Podcasts about nekdo

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.

Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?

Biti prva ženska na čelu Mednarodnega olimpijskega komiteja in hkrati prva na tem položaju iz Afrike je močan signal, je po današnji izvolitvi za predsednico povedala Kirsty Coventry. Kot devetletna deklica si nisem predstavljala, da bom nekoč dobila priložnost voditi to naše čudovito gibanje, je v zahvalnem nagovoru poudarila 41-letna nekdanja plavalka in olimpijska prvakinja iz Zimbabveja. Drugi poudarki: - Evropska unija razširila definicijo obrambnih izdatkov. - Hrvaško-kosovsko-albansko obrambno sodelovanje razburja Srbijo. - Ob dnevu ustnega zdravja posebno pozornost namenili najranljivejšim.

Nekdo mi je pripovedoval: "Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, česar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno." Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne, ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Slovenski pedagog dr. Franc Pediček, ki je med drugo svetovno vojno in po njej doživel tudi grozote taborišč, je po vojni pri dr. Gogali doštudiral pedagogiko in postal ugleden profesor, predavatelj, znanstvenik, v slovenskih šolah je vzpostavil svetovalno službo ter napisal vrsto knjig o vzgoji. Toda leta 1971 je po svojem nagovoru na 2. posvetu slovenskih pedagogov na Bledu močno trčil ob režim tedanje komunistične oblasti. Ni se strinjal s tem, da bi sistem vzgoje in izobraževanja oblikoval človeka po meri in potrebah družbe. Njegova smer je bila spoštovanje človekovega dostojanstva, njegove edinstvene in celostne osebnosti, ustvarjalnosti in odgovornosti. Od tistega dne je bilo Pedičku prepovedano pisanje in predavateljsko delo, dobil je lahko le obrobne službe. Znašel se je v močnem konfliktu med stroko in politiko, kar je bilo takrat nevarno. Odtlej je bil nadzorovan in zasledovan. To so izkusili tudi mnogi drugi. Režimsko oblikovanje otrok in mladih po meri družbe se je še okrepilo in bilo močno prisotno vsaj do konca osemdesetih let. Zdi se, kot da je v sedanjem času nadzor nad oblikovanjem mladih in nad delovanjem odraslih ostal in se v času trenutne vlade še okrepil; le izvajalci so (formalno) drugi – namesto komunistične partije ga izvajajo leve nevladne in politične organizacije. S pomočjo Sorosevega, ameriškega in evropskega financiranja so v uničevanje človekovega dostojanstva, družine, vrednot in načela zdrave pameti usmerjene pravne službe, sodobni mediji, politika, literatura, kultura, vplivneži, marsikje pa tudi vsebine in načini dela v vrtcih in šolah. Nekdo se je odločil, da bodo za manjvredne označeni tisti, ki niso simpatizerji posiljevanja s teorijo spolov in ki so proti spreminjanju spola otrok in mladih. Nekdo se je spomnil, da so električni avtomobili okolju prijazni, čeprav nam ni razkril celotnega vpliva na okolje in ne vemo, kam bomo na primer z njihovimi odpadnimi baterijami. Prepričujejo nas, da so krave bolj škodljive za ozračje kot letala. Nekdo se je odločil, da moramo ilegalnim migrantom na široko odpreti vrata in jim nuditi vse ugodnosti, toda bognedaj, da nas med vožnjo zaloti policija dan po tem, ko nam je preteklo vozniško dovoljenje, ali da kak dan zamudimo s plačilom položnice. Dekleta so bombardirana s posnetki vedno lepih in srečnih vplivnic, kar jim daje občutek, da niso dovolj lepa, dovolj vitka in da njihove ustnice, nos ali zadnjica potrebujejo popravilo. Nekomu ni všeč, da vsakdo pove, kar misli, zato je uveljavil pojem sovražnega govora in mnenja, s katerimi se ne strinja, označil kar za fašizem. Vsebinske razprave so nezaželene, logika je postala nesprejemljiva, oblika je prevladala nad vsebino, politična korektnost nad resnico. In ko nam zdrava pamet pravi, da gredo stvari vedno bolj narobe, nas prepričujejo, da je z našo pametjo nekaj hudo narobe, da je vse to za nas dobro, da tako ščitimo človekove pravice in da nam to omogoča boljšo prihodnost. Spet je družba tista, ki oblikuje posameznika po svoji meri. Redki imajo sposobnost, znanje in moč, da izstopajo iz tega vzorca. Zlahka najdemo vzporednice s Pedičkovim časom, ko sta vladala enoumje in nadzor. Rešili smo se enega nadzora in prešli pod drugega, učinek pa je isti. Za tistega, ki se tem (zmedenim) globalističnim načelom postavi po robu, se že najde nek način, da je utišan. Zanemarili smo vrednost in edinstvenost posameznika. Ne zanimajo nas človekova notranjost, njegova ustvarjalnost, talenti in potencial za doprinos k skupnosti, njegove vrednote. Kako zelo so nas Evropejce navadili na leporečenje in vedno bolj zgrešene vrednote, priča odziv na nagovor ameriškega podpredsednika J. D. Vancea. Govoril je o pomenu vrednot, ki smo jih poteptali, ter o pomenu tega, da vsakdo svobodno pove svoje stališče. Poudaril je, kako pomembno je prisluhniti vsakomur, četudi se z njim ne strinjamo. Med drugim je dejal: »Izkazalo se je, da ne morete enostavno zahtevati inovativnosti ali ustvarjalnosti, tako kot tudi ne morete prisiliti ljudi, kaj naj mislijo, kaj naj čutijo ali kaj naj verjamejo. Verjamemo, da so te stvari zagotovo povezane.« Priznal je, da so tudi v ZDA naredili mnogo napak na tem področju, toda očitno so se odločili spremeniti smer ne le v besedah, ampak tudi v dejanjih. V nagovoru je Vance postavil vprašanje, ki bi si ga lahko večkrat postavili vsi: »Kolikokrat moramo spremljati te strašne napake, preden spremenimo napačno smer in našo skupno civilizacijo popeljemo na nova pota?« Ustavitev ameriškega financiranja nevladnih organizacij, usmerjenih v globalizem, in nekaterih levih političnih strank ter s tem tovrstnih vsebin je žarek upanja za Evropo. Tudi prepoved cenzuriranja družbenih omrežij je korak v pravo smer. Če bo le Evropa in z njo Slovenija znala pravi čas odpreti prostor, v katerem se bo posameznik lahko uresničil kot edinstvena, neponovljiva celostna osebnost ter odgovorno zaživel svojo ustvarjalnost. K temu lahko pomaga tudi vsakdo izmed nas – najprej v vsakodnevnem odločanju, da prisluhnemo sebi in sočloveku, sledimo logiki in zdravemu razumu ter da se, ko bo čas, pravilno odločimo na volitvah.

Zagotovo se je tudi vam že kdaj zgodilo. Morda v množici, kjer ste začutili, da ima nekdo pogled uprt v vas, se obrnili in ujeli stik z očmi. Ni nujno, da vidimo, da nas nekdo gleda, pa se ta občutek vseeno pojavi. Zakaj in kje? Si morda vse skupaj le domišljamo? Mojca Delač je to radovednost delila s prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom, nevrologom in predstojnikom katedre za nevrologijo ljubljanske Medicinske fakultete. In lahko si kar mislite, da je za vsem pravi orkester možganskega delovanja!

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Vam gre kdaj kdo pošteno na jetra? Najbrž ga ni, ki ne bi zdajle pokimal … Ampak zakaj je frazem, ki sporoča, da nas nekaj draži in nam povzroča nejevoljo, povezan s tem telesnim organom?

Nekdo je videl človeka, kako hiti po cesti, ne da bi gledal ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

To naj bi bila resnična zgodba, čeprav ne vem, ali je res, vendar ljudje trdijo, da je. Nekoč na Tibetu so mož in njegova družina zvečer posedali ob ognju, nakar je mož nenadoma rekel: »Nekdo me kliče!« In nato pritrdil: »O, da, da, v redu.« Zatem je nenadoma vstal, odkorakal v noč in se ni več vrnil. Vsi so ga iskali vsepovsod, blizu in daleč, vendar ga niso našli. Minil je mesec, dva meseca, trije meseci … Nato je družina sklenila, da je verjetno mrtev, zato so devetinštirideset dni zanj opravljali vse potrebne obrede. Spet je minilo veliko mesecev, morda celo leto, in takrat se je nenadoma vrnil. Dejal je, da ga je ugrabil gjalpo, eden izmed demonov, ki so v prejšnjem življenju bili izprijeni duhovni učitelji. Gjalpo mu je pripovedoval številne zgodbe. Ena izmed zgodb, ki mu jo je povedal, je bila o tem, kako je nekoč opazil velik tabor visokega lame in se odločil, da ga obišče. Bilo je veliko šotorov in menihov, vendar se je gjalpo preprosto sprehodil skozi tabor, ne da bi ga kdo opazil, in ukradel prigrizek tu ter zabodel nekoga tam in nihče ni niti črhnil. Potem se je odpravil v osrednji šotor, kjer je v meditacijskem položaju sedel stari lama. Tudi lama ga ni opazil, kar mu je vlilo pogum, da je stopil do njega in se mu usedel na glavo, da bi ga zmečkal. Lama se je začel smejati. Krohotal in krohotal se je neprestano, medtem pa je postajal vse manjši in manjši, dokler ni bil skoraj popolnoma sploščen na sedežu. Bolj ko se je lama krohotal, bolj je šlo gjalpu na jok, dokler ni planil v jok in se jokal in jokal. Ni mogel nehati. Lama se še kar ni nehal smejati, zato je bil gjalpo prisiljen oditi – preprosto ni več prenesel tega. Gjalpo je dejal, da od tedaj eno leto ni mogel nikomur škodovati. Lama je namreč meditiral na sočutje in na gjalpa je to sočutje naredilo tako močen vtis, da preprosto ni imel volje, da bi škodoval komur koli. Praksa sočutja naj bi bila torej najboljši način za obvladovanje kakršnih koli negativnih duhov ali prikazni in vsega negativnega. To potrjujejo številne podobne zgodbe.

Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste govorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora, počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res, kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zaveslajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače, kot nekdo, ki se potaplja na dah, in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače, kot nekdo, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poletni dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res, kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Treba je stopiti v vodo, treba se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo, čeprav je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: čeprav v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati kot odrasli: ker imejo veliko več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!

V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Veliko ljudi zato izgori. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.

Januarja letos je umrla ugledna nemška pesnica, pisateljica, prevajalka, literarna kritičarka in esejistka ter Büchnerjeva nagrajenka – Elke Erb. V slovenščini imamo njeno knjigo pesmi Bezeg v taktu oblakov, ki jih je prevedel Brane Čop. Elke Erb se je rodila leta 1938 v Scherbachu v Severnem Porenju - Vestfaliji. Leta 1974 se je kot prevajalka iz ruščine predstavila s prevodom Marine Cvetajeve, v njenem prevajalskem opusu pa najdemo še Aleksandra Puškina, Aleksandra Bloka, Sergeja Jesenina, Borisa Pasternaka, Ano Ahmatovo in Olgo Martinovo. Svojo prvo pesniško zbirko Izvedensko mnenje je objavila leta 1975, leto pozneje ji je sledila zbirka Nekdo vpije: nikar!, leta 1978 je izšlo Omejeno potrpljenje, leta 1982 pa Tolažba. Za knjigo Kostanjev drevored je leta 1998 prejela nagrado Petra Huchla, prejela pa je še več drugih nagrad. Pred natanko desetimi leti je bila Elke Erb gostja festivala Dnevi poezije in vina; takrat se je z njo pogovarjala Urška P. Černe in zvočni zapis tudi prevedla. Brali sta Alenka Resman Langus in Barbara Zupan, oddajo sta posnela Mirta Berlan in Marko Krebs.

