant la première place du classement mondial. Juste devant la Guinée, où 95 % des filles et femmes entre 15 et 49 ans ont subi une excision selon les chiffres des Nations unies. La militante féministe guinéenne Kadiatou Konaté, cofondatrice du Club des jeunes filles leaders de Guinée est la grande invitée Afrique de Sidy Yansané. ► À l'occasion de cette Journée internationale de tolérance zéro à l'égard des mutilations génitales féminines, retrouvez à 9h temps universel Priorité Santé, Caroline Paré reçoit la franco-malienne Oumou Koïta, présidente de la Fédération GAMS, le Groupe de femmes pour l'abolition des mutilations sexuelles. À écouter aussiQuestions de femmes : comment lutter contre les mutilations génitales féminines ?

In this episode, Jana and Ané dive deep into the most common exercise mistakes in vet rehab and why communication can make or break your outcomes. She shares practical tips for clear, measurable exercise prescriptions, and reminds us how important it is to model the behaviour and environment we expect from our clients. We also explore exercise progression, the foundations of understanding and form, plus the power of luring, reward placement, and handler skill.  Learn more about Jana Gams: https://dogs4motionacademy.com/ Learn more about our free birthday webinars: https://onlinepethealth.com/gift/ Learn more about Paw Prosper's special offer: https://pawprosper.com/OPH Learn more about Paw Prosper: https://pawprosper.com/ To learn about Onlinepethealth, watch a free webinar, or join any of our Facebook groups, click here: https://onlinepethealth.com/podcast

Živa Čebulj: Praznih rok, Miha Mazzini: Druga življenja, Miša Gams: Kdo se boji črnega moža. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Jože Štucin in Marica Škorjanec Kosterca.

