Podcasts about drevo

Piše Marija Švajncer, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Ana Pepelnik je pesmi v zbirki z naslovom V drevo napisala skoraj brez ločil in z malo začetnico, zato se je pri branju treba še posebej zbrati. Raba vejice ima v slovenščini velik pomen, tako da tu in tam na prvi pogled ni čisto jasno, ali koga nagovarja ali pa je beseda samo običajen del povedi. Poraja se tudi vprašanje, ali je pisanje Ane Pepelnik v resnici poezija, morda poezija v prozi, ali pa je kratko malo proza z liričnimi odtenki. Trditev, da ni ločil, je treba nekoliko omiliti. Avtorica nekajkrat postavi nekatera od njih, na primer vprašaj in klicaj, navaja kratice, besede v ležečem tisku, številke in znak za množenje ali neznanko v matematiki, odstotek ali kaj podobnega, vstavi pokončni črti in med njima pusti prazen prostor, v katerega lahko dodajamo besede ali verze, kolikor se nam zahoče, in soustvarjamo. Besedi pesem in srce prečrta. Najbrž ima za to tehten razlog, saj imata v poeziji poseben pomen, srce, ki se pojavi v njej, pa je že nekoliko zastarelo. Tako kot storijo mnogi slovenski pesniki in pesnice, so tudi v pesmih Ane Pepelnik dodane angleške besede. Pa saj to ni nič novega, dopolnjevanje slovenščine z angleškimi izrazi in drugimi v tujih jezikih tudi v preteklosti ni bilo nič nenavadnega, razlika pa je vendarle v tem, da takrat še nismo bili dvojezični in se angleščina še ni tako polaščala slovenščine, kot se to dogaja v zadnjem času. Žal pa je čedalje manj ljudi, ki so na to pozorni in jih to tudi moti, saj sami dovolj cenijo izrazno moč lastnega jezika in jim je tako dopolnjevanje odveč. Avtorica kaže formalno svobodo že na naslovnici knjige: na njej je namreč navedeno Pepelnik Ana, ne pa Ana Pepelnik, kot zahteva slovenski pravopis, če že ne gre za navajanje po abecednem redu. To zamenjavo bi bilo mogoče razumeti, kot da se ima za pepelnik, v katerega kadilci odlagajo ogorke, pač nekaj, kar je že dogorelo in je treba zavreči, toda najbrž ni čisto tako, saj sta priimek in ime napisana z velikima začetnicama, skoraj vse besede v knjigi, kot smo že omenili, pa z malo. Pesnica tu in tam zaide v pogovorni jezik, krajša besede in uporablja namenilniško obliko. Vseeno je treba poudariti, da je poezija Ane Pepelnik subtilna in globoko izpovedna. Svoja nežna čustva namenja bodisi ženski bodisi moškemu, razbolela je in samotna, zaželi si, da bi zasijala svetloba. »plus I mislim da gre za izhod da je tema globoko topla globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba si svetloba da se lahko začne ponavljanje da smo nadaljevanje« Do sebe je neprizanesljiva in priznava, da njeno življenje poteka v molu. Večkrat pomisli na minevanje in odhod. Smrt tistih, ki so ji nekaj pomenili, je tukaj ali pa se ji kot slutnja nenehno približuje. Pesnica pomisli na možnost reinkarnacije in pred seboj ugleda naravne pojave in velike živali, lahko pa bi se utelesila tudi v bolj neznatni: »čeprav je monika rekla če si predstavljam da bom samozavesten jež nekaj drugega samo ne človek ker človek pozablja ker človek onesnažuje ker človek ne spoštuje ker človek ljubi čeprav ne zares ne dovolj ker človek I uh« Pesmi govorijo o ranljivosti in nemoči, toda ni brez pomena, da se pesnica daje in razkriva kot dobra oseba, nežna, dobronamerna in vredna zaupanja. Freud je pisal o klientu, ki je imel občutek, da gori, tudi njej se dozdeva nekaj podobnega. Tesno ji je pri srcu, kaj kmalu se je polasti strah. Prav dobro ve, česa se je treba bati: svet se ji vsiljuje v vsej svoji bizarnosti, težavne trenutke ujame v pesmi. Vanje vstopajo različni ljudje in kmalu postane čudno temno; smrt je tista, ki povzroči temino. Svet pesnici pravzaprav nikoli ni bil všeč, ker se v njem, tako meni, še nikoli ni nič zares spremenilo in zares zgodilo, razen nekaj revolucij in večnih vojn. Verzi o štirih prvinah so slikoviti in odeti v bogato metaforiko, poglavitno pa je pristno občutenje razmerja med pesnico in vsem tistim, kar je zunaj nje. Po svoji poti stopa s posebno rahločutnostjo. Morda bi ji bilo pri tem pomikanju lažje, če ne bi imela v posesti toliko vednosti. Tako pa pestuje spoznanja, spomine na srečanja ter različne izkušnje, lepe in manj lepe. Razbolelo pomisli, da ljudem ni mar zanjo: »vem, da me folk ne mara preveč«. Toda za vztrajanje je dovolj razlogov. Preveva jo dragocen občutek, da so ji na voljo drevesa. Če hoče, jih lahko vzame s seboj, »ker vsako drevo / tega ne morem zanikat / je vračanje / v pesem«. Pesnica išče tudi povezanost med človekom in besedo, kajti beseda lahko postane pesem in zada bolečine, pravzaprav je pravšnja za pesem z drevesom. Avtorica išče izhod in pot do prenehanja, v njej se poraja tudi odpor. Včasih se ji primeri, da ne ve, ali ponavljanje enih in istih opravil pomeni obup ali pa morda odločitev za preživetje. Ne da bi navedla ime filozofa, je iz verzov mogoče razbrati, da ima v mislih Heraklita in njegovo spoznanje, da vse teče in da v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat. Primeri se ji, da se znajde v ontološki praznini in ta zanjo pomeni, da se odreka absolutni določenosti sveta. Ana Pepelnik piše elegije in psalme, včasih pa se ji zazdi, da je njeno pesnjenje podobno pisanju poslovilnega pisma. Dahne, da sploh ne živi zares, temveč samo čaka, da vse skupaj mine. Človek je pač v prostoru, ki ga zavzema, ne da bi pri tem podvomil, da na koncu ostane sam. Z leti ničesar več ni ali pa je občasno samo tisto, kar človeka dvigne nad oblake. Pravi, da skuša napisati nekaj lepega. Ne nazadnje ji to vsekakor uspeva. Prisluhnili ji bomo in ji verjeli, da je vsako drevo zares vračanje v pesem.

Danes dopoldan so se v Ljubljani začeli jubilejni Slovenski dnevi knjige. Na tokratnem osrednjem prizorišču na Vrtu Lili Novy Društva slovenskih pisateljev se je pod okriljem letošnjega gesla Drevo, beseda in človek začela 30. izvedba tega festivala s številnimi dogodki in knjižnim sejmom. Na predzadnji razstavi v letošnji sezoni se Mestna galerija Nova Gorica poklanja umetniku konceptualne fotografije, Evgenu Bavčarju, ki živi in deluje med domačim Lokavcem in Parizom. Bavčar s fotografijo odslikava pogled nevidečega na svet, ki je videčim samoumevna vsakdanjost, so poudarili ob odprtju razstave. Potem ko je januarja pred dvema letoma Frankfurtska opera praizvedla opero Blühen oziroma Razcvet Vita Žuraja, bomo lahko to 70-minutno delo spoznali tudi pri nas, z novo zasedbo in režijo, v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča, SNG Maribor in Cankarjevega doma. Predstavi bosta danes in jutri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Islamska republika Mavretanija je obmorska država v severozahodni Afriki. Na zahodu meji na Atlantski ocean. Mož ima v tej državi lahko več žena. Navadno živijo v ubrani skupnosti, v tej pravljici pa prva žena ni bila zadovoljna. Kaj je storila, izvemo iz pripovedi mavretanske pravljice Čudežno bombažno drevoVir: Ptičji češnjev otok, uredila in prevedla Jana Unuk, Študentska založba, Ljubljana, 2008, bere Nataša Holy

Or our Twerking contest wins $50 so here is my Facebook name is Reane Coats that my Facebook name let go support black music thank

V mestu Čadca na Slovaškem, blizu meje s Poljsko in Češko, je bilo pred dnevi, 7. marca 2025, odprtje razstave Slov Slov Dimenzija. Pokroviteljstvo nad njo sta prevzela škof Žiline Tomaš Galis in upokojeni škof iz Kopra Jurij Bizjak, ki sta se tudi udeležila odprtja. Oba sta v nagovoru ob tem poudarila pomen krščanske kulture in zgodovine, ki že od časov svetih bratov Cirila in Metoda povezuje Slovence in Slovake. Razstavo je v Kysuckem muzeju svečano odprl naš veleposlanik na Slovaškem dr. Stanislav Raščan, v imenu organizatorjev jo je predstavila dr. Saša Vojtech Poklač, lektorica slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Bratislavi. Razstavo je odlično gostila in dodatno obogatila z regionalnimi razstavnimi predmeti direktorica muzeja Helena Kotvasova, za pogostitev je poskrbel predsednik društva Slovencev in prijateljev Slovenije Slo Slo Borut Meršak. Pri organizaciji razstave je veliko pomagal tudi predsednik fundacije Drevo miru dr. Marek Sobola. K odprtju razstave je sodila tudi simbolična zasaditev spominske lipe, in sicer začasno v veliko posodo, ki pa jo bodo prenesli in posadili na glavni trg v mestu Čadca.

V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju se nocoj uradno začenja festival Literature sveta, Fabula 2025. Letošnja novost je, da se težišče dogajanja seli v knežje mesto, eden izmed pomembnih gostiteljev nastopov tujih avtorjev pa tradicionalno ostaja tudi ljubljanski Cankarjev dom. Pri Centru za slovensko književnost je v zbirki Aleph izšla knjiga poezije Drevo delfin pesnice Alojzije Zupan Sosič. Gre za leposlovni prvenec avtorice, ki je bila doslej znana po svojih znanstvenih, literarnoteoretskih ali literarnozgodovinskih obravnavah književnosti.