Ugotovili so, da le pet minut sproščenega smeha zadostuje za sintezo in sprostitev primerne doze endorfinov ali hormonov sreče. Ti pripomorejo k sprostitvi, optimizmu in dobremu razpoloženju. Smeh je edino zdravilo, ki se ga lahko užije v neomejeni količini in nima stranskih učinkov. V Svetopisemkih Pregovorih lahko preberemo: "Srce veselo daje dobro zdravilo, duh potrt pa kosti suši." Ta svetopisemski recept, ki je bil napisan pred skoraj 3000 leti podpirajo tudi ugotovitve strokovnjakov iz novejših časov. Ugotovili so, da smeh vzpodbudi delovanje imunskega sistema za 48 ur, medtem, ko pojav negativnega čustva ali neprijetne izkušnje ohromijo moč telesne obrambe za celih 24 ur. Optimističnim ljudem se hitreje celijo rane, zdravijo akutna obolenja, kronični potek bolezni pa poteka bolj umirjeno in z manj zapleti. Zanimivo je, da pri smehu obremenimo samo 14 obraznih mišic, pri jezi in nezadovoljstvu pa kar 72. Verjetno se boste strinjali, da je človek z nasmehom tudi nekako lepši. Smeh pozitivno vpliva tudi na okolico. Ljudje, ki se družijo z nasmejanim človekom, sčasoma tudi sami postanejo optimistični in dobrovoljni. In obratno, v negativnem okolju se lahko tudi sami navzamemo slabe volje in zamorjenosti. Nekdo je nasmeh opisal takole: Največkrat deluje prav čudežno. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga podarja. Zablesti kot sončni žarek, a spomin nanj lahko ostane za vedno. Nihče ni tako bogat in niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti. Z njim lahko vsak samo pridobi. Nasmeh prinaša srečo v hišo, pozdrav bližnjemu, pomoč pri sklepanju poslov. Je počitek utrujenemu, kažipot izgubljenemu, sončni žarek žalostnemu in najboljše naravno zdravilo proti jezi. Ni ga moč kupiti, izprositi, izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost samo, kadar se podarja. Gotovo je, da se je bolje s smehom otresati sveta, kakor pa ga zalivati s solzami. Tudi Jezusovo priporočilo se glasi, naj hudo premagujemo z dobrim. Če boste pri drugih iskali in izpostavljali tisto, kar je dobro, boste povzdigovali dobro, ki je v vas samih. Ko boste utrujeni ali nesrečni, ko se vam bo zgodila krivica in vam bo hudo, se spomnite na nekaj, kar vas je v preteklosti nasmejalo. Pomislite na kaj vzpodbudnega in razmišljajte o dobrih rečeh.

Premier Robert Golob ob izidu volitev za Evropski parlament in ob rezultatih referendumov ni mogel iz svoje kože. Oznanil je, da je posebej vesel izidov referendumov, češ da je »zmagal svobodomiselni del Slovenije«, kar ga navdaja z optimizmom za prihodnost. Nekdo bolj racionalen bi mu lahko namignil, da se pri verjetnih bodočih zakonodajnih referendumih ne bo mogel tako zlahka »prešvercati«, kot se je pri sedanjih posvetovalnih.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/aplikacija-t-2-tv-za-smart-tv ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Med gosti prireditve Svobodna Palestina, ki je maja v organizaciji Vodnikove domačije in Gibanja za pravice Palestincev potekala v Ljubljani, je bila tudi palestinska pisateljica in arhitektka Suad Amiry. Znana je tako po svojem konservatorskem delu na področju kulturne dediščine v Palestini kot tudi po svojih leposlovnih knjigah; v slovenščino je njeno knjigo Kapučino v Ramali leta 2005 prevedla Duša Zgonec Hibon. S Suad Amiry se je ob njenem obisku Ljubljane pogovarjala Petra Meterc. Brala je Lidija Hartman, oddajo je posnel Gašper Loborec. Foto: Architecture and Representation: the Arab City / Columbia GSAPP

Veš komu rečemo, da je videc? Nekdo, ki je znal napovedati prihodnost. Take ljudi so zelo spoštovali. Kako je videc rešil kraljev problem, izveš v Zgodbi o deželi, kjer sonce nikoli ne sije. The Project Gutenberg eBook of The Shoemaker's Apron: A Second Book of Czechoslovak Fairy Tales and Folk Tales, Parker Fillmore, 383 MADISON AVENUE, NEW YORK 17, N.Y., 2010. , iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

Digitalizacija je spremenila marsikaj, tudi človeško intimo, odnos do telesa in do seksualnosti. Medtem ko smo v vse tesnejšem odnosu z umetno inteligenco, se krepi umetna intimnost. Zanimiv fenomen je popularizacija platforme Only fans med študentsko populacijo – prodajanje lastnega telesa prek spleta kot oblika študentskega dela. To je raziskala sociologinja in antropologinja Živa Gornik. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman. Vse od začetka javne rabe Chat GPT zelo veliko razpravljamo o generativni umetni inteligenci in velikih jezikovnih modelih. Slišali smo opozorila o pomanjkljivsotih in nevarnostih na številnih področjih. Tristan Harris in Aza Raskin sta v svojem podkastu Your Undevided Attention takoj potem, ko je Open AI ponudil to orodje širši javnosti, med drugim ugotavljala, da utegnejo veliki jezikovni modeli s posnemanjem človeka spremeniti naš odnos do strojev in poglobiti sintetične odnose. Nekdo je ustvaril terapevtko, ki govori z besedami ugledne terapevtke Esther Perel in svetuje na način, kot bi ona na svojem podkastu Where should we begin. Svojemu stvarniku, ki se je moral soočiti z bolečim razhodom, je, kot sam poroča, izvrstno pomagala prebroditi ta srcozlom. Umetna Esther Perel ni bila nikoli utrujena, vedno na voljo za pogovor, niso je bremenile vsakodnevne skrbi, vedno je bila enako razpoložena in je hitro ponudila brezhiben odgovor. Te razlike pa izpostavi resnična ugledna terapevtka Esther Perel, živa oseba. Seveda govori tudi o pomanjkljivostih novih tehnologij. Predvsem jo skrbi umetna intimnost, ki jo ustvarjajo različni vidiki rabe digitalnega v vsakdanjem življenju, tudi lažen občutek intimnosti, ki se vzpostavi ob rabi umetne Esther Perel. Vsebina tega, čemur pravimo intimnost, se je močno spremenila.  Zasloni grabijo našo pozornost in so po eni strani resnični intimnosti v živo v napoto, saj jo nenehno motijo. Po drugi strani pa omogočajo nove vrste intimnosti. Aplikacije za zmenkarije denimo, spreminjajo, kako se ljudje spoznavajo, zaljubljajo, srečujejo, seksajo in razhajajo. Ustvarjalke in ustvarjalci vsebin, vplivnice in vplivneži, pa slikajo nerealne podobe dela in življenja, njihovi sledilci in sledilke jih idealizirajo in obravnavajo kot dobre prijatelje in prijateljice. Ustvarja se navidezna intimost z osebami, ki so pravzaprav umetno ustvarjene in močno personalizirane podobe. Tehnologija je torej predrugačila naše odnose, močno pa posega tudi na trg dela, in spreminja delo samo po sebi in naš odnos do dela, saj se je delo z občutkom stalne dosegljivosti in hitre odzivnosti zlilo z zasebnostjo, hkrati pa je na številnih področjih tudi nujno, da je vsak svoj medij, ki skrbi za lastno promocijo in ustvarja vsebine za različne platforme. V tokratni oddaji bomo pozornost namenili digitalizaciji spolnosti. Sociologinja in antropologinja Živa Gornik je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani opravila raziskavo študentskega dela na primeru spletne platforme Only fans, natančneje, dela platforme, ki omogoča objavljanje personaliziranih erotičnih in pornografskih vsebin. Z njo smo se pogovarjali tudi o reprezentaciji spolnosti na družbenih medijih in spolni vzgoji.

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kot sem kadar koli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadar koli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem samim sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno, kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Debato o zmagi Tadeja Pogačarja so skoraj zasenčile absurdne čelade, ki jih je ekipa Visma-Lease a bike "predstavila" na dirki Tirreno-Adriatico. Še vedno nismo zadovoljni z Eurosport app-om in projekt OneCycling še vedno ni ugledal luči sveta. Vse to in še več. Prisluhni!

Vas je že kdaj kdo resnično globoko prizadel? Z žaljivimi ali neresničnimi besedami? Z nepremišljenim in sebičnim dejanjem, ki vam je škodilo? Kako ste se odzvali? Ste se maščevali? Kaznovali človeka tako, da z njim niste želeli komunicirati, posledica česar so bili tihi dnevi, tedni, meseci ali celo leta? Ste se storilca začeli izogibati, seveda na načine, ki so mu to dali povsem jasno vedeti? Katerega koli od naštetih ali pa drugih načinov “poravnavanja računov” ste že uporabili, ste zagotovo ugotovili, da ne delujejo. Morda so vam prinesli trenutno zadoščenje, toda vsako novo srečanje s človekom, ki vas je prizadel, vas je boleče spomnilo na to, da negativna čustva, ki jih čutite do njega, ali tega, kar je naredil, niso izginila. Predvsem pa noben od teh načinov zagotovo ni izboljšal odnosa s storilcem. Obstaja boljši odziv. Odpuščanje. “Motiti se je človeško, odpuščati pa božansko,” je zapisal angleški poet Alexander Pope. Morda se boste na to odzvali z večkrat slišanim “Odpuščati je res božansko, toda mi smo samo ljudje.” In čeprav te besede zvenijo kot pojasnilo, zakaj imamo težave z odpuščanjem, pa gre v resnici za izgovor, da tega ne naredimo. Preprosto se odločimo, da bomo poskušali “račune poravnati” na katerega od omenjenih načinov. Ali pa, da se bomo raje kot za odpuščanje, ki znanstveno dokazano prinaša številne prednosti na področju telesnega, čustvenega zdravja in odnosov, odločili za gojenje zamere. Mislimo, da nam bo ta prinesla materialno ali nematerialno korist, na primer posebne usluge, ki jih lahko zahtevamo od storilca, ali pa občutek moralne večvrednosti, ki je posledica upravičene ogorčenosti nad storjenim dejanjem. Z odpuščanjem se tako enim kot drugim navideznim koristim odrekamo. Morda pa pričakujemo, da bomo s tem, ko ne odpustimo, preprečili, da bo dejanje ponovil, saj bomo storilca lahko še naprej spominjali na njegov prestopek. Ne glede na to, zakaj se namesto odpustiti odločimo gojiti zamero, bomo plačali visoko ceno. Z zavračanjem odpuščanja se namreč odrekamo možnosti za srečo, ustvarjamo niz negativnih čustev, ki so popolnoma nesmiselna in brezplodna in ki poleg tega, da škodijo edino nam, ne pa tudi storilcu, vodijo le do vse večje zagrenjenosti. Nekdo je rekel, da je neodpustiti enako, kot če bi popili stekleničko strupa in pričakovali, da bo umrl kdo drug. Zato vas danes vabim, da upoštevate nasvet iz pisma Kološanom 3,13: “Odpustite, če vam kdo stori kaj slabega.” (ŽJ) Odpuščanje je dejanje dobre volje, ki žrtev osvobaja negativnih čustev do storilca in s tem želje po gojenju zamere ali maščevanju. Toda poleg te čustvene razsežnosti odpuščanja obstaja tudi odnos. Odpuščanje je tudi priložnost za obnovitev porušenega ali poškodovanega odnosa, saj pri storilcu velikokrat spodbudi priznanje storjenega in željo po spremembi. Prav tako pa je odpuščanje tudi priložnost za morebitno vnovično vzpostavitev zaupanja. Odpuščanje ne pomeni, da bomo pozabili na to, kar nam je bilo storjeno; pomeni pa, da prestopka ne bomo več omenjali. In prav konec starega in začetek novega leta je čudovita spodbuda za to. In hkrati priložnost, da začnemo znova graditi porušene in obnavljati poškodovane odnose z ljudmi okrog sebe.