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pisateljica in pesnica Miša Gams je za svoj prvi roman izbrala naslov Kdo se boji črnega moža. Enako je svojo avtobiografsko pripoved naslovila Ksenija Trs, eno izmed mladinskih del Brede Pugelj ima naslov Črni mož; vsem pa je skupen spomin na priljubljeno otroško igro, ki izvira iz mračnih srednjeveških podob mrtvaškega plesa, saj smrt lovi in ujame slehernega človeka. Domnevajo, da se je iz te grozljivke razvila razgibana skupinska igra, v kateri hudobni črni mož lovi in ujame vse otroke. Roman Miše Gams je napisan v obliki dnevniških zapisov neimenovane protagonistke z navedbami datumov od 20. avgusta 2018 do 31. marca 2019. Uvaja ga opozorilo, da so osebe, dogajanje in kraji plod bogate avtoričine in bralčeve domišljije. Kraji dogajanja se menjujejo. zapisovalka živi z družino v Ljubljani in občasno obiskuje kraje nekdanje skupne države Jugoslavije. Največkrat potuje v Bosno in Hercegovino, njene začasne postaje so: Sarajevo, Mostar, Čapljina, Zenica, Banjaluka, Tuzla in Brčko. Protagonistka je v romanu edina oseba, ki odslikava okolje in odnose med ljudmi, presoja, predvsem pa izpoveduje svoja čustva in razmišljanje. Svoja erotična doživetja in telesna občutenja opisuje nazorno in realistično. Poročena je deset let, ima petletnega otroka in zaposlenega moža, ki se ji ne posveča dovolj. Vsakdanje življenje jo dolgočasi. Ima doktorat, a ga mora skrivati, če hoče dobiti kakšno delo, za majhen zaslužek opravlja začasna dela v gostilnah, tovarnah, skladiščih, včasih tudi za borno plačilo s pogodbo samo za en dan. Znašla se je na samem dnu piramidne sheme, ki jo je ustvaril kapitalistični sistem: »Po dvanajst ur na dan ribam, strežem pijanim strankam v gostilnah, sortiram smeti in se na vse pretege klanjam svojim šefom, da mi morda tu in tam kdo celo kaj plača?« Življenjsko prelomnico doživi v Sarajevu, kamor je odpotovala za tri dni, da bi si ogledala filmski festival. Srečanje z mladim Alžircem Samirjem jo povsem prevzame, čeprav je imela prej predsodke do migrantov. Zgodi se ljubezen na prvi pogled, občutek, da sta se poznala že iz prejšnjega življenja, predvsem pa ju je povezala telesna privlačnost. Samir je bil doma iz sorazmerno premožne muslimanske družine in čeprav je imel v Alžiriji urejeno življenje, primerno izobrazbo, službo, prijatelje, zabavo in šport, ga je vleklo v Evropo, v Pariz, kjer naj bi ga čakala tri desetletja starejša »punca«, ki ima tri otroke in veliko denarja. Več Samirjevih sorodnikov dela v Franciji, zato se tudi on razglaša za Francoza, a si zaman prizadeva prestopiti državne meje, saj so ga pri vseh poskusih ujeli, ponekod tudi pretepli in izgnali nazaj v Bosno. Tja se je na svojih težavnih poskusih, da bi prišli v obljubljeno deželo, zateklo veliko migrantov iz severne Afrike in Azije, a mnogi niso imeli sreče, da bi dosegli svoj cilj. Spregledali so, da je velika Evropa le mit, fantazma in da gre za iluzijo, od katere v realnosti nima nihče nič. Prebujeno poželenje združi človeka iz različnih držav in kultur le za kratek čas, saj se morata vedno znova ločiti, za žensko pa so ta potovanja vedno težja. Po večkratnih vse bolj mučnih odisejadah po Balkanu ugotavlja: »Preveč sem postala obsedena s Samirjem … in zdaj ga nikakor ne morem več odmisliti.« Odnosi med ljubimcema se slabšajo. Samir v ljubezni kot zahteven otrok išče mater, potrebuje vedno več pomoči, hrane, nege, tudi denar. Njuni spolni odnosi postajajo brezobzirni, sadistični. Protagonistka si za vsak odhod izmišlja nove laži za naveličanega moža, do Samirja je materinsko sočutna, on pa se vse bolj opija, čeprav je veren musliman. Postaja nasilen. Ranjen in pretepen ostane brez prijateljev, ki so mu pomagali, iz lepega mladeniča se spreminja v duševno in telesno razvalino. Kdo se boji črnega moža je roman o migrantih in njihovem prebijanju na težavnih, tudi smrtno nevarnih brezpotjih. O nezaželenosti in zavračanju. Pisateljica Miša Gams spretno prepleta problematiko migracij z ljubezensko zgodbo med alžirskim migrantom in poročeno slovensko intelektualko. Zelo podrobno in realistično opisuje spolne odnose in položaje. Pri tem se ne izogiba besedam iz »nižje pogovorne ravni«, kot bi jih označil Slovenski pravopis. Gotovo bo ta povezava tragike in ljubezni, zanimivih predstavitev krajev, oseb in dogodkov pritegnila pozornost bralcev in bralk. Svobodna ljubezen, prikazana v literarnih delih, ne dopušča moralističnega vrednotenja. Slog pisanja občasno spominja na prozo legendarnega Charlesa Bukowskega. Protagonistka je nad ljubimcem globoko razočarana in prizadeta, saj je zanj žrtvovala skoraj vse. Ob koncu romana kar težko verjamemo v velike spremembe, ki čakajo nekdanja ljubimca.