Podcasts about drevo

Čim več srca razdaš, več ga imaš. Pripovedujeta: Violeta Tomič in Primož Ranik. Napisala: Bina Štampe Žmavc. Posneto v studiih Radia Slovenija 2002.

Nekoč je bil velik gozd, potem pa sta prišla sekača in ves gozd podrla. Ostalo je eno samo drevo. Igrica pripoveduje, kaj se je dogajalo z nesrečnim in osamljenim drevesom. Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Jaz – Janez Hočevar - Rifle Drevo – Miha Baloh Veverica – Mojca Ribič Sonce – Jože Mraz Žagar – Janez Albreht Sekač – Tone Homar Nejko – Aleš Laharnar Učiteljica – Majda Potokar Miličnik – Dare Valič Veseli možak – Bert Sotlar Trmasta roka – Lenča Ferenčak Uredništvo igranega programa Posneto v Studiih Radia Slovenija oktobra 1985

Piše Veronika Šoster, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Lukas Debeljak je leta 2022 navdušil s prvencem Poznati kot voda, zdaj pa se vrača s še bolj ambiciozno zastavljeno pesniško knjigo Drevo, ki ga pišemo nihče. Gre namreč za pesnitev, ki obsega sto petdeset strani in se razteza skozi prostor in mimo časa. Naravo pesnitve napoveduje že več začetnih vtisov, na primer fotografija zapiskov, ki so kaotično razmetani po listu papirja, počečkani, napolnjeni s prečrtanimi ali obkroženimi besednimi zvezami, pojmi, pri tem pa jih mirno osvetljuje sonce, ki pada skozi drevesno listje. Tu je seveda tudi naslov zbirke, ki je nenavaden že stavčno, saj se sprašujemo, kdo je ta množinski subjekt, ki naj bi bil torej skupnost, a je takoj negiran z besedo nihče. Vsi ti začetni impulzi se skozi knjigo pomensko plastijo in vabijo k ponovnemu branju in pisanju drevesa. Drevo deluje kot stalnica, sidrišče, saj se vse steka k njemu, zbirka se odpre s prizorom pogovora med dvema otrokoma nekega dne, sredi polja, v senci drevesa. Gre za prijeten in lahkoten prizor, kjer se igra dogaja s pripovedovanjem in zamišljanjem reči. Obenem pa vanj pesniški govorec tihotapi zahtevne reference na filozofijo, humanistiko, literaturo, da nam je takoj jasno, da ne gre za dejanska otroka, temveč za dva človeka, pa tudi ne nujno za dejanska človeka, temveč za neko mnoštvo glasov in misli, ki se stekajo k drevesu. Kot pri otroških izštevankah ali pesmicah tudi tu hitro dobimo občutek o naštevanju, saj je veliko nizanja podob eno za drugo, pri čemer pesnik zajema iz vseh mogočih področij in obdobij, a te podobe šelestijo, šumijo, brstijo, odpadajo in se vrtinčijo. Za Debeljakovo poezijo je značilna močna ritmičnost, ki takoj potegne vase in ne spusti do zadnjega diha in še dlje, vsaka podoba pa je izbrana z namenom in nikakor naključna, oziroma je naključna ravno toliko, kolikor od nje zahteva govorec. Poleg definicij za stvari, ki nikoli niso enoznačne in oprijemljive, seveda išče pristen človeški stik ali še bolje, gibalo človeštva. Od intime drevesa se premakne k otrokom na igrišču, kjer se začne zbujati vseobsegajoča polifonija glasov. Govorijo posamezni otroci, skupine otrok, otroci kot celota ali pa celo takšni, ki na tem igrišču še nikoli niso bili. Ponovno jim v usta polaga absolutno zahtevne citate, replike in koncepte iz različnih del, kar povzroči občutek, da skozi otroke govori morda pesnik, morda človeštvo, morda pa nihče. Mi nihče? Začne se debata o pesmi, otroci ugotavljajo, da je pesem nekomu nekoč pripadala, a ni pomembno, komu, saj je šla naprej, od teles do drugih teles. Opisujejo pot zgodbe, pesmi, mita, ki se z vsakim posredovanjem predrugači, ki se mu kaj doda, kaj odvzame, pri tem pa se njegova živost ne izgublja. Vrača se tudi k simbolnim zgodbam začetkov pisave, k nastanku tiska pa seveda k branju in spoznanju. Ko torej glasovi govorijo o nastajanju pesmi, obenem ustvarjajo pesem, nad njimi pa bdi pesniški govorec in nad njim pesnik; to »pisanje drevesa« tako zavzema mnoge izpovedne ravnine in gradi strukturo, ki nima začetka in konca, pa tudi ne prave hierarhije, kar je pravzaprav sámo bistvo pesnitve. Ugotavlja namreč, da ko nekaj opisujemo in lovimo, to tudi že izgubljamo, je že izgubljeno, a tudi podarjeno, dano v svet. Kako torej opisati svet, če pa se sproti spreminja? Pomen valovanja, spremenljivosti in fluidnosti, ki ga je pesnik nakazal že v prvencu, se tu še bolj okrepi. Knjiga Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče je zaznamovana s citatnostjo in metaliterarnostjo, saj je vendar ustvarjena prav s temi postopki ali načini, ki jih upesnjuje. Knjiga na neki točki citira celo samo sebe, pri tem pa je osvobojena vsakršne pretencioznosti. Citat je lahko karkoli in kjerkoli, lahko je namenjen komurkoli in prihaja od kogarkoli. Debeljak okvirje citatnosti presega prav s tem, ker besedila kljub nenehnemu citiranju ne zaduši, saj so citati samovoljno živi, pretočni med govorci, vsem dosegljivi in razumljivi. Citat tako tu nima funkcije nanašalnosti, temveč občutka vsesplošne prisotnosti, kot snov, ki prosto plava med nami in jo lahko zajemamo iz zraka, izmed drevesnih listov, iz vode, ker gre pač za znake, zgodovino, besede, nič drugačne kot kaj, kar je bilo zapisano v kanon. In tudi če je zapisano v kanon, to ni bistveno, saj vse obstaja enakovredno. S tem pesnik seveda nagovarja tudi vprašanje avtorstva, in to bolj aktualno in svojstveno kot mnogi, ki se z umetno inteligenco ukvarjajo v stvarnih razpravah, saj pokaže na možnost sveta znotraj sveta, kjer je vse pretočno in ves čas na voljo, kakor tudi deluje umetna inteligenca. Ko zato v nekem trenutku odpre arhiv spomina in na koncu podari fotografijo sebe in pokojnega očeta, pesnika Aleša Debeljaka v tak svet, daje njunemu odnosu največje darilo – iztrga ga končnosti. Kar je pri Debeljakovi poeziji presežno, je zagotovo ne samo prepričanje v nekakšen tekoč čas, ki je navzoče že v prvencu, temveč dejansko sočasno dogajanje in porajanje vsega. Otroci med igro citirajo zahtevna literarna in filozofska dela, kot da so del njihove zavesti, kot da so jim že davno znana, vpisana pod kožo. Starodavno ljudstvo opazujemo prav zdaj, babilonski stolp se pravkar gradi … Vse to je del poetike, ki presega prostor in čas in sploh zgodovino, ki jo razume po svoje, kot nestabilno verižico zgodb, ki pa smo jih po poti že malo izgubili, a tudi ohranili. V nekem trenutku govori o singularni vzajemnosti z drugimi ljudmi, in ta iztaknjenost iz časa daje poeziji strašljivo razsežnost, saj vemo, da ji ne moremo priti do konca, ampak ji v bistvu tudi nočemo, saj to ni njen namen. Nič v tej poeziji, v tem svetu ni zapisano nikakršni časovnosti; še najbližje poimenovanje, ugotavlja, bi bilo mnogotero veččasje. Vse vznika in izginja, izginja in vznika, se rojeva in umira, umira in se rojeva, pesnitev se steka v hipnotičen cikel nenehnega porajanja, ki ga spremljamo, kot bi spremljali pogovor v sosednji sobi, ob tem pa slišali le vsako tretjo besedo, kot nekje pronicljivo ugotavlja pesniški govorec: »[…] in če smo torej pozabili, / ni pomembno, ni izgubljenega, nič pridobljenega, / vedno, kadar bi si morda zaželeli, četudi le za trenutek, / se lahko vrnemo, ta red obnavljamo naprej, svojo / smrtnost, pet ali šest dreves, listje na njih, veje, / krošnje, nič pridodanega, nič odvzetega, drevje ob / vodi, še nikoli zaključeno in začeto vsakič znova, / vsakič znova obnovljeno […]« Proti koncu knjige Lukasa Debeljaka Drevo, ki ga pišemo nihče se govorec osredotoči na možnost prostora, kjer je drevo, kjer je igrišče, a je bilo tudi že vse kaj drugega. Tam so se srečevale in dopolnjevale usode, pri tem pa ne govori o preteklosti, temveč o soobstoju vseh teh pojavnosti. Prostor ga vodi še dlje v prostor samega izražanja, ki je v knjigi naslovljeno večkrat in za katero se zdi, da prevprašuje samo sebe, lasten pesniški izraz, ki je omejen, a je tudi najboljše, kar zmore z besedami in pojmi. Prizor drevesa in otrok se dokončno zariše pred nami kot gibljiva diorama, oblita s svetlobo, kot preblisk ali sončni žarek skozi veje drevesa, ki ga pišemo nihče.