Kako bi lahko rekli za nekega človeka, da je veren? Je to zato, ker gre vsako nedeljo k maši ali mogoče celo še kdaj med tednom? Je to nekdo, ki redno pristopa k zakramentom – k obhajilu in spovedi? Je to človek, ki veliko moli? – Recimo, vsaj en rožni venec na dan. Je to nekdo, ki se nekajkrat v letu udeleži verskih obredov za božič in ob veliki noči, predvsem blagoslova velikonočnega ognja in velikonočnih jedil? Je to preprosto nekdo, ki je krščen? Ali je to nekdo, ki priznava obstoj Boga? Seveda je vsakršno sociološko predalčkanje ljudi v določene kategorije vedno pavšalno, predvsem pa brezosebno. Vernosti se preprosto ne da izmeriti. Nekdo, ki lahko živi globok odnos z Bogom, bo še vedno lahko gledal nase kot na človeka s šibko vero in bo mogoče o sebi rekel, da ni veren. Po drugi strani pa bo lahko nekdo, ki pač priznava obstoj nečesa večjega nad nami, sebe jasno opredelil kot vernega človeka. Dokler dojemamo vero kot razumsko kategorijo, ko človek priznava obstoj nečesa višjega nad sabo, potem govorimo o veri kot o prepričanju, oziroma kot o verovanju, da pač obstaja nekaj nad nami, kar nas presega. Če na vero gledamo z vidika izpolnjevanja verskih predpisov in udeležbe pri verskih obredih, potem govorimo o verski praksi, kar še nujno ne predpostavlja vere. Kajti krščanski pogled na vero ne vključuje zgolj priznavanje obstoja Boga, niti ni zreduciran na izpolnjevanje moralnih norm in udeleževanje pri obredih. Kajti bistven je odnos, ki je srčika krščanstva. Bog sam v sebi je odnos par excellence v najgloblji povezanosti treh Božjih oseb. Mi, ki smo ustvarjeni po Božji podobi, smo prav zato bitja odnosov. Odnosi so tisti, ki nas zares delajo ljudi. To, da je Bog Oče poslal svojega Sina, je v samem bistvu odnosno, saj je bistvo Jezusovega učlovečenja prav v tem, da bi nas privedel v odnos z nebeškim Očetom in nam pokazal, da naj bomo med sabo bratje in sestre in ne homo homini lupus. Prav zato je tudi srčika naše vere odnos. Odnos, ki ga živimo z Bogom. Ne, da mislimo ali priznavamo, da Bog je, ampak, da smo z njim v odnosu. Samo predstavljajmo si, da bi mož mislil in priznaval obstoj svoje žene, z njo pa ne bi bil v odnosu. Totalno sterilna brezosebnost. Zato je vera predvsem odnos, ki ga IMAM z Bogom in ki ga IMAMO kot občestvo z Bogom, saj Jezus pravi: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« Ne neko individualistično in intimistično verovanje, ampak osebno in občestveno. Če je torej središče vere odnos, potem je tudi življenje po zapovedih, molitev in udeležba pri bogoslužju nekaj, ker ta odnos le gradi in poglablja. Hkrati pa odpira za popolno vsakdanjo normalnost, o kateri danes beremo v Prvem pismu Korinčanom, ko apostol Pavel pravi: »Bratje in sestre, najsi jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo.«

Stara je 22 let. Dvakrat je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana. Dvakrat si je poskušala vzeti življenje. Občutek ima, da ji nekdo sledi, da jo nekdo opazuje. Ves čas sliši glasbo, kdaj glasove. Do nedavnega je stroka njeno stanje označevala za anksioznost. Nihče ji ni verjel. Bila je brez prijateljev, zaupnikov, pomoči.Pa je pogumna. Vsak dan je boj, a ona gre. Naprej. Študira, jemlje zdravila, hodi na terapije. In želi o tem (javno) govoriti, da drugi s podobnimi težavami ne bi bili tako osamljeni, kot je bila sama. Govoriva o tem, kako je imeti shizoefektivno motnjo (shizofrenija in bipolarna motnja). Kako je biti na zaprtem oddelku pred osemnajstim. Kako je, ko doma in v šoli tvoje stanje ignorirajo. Kako je, če ves čas kričiš, pa te nihče ne sliši. In kako je, če se vsak dan poskušaš spraviti s svojimi lastnimi mislimi. Dekletina poezija: Krvava pod kožo, ista kot ti, razlika med nama v glavi tiči. Če tudi misliš, da sem spaka, to zna biti napaka, saj ljubezen na tem svetu me obdaja, če ta sploh obstaja. Vso upanje bi razdelila, te v svoje misli povabila, da bi se razumela, mogoče skupaj bi uspela.

Vem, da ni priporočljivo, popularno pa sploh ne, da govorim o božjih zapovedih. Saj imamo ljudje težave že z najbolj osnovnimi pravili, kaj šele, da bi upoštevali prepovedi ali celo zapovedi … božjih pa sploh ne! Naše ceste so dokaz, da je tako. In žal tudi pokazatelj, kam takšno ravnanje pripelje. In če že drugim ne, bi moralo biti vsaj kristjanom upoštevanje cestnih predpisov preprosto izkazovanje ljubezni do bližnjega, ki je del prve in največje zapovedi. Morda se bo komu zdelo čudno, smešno ali celo pregrešno primerjati cestne predpise z božjimi zapovedmi, vendar sem osebno zelo prepričan, da je primerjava še kako na mestu. Prepričan sem, da se ljudje za volanom na cesti vedejo ravno tako kot v stvarnem življenju. Nekdo, ki divja, ne meneč se za kogar koli, ki brezobzirno prehiteva in izsiljuje prednost, bo naredil kariero s komolci in prek trupel. Nekdo, ki vpije na druge voznike, bo vpil tudi na ženo in otroke. Ali na sodelavce. Ali na učence. In nasilnež bo parkiral svoj avto prek dveh, celo treh parkirnih prostorov. In nekdo, ki pobegne s kraja nesreče, bo pustil, da podjetje mirno propade, in si izplačal še mastno odpravnino. In predpisi, zapovedi so nujni za red na cesti, za red na svetu. In so enaki vsepovsod, za ves svet, za bele in črne, za Eskime in Kitajce. In niso komplicirani. To niso neki pravniški akti s po sto šestindvajsetimi amandmaji, da na koncu več ne veš, kaj si bral na začetku. Ne. Zapoved oziroma predpis je jasna, enostavna reč, da lahko vsakdo razume, da lahko vsakdo v hipu razbere: omejitev šestdeset. Obvezna smer. Prepovedano prehitevanje. Veruj v Boga. Ne ubijaj. Ne kradi. Kratko, enostavno, jasno. Samo upoštevati jih je treba. A vsakič, ko podražijo kazni za prekrške, vzdihujemo: »Kako bomo pa zdaj to plačali?« »Kako bomo pa to zdaj plačali?!« in ne »Bomo pa nehali kršiti predpise!« Ne! Ker to vsi počnemo. Vsi kršimo pravila. In se potem še čudimo, zakaj je toliko nesreč na naših cestah, toliko mrtvih. Tako kot nihče več ne upošteva zapovedi, sploh pa ne, če, ali pa prav zato ne, ker so božje. Ker se to pač ne dela, ker ni moderno, ker me omejuje … In se potem čudimo, da gre svet, kamor pač že gre.

Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na 'svoj' balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. » Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.

Letošnje praznovanje božiča je res prav posebno. Danes smo prižgali še zadnjo, četrto svečko na adventnem vencu. Hkrati pa nas danes čaka tudi obhajanje prvega svetega večera in za njim še polnočnice. Letošnje praznovanje božiča pa je prav posebno tudi za nas, frančiškane, saj obhajamo 800-letnico postavitve prvih jaslic. Ne takih, kakršne postavljamo po naših cerkvah in domovih, ampak lahko bi rekli živih jaslic. Vse skupaj se je začelo, ko je malo več kot pred 800 leti naš redovni ustanovitelj sv. Frančišek Asiški poromal v Sveto deželo in v Betlehemu obiskal tudi votlino, v kateri se je rodil Jezus. Verjetno je tam dobil zamisel, da bi na prav poseben način obhajal božič. Ko je leta 1223 obiskal papeža Honorija III., je od njega dobil posebno dovoljenje za obhajanje svete maše zunaj cerkve. Tako se je na poti iz Rima skupaj z brati ustavil v vasici Greccio, kjer je živel njegov prijatelj Janez Vellita. Frančišek je prosil Janeza, naj na svojem posestvu v skalnati votlini pripravi vse tako, da bodo lahko v njej obhajali božič. Frančišek je namreč želel na konkreten način doživeti, kako je bilo videti Jezusovo rojstvo. Zato so votlino nastlali s slamo, vanjo privedli vola in osla ter postavili jasli, ki so bile za oltar. Ko je napočila sveta noč, so k votlini prišli ljudje s svečami in baklami, Frančiškovi bratje pa so prepevali psalme in hvalnice. Opolnoči so v votlini darovali mašo, pri kateri je Frančišek kot diakon pel evangelij, po njem pa je zbrane nagovoril še v pridigi. Bil je močno ganjen in v goreči ljubezni do Jezusa ni mogel izgovoriti njegovega imena, ampak je ves čas govoril o betlehemskem detetu. Prvi Frančiškov življenjepisec Tomaž Čelanski je zapisal, da se je takrat zgodil poseben čudež. Nekdo od navzočih je na jaslih zagledal dojenčka, ki je ležal kakor mrtev. Ko je Frančišek stopil k njemu in ga vzel v naročje, je dojenček oživel. Simbolno sporočilo tega dogodka pa je, da je Frančišek z ljubeznijo do Jezusa to ljubezen vnel tudi v srcih drugih ljudi. Med drugim tudi s tem, ko je na tak poseben način obhajal božič in tako postavil prve žive jaslice. Predvsem pa je Frančišek poudarjal, da se Jezus ni rodil samo na božični dan, ampak da se rojeva vsak dan, ko Sveti Duh pri maši po duhovnikovih rokah posveti kruh in vino v Kristusovo telo in kri. Naj nas letošnje obhajanje božiča, tudi ob 800. obletnici postavitve prvih jaslic v Grecciu, znova in znova spominja na to skrivnost – da nismo sami, da je Jezus – Emanuel, Bog z nami. Ne le pred več kot 2000 leti, ampak tudi tukaj in zdaj. Pri vsaki sveti maši in vsakič, ko je med nami, saj je sam rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« To je tisti večni božič med nami.

Nadzor, ki je po večini elektronski, je postal stalnica naših življenj. Na vsakem kandelabru obvoznice visijo grozdi kamer. Nekdo ve, kje ste in kam greste. Ob cesti vas snemajo in po novem tudi kaznujejo škatle. Pravkar poteka evropski mega projekt e-denarnica, ki bo vašo identiteto, potne, zdravstvene listine ter vaše finance združil v vaš telefon; gotovini pa bo itak kmalu odklenkalo. Vas je kdo vprašal? Kar zadeva vašo ženo, moža ali otroke, tehnološka podjetja v nasprotju z vami v tem hipu vedo, kje so in kaj počnejo. Da o tem, da vas algoritmi poznajo bolje, kot poznate same sebe, ne govorimo. Nadzor naj bi naredil naša življenja varnejša in bolj optimalna, toda nekje mora biti meja. Kje je vaša?

