Petkova centrifuga

Medtem ko ljudje v Ukrajini in Gazi množično umirajo, celo stradajo, imamo doma privilegij razpravljati o morebitnem prostovoljnem končanju življenja, čeprav raziskava Slovensko javno mnenje kaže, da smo Slovenci v glavnem z življenjem zadovoljni. Kako bi ne bili, ko pa se imamo med razpadanjem sveta in vojnami v naši soseščini čas prerekat, ali je pobijanje in načrtno stradanje Palestincev genocid ali ne. Res živimo v privilegiranem okolju, saj si za odločitev o kakšnem privilegiju, denimo pokojninah vrhunskih umetnikov, v tem poblaznelem svetu utegnemo vzeti še čas za referendum. Za povrh pa zganjamo še medijski »rompompom« o drugih sortah privilegijev.

Avstrija je rešila evropsko srce in dušo. Takšni so bili na družbenih omrežjih odzivi na zmago avstrijskega predstavnika na sobotnem tekmovanju za pesem evrovizije. Za las je namreč prehitel izraelsko predstavnico. Istega dne so iz Gaze prihajala sporočila o lakoti in trpljenju civilnega prebivalstva v še eni od izraelskih ofenziv. Nekaj dni kasneje je prva voditeljica ene od evropskih držav v evropskem parlamentu izrekla besedo genocid. To je bila slovenska predsednica Nataša Pirc Musar. Kdo bo reševal evropska srca in duše, če se tako težko dogovorimo, kaj je prav in kaj narobe?

Putina, Zelenskega in Trumpa res ni bilo na carigrajskem diplomatskem plesu, a vendarle se Rusija in Ukrajina po treh letih neposredno pogovarjata o končanju vojne. Kakšna bo cena? Ameriški predsednik svojo ceno postavlja v visokih zneskih, s turneje po bogatih zalivskih državah se vrača z milijardnimi pogodbami v žepu. Pa pri nas? Vsi so zmagovalci referenduma, prešteli so se in štejejo naprej.

Že drugi dan konklava, po četrtem glasovanju, smo dočakali beli dim. Kardinali so za 267. papeža izbrali Roberta Francisa Prevosta. Dolgoletni misijonar, prvi papež iz Združenih držav in drugi, po Frančišku, ki ne prihaja iz Evrope, si je zaželel, da bi pozdrav miru vstopil v vsa srca, dosegel vse ljudi, vse narode, ves svet. Sporočilo miru je bila rdeča nit nagovora Leona XIV., naslednika soimenjaka, ki je na prelomu iz 19. v 20. stoletje veljal za spretnega politika, zagovornika delavskih pravic in socialne pravičnosti, ki je znal graditi mostove in iskati prav poti do miru. Ob svetovni politiki, ki ne dela več za javni blagor, ampak podpihuje konflikte, novega papeža, ki so ga ustoličili prav na 80. obletnico konca druge svetovne vojne, čakajo številni izzivi.

Izteka se praznični teden. V jabolko razredne zavesti je zagrizel Gorazd Rečnik "Čeprav so se v nekaterih komercialnih medijih pojavile dezinformacije, da je porcija čevapčičev na Rožniku stala osem evrov, naši zanesljivi viri poročajo, da je delavski razred za to porcijo ob kresu dejansko moral odšteti devet evrov. In medtem ko ljudstvo, ki nima te sreče, da bi se med prazniki nastavljalo soncu na kakšni lepi plaži, odšteva kovance za pivo po štiri in čevapčiče po devet evrov, se svetovne politične elite ukvarjajo z veliko pomembnejšimi vprašanji, kot je reševanje lakote. Raje se ukvarjajo z nadvse pomembnim trgovanjem z orožjem. Svetovni vojaški izdatki so v letu 2024 po podatkih Stockholmskega inštituta za mirovne raziskave dosegli skoraj 2.400 milijard evrov."

V tokratni Centrifugi se bomo v tednu zvonenja spraševali, ali je svetu, kot ga poznamo, dokončno odzvonilo. Ali pa tudi ne?