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Tomislav Vrečar, “urbani” pesnik, ki kot glasbeno-literarni performer sliši tudi na ime Soma Arsen, vrsto let ustvarja v Novi Gorici, kjer v obmejnem okolju črpa svojo inspiracijo in jo uspešno pretvarja bodisi v verze bodisi v multimedijske performanse. Njegova sedma pesniška zbirka z naslovom Dečki se od prejšnjih (Punk še ni hin, Vaš sin vsako jutro preganja mačke po soseski, Ko se mi vse ponuja, se meni skuja, Naj me koklja brcne, Kurc pesmi, Ime mi je Veronika) loči po precej bolj strukturalističnem pristopu in besednem minimalizmu. Ta razkriva praznino neubesedljivega manka s preprostimi besednimi zvezami, ki se začenjajo z besedo “dečki” in se z njo dostikrat tudi končajo. Če se zdi, da v njegovih zgodnjih pesmih lahko zaslutimo nadrealistično dekonstruktivistični stil z vplivi pesnikov, kot sta Tomaž Šalamun in Srečko Kosovel, so njegove zadnje pesmi našle povsem samosvojo frekvenco, na kateri zelo pomenljivo in iskreno “resonirajo”. Že naslovnica, na kateri se nahaja samostoječa ura v obliki penisa, izpod katere se plazita prestrašena dečka, nam da slutiti, da bo falični označevalec osrednji moment v knjigi in da se bo okrog tega razpela simbolna mreža označencev, ki bodo opozarjali na njegov strukturni manko. In res – najsi gre za namig na politično, socialno, kulturološko, filozofsko ali psihoanalitično situacijo, vedno se v njej znajdejo “dečki”. Okrog njih se v nekaj besednih skicah izostri ideološko neobremenjen pogled na svet, ki ga pesnik sproti ustvarja. Pesmi, ki nimajo naslovov, sestavljajo verzi, ki ne pojasnjujejo, temveč postopoma dopolnjujejo občutenje, ki prehaja v oris univerzalne stvarnosti: “Dečki / Naj čas postane vaš prijatelj. / Dečki. / Olistajte človeštvo. / Dečki razigrani. / Dečki v krošnjah. / Kdor opazuje – vzpostavi red. / Dečki.” V eni izmed najkrajših pesmi Vrečar opiše proces rojevanja dečkov iz blata, ki ga zvečer mati zamesi kot testo, zjutraj pa se njegova forma spet vrne v prvotno razdrobljeno stanje: “Deček iz blata. / Zjutraj razpade. / Zvečer ga mati spet zamesi.” Na drugem mestu jih enači s feta sirom, ki sestavlja pravo kombinacijo s čustvenimi prelivi v politični solati: “Feta dečki. / Dečki v solati. / Dečki s prelivom. / Dečki derivati. / Dečki arrabiati.” V poplavi najrazličnejših opredelitev pokaže na njihovo enakost pred različnimi političnimi sistemi: “Dečki fašisti. / Dečki komunisti. / Dečki kapitalisti. / Dečki fatalisti. / Dečki nihilisti. / Isti, isti … / Isti dečki. / Enaki med enakimi.” Pri tem ne pozabi omeniti ne Jezusa ne partizanov, oboje zapakira v igro, ki se na prvi hip zdi nedolžna, a se ne moremo znebiti občutka, da v ozadju poteka kompleksna ideološka manipulacija: “Dečki! / Jezus je bil star pet let, / ko je iz gline naredil dvanajst vrabcev. / Tlesknil je z dlanmi in vrabci so poleteli. / Dečki so poleteli.” Na drugem mestu pa lahko preberemo tale zapis: “Ne ljubezen. / Dečki. / Ne sovraštvo. / Dečki. / Tovarištvo v hostah. / Dečki. / Naj odmeva pesem iz gozdov. / Na juriš! / Dečki.” Dečke pesnik nenehno prestavlja – v gozd, da se skrivajo za lubjem, v vesolje, kjer jih “zvezde mečkajo”, v morje, kjer skupaj z ribami lovijo zrak, zaprti v plastične vrečke, v zrak, kjer letijo skupaj z visokoletečimi besedami in pticami, med pustne laufarje in začimbe ter med polomljene igrače in razgaljene živali. V eni izmed pesmi se obregne ob zbirko pesniškega kolega Toneta Škrjanca: “Dečki. / Nekaj o nas kot živalih. / Golimo se. / In svet se olista. / Tone je deček. / Potem neki daljni topoli. / Tako mora. / Dečki.” Ne pozabi ustvariti asociativne verige v zvezi z dogajanjem v Gazi, čeprav geografsko Gazo zamenja gaza za rane: “Dečki. / Z gazo v srcu. / Mir se žoga s pravico. / Dečki. / Nihče ne zmaga. / Dečki. / Nasvidenje v naslednji vojni. / Dečki.” Čeprav se zdi, da Tomislav Vrečar na eni strani ostri svojo retoriko v smeri mazohističnega kanibalističnega použitja, na drugi pa mu udarja ven potlačen bes zaradi oblastnih mater in odsotnih očetov, ga zavest o vsestranskem manevriranju z jezikom na nek čuden način osvobaja. Jezik namreč ni samo organ za sporazumevanje, je najbolj oživčen in živ organ, namenjen tako pesniškemu kot seksualnemu zadovoljevanju: “Dečki, jezik je zajebana stvar. / Živ je. / Neprestano se spreminja. / Raste. / In se ovija. / Dečki, kuj za njim! / Naj vam v ustih pristane.” Bralec se ne more znebiti občutka, da se pod besedami, ki na prvo žogo zvenijo kar se da nedolžno, skriva celo brezno jeze in hkrati užitka, lagodja in nelagodja, ki se razrašča ob vsaki prebrani pesmi, ne da bi v resnici vedeli, kam pes tišči taco … Čeprav je stil pisanja preprost, da bolj ne bi mogel biti, in več pove z zakrivanjem kot z razkrivanjem pomena besed, Vrečar v svojo poezijo vtihotaplja numinozno in sublimno komponento, ko stvar deluje najbolj banalno. Čeprav bi včasih za pravi občutek dramaturške zaokroženosti potrebovali še kak verz ali dva, so njegove pesmi zaokrožene, samostoječe celote, ki razpirajo cel segment asociacij, o katerih lahko premlevamo več dni, ne da bi jim prišli do dna. A čar poezije je prav v tem, da njenih označevalcev ni mogoče dobesedno prevesti z označenci in da je določena praznina ključna za obstoj njihove diskrepance, ki ne nazadnje omogoča nastanek vzporednih svetov interpretacije. Tega se Tomislav Vrečar kot pesnik in prevajalec zaveda, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo iz urbanega nadrealizma zavil v subjektivni strukturalizem, ki mu omogoča, da končno postavi v ospredje sebe kot dečka, neobremenjenega s poklicno in družinsko perspektivo.