Piše: Miša Gams, bereta: Ivan Lotrič in Mateja Perpar. Marija Švajncer je pesnica, pisateljica, recenzentka in doktorica filozofskih znanosti, napisala je več esejističnih del in knjig s filozofsko vsebino, dva mladinska romana, dva romana za odrasle in šest pesniških zbirk. Svojo ljubezen do gledališča, glasbe, slikarstva in filozofskih vsebin spretno umešča tudi v poezijo. Tako smo pred tremi leti v zbirki z naslovom Igralca lahko brali refleksije ob smrti Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, v zbirki z naslovom Zrcalo Hinka Smrekarja pa beleži vtise in razmišljanja o življenju tega zanimivega slikarja, ki je ustvarjal v prvi polovici prejšnjega stoletja in sredi 2. svetovne vojne zaključil svojo pot. Najsi je nanjo naredila vtis razstava njegovih karikatur in drugih umetniških del pred dvema letoma v ljubljanski Narodni galeriji, najsi so jo pretresli dogodki iz njegovega turbulentnega življenja, dejstvo je, da je v zbirki opozorila, da se tudi dandanes v podobnem položaju nahaja večina umetnikov, ki se na več frontah bojujejo s finančnim pomanjkanjem, depresijo, nerazumevanjem okolice in birokratskimi mlini na veter. Hinko Smrekar nam tako po eksistencialni kot po nacionalni, simbolni in estetski plati nastavlja zrcalo, v katerem se marsikdo noče ugledati, saj bi ga sicer lahko popadla silovita občutja sramu, gnusa, žalosti, jeze in samopomilovanja. Vsega, skratka, kar Slovenci pridno tlačimo v nezavedno in se pri tem sklicujemo na potrpežljivost, skromnost, enakopravnost in težnjo po spravi, ob tem pa malikujemo zdrav individualistični duh v zdravem, čeprav razpadajočem kolektivnem telesu. Hinka Smrekarja pesnica že na začetku zbirke razglasi za “skoraj absolutnega” in “ljubečega cinika” ter v pesmi z naslovom Človek monstrum zapiše: “Narisal je vedomca, vešče in druge pošasti / trosil je grozo in strah, / toda prav dobro je vedel, / da je največji monstrum človek, / pošast, ki tistemu ob sebi streže po življenju / in ne dovoli, / da bi se bližnji gibal sam / in po lastni volji.” V nadaljevanju se Marija Švajncer dotakne Smrekarjevega odnosa do umirajoče matere, pretresov ob bratovi in očetovi smrti, njegovih prošenj deželnemu zboru za pridobitev denarja za pogreb ter pri tem na več mestih skicira začaran krog revščine, iz katerega se slikar nikoli ni povsem izkopal. V pesmi z naslovom Prošnja tako z grenkobo zapiše zaključno misel: “Ali vse imenitne podobe niso bile / vredne plačila? / So imeli nevedneži in prazni ljudje pravico, / da so mu rezali tako tenak kruh? / Da, vzeli so si jo, / umetnik pa naj bo lepo tiho / in mirno čaka, / da se bo komu zazdel uporaben.” Več pesmi Marija Švajncer konča z neposrednim naslavljanjem Smrekarjevim delodajalcem, mecenom in ljubiteljem umetnosti, ki pričakujejo, da bo slikar iz dneva v dan razveseljeval javnost z vedno novimi deli, ne da bi za to prejel ustrezno plačilo. V pesmi z naslovom Nepotreben iz verza v verz stopnjuje svojo ogorčenost in vedno bolj neusmiljeno terja denar, da ima bralec občutek, kot da je Hinko Smrekar še vedno živ in ne bo umrl, dokler ne bo za svoje trpljenje prejel “odškodnine”: “Dajte mu svoj umazani denar, / ne zastirajte sonca, / ne utrnite luči v njegovi samotni sobi, / Nepotrebnega potrebujete. / Nekdo vam mora razkriti vaše laži, / prikazati poniglavost / in potuhnjeno klečeplazenje. / Dajte mu tisti drobiž, / od daru vas ne bo konec. / Priznajte si, / da osuplo občudujete, / kar je narisal.” Pesnica tu in tam opozori na psevdonime, ki jih je Hinko Smrekar občasno uporabljal, ker se ni smel podpisati z akademskim nazivom, čeprav je včasih na rob slike pripisal “popotnik in umetni slikar”. To je pesnico navdalo z mislijo, da je bil s svojimi karikaturami in svojevrstnimi portreti popotnik po svetu obrazov in hkrati popotnik v času – nemi pričevalec ponavljanja zgodovinskih smernic: “Res je potoval, / po obrazih in njihovi zlobi, / posmehu in izgubljenosti, / umetno in naravno, / z močjo, da podobe ostanejo za vselej, / za pomladno jutro, / ko leta 2022 divja vojna / in ljudi ugonablja korona. / Smrekar je tukaj, / z opozorili, sarkazmom in razkrivanjem, / da se skoraj nič ni spremenilo.” Pesniška zbirka Zrcalo Hinka Smrekarja vsestranske ustvarjalke in filozofinje Marije Švajncer se bere kot poetična biografija, še bolj pa kot filozofsko-esejistično in refleksijsko obarvana poezija v prozi, ki želi na konkretnem primeru slikarja prikazati zrcaljenje nekega časa, prostora, vrednot in podob v sedanjosti. Slog, ki je nadvse realističen, tu in tam ciničen in čustveno “pretresen”, posredno opozarja tudi na to, kako se dedujejo kolektivne travme, kulturni vzorci in jezik oziroma retorika nekega naroda. V pesmi Narod si Švajncerjeva zastavi retorično vprašanje: “Narod, ki sta mu kultura in kulturnost / nepotreben luksuz, / sploh ni narod. / Ali ni še danes tako?” Bolj kot opisu slikarskih tehnik in del se Marija Švajncer ob opazovanju Smrekarjevih slik posveča njegovim odnosom z ljudmi, zlasti s književniki. Tako jo zanima, zakaj je Aškerca postavil na grmado, Finžgarja na lov, Župančiča naslikal kot petelina, Zofko Kvedrovo pa vedno v duetu. O Ivanu Cankarju pravi, da sta se s slikarjem “zavohala” in da je na portrete prenesel vse tisto, “kar je pisatelj bičal”, v pesmi Pojasnila pa piše, da je včasih skice pojasnjeval, znal pa je tudi razgaljati in groziti: “Ujel se je v lastne stvaritve / in se ni več trudil, / da bi se jih osvobodil.” Tako kot se ni trudil niti za lastno osvoboditev 1. oktobra 1942, ko so ga italijanski fašisti postavili pred strelski vod in ga po hitrem postopku usmrtili. Njegova tragična in junaška smrt, ki jo pesnica Marija Švajncer izpostavlja na več mestih, nas spremlja skozi celotno zbirko Zrcalo Hinka Smrekarja ter reflektira njegovo življenje in slikarski opus kot celoto – brezkompromisno, načelno in onstran besed.

Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.

… pa bi vas vprašal: si tega res želite? Uresničiti svoje sanje? Če premislim, kaj sem prejšnji teden sanjal, je moj odgovor odločen: NE! NIKAKOR! Kaj so sploh sanje? Wikipedia me pouči: Sanje so namišljeno doživetje zvokov, slik ali drugih občutkov med spanjem. Zgodijo se v zadnji, peti fazi spanja. Sanje se pojavljajo pri ljudeh, večini sesalcev in pri nekaterih vrstah ptičev. Si lahko želim, da bi kaj določenega sanjal? – DA. Kakšna je verjetnost, da se to res zgodi? – Zelo majhna, predvsem pa nepredvidljiva! Se lahko odločim, kaj bom sanjal? – NE. Ali lahko dosežem, da bom sanjal, oziroma, da se bom sanj spomnil? – NE. Si lahko sanje uresničim? – Odvisno od sanj: včasih sanjam nemogoče stvari, včasih pa samo neverjetne! Si res želim, da bi se mi vse sanje uresničile? – Nikakor. Še posebno če pomislim, da so tudi more sanje!! O čem torej govorimo, ko govorimo o »uresničenju sanj«? Zelo preprosto: govorimo o željah in načrtih! O svojih željah in načrtih! O željah, ki so tako velike, drzne in ambiciozne, da se nam zdijo neverjetne: neizvedljive – nemogoče! In o načrtih, ki so prav tako veliki, drzni, ambiciozni, težki in naporni, da se nam zdijo neverjetni: neizvedljivi … in nemogoči! In jih zato spravimo v rubriko: Sanje! Pomembno je slediti tem sanjam: načrtom in željam, ki jih je – tako verjamem – Bog položil v naše srce, v našo notranjost. Treba je prepoznati te sanje … še preden jih pokvari svet … ali naš napuh … ali naš strah. Treba je spoštovati te sanje, ki jih Bog že zelo zgodaj položi človeku v srce … že v otroštvu. Treba je spoštovati te čiste otroške želje in načrte … otroške »sanje«: Ko bom velik, bom zdravnik. Ko bom velika, bom učiteljica. Ko bom velik, bom astronavt, ko bom velik, bom vozil smetarski avto, ko bom velik, bom mesar, kmet, znanstvenik … Na žalost pa vse prevečkrat strahovi ali ambicije … naše lastne ali naših staršev, okolja in družbe … povozijo te želje in načrte, razbijejo in razblinijo »sanje«: Ti boš, ja … Ali pa: O, to pa že ne … Pa se pri tem ne zavedamo, da bo človek, kar koli bo že počel v življenju, počel v skladu s temi svojimi prvimi željami, v skladu z načrtom – Božjim načrtom. Nekdo, ki si je želel biti mesar … bo mesaril … pa če bo zdravnik ali profesor ali Jack Razparač! Nekdo, ki si je želel biti astronavt … bo astronavt … pa čeprav bo filozof, pesnik ali vremenar. Nekdo, ki si je želel voziti smetarski avto … bo vozil, kot da prevaža smeti … pa čeprav bo šofer avtobusa, policaj ali frizer! Uresničiti svoje sanje pomeni izpolniti božjo voljo.

Z odprtjem razstave v Državnem zboru »Moja brazgotina, moje življenje« in jutrišnjim ozaveščanjem o transplantacijah na Prešernovem trgu v Ljubljani Slovensko društvo Transplant obeležuje evropski dan darovanja organov in tkiv.