Okrasile ga bodo živali. Pripoveduje: Veronika Drolc. Napisala: Caroline Repchuk. Prevedla: Jana Osojnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

Na festivalu LGBT filma je zmagal filipinski film Asog Seána Devlina, zmes filma ceste in dokumentarne drame. O zmagovalnem filmu smo se pogovarjali s članom žirije, ki je nagrado podelila in glavnim igralcem v filmu. V Kinodvoru je slovensko premiero doživel film V mojih sanjah rase vsako noč drevo Vida Hajnška, poetičen filmski esej o Halozah in Haložanih, ki je na Festivalu slovenskega filma v jeseni prejel vesno za najboljši dokumentarni film. Ocenjujemo tudi film Substanca Coralie Fargeat in Mufaso - Levjega kralja Barryja Jenkinsa, vabimo pa tudi na Noč kratkih filmov in prinašamo novice o februarskem Berlinalu.

Zelo stara zgodba pripoveduje o nenavadnem drevesu, ki ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesem z naslovom Božič 3027 gre takole: »tiho pretiho sneži / brezvetrje brez ljudi / na razlomljeni svet / v lastno nesrečo ujet // zvezda večerna bolšči / v prazno zemljo v temi / v prahu brez časa in sanj / v brezdušju razrušenih stanj.« Pesem je brez ločil, brez velikih začetnic in – kratka je. Kaj le bo čez tisoč let? Povzema prevladujoče, tisto kar vlada celotni zbirki in tudi življenjski izpovedi slovensko-avstrijskega pesnika. Kolikšno pa je tisočletje vnaprej ali vnazaj? Odgovor: nepredstavljiva doba zajema enovito pesniško skušnjavo, da je pesnik tudi slutilec dobe, ki se kar ponavlja. Lev Detela je ob svoji 85-letnici enako ihtavo in pritajeno hkrati postavil v ospredje izzive slovenščine, kot je to počel od zbirke Atentat pred skoraj šestdesetimi leti. Ob takšnih ugotovitvah še stranski rokav, dodaten vetrolov, pomislek: morda pa bi si zaslužil knjigo, v kateri so sicer pesmi izpred enega leta, morda dveh, knjigo ki bi bila vezana v radioaktivne zaplate padlih delcev vesoljskih predmetov, morda pa vsaj v usnje ali celo marmor. A ne. Knjiga, ki je izšla ob podpori mariborske mestne občine, je pravzaprav knjižica, pomensko natančno opremljena z motivom osamelega drevesa, ki mu botruje še en osamelec v megleni daljavi. Drevo je sicer nagnjeno zaradi vetra, a nikakor izruvano; torej kljubuje. In tudi slutnja, izpovedana v navedeni pesmi, ga ne upogne do tal, ga ne zlomi, ga ne prisili k pomiku v zemljo. Skromnost se pari s ponosom. Zbirka se začne s Prologom, s pesmijo, v kateri je verz: »poznam pisatelje brez knjig«. Odvzeto, a vendarle določujoče, je tisto ontološko dejstvo, s katerim se Lev Detela poenači, celo poisti. Naslednje pesmi so razdeljene v štiri razdelke, bralska izkušnja pa je zaključena z Epilogom, v katerem je prvi verz: »razložite mi prosim.« Povzetek tako izpostavljenega ošvrka prek pesmi bi bil: zbirka V vetru je eno samo spraševanje o odsotnem. Seveda se nemudoma pritaknejo miselni vzorci o prisotnem, o tistem, o čemer naj bi pa se le izrekalo, o čemer pa naj bi pesnik docela nazorno pesnil, da bi se ga ja razumelo. Enega od dokaj verjetnih odgovorov prinaša konec pesmi z naslovom Deset naglavnih vprašanj: »zakaj rečemo zato / čeprav je zatorej zategadelj / zatajil tembolj?« Ob navedenih verzih še eno vprašanje: je zdaj kaj bolj jasno, pojasnjeno. Je, zelo nedvoumno in vzdržno: pesnik je vladar izreke, hegemon diskurza, lastnik vsaj lastnih besed. Ha, je pa vseeno veter tisto, kar dopušča, da se pomeni in smisli, stihi in njih nalomi sesipnejo in spnejo določen delež razumevanja, ki ga listje v vetru razprostre v vseh letnih časih vsaj že nekaj tisočletij tja, ter od prej. Vsaj par, ki ga sestavljata Tonja Jelen in Vinko Ošlak, je bil deležen takšnega listja. Prva je napisala spremno besedilo z naslovom Vse se začne ..., v katerem izpostavlja Detelovo nagnjenost k premisleku o nestabilnosti in nejasnosti ter ugotavlja, da je pesnik tisto, kar je vedno bil in bo: glasnik. Drugi pa v spremnem besedilu z naslovom Nekaj besed ob pesmih Leva Detele obširno umešča pesnikovo zvestobo resnici, resničnosti in resnicoljubnosti s poudarkom na dejstvu, da ne zmore ugotoviti pesnikove dejanske starosti oziroma mladostnosti. Knjižica se konča s pregledom Detelovega življenja in ustvarjalnih dosežkov, ovenčanih s kopico nagrad. Da pa vsaj nekaj o tej knjigi ostane nedorečenega, poskrbita verza iz pesmi O skrivnostih življenja: »na žalost mi manjka nekaj besed / da bi vam vse povedal.«

Blaha na Červenom námestí kydá na svoju vlasť a EÚ. Drevo má prednosť pred životom hlucháňa.

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da torej začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihove ozaljšane govorice, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

Kde končí „naše“ drevo? | Hostia: Peter Zemaník (prezident Zväz spracovateľov dreva SR) a Peter Gogala (šéfredaktor časopisu LES a Letokruhy). | Pred troma rokmi bol celosvetový nedostatok dreva, nebolo z čoho vyrábať. Problém bol aj s cenami palivového dreva. Teraz zažívame presný opak – dreva je veľa, len z Horehronia sa vyťažia státisíce kubíkov. Kde končí „naše“ drevo? Kto na ňom zarába? Platí, že keď sa doma viac rúbe, viac sa darí aj spracovateľom dreva? Kontakty s Petrou Strižkovou. | Moderuje: Petra Strižková; | Kontakty pripravuje Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1. V premiére v pondelok až štvrtok po 20. hodine v Rádiu Slovensko.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=WW529JLQSYV7JDobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 150Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:01:01 Jure je bil na Ptuju00:02:08 Jure se je skregal z motoristom00:06:29 Jure in stari ljudje00:08:19 Drevo pred juretovim blokom00:10:36 Rimanič je meditiral00:12:00 Dejstva o meditaciji00:13:55 Jure in meditacija00:15:27 Jeza00:18:04 Vse se zgodi z razlogom00:20:00 Otroci00:22:35 Zakaj so ljudje boljši od ostalih živali00:22:48 ciljanje in metanje00:24:30 potenje00:25:59 vidna beločnica00:27:12 gibčnost jezika00:27:51 Kurja polt00:30:25 Hokejska tekma00:35:01 Kdo plača ko si s frendi00:44:12 Vprašanja00:50:36 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Na beneškem Lidu se znova odvija najstarejši filmski festival na svetu – tokrat že enainosemdesetič. Po lanskem letu, ki so ga zaznamovale stavke, so tam letos spet zvezdniška imena filmske industrije: med drugim, George Clooney, Angelina Jolie, Nicole Kidman, Daniel Craig, Cate Blanchett, Brad Pitt, Joaquin Phoenix in Lady Gaga. Film je odprlo nadaljevanje priljubljenega filma Tima Burtona iz osemdesetih, Beetlejuice, Beetlejuice, ki pa je pri kritikih zaenkrat naletel na mešane odzive. Angelina Jolie je odigrala Mario Callas v filmu Pabla Larraína, postavljenem v Pariz v sedemdesetih, veliko pa smo lahko brali tudi o dokumentarnem filmu, ki je prinesel nova odkritja o glavni filmarki nacističnega režima, Leni Riefenstahl. Ocenjujemo film Sonje Prosenc, Odrešitev za začetnike, z Markom Mandićem in Katarino Stegnar v glavnih vlogah, in V mojih sanjah rase vsako noč drevo, dokumentarni mozaik odročne pokrajine in njenih ljudi, Haloz in Haložanov, ki ga podpisuje Vid Hajnšek.

Globokoumni verzi in vlak iz nezavedne črnine nas popeljejo na kontemplativno popotovanje h koreninam. Koreninam, iz katerih »v mojih sanjah rase vsako noč drevo«. Koreninam filmskega ustvarjalca Vida Hajnška, vnuka haloškega pesnika Franceta Forstneriča. In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega sožitja med človekom in naravo čutimo vsi. Če smo se le pripravljeni zagledati vase – in v drugega. Največja vrednost dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, sočloveka, glasbo, običaje, detajle. Običaje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prenaša spomin na otroško veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v večnost. Glasbo, ki igra z vetrom – zavijajočim med griči, poraslimi s trto in gozdovi. Sočloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k srečanju. Detajle, ki pričajo o nekem drugačnem življenju. Vzdušja filma ne gre zamenjati z nostalgijo po izgubljenem domu. V tem pogledu se še kako zaveda izgube. Prav iz nje črpa svoje bogastvo občutenj. In se s tem približa univerzalnemu. Univerzalnemu, ki korenini v tankočutno prikazanih posameznostih. O tem pričajo izjemni prizori, ko se pred našimi očmi ponovno razvije več desetletij stara fotografija Stojana Kerblerja … Ko jo v rokah na istem kraju veliko let pozneje drži portretiranec in se ob tem spominja svojega soočenja s fotografom in zunanjim svetom, ki je vdrl v njegovo otroško idilo … Ko se znajdemo med kurenti, ki pijejo špricar pred domačijo, s praga katere so pregnali zimo ... Ko od blizu brez besed spoznamo vsako članico ženskega pevskega zbora, ki zatopljene vase zrejo skozi okno brzečega avtobusa. Tako se pred nami plast za plastjo odkrivajo Haložani in Haloze. Haloze z veliko in malo začetnico, saj vsakdo izmed nas nosi v sebi svoje lastne »haloze«. Besede to težko opišejo, zato jih je tako malo. Hajnšek, ki je z majhno ekipo kar štiri leta obiskoval Haloze, je s tem znova presegel samega sebe. Uspelo mu je ujeti zelo osebna, intimna občutenja in jih pretvoriti v univerzalni filmski jezik. Tudi zato, ker se pri tem brez sramu opira na umetnost dveh velikih mojstrov. Ki ju, zvest izjemnemu občutku za sočloveka, mojstrsko požene v tek gibljivih sličic in tako zgnete v svojo vizijo. Čeprav ta kdaj pa kdaj deluje nekoliko nedostopno – predvsem, ker v ponorelem svetu nismo več vajeni enourne kontemplacije –, pa se na koncu vedno znova odpre gledalcu. Ali ob pomoči Kerblerjevih brezčasnih fotografij, izjemnih posnetkov direktorja fotografije Domna Martinčiča, pretresljive glasbe Sare Korošec ali nevsiljive montaže Andreja Nagodeta. Kontemplaciji življenje vdihnejo živa bitja, ki se neverjetno naravno pojavljajo pred objektivom: od domačinov, ki z užitkom duhajo gobe, do mačk, ki se brezskrbno poigravajo kljub kameri. Umirjen in umerjen ritem pa celoti dajejo različni ponavljajoči se elementi: naprava, ki jo mora strojevodja stiskati, da signalizira budnost; čudovita pokrajina, ki sublimno vabi; in veter, ki brije čez haloške griče. Edini recept, da res doživite Haloze, je popolna prepustitev. In enako je tudi s tem filmom.