Tomislav Vrečar: Dečki, Agata Tomažič: Ušabti, Tatjana Plevnik: Poskusni svetovi. Recenzije so napisale Miša Gams, Veronika Šoster in Sanja Podržaj.

Piše Miša Gams, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Sonja Votolen je slavistka in anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka in publicistka, ki piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. V pesniški zbirki Pankrt opisuje otroštvo, zaznamovano z neljubečimi starši. Že v prvi pesmi z naslovom Za vse kajtejetrebabilo otroke, ki je hkrati uvod v prvi sklop pesmi, v kratkih stavkih opiše pogled na svet skozi prizmo zarodka, ki nastane kot plod nesrečnega naključja, pri čemer izpostavi vodilno misel: “Še preden postaneš bitje, bi moral imeti pravico odločiti se, ali sploh želiš postati bitje. Že takoj takrat, tisti trenutek sparitve dveh osebkov, ko si le še pikica.” In nadaljuje: “Preiti v življenje ali staniščni odtok, bris s toaletnim papirjem ali spodnjicami – to bi moralo biti vprašanje svobodne volje, odločitve majhnih pikic. Bog, zahtevam pravico odločanja za vse pikice, še preden se rodijo!” V nadaljevanju zbirke Votolenova niha med iskanjem ljubezni staršev in izražanjem jeze, ogorčenja pa tudi lastnega opolnomočenja. O slednjem dramaturginja in pesnica dr. Romana Aniya Ercegović v spremni besedi piše, da gre za “šamansko potovanje celjenja, najdenja izgubljenega dela svoje duše”, pesnica Aleksandra Kocmut pa v svoji spremni besedi dodaja, da je pesmi “napisala bolečina, tako globoka in prvinska, da se dotakne celo tistega najstarejšega dela naših možganov, limbičnega sistema, kjer kraljujejo zgolj nagoni.” V prvem sklopu zbirke Pankrt smo priča občutjem, ki se začnejo z besedami “Popljuvajte me”, pa do klavstrofobičnosti, ki jo izraža pesem Ujeta sem ujeta sem zajeta sem, v kateri pesnica opisuje občutke brezizhodne zazidanosti, znotraj katere stojita dva megalomita: “Na enem piše mati / na drugem oče Upiram oči vanju / Ni je moči ki bi kamna zmehčala”. V pesniškem sklopu z naslovom Tri mame Sonja Votolen opisuje svoja najbolj zgodnja leta, preživeta v družbi dveh tet in babice, ki so ji predstavljale nadomestno mater. Oče jo je namreč že zgodaj razglasil za “pankrta”, mati pa mu je v njegovem distanciranju od otroka zelo hitro sledila. V sklopu Bio mati se podrobneje posveča samopomilovanju in pribijanju matere na križ resnice: “Križam sama sebe ker / te križam mati in pribijam / na križ resnice in vse / smeti ti končno mečem v / obraz Opljuskati te hočem / s pljunki svoje bolečine / In ne drzni si zamijavkati / naj ne govorim naj ne govorim / tako predolgo sem natovarjala / vase tvojo doto krame in / sem preveč natovorjena s / tvojo nesramno hinavsko / priliznjeno neljubeznijo”. Namesto da bi jo mati vzela v toplo dlan kot mehkega piščančka, iz njenih rok raste trnje, ki ji ob vsakem stiku povzroča neizmerno bolečino. Dejstvo, da je vsakič znova zavrnjena, se ji zareže v nezavedno, zato nas ne čudi, da iz pesniške subjektke bruhajo zahteve po tem, naj jo ljudje popljuvajo, da ji bo na nek način lažje, saj so to edini vedenjski vzorci, ki jih njena duša pozna od rojstva naprej. Na trenutke priča o tem, da se počuti kot okostje, ki ga je mati glodala, čeprav je pri tem ni niti pogledala. V sklopu Oče se posveča otroškemu zaznavanju očeta – od zmerjanja s pankrtom in ostalega besednega poniževanja do pretepanja: “Utrgal je kakšno šibo in me mahnil z njo čez telo / Njen drobni biček me je spekel skozi / oblekico in nikjer ni bilo mamine rame / Mama daj položi roko pod pankrtovo glavo / Oče pokliči vsaj enkrat pankrta s pravim imenom / so bile pankrtove edine želje”. Pesniška zbirka Pankrt se usede v dušo bralca in pod sabo razpre vseh devet krogov Dantejevega pekla, ki se začnejo in končajo v pobožni slovenski družini, odtujeni od svojih čustev – s hladnim in nasilnim očetom in upognjeno materjo, ki se ne zna postaviti zase in za svojega otroka. Tudi v drugi polovici zbirke pesnica nadaljuje v svojem prepoznavnem stilu, le da se tokrat bolj prizemlji v sedanji trenutek, ki ji odstira pogled v lastno nezavedno, ki nenehno obračunava s starši: “… Tako vstopam vase in poslušam / svoje glasove in samo malo / z nogo premaknem listje na tleh / Kot da jih pospravljam v nek predal / Zapojem v mislih in naredim križ / na tvoje čelo mati / na tvoje čelo oče / Lastovke s perutmi pišejo note v zrak”. Pesniški slog Sonje Votolen je osebnoizpoveden – čustva se kažejo s pomanjševalnicami, ponavljanjem besednih zaporedij in z barvitostjo jezika, ki se v navalu izbruhov kaže včasih črno-belo, spet drugič v bolj ali manj ozaveščenih odtenkih sramu, občutkov krivde, nemoči, jeze, ogorčenja pa tudi olajšanja, čustvene razbremenitve in katarze. Pesmi se večinoma začnejo brez naslovov, le s poudarjenim prvim verzom, kateremu sledi serija verzov brez stavčnih ločil, ki bi razmejila stavke, misli oz. občutenja. Bralcu se zato zdi, kot bi ga med branjem posrkalo v nekakšen čustven tornado in ga zabrisalo včasih na eno, drugič na drugo stran zbirke. Pesnici je treba priznati pogum in svojevrstno senzibilnost pri opisovanju svojih psihičnih stanj, kar je v slovenskem literarnem prostoru prej izjema kot pravilo. Zdi se, da slovenska družba – in z njo tudi literatura – od Cankarja naprej goji strahospoštovanje do lika matere, ki je večinoma prikazana kot požrtvovalna, plemenita in dobra kot kruh. Mati v pesniški zbirki Pankrt pa je opisana kot oseba, ki si še na smrtni postelji ne upa dotakniti svojega otroka in ga poklicati po imenu. V zaključku predzadnjega teksta v zbirki Sonja Votolen piše iz vidika umirajoče matere: “Kriva si, da nisva poznala sožitja, kriva si, da si naju razdvojila, kriva si, da si se borila v mojem trebuhu, da nisi popustila in se preprosto izlila kot kri med mojimi stegni. Zdaj odhajam, a ne morem se spomniti, da bi te bila ljubila vsaj eno sekundo. Nebodigatreba si bila. Ne morem reči, da sem te imela rada. Nimam slabe vesti, saj sem ti vendarle dala življenje. In navsezadnje, ja, grda sem bila do tebe, toda mati je le ena. To pa si le zapomni!” Po drugi strani pa s citati književnikov in izseki ljudske modrosti, ki se nahajajo na začetkih osmih pesniških sklopov, lahko sestavimo mozaik avtoričinih prepričanj – Votolenova se ne nazadnje sklicuje na svobodno voljo izražanja in ubesedovanja, če že ni imela prav nobene besede pri lastnem spočetju oziroma rojstvu.

Sonja Votolen: Pankrt, Vinko Ošlak: Konrad, Alen Steržaj: Gora ni zadeta. Recenzije so napisale Miša Gams, Ifigenija Simonović in Katarina Mahnič.

Z včerajšnjim dnem je na redni spored kinematografov po Sloveniji prišel nemški film Otoki, ki so ga po premieri na 75. Berlinalu sicer prikazali tudi novembra na Liffu. Poleg vznemirljive žanrske strukture, ki ves čas niha med kriminalko, filmom noir, grozljivko in eksistencialno dramo, je film zanimiv tudi zato, ker je bil eden izmed treh scenaristov tudi pred kratkim preminuli režiser, scenarist in pisatelj Blaž Kutin, ki je z režiserjem Janom Olejem Gersterjem že sodeloval pred šestimi leti pri pisanju scenarija za film Lara, je zapisala Miša Gams.

Matej Krajnc: Mariborska, Sergej Curanović: Dete iz gozda in Uroš Zupan Dnevnik 1992–1993. Recenzije so napisali Marija Švajncer, Miša Gams in Tjaž Mihelič.

