Podcasts about naslednji

Poslušalka je sestro Nikolina prosila za nasvet za pripravo sočnih piščančjih prsi. Sestra je povedala, da jih lahko dela v omaki kot piščančje zrezke, lahko naredi obaro ali pa jih prepraži za rižoto ali h kuhanim testeninam. Meso nareže na koščke in soli, po želji doda še poper in pokaplja z olivnim oljem. To lahko stori že zvečer in si s tem pomaga k hitrejši pripravi jedi. Čebulo olupimo in sesekljamo ter damo pražit. Takoj dodamo še narezano meso. Prilijemo nekaj žlic tekočine in nežno dušimo, da meso ostane mehko. Če bomo delali rižoto, lahko dodamo polnozrnat ali navadni glaziran riž ali ajdovo kašo, zalijemo z dvakratno količino vrele vode (lahko uporabimo tudi krompirjevko). Posolimo, dodamo lovorjev list in pokrijemo, da se mirno kuha oziroma brbota. Za zrezke pa meso ustrezno nareže in posoli, nežno popra in doda nekaj kapljic olja. To lahko stori zvečer, naloži v posodo in pokrije. Naslednji dan jih hitro opeče, da bodo ostali sočni. Ob meso lahko naložimo fino sesekljano čebulico, stisnemo malo česna in dobimo nekaj omake, ki jo po potrebi zgostimo.

Bolj kot naše slabosti nas vznemirjajo napake drugih. Če zavračanja bližnjih ne ustavimo in si ne priznamo, da smo tudi sami nepopolni, začne naš mrki pogled na ravnanje drugih preraščati v jezo. In če tudi tej ne postavimo meje, se začne verbalno nasilje, pri marsikom tudi fizično. Ker se je Jezus zavedal, da se lahko celo na videz nenevarno ironiziranje drugih sprevrže v sovraštvo, je svojim učencem izrekel ostro svarilo: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?« Zelo dobro mnenje o sebi je imel, na primer, Maximilien Robespierre (1758–1794), eden ključnih mož francoske revolucije. Popolnoma se je raznežil nad svojo dobroto, ko se je pred zbrano množico zavzemal za socialno državo in neposredno demokracijo, splošno volilno pravico ter odpravo suženjstva in smrtne kazni. V svoji navidezni miroljubnosti je nasprotoval vojni s Habsburško monarhijo. Ker je branil človekove pravice, so revni in zatirani videli v njem svojega zaveznika. Robespierre, ki se je imel za človekoljuba, pa ni bil pozoren na temo v svoji duši, bruna v svojem očesu ni opazil, temveč so ga neskončno motile le iveri v očeh drugih; ne da bi se prav zavedal, je postal zagovornik terorja. Pri obrambi vrednot revolucije in republike ni dopuščal usmiljenja. Zahteval je puritansko čistost državljanov glede njihovega odnosa do dosežkov revolucije. Njegovi dekreti so leta 1794 zahtevali usmrtitev že na podlagi sumov, da ima kdo kakršno koli kritično mnenje o republiki. Zaradi bruna v svojem očesu in nenasitne krvoločnosti si ni delal slabe vesti, a zaradi iveri, ki jo je opazil v očesu sodržavljana, je ukazal ubijanje. Člani Konventa so se zbali za svojo usodo, zato so ga hoteli aretirati, a jih je prehitel s samomorom, ki pa se mu ni ponesrečil. Naslednji dan so ga prijeli in ga na Trgu revolucije usmrtili z giljotino. Robespierre je začel z utopičnimi idejami Jeana - Jacquesa Rousseauja (1712–1778) in končal z nasiljem. Tisti, ki so bili zaslepljeni z njegovo pravičniško retoriko, so se pozneje naslajali ob pogledu na giljotino, ki je ustavila njegovo blaznost. Parižanom iz obdobja francoske revolucije in vsakemu izmed nas je namenjena Jezusova beseda: »Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa, potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.« Dandanes se javni govor zaostruje. Ljudje so jezni, a ne na svoje sebično iskanje udobja, ampak na vse okoli sebe, ker ne ustrezajo idealom, ki si jih rišejo v svoji glavi. Tem bi takoj izdrli bruno iz očesa. Če naj prav ocenjujemo razmere v družbi, moramo najprej stopiti pred Vsemogočnega in ga ponižno vprašati, kako nas vidi on.

Naslednji teden bomo praznovali kulturni dan. V ospredju bo umetnost in zdi se mi primerno, da spregovorim o lepoti. K temu nas vabijo tudi besede Dostojevskega: “Lepota bo rešila svet”.Komentar je pripravil sociolog, dr. Igor Bahovec.

Mineva še eno burno politično leto v Sloveniji. Ni manjkalo afer ter takšnih in drugačnih političnih pretresov.A kakor ugotavljata novinarki in politični analitičarki Tanja Gobec, TV Slovenija, in Metka Majer, Pop TV, ni bilo leto 2024 nič kaj bolj posebno od zadnjih nekaj let. Bo pa toliko bolj zanimivo leto 2025, ko bodo parlamentarne volitve vedno bližje.

V Dachau pri Münchnu je konec tedna potekal tradicionalni posvet predstavnikov slovenskih društev, katoliških misij, učiteljev, socialnih delavcev, članov folklornih skupin in pevskih zborov v Nemčiji. Udeležili so se ga rojaki z vseh delov države, obiskala jih je tudi državna sekretarka na uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Program je obsegal delavnice folklore, petja, dramske igre, retorike, pripravili so otroško sekcijo; koristnim informacijam so lahko prisluhnili na predavanjih o zakonodaji; slovenskem jeziku, šolstvu, študiju in pokojnini v Nemčiji oz. Sloveniji. V soboto zvečer so predstavili svoje dejavnosti in usvojena znanja. V nedeljo je bila tudi sveta maša, ki jo je daroval slovenski duhovnik v Münchnu Izidor Pečovnik Dori. »Taki dogodki dokazujejo koliko znanja, koliko izkušenj, koliko dragocene dediščine se je nabralo v slovenskih društvih v Nemčiji. To je res nekaj velikega. Na to ste lahko ponosni,« je poudarila državna sekretarka. Ker je srečanje potekalo v Dachauu, kjer je bilo v koncentracijskem taborišču v času druge svetovne vojne zaprtih kar 1100 Slovenk in Slovencev, mnogi od njih so tam izgubili življenje, je državna sekretarka v spremstvu veleposlanice in generalne konzulke položila venec in se s trenutkom tišine spomnila nanje. Naslednji tovrstni posvet bodo pripravili čez dve leti v okolici Stuttgarta.