V upanju na velikonočni čudež pregledamo ustaljene vzorce človeštva. Od Gaze do Sudana, prek drugega tira v politično kampanjo, evforije športa do 124 svetlobnih let oddaljenega planeta. Z zavedanjem Alberta Einsteina o tem, da je usoda človeštva popolnoma odvisna od njegovega moralnega razvoja. Teden komentira Gašper Andrinek. Tonsko opremila Mirta Berlan.

Kaj imajo carinske stopnje s Trumpovo ritjo? Šele ko mu jo je, po njegovih besedah, začel poljubljati ves svet, jih je zamrznil. Ker je najboljši pogajalec. S Kitajsko pa igra carinski pingpong, rezultat je ta hip 145:84. Ljubljanski župan Jankovič, nesojeni predsednik vlade pri nas, pa morda postane premier v Srbiji.

Carinik Trump se je v Rožnem vrtu Bele hiše zdel, kot bi ga generirala umetna inteligenca. Trumpov dan osvobodilne fronte je pozebel naše vrtove, mirni niso niti pingvini. Zanimivo je slišati žvižgače slovenske elite, še bolj spremljati ordiniranje prijateljev Janeza Janše in Zorana Jankovića. Raje moraliziramo, kot da bi premišljeno odpikali nasilje in se zares osvobodili neumnosti.

V centrifugi je Tatjana Pirc zavrtela zgodbe tega tedna o čakanju na mir, oboroževanju za mir, konstruktivnosti, izkoriščanju tujih delavcev, pokojninski in zdravstveni reformi, odpuščanju novinark in novinarjev ter ministricah, ministrih, ki obžalujejo, razumejo stisko in priznavajo, da je to, kar se dogaja, zaskrbljujoče gledati. Po letu 2041 bo vse drugače.

Da korupcija ubija, smo od blizu videli na Balkanu. Nazadnje v makedonskih Kočanih, kjer je v požaru med koncertom v klubu brez uporabnega dovoljenja umrlo 59 mladih ljudi. Še prej v Srbiji, kjer se je zrušil nov nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu in pod seboj pokopal 15 ljudi. Zato ni nič narobe, da so ljudje najbolj občutljivi prav na skorumpirano politično oligarhijo, ki ji za nameček niso tuji populistični slepilni manevri in ji to sporočijo tudi na ulicah in trgih. Kajti ta politična združba postaja v svetu prevladujoča. In medtem ko se ti iracionalni gospodarji usode sveta igračkajo s tretjo svetovno vojno na stari celini, ugotavljamo, da so naši rekordni izdatki za orožje – prenizki.

Doktrina šoka, vladanje z motorno žago, kaos. Tako v zadnjih tednih opisujejo preobrat v politiki Združenih držav Amerike. Nekaj pravil krasnega novega sveta že poznamo. Odločitve sprejema vladar, njegovi sorodniki, poslovni partnerji in zavezniki. Ekonomska moč države šteje, a brez jedrskih konic v skladišču težko dobi prostor za mizo odločevalcev. Nevladne organizacije, kritični mediji in civilna družba so nepotrebni in škodljivi. V takšni novi realnosti se stopnjuje predvolilni boj v Sloveniji. Za zdaj se odvija predvsem med strankami enake politične barve.

Vtis je, da se vsak teden zgodi ogromno povsem novega in nepričakovanega. A stvari se bolj stopnjujejo, kot pa vznikajo na novo. Ob napadu na Ukrajino pred tremi leti, ob vsej kompleksni zgodovini dogodkov, ki so pripeljali do tja, smo lahko slišali tudi, da je napadena ne Evropa, ampak evropska demokracija. Evropske vrednote. Socialna varnost, človekove pravice, pravna država, urejeno šolstvo, zdravstvo – sistemi solidarnosti. Zgodovinarjem prihodnosti vsekakor ne bo lahko iz današnjih časov razbrati smisla in pomena.