Feministični filmski festival FeFi je v zadnjih letih vzpostavil platformo za premislek o vlogi žensk v filmu – ne le kot ustvarjalk, temveč tudi kot nosilk zgodb, pogledov in estetik, ki so bile v zgodovini pogosto potisnjene na rob. V Slovenski kinoteki se bo naslednji teden odvil cikel Obzorja skupnega: spominsko delo in postjugoslovanski film, ki je nastal v sodelovanju s Fakulteto za družbene vede in sicer v okviru raziskovalnega projekta MEMPOP. Ocenjujemo filma Zemljo krast, novi igrani celovečerec ustvarjalnega tandema režiserja Žige Virca in scenaristke Ize Strehar, ter Čarobno drevo, britanski mladinski fantazijski film režiserja Bena Gregorja, ki je nastal po znameniti seriji knjig Enid Blyton.

Fiilm Čarobno drevo, britanski mladinski fantazijski filmo režiserja Bena Gregorja, je nastal po znameniti seriji knjig Enid Blyton. Gre za eno najbolj prepoznavnih klasikov otroške literature 20. stoletja, ki v filmski priredbi ohranja osnovni motiv: družino, ki na angleškem podeželju odkrije čarobno drevo, skozi katerega vstopa v vedno nove fantastične svetove. Čarobno drevo se tako umešča v dolgo tradicijo britanskih fantazijskih zgodb za otroke in odrasle, ki nostalgijo prepleta z aktualnim kontekstom – tokrat tudi z vprašanjem odnosa otrok do narave, domišljije in tehnologije. Film si je ogledala Gaja Pöschl.

Aktualni prejemnik nagrade Mladi manager je doktor lesarskih znanosti, z vrednotami, ki jih živi in jim je zvest tudi v poslovnem okolju, pooseblja vodjo nove dobe. Pred dvema letoma je postal generalni direktor skupine M Sora. Dr. Aleš Ugovšek je vsestranski, lesar po poklicu in duši, predan mož in srčen oče, raziskovalnega in inovativnega duha, tudi navdušen tekač. Številnim je bil v spodbudo pri vztrajanju na poslovni poti in tudi pri iskanju novih priložnosti. Navdušuje z iskrenostjo in povezovanjem. Pravi: »Sodelovanja manjka, na dolgi rok lahko le skupaj ustvarjamo boljše okolje in pozitivnejšo klimo, v korist vsem.»

Tridsaťsedemročný Tóru Watanabe spomína na svoje vysokoškolské časy, na búrlivé obdobie politických nepokojov v Tokiu, na krehké priateľstvá, ktoré si však človek zapamätá na celý život, na mladícke vášne a túžby, noci plné nezáväzného sexu a na svoju prvú lásku Naoko, priateľku svojho najlepšieho kamaráta Kizukiho. Naoko sa po Kizukiho smrti uzavrie do svojho sveta a Tórua čoraz väčšmi priťahuje divoká Midori, s ktorou sa stretáva v škole na prednáškach. Uvedomí si, že smrť nie je protikladom života, ale jeho súčasťou, a že si napokon bude musieť vybrať medzi minulosťou a budúcnosťou. Číta: Kamil Mikulčík

Pesniška zbirka, za katero je njena avtorica prejela eno od letošnjih nagrad Prešernovega sklada, je podkletena s premišljevanjem o tem, čemu neki poezijo sploh brati in pisatiMed letošnjimi prejemniki in prejemnicami nagrade Prešernovega sklada je tudi pesnica in prevajalka Ana Pepelnik, ki prestižno priznanje prejme za zbirki to se ne pove (LUD Literatura, 2023) – za to delo je sicer predlani že prejela tudi kritiško sito, nagrado za »naj« leposlovno knjigo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih literarnih kritikov – ter V drevo (LUD Šerpa, 2025). O slednji so pri Upravnem odboru Prešernovega sklada zapisali tole: »Čeprav bi se bilo nemalokrat, kakor pravi naslov zbirke, bolj vabljivo kot boriti se s človeškostjo, spremeniti v drevo, je prav poezija Ane Pepelnik urjenje v tem, kako zdržati: s pesmijo, z jezikom, s svetom – in s seboj.« Kako je to urjenje v resnici videti, kako novopečena lavreatka ustvarja, kako razume poezijo in kaj nam s svojimi pesmimi pravzaprav želi sporočiti, smo v preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ano Pepelnik. Foto: Goran Dekleva

Sredi gozda je stalo mogočno drevo. Bilo je najveličastnejše daleč naokoli. Nekega dne so korenine rekle drevesu: »Res je, vsakdo, ki te vidi, … Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Sredi gozda je stalo mogočno drevo. Bilo je najveličastnejše daleč naokoli. Nekega dne so korenine rekle drevesu: »Res je, vsakdo, ki te vidi, … Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Drevesa vse svoje življenje rastejo in nekatera med njimi dosežejo izjemne velikosti. In če se rast v višino nekoč ustavi, pa se drevo leto za letom, milimeter za milimetrom debeli. Ta počasna, a vztrajna rast je izredno dinamičen proces, ki drevesom omogoča odzivanje na letne čase in spreminjajoče se podnebje. Vse, kar se dogaja v okolju, se tako zapiše tudi v notranjost drevesa - v kolobarje oziroma branike in drevesno skorjo. Ti kolobarji tako ne pripovedujejo zgolj o starosti samega drevesa, s podrobnim preučevanjem zgradbe in strukture lesa, lahko marsikaj izvemo o okolju in razmerah, v katerih je drevo raslo. Kaj vse med rastjo drevesa vpliva na drevo, da je les tak, kakršen je? In ali nam tudi struktura drevesne skorje, torej lubja, ličja lahko pove kaj o razmerah, v katerih je drevo raslo? S temi vprašanji se med drugim ukvarja tokratna gostja Podob znanja, dr. Jožica Gričar, raziskovalka z Oddelka za gozdno fiziologijo in genetiko Gozdarskega inštituta Slovenije.