V Mendozi v Argentini se danes začenja deveto Martinovanje, ki se bo v nedeljo zaključilo z 69. Slovenskim dnevom. V Argentini je v teh dneh duhovniški oktet Oremus iz Slovenije. Naslednji nastop bodo imeli v ponedeljek v cerkvi v Ramos Mejiji v Buenos Airesu. Poseben večer pa pripravljata Zedinjena Slovenija in Slovenska kulturna akcija, ki letos praznuje 70-letnico delovanja. Slovenija in slovenstvo danes bo naslov srečanja, na katerem bodo govorili: urednica tednika Nedelja, ki izhaja na avstrijskem Koroškem, Mateja Rihter, odgovorni urednik slovenskega katoliškega tednika Družina, Boštjan Debevec in urednica glasila Slovencev v Argentini, Svobodna Slovenija, Mariana Poznič. Prireditev bo prihodnji petek v Našem domu v San Justu.

V Železni Kapli je škof Jože Marketz včeraj daroval mašo zadušnico za Poldeta Zundra, ki je tam več kot 50 let je opravljal dušnopastirsko delo, bil je pobudnik raznih kulturnih in družbenih projektov na avstrijskem Koroškem in je „oče“ Mladinskega centra na Rebrci. Več kot štiri desetletja je s svojimi sodelavci oblikoval praznične radijske oddaje Slovenskega sporeda ORF. Naslednji ponedeljek bi praznoval svoj 82. življenjski jubilej. Za svoje izredno dragoceno delo na vseh področjih je prejel številne nagrade, mdr. leta 2009 Tischlerjevo nagrado in lani Slomškovo nagrado. Takrat je med drugim dejal …Včeraj se je v Železni Kapli na pogrebu Poldeta Zundra zbrala velika množica ljudi, ki so mu v slovo pri Mariji v Trnju zapeli tudi pesem Rož, Podjuna, Zila.

Izštekani so prinesli novo poslastico: skupni nastop štirih velikanov slovenske popularne muzike, stkan iz repertoarja vseh in izveden na zelo poseben način. Severa Gjurin, Dejan Lapanja, Vasko Atanasovski in Rudi Bučar so združili moči v čudovitem kvartetu Koncert Štirih.Zgodilo se je pred dobrim letom in pol. Po prireditvi v portoroškem Avditoriju so se v zaodrju znašli neprekosljiva pevka in avtorica Severa Gjurin, multiinstrumentalist, glasbeni producent in kantavtor Dejan Lapanja, pihalec in skladatelj Vasko Atanasovski ter vsestranski Rudi Bučar. "Severa si je izposodila mojo kitaro," pripoveduje Rudi. "Ko sem se čez čas vrnil, je še vedno igrala. Počasi smo se nakapljali in začelo se je dogajati." "Mene je najprej premamila zakuska, a ker tam nisem nikogar poznal, sem se hitro pobral nazaj v garderobo," nadaljuje Dejan. "Tam sem našel te ljudi, ki so veselo rajali in prepevali. Sprva mi ni bilo nič jasno. No, bili so moji ljudje in pridružil sem se." "Mislim, da sem igrala Rudijevo pesem Ti kakšnih dvajset minut," dodaja Severa. "Potem je Vasko potegnil saksofon in vzniknilo je vprašanje, katero gremo pa zdaj? Začeli smo izbirati pesmi drug drugega, kot bi se v trenutku stkale nekakšne avtorske vezi." Končalo se je nekaj ur kasneje... Naslednji korak je naredil Rudi: "Ni mi dalo miru... Kaj pa če bi res... Pisal sem Vasku, ali je njemu tudi kaj ostalo od sinoči, ali bi on tudi še kaj... Takoj je bil za. Poklicala sva Dejana in Severo, šli smo na kosilo in se dogovorili." Tako je nastal Koncert Štirih. V njem so združene pesmi iz repertoarja vseh, odigrane z dvema, včasih tremi kitarami, saksofonom ali flavto, odpete s krasnimi večglasji – in predvsem izvedene z neverjetnim občutkom. "Ni ostalo pri jam sessionu, veliko smo vadili, da smo pesmim dali dovršeno obliko," pripovedujejo. Ta oblika je precej drugačna od tiste, ki smo je vajeni. "Zasedba je precej unikatna in naše skladbe pridejo ven na nov način. Zvok je bogat in hkrati jasen. Verjetno se nihče ne bi spomnil, da lahko to naredimo, če se ne bi zgodilo spontano," pravi Vasko. "Muziki smo dali možnost, da se nekaj zgodi. Da nas ona nekam pripelje," dodaja Rudi. "Če ne pristopiš svobodno, nikamor zares ne prideš," meni Severa. "Zanimivo je, da tudi svoje skladbe v tej postavitvi dojemam čisto drugače. Vaje so lahkotne, igrive, prevevata jih tenkočutnost in nekakšna avtohtonost. To smo mi." Koncert Štirih so doslej na odru odigrali le dvakrat. Čast tretjega nastopa in medijske premiere je pripadla Izštekanim na Valu 202. Ki so velikanom na široko odprli vrata. Vam preostane le, da odprete ušesa. In srca. Seznam odigranih skladb: ŠaltinkaKadar sva samaSaj tudi sonce zaslepiEverything Is HistoryKakšni so takšniAli je še kaj prostora tam na juguTemni medSen znala jesVčasih vprašal bi te kajKaminCome To MeTiPastirče mladoGreva naprej Fotografije Alana Orliča TUKAJ. 

19 planincev invalidov - slepih, slabovidnih, gluhih, gibalno oviranih, nevrorazličnih in invalidov, ki se soočajo z dolgotrajnimi boleznimi - se je v ponedeljek, 29. julija povzpelo na 4.164 metrov visoki zahodni vrh Breithorna, ki se dviga na meji med Švico in Italijo. Naslednji dan so se iz koče Torino odpravili še na ledenik z razgledom na Mont Blanc in Velikanov zob. Več o tem dosežku in vtisih udeležencev, pa v prispevku Petre Medved.

Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Ana Bohte. Adriana Kuči, novinarka in pisateljica iz Sarajeva, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji, se v romanu Noč, ko je preplavala reko enako neizprosno, kot je v romanu Ime mi je Sarajevo opisovala vojno, loteva problematike intimnopartnerskega nasilja. Sara, priseljenka iz Bosne, in Gašper živita v slovenski provinci. Sara ni kaka mlada, neizkušena smrklja, ampak zrela, močna ženska sredi štiridesetih, s pisateljsko kariero, prijatelji in hčerko, ki je ves čas na njeni strani. Pa vendar se tudi po več letih in celo, ko spozna Alena, v katerega se zaljubi in ki ji ljubezen vrača, ne zna izvleči iz zastrupljenega odnosa. Vsakič znova je v njenih očeh ona tista, ki je kriva in bi lahko naredila drugače, ona je tista, ki bi Gašperju, se pravi nasilniku, lahko nekako pomagala, možgane ima sprane kot žrtve stockholmskega sindroma. Navezana je nanj zaradi lepe zgodovine – saj ni preprosto prekiniti stikov z nekom, s katerim si živel toliko let in ga povrhu vsega še ljubil –, pa še finančnih sredstev za osamosvojitev nima. V začaranem krogu se vrti praktično sama, saj je navzven vse videti v najlepšem redu. Prijateljice ji z nagovarjanjem, naj preprosto odide, niso v podporo, prav tako ne zgodbe zlorabljenih žensk iz skupine, ki se ji priključi, socialne delavke pa z naučenimi frazami samo še stopnjujejo njen v usodo vdani obup. Živimo pač v sistemu, ki ne zaščiti žrtve, in tudi najbližji podležejo igri nasilneža. Čeprav Sara ve, da ne živi ves čas življenja ustrahovane ženske, ki se nikakor ne more rešiti, ve tudi, da nobeno nasilje ni in ne sme biti sprejemljivo. “Tokrat je zadnjič,” sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. “Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil,” sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne? Na te Sarine besede naletimo precej na začetku romana Noč, ko je preplavala reko, v prvi tako imenovani Osmrtnici, datirani z marcem 2017. Kar šest let in sedem takšnih osmrtnic potrebuje Sara, da resnično obrne hrbet intimnopartnerskemu nasilju, da se zares odtrga od uničujočega Gašperja. Vsaka vrnitev je neke vrste osmrtnica, ker je "vsakič umrla, samo da navzven ni bilo ničesar videti," sedem pa jih je zato, ker naj bi se žrtev povprečno sedemkrat vrnila k nasilnežu, preden dokončno odide. Knjiga ima zanimivo strukturo, je nekakšna krpanka različnih ženskih zgodb, prijateljskih pogovorov, pisem, spraševanj o narodnostni in družinski pripadnosti … skoznje pa se kot rdeča nit nizajo opisi psihičnega in fizičnega mučenja, ki mu je bila Sara toliko časa izpostavljena. Osmrtnice nimajo časovnega sosledja, med sabo so pomešane, kot tudi drugi dogodki v romanu, kar je najprej moteče, a ob drugem branju zasije kot izvirna in inteligentna rešitev za krvavo resno tematiko. Čisto vseeno je, katero leto je, saj se glavna protagonistka kot začarana vedno znova, naprej in nazaj, vrača v past, ki je je vajena in je, kakor se grozno sliši, njen edini varni pristan. Celo ko se hoče moški, ki ga končno ljubi, pogovoriti z njo, molči. “Če se ne kaj spoznam, so to prepiri. To ni prepir. Zato ne vem, kaj naj.” Posrečeno umeščen je tudi lik umrle matere, ki se v ključnih trenutkih znajde ob Sari in jo spodbuja, naj že enkrat preplava to reko; njun dialog je pravzaprav Sarin monolog s sabo, s svojo podzavestjo. S kratkimi, jasnimi, udarnimi stavki Noč, ko je preplavala reko ni le dobro napisan roman, ampak gre bralec v njem skozi nekakšen ognjeni krst vsaj približnega razumevanja intimnopartnerskega nasilja. Podkrepljen z odlično spremno besedo doc. dr. Jasne Podreka, zakaj je tako težko preplavati to reko, odpre oči tudi tistim, ki ne segajo po priročnikih in strokovni literaturi in do zdaj o teh stvareh niso vedeli in prebrali kaj več, kot da “vsaka peta ženska pade po stopnicah”. Tudi to družbeno ozaveščanje je ena izmed odlik te knjige, saj smo mogoče tudi mi pozabili (ali pa se o tem nikoli nismo spraševali), kar je pozabila Sara. In bomo morda kaj naredili v to smer, zdaj, ko smo bili opomnjeni. Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha.

Tale žena je znala vse, saj je njena mama to vedno počela. Samo ni vedela, da lahko pride do kakšne nesreče, saj verjetno njena mama ni nikoli doživela kaj takega. K sreči je imela potrpežljivega in ljubečega moža. Pa se je obneslo? Prisluhni angleški pravljici Naslednjič bo bolje. Projekt Gutenberg, Še več angleških pravljic, zbral Jospeh Jacobs, 2020, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Zdravo. Uvodna epizoda 6. sezone je dolga, ker jo je napisal drug avtor, Eoin Colfer. Eion se prebere Owen. Izgovorjava nam še ne uspeva, je pa boljša kot izgovorjava imena Zaphod. Zaphod dvoglavi se sliši bolje kot Zejfod dvoglavi, pa pika. Pred epizodo obdelamo mobilnost, baterije, sončni mrk, Habsburžane, neustavljivi napredek, damo politikom idejo, ki je večja od NEK 2 (učinkovit javni prevoz) in ugotovimo, da v Pidžijevo vas nikoli ne bo pripeljal vlak. PO dolgi pavzi se spomnimo na nedoganljivo Bobovo voljo in še marsikaj. Kar se knjige tiče, preberemo zahvale. Potem nas zmotijo Whitesnake in že debatiramo o potovanjih in stvareh, ki jih ne potrebujemo, ki potujejo do nas. Še na drva in kurilno olje ne pozabimo preden priznamo, da smo tokrat zares pravi kavč komentatorji. Naslednjič naprej.