V današnjem svetu je težko ločiti zrno od plev, celo dobro od slabega, saj na vsakem koraku naletimo na relativizacije. Če je z resnim obrazom mogoče trditi, da so besede in početje ameriškega predsednika dobrodošel in nujen odgovor na vse mogoče krize, potem lahko z enako gotovostjo rečemo skoraj vse. Tudi zato so v takšnem trenutku potrebni ljudje, ki rečejo bobu bob in ne upognejo hrbta pod vsakim udarcem.

V Petkovi centrifugi popišemo aktualne trende v vse bolj negotovi dinamiki mednarodnih odnosov in v pričakovanju znatnih sprememb v razmerjih moči svetovnih veselil, ki po totalnem avtokratskem prevzemu vojaško najmočnejše države na svetu (ZDA) pretijo svetovnemu miru, opominjamo, da smo velik del dandanašnjega dogajanja že doživeli: tik pred drugo svetovno vojno.

Medtem ko si v Evropi v meglenem vzdušju zaspano manemo oči, se zdi, kot da so ogromna globalna nihala nad našimi glavami v skrajnih pozicijah in tik pred tem, da zanihajo. Kam nas bo neslo, ni znano. Bo kaj priletelo naravnost v nas?

Luka v Lakerse, Janković z Vučićem, Gaza Trumpu. Megalomanski posli, igre in interesi različnih čednosti. Velikokrat spremljamo brutalne dogodke. In ne reagiramo. Zato je prav, da smo kritični in angažirani, ker vendarle ne moremo molčati. Saj življenje ni žajfnica.

Nek relativno znan ameriški politik je nekoč rekel, da veliki dogodki običajno potekajo po podobnih scenarijih: "Najprej začne padati mrak, šele potem pride trdna tema." Ta Centrifuga se ukvarja ravno s tem, kako mračno je trenutno zunaj.

Rudarska nesreča v jami Preloge je pretresla Velenje in Zasavje, kjer so še zadnji obratujoči slovenski rudniki. Včasih je človek, kljub napredku tehnologije, nemočen pred naravnimi silami. Iz sveta je dobra novica vsaj, da premirje v Gazi še vedno drži. Se bo obdržalo, da bo ta izmučen del Palestine dočakal trajni mir? Ves svet pa se sprašuje, kako bo ravnal 45. in 47. predsednik ZDA Donald Trump, ki je prisegel v ponedeljek in s svojimi prvimi ukrepi temeljito spremenil ameriško politiko.

Čuden teden je za nami. Zgodilo se je veliko prelomnega, široko odmevnega, a vse kar se je v njem zgodilo bo svojo vlogo in pomen pokazalo šele v naslednjih tednih in mesecih. Najbolj odmevna je bila tokrat novica o premirju, o miru, ki naj bi po 467 dneh končno zavladal v Gazi. Ko smo nehali upati, se je torej vendarle izkazalo, da optimizem ni vedno in povsod zgolj znamenje naivnosti.

Veliki bi še več ozemlja, vplivni bi radi svoja omrežja razširili, bogati imajo premalo. Nasilneži vseh vrst so na pohodu. V tesnobnem svetu se vendarle ne gre povsem prepustiti strahu, ki hromi, obenem pa bi se veljalo izogniti naivnosti. Sliši se enostavneje, kakor v resnici je.Viri: Eppur si muove - In vendar se vrti: Sudan, vojna, ki nas ne zanima  In the Gaza Strip, children have endured devastating hardships since October 2023 Ars aktualno: Genocid - beseda leta 2024  Dogodki in odmevi: Vlada in agencija za energijo glede omrežnin še vedno na nasprotnih bregovih Vroči mikrofon: EU nima pravega političnega vodenja  Marcel: O državnih financah (Klemen Boštjančič), podnebni krizi (dr. Žiga Zaplotnik in dr. Žiga Malek) in medijskem zakonu (Jasna Zakonjšek in dr. Marko Milosavljević) Tehnična podpora: Zuckerbergovo "ukinjanje preverjanja dejstev" je le vrh ledene gore Frekvenca X: So AI agenti naslednja velika stvar?  Botrstvo: Anže: Vsak dan mi je žal, da časa ne preživljam s hčerko  Mihilizem: Marija Štremfelj: Smo duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo  Med štirimi stenami: "Ko sem odložil kamenček, sem odložil del bremena preteklosti."