Pravljice so si pripovedovali v dolgih zimskih večerih. Babice so jih pripovedovale vnukom, ti so, ko so postali dedki, pripovedovali svojim vnukom in vnukinjam. Seveda je vsak pripovedovalec kaj dodal ali kaj odvzel in pravljica se je bogatila iz roda v rod. Tudi ta pravljica, ki jo bomo poslušali danes, je potovala od ust do ust, od ušes do ušes. In zdi se da je nek ded dodal malo, pa druga babica še malo in zgodba je postajala daljša in daljša. Prisluhni slovenski pravljici o Čudnem drevesu. Slovenske narodne pripovedke, izbral in uredil Alojzij Bolhar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981, bere Nataša Holy

Dobro jutro, spoštovane poslušalke in cenjeni poslušalci, verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod.

Tento denný podcast, vytváraný s pomocou umelej inteligencie, ponúka unikátny a efektívny spôsob, ako sa dozvedieť o najzaujímavejších udalostiach a článkoch dňa. Umelej inteligencii sa darí analyzovať obrovské množstvo informácií z rôznych zdrojov, aby vybrala tie najrelevantnejšie a najpútavejšie obsahy pre širokú škálu poslucháčov. Každá epizóda je navrhnutá tak, aby poskytla hlboký ponor do vybraných tém, od politiky cez vedecké objavy, až po kultúrne udalosti, a to všetko podané informatívne, prístupne a bez emócií. Podcast je ideálnym spoločníkom pre zaneprázdnených ľudí, ktorí hľadajú pohodlný spôsob, aby zostali informovaní o svetovom dianí bez nutnosti tráviť hodiny čítaním rôznych zdrojov, čím poskytuje efektívny a príjemný spôsob, ako prijímať správy. Témy: 1. Fica už do inej nemocnice nepresunú. Riaditeľka informovala o požiadavke premiéra https://www.startitup.sk/fica-uz-do-inej-nemocnice-nepresunu/   2. Blaha sa po atentáte na Fica pustil do Jančkárovej. „Kope do nás, do obete, gratulujem,“ hovorí https://www.startitup.sk/blaha-sa-po-atentate-na-fica-pustil-do-janckarovej-kope-do-nas-do-obete-gratulujem-hovori/   3. Vyšetrovateľ Úradu inšpekčnej služby ukončil kauzu „čurillovci“ návrhom na podanie obžaloby https://www.startitup.sk/vysetrovatel-uradu-inspekcnej-sluzby-ukoncil-kauzu-curillovci-navrhom-na-podanie-obzaloby/   4. Zamestnanci Markízy hrozia prvým ostrým štrajkom v histórii televízie https://www.startitup.sk/zamestnanci-markizy-hrozia-prvym-ostrym-strajkom-v-historii-televizie/   5. Tajný bonus mnohým Slovákom uniká. Zamestnávateľ je povinný preplácať kľúčovú pomôcku https://www.startitup.sk/tajny-bonus-mnohym-slovakom-unika-zamestnavatel-je-povinny-preplacat-klucovu-pomocku/   6. Za jednu fotku rovno do väzenia. Turista si v známom dovolenkovom raji zavaril, nepoznal pravidlá https://www.startitup.sk/nova-dopravna-znacka-ktoru-soferi-nepoznaju-za-jej-ignorovanie-hrozi-pokuta-az-150-eur/   9. Obľúbené kúpeľné mestečko na Slovensku ničí mafia. „Drevo sa vyváža a kopec ľudí na nej bohatne,“ tvrdia občania https://www.startitup.sk/oblubene-kupelne-mestecko-na-slovensku-nici-mafia-drevo-sa-vyvaza-a-kopec-ludi-na-nej-bohatne-tvrdia-obcania/   10. Rusko môže „útočiť“ na krajiny NATO: Mapa záhadných požiarov odhaľuje nové hrozby https://www.startitup.sk/rusko-moze-utocit-na-krajiny-nato-mapa-zahadnych-poziarov-odhaluje-nove-hrozby/   11. „Sme ako pokusné králiky.“ Ukrajinci sa sťažujú na Abramsy, chýba im ochrana a sú nevhodné https://www.startitup.sk/sme-ako-pokusne-kraliky-ukrajinci-sa-stazuju-na-abramsy-chyba-im-ochrana-a-su-nevhodne/

V mojih sanjah raste vsako noč drevo je naslov dokumentarnega filma režiserja, scenarista in pedagoga Vida Hajnška, ki je svetovno premiero doživel na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Naslov filma je vzet iz ene pesmi Franceta Forstneriča, ki je bil njegov ded, velik navdih pa so mu bile tudi fotografije Stojana Kerblerja, še posebej iz njegove serije obrazov Haložanov. Njegov magistrski film Konec je prejel priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture, debitiral pa je s celovečernim dokumentarnim filmom o argentinski pisateljici slovenskih korenin Alejandri Laurencich, z naslovom Alejandra (režija: Klemen Brvar in Vid Hajnšek).

Aké zaujímavé udalosti sa stali vo svete ekológie a environmentalizmu za posledný mesiac? Čo by ste si z tejto problematiky nemali nechať ujsť? Vypočujte si 5 správ z ekológie, ktorým sme sa venovali:Ondrej Kameniar hovorí o tom, ako sa ochranári stavajú k odstrelu medveďa a čo robiť pri streteZo zistení iniciatívy My sme les vyplýva, že drevo z Tatranskej Javoriny odchádza do zahraničiaOchranári sa starajú o prírodné rezervácie a chcú v nich voľný pohyb peších ľudíVýrobcovia najobľúbenejších výrobkov švédskeho nábytkárskeho giganta získavajú drevo z posledných storočných lesov v EurópeTento rok to bol už 54. ročník Dňa Zeme. Pre rok 2024 sa niesol v hesle: 60-percentné zníženie produkcie plastov do roku 2040

Ob ljubljanski operi se je vse od konca 19. stoletja, ko so to imenitno stavbo dogradili, bohotila rdečelistna bukev. Zrasla je v veliko in lepo drevo. Ko je dopolnila približno 115 let, pa so jo posekali, saj je bila napoti pri obnovi opernega poslopja. Da bi priljubljeno drevo na nek način ohranili pri življenju, je Arboretum Volčji Potok v sodelovanju s SNG Opera in Balet Ljubljana cepil njene cepiče. Vzgojili so več kot sto mladih dreves, ki po slovenskih vrtovih in parkih ohranjajo njen spomin. Kakšna je zgodba drevesa, ki ga več ni?Sogovorniki: Maja Simoneti, krajinska arhitekta; Matjaž Mastnak, dendrolog iz Arboretuma Volčji Potok; Marijanka Sešek, ki je več kot 40 let dela v operni maski. Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka; Drevo ima zgodbo, 3. del: Fabianijeva murva; Drevo ima zgodbo, 4. del: Tisa v Stranah.  Prvoosebno zgodbo rdečelistne operne bukve bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

У цьому епізоді шоу Селекція 14 українських прем'єр. Крихітка у колаборації з хейтспіч презентує сингл “Під весняним дощем”. Vitaliia після авторської колядки, якою вона збирала допомогу ЗСУ,  представляє авторську “Веснянку”.  Саша Чемеров вперше видав пісню “Не мовчи”, яку вже виконує на концертах майже 15 років. Roxolana пропонує до нашої уваги мотивуючу новинку “Сміливі мають щастя”. Alina Pash та Zbaraski у травні видадуть спільний мініальбом. Той реліз вони анонсують синглом “Скло”. Molodi з дорослої перспективи переосмислюють юнацькі почуття у пісні “Я не я”.  Ми також презентуємо нові треки, що випустили Drevo, Morphom & VovaZiLvova, Oi Fusk, Kalush & Balsam & Adam, Kler, Unakk, Moann і Karyotype.  Продюсер і ведучий Олександр Стасов, редакторка Валерія Федченко, звукорежисери Борис Якименко та Дмитро Кожухар, саундпродюсер Роман Києвицький, виконавчий продюсер Радіо Промінь Максим Яковенко. © Радіо Промінь, Національна Суспільна Телерадіокомпанія України 2024.

Ustavimo se v Stranah, zelo stari in najvišje ležeči vasi na pobočju Nanosa v postojnski kotlini. Na tem prostoru raste najdebelejša in po ljudskem izročilu najstarejša slovenska tisa. Tukaj je izhodišče planinske poti na Nanos, zato se na klopci v tisini senci skoraj vedno kdo zadržuje. Čeprav je tisa precej redek drevesni primerek, sta pri cerkvi svetega Križa, kamor se odpravimo mi, kar dve. Starejša in mogočnejša, ki jo podrobneje predstavimo, raste nad izvirom. Naši predniki so zato rekli, da je tukaj sveti kraj, tisa pa je bila pri njih večkrat označena za predmet čaščenja. Čemu vse je bila priča, koga je spoznala in morda odgnala?Sogovornika: mag. Špela Koblar Habič, načrtovalka na Zavodu za gozdove Slovenije; Jože Posega, najstarejši vaščan v Stranah, ki živi v tisini neposredni bližini.  Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka; Drevo ima zgodbo, 3. del: Fabianijeva murva. Prvoosebno zgodbo tise v Stranah bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.Sogovornici: Blanka Malgaj, solastnica posestva Fabiani; dr. Rebeka Lucijana Berčič, Inštitut za svilogojstvo in svilarstvo. Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka. Prvoosebno zgodbo Fabianijeve murve bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15−20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razraste. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Drevo ima zgodbo in to, ki jo predstavimo zdaj, raste na 52 hektarjev veliki kmetiji v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid. Kako se svet vidi s tako mogočne višine, kaj vse je videla in kdo je zastal v njeni senci, nam Sgermova smreka pove kar sama, pomagajo ji Gregor Sgerm ter Matic in Blaž Kristan.