Piše Miša Gams, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V romanu Sergeja Curanovića Dete iz gozda sledimo protagonistu, ki prispe v skrivnostno vas, v kateri naj bi prevzel podedovano družinsko hišo. Med čakanjem na ustrezne papirje se zaplete z domačinko, s katero ugotovita, da sta prek prednikov veliko bolj povezana, kot se zdi na prvi pogled. Moški namreč v hiši odkrije dnevnika, ki sta ju pisala njegov pradedek in lokalni profesor, ki naj bi po netipični “spolni” združitvi s hrastom spočel dete, nato pa umrl v sumljivih okoliščinah. Pradedek je tako nadaljeval zapise o razvoju otroka na drevesu – s katerim se je kasneje poročil – in zapisoval faze olesenitve otroka. Ta postaja iz dneva v dan bolj podoben ženski, ki jo zavoljo svojih egoističnih potreb želi izrezati iz drevesa: “Odrezal sem še zadnjo vejo, ki sem jo lahko dosegel z odra. Ali njen upor ne popušča. Predno začnem, me prosi, naj neham. Ker ne reče nič drugega, mi je jasno, da skozi njo govori drevo. Vprašal sem jo, zakaj se noče ločiti od njega, pa ni znala pojasniti. Zajecljala je, skremžila obraz, a zmogla le iste stavke kot prej. Ko sem pri delu, se zvija kot črv v žerjavici. Prej je hitro izgubljala svest, zdaj vztraja vse dlje. Čez čeljust sem ji prevezal krpo. Njen krik je namreč tako oster, da se skozi zrak in krošnje zarezuje daleč v pokrajino.” Ob branju tovrstnih odlomkov, ki postajajo vse bolj brutalni, se ne moremo znebiti občutka, da pisatelj čedalje bolj personificira naravo in jo primerja z žensko, moškega pa z agresivno falično silo, ki si prilašča gozd in vse njegove prebivalce. Curanović je prvo polovico romana namenil odlomkom iz obeh dnevnikov ter porajajočim se vprašanjem protagonista, ki mu ni jasno, ali gre pri vsej zadevi za šifrirana metaforična sporočila, s katerimi sta prednika želela zavarovati določene osebe, ali za pretežno realno izkušnjo, iz katere je kot potomec nenavadne simbioze nastal tudi sam. V drugem delu romana se zgodba razvije v skorajda nadrealistične, znanstvenofantastične razsežnosti, zlasti ko protagonist ugotovi, da so v vasi bolj ali manj vsi sorodstveno povezani in tako ali drugače odvisni drug od drugega. Ko se v zgodbo pretihotapijo še motivi bežečih migrantov, njihovih gozdnih zaveznikov Nemih, izgubljenih otrok in nesposobnih policistov, se pripoved zasuka v smer komične detektivke, pri kateri bralec in bralka le s težavo ohranjata rdečo nit in širši pregled nad dogajanjem. Deloma zato, ker Curanović za svoje like navaja le začetnice, deloma pa zato, ker poleg glavnega protagonista v nekem trenutku vznikne množica junakov in junakinj, ki so bodisi njegovi otroci bodisi so z njim v bližnjem ali daljnem sorodstvu. V romanu Dete iz gozda torej prevladujeta dve paradigmi – na eni strani je poganski oz. staroverski svet, v katerem prevladujejo drevesa s svojo materinsko naravo hranjenja, negovanja, varovanja in verovanja, na drugi pa znanstvena doktrina nasilnega prodiranja in sistematičnega naseljevanja genov v prostor, ki se iz miroljubnega kraja spremeni v bitko vseh proti vsem. Protagonist, ki mu ves čas ne izvemo imena, je neposredno vpet v eksperiment prenašanja svojih genov po svetu, ob tem pa mu usoda “postreže” z otroki, ki niso plod njegovega semena in ki se hranijo z želodovim pirejem. Po drugi strani so ženske osebe – s protagonistovo materjo vred – v enaki meri prostitutke, raziskovalke in aktivistke, ki se bojujejo za ohranitev narave in za dostojno vzgojo otrok, občasno pa v svojih barakah skrivajo migrante in Neme, ki se kot svojevrstni duhovi z zašiljenimi zobmi zoperstavljajo policistom. Čeprav protagonist ves čas kuje načrt o pobegu – tako iz vasi kot iz utesnjujočih odnosov z ženskami in otroki – se na koncu vendarle odloči, da bo družinsko hišo zapustil otrokoma, ki nista njegova, a sta na nek način “prišla iz gozda”, v katerem se je s smrtjo profesorja celotna odisejada že nekaj desetletij pred tem tudi začela. Podobno kot že prej v kratkoprozni zbirki Plavalec tudi v romanu Dete iz gozda ni jasno, kateri segmenti zgodbe naj bi bili resnični in kateri fiktivni. Lahko bi rekli, da gre Curanoviću predvsem za prikaz relativnosti in subjektivnosti tako v znanstveni kot v alegorični različici. V končni fazi je nauk zgodbe ta, da ni pomembno, ali se je stvar v resnici zgodila niti ali so nastopajoči v zgodbi res protagonistovi potomci oz. sorodniki ali ne. Nauk zgodbe je v tem, da moramo stopiti čez egoistične potrebe in sprejeti drugega v njegovi drugačnosti – ne glede na to ali gre za tako imenovano kukavičje jajce, migranta ali za svojevrstno “hibridno” bitje, kateremu ni mogoče določiti spola. Dete iz gozda, ki raste delno v deblu, delno v veji, je namreč vsaj na začetku nekakšen hermafrodit oziroma brezspolno bitje, ki je v celoti prežeto z drevesom: “Za to dete pa ne morem reči, ali je žensko ali moško. Spolovilo, če ga ima, je skrito v deblu, obraz pa je tako dvoumen, da se mi vsakič dozdeva drugače. Danes sem si ob prihodu rekel, da je najbrž pob, ko je zaspalo, pa sem pomislil, da ima tak zal obraz lahko samo deklica. Ob odhodu sem pomislil, da je morda brez spola ali da v sebi združuje oba.” Iz zapisanega bi lahko povlekli zaključek, da je roman Dete iz gozda predvsem parabola o tem, kam nas lahko prižene nasilje nad drugimi bitji, in obenem ironičen prikaz samodestruktivnosti, v katero zapademo, če politično-znanstvene paradigme ne nadgradimo s čuječnostjo in če bitke med spoloma ne prizemljimo v nekom tretjem, za katerega ne poznamo ne spola ne pravega izvora spočetja.