Jure in Anze o San Remu in dokumentarcu. Potem pa Jure ne neha govorit. Naslednjič bova krajša. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. Opazovalnica #097 Zapiski: Emma – APNEA (Official Video – Sanremo 2024) – YouTube Annalisa – Sinceramente (Official Video – Sanremo 2024) – YouTube John […]

Piše: Muanis Sinanović, bere Jure Franko. Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji. V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati. Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično. Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih. Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega. Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi. Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.

Bodi obveščen/a, ko novembra izide AIDEA knjiga: https://aidea.si/newsletter-knjiga ============================= Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje.  Teme DIALOGA 42: Novi iPhone Seminarji in Q&A Stresno obdobje Podkasti, vlogi in viralnost Seks z nadrejenim Gradbeni podvigi v Sloveniji YouTube ogledi Komunikacija s sledilci Najljubši dokumentarci in filmi David Beckham Jada Pinkett Smith & Jim Smith Jonah Hill in pogoji za partnerico Klemnove prigode v naravi Naslednji dialog bo LIVE

Naslednji javni razpis za mlade prevzemnike bo odprt v prvi polovici prihodnjega leta, ko naj bi zaradi spremenjenega strateškega načrta, mladim kmetom prinesel ugodnejše pogoje za kandidiranje. Je pa še vedno odprt komplementarni javni razpis za intervencijo Medgeneracijski prenos znanja, ki je nekakšno nadomestilo nekdaj znanega ukrepa Zgodnje upokojevanje kmetov. Pojasnjuje Marija Brodnik Lodewijk z direktorata za kmetistvo.

Uporabimo paradižnik, lahko tudi kakšnega, ki ni še zrel. Operemo ga in zmeljemo na mesoreznico ter obesimo v vrečko iz blaga, da se tekočina odcedi. Naslednji dan pa paprike očistimo in zmeljemo. V kozico damo paradižnik, papriko in zmleto čebulo. To naj se kuha približno dve uri. Nato posladkamo, solimo, prilijemo olje (2-3 dl). Vmes pokusimo, če je že kuhan in kakšen je okus. Po želji lahko dodamo tudi feferon. Na koncu dodamo še gorčico in nato nalagamo v vroče kozarčke, ki jih dobro zapremo

Poskusili smo v živo. Klavrno. Naslednjič pa zares! Otvoritvene etape Tour-a so poskrbele za presenečenja. Pozitivna in negativna. Kakor pač vzameš. Komaj 4. etape pa že toliko dogajanja... Prisluhni!

Piše: Nada Breznik Bereta Maja Moll in Jure Franko. Dve pesniški zbirki imam na pisalni mizi položeni eno vrh druge. Pozornost pritegujeta že po oblikovni plati. Privlačni sta, zanimivi že na prvi pogled. Vsaka posebej, še bolj pa v paru. Različni sta, pa tako podobni. Ena je nagrajeni pesniški prvenec Pina Pograjca Trgetanje, druga je deseta po vrsti pesniška zbirka Aleša Štegra Svet je vmes. Prva je asketsko črna, druga razkošno rdeča. Obe odlikujejo črne in rdeče ploskve in krogi na platnicah in med posameznimi cikli pesmi, črni v Trgetanju, rdeči v Svetu vmes. Pograjčeva poetika je odprta, neposredna, pripovedna, prvinska, mestoma tragična. Kot da bi Šteger nastopal v vlogi svetovalca mlademu avtorju v dveh pesmih v zadnjem ciklu svoje zbirke piše: »karkoli želi biti izrečeno, moraš izreči, a ne naravnost ..., da se izreče, a ne naravnost, ampak skozi nasprotje, kot rana, ki raste v odsevu druge rane ... karkoli napišeš ali ne, pojdi onkraj ... kot da bi šel, da bi se vrnil na isti kraj, toda z onkraj, drugačen, drug spremenjen ...« Lahko bi bil to dialog pesnikov dveh generacij, kot ga morebiti asociirajo barve in oblike obeh zbirk in citirani verzi, a je le naključen trk, ki ga Aleš Šteger v zbirki Svet je vmes širi še na ironičen razmislek o pesnikih različnih generacij, o pesniški ustvarjalnosti in pogledu avtorjev na svoje delo, kakor tudi na druge teme in dileme. Tudi Šteger je v nekaterih pesmih prozaičen, v drugih spet metaforičen in liričen, predvsem pa njegovo pesnjenje sega širše, na prostor splošnih filozofičnih bivanjskih vprašanj. Zaposluje ga zavedanje o neizogibnosti konca, smrti, kot tudi ponovni začetek v večnem krogotoku življenja. Tudi vse neoprijemljivo, neizrekljivo in sluteno, kar opiše v pesmi Nekaj. Spraševanja so v njegovih pesmih pogosta, prav tako dvomi, zato sprašuje tipajoče, pretrgano, misli so ponekod zgolj nastavljene, odprte ugibanjem ali različnim zaključkom, kot v pesmi zadnjega cikla Ali ne. V prvem ciklu pesmi z naslovom Smehljanje pesnikov se Šteger torej posveča prav njim, pesnikom. Kaj pomeni njihovo smehljanje in pomenljivo muzanje, kakšno moč ima, kakšno vizionarstvo jim je podarjeno, kakšen nem revolucionaren upor se lahko skriva v njem. Tudi kritično, samokritično in humorno se ozira na svoj stan in njegove predstavnike. Pa tudi spoštljivo, ko se v pesmi Ob smrti T. Š. pokloni pokojnemu Tomažu Šalamunu. Svojemu mestu, Ptuju, ki je zanj neskončen vir navdiha, je posvetil pesem Poetoviona Anno MMXIX. Naslednji cikel ima naslov Avtobiografija Č. V njem je po abecednem redu od a do ž nanizal drobne prebliske, male modre misli ali bistroumne nesmisle, v katerih se pravzaprav ves čas sprašuje o človeku. O človeku v dobrem in slabem, v ustvarjalnem in uničevalnem, prestrašenem in srečnem. In o človeku v razmerju z drugim. V ciklu Gora pred mano sta Sirakuza in Aleppo, so begunci, meje, splav in utopljenci, a pristneje zveni beg pred samim seboj v pesmi Proč od sebe. Toda pesnik ljubi vrnitve. Naučil se je izgubljati, a tudi priklicati izgubljeno. Tostran od onstran je zadnji cikel zbirke: »Tostran / Od onstran / Se pričenja, / Kar se je že / Dovršilo. / Dokler tega ne veš, / Je vse v redu. / In potem tudi.« V poeziji Aleša Štegra ne manjka razuma, ironičnosti, tudi rahločutnosti ne; kar ji umanjka, je strast, ki bi se v valovih prelila k bralcem in jih ponesla. Tukaj zataji razkošno rdeča barva na platnicah in v sredicah, katere žarenje ponazarja prav to, ogenj in strast. Zelo dobro pa je pesniško definiral umetni svet, ki je svet literature, ali pobeg skozi jezik, kot piše. Pesniki se trudijo z jezikom kar najbolje približati živim, pristnim občutjem, tistemu iracionalnemu, kar teži na površje, toda: „kar onemogoča to izrekanje, je izrekanje samo.“ Tudi jezik ni vsemogočen. Zato je svet nekje vmes.