V vasi Močilno visoko v posavskih hribih raste orjak. Gašperjev kostanj šteje že čez 400 let in roke si mora podati deset otrok, da ga lahko objamejo. Je najdebelejše drevo v Sloveniji, ki je bilo v vsem tem času nema priča odseljevanj, grozovitih golosekov in vojnih viher. Pod njegovo mogočno krošnjo se, odkar pomni, zbirajo vaščani, po njem pleza razposajena mladež, vsako leto pa navrže za več kot 200 kilogramov plodov. Kako mu je mineval čas, kaj vse je videlo, kdo je hodil tam mimo?Sogovornika: Mateja Kišek Vovk, doktorica dendrologije; Jože Prah, Zavod za gozdove. Za strokovno pomoč se zahvaljujemo prof. Robertu Brusu z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Prvoosebno zgodbo Gašperjevega kostanja bere Igor Velše.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.

Ob poti je zagledal smokvino drevo in šel k njemu, toda na njem ni našel drugega kot listje. Rekel mu je: “Naj ne bo nikoli več sadu na tebi!” In smokva se je pri priči posušila. Ko so učenci to videli, so se začudili (Matejev evangelij 21, 19-20).

W rozmowie pianista zdradza szczegóły swojego najnowszego projektu. „Wędrujący ptak” to materiał inspirowany śpiewem autentycznym z regionu Ukrainy. Na podstawie tradycyjnych pieśni w wykonaniu zespołu DREVO, powstaną improwizacje, parafrazy i zupełnie nowe kompozycje Łukasza Ojdany i Marii Ojdany.… Czytaj dalej Artykuł Łukasz Ojdana: „Bardzo często podejmuję na scenie ryzyko” pochodzi z serwisu Audycje Kulturalne.

Ni glavni tisti, ki pleza na drevo. Glavni je tisti, ki pride z drevesa. Pripoveduje: Martina Maurič Lazar. Napisal: Jurij Černič. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Tokrat vam predstavljamo pesniško zbirko Ifigenije Simonović Bi bila drevo, ki je izšla letos ob njeni 70-letnici pri založbi Mladinska knjiga, uredila jo je Nela Malečkar. S pesnico, slavistko, esejistko, prevajalko, komparativistko, lončarko in slikarko Ifigenijo Simonović se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič.

Zambijska pravljica nam pripoveduje, zakaj se je stvarnik zambijskega ljudstva odpravil v nebo in tam tudi ostal. Bil je razočaran nad ljudmi, ki jih je ustvaril in zato ni hotel imeti nič več z njimi. Prisluhni zakaj je Najmbe zapustil zemljo. Drevo življenja, afriške pravljice, Martina Šircelj, Mladinska knjiga, 1985, bere Nataša Holy

Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Maja Moll Ifigenija Simonović objavlja poezijo že dobrih pet desetletij. Med bralci se je usidrala kot prepoznaven pesniški glas, ob tem pa uveljavila tudi kot pronicljiva esejistka, avtorica knjig za otroke in urednica pesniške zapuščine Vitomila Zupana. Poznamo jo kot izvirno in plodovito lončarko, nekaj let se je razdajala z vodenjem slovenskega Pena. Pesniška zbirka Bi bila drevo prihaja na svetlo v letu, ko je avtorica praznovala sedemdeseti rojstni dan, in prinaša pesmi, ki so nastale v zadnjih desetih letih. Čeprav zbirka po obsegu ni skromna – v branje daje dobrih šestdeset pesmi – in pesmi v njej niso členjene na cikle oziroma razdelke, ne deluje preobsežno. Pesmi je mogoče brati v poljubnem vrstnem redu in količinskih odmerkih, prav dobro pa se jih da prebrati tudi v enem samem dolgem dihu od začetka do konca, kakor so razvršene v zbirki. Kajti poezija Ifigenije Simonović ni imaginativno razsipna, sanjsko razsrediščena ali hermetično neprehodna, temveč tematsko zgoščena, v izrazu neposredna, varčna pri uporabi retoričnih pripomočkov, sporočilno pa praviloma čustveno intenzivna in do bralca neprizanesljiva. Kdor te pesmi bere, se bo težko pretvarjal, da ne ve ali ne razume, kaj mu govorijo. To so pesmi o človeških življenjskih rečeh. Pesmi, ki bi se jih malo bolj učeno verjetno dalo imenovati eksistencialne. Ampak ta oznaka jim nekako ne pristaja, saj človeškega življenja ne motrijo s privzdignjeno lučjo razsvetljujoče, a odmaknjene pameti, temveč se po njegovih krivinah premikajo z nezavarovanim in odprtim srcem, ki se kljubovalno krči in širi tudi ob stvareh, čez katere vsaka pamet slejkoprej naredi križ in odneha. Pri njih pesnica pravzaprav začenja, nerazrešljivost in protislovnost človeškega bitja sta v izhodišču njenega pisanja. Sta nezaceljiva rana, a tudi neizčrpen vir sveže krvi, svežih življenjskih moči in zato tudi neusahljiv vir pesniške snovi. V pesmi Klic, ki ojača beremo: »Tiščim glavo v pesek, ne vem, / iz kamna stiskam kri, ne vem, / butam z glavo v zid, ne vem, / posipam sladkor, ne vem, / mečem granate, ne vem.« Ne ve, kako se vsakič odzvati, obrniti, ko življenje človeka sili v odločitev, ga postavi pred razpotje, a zelo dobro pozna razloge za ta ali oni korak. Pozna jih, ker zna in si upa sebe in svet, v katerem živi, opazovati brez plašnic na očeh, resnicoljubno in pošteno. Ker ne mistificira, temveč izhaja iz konkretne, osebne, doživete resničnosti. Ni čudno, da je razpetost človekovega življenja v poeziji Ifigenije Simonović v temelju določena prav z medčloveškimi odnosi. Človek je v sebi razpet, ker je vedno vpet v tak ali drugačen odnos z drugim človekom. V različne odnose. In ti se spreminjajo; ker trajajo v času in ker čas nekatere odnose prekine in vzpostavi druge, nove, pri čemer tudi tisti prekinjeni nemalokrat ohranjajo svojo moč, svojo zavezo. Spremenljivosti vsega, kar je človeško, se Simonovićeva dobro zaveda, ob tem pa ne pozablja, da človek ni omejen le na zdajšnjost, ampak v njem enakovredno biva tudi preteklost. Spomin, pa najsi gre za intimno-osebni, družinski ali obče kulturni, je tako eden od pomembnih motivnih elementov njene poezije. Včasih pa postane tudi samostojna tema, na primer v pesmi Nežen klepet, kjer v vlogi nostalgičnega priklica stvarnih podrobnosti iz preteklosti rahlja težo zdajšnjosti, Eden od medčloveških odnosov, ki je v zbirki Bi bila drevo tematiziran v mnogih pesmih, je prijateljstvo. Prijateljstvo je lahko opora v uri negotovosti in spodbuda za vztrajanje na ustvarjalni poti, kot v že citirani pesmi Klic, ki ojača. Lahko je prigodni okvir za izpostavitev nekaterih življenjskih spoznanj, kot v pesmi Na tržnici. Prijateljstvo vnaša v življenje ustaljenost, stabilnost in slutnjo nekakšne svetlobe, ki vztraja skozi dobre in težke čase, a pokaže tudi na ujetost v lastne omejitve, zato sta mu posvečeni tako pesem Nežen klepet kot pesem Grenka pot prijateljstva. Osrednje mesto v zbirki Bi bila drevo pa bržkone pripada pesmim, ki govorijo o ljubezenskem odnosu med žensko in moškim. Prijateljstvo je človeku pogosto v uteho, na preizkušnjah življenja ponuja zavetje, v katerem slabosti in omejitve dveh na obojestransko neškodljiv način sobivajo. Ljubezen ni takšen dobro uglašeni dvojec brez krmarja, ljubezenski odnos v poeziji Ifigenije Simonović se praviloma kaže kot prizorišče brezmejne želje in hrepenenja, ki je le redko potešeno do brezvetrja. V pesmi Čudna so pota ljubezni beremo: »Ljubezen prestane prvo noč, / se razlije v leta, teče mirno, / skoraj obstane, ko se kopljeva v sreči.« A že naslednja kitica opisuje molk, žalost in obup, ker se je ljubezen oddaljila. Ta dinamika naraščanja in plahnenja, po katerem se le stežka pojavi novi val naraščanja, izrisuje ljubezenski vzorec, ki je skoraj pravilo. V ljubezenskih pesmih Ifigenije Simonović ni prav dosti sentimentalnosti, tudi nežnost je v dušo bralca spuščena le v kratkih, hitrih predahih med neutešljivim iskanjem izpolnitve in skelečim spominom na polno in do dna izpito čašo. Kajti ljubezen je boj, ki ga ženska in moški tolčeta tako, da se stene solzijo, beremo v pesmi Ko se kobila požene proti koncu. Ampak da ne bo nesporazuma: to ni boj nje proti njemu, ampak boj obeh za ljubezen, za nekaj, kar oba presega. Za tisto, kar človeku, njej in njemu, v tem trpko zavozljanem življenju edino omogoča doživiti nekaj več. Za tisto, kar mora biti, kot lapidarno in razorožujoče neposredno izreka pesem Morda: »Da le ni konca čutenja / tistega, kar je morda le bežno zasluteno, / morda samo sanjano, / morda samo zahrepeneno // med nama.«

Čim več srca razdaš, več ga imaš. Pripovedujeta: Violeta Tomič in Primož Ranik. Napisala: Bina Štampe Žmavc. Posneto v studiih Radia Slovenija 2002.