Piše Veronika Šoster, bereta Jure Franko in Maja Moll. Izbor pesmi Gioconde Belli (1948) v knjigi Ognjeno drevo zajema iz njenih devetih pesniških zbirk in se razteza med letoma 1974, ko je izšla zbirka Na travi, in 2020, ko je izšla zbirka Rdeča riba, ki plava v prsih. To pomeni skoraj polstoletni opus priznane pesnice, ki je prevedena že v več kot dvajset jezikov. Gioconda Belli je bila rojena v Nikaragvi, v sedemdesetih letih, ko je začela pisati in objavljati, se je zoperstavila režimu in se pridružila gverilskemu gibanju sandinistov. Izrekla se je tudi proti vladi Daniela Ortege in leta 2023 so ji odvzeli državljanstvo, trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Gre torej za avtorico, ki zavzema močna stališča tako v pisanju kot v javnem življenju. Naslovno ognjeno drevo se v zbirki večkrat pojavi kot motiv intenzivnosti, čutnosti, prebujenja: »Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru«. Spet drugje nagovarja žensko, naj ljubi življenje in ponovno zacveti z vitalno silo, ki spominja na ognjeno drevo. Gre sicer za vrsto drevesa, ki potrebuje nekaj let, da zažari v cvetovih živo rdeče barve, kar je pomensko prikladno prav za spodbujanje in prebujanje energije in upora v ženski. Gioconda Belli se namreč izrazito ukvarja z žensko in njenim položajem v družbi. Zanimivo je, da pogosto nagovarja ali govori v skupnem imenu, na primer »nas žensk«, da še bolj poudari skupnostni boj. Pri tem lahko zasledujemo različne pomenske veje, ki rastejo iz njenega ognjenega drevesa. Najprej imamo telesnost in erotičnost, s katero je razburjala in povzročala škandale, že ko je začela objavljati poezijo. V eseju Literatura, ženska in nove utopije, dodanem na koncu knjige, tako zaupa, kako je doživela ogorčen odziv svoje družine, saj naj bi jim bila v sramoto, ker se pač ne spodobi pisati pesmi o »ženskih rečeh«, čemur pa se je odločno uprla: »[…] In v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema. Iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, sem se prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970. Moje telo je prevzelo obliko države.« V tem odlomku se jasno kažeta njeni pokončnost in drznost, ki botrujeta njeni odločitvi, da ne bo molčala ali se prilagajala družbenim pričakovanjem, temveč se bo postavila zase in za vse, ki nimajo glasu. V pesmi Nihče si ne izbere piše o tem, da si nihče izmed nas ne izbere, kje in kdaj se bo rodil, in da si ne smemo zatiskati oči, ampak moramo pomagati ustvarjati nov in boljši svet, pa če je še tako težko. Veliko njenih pesmi je domoljubnih, uporniških, revolucionarnih, saj v njih nagovarja skupnost, ki se mora boriti za boljšo prihodnost in se spominjati svojih mrtvih. Pri tem pa ni programska in izpraznjena, saj se vse te misli udejanjajo s prefinjenim pesniškim jezikom. Poleg tega piše o ženski telesnosti, ki ni vedno družbeno sprejemljiva, zaželena ali prijetna, na primer o menstruaciji, nosečnosti, menopavzi, staranju. S pisanjem o teh temah, ki so še vedno tabu, razkriva hinavščino sodobne družbe, ki si želi le konvencionalnih lepih in mladih podob, pri tem pa na stran odriva vse ostale realnosti in pojavnosti ženske. Pravzaprav je ironično, da to še vedno velja za provokativno ali šokantno pisanje, sploh zato, ker Belli v svojem pisanju ni nikoli teatralna ali ceneno senzacionalna, temveč piše izjemno prizemljeno, umirjeno, z občutkom in sočutjem. Na posebno toplino, pa tudi pomenljivost, naletimo v pesmi Zastareli občutki krivde, ko si pesniška govorka privošči trenutek miru, da bi brala in počivala: »Kako bi bilo, se sprašujem, / če se ne bi nenehno počutile, / kot da moramo biti na več koncih hkrati? / Če ne bi med ležanjem s knjigo pomislile, / da bi morale početi nekaj drugega? / Če bi se, kot to počno moški, zavedale / pomembnosti časa, / namenjenega lastni rasti? // […] Potrebujemo / resen trening, / da se vseskozi ne zanikamo / in ne delamo majhnih.« Gioconda Belli se nenehno obrača tudi k času, ki pa ni le prazen označevalec, temveč dejstvo, ki ga moramo uzavestiti in poskusiti sprejeti. Čas beži, hiti, drvi, mi pa se v njem izgubljamo. To se dogaja tako v družbenem kot v osebnem smislu, in Belli se spet najbolj nasloni na žensko, natančneje starajočo se žensko, prek katere kritizira starizem. Pesniška govorka pripoveduje o spremembah, ki jih opaža na telesu, o tem, kako se počuti, ko jo iz ogledala gleda neki drugi obraz. Vse to poveže tudi z lastno minljivostjo, slovesom, in v kar nekaj presunljivih pesmih začutimo pesek, ki nam vztrajno polzi med prsti. Giocondo Belli moramo nujno brati v kontekstu, najprej politične situacije njene rojstne države, potem v kontekstu njenega spola in družbenih pričakovanj, da lahko zares cenimo njeno pisanje. Pravzaprav je najbolj presenetljivo in izvirno, kako družbeni boj poveže z ženskim telesom, kot pravi tudi sama. Ta izraziti preplet je nekaj svežega in pomensko zelo bogatega, saj sooča s krivicami, tabuji, zamolčanim in zasramovanim, ne da bi postala banalna ali vase zaverovana. Njena poezija je tako vedno poezija bojevitega nagovora, ki cveti ognjeno rdeče.

… in deklica, ki je neskončno rada brala … Pripoveduje: Polona Juh. Napisala: Natalija Sinkovič. Pravljica z natečaja za oddajo Lahko noč, otroci!. Posneto v studiih Radia Slovenija 2013.

Tesar je končal naporen in trd delovni dan. Žaga se mu je pokvarila in motor majhnega tovornjaka mu ni hotel vžgati. Ko je vozil delovodjo ...Iz knjige Zgodbe za srečo v družini, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.

Piše Marija Švajncer, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Ana Pepelnik je pesmi v zbirki z naslovom V drevo napisala skoraj brez ločil in z malo začetnico, zato se je pri branju treba še posebej zbrati. Raba vejice ima v slovenščini velik pomen, tako da tu in tam na prvi pogled ni čisto jasno, ali koga nagovarja ali pa je beseda samo običajen del povedi. Poraja se tudi vprašanje, ali je pisanje Ane Pepelnik v resnici poezija, morda poezija v prozi, ali pa je kratko malo proza z liričnimi odtenki. Trditev, da ni ločil, je treba nekoliko omiliti. Avtorica nekajkrat postavi nekatera od njih, na primer vprašaj in klicaj, navaja kratice, besede v ležečem tisku, številke in znak za množenje ali neznanko v matematiki, odstotek ali kaj podobnega, vstavi pokončni črti in med njima pusti prazen prostor, v katerega lahko dodajamo besede ali verze, kolikor se nam zahoče, in soustvarjamo. Besedi pesem in srce prečrta. Najbrž ima za to tehten razlog, saj imata v poeziji poseben pomen, srce, ki se pojavi v njej, pa je že nekoliko zastarelo. Tako kot storijo mnogi slovenski pesniki in pesnice, so tudi v pesmih Ane Pepelnik dodane angleške besede. Pa saj to ni nič novega, dopolnjevanje slovenščine z angleškimi izrazi in drugimi v tujih jezikih tudi v preteklosti ni bilo nič nenavadnega, razlika pa je vendarle v tem, da takrat še nismo bili dvojezični in se angleščina še ni tako polaščala slovenščine, kot se to dogaja v zadnjem času. Žal pa je čedalje manj ljudi, ki so na to pozorni in jih to tudi moti, saj sami dovolj cenijo izrazno moč lastnega jezika in jim je tako dopolnjevanje odveč. Avtorica kaže formalno svobodo že na naslovnici knjige: na njej je namreč navedeno Pepelnik Ana, ne pa Ana Pepelnik, kot zahteva slovenski pravopis, če že ne gre za navajanje po abecednem redu. To zamenjavo bi bilo mogoče razumeti, kot da se ima za pepelnik, v katerega kadilci odlagajo ogorke, pač nekaj, kar je že dogorelo in je treba zavreči, toda najbrž ni čisto tako, saj sta priimek in ime napisana z velikima začetnicama, skoraj vse besede v knjigi, kot smo že omenili, pa z malo. Pesnica tu in tam zaide v pogovorni jezik, krajša besede in uporablja namenilniško obliko. Vseeno je treba poudariti, da je poezija Ane Pepelnik subtilna in globoko izpovedna. Svoja nežna čustva namenja bodisi ženski bodisi moškemu, razbolela je in samotna, zaželi si, da bi zasijala svetloba. »plus I mislim da gre za izhod da je tema globoko topla globoko svetla da greš v svetlobo postaneš svetloba si svetloba da se lahko začne ponavljanje da smo nadaljevanje« Do sebe je neprizanesljiva in priznava, da njeno življenje poteka v molu. Večkrat pomisli na minevanje in odhod. Smrt tistih, ki so ji nekaj pomenili, je tukaj ali pa se ji kot slutnja nenehno približuje. Pesnica pomisli na možnost reinkarnacije in pred seboj ugleda naravne pojave in velike živali, lahko pa bi se utelesila tudi v bolj neznatni: »čeprav je monika rekla če si predstavljam da bom samozavesten jež nekaj drugega samo ne človek ker človek pozablja ker človek onesnažuje ker človek ne spoštuje ker človek ljubi čeprav ne zares ne dovolj ker človek I uh« Pesmi govorijo o ranljivosti in nemoči, toda ni brez pomena, da se pesnica daje in razkriva kot dobra oseba, nežna, dobronamerna in vredna zaupanja. Freud je pisal o klientu, ki je imel občutek, da gori, tudi njej se dozdeva nekaj podobnega. Tesno ji je pri srcu, kaj kmalu se je polasti strah. Prav dobro ve, česa se je treba bati: svet se ji vsiljuje v vsej svoji bizarnosti, težavne trenutke ujame v pesmi. Vanje vstopajo različni ljudje in kmalu postane čudno temno; smrt je tista, ki povzroči temino. Svet pesnici pravzaprav nikoli ni bil všeč, ker se v njem, tako meni, še nikoli ni nič zares spremenilo in zares zgodilo, razen nekaj revolucij in večnih vojn. Verzi o štirih prvinah so slikoviti in odeti v bogato metaforiko, poglavitno pa je pristno občutenje razmerja med pesnico in vsem tistim, kar je zunaj nje. Po svoji poti stopa s posebno rahločutnostjo. Morda bi ji bilo pri tem pomikanju lažje, če ne bi imela v posesti toliko vednosti. Tako pa pestuje spoznanja, spomine na srečanja ter različne izkušnje, lepe in manj lepe. Razbolelo pomisli, da ljudem ni mar zanjo: »vem, da me folk ne mara preveč«. Toda za vztrajanje je dovolj razlogov. Preveva jo dragocen občutek, da so ji na voljo drevesa. Če hoče, jih lahko vzame s seboj, »ker vsako drevo / tega ne morem zanikat / je vračanje / v pesem«. Pesnica išče tudi povezanost med človekom in besedo, kajti beseda lahko postane pesem in zada bolečine, pravzaprav je pravšnja za pesem z drevesom. Avtorica išče izhod in pot do prenehanja, v njej se poraja tudi odpor. Včasih se ji primeri, da ne ve, ali ponavljanje enih in istih opravil pomeni obup ali pa morda odločitev za preživetje. Ne da bi navedla ime filozofa, je iz verzov mogoče razbrati, da ima v mislih Heraklita in njegovo spoznanje, da vse teče in da v isto reko ni mogoče stopiti dvakrat. Primeri se ji, da se znajde v ontološki praznini in ta zanjo pomeni, da se odreka absolutni določenosti sveta. Ana Pepelnik piše elegije in psalme, včasih pa se ji zazdi, da je njeno pesnjenje podobno pisanju poslovilnega pisma. Dahne, da sploh ne živi zares, temveč samo čaka, da vse skupaj mine. Človek je pač v prostoru, ki ga zavzema, ne da bi pri tem podvomil, da na koncu ostane sam. Z leti ničesar več ni ali pa je občasno samo tisto, kar človeka dvigne nad oblake. Pravi, da skuša napisati nekaj lepega. Ne nazadnje ji to vsekakor uspeva. Prisluhnili ji bomo in ji verjeli, da je vsako drevo zares vračanje v pesem.