Piše: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Že naslov zbirke pesmi Vinka Möderndorferja Samota in uvodna pesem z enakim naslovom povesta, kaj je vodilna tema. Samostojni uvodni pesmi sledijo trije cikli z naslovi: Vzdih, izdih, V tej deželi se ne bo dalo več živeti in Nekdo drug in na koncu še pesem Nemoč poezije. Pesmi so nastajale od leta 2018 do 2021 v Parizu in na ljubljanskih Prulah. Naslova Samota in Nemoč poezije nas pri branju ne smeta zavesti, pesmi v zbirki niso ubrane samo molovsko ali pesimistično. Celotno zbirko zaznamuje oddaljenost, ki je krajevna in časovna, torej stvarna: oddaljenost od domovine in preteklosti, a tudi od sebe samega, sedanjega. Oddaljenost, ki daje krajem, ljudem in dogodkom novo perspektivo, nov zorni kot, distanco v samoti, ki izostri pogled, poglobi ranljivost in ustvari otožne pesmi, polne modrosti. Spomini, ki so hrana samote, jo polnijo ne le s podobami preteklosti, polnijo jo tudi z neminljivim hrepenenjem po dotiku, božanju, po znoju in krvi, po bližini, ki je ni več. V samoti je tudi kesanje in obsojanje. Pesnikov jezik s svojo močjo, nazornostjo in eruptivnostjo tudi v tej zbirki pričara strast ljubljenja, strast razhajanja, moč hrepenenja in poželenja, vendar tokrat z dodatkom rahločutnosti in razumevanja, ki na skrajnih mejah burnih čustev navadno umanjkata. Kot bi slavospev ljubezni s polno močjo pel šele v zrelosti jeseni. „tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.“ Tako kot Ciril Zlobec opeva ljubezen dvoedino, tudi Vinko Möderndorfer pojmuje ljubezen kot eno telo in ga poimenuje z besedama jazti. tijaz. Morda je prav resnična krajevna oddaljenost dodala pesmim drugega cikla takšno ostrino, bridkost, nemoč in jezo. Dom, domača ulica, mesto in domovina, zemlja sama, črna prst … niso več prostor za razkošje brstenja in cvetenja, za naravno minevanje in menjavanje letnih časov, za pesmi, za zaupanje. Ob krivicah, sredi sovraštva, ki se razrašča, pesnika motijo brezbrižnost, gledanje vstran, molčanje in izmikanje problemom sedanjosti, zato spregovori ogorčen in sam. To je „volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš“. Njegov gnev kipi iz pesmi v pesem, puščice letijo na vse strani, toda svoje samobitnosti ne da. Zato izročilo, ki ga kot oče piše hčeri, izvira iz njegovih vrednot: ljubi strastno, bodi samosvoja, druži se s knjigami, kajti knjige so zveste, čakajo, so okna v preteklost, v sedanjost in prihodnost. Tam nekje med besedami me boš našla, zapiše. Njegovo razočaranje nad aktualnim stanjem v domovini vodi v apatijo, saj glas poezije ni slišan. Zato resignirano ugiba: »če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.« Toda strast in vitalnost, ljubezen in upanje pesnika ne zapuščajo, radost in svetloba sta mu preblizu. Radost si želi dotika, »rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.« Takoj za besedo sta pesniku pomembna dotik in objem. Čeprav pesnik Vinko Möderndorfer ni zelo metaforičen in ne mističen, je virtuozen v postavljanju besed. Njegove pesmi so polnokrvne, zadevajo naravnost v srce in v srčiko pojavov in problemov. Tako kot je neutruden ustvarjalec na številnih področjih ustvarjalnosti, se tudi v pesmih dotika življenja v vseh pojavnih oblikah: svojega, bližnjega, tujega, skupnostnega in skupnega. Kritično in ironično, kadar si to zasluži, rahločutno in obzirno, kadar se za takšno izkaže. Pravzaprav po tem zadnjem hrepeni in si zanj prizadeva. Tako kot si nemoč poezije prizadeva dobiti nova krila za besede, dotike, objeme.

Morda ali ste že slišali zgodbo o akrobatu, ki je med hojo po viseči vrvi izvajal različne osupljive podvige. Ko je v nekem trenutku svojega nastopa naslovil množico z vprašanjem, kdo je prepričan, da lahko na drugo stran prepada na svojih ramenih varno prenese kogarkoli, so vsi dvignili roko. Ko pa je navzoče vprašal, kdo je pripravljen biti prostovoljec, so vse roke ostale spuščene. Pogosto besedo vera enačimo z besedo prepričanje kot da bi šlo za sopomenki. Toda besedi sta različni in ta razlika je pomembna. Vera ni prepričanje brez dokazov, ampak zaupanje brez zadržkov. Razlika med prepričanjem in vero je razlika med ostati na svojem sedežu in splezati na ramena akrobata na žici. Pri veri ne gre za prepričanje o določenih stvareh; ampak za zaupanje v nekoga. Vera ni lastnina; je zmožnost zaupanja, ki pa ni stalna. Zato je naša vera v določenih dneh močnejša kot v drugih dneh. Svojo vero v določeniih okoliščinah živimo popolneje kot v nekaterih drugih. Vera, če jo razumemo pravilno, je glagol. Je nekaj kar delamo. Ni nekaj kar z gotovostjo imamo, enkrat za vselej in v vseh okoliščinah. Je nekaj kar počnemo včasih lažje kot drugič, včasih bolj uspešno kot v nekih drugih okoliščiah. Človeška krhkost nam redko dovoljuje kaj več od tega. Vsi smo zmožni zaupati; toda nihče od nas ne zaupa zmeraj. Ko je apostol Peter poskušal hoditi po vodi proti Jezusu (Mt 14,22-33), je njegova vera bila precej močna - vsaj za časa. Potem pa jo je načel dvom in strah je prevzel nadzor. Ko je Petrova vera vse bolj in bolj slabela, se je vse bolj in bolj potapljal. In celo takrat, kljub vsem svojim dvomom in strahovom, je Peter še vedno vsaj malo zaupal. Ni mogel zaupati popolnoma. Zaupal pa dovolj dolgo in dovolj dobro, da je lahko zaklical: “Gospod, reši me!” Bil je rešen kljub svoji spremenljivi veri. Nekdo je bil povabljen, da v sedmih besedah ali manj, povzame bistvo evangelija. Odziv se je glasil tako: “Bog ima zadnjo besedo.” In potem je svojo izbiro pojasnil tako: “V Jezusovi smrti in vstajenju je očitno, da je Bog takšen Bog, ki vztraja pri tem, da ima zadnjo besedo. Nedvomno lahko predzadnja beseda pripada marsičemu drugemu - obupu, odtujitvi, prizadetosti, zlu, celo smrti. Toda naš Bog vztraja, da je njegova beseda zadnja in to je zmeraj beseda upanja, sprave, zdravljenja, dobrote in življenja.” Sta dva načina, ki nam prinašata uteho v navzočnosti strahu. Ena oblika tolažbe je reči, da bo vse dobro - operacija bo uspešna, odnos bo obnovljen, najhujši strahovi se ne bodo uresničili. Toda le redko kdaj lahko damo takšno uteho. Druga oblika tolažbe pa je pokazati zaupanje, kot ga je apostol Pavel, ki je v pismu Rimljanom napisal: “Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 8,38.39)

Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.

Seneka, rimski filozof iz prvega stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da smo nezadovoljni s svojo usodo in živimo v nenehnem strahu. »Nekdo je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« zapiše v uvodu. V nadaljevanju ugotavlja, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti, ali ta zadene nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi neke nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup,« zapiše v svojem razmišljanju. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzema duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem nadaljnjem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej po tiho pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, takšno življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se povsem predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki nima nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tak, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.

Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu . številni ljudje prihajajo, odhajajo, odvijajo se aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za 2x, ampak 3x več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči…. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo, že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutki nočne izmene, je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo, če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju… Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj… Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje konča dobro, tako kot je treba.

Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«

Velikokrat sem iz ust invalidov ali tistih, ki ob njih živijo, slišala približno tak komentar: »Jaz sem borec in se ne dam kar tako. Besede 'ne', 'ne morem' praktično ne poznam.« Res je tudi, da vedno znova občudujem ljudi, kaj vse zmorejo. Pogosto veliko več, kot bi si upali pričakovati. In pogosto tudi veliko več, kot bi si jaz upala pričakovati od sebe. Pa mora človek res na vsak način biti borec? Borec v vseh trenutkih svojega življenja? Prav o tem velikokrat premišljujem. Boj verjetno človeku omogoči, da posrka iz sebe vse razpoložljive moči in jih unovči. V tem smislu je boj nekaj zelo pozitivnega. Lahko pa se boj pokaže tudi drugače. Vprašanje je, kakšne cilje si postaviš. Marsikdo pravi: »Postaviti si moraš malo višje cilje, kot jih zmoreš.« Ampak potem ostajaš vedno nezadovoljen, ker jih nikoli ne uresničiš. Ljudje smo res zelo različni in kar pomaga enemu, ni nujno dobro tudi za drugega. Zato se mi zdi najpomembneje od vsega, da človek ugotovi zase, kaj je njemu najbolj v pomoč. Tega ne boš našel v nobeni knjigi, tega ti ne bo mogel povedati nekdo drug, ampak moraš preprosto v sebi začutiti, katera pot je zate prava. O tem pa moraš razmisliti sam in si za to vzeti čas. Slabo je, če preveč gledaš na druge in jih skušaš posnemati. Slabo je, če hočeš na vsak način biti junak, podoben nekomu, ki ga morda občuduješ. Zase mislim, da nisem kakšna posebno velika borka. Skušam pa živeti čim bolj zavestno to svoje življenje in videti smisel v vsem, tudi v tem, kar me omejuje. To je moja pot in jaz moram živeti tako, kot jaz čutim. Nekdo drug bi na mojem mestu morda ravnal drugače. Tu pravzaprav ne gre za vprašanje, kaj je prav in kaj ne. Prav je oboje. Ob tem se mi zdi, da je ena najpomembnejših stvari, da hodim po tej svoji poti zavestno in da sem na njej zadovoljna.

Nekdo, ki odvrže nevarne odpadke v nezaščiteno naravno okolje, prav gotovo stori velik greh, saj uničuje Božje delo in ogroža življenje številnih živih bitij.

Nekdo, ki odvrže nevarne odpadke v nezaščiteno naravno okolje, prav gotovo stori velik greh, saj uničuje Božje delo in ogroža življenje številnih živih bitij.

Kdo je prijatelj? Nekdo, ki mu zaupaš. Z njim se zabavaš. In sanjaš … Pripoveduje: Gašper Jarni. Napisala: Alenka Kramer. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci!. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Videti je, kot da življenje iz dneva v dan postaja vse bolj nevaren podvig. Moč popolnoma uničiti človeštvo je očitno pristala v rokah ljudi, ki bi to z veseljem naredili. Podnebne spremembe povzročajo vse bolj ekstremne vremenske pojave, ki ogrožajo življenja milijonov ljudi. Kaj če bo vse le še slabše? Jezus nam v evengeliju po Mateju 24. pravi, da bo. V vrsticah od 4 do 8 je napovedal duhovne stiske, ekološke katastrofe in vojaške spopade ter grožnje - vse čemur smo priča tudi v sedanjem času. Stvari bodo slabe, resnično slabe, preden bo boljše. In ko se stanje poslabša, Jezus dodaja: “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” (Matej 24,6 ŽJ) Resnični pogum sprejema dvojno resničnost - sedanje težave in končno zmago. Da, življenje je krivično. Toda ne bo za vedno. Verjetno ste že slišali za znani rek, ki je bil pripisan različnim avtorjem: “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.” Čeprav smo pod udarom iz vseh strani, čeprav zemljo ogrožajo podnebne spremembe in njeni nedolžni prebivalci umirajo v nepotrebnih in krvavih spopadih, se ne rabimo odzivati s pretiranimi čustvi. “Bodi miren pred Gospodom, zaupaj se mu; ne huduj se nad tistim, ki mu pot uspeva, nad možem, ki dela hudobne načrte,” beremo v Psalmu 37,7. Prav tako pa se tudi izogibajmo naivnemu optimizmu. Nič ne pridobimo s tem, če se trudimo prikriti brutalnost človeške eksistence. Svet, ki nas obdaja, je strupen. Pravzaprav lahko živimo nekje med naivnimi optimizmom in obupano črnogledostjo, med slepim zanikanjem in očitno paniko. Osupli nad vsem, kar se dogaja, a ne prestrašeni. Skupaj s psalmistom lahko rečemo: “Tudi če se tabor vojske utabori proti meni, se moje srce ne boji; tudi če proti meni izbruhne vojna, jaz pri tem zaupam.” (Psalm 27,3) “Glejte, da se ne vznemirite,” pravi Kristus. “Pazite, da vas to ne spravi ob pamet!” Okrepite se z vsakodnevnim branjem Svetega pisma in iskreno molitvijo. Nekdo je rekel: “Pogum je strah, ki je molil.” In ne pri tem ne pozabite na Jezusove besede iz Mateja 24,8: “Vse to je začetek porodnim bolečinam.” Porodne bolečine niso le slabe (kar jaz, kot moški, seveda izrečem z veliko lahkoto). Porodne bolečine signalizirajo začetek zadnje faze. Porodničar daje bodoči mami zagotovilo: “Nekaj časa bo bolelo, a bo minilo.” Jezus nam govori isto. Globalni spopadi kažejo na bližajoči še čas “poroda”. Smo v zadnjem obdobju, le nekaj pritiskov oddaljeni od rojstva novega stvarstva. Sporočilo Svetega pisma je, da prihaja popolnoma novi svet, ki ga apostol Janez v Razodetju (Apokalipsi) opisuje s temi besedami: “Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Razodetje 21,1-5) C.S. Lewis, pisec Zgodb iz Narnije, pa v sedmi in zadnji knjigi serije, pa za ta novi svet pravi: “To bo komaj začetek prave zgodbe. Vse naše življenje na tem svetu in vse naše pustolovščine bodo videti zgolj kot knjižni ovitek in naslovnica. Takrat bomo naposled začeli pri prvem poglavju Veličastne povesti, ki je ni prebral še nihče na zemlji; povesti, ki traja na veke in v kateri je vsako poglavje boljše od prejšnjega.” (Zadnja bitka) “Na koncu bo vse dobro. Če ni vse dobro, še ni konec.”

Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste spregovorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res, kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zaveslajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače kot nekdo, ki se potaplja na dah; in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače od tistega, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem, kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poleten dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res, kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Treba je stopiti v vodo, treba se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo, čeprav je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: čeprav v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati kot odrasli: ker imajo precej več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je s kotičkom očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosu z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel. Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se vračamo k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, tak ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, še posebno če je pristen in toliko bolj, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Tak pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni vpliv na Boga, ampak spremenitev tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

Dragi ljubitelji možganov in čudovitega sveta, ki nam ga odpirajo. Govor je za vsakega med nami pomembno orodje za komunicranje s svetom. Kaj pa, če izgubimo to zmožnost, pa svet okoli sebe še vedno razumemo? In kaj, če odgovorov sogovornika nikakor ne razumemo? Z obojim se v svoji ordinaciji pogosto sreča specialistka klinične logopedije, Klara Trpkova Bergant, z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Pravi, da govor ni nujni pogoj za komunikacijo. Kako in zakaj? Raziskujemo v tokratni epizodi! Avtorica: Mojca Delač.

Naše besede štejejo. Bolj kot si mislimo.Nekateri od najbolj uničujočih trenutkov v našem življenju so posledica nečesa, kar nam je nekdo rekel. Nihče nas ni udaril ali kakorkoli drugače fizično napadel. Nekdo je samo nekaj rekel in to nas je prizadelo in ostalo z nami leta, morda celo desetletja. Ni pomembno, ali je bilo izrečeno tudi resnično. Bilo je dovolj, da nas je pretreslo in ranilo. Morda posledice čutimo še danes.Besede imajo moč, da uničijo odnos, ali ga obnovijo. Z njimi povzročamo rane ali pa jih zdravimo. Z besedami pomagamo ali smo v napoto. Besede oblikujejo svet teh, katerim so namenjene. In vprašanje je, kakšen svet ustvarjamo s svojimi besedami. Nevtralne besede namreč ne obstajajo. Vsaka beseda oblikuje nekaj. Ena od velikiih pasti v katere se lahko ujamemo, ko gre za naše besede, je fraza: “Saj sem samo …” ki jo izrečemo, da bi opravičili svoje besede. Saj sem samo povedala resnico … Saj sem samo rekel, kar je moral slišati … Saj sem samo pojasnil, kar sem naredil. Toda na koncu spoznamo, da nismo samo … Kaj lahko torej naredimo? Danes vam zato želim predlagati tri praktične stvari.Prvič, preden spregovorimo se vprašajmo, kaj bodo naše besede prinesle. Vprašajmo se kako bodo naše besede pomagale. Kako bodo prispevale k celjenju ran ali premostitvi delitev. Kaj dobrega bodo pomagale doseči. Če naše besede ne pomagajo, zdravijo, gradijo ali prinašajo dobrega, ne govorimo in ne pišimo.Drugič, jezite se na samem, ne v javnosti. Abraham Lincoln in kralj David sta izjemna primera tega.Lincoln, ki je bil znan po svojem umirjenem značaju in izredni sposobnosti, da v razdeljeni kulturi povezuje, je pogosto pisal t.i. “vroča pisma” - ognjevite zapise namenjene svojim nasprotnikom. Ko so po njegovi smrti odprli njegov arhiv, so v njem našli kup takšnih “vročih pisem”. Na dnu vsakega od njih pa je bil Lincolnov pripis: Nikoli podpisano. Nikoli poslano.Kralj David je naredil nekaj podobnega. Pri branju Svetega pisma sem bil zmeraj znova presenečen nad tem, kako je bilo možno, da nikoli ni dvignil roko nad Savlom - izjemno nerazumnim in motenim kraljem. Nato pa sem nekega dne bral Davidov dnevnik v katerem si je dal duška nad svojimi sovražniki. Imenujemo ga Psalm 109. Tudi mi se lahko s svojim nezadovoljstvom obrnemo na Boga; če bomo to naredili, se ne bomo znesli nad ljudmi.In tretjič, ne pozabite, da so težave z besedami posledica težav srcem. Srce v Svetem pismu označuje sedež človekovih čustev in razumevanja. Zato je Jezus v Luku 6,45 rekel: “Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.”Edini način torej, da trajno popravimo svoje besede je, da poskrbimo za svoje srce. A tega ne moremo narediti sami. Zato naj bodo naša vsakodnevna molitev besede iz Psalma 51,12: “Čisto srce, o Bog, mi ustvari.” Edino tako bomo namreč lahko govorili to “kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno” (Filipljanom 4,8) - najboljše in ne najslabše; to kar zdravi, koristi in prinaša dobro. Naj bodo naše besede takšne!

Mali miški se je zdelo, da je nihče ne mara.

Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, to trpljenju daje edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je vesti kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse drugo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«

Umetnik in teoretik fotografije Victor Burgin v svojem delu razmišlja predvsem o vpetosti fotografije v širše družbene mehanizme. Poudarja soodvisnost fotografske podobe in jezika ter nezmožnost, da fotografijo izvzamemo iz ideološkega polja. Zanima ga mesto, ki ga fotografija zavzema v vsakdanjem življenju in njena vloga pri oblikovanju naših idej, prepričanj in vrednot. "Skušal sem poudariti politični vidik vizualnega užitka in po drugi strani estetski vidik dokumentarne fotografije," pove Burgin o svojem pristopu, v katerem med drugim združuje semiotiko in psihoanalizo. S semiotiko razlaga, kako fotografija tvori pomen, s psihoanalizo pa zakaj nekdo ob neki fotografiji ne občuti ničesar, drugi pa ima solze v očeh. Pravi tudi, da ne obstaja ena sama, edninska fotografija, temveč prej cela paleta fotografskih praks – medicinska, žurnalistična, umetniška, dokumentarna, itd. A če je vse te prakse združeval vsaj fotoaparat, se je z digitalnim preobratom spremenilo še to – saj pogosto ne moremo vedeti, ali gre za digitalno fotografijo ali simulacijo. Čeprav je svojo pot začel kot politično angažirani avtor, je danes do takšne umetnosti kritičen. Meni namreč, da ta dela pripovedujejo o temah, o katerih bere in posluša že v medijih. S to mislijo se je zaključil prvi del najinega pogovora, v drugem delu pa je med drugim pojasnil, zakaj se mu je politična umetnost zdela smiselna nekoč. Foto: Wikipedia

V prvih stoletjih krščanstva so v egiptovski puščavi živeli modreci, ki so veliko premišljevali o zlu. Vedeli so, da človeka spravi v nezadovoljstvo, malodušje, obup in naposled v bivanjsko smrt pokvarjena misel, ki jo gojimo v svojem umu. Danes si bomo na kratko ogledali demoničnost požrešnih misli. Uvedel nas bo Evagrij Pontski, eden izmed najinteligentnejših in duhovno najprodornejših krščanskih filozofov in mistikov zgodnjega krščanstva. Metoda, ki jo modrec uporablja, je evangelijska, zlobne misli je mogoče pregnati z ustreznimi izreki iz Svetega pisma. Tako je storil tudi Jezus v puščavi, ko ga je skušal hudič. Seveda se požrešna misel ne vrti samo okoli hrane in užitka, temveč tudi sočutja oziroma nesočutja do drugih. Taka misel nas napeljuje na to, da kopičimo stvari in imamo vse samo zase. Za druge nam ni mar, najsi gre za sorodnika, soseda, klošarja ali begunca. Evagrij nam svetuje glede misli, ki nas zaustavlja, da ne dajemo svojega kruha potrebnim, in nam govori: »Oni bo že dobil kjer koli, mi pa nimamo koga drugega, ki bi ga lahko prosili.« (Tu je učinkovit izrek iz Knjige pregovorov:) Kdor je usmiljen do reveža, bo tudi sam nahranjen, kajti od svojega kruha je dal revežu. Vsak je sam kriv za to, kar je in kar ima – tako Slovenci v svojem poštenjakarstvu pogosto mislimo. Reveži so v bistvu lenuhi – zakaj bi jih podpiral? Pri mislih, ki nam branijo dajati svojo hrano ali obleko revnim; na primer: »To, kar imamo, ne bo dovolj tako za nas kot zanje,« ali pa: »Nekdo drug je slabotnejši in to bolj potrebuje, zato bi bilo prav, da damo tistemu, ne temu; ta je namreč len in se hoče najesti in obleči brez truda,« Evagrij pravi, da je takrat treba uporabiti tele besede iz Lukovega evangelija: Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.

O neki ženi se je govorilo, da je zelo sveta. Nikoli ni zamudila maše ali drugih pobožnosti. Nekdo jo je zato upravičeno vprašal, kolikokrat na leto gre v cerkev. »Najbrž kar nekajstokrat, kajne,« je napol odgovoril na svoje vprašanje. Ženo je vprašanje tako zmedlo, da je sklenila, da bo odslej malo bolj pazila in v prihodnje zmogla nanj odgovoriti. Naredila si je leseno skrinjo in jo zaklenila ter ključ tako skrila, da ga ne bi mogel nihče najti. Vedno, ko je prišla iz cerkve, je vrgla vanjo kamenček. Leta so minevala in ženo je začela premagovati radovednost, koliko kamenčkov se je že nabralo v njej. »Zelo težka mora že biti,« si je mislila. Zato je prosila močnega soseda, naj ji nese skrinjo ven. »Toda pazi,« ga je posvarila, »skrinja je zelo težka!« Mož jo je prijel, dvignil in skoraj jezno dejal: »Sploh ni težka! Mislim, da jo lahko kar sama odneseš ven.« Brž ko je mož zapustil hišo, je žena pohitela in poiskala ključ ter odklenila skrinjo. Odprla jo je in v njej našla le pet prodnikov. Polna začudenja je strmela v skoraj prazno skrinjo. Čez nekaj dni se je opogumila in se odpravila k župniku ter mu zaupala neverjetno dogodivščino: »Nikakor ni mogoče, da bi kdo kamenčke ukradel. Skrinja je bila zaklenjena, ključ pa skrit.« Modri župnik je ženi razložil: »Tvoja skrinjica nas uči, da takrat, ko si bila pri maši, Bog ni bil v središču tvojih misli in tvoji najbližji niso bili v tvojih molitvah. Jasno je, da si med mašo velikokrat mislila, kako si sveta in pobožna in kako bi ljudje morali vedeti, kolikokrat si tako pobožno pri sveti maši. To je znamenje z neba, da si bila samo petkrat pri bogoslužju, ko je bil Bog v tvojem srcu in v središču tvojih misli. Bistvo bogoslužja ni v tem, kolikokrat stopimo v sveti prostor, temveč s kakšnimi srcem pridemo.« (Zgodbe s semeni upanja, 134) Kako smo pri bogoslužju, se pokaže v našem življenju. Pravilno se bogoslužja udeležimo, ko se to pozna v naših dejanjih. To nam govori tudi današnji evangelij o usmiljenem Samarijanu. Mimo ranjenca, ki je ležal ob poti, sta šla levit in duhovnik, oba v službi templja, a mu nista pomagala. Najbrž je Jezus nalašč v priliko dal prav ta dva, da bi pokazal, kako nepravilno slavimo Boga, če nam to slavljenje ne pomaga, da bi bolje služili bližnjemu. Na vsakoletnem romanju bolnikov in invalidov na Brezje sem opazoval ženo, ki je več let pomagala romarjem na vozičkih. Z izredno predanostjo se jim je posvečala. Med bogoslužjem pa je izredno zbrano sledila dogajanju na oltarju, čeprav je stala na robu prizorišča. Med mašo je bila vsa z Gospodom, da je bila potem lahko vsa z bolniki.