Kdo je pravi prijatelj? Tisti, ki se ne zmeni za to, da si utrujen, star in uvel. Tisti, ki ti stoji ob strani takrat, ko si na tleh. Tisti, ki te ne zapusti nikoli. Kakšno je pravo prijateljstvo, izveš v indijski pravljici Papagajček in drevo. Zvezdna ogrlica in druge indijske pravljice, prevedel Ivan Skušek, Mladinska knjiga 1967, Ljubljana, bere Nataša Holy

Nekje, ne prav daleč, živi Junak. Da, tako mu je ime. Junak z veliko začetnico. Še malo pa bo šel v šolo. Je zelo pogumen. Za pasom ima čarobni meč, pravzaprav je to čarobna palica, ki včasih deluje, včasih pa ne. Odvisno, kdo je njegov trenutni nasprotnik. Vsekakor pa vedno zmaga, saj zato mu je tudi ime Junak. Pred časom smo že poslušali zgodbico o Junaku in sladoledni pošasti, zdaj pa prisluhnimo najnovejši dogodivščini. Junakove prigode. Zarya Freiburger in Nataša Holy, bere Nataša Hoy

Joseph Rakotorahalahy prihaja iz Madagaskarja in je upokojenec. V Slovenijo je prišel po naključju pred več kot štirimi desetletji, ko se je odločil za študij arhitekture v takratni Jugoslaviji. Po študiju se je nameraval vrniti v domovino, a se je obrnilo drugače, saj se je zaljubil. Poklicni arhitekt se je ukvarjal s številnimi stvarmi. Bil je scenograf, občasni igralec, še vedno sklada in ustvarja glasbo. Ukvarja se tudi s pripovedovanjem zgodb, nedavno je v okviru družinskega društva Drevo sozvočja izdal slikanico z naslovom Ibotity, ki temelji na malgaški pripovedki. Še vedno je torej povezan z domovino, tja se tudi občasno vrača in se ukvarja z dobrodelnostjo. Za našo oddajo je pripovedoval o prihodu v Ljubljano v sedemdesetih letih ter svoji povezanosti z glasbo. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.

Vse so postorili, vse pospravili, skuhali in zalili vrt, nahranili živali … Vendar, ena napaka in vsa sreča je izginila. Drevo življenja, afriške pravljice, Martina Šircelj, Mladinska knjiga, 1985, bere Nataša Holy

NAPOVED: Novo dramsko delo Katarine Moráno KAKO JE PADLO DREVO, naročeno v ljubljanski Drami in sinoči tam krstno uprizorjeno, ki ga nevsiljivo podpira vešča režija Žige Divjáka, je nadroben mozaik urbanih tem s poudarjeno okoljsko poanto. Osredotočeno je na trenutke, ko nasprotovanja kot v loncu na pritisk eskalirajo v konflikt, ki ga opazuje z obeh plati, v nastajanju in njegovih neposrednih posledicah. Poleg tega je prvi dramski tekst te dolžine, v celoti napisan v ljubljanščini. Da se zgodba zaokroži, si vzame čas – in tega si je zanjo vredno vzeti, meni Dušan Rogelj in nadaljuje: SNG Drama Ljubljana, veliki oder: Katarina Murano KAKO JE PADLO DREVO Krstna uprizoritev / premiera 3. decembra 2022 PODATKI O USTVARJALCIH: Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografinja Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Grcar Inštruktor bobnanja, svetovalec za ritem Marjan Stanić Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel ZASEDBA VLOG: Jani, oče Janez Škof Danica, mati Silva Čušin Anita, najstarejša hči Tina Vrbnjak Boštjan, Anitin partner Uroš Fürst Tamara, srednja hči Nina Ivanišin Matej, Tamarin partner Gregor Zorc k. g. Lila, najmlajša hči Maruša Majer Rok, sosed, Lilin najboljši prijatelj iz otroštva Iztok Drabik Jug k. g. Jaka, Rokov brat Timon Šturbej

Na Slovensku sa vyrábajú kvalitné gitary, ktoré používajú hudobníci a hudobníčky na celom svete. V Ráne na eFeMku sme sa rozprávali s Erikou Marinovou, ktorá sa podieľa na ich výrobe. Vypočujte si rozhovor o akustických gitarách, o výrobe a ich špecialitách z utorkového Rána na eFeMku s Dominikou a Martinom.

Katarina Morano, dramatičarka in dramaturginja ter režiser Žiga Divjak kljub svoji mladosti predstavljata enega najbolj prodornih, družbenokritičnih in produktivnih ustvarjalnih tandemov. Nocoj bo na Velikem odru SNG Drama njuna nova uprizoritev Kako je padlo drevo. Po naročilu ljubljanske drame je igro napisala Katarina Morano, režiral pa Žiga Divjak. Igra Kako je padlo drevo predstavlja en dan v življenju družine, ki preraste v en dogodek. Sredi dvorišča naj bi namreč podrli drevo, a se temu upre vsa soseska. In kaj je tisti sprožilni element človeka, da se odloči, da ne bo več tiho in gre v akcijo? Režiser Žiga Divjak pravi: "To je naša igra!" Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Začnemo s Prešernovimi nagradami, ki so jih tradicionalno razglasili v Narodni galeriji. Za življenjsko delo so se poklonili multidisciplinarni umetnici Emi Kugler in slikarju Hermanu Gvardjančiču. Posvetimo pa se tudi gledališču: SNG Drama Ljubljana decembrsko vzdušje odpira z družinsko dramo Kako je padlo drevo, v kateri družinski člani zaradi preobremenjenosti skoraj spregledajo spreminjanje narave in urbanega sveta okoli sebe. Na malem odru SNG Nova Gorica pa bo prav tako jutri ob 20ih premierno zaživela distopična igra Nenadoma, reka, srbskega dramatika in dramaturga Dimitrija Kokanova, ki je z njo odgovoril na Orwellov roman 1984. V Svetu kulture malo 16. uri še o predstavi Iščoča v dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu – ta je plod raziskovanja in zgodovinjenja slovenskega sodobnega plesa, ki se ju je lotila plesalka in koreografinja Urša Rupnik.

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, v sebi pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20)Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.«Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede.Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge.Naša naloga je torej, da začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihovo ozaljšano govorico, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem napornem dnevu, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, da bi bila mera polna, pa zvečer še motor starega kombija ni zagnal, se mu je prijatelj ponudil, da ga zapelje domov. Mizar je začuda vso pot molčal.Ko sta prispela, ga je povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za hip postal ob majhnem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorelem obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak nekoga čisto drugega.Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej.»Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zasluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: "Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil."Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni naredil. Ko pa Jože po dolgem napornem delu prispe domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno bi se našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.

Zľaknete sa keď vám cez cestu prebehne čierna mačka? Alebo klopete na drevo aby ste niečo nezakričali? Či už ste poverčiví alebo nie v dnešnom podcaste sa dozviete kde majú niektoré z najčastejších povier svoj pôvod.

Hosť: Ing. Peter Balogh, PhD. (generálny riaditeľ, Národné lesnícke centrum), Tomáš Čuka (výrobno-technický riaditeľ Lesy SR) Roky to bolo len obyčajné odpadové drevo na spálenie. Zrazu je z neho vzácna komodita. O palivové drevo je veľký záujem, ľudia sa predzásobujú vo veľkom - nehľadiac na ceny, ktoré poskočili aj o 100 percent za “kubík”. Prečo vyvážame drevo keď je ho nedostatok, prečo sa lesy nečistia, a môže sa v mimoriadnej situácií spracovať aj drevo z národných parkov? Moderuje: Petra Strižková Kontakty pripravuje RTVS - Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1.

"Et le monde vint à Førde…". C'est en 1990 qu'Hilde Bjørkum crée le festival de Førde ou Førde Folk Music Festival, petite ville de 12 000 habitants, à l'ouest de la Norvège. Voir RFI Vidéos, carte postale norvégienne. ⇒ Førde Folk Music Festival Le thème de l'édition 2022 : la musique en temps de crise. Et ce sont 3 formations ukrainiennes qui ouvrent l'édition avec une émotion palpable : Marina Sadovska, Drevo & Dyvyna. C'est au bar de l'hôtel que nous croisons Svitlana Metvedieva, une des chanteuses ukrainiennes du groupe Dyvyna. Elle vit en Allemagne depuis le mois de mars (la guerre). Pas loin, la chanteuse iranienne Aida Nosrat se rapproche. L'Ukraine et l'Iran unissent alors leurs cordes vocales. Impro. Et entrevue. Puis nous croisons le groupe Atine avant leur concert. Atine est la rencontre inédite de cinq musiciennes, Aïda Nosrat, Sogol Mirzaei, Christine Zayed, Marie-Suzanne de Loye et Saghar Khadem, a donné naissance à un corpus de chansons iraniennes réarrangées, symbole de l'héritage de leurs trajectoires personnelles et riches de diversité : musique traditionnelle iranienne, arabe, flamenco, jazz et baroque. Le tar, le qanun, la voix, la viole de gambe et les percussions sont ici réunis pour faire résonner la poésie persane du XIXème siècle, mais aussi des compositions inédites. Puis, nous avons rendez-vous avec Sona Jobarteh au bord du fleuve, au café cardamone à Forde. L'artiste anglo-gambienne raconte son enfance dans une famille de griot, sa détermination à jouer de la kora en professionnelles, l'Académie qu'elle a créée en Gambie en 2015. Et la sortie probable d'un nouvel album 10 ans après Fasiya… Puis, nous recevons Hallgrim Hansegård et le musicien sami et chanteur de joik Torgeir Vassvik pour le projet Leahkit, une rencontre musicale fascinante entre le fondateur de la compagnie de danse Frikar et le monde sami (voir vidéo de RFI Vidéos Leahkit). Torgeir, petit-fils de guérisseurs, vient du grand nord de la Norvège. Il habite Oslo. Son chant, ses pratiques rappellent chamanisme sibérien / vision animiste du monde, où tout est connecté, tout est vivant. Tous les choix que l'on fait ont des conséquences. De son côté, Hallgrim est en recherche permanente de tout ce qui fait l'histoire de la danse norvégienne. Il a passé quelques mois dans un monastère dans les montagnes du Wudang en Chine pour une approche plus intérieure de la danse. Et puisque les artistes dialoguent avec l'invisible, c'est tout naturellement que nous avons rejoint le chanteur, danseur et prêtre vaudou haïtien Erol Josue (voir vidéo de RFI Vidéos Leahkit + Erol Josué). Pour RFI Vidéos, le trio nouvellement constitué fait une impro, entre transe chamanique d'Europe du Nord et chant vaudou d'Haïti (sur une idée de Torill Faleide, directrice de communication, du festival. Résidence en vue ?) Erol Josué est, depuis 10 ans, le directeur du Bureau National d'Ethnologie à Port-au-Prince. Il poursuit également une carrière de chanteur. Son dernier album Pelerinaj est sorti en 2021 voir le clip.  Erol Josué à lire sur RFI Musique.  Musique - Mariana Sadovska, Drevo et Dyvyna (Ukraine) Drevo Live Førde - Atine (Iran/ Palestine/ France) Ey Tir Live Førde - Sona Jobarteh (Gambie/Uk) extrait Cd Djourou de Ballaké Sissoko voir le clip et Gambia voir le clip  - Torgeir Vassvik (Norvège) Dudinka  - Erol Josué (Haïti) Ren Sobo a.  