Ker je ogromno ljudi med prazniki pojedlo ogromne količine prehranskih produktov, vključno z raznimi strupi in sladkorjem, je čas za centrifugalno razstrupljanje.

To je zadnja radijska žehta v letu 2024. Namočili smo umazano perilo, ga zmencali, temeljito oprali, odstranili madeže in smrad. Med pranjem smo izvedeli, kaj jezi predsednika vlade in da je notranji minister popikan. Navdušila in ganila nas je mlada junakinja Tinka, ki se je že dvakrat spopadla z rakom. Sporoča nam: "Imejte v mislih, da za vsakim dežjem vedno posije sonce."

Odhajajoči teden nam je spet pokazal prepirljivost našega političnega prizorišča. Vsi se seveda trkajo na prsi, koliko naredijo za našo domovino, kako je vlada slaba, ali kako je opozicija nesposobna, odvisno pač, s katerega brega vpijejo na svoje politične nasprotnike.

Ta teden smo zaznamovali svetovni dan človekovih pravic. Na dan, ko bi morali slaviti ta civilizacijski dosežek, zgrajen spoznanjih najtemačnejše zgodovine, smo se morali soočiti s zavedanjem, da je bila samo v zadnjem letu dni pravica do temeljne človekove pravice – do življenja – odvzeta več deset tisoč otrokom, ženskam in starostnikom. Medtem ko je mednarodno kazensko sodišče izdalo nalog za prijetje Benjamina Netanjahuja zaradi vojnih zločinov, človekoljubne organizacije pa celo utemeljujejo, da se v Gazi dogaja genocid, bi poslanec iz največje opozicijske stranke izraelskemu premierju podelil Nobelovo nagrado za mir. Tako drzen in z zdravim razumom skregan predlog morda ne bi smel biti presenetljiv, ko pa šef te iste stranke meni, da je mafija boljša od slovenskega pravosodja. Varovanje človekovih pravic ima pač v duhu našega časa povsem različne pojavne oblike v mislih, besedah in dejanjih.

Trgovina z orožjem cveti kot še nikoli. Vojaški izdatki so se na svetovni ravni povečali že deveto leto zapored in skupno presegli 2400 milijard ameriških dolarjev. Agencije Združenih narodov pa bodo v prihodnjem letu lahko pomagale le dvema tretjinama ljudi, ki pomoč potrebujejo, saj je svetovni humanitarni sistem preobremenjen in finančno podhranjen. Podatka o razcvetu oboroževanja ter finančni podhranjenosti in impotentnosti najbolj univerzalne svetovne organizacije skupaj povesta – ne le o tem tednu – ogromno in preveč. Hitri izračun neznosne enačbe je, da je oboroževanje glasnejše od medsebojnega dogovarjanja, genocid pa samo še ena od novic.

V Centrifugi o tem, ob katerem dogodku tedna bi lahko, četudi še ni velika noč, lahko vzkliknili aleluja … ali pa je v tem tednu črni petek na dan nekdanje republike dovolj že sam po sebi. Komentira Igor E. Bergant.

Prav je, da si po martinovem nalijemo čistega vina. Recimo bobu bob. Prav nobenega dvoma več ni, da se je svetovnim oblastnikom do konca odpeljalo.

Pereča podnebna vprašanja, ki jih pretresajo v Bakuju in vojna vihra na Bližnjem vzhodu in Ukrajini, ki nikakor ne pojenjata, so bila tudi ta teden nekoliko potisnjena v ozadje ob dogajanju v ZDA, kjer novoizvoljeni predsednik Donald Trump za zvestobo nagrajuje najbolj goreče privržence z imenovanji na najvidnejše položaje. Pri nas pa smo se ukvarjali predvsem z vprašanjem, ali bo pogajalcem po dveh letih uspelo pod streho spraviti plačno reformo, kako ublažiti cenovne pritiske zaradi novega načina obračunavanja elektrike in spletnih ustrahovanjem uperjenim proti sodnikom in tožilcem.