Zdelo se je, da je danes 43-letna Kristina Kuzmič življenjski jackpot osvojila leta 2011, ko jo je slavna ameriška televizijska voditeljica Oprah Winfrey med 20 tisoč prijavljenimi kandidati prepoznala kot najbolj obetavno kandidatko za televizijko voditeljico in ji dodelila svojo lastno oddajo. Za vojno begunko iz Hrvaške in samohranilko, ki je po mučni ločitvi zapadla v revščino in komaj zmogla preživeti svoja otroka, bilo je to nedvomno izjemno priznanje, a oddaja ni dočakala niti druge sezona. Resničen uspeh je nato prišel naključno, ko je z domačo kamero začela snemati iskrene, odprte in s humorjem podprte izpovedi vsakdanjega življenja. Njena avtentičnost, odkritost, nenehno detabuiziranje popolnega starševstva in razkrivanje vsakodnevnega sprenevedanja o navidezno popolnih življenjih so ji prinesli več kot 3 milijone sledilcev na družabnih omrežjih, več kot milijardo ogledov njenih videoposnetkov, knjižno uspešnico, gostovanja na ameriških odrih in v številnih medijih.

Toplovod gre v opus "lahkotnih"poletnih debat za ob tabornem ognju. Nekdo privleče smotko, drugi opazi rimsko cesto, tretja reče: "Stari, a bog(inja) res obstaja?" Toplovod se zgodi ob torkih ob 21.00. V živo lahko pokličete na 01 475 2 202. Miha na Twitterju že nekaj ur prej postavi vprašanje oddaje. Tam ga najdete kot @toplovodar.

Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša prvi umetnostni konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka. Foto: osebni arhiv Ljubljana Art Weekend želi povezati lokalne akterje ter Ljubljano v mednarodnem prostoru vzpostaviti kot prizorišče dobre sodobne produkcije. Skoraj pregovorno že velja, da je umetniški trg v Sloveniji nerazvit. Galeristka in kulturna menedžerka Piera Ravnikar si to že vrsto let prizadeva spremeniti. Skoraj deset let je kot umetniška vodja vizualnega programa delovala v Kinu Šiška, v okviru katerega je vzpostavila tudi galerijo Dobra vaga, ki je usmerjena predvsem v predstavljanje mlajših umetnikov in z dostopnimi cenami spodbuja razvoj umetniškega trga. Leta 2017 je Piera Ravnikar ustanovila svojo galerijo Ravnikar Gallery Space, na njeno pobudo pa so v sodelovanju s Cukrarno oblikovali Ljubljana Art Weekend, ki do nedelje prestolnico povezuje v zgoščenem programu odprtij, vodstev in drugih dogodkov. Kaj prinaša umetniški konec tedna, kako spodbujati zbirateljstvo in vstopati v mednarodni prostor ter zakaj je medsebojno povezovanje tako pomembno, je med drugim v pogovoru povedala entuziastična galeristka.

Nekdo je čebelice prosil, da delajo zastonj, in jim podaril cvetke, da zastonj cvetijo.

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst let, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl enajst let starega fanta, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: ,Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: ,O ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem star triintrideset let, ko sem pomislil: ,Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem ves čas razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici ravno zdaj najstarejši, kar sem kdaj bil, pa hkrati tudi najmlajši, kar kdaj bom. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi polno zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih morda odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In jutri bo spet na vrsti nov ,danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitvo, tako pa kisik ne pride prav daleč po telesu. Lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Domačijska folklora pravi, da človeka ne moreš z ničemer tako očrniti, kot če objaviš višino njegove plače. V naših dolinah je to ljudska šega z dolgo tradicijo. Če ti kdo ni všeč, družabnemu omrežju poveš, da dobi več, kot menimo, da si zasluži. In za preveč je po lokalni definiciji dovolj le malenkost več. Sploh politika nadvse rada obračunava na ta način. Pokličeš zvestega novinarja in mu naročiš, naj objavi osebni dohodek konkurenta, ki se ga bojiš. Bruto, če se le da, da bo številka večja. Traparija, boste rekli, a v resnici je praksa vredna razmisleka. Nekdo, ki želi javno mnenje manipulirati s "previsoko" višino osebnega dohodka tistega, ki ga blati, sklepa, da nas tak podatek na neki poseben način gane. In priznajmo si, gane nas. Imate kako zanimivo tezo, ki bi nam pomagala razumeti, kaj je tako ganljivega na treh, štirih ali šestih jurjih?

Z velikopotezno zasnovano, skoraj tri leta trajajočo prenovo Cukrarne je Slovenija konec septembra dobila izjemen razstavni in prireditveni prostor. Toda renovacija je šele prvi korak. Če naj bi se v novi ljubljanski galeriji res srečevali s presežki svetovne in domače umetnostne oziroma intelektualne produkcije, če naj bi torej Cukrarna igrala ključno vlogo pri vzpostavljanju plodnega, zares dvosmernega dialoga med slovensko in globalno kulturo v 21. stoletju, bo treba najti načine, kako k nam pripeljati največja imena sodobne umetnosti in Cukrarno trdno umestiti na evropski kulturni zemljevid. Treba pa bo seveda tudi razmisliti, kako v novo galerijo privabiti obiskovalce – ne le tistih iz Ljubljane ampak kar iz vse Slovenije in najbrž še širše – in poskrbeti, da bodo Cukrarno resnično vzeli za svojo, se pravi za epicenter intelektualnega in nepogrešljivo vozlišče socialnega življenja. Da bi to uspelo, pa bo nova institucija slej ko prej morala razpolagati tako z dovoljšnim proračunom kakor s presežnim entuziazmom ekipe, ki bdi nad programsko ponudbo galerije. Kako se v Cukrarni torej lotevajo svojega dela in kakšna je njihova srednjeročna vizija za naslednjih – recimo – pet let, preverjamo v tokratnem Intervjuju na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili Alenko Gregorič, programsko vodjo Galerije Cukrarna. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva.

Nekdo mi je pripovedoval: »Ko sem bil star trinajst, sem si zelo želel igrati kitaro. Ampak nekega dne sem na televiziji videl fanta, starega enajst let, ki je bil pravi genij na kitari. Takrat sem pomislil: 'Predolgo sem čakal, zdaj bi bil pa začetnik med otroki, ki so že v tem trenutku dobri kitaristi.' Potem sem kot triindvajsetletnik pomislil: 'O, ja, ko bi vsaj začel pri trinajstih igrati kitaro in bi zdaj imel že enajst let izkušenj. Zdaj pa se s tem res ne bi ukvarjal.' Bil sem triintrideset, ko sem pomislil: 'Presneto, če bi vsaj začel pri triindvajsetih in bi bil zdaj že kar dober kitarist, ampak zdaj sem pa res že star. Precej čudno bi se počutil na začetniškem tečaju.' Pri mojih triinštiridesetih se sprašujem, zakaj sem se toliko oziral na to, kaj si mislijo drugi ljudje, in zakaj nisem raje uresničil tistega, kar sem si tako želel. Ampak tega nisem storil iz občutka strahu in obžalovanja, hkrati pa sem še stalno razmišljal o tem, koliko časa sem že zapravil. Čeprav sem v resnici rprav zdaj najstarejši, kot sem kadarkoli bil, pa hkrati tudi najmlajši, kot bom še kadarkoli. Zdaj je čas. Za vse in vedno.« Ta pripoved mi je dala misliti, koliko dejavnikov nas vsak dan ovira, da bi lahko v polnosti zaživeli. Toliko je obveznosti, da sebi in svojim bližnjim zagotovimo preživetje. Pa s tem povezana utrujenost in stres. Nato pa še pričakovanja drugih in vse tisto breme, ki si ga nalagamo predvsem sami sebi. Namesto da bi uresničevali tudi svoje želje in hrepenenja, se zadovoljimo s polovičarstvom ali poskušamo na svoje sanje pozabiti. Jih odlagati, češ da bo še čas ... Vendar pozabljamo, da imamo danes spet novo priložnost. In spet jutri bo na vrsti nov 'danes'. Vedno je danes, ki nam je podarjen. Nekega dne ga namreč ne bomo več deležni. Iz hvaležnosti do nesamoumevnosti vsakega trenutka lahko zaživimo bolj pristno in celostno. Podobno kot je naše dihanje. Lahko je hitro in plitko, s čimer kisik ne pride prav daleč po telesu, lahko pa globoko vdihnemo in stopimo v nov dan.

V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela, ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No, gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz rok. Zanjo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal - spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav.

Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.

Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu. Številni ljudje prihajajo, odhajajo, potekajo aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za dvakrat, ampak trikrat več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči …. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutek nočne izmene je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju … Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj … Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje končata dobro, tako kot je treba.

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

V poletni rubriki oddaje Jezikanje raziskujemo urbane izraze, v katerih nastopajo ljudje v precej nepričakovanih besednih zvezah

Iz judovske hasidske mistike se je ohranila ta zgodba o trpljenju drugega kot o lastnem trpljenju: »Kadarkoli je neki rabin videl koga trpeti, bodisi v duši bodisi na telesu, se mu je pridružil s tolikšno silovitostjo, da je to postala njegova lastna bolečina. Ko mu je nekoč nekdo izrekel svoje začudenje nad tem, da lahko vedno tako sotrpi, je dejal: ‚Kako to misliš, sotrpim? To je vendar moja lastna bolečina, kako naj potem ne bi trpel'?« Neki drug rabin je rekel, da se mu vsi ljudje, ki se mu priporočajo, naj zanje prosi Boga, ko sam moli tiho molitev osemnajstih blagoslovov, zvrstijo v njegovih mislih. Nekdo se je začudil, kako je to mogoče, ker za to ni dovolj časa. Rabin pa je odgovoril: »Stiska slehernega človeka vreže v moje srce svojo sled. V uri molitve odprem svoje srce in rečem: 'Gospodar sveta, preberi, kar je tu napisano!'«

V prvih stoletjih krščanstva so v egiptovski puščavi živeli modreci, ki so veliko premišljevali o zlu. Vedeli so, da človeka spravi v nezadovoljstvo, malodušje, obup in naposled v bivanjsko smrt pokvarjena misel, ki jo gojimo v svojem umu. Danes si bomo na kratko ogledali demoničnost požrešnih misli. Uvedel nas bo Evagrij Pontski, eden izmed najinteligentnejših in duhovno prodornih krščanskih filozofov in mistikov zgodnjega krščanstva. Metoda, ki jo modrec uporablja je evangeljska, zlobne misli je mogoče pregnati z ustreznimi izreki iz Svetega pisma. Tako je storil tudi Jezus v puščavi, ko ga je skušal hudič. Seveda se požrešna misel ne vrti samo okrog hrane in užitka, temveč tudi glede sočutja oziroma nesočutja do drugih. Takšna misel nas napeljuje na to, da kopičimo reči in imamo vse samo za sebe. Za druge nam ni mar, najsi bo to sorodnik, sosed, klošar ali begunec. Evagrij svetuje: Proti misli, ki nas zaustavlja s skrbjo, naj ne dajemo svojega kruha potrebnim, in nam govori: »Oni bo že dobil kjer koli, mi pa nimamo koga drugega, ki bi ga lahko prosili.« (je učinkovit izrek iz Knjige pregovorov:) Kdor je usmiljen do reveža, bo tudi sam nahranjen, kajti od svojega kruha je dal revežu. Vsak je sam kriv za to, kar je in kar ima – tako Slovenci v svojem poštenjakarstvu pogosto mislimo. Reveži so v bistvu lenuhi – zakaj bi jih podpiral? Proti mislim, ki nam branijo dajati svojo hrano ali obleko revnim; na primer: »To, kar imamo, ne bo dovolj za nas in njih,« ali pa: »Nekdo drug je slabotnejši in to bolj potrebuje, zato bi bilo prav, da damo tistemu, ne temu; ta je namreč len in se hoče najesti in obleči brez truda.« (Evagrij pravi, da je treba uporabiti tele besede iz Lukovega evangelija): Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako.