Helena Zemljič: Bazen, ki ga odnašajo robovi; Danica Ozvaldič: Brez obraza, Jurij Hudolin: Ti pa kar greš v bitko za pomlad. Recenzije so napisali Anja Radaljac, Andrej Lutman in Miša Gams.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Hudolin je pisatelj, pesnik, prevajalec, urednik in avtor številnih knjig, med katerimi lahko omenimo romana Velika in moški spol ter Čas lepih žensk, ki sta izšla predlani. Ti pa kar greš v bitko za pomlad ni klasičen potopis, temveč filozofsko meditativna odisejada s primesmi kulinarične antropologije, pri kateri avtor še bolj izostri svoje čute in nas iz svojega mediteranskega vrta v zaselku Grupija pri Umagu popelje po notranjosti Istre prek Motovuna, Pazina in Labina do Kvarnerskega zaliva, kjer v vasici Krnica obiščemo njegovo osnovno šolo, se malce pomudimo pri sošolcih in nadaljujemo pot do Pulja, nato pa se prek Vodnjana in Bal vrnemo do izhodišča. Z dvanajstdnevnim pohodom po Istri je zaznamoval svoj 50. rojstni dan in se vrnil v domačo hišo utrujen, a prerojen od srečanj s prijatelji in spoznanj, ko je Istro doživljal skozi prizmo spominov na otroštvo. Čeprav so mu močni nalivi prve dni postavljali številne psihološke in logistične preizkušnje, so ga ovire na poti le še utrdile v prepričanju, da je šlo za pravo odločitev. Ko namreč posije sonce, se zdi, kot da vsi napori tega sveta izginejo, sploh ko iz obcestne gostilne zadiši po pravkar narejenem kosilu ali večerji, ki pisatelja prisili k postanku. Hudolin ima kljub spontani nameri skoraj do podrobnosti pripravljen načrt in večinoma vnaprej ve, kje bo prespal ali v kateri gostilni bo okušal dobrote, saj pozna Istro s prejšnjih pohodov in raziskovanj. Nekoliko nas preseneti, da za turo izbere pretežno asfaltirane ceste, na katerih se mora umikati vozilom, a nam to postane bolj jasno, ko izvemo, da ga tudi regionalne ceste spominjajo na otroštvo, npr. na potovanje s šolskim avtobusom, ki ga vozi nenehno opit šofer, ali pa na prve ekspedicije k srednješolskim ljubeznim. Sicer pa – roko na srce – koliko gozdnih poti je po povečani motorizaciji in industrializaciji v zadnjih desetletjih še dostopnih in prehodnih? 'Pešibus', kot je Hudolin že na začetku knjige priročno označil svoje pešačenje, je bolj meditacija o sedanjem življenju, o zavedanju pomembnosti trenutka tukaj in zdaj, ki ga zaznava prek žuljev na stopalih, bežnih vonjav in mediteranskih okusov. Delo književnika je namreč samotarsko delo, ki poteka v glavi in zahteva prizemljitev, in sčasoma lahko človek izgubi občutek za prostor, čas, realnost in samokritiko: “Najbrž me je začelo prevevati dejstvo, da sem v mestu postajal vse preveč preračunljiv in pragmatičen, in je začelo zmagovati tako minevanje dni, tednov, mesecev, let, dokler nisem zaznal, da to ni moja pot, čeprav gre pri tem za življenje v sedanjosti, ki pa je lahko preveč naporno in dolgočasno in ugonablja. Življenje je narejeno za samoopazovanje in introspekcijo ter posledično tudi samokritiko, ki je v današnjem času skoraj popolnoma izpuhtela, se izgubila v potentnem stroju narcizma.” Hudolin se zaveda, da na druge ljudi in njihove življenjske navade ne more vplivati, svoje drugačnosti se zave že ob pogovoru s sošolcem, ki mu je življenjski moto širitev apartmajev in finančna rast. Sam se ima za pripadnika vitalistične skupine, ki mu ustreza življenje táko kot je, v svoji banalni preprostosti, brez pretiranega hrepenenja po nedosegljivem: “V teku časa in introspekcije mi je prišlo na misel, koliko duševnih bolnikov prinaša sodobni svet; ljudje, ki so normalno delali in živeli neko zadovoljstvo, naenkrat počijo, ne glede na leta in izkustva; to me čudi, da racionalnost poka po šivih, vendar sem prepričan, da ne glede na dejanske psihične bolezni, kot sta bipolarna motnja ali shizofrenija, večina poka zaradi zazrtosti v nekaj, kar jim je nedosegljivo. Znorijo zaradi tega, kar si želijo in po čemer hrepenijo in niso bili uslišani, kar je na neki način znak slabiča. Taki ljudje so veliki egoisti in v svoji zaslepljenosti uživajo v trpljenju, kakor da ne bi vedeli, kakšno zlo je hrepenenje.” Potohodcu ne gre v račun, da ljudje zapravljajo svoj dragoceni čas za službe in opravke, ki jih ne marajo, in se v svoji dvoličnosti sklicujejo na krščanske vrednote – govorijo o dobroti in odpuščanju, sami pa so nasilni in neodgovorni do drugih, pri tem pa vpeti v rutino, za katero ne vedo, čemu služi: “V bistvu je po mojem vse precej preprosto, le zavedati se moraš, kaj imaš rad. Priti do tega ni težko, čeprav se zdi, da svet funkcionira po merilu, kaj in koga sovražiš in komu si zavisten.” V drugi polovici knjige postane Hudolin pesniško navdahnjen in začne zapisovati pesmi, ki mu vznikajo kot spominski prebliski in občutja med hojo. Več tovrstnih pesmi lahko prebiramo v pred kratkim izdani pesniški zbirki Mediteranski vrt. Najlepše med njimi, ki so izšle v ciklu z naslovom Rdeča zemlja – ta je lani prejel nagrado Fanny Haussmann za najboljši pesniški cikel – so nastale prav na pohodu po Istri, ob pesnikovem nenehnem vračanju k svoji “prabiti”, vrtu čuječnosti, obilja in sožitja. Hudolin v svojem pešibusu po Istri kombinira filozofske refleksije o dobrem življenju z opisom krajev in ljudi, ki jih srečuje, piko na i pa dodajo otroški spomini, pesniški vložki in opisi kulinarične ponudbe gostiln in trgovin, v katere zaide. Sicer je malo verjetno, da se bo kateri izmed bralcev ali bralk odločil za podoben pohodniški podvig, je pa možno, da bo kak radovednež zaradi pričujoče knjige hitreje zavil v manjše kraje ob poti in poiskal specifično lokacijo, ki se mu je vtisnila v spomin med branjem potopisa. Omeniti velja, da so priloženi tudi zemljevid poti in številne črno-bele fotografije krajev, ki jih je pisatelj posnel na poti. Težko bi našli bolj izviren način za praznovanje abrahama, kot je pohod po poteh otroških spominov in tovarištva, sploh če gre za manj znane kraje, ki se jim turisti, družine pa tudi ekscentrični popotniki še vedno uspešno izogibajo. Upamo, da se pesnik na podoben način odpravi v bitko še v kakšnem drugem letnem času in na neokroglo obletnico …