Kakšne lumparije bo prihodnja štiri leta počel stari oziroma novoizvoljeni ameriški predsednik Donald Trump, verjetno ve le on. Čeprav je bilo že večkrat dokazano, da je težko verjeti njegovim besedam, je vseeno treba njegove govore včasih jemati z vso resnostjo, čeprav niso povsem resni. Med kampanjo je poudarjal, da bo vladal z enostavnim načelom: če sem nekaj obljubil, bom to izpolnil. Eden izmed Trumpovih uspehov je tudi to, da je ljudi prepričal, da se bori proti sistemu, ki zatira navadne, neopazne ljudi z zdravo kmečko pametjo. To so zdaj vrednote, ki štejejo. Demokracija in pravice žensk pa sta že preveč abstraktna pojma. Preveč woke oziroma prebujeno, bi kdo rekel. Slovita umetnica Marina Abramović je v intervjuju pri Marcelu poudarila, da bi bil svet boljši brez Trumpa. Morda res potrebujemo več Gandijev, Mandel, Milanov in Quincijev. Nove junake. Ampak takšni so časi in morale. Toda kljub temu bodo pesmi tudi v takšnih časih. Pesmi o takšnih časih, če parafriziramo Brechta. Trumpova zlata doba bi lahko prinesla tudi svetobolje, ki bo dalo nove junake. Tonska mojstrica: Nina Kač Novinar: Gašper Andrinek, gasper.andrinek@rtvslo.si

Kadar pravijo, da politično odgovornost prevzemajo vsi, je v resnici ne prevzame nihče. Nemčija je kihnila, Slovenijo pa je že malo požgečkalo po grlu. Ves svet nas hvali. Dvojina je bližina. To je nekaj misli, iztrganih iz Petkove centrifuge, v kateri Tatjana Pirc ugotavlja, da kritični glasovi pogosto obupano obmolknejo. Rešitev je skrita v naslovu centrifuge.

Odločitev za preklic referenduma se je zgodila hitro, kot bi v jedrski elektrarni ob alarmu v hipu spustili gorivne elemente, a sredica, torej vroča politična juha, se bo ohlajala še lep čas. Na pozen oktober, ki pregovorno zaklene zemljo, pa se vendarle ohlaja tudi narava in le še bolj neposredno odstira mrzko hladnoto sprenevedanja, ki jo je človeštvo izpililo do potankosti.

V Centrifugi govorimo o zgodnjem začetku volilne tekme, o političnih izdajah in zvestobi, o težavah, ki so se zgrnile na dve največji stranki – opozicijsko SDS in vladno Gibanje Svoboda. Povemo, zakaj predčasnih volitev za zdaj pri nas ne bo in zakaj v resnici ni pomembno, ali je Logar izstopil iz SDS v dogovoru z Janšo ali ne. Opozorimo tudi na vse tanjšo mejo med javnim in zasebnim, o korporacijah in blagovnih znamkah, ki vstopajo že tudi v vesolje. Tedenski pregled sta pripravili Tanja Starič in Mirta Berlan.

V ponedeljek je minilo leto dni od napada skrajnega palestinskega islamističnega gibanja Hamas na Izrael. V skrbno načrtovani barbarski teroristični akciji je množica napadalcev pobila približno 1200 ljudi. Izrael je odgovoril s teroristično akcijo, ki zdaj traja že več kot leto dni. Oziroma s tako imenovano kopensko operacijo, ob kateri pušča svetovno javnost in mednarodno skupnost – z izjemo Združenih držav Amerike, ki Izrael nepretrgoma podpirajo tako v diplomaciji kot z rednim dobavljanjem orožja – odprtih ust in v šoku.

Vojne so in vojne bodo. Za evfemizmi se lahko skrijejo največje grozote, evfemizmi zameglijo naš fokus. Slovenija igra všečno diplomatsko igro, zavzema se za mir, a hkrati ministrira pri interesih velikih sil. Manjšina je zmeraj odvisna od dobre volje oziroma interesov večine. Tako je v onesnaženem Anhovem, v zamejskem Celovcu ali v Slovenski Bistrici, kjer so na nove zdravnike čakali v dolgi vrsti. Iz Črnomlja pa se s polžjo vprego po železni cesti cijazijo s hitrostjo 10 kilometrov na uro. Pozdravljeni v preteklosti, dobrodošli v prihodnosti.