Na kaj pomislite, ko slišite ali preberete ime Selma Lagerlöf? Na njen mladinski roman Čudovito popotovanje Nilsa Holgersona? Na njen roman Gösta Berling? Na Nobelovo nagrado? Na njeno stransko vlogo v romanu Milana Dekleve z naslovom Telo iz črk? Seveda so vsi ti odgovori legitimni, toda obstaja visoka verjetnost, da boste potem, ko boste prebrali njen roman Cesar Portugalije, ob njenem imenu pomislili prav na ta roman. Zakaj? Zato ker je odlična miniatura v najboljšem pomenu besede. Ker pisateljica pripoveduje zelo preprosto, učinki njene pripovedi pa so še kako sugestivni. Ker pripoveduje o preprostem človeku, kateremu postavi spomenik. Ker sicer pripoveduje o enem človeku, toda hkrati ustvari celo galerijo še kako človeških likov. Ker … Naslovni junak romana (pisateljica ga sicer označi za pripoved) je preprosti dninar Jan, pripoved pa se začne v drugem desetletju dvajsetega stoletja. Jan živi svoje življenje kot tlako brez veselja, radosti vse do trenutka, dokler se ne zgodi največji čudež v njegovem življenju – njegova žena Katrin rodi hčerko Klaro Gullo. Nekdo, ki je bil prej nergač, nejevoljnež in kar je še podobnih oznak, se spremeni od nog do glave. Njegova hči postane smisel njegovega življenja, središče njegovega vesolja, svetloba dne in vir navdiha. Poglavja, v katerih pisateljica pripoveduje o Janovi ljubezni do hčerke, so antološka hvalnica očetovstvu. Toda pisateljica se ne zadovolji s premočrtno pripovedjo, ampak psihološko verjetno razvije tudi temno stran očetove ljubezni do hčerke. Več o enem izmed najlepših prevodnih romanov iztekajočega se leta bo v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo povedala prevajalka in avtorica spremne besede Mita Gustinčič Pahor. Nikar ne zamudite.

Kako varčevati in kam vložiti zaslužek, če upoštevamo, da za koncem sveta pride nov začetek?

Nekdo izmed farizejev ga je prosil, naj jé z njim. Ko je stopil v farizejevo hišo, je sédel za mizo.(Lk 7, 36)

Pišite nam na: podcast.fejmici@gmail.com Motitelja: -Gašper Bergant https://www.instagram.com/gasper.bergant/ -Žan Papič https://www.instagram.com/zanpapi/ Nekdo, ki ne rabi hujšati: Marko Kapitan https://www.instagram.com/keptich/ Glasba: Luka Furlan https://www.youtube.com/channel/UCpUS3YuoW1E8e7kk0y-gdHg

Splošno znano je, da lahko začne imunski sistem z leti pešati, manj znano pa je, da imamo ob naši siceršnji starosti tudi imunsko starost. Obe pa sta si lahko precej različni. Nekdo jih ima na primer 40, imunsko pa je star šele 25, nekdo drug z isto letnico rojstva pa je lahko imunsko že 60-letnik. Kako je to mogoče, zakaj se naša imunska ura vrsti različno hitro in ali je res tudi to, da imajo nekateri ljudje že prirojeno boljši imunski sistem? Marsikaj v zvezi s tem nam bo pojasnil sistemski imunolog Shai Shen-Orr z izraelskega inštituta za tehnologijo Technion.

Kdo je prijatelj? Nekdo, ki mu zaupaš. Z njim se zabavaš. In sanjaš … Pripoveduje: Gašper Jarni. Napisala: Alenka Kramer. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Prejšnji teden smo predvajali uvodni del eseja z uredniškim naslovom »Kdo je prijatelj in kdo sovražnik odprte družbe«. Izvirnik je bil namreč brez vprašalnega zaimka in v množini. Napisal ga je pokojni Samo Resnik, »gverilski borec za demokratizacijo Slovenije« od osemdesetih let naprej. Rojen je bil leta 1962, aprila 2011 pa je prezgodaj umrl. Nekdo je po njegovi smrti napisal, da je bil Resnik »neskončno naporen, a vendarle dragocen«, saj se je začetkov sprememb loteval z mehko močjo, močjo argumenta. Prvi del besedila govori o njegovem razumevanju Slovenije v desetletju po osamosvojitvi, izhodišče zadnjega, današnjega dela pa je razširitev okvira razumevanja slovenskega kulturnega razkola na obdobje 30-ih let oziroma refleksije španske državljanske vojne. Zato se Samo Resnik precej navezuje na Edvarda Kocbeka. Besedilo pripoveduje o rabi zdravega razuma iz zornega kota koncepta odprte družbe, tema pa je seveda Slovenija v začetku tisočletja.

V tradicionalni praznični epizodi Festivus se Boki, Anže, Pižama in Godler obdarujejo z najbolj weird zadevami, ki jih premore 2019. Za konec pa priporočijo še najljubše knjige, filme ali serije, ki so jih uspeli pogledati v letu 2019. Naroči se: Oddajo lahko podprete tudi osebno. Zapiski: Boki Banana na steni Nekdo je pojedel banano Kupca […]

V tradicionalni praznični epizodi Festivus se Boki, Anže, Pižama in Godler obdarujejo z najbolj weird zadevami, ki jih premore 2019. Za konec pa priporočijo še najljubše knjige, filme ali serije, ki so jih uspeli pogledati v letu 2019. Naroči se: Zapiski: Boki Banana na steni Nekdo je pojedel banano Kupca banane Lulek riba WC revolver […]

Tole so novi Radiovedni, za to, da odgovorimo na vprašanje, pa je še ravno pravi čas, preden nekatere vode po državi zamrznejo … Nekdo, ki je očitno letos stal ob kakšnem jezeru ali morju in vanj metal kamenčke, nam je poslal tole vprašanje: "Zakaj dela kvadratna opeka enake kroge v vodi kot okrogel kamen?" Na njegovo vprašanje odgovarja dr. Jurij Bajc, ki na ljubljanski Pedagoški fakulteti poučuje fiziko.

Tole so novi Radiovedni, za to, da odgovorimo na vprašanje, pa je še ravno pravi čas, preden nekatere vode po državi zamrznejo … Nekdo, ki je očitno letos stal ob kakšnem jezeru ali morju in vanj metal kamenčke, nam je poslal tole vprašanje: "Zakaj dela kvadratna opeka enake kroge v vodi kot okrogel kamen?" Na njegovo vprašanje odgovarja dr. Jurij Bajc, ki na ljubljanski Pedagoški fakulteti poučuje fiziko.

Éric-Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. V avtobiografski pripovedi Ognjena noč nam razkriva srečanje s smrtjo v puščavi, ko doživi svoj korenit preobrat v eni od noči, ki avtorjevo življenje spremeni za vedno.Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik. Nekdo povlekel iz prepada, ga iztrgal smrti in mu podaril življenje in predvsem spoznanje. Predstavili smo nekaj odlomkov iz knjige, ki je izšla pri založbi Družina.

Jezikamo o količinah in odstotkih, pri tem nam pomaga matematik in psiholog, sicer avtor podkasta Številke, Slavko Jerič. “Najpogosteje se novinarji spremo pri klasičnem vprašanju kaj pomeni enkrat ali dvakrat več. Bom posplošil: nekdo ima 2 kg jabolk, nekdo drug 4 kg. A to pomeni enkrat več ali dvakrat več? Intuitivna misel večine je, da je to dvakrat več. Če pa več prevedeš v matematični znak plus, bi moralo pomeniti 6 kg. Nekdo ima dve količini, dvakrat več je 4; 2 plus 4 je pa šest. Nekako ne prideš skupaj.”

Toplovod o naših in vaših. Ali naše in vaše živite tudi v vaški praksi, ali je to le hobi za na FB in volitve?

Sosed oddaja stanovanje prek Airbnb, v stanovanju ima tri postelje, prijavljeno pa ima samo eno osebo. Če jih je več noter, kot jih je prijavljenih, razliko plačujejo ostali prebivalci. Kaj naj sosed stori? "Jaz takega soseda takoj prijavim na FURS, potem še upravniku. Če ne bo upravnik ukrepal, pokličem policijo ob prvem hrupu iz tega stanovanja. ker 'mudel' gotovo nima soglasja vseh stanovalcev. In če to dela, dela na črno." Druga anonimna pamet pa celo zapiše, da bi bilo treba zakonsko prepovedat, da nekdo podeduje nekaj, kar ne potrebuje. 

Znanost v medijih. Nekdo pravi, da zunaj sije sonce, nekdo drug pa, da dežuje. Kako o tem poročati?

Zgrožena dopustnica se je z morja vrnila pod vtisom velikega števila predebelih otrok. Odzivi so bili burni.

Izumitelj atomske bombe je rekel, da ima fiziko raje kot prijatelje. Nekdo, ki reče kaj takega in ki naredi atomsko bombo, se več desetletij po smrti lahko znajde samo še v gledališki predstavi. Pet ustvarjalcev pod okriljem Momenta in GT22 je na Intimni oder postavilo predstavo BUM! To je predstava, za katero predhodno ni obstajal noben dramski tekst. In drugače tudi ne gre, saj je princip gledališča na Intimnem odru raziskovanje, da ne rečemo laboratorij, (kjer naredi BUM!). Ena od stvari (o katerih bomo natančneje spregovorili v prihodnjem podkastu), je prav specifičen način dela znotraj ekipe, ki vsaj enemu sodelujočemu poleg svobode pri ustvarjanju omogoči še učenje. To pomeni, da dela s starejšim, bolj izkušenim mentorjem, ki mladega ustvarjalca preko metode vpelje v določen svet. Prav to je tudi princip TRANSNACIONALNE GVERILSKE ŠOLE Mihe Horvata, ki je v primeru predstave BUM! tako "coworkingško" sodeloval z Andrejem Firmom. V naslednji predstavi bosta to Toni Soprano (Metka Golec) in Monika... A o tem drugič. MARIBOR IS THE FUTURE!

Jure  in Anže se dereta Khaaaaaan. Nekdo je nag. In napaljen. Na Opazovalnico se lahko naročite prek iTunes ali RSS. Apparatus najdete na Twitterju ter Facebooku. Oddajo lahko podprete tudi osebno. Zapiski: Khan knjige Glave – Nimoy V naslednji epizodi Opazovalnice bo govora o Star trek III: The Search for Spock – Ocene filmov ST 1: Jure: 4 […]

Nadaljevanja, bete in Alan je nazaj. Povezave Avto in Apple v 2019 zunaj iOS 9.0.1 Viticcijev obširen pregled iOS 9 iCloud in novi cenejši paketi Več informacij o Live Photos, ki so na iPhone 6s iOS 9.1 beta - novi emoji Apple TV Siri daljinec iOS 9 varnostne posodobitve AirDrop problem Xcode Ghost LastPass "ne-hack" Več o LastPass Zemlja brez vode - GIF Nekdo se moti na internetu - XKCD Special Guest: Alan Rener.