Z jezikoslovko Nino Pahor analiziramo glasoslovje slovenskih narečij in krajevnih govorov. "Naslednjič, ko boste slišali nekoga reči Horica, se spomnite, da za govorca drugega narečja to učinkuje enako, ko nekdo reče Lublana. Dejstvo je, da obe značilnosti nista knjižni. Je pa Lublana bolje sprejeta, saj se je v osrednjeslovenski regiji uveljavilo nenapisano pravilo, da enačimo bolj pokrajinski govor s knjižno pogovornim, kar je seveda narobe." Nina Pahor

Kako obdržati motivacijo in disciplino, ko ne vidiš takojšnjih rezultatov? Tokrat s tabo delim nekaj misli o fokusu, ustvarjalnem času in o tem, kako s težkim srcem rečem “ne” marsikateri priložnosti. Naslednji teden pa prihaja ena mega epizoda. Se slišimo! — Prvo poglavje moje knjige: https://docs.google.com/document/d/1qsOOeIeIshm0qHeIX2B9vbKX-yxuy3kKPbgKoWKbm8o/edit?usp=sharing Spremljaj dnevne storyje na Instagramu: https://www.instagram.com/maja.voje/

Novica, da so v Ljubljani ulovili ruska vohuna, je pričakovano navdušila slovensko protiobveščevalno srenjo ter prav tako pričakovano razočarala rusko obveščevalno srenjo. V splošni javnosti na Slovenskem pa je novica kljub vsemu povzročila kar nekaj ugodja. Ker v preteklosti smo že ujeli nemško-francoski vlak, še pred tem smo za osamosvojitev ujeli pravi zgodovinski trenutek, tokrat pa smo prvič ujeli dva ruska vohuna. In da ne bomo dolgovezili, se posvetimo teoriji in praksi pogumnih naslednikov špiclja po imenu Bretschneider, ki je ujel nevaren protidržavni element po imenu Švejk, koj v uvodu legendarnega romana. Najprej in na začetku. Sova ni storila nič posebnega. Kristalno jasno je namreč, da argentinska državljana, ki se v Ljubljani ukvarjata s trgovino in preprodajo umetnin, ne moreta biti drugega kot ruska vohuna. Najprej zaradi tega, ker Argentinci, kljub odprtemu vabilu, ne prihajajo radi v Slovenijo, drugič pa zaradi tega, ker v Sloveniji umetnin ni ravno v izobilju. Tako jih je težko ali skoraj nemogoče tudi preprodajati. In mimogrede; ker so strokovnjaki za vohune in vohunstvo ugotovili, da gre pri ljubljanski vohunski celici za t. i. »speča vohuna«, ki dolga leta živijo povsem normalno življenje, nato pa na poziv iz Moskve začnejo izvajati svoje vohunske rabote, se je v Sloveniji v zadnjih nekaj dneh nenormalno povečalo oprezanje za spuščenimi roletami, ali kot se pravilno zapiše – navojnicami. Kajti nenadoma je vsak, ki spi prek nočnih gabaritov, določenih za spanje, postal znotraj vedno čuječe sosedske folklore sumljiv. Čeprav je vohunjenje častitljiva obrt, verjetno druga najstarejša na svetu, je še vedno zavito v šal skrivnosti. Ampak kljub vsemu se zdi skrajno nenavadno, da smo na Slovenskem ujeti zakonski par, ki je menda vohunil za Rusijo, tako brezsramno razkrinkali. Mediji so razkrili njuni imeni, naslov in ime podjetja ter še ostale osebne podatke, ki bi se za javno objavo zdeli občutljivi že, če bi šlo za navadnega državljana, kaj šele vohuna. Kajti treba je vedeti; vohuni so plašni kot srne … In če bodo izvedeli, da v Sloveniji na pranger javno privezujemo njihove osebne podatke, se nas bodo začeli izogibati v velikem loku. In s čim se bomo hvalili, ko bo zmanjkalo tujih vohunov, da bi jih ujeli? Naslednji razdelek je bolj teoretično-organizacijske narave, namreč: "Za kom ali za čim sta ruska vohuna vohljala?" Vemo, da sta imela v Sloveniji bazo, vohuniti pa sta hodila v tujino! Se pravi, da sta Slovenijo uporabljala samo kot pretvezo. Kar je praksa, ki jo uporabljajo tudi domači politiki in tajkuni, ki se nerodno rimajo z vohuni. Nekaj bleska prijetju odvzema dejstvo, da je danes vohunjenje sorazmerno enostaven posel. Državljani vse in še več o sebi povemo na družabnih omrežjih. Švejk današnjih dni bi se lahko v miru posvečal svojemu vrčku, policijski uradnik Bretschneider pa bi sedel na toplem v svoji pisarni in bi iz Švejkovih družabnih profilov izvedel več, kot je izvedel tako, da je v gostilni vlekel na ušesa. Morebiti bi se mu celo posvetilo, da je Švejk notorični bebec; čeprav, resnici na ljubo, na družabnih omrežjih ni najlažje prepoznati, kdo to je in kdo to ni. Povsem druga zgodba pa je, če sta podjetna Argentinca vohunila za državo. Kajti – tako smo vzgojeni – država naj bi bila povsem transparentna in z javnimi občili, tiskovnimi konferencami in visoko načelnostjo državnih uslužbencev kot tudi izvoljenih politikov in možnost, da bi mečkali za našimi hrbti, praktično ne obstaja. Aktivnosti, povezane z ukrajinsko vojno, ki so ruska vohuna, rajtamo, najbolj zanimale, so v Evropi vodene tako transparentno, da skoraj ni materiala za vohunjenje in oba trgovca z umetninami sta v jedrno Evropo hodila bolj na šoping kot na neko resno vohunjenje. A kljub vsemu, in to je temelj vsakega dobrega vohunskega zapleta, morebiti le ni tako. Morebiti pa je za velikim spopadom velesil, ko v mesoreznico že kdo več katerič v evropski zgodovini ponovno padajo bataljoni mladih fantov, le agenda, ki javnosti ni povsem jasna. Morebiti zahodne elite le ne povedo vsega ubogi raji in morebiti je v njihovih tako interesih kot tudi akcijah dovolj prikritega, da vzhodne elite pošiljajo človeške šnavcerje v Ljubljano malo dremat in malo trgovat s slovensko malarijo. Dokler pa tega ne ugotovimo, v skladu s prirojeno slovensko paranojo le poglejte okoli sebe, če morebiti ne opazite kakšnega vohuna. Spoznati se jih da po zalizcih, sončnih očalih, velikem spolnem apetitu in najnovejšim platnom slovenskega umetnika srednje generacije pod pazduho.