Danes dopoldan so se v Ljubljani začeli jubilejni Slovenski dnevi knjige. Na tokratnem osrednjem prizorišču na Vrtu Lili Novy Društva slovenskih pisateljev se je pod okriljem letošnjega gesla Drevo, beseda in človek začela 30. izvedba tega festivala s številnimi dogodki in knjižnim sejmom. Na predzadnji razstavi v letošnji sezoni se Mestna galerija Nova Gorica poklanja umetniku konceptualne fotografije, Evgenu Bavčarju, ki živi in deluje med domačim Lokavcem in Parizom. Bavčar s fotografijo odslikava pogled nevidečega na svet, ki je videčim samoumevna vsakdanjost, so poudarili ob odprtju razstave. Potem ko je januarja pred dvema letoma Frankfurtska opera praizvedla opero Blühen oziroma Razcvet Vita Žuraja, bomo lahko to 70-minutno delo spoznali tudi pri nas, z novo zasedbo in režijo, v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča, SNG Maribor in Cankarjevega doma. Predstavi bosta danes in jutri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Islamska republika Mavretanija je obmorska država v severozahodni Afriki. Na zahodu meji na Atlantski ocean. Mož ima v tej državi lahko več žena. Navadno živijo v ubrani skupnosti, v tej pravljici pa prva žena ni bila zadovoljna. Kaj je storila, izvemo iz pripovedi mavretanske pravljice Čudežno bombažno drevoVir: Ptičji češnjev otok, uredila in prevedla Jana Unuk, Študentska založba, Ljubljana, 2008, bere Nataša Holy

Or our Twerking contest wins $50 so here is my Facebook name is Reane Coats that my Facebook name let go support black music thank

V mestu Čadca na Slovaškem, blizu meje s Poljsko in Češko, je bilo pred dnevi, 7. marca 2025, odprtje razstave Slov Slov Dimenzija. Pokroviteljstvo nad njo sta prevzela škof Žiline Tomaš Galis in upokojeni škof iz Kopra Jurij Bizjak, ki sta se tudi udeležila odprtja. Oba sta v nagovoru ob tem poudarila pomen krščanske kulture in zgodovine, ki že od časov svetih bratov Cirila in Metoda povezuje Slovence in Slovake. Razstavo je v Kysuckem muzeju svečano odprl naš veleposlanik na Slovaškem dr. Stanislav Raščan, v imenu organizatorjev jo je predstavila dr. Saša Vojtech Poklač, lektorica slovenskega jezika na Filozofski fakulteti Univerze v Bratislavi. Razstavo je odlično gostila in dodatno obogatila z regionalnimi razstavnimi predmeti direktorica muzeja Helena Kotvasova, za pogostitev je poskrbel predsednik društva Slovencev in prijateljev Slovenije Slo Slo Borut Meršak. Pri organizaciji razstave je veliko pomagal tudi predsednik fundacije Drevo miru dr. Marek Sobola. K odprtju razstave je sodila tudi simbolična zasaditev spominske lipe, in sicer začasno v veliko posodo, ki pa jo bodo prenesli in posadili na glavni trg v mestu Čadca.

V Slovenskem ljudskem gledališču v Celju se nocoj uradno začenja festival Literature sveta, Fabula 2025. Letošnja novost je, da se težišče dogajanja seli v knežje mesto, eden izmed pomembnih gostiteljev nastopov tujih avtorjev pa tradicionalno ostaja tudi ljubljanski Cankarjev dom. Pri Centru za slovensko književnost je v zbirki Aleph izšla knjiga poezije Drevo delfin pesnice Alojzije Zupan Sosič. Gre za leposlovni prvenec avtorice, ki je bila doslej znana po svojih znanstvenih, literarnoteoretskih ali literarnozgodovinskih obravnavah književnosti.

Okrasile ga bodo živali. Pripoveduje: Veronika Drolc. Napisala: Caroline Repchuk. Prevedla: Jana Osojnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 1997.

Na festivalu LGBT filma je zmagal filipinski film Asog Seána Devlina, zmes filma ceste in dokumentarne drame. O zmagovalnem filmu smo se pogovarjali s članom žirije, ki je nagrado podelila in glavnim igralcem v filmu. V Kinodvoru je slovensko premiero doživel film V mojih sanjah rase vsako noč drevo Vida Hajnška, poetičen filmski esej o Halozah in Haložanih, ki je na Festivalu slovenskega filma v jeseni prejel vesno za najboljši dokumentarni film. Ocenjujemo tudi film Substanca Coralie Fargeat in Mufaso - Levjega kralja Barryja Jenkinsa, vabimo pa tudi na Noč kratkih filmov in prinašamo novice o februarskem Berlinalu.