… in deklica, ki je neskončno rada brala … Pripoveduje: Polona Juh. Napisala: Natalija Sinkovič. Posneto v studiih Radia Slovenija 2013.

Za rešitev prelepe španske kraljične je kralj potreboval samo čarobno palico, sekiro in mazilo iz rdeče in bele posodice. Premagal je hudobno čarovnico in se poročil s kraljično. Zlate oranže, Italijanske narodne pravljice, prevedla E.G., Obzorja, Maribor 1956, bere Nataša Holy

Koliko smo dejansko dorastli trajnostnim vidikom načrtovanja mest? Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Ponovitev oddaje.

S Koncertom za človeka in gozd Zemlje želi društvo Drevo sozvočja opozoriti na pretirano sečno gozdov na Madagaskarju, kjer je ostalo le še 10 % deževnega gozda. O pomenu gozdov, razmerah na Madagaskarju, aktivnostih društva in koncertu izvemo več od Malale Tine Rakoto Serban.Za ozaveščanje problema deforestizacije Madagaskarja, kjer je ostalo le še 10 % deževnega gozdaV ljubljanskih Križankah bo drevi potekal koncert, s katerim društvo Drevo sovzočja zbira sredstva za pogozdovanje Madagaskarja in ljudi ozavešča o pomenu deževnih gozdov za naš planet. Naša sogovornica Malala Tina Rakotot Serban ima korenine z Madagaskarja, tamkajšnje razmere in tudi obdobje kolonizacije pa zelo dobro pozna. Razlog sečnje gozdov na tem afriškem otoku niso domače gopodarstvo ali domačini s požigalništvom, temveč velike mednarodne korporacije, ki tam gojijo številne kulture - od riža do kakava. Njeno društvo pomaga ponovno pogozditi Madagaskar, tudi s prodajo albuma Re-forest-station.

Projekt 1000 ur zunaj je zasnovala magistrica gozdarstva in ljubiteljica narave Lucija Odar. Drevo s 1000 lističi v krošnji spodbuja k preživljanju prostega časa v naravi. Za vsako uro, ki jo preživimo zunaj, pobarvamo en listič. Cilj je, da je krošnja drevesa pobarvana v enem letu.

Na to vprašanje si je upal odgovoriti izredni profesor doktor Tom Levanič z Gozdarskega inštituta Slovenije.

»Človek je edino bitje, ki samo sebi ni dovolj. Ptica je samo ptica, razmnožuje se in leti. Drevo samo ozeleni in daje sadje. Človek pa je drugačen, naučil se je sanjariti.« Te besede enega od junakov romana Istanbul Istanbul zelo dobro zajamejo tisto, kar morda najbolj očitno zaznamuje delo sodobnega kurdsko-turškega pisatelja Burhana Sönmeza. Čeprav se roman v celoti odvija na nekaj kvadratnih metrih neimenovanega zapora, namreč štirje ujetniki s pomočjo svojih spominov, pripovedi in sanjarjenj tako bralca kot same sebe vedno znova trgajo iz brezupne in krute resničnosti, v kateri se fizično nahajajo. In nas popeljejo drugam: v velemesto nad njimi, v bogato zakladnico pripovedk in šal, pa tudi v dogodke iz lastne preteklosti. O delu Istanbul Istanbul, ki ga tako lahko beremo kot neke vrste slavospev moči človeške domišljije, ki nam v še tako zaostrenih materialnih okoliščinah omogoča, da ohranimo svobodo duha, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko romana Lili Potpara. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Za rešitev prelepe španske kraljične je kralj potreboval samo čarobno palico, sekiro in mazilo iz rdeče in bele posodice. Premagal je hudobno čarovnico in se poročil s kraljično. Zlate oranže, Italijanske narodne pravljice, prevedla E.G., Obzorja, Maribor 1956, bere Nataša Holy

Okrasile ga bodo živali. Pripoveduje: Veronika Drolc. Napisala: Caroline Repchuk. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997

Akademska slikarka Mateja Kavčič je umetnica, ki je v svojem delu zavezana naravi in ustvarjanju svojevrstnih prostorov, ki jih gradi iz materialov, najdenih v naravnem okolju. V zadnjih štirih mesecih je svoje delo prikazala na treh razstavah: na samostojni v Studiu Umetnostne galerije Maribor (UGM Studio), predstavila pa se je še na mednarodnem bienalu Etikete v Novem mestu in v stolpu gradu Rajhenburg. Ukvarja se tudi z ilustracijo - nazadnje je z ilustracijami opremila knjigo Saše Pavček. Fotografija je z razstave Mateje Kavčič Drevo v gradu Rajhenburg https://matejakavcicslikarka.wordpress.com/

Avstrijska pravljica pripoveduje o neumnem Hanslu, ki bi bil danes gotovo olimpijski prvak v prostem plezanju. Zakaj? Prisluhnite pravljici, pa boste slišali.

Avstrijska pravljica pripoveduje o neumnem Hanslu, ki bi bil danes gotovo olimpijski prvak v prostem plezanju. Zakaj? Prisluhnite pravljici, pa boste slišali.

In this episode, our friend Jen Morris takes over the role of interviewer. She speaks with Briget Boyle, vocal coach and singer with Balkan Women's ensemble @kitka, bringing the west coast USA perspective to ‘Voices of the Ancestors'. They chat about:- working with powerful female teachers like Tamar Buadze, in Georgia and Svetlana Spajić in Serbia. How to sing ‘folk music' from a grounded, rooted place in your own landscape. Briget's insight into what ‘Voices of the Ancestors' means for her, describing three types of ancestors - genetic, spiritual and ‘humanity'. Briget shares experiences with Georgian songs in Temple of Light Choir directed by Kristine Barrett (a sort of Kitka community choir) and in True Life Trio. Jen shares experiences of her Georgian choir ‘onefourfive' and Seattle's balkan women's ensemble @Dunava Donate to help tell more women's stories:- https://ko-fi.com/voicesoftheancestors https://www.patreon.com/voicesoftheancestors Join our community facebook group: https://www.facebook.com/groups/516207299354485 Sign up for our email updates and never miss an episode: eepurl.com/hhgoOf Searchable transcript, available here voicesoftheancestors.co.uk/transcripts. Music: Mother, Moon,/ It Will Never Again Be What it Was, / and Love from True Life Trio's album “Like Never, Like Always”. Shen Khar Venakhi, from Kitka's album “The Vine”, Mokle Mravalzhamier from Ensemble Zedashe's album “Our Earth and Water” Tamar Buadze and Teona Kutsia sing a mashup of a Spanish song and Laz song, simply titled Espanur-Laz, which is available on YouTube. Ukrainian folk song Vdova, sung by Ukrainian ensemble Drevo. Serbian Medley, from Dunava's album Behind the Veil. Bedinera from the CD: Teach Yourself Megrelian Songs, by Polikarpe in a trio. Žegar Polye, or Žegar Field Feeds My Lamb, from Svetlana Spajić.

Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, po navadi precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje 'drevo problemov', ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.

V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

Mlado drevo je moralo že skozi številne preizkušnje: močni vetrovi, hudo deževje, pozeba, slana, sneg. Vse to je udarjalo po njegovih nežnih vejah. Vedno, ko mu je bilo hudo, je spraševalo gospodarja: »Zakaj dopuščaš, da v mojem življenju divja toliko neviht?« Gospodar mu je zašepetal: »Nekega dne boš razumel. Do takrat pa vzdrži. V življenjskih viharjih se boš oblikoval. Zapomni si: preizkušnje bodo prešle!« Drevo je nato dejalo svojemu Stvarniku: »Če grem še skozi eno zimo, bo sneg gotovo polomil moje veje. Če me še enkrat doleti močan veter, me bo gotovo izruval.« Stvarnik mu je zašepetal: »Bodi močen, močno poženi svoje korenine v zemljo. Nekega dne boš razumel.« Drevesce je poslušalo Stvarnika in ohranilo optimistično držo in tako preživelo tudi najhujše viharje. Tudi v najtežjih trenutkih, ko mu je grozilo, da ga bodo viharji zlomili, je našlo način, da je ostalo trdno. Ko je drevo postalo večje, je spoznalo, da so ga življenjski viharji naredili močnejšega. Življenje ni v tem, da čakamo na to, da minejo viharji, ampak v tem, da znamo plesati v dežju in vetru. Mirne vode ne naredijo izkušenega mornarja, pravi pregovor. Na poti življenja ni vprašanje ali bo prišel vihar, ampak kdaj bo prišel naslednji vihar. Še pomembnejše vprašanje pa je, kakšen bom jaz, ko bo divjal vihar. Markov evangelij (4,35-41) opisuje prizor, kako je Jezusove učence zajel vihar sredi Genezareškega jezera. Ko so videli, da ne poneha, so zbudili Jezusa. Čeprav so videli, da je z njimi, so bili izredno prestrašeni. Zato jim je Jezus dejal: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« (Mr4,40). Tudi v našem življenju divja veliko viharjev. Celo življenje je lahko viharno, nosi nas lahko veter nesreče, bolezni, žalosti in stiske … Zanimivo je, kako ravna orel v viharju. Ta mogočna ptica že prej sluti, kdaj se bliža nevihta. Ko ta nastopi, razširi krila, da ga veter dvigne nad nevihto. Ko se nevihta pomiri, iznajdljiva ptica leti nad območjem, kjer je divjala nevihta. Ne zbeži pred njo, ampak preprosto izkoristi naravne zakone, da se dvigne nad nevihto. Kadar se nad nas zagrinjajo viharji, se tudi mi lahko kakor orel vzdignemo nadnje, tako da svojega duha in svojo vero usmerimo proti nebesom. Če verujemo, nam bo vera pomagala, da vihar, ki ga povzročajo bolezni, neuspehi in razočaranja v našem življenju, ne bo tako težak. Vera nam bo dajala moč, da živimo z viharjem. »Tisti, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč,/ vzdigujejo trup kakor orli,/ tekajo, pa ne opešajo,/ hodijo, pa ne omagajo« (Iz 40,3), je to na pesniški način povedal prerok Izaija.