Podati zadovoljiv odgovor na vprašanje zla v svetu je najtežja naloga. Toda mi, ne pa Bog, kreiramo gospodarsko, politično in družbeno krivico, napovedujemo vojne z nuklearno fuzijo, zlorabljamo otroke, izvajamo posilstva, povzročamo lakote in povečujemo ozonsko luknjo. Planet smo pripeljali do točke, ki jo imenujem geocid, tako kot poznamo suicid, genocid, herbicid … Pred našimi očmi se dogaja ekološki kriminal in ni pošteno, da zanj krivimo Boga kot dežurnega krivca.Naslednji vzrok trpljenja so naravne katastrofe, kot so poplave, potresi, vulkani …, za katere kot posamezniki nismo neposredno odgovorni. Prav tako nimamo vpliva na rojstva otrok s prirojenimi hibami in na bolezni. Ateizem rešuje problem trpljenja z zanikanjem Boga, vendar s tem ne reši vprašanja samega trpljenja. Zgodi se še huje, kajti če ne obstaja inteligentni Stvarnik, so svet ustvarile nezavedne neosebne sile, slepi slučaj ali muhasta usoda, kar problem trpljenja le še poslabša. Tako nam preostane najboljši odgovor, ki pravi, da nam Stvarnik ni odvzel stvarne svobode odločanja. Računalnik ne more narediti moralne odločitve. Ne moremo ga okriviti za napačne odločitve niti se zanje ne čuti krivega. Ne more nas prositi za odpuščanje niti nas ne more ljubiti. Trpljenje ima veliko različnih obrazov. Pisec Malega princa Antoine de Saint-Exupéry se sprašuje: »Ali sploh obstaja stvar, zaradi katere ni treba trpeti?« Sveto pismo ne daje neposrednega odgovora, ki bi v svetu zla in trpljenja zadovoljil naš intelekt, lahko pa poteši potrebe našega srca, saj je najhujše trpljenje to, če ne znamo več ljubiti (Dostojevski). Iz Svetega pisma izvemo, da je Bog vnaprej razpel varno mrežo pod nami, da ne bi popadali v brezno pogube. Bog vse ureja in vse usmerja h končnemu dobremu. Predvidel je rešitev človeštva in sveta ter pravično poslednjo sodbo. Do takrat se spopadamo z navidezno srečo hudobnih, kot se je nekoč spraševal Asáf, dokler ni spoznal njihovega pravega konca, rekoč: »Jaz pa – moje noge so se skoraj spotaknile, moji koraki so malodane spodrsnili … Torej sem zaman prečistil svoje srce in si v nedolžnosti umival roke. Saj sem bil pretepan ves dan, vsako jutro me je zadela kazen … Ko sem premišljeval, da bi to spoznal, je bila v mojih očeh muka, dokler nisem prispel do Božjega svetišča, spoznal njihovega konca.« (Psalm 73,2.13–17)

Večina podjetij bo od danes lažje dihala. Cene elektrike so namreč od danes regulirane tudi za velike poslovne odjemalce. Naslednji korak bo sprejetje zakonskih rešitev s shemo subvencioniranja elektrike in plina za leto 2023. Druge teme: - Po neuspešnih pogajanjih s Fidesom vlada danes nadaljuje pogajanja s sindikati zdravstva in socialnega varstva; dogovor bi pomenil tudi zvišanje plač za zdravnike in zobozdravnike - Svet za nacionalno varnost na prvi seji v tem mandatu o varnostnih vidikih vojne v Ukrajini, zunanji ministri članic Nata v skupni izjavi za okrepitev pomoči Kijevu - Vodji skrajne oborožene skupine Varuhi prisege zaradi vdora v ameriški Kapitol kriva kovanja prevratniške zarote

Morda kdo trpi in se počuti kot ptica, ki pešači, namesto da bi letela, ter se obtožuje, a za trpljenje nismo vedno sami krivi. Trpljenje nas največkrat doleti. Svetopisemski trpeči Job, tudi če bi šlo za umišljenega junaka, je vsem ljudem najbližji človek vseh časov. Pove nam tudi, da Bog tako naše govorjenje sprejema in razume. V tej paraboli judovske modrosti o človeškem trpljenju je Bog slábo obrnil v dobro. Job je dobil znatno več, kot je izgubil. Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov, učenec skrivnostnega in nedoumljivega Boga. Zgodilo se je, kar velja za ptico, ki se obrne proti vetru in mu kljubuje zato, da bi se mogla dvigniti više. Job je kapituliral pred Bogom, a ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu iz časa nacizma. Jobov krik je v vseh nas: »Bog, kaj hočeš od mene?« Biblična ikona Joba nam potrjuje, da želi Bog svojim ljubljencem najboljše na način, ki včasih vodi po poti bolečine. Tudi Božji Sin je šel na Kalvarijo, da bi v jutru vstajenja odrešil človeški rod. V trpljenju je izražena cena Božje ljubezni. Bog dopušča trpljenje v korist dobrega. V Talmudu je zapisano, da je modri rabin, ko so ga spraševali o smislu trpljenja, rekel: »Ko lončar konča delo in iz peči vzame lonce, njihovo kakovost preveri s kladivom; a udari samo tisti lonec, o katerem je prepričan.« Drži, vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. Dragi kamni nikoli ne izgubijo svoje oblike, tudi če so razbiti na najmanjše koščke. Ametist kljub udarcem s kladivom ohrani obliko šesterokotnega romboida. Bral sem o deklici, ki se je zelo bala vožnje skozi predore. Ko so morali iti skozi predor, je mižala in svoj obraz zakopala v mamino krilo: »Prosim, povejte mi, ko bomo prišli skozi.« Končno se je na neki vožnji ojunačila, na hitro odprla oči in jih spet takoj zaprla. Naslednjič se je opogumila in zavpila: »Mami, ugotovila sem, da ima predor na obeh straneh luči.« Trpeči Job, ki ga je Bog najbolj spoštoval, bi nam zaupal, da je edini razlog, zaradi katerega bi si zaželel vrniti se na svet, ta, da bi lahko še nekaj pretrpel za svojega Boga.