Zelo stara zgodba pripoveduje o nenavadnem drevesu, ki ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Piše Andrej Lutman, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Pesem z naslovom Božič 3027 gre takole: »tiho pretiho sneži / brezvetrje brez ljudi / na razlomljeni svet / v lastno nesrečo ujet // zvezda večerna bolšči / v prazno zemljo v temi / v prahu brez časa in sanj / v brezdušju razrušenih stanj.« Pesem je brez ločil, brez velikih začetnic in – kratka je. Kaj le bo čez tisoč let? Povzema prevladujoče, tisto kar vlada celotni zbirki in tudi življenjski izpovedi slovensko-avstrijskega pesnika. Kolikšno pa je tisočletje vnaprej ali vnazaj? Odgovor: nepredstavljiva doba zajema enovito pesniško skušnjavo, da je pesnik tudi slutilec dobe, ki se kar ponavlja. Lev Detela je ob svoji 85-letnici enako ihtavo in pritajeno hkrati postavil v ospredje izzive slovenščine, kot je to počel od zbirke Atentat pred skoraj šestdesetimi leti. Ob takšnih ugotovitvah še stranski rokav, dodaten vetrolov, pomislek: morda pa bi si zaslužil knjigo, v kateri so sicer pesmi izpred enega leta, morda dveh, knjigo ki bi bila vezana v radioaktivne zaplate padlih delcev vesoljskih predmetov, morda pa vsaj v usnje ali celo marmor. A ne. Knjiga, ki je izšla ob podpori mariborske mestne občine, je pravzaprav knjižica, pomensko natančno opremljena z motivom osamelega drevesa, ki mu botruje še en osamelec v megleni daljavi. Drevo je sicer nagnjeno zaradi vetra, a nikakor izruvano; torej kljubuje. In tudi slutnja, izpovedana v navedeni pesmi, ga ne upogne do tal, ga ne zlomi, ga ne prisili k pomiku v zemljo. Skromnost se pari s ponosom. Zbirka se začne s Prologom, s pesmijo, v kateri je verz: »poznam pisatelje brez knjig«. Odvzeto, a vendarle določujoče, je tisto ontološko dejstvo, s katerim se Lev Detela poenači, celo poisti. Naslednje pesmi so razdeljene v štiri razdelke, bralska izkušnja pa je zaključena z Epilogom, v katerem je prvi verz: »razložite mi prosim.« Povzetek tako izpostavljenega ošvrka prek pesmi bi bil: zbirka V vetru je eno samo spraševanje o odsotnem. Seveda se nemudoma pritaknejo miselni vzorci o prisotnem, o tistem, o čemer naj bi pa se le izrekalo, o čemer pa naj bi pesnik docela nazorno pesnil, da bi se ga ja razumelo. Enega od dokaj verjetnih odgovorov prinaša konec pesmi z naslovom Deset naglavnih vprašanj: »zakaj rečemo zato / čeprav je zatorej zategadelj / zatajil tembolj?« Ob navedenih verzih še eno vprašanje: je zdaj kaj bolj jasno, pojasnjeno. Je, zelo nedvoumno in vzdržno: pesnik je vladar izreke, hegemon diskurza, lastnik vsaj lastnih besed. Ha, je pa vseeno veter tisto, kar dopušča, da se pomeni in smisli, stihi in njih nalomi sesipnejo in spnejo določen delež razumevanja, ki ga listje v vetru razprostre v vseh letnih časih vsaj že nekaj tisočletij tja, ter od prej. Vsaj par, ki ga sestavljata Tonja Jelen in Vinko Ošlak, je bil deležen takšnega listja. Prva je napisala spremno besedilo z naslovom Vse se začne ..., v katerem izpostavlja Detelovo nagnjenost k premisleku o nestabilnosti in nejasnosti ter ugotavlja, da je pesnik tisto, kar je vedno bil in bo: glasnik. Drugi pa v spremnem besedilu z naslovom Nekaj besed ob pesmih Leva Detele obširno umešča pesnikovo zvestobo resnici, resničnosti in resnicoljubnosti s poudarkom na dejstvu, da ne zmore ugotoviti pesnikove dejanske starosti oziroma mladostnosti. Knjižica se konča s pregledom Detelovega življenja in ustvarjalnih dosežkov, ovenčanih s kopico nagrad. Da pa vsaj nekaj o tej knjigi ostane nedorečenega, poskrbita verza iz pesmi O skrivnostih življenja: »na žalost mi manjka nekaj besed / da bi vam vse povedal.«

Blaha na Červenom námestí kydá na svoju vlasť a EÚ. Drevo má prednosť pred životom hlucháňa.

Kdo še ni slišal svetopisemskega reka: »Po njih delih jih boste spoznali«? Vendar je v Matejevem evangeliju ta misel veliko daljša in zapisana v čudoviti podobi o drevesu in njegovih plodovih. Takole se glasi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi. Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata? Tako vsako dobro drevo rodi dobre sadove, slabo drevo pa slabe. Dobro drevo ne more roditi slabih sadov in slabo ne dobrih. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7, 15-20) Podobno so govorili stari Latinci: »Fructu /ali fructibus/, non foliis arborem aestima.« To bi pomenilo: »Drevo presojaj po sadu (ali sadovih), ne po listih.« Človeka je torej treba ocenjevati po tem, kar stori, po tem, kakšni so učinki in posledice njegovih dejanj, kaj iz njegovih del nastane, ne po tem, kako prijetno zvenijo njegove besede. Svetopisemska primera o drevesu pripoveduje tudi o tem, kako v naravi vladajo zakoni očiščevanja – slabo drevo človek poseka in uniči. V človeški družbi pa je popolnoma drugače. Najpogosteje se zgodi, da zaradi bujne listnate krošnje, torej zaradi blagozvočnih besed, pustimo, da se puhlo, nerodovitno drevo razrase. Tako slaba drevesa v človeški družbi jemljejo luč sonca tistemu drevju, ki bi rado rodilo in bi zmoglo roditi obilne in bogate sadove, ki bi lahko res hranilo druge. Naša naloga je torej, da torej začnemo presojati dejanja ljudi, ne njihove ozaljšane govorice, in da si tudi sami prizadevamo za dobra, koristna dejanja, ki bodo hranila našo družbeno skupnost. Tudi nas bodo namreč drugi presojali po naših sadovih.

Kde končí „naše“ drevo? | Hostia: Peter Zemaník (prezident Zväz spracovateľov dreva SR) a Peter Gogala (šéfredaktor časopisu LES a Letokruhy). | Pred troma rokmi bol celosvetový nedostatok dreva, nebolo z čoho vyrábať. Problém bol aj s cenami palivového dreva. Teraz zažívame presný opak – dreva je veľa, len z Horehronia sa vyťažia státisíce kubíkov. Kde končí „naše“ drevo? Kto na ňom zarába? Platí, že keď sa doma viac rúbe, viac sa darí aj spracovateľom dreva? Kontakty s Petrou Strižkovou. | Moderuje: Petra Strižková; | Kontakty pripravuje Slovenský rozhlas, Rádio Slovensko, SRo1. V premiére v pondelok až štvrtok po 20. hodine v Rádiu Slovensko.

Send us a textPOLJUBNE DONACIJE: https://www.paypal.com/donate/?hosted_button_id=WW529JLQSYV7JDobɘrdan majice:https://doberdanbrand.siEPIZODA 150Danes z nami spet v dvoje Jure in Rimanic. Debata je tekla res o veliko temah. Vzemi si urco in prisluhni zanimivim zgodbam!TIMESTAMPI:00:00:00 Intro00:01:01 Jure je bil na Ptuju00:02:08 Jure se je skregal z motoristom00:06:29 Jure in stari ljudje00:08:19 Drevo pred juretovim blokom00:10:36 Rimanič je meditiral00:12:00 Dejstva o meditaciji00:13:55 Jure in meditacija00:15:27 Jeza00:18:04 Vse se zgodi z razlogom00:20:00 Otroci00:22:35 Zakaj so ljudje boljši od ostalih živali00:22:48 ciljanje in metanje00:24:30 potenje00:25:59 vidna beločnica00:27:12 gibčnost jezika00:27:51 Kurja polt00:30:25 Hokejska tekma00:35:01 Kdo plača ko si s frendi00:44:12 Vprašanja00:50:36 OutroPOSLUŠAJTE PODCAST TUDI NASpotify: https://open.spotify.com/show/2gjgPtR... Apple: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google Podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...SPREMLJAJTE NASInstagram: https://www.instagram.com/chlani.podc...TikTok: https://www.tiktok.com/@chlani.podcast VODITELJIJure: https://www.instagram.com/juresavron/Matej: https://www.instagram.com/matejrimanic/O PODCASTUCHLANI. Prebrano »člani«, ne pa klani. Ampak člani česa? Ne, ne ... Tukaj ne gre za članstvo v klubu ali organizaciji, niti v klanu. »Član« je slengovska beseda, ki jopredvsem mladi zelo pogosto uporabljajo na najlepšem delu Slovenije – na Obali. Torej, ker ste tukaj, naj vam izrečemo dobrodošlico: »Kje ste, člani!« Ogrodje novega slovenskega podcasta sestavljamo 2 mlada ustvarjalci. Zaradi bližine, ki smo jo med seboj ustvarili s pogostim druženjem in delom, podcastu zagotovimo avtentičnost in poskrbimo za sproščeno dinamiko. Na podcastih se nam pogosto pridružijo še zanimivi gosti, – znani in manj znani – ki popestrijo epizode s svojim unikatnim pogledom na življenje in atraktivno osebnostjo. Teme, ki jih obravnavamo, so lahko absurdne in nenavadne, vsekakor pa se dotaknemo tudi življenjskih tem.