Agility dogs are some of the most dynamic patients we see - but returning them to sport requires precision. Dr. Jana Gams shares her approach to progressive loading and therapeutic exercise, ensuring performance is restored without compromising long-term soundness. Learn more about Jana Gams: https://dogs4motionacademy.com/ Learn more about Paw Prosper: https://pawprosper.com/ Learn more about Paw Prosper's special offer: https://pawprosper.com/OPH Find out more about the Vet Rehab Summit: https://vetrehabsummit.com/ To learn about Onlinepethealth, watch a free webinar, or join any of our Facebook groups, click here: https://onlinepethealth.com/podcast

Vinko Möderndorfer: Erotika, Vesna Lemaić: Obraz, Kozma Ahačič: KA. Recenzije so napisali Miša Gams, Tonja Jelen in Iztok Ilich.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Clark's various newsletters, shameful soda facts, and Whitney's getting Jolene'd.

Watch on Philo! - Philo.tv/DTHClaire and her parents, Jacob and Abbie, are in Italy to visit her grandfather Lawrence who owns a hotel. They normally come at Christmas but for some reason they're coming in August. But that's not gonna stop Claire from singing Christmas songs on the way. When they get there, Claire runs off to find her boyfriend Walter while Jacob and Abbie tell Lawrence that they're getting a divorce, and they're going to tell Claire here so that she's at her happy place and they ask Lawrence if he would break the news so that she can feel free to respond as she needs. But Claire's trip is already off to a bad start when she discovers that she's Walter's winter girlfriend. He's currently hanging out with his summer girlfriend. They drop the news, Claire is sad but not surprised. She decides to go hang out in the basement so she can be around the Christmas stuff. And she comes up with an idea - she wants one more Christmas as a family. Her parents are unsure but Lawrence is like WE'RE DOING IT! And we're flying Gams and Pop Pop out too! One problem arises and its that one of the hotel guests hates Christmas and he brings big money to the hotel so they have to make him happy. When Gams and Pop Pop show up, Pop Pop sees a women and immediately starts being weird. He opens up to Lawrence - he slept with this women 10 years ago and she's gonna be here all week. So Lawrence offers to cover for him as much as he can. And Lawrence keeps finding himself in people's mess when he discovers that on Jacob's camera, there's pictures from a camping trip and he seemed to be getting cozy with another women that's not Claire. Pop Pop decides to just stay in his room which leaves Gam to spend time by herself which leads to her actually hanging out with Claudia, the women her husband secretly had a one night stand with 10 years ago, which she opens up about how she's never quite gotten over this one night stand, not knowing she's talking about Gam's husband. We find out that Abbie had a little something with her boss. Basically everyone in this movie is a cheater. It finally basically all comes out right as it comes out that Claire's new puppy is missing. It's a whole thingClaire is sad and goes to be alone. She sneaks out and finds the puppy and comes back to find out that her parents are staying together. yay? 

Amerikalı yazar Mell Robbins'in ortaya koyduğu "Bırak Gitsin Teorisini" anlatıyorum. Hayatımızda bizi zorlayan birçok olayın aslında biz o olayları ve insanları kontrol etmeye çalıştığımız için ortaya çıktığını söyleyen ilginç bir bakış açısı.

Stad Windhoek bied hierdie naweek die 17de /Ae//Gams Kuns- en Kultuurfees aan. Die tweedaagse geleentheid sal musiek, tradisionele en kontemporêre dans, mode en kookkuns aanbied, wat plaaslike talent en kulturele diversiteit ten toon stel. Kosmos 94.1 Nuus het met die korporatiewe kommunikasiebeampte by die stad, Lydia Shifa, gesels.

This week we reminisced about childhood toys/commercials, tried more Poppi's (of course) and played a game that we may or may not have understood the rules to. 

Aujourd'hui, c'est un épisode inédit que je vous propose puisque cette semaine, c'est la troisième édition du PODCASTHON et comme chaque année, je participe à cet évènement caritatif qui mobilise les podcasteur.es francophones du monde pour mettre en lumière une association de leur choix.Cette année, j'ai choisi de mettre en lumière le GAMS. La fédération nationale GAMS est un Groupe pour l'Abolition des Mutilations Sexuelles Féminines, des Mariages Forcés et autres pratiques traditionnelles néfastes à la santé des femmes et des enfants. Pour cet échange, j'ai eu l'honneur d'accueillir à mon micro, Alissata NDIAYE, la Directrice régionale Paris-île-de-France du GAMS. Alissata est venue décrypter ce que sont les mutilations sexuelles féminines au-delà des préjugés que nous connaissons dans nos frontières à ce sujet. Alissata nous parle en profondeur de ce sujet qu'elle connait de part son expérience, son expertise, ses partages, ses rencontres sur le terrain. Alissata revient sur ce "mal" qui sévit dans et hors de nos frontières en nous ramenant à la genèse de ces traditions néfastes, en analysant les cultures, les communautés où ces mutilations sont faites,, comment, pourquoi et par qui sont-elles faites et pour quelles raisons la sensibilisation pour l'abolition de ces pratiques est si délicate !Un épisode extrêmement riche, poignant, nourrissant et enrichissant qui met en lumière les actions du GAMS ainsi que le travail colossal de sensibilisation que la Fédération fait !Un immense MERCI à Alissata pour sa confiance et ce magnifique échange qu'elle m'a offert dans le cadre de cet évènement et merci au GAMS, aux femmes qui œuvrent chaque jour pour que cette pratique ne soit plus !Je vous souhaite une belle écoute et vous invite à contacter le GAMS pour toutes questions que vous vous posez à ce sujet !Pour en savoir plus sur le GAMS : Accueil - Fédération GAMSPour suivre le GAMS sur Instagram : @gams.parisidf / @gams_excision_mariages_forcesPour suivre MAM'ELLES sur Instagram : @mamelles_lepodcastSur YOUTUBE et Facebook :  MAM'ELLESMon site internet : mamelles.frMa boutique en ligne : Boutique - MAM'ELLES (mamelles.fr)Pour m'écrire : mamelles.lepodcast@gmail.comMAM'ELLES est un podcast réalisé par Marion TERTEREAU. Vous pouvez retrouver tous les épisodes sur votre plateforme d'écoute préférée ainsi que sur YouTube. On se retrouve chaque vendredi !Hébergé par Ausha. Visitez ausha.co/politique-de-confidentialite pour plus d'informations.