Dvoje pomembnih volitev sta se razpletli zelo tesno: v Braziliji je bil za predsednika države ponovno izvoljen Luiz Inacio Lula da Silva, v Izraelu pa se tesna zmaga na parlamentarnih volitvah obeta koaliciji nekdanjega premierja Benjamina Netanjahuja. Naslednji teden pa bodo delne volitve za senat ZDA in izbiranje novih poslank in poslancev Predstavniškega doma. Tudi tam je dirka med demokrati in republikanci zelo tesna. Čez nekaj dni pa se v Egiptu začenja podnebna konferenca Združenih narodov.

Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: »Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveselimo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ...« Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vedno bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: »Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ...« Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. Za razliko od fitnesa ali druge rekreacije, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega.

Pridejo časi, ko si na ves glas navijem gospel. Tudi med hojo v hrib, saj priznam. Iz črnske duhovne glasbe, rojene iz preizkušenj in izživljanj nad temnopoltimi sužnji, veje veliko vere, veselja in notranje moči … V potu svojega obraza, pod udarci bičev na poljih in plantažah, so gojili upanje v svetlo prihodnost, čeprav so bili ves čas v nevarnosti in bližini smrti. V potu svojega obraza, ko grizem v strmino ali tipam za oprimki, sama gojim upanje v boljši svet in v boljši jaz. In razmišljam, kot razmišlja veliki Jean-Jacques Rousseau … "Zdi se, da se človek v naravi dvigne nad običajno bivanje smrtnikov. V dolini pušča vsa nizkotna čustva, njegova duša pa bolj ko se bliža eteričnim višinam, bolj sprejema vase njihovo nespremenljivo čistost. Polašča se nas resno občutje, vendar ne prehaja v otožnost: občutek miru, ki pa ni mehkobno trpen, nas prevzame, veseli smo svoje eksistence, mika nas misliti in čustvovati. Sila strasti pojenja: izgubljajo tisto ostro želo, zaradi katerega so tako bolestne, srce je le polno lahkotnega, prijetnega nemira. Na ta način srečno razpoloženje blaži trpljenje človeka in bolest spreminja v srečo." Seveda ni mogoče primerjati trpljenja sužnjev in “trpljenja” gornika. A kot so oni našli sredstvo zoper telesne in duševne bolečine v duhovni glasbi, ga sama iščem v svojem “gorniškem spiritualu”. Nad prepadi ni več vprašanja: "Zakaj? Kje je odgovor?" Odgovor je naslednji korak. Naslednji vdih. Naslednji izdih. Naslednji vrh. Življenje. Najmanj se bojim smrti, kadar najbolj ljubim življenje. Kot v gospelu. Slišiš in čutiš, kako sužnji poznajo in ljubijo življenje, ker poznajo nevarnost in bližino smrti. A ne objokujejo krivic. Ne objokujejo trpljenja. Iščejo luč in se s pesmijo dvigajo nad okove vsakdana. Te vrste bolezni, obtoževanja krivic, tudi gore ne zdravijo. Če vanje prihajam s takim namenom, vidim le njihovo hladno obličje. Če prihajam s praznim srcem, bom s praznim srcem odšla. Kadar pa v naročju gora iščem lepoto, vero, moč in dejanja, najdem moč volje, davno zamrle nagone, sile in čute … Življenje. Najdem svoj “gospel”. In “Oh, happy day!”, ni me več strah, da sem samo “drobec sončnega prahu, sestavljen iz senc in svetlobe.”

Naslednji teden se bo v Münchnu začelo veliko evropsko prvenstvo, ki bo na enem kraju, v Olimpijskem parku, predstavilo kar devet športnih panog. V našem petkovem popoldanskem Navalu predstavljamo priprave telovadcev in športnih plezalcev na izzive na Bavarskem.

Potrebujemo: 1 jajce, 6 dag pšeničnega zdroba in 2-3 dag maščobe (maslo, margarina ali mast). Zmešamo z metlico ali mikserjem: najprej umešamo maslo, da postane kremasto, ne pa trdo. Nato se doda jajce in na koncu rahlo umešamo zdrob. Nato naj testo malo počaka, zajemamo z žlico in zakuhamo v vrelo juho. Pokrijemo in naj počasi vrejo 10-15 minut. Lahko jih skuha za dva dni, in kuhane preloži v drugo posodo in čim prej da na hladno. Naslednji dan pa samo dobro pregreje juho.