Na beneškem Lidu se znova odvija najstarejši filmski festival na svetu – tokrat že enainosemdesetič. Po lanskem letu, ki so ga zaznamovale stavke, so tam letos spet zvezdniška imena filmske industrije: med drugim, George Clooney, Angelina Jolie, Nicole Kidman, Daniel Craig, Cate Blanchett, Brad Pitt, Joaquin Phoenix in Lady Gaga. Film je odprlo nadaljevanje priljubljenega filma Tima Burtona iz osemdesetih, Beetlejuice, Beetlejuice, ki pa je pri kritikih zaenkrat naletel na mešane odzive. Angelina Jolie je odigrala Mario Callas v filmu Pabla Larraína, postavljenem v Pariz v sedemdesetih, veliko pa smo lahko brali tudi o dokumentarnem filmu, ki je prinesel nova odkritja o glavni filmarki nacističnega režima, Leni Riefenstahl. Ocenjujemo film Sonje Prosenc, Odrešitev za začetnike, z Markom Mandićem in Katarino Stegnar v glavnih vlogah, in V mojih sanjah rase vsako noč drevo, dokumentarni mozaik odročne pokrajine in njenih ljudi, Haloz in Haložanov, ki ga podpisuje Vid Hajnšek.

Globokoumni verzi in vlak iz nezavedne črnine nas popeljejo na kontemplativno popotovanje h koreninam. Koreninam, iz katerih »v mojih sanjah rase vsako noč drevo«. Koreninam filmskega ustvarjalca Vida Hajnška, vnuka haloškega pesnika Franceta Forstneriča. In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega sožitja med človekom in naravo čutimo vsi. Če smo se le pripravljeni zagledati vase – in v drugega. Največja vrednost dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, sočloveka, glasbo, običaje, detajle. Običaje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prenaša spomin na otroško veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v večnost. Glasbo, ki igra z vetrom – zavijajočim med griči, poraslimi s trto in gozdovi. Sočloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k srečanju. Detajle, ki pričajo o nekem drugačnem življenju. Vzdušja filma ne gre zamenjati z nostalgijo po izgubljenem domu. V tem pogledu se še kako zaveda izgube. Prav iz nje črpa svoje bogastvo občutenj. In se s tem približa univerzalnemu. Univerzalnemu, ki korenini v tankočutno prikazanih posameznostih. O tem pričajo izjemni prizori, ko se pred našimi očmi ponovno razvije več desetletij stara fotografija Stojana Kerblerja … Ko jo v rokah na istem kraju veliko let pozneje drži portretiranec in se ob tem spominja svojega soočenja s fotografom in zunanjim svetom, ki je vdrl v njegovo otroško idilo … Ko se znajdemo med kurenti, ki pijejo špricar pred domačijo, s praga katere so pregnali zimo ... Ko od blizu brez besed spoznamo vsako članico ženskega pevskega zbora, ki zatopljene vase zrejo skozi okno brzečega avtobusa. Tako se pred nami plast za plastjo odkrivajo Haložani in Haloze. Haloze z veliko in malo začetnico, saj vsakdo izmed nas nosi v sebi svoje lastne »haloze«. Besede to težko opišejo, zato jih je tako malo. Hajnšek, ki je z majhno ekipo kar štiri leta obiskoval Haloze, je s tem znova presegel samega sebe. Uspelo mu je ujeti zelo osebna, intimna občutenja in jih pretvoriti v univerzalni filmski jezik. Tudi zato, ker se pri tem brez sramu opira na umetnost dveh velikih mojstrov. Ki ju, zvest izjemnemu občutku za sočloveka, mojstrsko požene v tek gibljivih sličic in tako zgnete v svojo vizijo. Čeprav ta kdaj pa kdaj deluje nekoliko nedostopno – predvsem, ker v ponorelem svetu nismo več vajeni enourne kontemplacije –, pa se na koncu vedno znova odpre gledalcu. Ali ob pomoči Kerblerjevih brezčasnih fotografij, izjemnih posnetkov direktorja fotografije Domna Martinčiča, pretresljive glasbe Sare Korošec ali nevsiljive montaže Andreja Nagodeta. Kontemplaciji življenje vdihnejo živa bitja, ki se neverjetno naravno pojavljajo pred objektivom: od domačinov, ki z užitkom duhajo gobe, do mačk, ki se brezskrbno poigravajo kljub kameri. Umirjen in umerjen ritem pa celoti dajejo različni ponavljajoči se elementi: naprava, ki jo mora strojevodja stiskati, da signalizira budnost; čudovita pokrajina, ki sublimno vabi; in veter, ki brije čez haloške griče. Edini recept, da res doživite Haloze, je popolna prepustitev. In enako je tudi s tem filmom.

Pravljice so si pripovedovali v dolgih zimskih večerih. Babice so jih pripovedovale vnukom, ti so, ko so postali dedki, pripovedovali svojim vnukom in vnukinjam. Seveda je vsak pripovedovalec kaj dodal ali kaj odvzel in pravljica se je bogatila iz roda v rod. Tudi ta pravljica, ki jo bomo poslušali danes, je potovala od ust do ust, od ušes do ušes. In zdi se da je nek ded dodal malo, pa druga babica še malo in zgodba je postajala daljša in daljša. Prisluhni slovenski pravljici o Čudnem drevesu. Slovenske narodne pripovedke, izbral in uredil Alojzij Bolhar, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981, bere Nataša Holy

Tento denný podcast, vytváraný s pomocou umelej inteligencie, ponúka unikátny a efektívny spôsob, ako sa dozvedieť o najzaujímavejších udalostiach a článkoch dňa. Umelej inteligencii sa darí analyzovať obrovské množstvo informácií z rôznych zdrojov, aby vybrala tie najrelevantnejšie a najpútavejšie obsahy pre širokú škálu poslucháčov. Každá epizóda je navrhnutá tak, aby poskytla hlboký ponor do vybraných tém, od politiky cez vedecké objavy, až po kultúrne udalosti, a to všetko podané informatívne, prístupne a bez emócií. Podcast je ideálnym spoločníkom pre zaneprázdnených ľudí, ktorí hľadajú pohodlný spôsob, aby zostali informovaní o svetovom dianí bez nutnosti tráviť hodiny čítaním rôznych zdrojov, čím poskytuje efektívny a príjemný spôsob, ako prijímať správy. Témy: 1. Fica už do inej nemocnice nepresunú. Riaditeľka informovala o požiadavke premiéra https://www.startitup.sk/fica-uz-do-inej-nemocnice-nepresunu/   2. Blaha sa po atentáte na Fica pustil do Jančkárovej. „Kope do nás, do obete, gratulujem,“ hovorí https://www.startitup.sk/blaha-sa-po-atentate-na-fica-pustil-do-janckarovej-kope-do-nas-do-obete-gratulujem-hovori/   3. Vyšetrovateľ Úradu inšpekčnej služby ukončil kauzu „čurillovci“ návrhom na podanie obžaloby https://www.startitup.sk/vysetrovatel-uradu-inspekcnej-sluzby-ukoncil-kauzu-curillovci-navrhom-na-podanie-obzaloby/   4. Zamestnanci Markízy hrozia prvým ostrým štrajkom v histórii televízie https://www.startitup.sk/zamestnanci-markizy-hrozia-prvym-ostrym-strajkom-v-historii-televizie/   5. Tajný bonus mnohým Slovákom uniká. Zamestnávateľ je povinný preplácať kľúčovú pomôcku https://www.startitup.sk/tajny-bonus-mnohym-slovakom-unika-zamestnavatel-je-povinny-preplacat-klucovu-pomocku/   6. Za jednu fotku rovno do väzenia. Turista si v známom dovolenkovom raji zavaril, nepoznal pravidlá https://www.startitup.sk/nova-dopravna-znacka-ktoru-soferi-nepoznaju-za-jej-ignorovanie-hrozi-pokuta-az-150-eur/   9. Obľúbené kúpeľné mestečko na Slovensku ničí mafia. „Drevo sa vyváža a kopec ľudí na nej bohatne,“ tvrdia občania https://www.startitup.sk/oblubene-kupelne-mestecko-na-slovensku-nici-mafia-drevo-sa-vyvaza-a-kopec-ludi-na-nej-bohatne-tvrdia-obcania/   10. Rusko môže „útočiť“ na krajiny NATO: Mapa záhadných požiarov odhaľuje nové hrozby https://www.startitup.sk/rusko-moze-utocit-na-krajiny-nato-mapa-zahadnych-poziarov-odhaluje-nove-hrozby/   11. „Sme ako pokusné králiky.“ Ukrajinci sa sťažujú na Abramsy, chýba im ochrana a sú nevhodné https://www.startitup.sk/sme-ako-pokusne-kraliky-ukrajinci-sa-stazuju-na-abramsy-chyba-im-ochrana-a-su-nevhodne/