In this episode of The Effective Statistician, I explore how GAMS—the General Algebraic Modeling System—can solve complex optimization problems and transform how you approach modeling. I talk with Steve Dirkse, an expert who explains how GAMS simplifies challenges in logistics, healthcare, and beyond. Unlike generalized additive models, GAMS uses an algebraic modeling language to handle intricate systems with ease. Together, we uncover how you can start using this powerful tool, access its resources, and apply it to real-world scenarios. Join me as we dive into this fascinating topic and uncover how GAMS can make a difference in your work!

Raziskovalci na Centru za jezikovne vire in tehnologije gradijo veliki jezikovni model za slovenski jezik. Ime mu bo GaMS. Da bo GaMS dobro deloval, pa potrebujejo 40 milijard besed, zato vabijo k sodelovanju prav vse. Več besed zberejo, bolje bo GaMS deloval. Zbirajo kratke zgodbe, seminarske naloge, eseje, elektronsko pošto, dnevniške zapise. Zapiski: Besedila lahko oddate s spletnim obrazcem na spletni strani povejmo.si. Z GaMS-om lahko poklepetate tu. Septembrska oddaja Jezikanje: Generativna Slovenščina? Da! Posnetek strokovne razprava Izzivi in dileme pri gradnji velikega jezikovnega modela za slovenščin

This week we're talking Silence of the Lambs! Jodie Foster and Anthony Hopkins chewing each scene. Sometimes Hopkins is chewing other things. Come for this classic psychological horror recap, stay for the Buffalo Bill impressions! If you listen closely you can hear the lambs screaming.

You really gotta hand it to the democrats. They'll fully take a piss on your head and tell you it's raining. And they'll enjoy it, too! In this week's episode we're dissecting and rejoicing Joe Biden's dropping out of the race, and entertaining the very valid conspiracy theories therein. Plus, we're covering our favorite moments from the RNC shitshow. It's a good week for BAES. Leave a comment to be featured as the comment of the week next week! And also, like this video, please! Thank you! Head to https://benandemilshow.com for this week's bonus episode and to support the show! :) __ CHUBBIES: Show us those GAMS, boys! We look good in Chubbies and you should too. Get 20% off your order with promo code BAES at checkout at https://chubbiesshorts.com MANDO: Control body odor ANYWHERE with @shop.mando and get $5 off your Starter park (that's over 40% off) with promo code BAES at https://shopmando.com ! MOOMOO: Click this link https://j.moomoo.com/BAES to get up to 15 free stocks from moomoo U.S when you make a qualified deposit + earn 5.1% APY on uninvested cash + an additional 3% APY Coupon for 3 months for new users!! Terms & Conditions Apply. 5.1% APY as of 11/3/23 and subject to change. More info at https://www.moomoo.com/us/support/topic4_410 Options trading is risky and not appropriate for everyone. Read the Options Disclosure Document before trading. http://j.us.moomoo.com/00xBBz FACTOR: Head to https://factormeals.com/baes50 and use code "baes50" to get 50% OFF YOUR FIRST BOX PLUS 20% OFF YOUR NEXT MONTH! You can't beat that, folks. __ We hired a fetish artist HERE: https://youtu.be/kjT7zmtnuB8 Last week's episode HERE: https://youtu.be/iWcns1ICDVM Watch the latest Ben & Emil On HERE: https://youtu.be/ZgLZQZ8oeQI This episode (and every episode) was masterfully edited by Dillon Moore. Check him out at https://www.dillonmoore.co and @ dillonmoore on IG Follow us on instagram! @ benandemilshow @ bencahn @ emilderosa and @ dillonmoore TIMESTAMPS: 0:00-8:40 Intro, comment of the week, assassination 8:40-18:00 Biden steps down + conspiracy 18:00-29:00 What happens next with Kamala, hypocrisy, Aaron Sorkin 29:00-39:00 Dems vs GOP, Pelosi pulling strings, Trump nicknames 39:00-1:02:00 All about the RNC! 1:02:00-1:11:11 Crowdstrike outage Learn more about your ad choices. Visit megaphone.fm/adchoices

We are unpacking the week that was with Amory Sivertson, host of the WBUR podcasts Beyond All Repair and Endless Thread, and Kristina Lopez, producer of Glamorous Trash. We discuss the reasons why women need more sleep than men, age gap relationships and “Stick Nation.” Then, Vulture film critic Alison Wilmore tells us about why women in action movies all seem to be doing the same particular stunt. She dubs it “killer gams.” ]]>

GAMS - Refrigeration Monitoring: THE FUTURE OF MONITORING IS HERE | Episode #313 Description: Welcome to another groundbreaking episode of the Advanced Refrigeration Podcast, where we discuss the evolution and future of refrigeration monitoring systems. In episode #313, we delve into the innovative world of GAMS+ Monitoring and Turner Piping and Refrigeration.