Nastopi, odstopi, sporazumi, vojna – nič kaj prijeten teden je za nami. Teden predvidljive nepredvidljivosti, v katerem pa je bilo nekaj malega prostora tudi za ljubezen - tisto pravo, večno.

Ko dogodki intenzivno prehajajo iz nadrealnega v resnično in ko se vse v trenutku lahko spremeni v eksplozivno napravo, se navadne požrte besede zdijo le kot pljunek v morje izločkov sadističnih manijakov. Najmočnejši pralni prašek že čaka v pralnem stroju, centrifuga pa je nastavljena na najvišje obrate. Stroj zaganja Gorazd Rečnik.

Evropskega komisarskega kandidata Tomaža Vesela bo treba zamenjati na vrat na nos, in to s kandidatko. Tudi tisti, ki jim za politiko ni prav nič mar, so zaznali občutek sramu. Dva dni prej je umrl nekdaj tako očrnjeni Bora Čorba in njegova inkriminirana pesem o dunajskih hlapcih se je pokazala kot povsem upravičena, celo preroška. Le nekdanji prestolni Dunaj je treba zamenjati z Brusljem, vse ostalo drži.

Najpomembnejši dogodek tega tedna je zagotovo začetek novega šolskega leta. V našem letošnjem primeru 2. september prinaša spremembe, novo upanje, pa tudi skrbi v Sloveniji, kjer radi dvomimo sami vase. Vnovič smo se spraševali zakaj eden izmed ključnih poklicev v vsaki civilizirani družbi, torej učiteljski, sploh v javnem osnovnem in srednjem šolstvu ni dovolj spoštovan, ni dovolj plačan in ni deležen dovolj pomoči pristojnih ustanov. Blejski strateški forum, nekakšno izložbeno okno slovenske diplomacije je sovpadal s prevzemom slovenskega predsedovanja varnostnemu svetu združenih narodov. Tam je največ prahu, predvsem domačega, dvignilo vabilo nekdanji podpredsednici izraelske vlade Cipi Livni. V Nemčiji pa so na deželnih volitvah v Turingiji največ glasov, več kot tretjino, dobili skrajno desni populisti alternative za Nemčijo, na Saškem pa so le za dober odstotek zaostali za konservativnimi krščanskimi demokrati. Vsi rdeči alarmi zvonijo tudi v volkswagnu in TEŠ-u.

Dolgo vroče poletje se počasi, ampak res počasi, poslavlja. Ko so nas v minulih mesecih znova povezovali in veselili športni uspehi, smo skoraj pozabili na tradicionalne domače politične spore, ki se zdaj vračajo. Vlada ima še zelo malo časa, da dokonča projekte, ki jih je napovedala, hkrati pa ima odprte skoraj vse fronte: sindikate, gospodarska združenja, zdravstvo, župane, opozicijo in tudi že nezadovoljne koalicijske partnerje. Na koga torej lahko še računa Robert Golob?

Trenutek našega časa zaznamujejo vojne, negotovost, strah pred prihodnostjo in nemoč posameznika. Pozivi k miru in končanju vojn odzvanjajo v prazno in medtem ko svetovni voditelji hočejo urejati svet vsak po svoje, se zdi, da se ta miselni vzorec prenaša tudi na slehernika. Vse več je ljudi, ki hočejo pravico vzeti v svoje roke in doseči svoje tudi z nasilniškim vedenjem. Objestnost in jemanje pravice v svoje roke tudi pri nas ni neznana disciplina. Vsak po svoje, vsi proti sistemu.

Na slovenskem političnem prizorišču je še vedno počitniško mrtvilo. V drugačnem miru je minil včerajšnji praznik Marijinega vnebovzetja. Žal ni miru po svetu. Kljub vojnam in napetostim so uspešno izvedli olimpijske igre v Parizu. Te so prinesle veselje in žalost, a tudi pomisleke o svetu in mestu športa v njem.