V mojih sanjah raste vsako noč drevo je naslov dokumentarnega filma režiserja, scenarista in pedagoga Vida Hajnška, ki je svetovno premiero doživel na festivalu dokumentarnega filma v Solunu. Naslov filma je vzet iz ene pesmi Franceta Forstneriča, ki je bil njegov ded, velik navdih pa so mu bile tudi fotografije Stojana Kerblerja, še posebej iz njegove serije obrazov Haložanov. Njegov magistrski film Konec je prejel priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture, debitiral pa je s celovečernim dokumentarnim filmom o argentinski pisateljici slovenskih korenin Alejandri Laurencich, z naslovom Alejandra (režija: Klemen Brvar in Vid Hajnšek).

Aké zaujímavé udalosti sa stali vo svete ekológie a environmentalizmu za posledný mesiac? Čo by ste si z tejto problematiky nemali nechať ujsť? Vypočujte si 5 správ z ekológie, ktorým sme sa venovali:Ondrej Kameniar hovorí o tom, ako sa ochranári stavajú k odstrelu medveďa a čo robiť pri streteZo zistení iniciatívy My sme les vyplýva, že drevo z Tatranskej Javoriny odchádza do zahraničiaOchranári sa starajú o prírodné rezervácie a chcú v nich voľný pohyb peších ľudíVýrobcovia najobľúbenejších výrobkov švédskeho nábytkárskeho giganta získavajú drevo z posledných storočných lesov v EurópeTento rok to bol už 54. ročník Dňa Zeme. Pre rok 2024 sa niesol v hesle: 60-percentné zníženie produkcie plastov do roku 2040

Ob ljubljanski operi se je vse od konca 19. stoletja, ko so to imenitno stavbo dogradili, bohotila rdečelistna bukev. Zrasla je v veliko in lepo drevo. Ko je dopolnila približno 115 let, pa so jo posekali, saj je bila napoti pri obnovi opernega poslopja. Da bi priljubljeno drevo na nek način ohranili pri življenju, je Arboretum Volčji Potok v sodelovanju s SNG Opera in Balet Ljubljana cepil njene cepiče. Vzgojili so več kot sto mladih dreves, ki po slovenskih vrtovih in parkih ohranjajo njen spomin. Kakšna je zgodba drevesa, ki ga več ni?Sogovorniki: Maja Simoneti, krajinska arhitekta; Matjaž Mastnak, dendrolog iz Arboretuma Volčji Potok; Marijanka Sešek, ki je več kot 40 let dela v operni maski. Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka; Drevo ima zgodbo, 3. del: Fabianijeva murva; Drevo ima zgodbo, 4. del: Tisa v Stranah.  Prvoosebno zgodbo rdečelistne operne bukve bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Ustavimo se v Stranah, zelo stari in najvišje ležeči vasi na pobočju Nanosa v postojnski kotlini. Na tem prostoru raste najdebelejša in po ljudskem izročilu najstarejša slovenska tisa. Tukaj je izhodišče planinske poti na Nanos, zato se na klopci v tisini senci skoraj vedno kdo zadržuje. Čeprav je tisa precej redek drevesni primerek, sta pri cerkvi svetega Križa, kamor se odpravimo mi, kar dve. Starejša in mogočnejša, ki jo podrobneje predstavimo, raste nad izvirom. Naši predniki so zato rekli, da je tukaj sveti kraj, tisa pa je bila pri njih večkrat označena za predmet čaščenja. Čemu vse je bila priča, koga je spoznala in morda odgnala?Sogovornika: mag. Špela Koblar Habič, načrtovalka na Zavodu za gozdove Slovenije; Jože Posega, najstarejši vaščan v Stranah, ki živi v tisini neposredni bližini.  Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka; Drevo ima zgodbo, 3. del: Fabianijeva murva. Prvoosebno zgodbo tise v Stranah bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

Predstavljamo simbolno verjetno najbolj mogočen drevesni primerek, ki ima v življenju Slovencev prav poseben pomen. V številnih umetniških delih, literarnih in verskih besedilih je murva v središču prostora in zaznamuje mesto posebnega dogodka. Na naših tleh ima murva družinsko simboliko, saj so ponekod na Primorskem ob poroki ali rojstvu otroka ob hišo zasadili ravno murvino sadiko. Po stari tradiciji murve še danes zelo cenijo, natančno obrezujejo v nenavadne oblike in negujejo. Pod murvo so se spletale družinske zgodbe, ljubezni, kupčije, babje čenče in otroške norčije. V Evropo so jo prinesli med drugo križarsko vojno v 12. stoletju preko Sicilije z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Potujemo v Kobdilj na Krasu. Tam že 600 let raste Fabianijeva murva, najstarejše in najdebelejše sadno drevo pri nas.Sogovornici: Blanka Malgaj, solastnica posestva Fabiani; dr. Rebeka Lucijana Berčič, Inštitut za svilogojstvo in svilarstvo. Zapiski: Drevo ima zgodbo, 1. del: Gašperjev kostanj; Drevo ima zgodbo, 2. del: Sgermova smreka. Prvoosebno zgodbo Fabianijeve murve bere Ajda Sokler.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

V 20 letih jo je obiskalo 5000 obiskovalcev, neka družina iz Logatca celo 10 let zapored, a vsako leto s kakim otrokom več. Drevo ima zgodbo in to, ki jo predstavimo zdaj, raste na 52 hektarjev veliki kmetiji v Zgornji Orlici. Majhen delež pripada tudi najvišjemu avtohtonemu drevesu v Srednji Evropi, smreki, tako visoki, da so jo morali trikrat meriti. Območje okoli nje se gručasto razprostira po pohorskih obronkih že slabih 800 let, tako dolgo, da se je povzpela vse do 62,7 metrov! Za primerjavo, Grajski hrib skupaj z Ljubljanskim gradom je visok približno 100 metrov – in kot mogočna zastava Ribnico na Pohorju, kjer je doma, postavlja na čisto poseben zemljevid. Kako se svet vidi s tako mogočne višine, kaj vse je videla in kdo je zastal v njeni senci, nam Sgermova smreka pove kar sama, pomagajo ji Gregor Sgerm ter Matic in Blaž Kristan.

V vasi Močilno visoko v posavskih hribih raste orjak. Gašperjev kostanj šteje že čez 400 let in roke si mora podati deset otrok, da ga lahko objamejo. Je najdebelejše drevo v Sloveniji, ki je bilo v vsem tem času nema priča odseljevanj, grozovitih golosekov in vojnih viher. Pod njegovo mogočno krošnjo se, odkar pomni, zbirajo vaščani, po njem pleza razposajena mladež, vsako leto pa navrže za več kot 200 kilogramov plodov. Kako mu je mineval čas, kaj vse je videlo, kdo je hodil tam mimo?Sogovornika: Mateja Kišek Vovk, doktorica dendrologije; Jože Prah, Zavod za gozdove. Za strokovno pomoč se zahvaljujemo prof. Robertu Brusu z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Prvoosebno zgodbo Gašperjevega kostanja bere Igor Velše.  Drevo ima zgodbo je nova podkast serija zgodb drevesnih orjakov po Sloveniji. Svoje zgodbe pripovedujejo kar sami. Prisluhnite jim v miru, najbolje v gozdu na sprehodu. Vsak torek v aprilu ob 10.45.

W rozmowie pianista zdradza szczegóły swojego najnowszego projektu. „Wędrujący ptak” to materiał inspirowany śpiewem autentycznym z regionu Ukrainy. Na podstawie tradycyjnych pieśni w wykonaniu zespołu DREVO, powstaną improwizacje, parafrazy i zupełnie nowe kompozycje Łukasza Ojdany i Marii Ojdany.… Czytaj dalej Artykuł Łukasz Ojdana: „Bardzo często podejmuję na scenie ryzyko” pochodzi z serwisu Audycje Kulturalne.