Drevo v prostoru je od najstarejših obdobij človeške zgodovine pomenilo nekaj posebnega, če pa je bilo zasajeno v urbanem okolju, pa še toliko bolj. Že od nekdaj pojmujejo drevo kot vertikalo, ki povezuje nebo in zemljo, in zato je spremljalo človeštvo kot tako imenovan - axis mundi, steber sveta ali kozmična os. Nekoč so zato drevesa zasajali ob upoštevanju simbolnih vidikov, danes pa jih zasajamo po drugačnih načelih, predvsem kot neko uporabno vrednoto. Danes je drevo sestavni del zelenih površin, kjer se rekreiramo, sproščamo in nam obogati naše vsakdanje življenje in izboljšuje življenjsko okolje. S tem, ko drevje vpliva na temperaturo in vlažnost zraka v mestu, zadržuje prašne delce, hrup, veter in padavinske vode, proizvaja kisik, zadržuje sončno sevanje in čisti zrak, pomembno prispeva h kakovosti bivalnega okolja ljudi, živali in rastlin v mestu. V oddaji Nedeljska reportaža bomo tako spoznali zanimiva drevesa, ki krasijo mestno središče Ljubljane. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Cena dreva na svetovom trhu prudko rastie. O drevo je záujem. Kde končí to“ naše“, zo slovenských lesov? Hosť: Igor Patráš (predseda Dozornej rady Združenia spracovateľov dreva SR). Svet chce byť ekologický! Svet chce mať všetko drevené! Ale pritom nechce aby sa stromy rúbali. Dreva je momentálne na svetovom trhu nedostatok a ide „na dračku“. Jeho cena prudko stúpla. Ako sa to prejaví na našich pílach, v nábytkárskych firmách a na cenách drevodomov? Hrozia masívnejšie ťažby? Vyjadria sa aj: LESY SR, ekonom. riaditeľ Karol Vinš: Budú väčšie výruby? Píla Litovský hrádok, konateľka Ingrid Benčová: Odkiaľ berú drevo a kde ide po spracovaní? Slov. lesnícka komora – za neštátne lesy, Milan Dolňan: Budú väčšie výruby? Lesník a enviromentalista Erik Baláž: Budú väčšie výruby? Výrobca drevodomov Róbert Lukáč Veľké Leváre: Budú drahšie domy? Moderuje: Petra Strižková. Kontakty pripravuje RTVS - Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1. Témy sa dotýkajú najmä oblastí ako sú zdravotníctvo, školstvo, financie, moderné technológie, sociálna problematika, trvalo udržateľný životný štýl, problémy súčasnej rodiny, marginalizované komunity, životné prostredie atď. V premiére v pondelok až štvrtok po 20. hodine v Rádiu Slovensko.

Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno …

V stredu ráno NAKA opäť zasahovala. Tentokrát vo firme politika a bývalého ministra Petra Žigu. Jeho firma Taper je najväčším obchodníkom s drevom na trhu. Akcia dostala krycí názov Drevo. Peter Žiga kedysi patril k východniarskej vetve Smeru, dnes v je už v strane Hlas Petra Pellegriniho. Kto je Peter Žiga a o čom je kauza okolo jeho firmy Taper? Zuzana Petková, riaditeľka Nadácie Zastavme korupciu, ktorá na Žigovu kauzu upozornila ešte v roku 2017 ako novinárka v týždenníku Trend je hostkou Zuzany Kovačič Hanzelovej v Dobrom ráne. Zdroj zvukov: TASR Odporúčanie: Slovensko má vážny problém s alkoholom a závislosťami s je dobre si aspoň na mesiac roku skúsiť, či s pitím nemáme problém aj my sami. Spotreba alkoholu počas pandémie v mnohých domácnostiach stúpla, preto dnes pre vás Zuzana Kovačič Hanzelová odporúča Suchý február. – Ak máte pre nás spätnú väzbu, odkaz alebo nápad, napíšte nám na dobrerano@sme.sk – Všetky podcasty denníka SME nájdete na sme.sk/podcasty – Podporte vznik podcastu Dobré ráno a kúpte si digitálne predplatné SME.sk na sme.sk/podcast – Odoberajte aj denný newsletter SME.sk s najdôležitejšími správami na sme.sk/suhrnsme – Ďakujeme, že počúvate podcast Dobré ráno.

V stredu ráno NAKA opäť zasahovala. Tentokrát vo firme politika a bývalého ministra Petra Žigu. Jeho firma Taper je najväčším obchodníkom s drevom na trhu. Akcia dostala krycí názov Drevo. Peter Žiga kedysi patril k východniarskej vetve Smeru, dnes v je už v strane Hlas Petra Pellegriniho. Kto je Peter Žiga a o čom je kauza okolo jeho firmy Taper? Zuzana Petková, riaditeľka Nadácie Zastavme korupciu, ktorá na Žigovu kauzu upozornila ešte v roku 2017 ako novinárka v týždenníku Trend je hostkou Zuzany Kovačič Hanzelovej v Dobrom ráne. Zdroj zvukov: TASR Odporúčanie: Slovensko má vážny problém s alkoholom a závislosťami s je dobre si aspoň na mesiac roku skúsiť, či s pitím nemáme problém aj my sami. Spotreba alkoholu počas pandémie v mnohých domácnostiach stúpla, preto dnes pre vás Zuzana Kovačič Hanzelová odporúča Suchý február. –  Ak máte pre nás spätnú väzbu, odkaz alebo nápad, napíšte nám na dobrerano@sme.sk  –  Všetky podcasty denníka SME nájdete na sme.sk/podcasty  –  Podporte vznik podcastu Dobré ráno a kúpte si digitálne predplatné SME.sk na sme.sk/podcast  –  Odoberajte aj denný newsletter SME.sk s najdôležitejšími správami na sme.sk/suhrnsme  –  Ďakujeme, že počúvate podcast Dobré ráno. 

Martin Roušal je sportovní dřevorubec. Timbersport je atypickou disciplínou s mnoha různými odstíny. Jako reprezentant se Martin zúčastnil velkých soutěží, je mistrem České republiky a zazářil i na mistrovství světa v roce 2019, kde obsadil krásné 8. místo.Co si Martin myslí o „lumbersexuálech"? Jak moc dobře zná Vánoční strom na Staroměstském náměstí a jaký nejtěžší moment si zažil, když sloužil u městské policie?

Exclusive interview with the Artist Drevo Coolidge tune in to hear about his upcoming projection.

Hosťom podcastu s Romčom je Erika Maťo Marinová, ktorá je riaditeľkou slovenskej rodinnej firmy Dowina, ktorá vyrába exkluzívne gitary, ktoré distribuujú do celého sveta. Japonsko, USA, Francúzsko či Holandsko, tí všetci si zvuk a kvalitu gitár značky Dowina pochvaľujú, no na Slovensku ich pozná málokto. Ako vznikla Dowina a aké problémy sprevádzali je vznik a prvé roky? Exkluzívna rada gitár sa vyrába takmer výlučne ručne a tak to majitelia aj chcú ponechať. Zaujímavosťou je, že drevo, z ktorých sa gitary vyrábajú pochádza z celého sveta a je ručne vyberané zakladateľom Stanislavom Marinovom. Ten sa stará aj o ručne ladenie jednotlivých modelov. Vyplatilo sa Dowine sústrediť sa na kvalitný zvuk a ako ju vníma trh? To všetko a oveľa viac sa dozvieš v tomto podcaste. Príjemné počúvanie Tento podcast vznikol v spolupráci s Dowinou

Grema na kafe z Mariem Modrinjakom: Ko se rodiš in umreš, je datum, vmes pa je ena črtica V nedeljo je v Mariboxu videl film o sebi Biti Mario in z režiserjem Rudijem Uranom doživel ovacije za zgodbo o biti ali ne biti. Mario Modrinjak je zelo dober bobnar, pravijo njegovi (glasbeni) kolegi, igral je v številnih bendih, čeprav se pred vpisom na akademijo za glasbo, kjer je naredil sprejemne izpite, ni formalno glasbeno izobraževal. Navdušenec nad kolesarjenjem se je tudi na pogovor pri Vodnem stolpu, kjer se počuti kot na morju, pripeljal s kolesom. "Lepo se spustim od Krekove do Drave, pedalov mi niti ni treba pognati. Sem pa bil pred dvema letoma s kolesom na Alpe d'Huez," pove in poznavalsko predstavi še nekaj podrobnosti o vzponu in spustu na eno od prizorišč dirke po Franciji. Če se najboljši kolesarji borijo za rumeno majico, se on od 19. junija 2019 bori za življenje. Na spletu je po porazni diagnozi prebral, da ima še nekaj mesecev življenja, a se ne da, "pa še en dan sem pridobil, ker je prestopno leto", se pošali. "Od takrat nisem več brskal o bolezni na internetu. Tam najdeš same norije, na internetu si mrtev v trenutku." Zadnji dan Festivala Lent je s skupino The Kronik's igral na Jurčkovem odru, 25. septembra bo s Skakafci igral na gradu Vurberk. "Drevo, ki stoji in vztraja, bo stalo dlje, kot če pade, ker takrat zgnije. Zato stojim," pravi, čeprav je na trenutke žalosten, ko se zave, da enkrat ne bo več v družbi prijateljev. Naročil si je radensko, pred tem je že spil dve kavi, če bi se srečala pred dvema letoma, bi si zagotovo naročil pivo: "Tudi zdaj spijem kakšno pivo, mi zdravnica dovoli, v redu zdravnico imam, haha." Intervju: vecer.com/maribor

What's going on kinfolk?! I got our cousin Drevo Coolidge (@drevocoolidge) in the City with us! join the convo as we discuss his Bermuda heritage, unique sound, & overcoming depression. You know what we do in the City....Come Build Witcha Kinfolk!!! --- This episode is sponsored by · Anchor: The easiest way to make a podcast. https://anchor.fm/app --- Send in a voice message: https://anchor.fm/key-to-the-city-podcast/message Support this podcast: https://anchor.fm/key-to-the-city-podcast/support

Ni glavni tisti, ki pleza na drevo. Glavni je tisti, ki pride z drevesa. Pripoveduje: Martina Maurič Lazar. Napisal: Jurij Černič. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Čim več srca razdaš, več ga imaš. Pripovedujeta: Violeta Tomič in Primož Ranik. Napisala: Bina Štampe Žmavc. Posneto v studiih Radia Slovenija 2002.