Ni glavni tisti, ki pleza na drevo. Glavni je tisti, ki pride z drevesa. Pripoveduje: Martina Maurič Lazar. Napisal: Jurij Černič. Pravljica z natečaja za izvirno slovensko pravljico 2010. Posneto v studiih Radia Slovenija 2011.

Čim več srca razdaš, več ga imaš. Pripovedujeta: Violeta Tomič in Primož Ranik. Napisala: Bina Štampe Žmavc. Posneto v studiih Radia Slovenija 2002.

Zľaknete sa keď vám cez cestu prebehne čierna mačka? Alebo klopete na drevo aby ste niečo nezakričali? Či už ste poverčiví alebo nie v dnešnom podcaste sa dozviete kde majú niektoré z najčastejších povier svoj pôvod.

"Et le monde vint à Førde…". C'est en 1990 qu'Hilde Bjørkum crée le festival de Førde ou Førde Folk Music Festival, petite ville de 12 000 habitants, à l'ouest de la Norvège. Voir RFI Vidéos, carte postale norvégienne. ⇒ Førde Folk Music Festival Le thème de l'édition 2022 : la musique en temps de crise. Et ce sont 3 formations ukrainiennes qui ouvrent l'édition avec une émotion palpable : Marina Sadovska, Drevo & Dyvyna. C'est au bar de l'hôtel que nous croisons Svitlana Metvedieva, une des chanteuses ukrainiennes du groupe Dyvyna. Elle vit en Allemagne depuis le mois de mars (la guerre). Pas loin, la chanteuse iranienne Aida Nosrat se rapproche. L'Ukraine et l'Iran unissent alors leurs cordes vocales. Impro. Et entrevue. Puis nous croisons le groupe Atine avant leur concert. Atine est la rencontre inédite de cinq musiciennes, Aïda Nosrat, Sogol Mirzaei, Christine Zayed, Marie-Suzanne de Loye et Saghar Khadem, a donné naissance à un corpus de chansons iraniennes réarrangées, symbole de l'héritage de leurs trajectoires personnelles et riches de diversité : musique traditionnelle iranienne, arabe, flamenco, jazz et baroque. Le tar, le qanun, la voix, la viole de gambe et les percussions sont ici réunis pour faire résonner la poésie persane du XIXème siècle, mais aussi des compositions inédites. Puis, nous avons rendez-vous avec Sona Jobarteh au bord du fleuve, au café cardamone à Forde. L'artiste anglo-gambienne raconte son enfance dans une famille de griot, sa détermination à jouer de la kora en professionnelles, l'Académie qu'elle a créée en Gambie en 2015. Et la sortie probable d'un nouvel album 10 ans après Fasiya… Puis, nous recevons Hallgrim Hansegård et le musicien sami et chanteur de joik Torgeir Vassvik pour le projet Leahkit, une rencontre musicale fascinante entre le fondateur de la compagnie de danse Frikar et le monde sami (voir vidéo de RFI Vidéos Leahkit). Torgeir, petit-fils de guérisseurs, vient du grand nord de la Norvège. Il habite Oslo. Son chant, ses pratiques rappellent chamanisme sibérien / vision animiste du monde, où tout est connecté, tout est vivant. Tous les choix que l'on fait ont des conséquences. De son côté, Hallgrim est en recherche permanente de tout ce qui fait l'histoire de la danse norvégienne. Il a passé quelques mois dans un monastère dans les montagnes du Wudang en Chine pour une approche plus intérieure de la danse. Et puisque les artistes dialoguent avec l'invisible, c'est tout naturellement que nous avons rejoint le chanteur, danseur et prêtre vaudou haïtien Erol Josue (voir vidéo de RFI Vidéos Leahkit + Erol Josué). Pour RFI Vidéos, le trio nouvellement constitué fait une impro, entre transe chamanique d'Europe du Nord et chant vaudou d'Haïti (sur une idée de Torill Faleide, directrice de communication, du festival. Résidence en vue ?) Erol Josué est, depuis 10 ans, le directeur du Bureau National d'Ethnologie à Port-au-Prince. Il poursuit également une carrière de chanteur. Son dernier album Pelerinaj est sorti en 2021 voir le clip.  Erol Josué à lire sur RFI Musique.  Musique - Mariana Sadovska, Drevo et Dyvyna (Ukraine) Drevo Live Førde - Atine (Iran/ Palestine/ France) Ey Tir Live Førde - Sona Jobarteh (Gambie/Uk) extrait Cd Djourou de Ballaké Sissoko voir le clip et Gambia voir le clip  - Torgeir Vassvik (Norvège) Dudinka  - Erol Josué (Haïti) Ren Sobo a.  

… in deklica, ki je neskončno rada brala … Pripoveduje: Polona Juh. Napisala: Natalija Sinkovič. Posneto v studiih Radia Slovenija 2013.

In this episode, our friend Jen Morris takes over the role of interviewer. She speaks with Briget Boyle, vocal coach and singer with Balkan Women's ensemble @kitka, bringing the west coast USA perspective to ‘Voices of the Ancestors'. They chat about:- working with powerful female teachers like Tamar Buadze, in Georgia and Svetlana Spajić in Serbia. How to sing ‘folk music' from a grounded, rooted place in your own landscape. Briget's insight into what ‘Voices of the Ancestors' means for her, describing three types of ancestors - genetic, spiritual and ‘humanity'. Briget shares experiences with Georgian songs in Temple of Light Choir directed by Kristine Barrett (a sort of Kitka community choir) and in True Life Trio. Jen shares experiences of her Georgian choir ‘onefourfive' and Seattle's balkan women's ensemble @Dunava Donate to help tell more women's stories:- https://ko-fi.com/voicesoftheancestors https://www.patreon.com/voicesoftheancestors Join our community facebook group: https://www.facebook.com/groups/516207299354485 Sign up for our email updates and never miss an episode: eepurl.com/hhgoOf Searchable transcript, available here voicesoftheancestors.co.uk/transcripts. Music: Mother, Moon,/ It Will Never Again Be What it Was, / and Love from True Life Trio's album “Like Never, Like Always”. Shen Khar Venakhi, from Kitka's album “The Vine”, Mokle Mravalzhamier from Ensemble Zedashe's album “Our Earth and Water” Tamar Buadze and Teona Kutsia sing a mashup of a Spanish song and Laz song, simply titled Espanur-Laz, which is available on YouTube. Ukrainian folk song Vdova, sung by Ukrainian ensemble Drevo. Serbian Medley, from Dunava's album Behind the Veil. Bedinera from the CD: Teach Yourself Megrelian Songs, by Polikarpe in a trio. Žegar Polye, or Žegar Field Feeds My Lamb, from Svetlana Spajić.

V stredu ráno NAKA opäť zasahovala. Tentokrát vo firme politika a bývalého ministra Petra Žigu. Jeho firma Taper je najväčším obchodníkom s drevom na trhu. Akcia dostala krycí názov Drevo. Peter Žiga kedysi patril k východniarskej vetve Smeru, dnes v je už v strane Hlas Petra Pellegriniho. Kto je Peter Žiga a o čom je kauza okolo jeho firmy Taper? Zuzana Petková, riaditeľka Nadácie Zastavme korupciu, ktorá na Žigovu kauzu upozornila ešte v roku 2017 ako novinárka v týždenníku Trend je hostkou Zuzany Kovačič Hanzelovej v Dobrom ráne. Zdroj zvukov: TASR Odporúčanie: Slovensko má vážny problém s alkoholom a závislosťami s je dobre si aspoň na mesiac roku skúsiť, či s pitím nemáme problém aj my sami. Spotreba alkoholu počas pandémie v mnohých domácnostiach stúpla, preto dnes pre vás Zuzana Kovačič Hanzelová odporúča Suchý február. – Ak máte pre nás spätnú väzbu, odkaz alebo nápad, napíšte nám na dobrerano@sme.sk – Všetky podcasty denníka SME nájdete na sme.sk/podcasty – Podporte vznik podcastu Dobré ráno a kúpte si digitálne predplatné SME.sk na sme.sk/podcast – Odoberajte aj denný newsletter SME.sk s najdôležitejšími správami na sme.sk/suhrnsme – Ďakujeme, že počúvate podcast Dobré ráno.