V tokratni Zeliščarnici smo s Sanjo Lončar, urednico spletnega središča Zazdravje.net govorili o lipi. Na začetku poletja se širi daleč naokrog omamni vonj njenega cvetja, pozimi pa nas razveseljujeta vonj in okus lipovega čaja. Manj znano pa je, da lahko iz drobnih plodov lipe izstisnemo odlično olje.

Boli medzi skupinkou študentov, ktorá založila Fun rádio - prvé súkromné rádio v celom veľkom Československu. Vysielať začalo 10. júna 1990 aj vďaka nim. Hosťami tejto narodeninovej časti sú Zuzka Mistríková (všetko vybavovala), Dáša Čuríková (prvý hlas, ktorý sa z éteru ozval) a Miki Čurík (prvý technik) V tomto rozhovore sa dozviete aj to:  - ako sa to vlastne stalo, že Slováci mali rádio skôr ako Česi - ako boli na veľkom nákupe CD v Mníchove - ako Miki zlaňoval Kamzík, Zuzka riešila legislatívnu výnimku a Dáša moderovala - a dokonca aj to, kto mal sex v rádiu (Sajfa je baba klebetná)

Boli medzi skupinkou študentov, ktorá založila Fun rádio - prvé súkromné rádio v celom veľkom Československu. Vysielať začalo 10. júna 1990 aj vďaka nim. Hosťami tejto narodeninovej časti sú Zuzka Mistríková (všetko vybavovala), Dáša Čuríková (prvý hlas, ktorý sa z éteru ozval) a Miki Čurík (prvý technik) V tomto rozhovore sa dozviete aj to:  - ako sa to vlastne stalo, že Slováci mali rádio skôr ako Česi - ako boli na veľkom nákupe CD v Mníchove - ako Miki zlaňoval Kamzík, Zuzka riešila legislatívnu výnimku a Dáša moderovala - a dokonca aj to, kto mal sex v rádiu (Sajfa je baba klebetná)

Artist, Drevo Coolidge, stops by, Vigilantes Radio's "Inside The Music" Series, to chat with Dini about his latest single, what draws him in as an artist & did he achieve the goals he set out with his latest single. To find out, set your reminders, it's happening! 04/02/2020 | @9PM CDT | Call in at 701-801-9813 | You can also hop in the mix by visiting www.onlyonemediagroup.com and slapping that "Go Live" button | Please follow our show at www.spreaker.com/onlyonemediagroup & remember sharing is caring! Thanks for your continuous support!This episode's music is brought you by Drevo Coolidge - "Lazy Anthem".If you'd like to book your own interview with Dini, email us vradio@onlyonemediagroup.comBe sure to follow us at www.twitter.com/nolongertheheroBe sure to like our Facebook page over at www.facebook.com/vigilantesradioWe can also host interviews in different countries!©2013-2020 ALL RIGHTS RESERVED - the Only One Media Group [OOMG]

Artist, Drevo Coolidge, stops by, Vigilantes Radio's "Inside The Music" Series, to chat with Dini about his latest single, what draws him in as an artist & did he achieve the goals he set out with his latest single. To find out, set your reminders, it's happening! 04/02/2020 | @9PM CDT | Call in at 701-801-9813 | You can also hop in the mix by visiting www.onlyonemediagroup.com and slapping that "Go Live" button | Please follow our show at www.spreaker.com/onlyonemediagroup & remember sharing is caring! Thanks for your continuous support!This episode's music is brought you by Drevo Coolidge - "Lazy Anthem".If you'd like to book your own interview with Dini, email us vradio@onlyonemediagroup.comBe sure to follow us at www.twitter.com/nolongertheheroBe sure to like our Facebook page over at www.facebook.com/vigilantesradioWe can also host interviews in different countries!©2013-2020 ALL RIGHTS RESERVED - the Only One Media Group [OOMG]

Pozdravljeni v novih Radiovednih! Tokrat gremo v gozdove med najstarejša drevesa. Vprašanje, ki nam ga je poslal poslušalec, zveni sila enostavno, a v bistvu ni. Zanima ga: Ali drevesa lahko umrejo od starosti in katero drevo dočaka najvišjo starost? Kdo so torej drevesni stoletniki in kaj ponavadi pokoplje drevesa? Odgovarja izredni profesor Tom Levanič z Gozdarskega inštituta.

Pozdravljeni v novih Radiovednih! Tokrat gremo v gozdove med najstarejša drevesa. Vprašanje, ki nam ga je poslal poslušalec, zveni sila enostavno, a v bistvu ni. Zanima ga: Ali drevesa lahko umrejo od starosti in katero drevo dočaka najvišjo starost? Kdo so torej drevesni stoletniki in kaj ponavadi pokoplje drevesa? Odgovarja izredni profesor Tom Levanič z Gozdarskega inštituta.

Kako je nek prostor, mesto ali kraj urejen, kakšne možnosti ponuja prometna infrastruktura, kako zasnova javnih površin sooblikuje njihovo rabo, so vse ključni dejavniki, ki v pomembni meri določajo utrip nekega kraja in kvaliteto življenja v njem. Pod neposrednim pritiskom vse pogostejših vremenskih ekstremov, ki spremljajo podnebne spremembe, se danes v svetu vse več pozornosti namenja temu, da bi samo načrtovanje prostora upoštevalo temeljno soodvisnost narave, človeka in naših ekonomskih dejavnosti. Trajnostni urbanizem skuša te raznolike vidike smiselno preplesti ter tako postaviti boljše temelje za družbo prihodnosti. Toda čeprav se tudi pri nas beseda trajnostno veliko uporablja, pa dejanske prakse ne kažejo, da je do spremembe razmišljanja že prišlo. Kaj pravzaprav je trajnostni urbanizem in kaj nam lahko ponudi, smo se pogovarjali s krajinsko arhitektko in prostorsko načrtovalko dr. Majo Simoneti z Inštituta za politike prostora. Oddajo je pripravila Nina Slaček. foto: dr. Maja Simoneti (Matic Kos, Ipop)

Наталія Половинка. Про Барвінського і "Drevo" by Lviv Radio (Львівське Радіо)

Imagine going from not liking the water to a top paddling competitor in the world. Listen as Sam Drevo, owner of eNRG Kayaking in Oregon City, tells how he made the journey. You'll hear about his adventures, and the numerous options in Oregon's Mt. Hood Territory. You'll also hear about his stewardship of the environment with his non-profit, We Love Clean Rivers.

Sonja Prosenc je šele četrta režiserka v Sloveniji, ki je s sredstvi slovenskega filmskega sklada posnela celovečerni igrani film. To je bil film Drevo leta 2014, pred tem se je podpisala pod nekaj kratkih filmov, enega dokumentarnega, nekajkrat je bila asistentka režije. Maja se bo s posebnim glasbenim nastopom dua Silence in projekcijo filma Zgodovina ljubezni v Slovenski filharmoniji začela slovenska distribucijska pot njenega zadnjega filma. Ta sicer že nekaj časa obiskuje filmske festivale in prejema nagrade. Zakaj dela raje filme za zahtevnejše in aktivnejše občinstvo? Kako težko je v Sloveniji posneti celovečerec? In kako je od študija novinastva prišla do sedme umetnosti? Odgovore izveste v oddaji Razkošje v glavi.

Pravljico Oh, to čudežno drevo je po navdihu stenske poslikave Letni časi v Pediatrični kliniki napisal Žiga X Gombač, pripoveduje pa jo Pavla Traven. Ilustrirala sta jo Fat Heat in Pea Pentya. Lahkonočnice so pravljice sodobnih slovenskih pravljičarjev, ki jih berejo pripovedovalci iz doma starejših občanov. Zakladnici pravljic prisluhnite na www.lahkonocnice.si.

Tokrat kričimo z drugimi vretenčarji, pomrznemo zavoljo prezimovanja, zmajsko krvavimo z izjemnim drevesom in se obdamo s piritnim oklepom polžev. #Metamorfoza OPIS ODDAJE Novice:...

Naša junijska filmska gosta se poznata že lep čas, saj sta skupaj pričela korakati po filmski poti. Treba je dodati še: to pot sta tudi nadaljevala tako, kot sta jo začela – nestandardno, a z visokimi standardi. Leta 2014 se je zgodil prvi celovečerni film, Drevo, in navdušil na Festivalu slovenskega filma, nato pa še […]

Eldert Haman prichádza do limburského františkánskeho internátneho kláštora ako laický učiteľ nemčiny a neskôr pod nátlakom vstúpi do rádu. Učiteľ je svedkom psychického, fyzického a sexuálneho násilia, ktorého sa dopúšťajú mnísi na žiakoch, a nevie tomu zabrániť. Zároveň sa aj on stáva objektom šikanovania a ponižovania zo strany predstavených kláštora. Jeho hlavným protihráčom je Mansuetus, mních s fašistickou minulosťou, ktorý sa ho ako nepohodlného svedka pokúsi odstrániť. Holandsko-flámsky prozaik Jeroen Brouwers, enfant terrible súčasnej holandskej literatúry, pracoval ako novinár a knižný redaktor. Debutoval v roku 1967 a napísal niekoľko desiatok románov a zbierok esejí. Jeho najnovší román Drevo považuje holandská kritika za umelecký vrchol jeho tvorby. Číta: Vlado Kobielsky, pripravil: Dado Nagy

In this podcast: 1. Sibelian, 2. The Napoleon Blown Aparts, 3. Artemis, 4. Drevo, 5. Mercy Machine, 6. William Brooks, 7. Sibelian, 8. Monks and Choirs of Kiev Pechersk Lavra, 9. Minstrel Spirit, 10. Edward Martin and William Bastian, 11. Shira Kammen, 12. Norine Braun, 13. Ya Elah, 14. William Brooks, 15. Rebel Rebel

In this podcast: 1. Mijo, 2. William Brooks, 3. Self Delusion, 4. William Brooks, 5. Mercy Machine, 6. Beat Under Control, 7. Indidginus, 8. The Bots, 9. Mandrake Root, 10. Strojovna 07, 11. Pain Factor, 12. Drevo, 13. Burnshee Thornside, 14. Curl