Priljubljena logična igra sudoku nas zabava in umsko bistri. Dostop do nje je preprost. Mrežo njenih 81 celic iščemo v dnevnikih, tednikih, časopisih, igramo jo prek spleta. Uganka je sestavljena tako, da jo lahko reši vsak. Težava pri Rubikovi kocki je razočaranje zaradi neuspeha. Pri sudokuju pa imamo stopnje težavnosti in sami izberemo stopnjo, ki smo ji kos. Tako kot druge uganke sudoku spodbuja živčne celice. Razreševanje umskih iger ohranja prožnost uma, saj z njimi izboljšujemo spretnosti, kot so spomin, branje in pisanje. Reševanje uganke in prepričanje, da je ta rešljiva, pomenita izziv in spodbudo k reševanju. Prizadevanje za rešitev in dober izid nas nagradita z »zmagovalnim učinkom«, ki utrjuje samozavest. Dobro spodbudi dobro. Morda je to, kar nekateri imenujejo karma. In res. Zakon karme se nanaša na vse, kar obstaja – na misli, besede, dejanja. Marsikaj je posledica naših preteklih dejanj. Tudi krščanstvo je naravnano k tej pozitivni miselnosti in vedno nagovarja k dobremu. Sam rad rešujem sudokuje. Posebno zvečer, ko je vse bolj ali manj nared, se prepustim razvedrilu in sredi reševanja me zaziba v spanec. Redko kdaj rešim sudoku v celoti, a to sploh ni pomembno. Naslednji dan nerešeno uganko z lahkoto končam. Sprva me je igra zasvajala, potem sem našel način, kako si jo privoščiti brez nevšečnih posledic. Predvsem da mi ob pogrezanju v spanec številke ne poplesavajo še dolgo v noč … Ko se širše zazrem v vsakdanjost, opažam, da pravi sudoku poteka povsem drugje ali pa kar povsod. Tu že ne gre več za igro, tudi za razvedrilo ne. Lahko ima devet različnih številk v vodoravni črti in devet v navpični, vendar v tem pravem življenjskem sudokuju število polj niha. Lahko jih ima manj ali precej več. A za skladnost kombinacij mora vsaka številka biti na mestu, sicer se vse podre in je treba začeti znova ali popravljati od tam, kjer si ga polomil. Kar pa je vedno neprijetno. V življenjskem sudokuju pa ne gre za števila, gre za partnerja, prijatelje, sinove, sorodnike, znance, se pravi za ljudi. Tudi sam si eden izmed členov, kot posameznik in vse, kar sodi zraven – obveznosti do družbe, države, do svojega lastnega videza in ugleda; pri tem je treba upoštevati bonton, prepričanja, osebni slog, razvade, nagnjenosti, strahove, materialne možnosti in še kaj. Vse to v kombinaciji z medsebojnimi odnosi v družini, v partnerstvu, s sosedi, v službi, s sorodniki in prijatelji. Za povrh rešitve niso matematične, včasih jih je celo več. Nerešene kombinacije ustvarijo nove vzporedne sudokuje. Res zahteven izziv, pri katerem zagotovo veš, da boš doživel poraze, verjameš pa v končni uspeh. Žal (ali pač ne) ne morem izbirati stopenj življenjske težavnosti, vemo pa, da so skrbi, težave in pomanjkanja stalni sestavni del človeškega življenja. Ključ je najbrž v zaupanju, da je tak življenjski sudoku rešljiv, kar pomeni velik izziv in je dobra spodbuda za njegovo reševanje. So dnevi, ko se zbudim z neumornim upanjem, da je lepo življenje na dosegu roke. Takrat se nasmehnem in rečem: Dober dan ti želim!

Ob ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije.Samonanašalna kritika elitističnega sveta umetnostiOb ogledu filma Tekmeca se težko ognemo vzporednicam s švedskim Kvadratom, ki je pred leti požel navdušenje s svojo kritiko elitističnega sveta umetnosti. Tekmeca je še bolj samonanašalen, saj se loti same filmske industrije. Zgodba se začne z dolgim prizorom, v katerem osemdesetletni milijonar razmišlja o banalnosti svojega življenja. Ljudje ga poznajo zaradi bogastva, vendar ga ne cenijo. Vse kaže na to, da se bo zamislil nad praznino zasledovanja dobička ter se skušal domisliti kakšnega družbeno odgovornega projekta; vendar mu potem na misel padeta samo most, ki bi nosil njegovo ime ter – film, ki bi ga produciral. Uvod, ki tudi estetsko napove potek filma, polnega pravilnih razmerij, globokih planov in čistih linij, s to suho in trpko humorno izpeljavo predstavlja prvi korak k rušitvi vseh mogočih mitov o umetniškem filmu. Naslednji korak našega poslovneža (Jose Luiz Gomez) je, da poišče razvpito umetniško režiserko (Penelope Cruz), ki bi uresničila njegovo željo posneti film po romanu nobelovega nagrajenca. Ko se projektu pridružita še osebnostno, nazorsko in profesionalno zelo različna igralca (Oscar Martinez, Antonio Banderas), je stvar zaokrožena in se zgolj stopnjuje do katastrofalnega velikega finala. Tekmeca nam plast za plastjo razkrivata sloje egoizma in samozagledanosti, ki se skrivajo še za tako velikimi ideali in umetniškimi dosežki. Korak za korakom ruši predstave o umetnosti kot področju čistega in svetega. Ego vedno premaga racionalnizirana, zavestna dejanja. Tako denimo igralec, ki meni, da so oskarji cirkus, nevreden svetosti njegovega poklica, pred ogledalom vadi govor, v katerem bo požel slavo z zavrnitvijo nagrade … Njegov ponos na nagrado, ki so mu jo izdelali učenci s posebnimi potrebami, služi samopotrjevanju podobe etičnega posameznika. Pri tem razčesavanju film ponekod zapade v klišeje; prodornim domislicam se pridružijo prežvečene šale, hladna estetika, ki sicer poudarja antisocialnost celotnega položaja, pa se drugič zdi sama sebi namen. Danes je biti samoironičen skoraj že pogoj za doseganje uspehov. Z distanco do svojih lastnih prepričanj jih je najlažje tudi uveljaviti. Tako se film Tekmeca s kritiko pretencioznosti filmskih umetnikov stalno giblje na robu tega, da sam zdrsne v pretencioznost. Vendarle pa trenutki prodornega uvida, izbrušenost filmskega jezika, dobre igralske predstave latino all-star zasedbe, predvsem pa izjemne Penelope Cruz, na čelu z zelo domiselnim in večplastnim koncem, pripomorejo k prav dobri filmski izkušnji.

Dobro jih je pripraviti že zvečer, jih posoliti in z dlanjo potolčemo, pokapljamo z olivnim oljem ter naložimo in shranimo v shrambi ali hladilniku. Naslednji dan jih paniramo (moka in jajce ter po želji drobtine) ter na hitro ocvremo. Počakajo naj na toplem, a ne hermetično zaprti.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.Zanimiv in konsistenten film z izpiljenim prepletom akcijskega okvira in umetniškega pristopaSevernjak je vikinška maščevalka, kot je še ni bilo. Režiser Robert Eggers se po zgodovinskih trilerjih Čarovnica in Svetilnik, ki sta bila postavljena v Novo Anglijo 17. in 19. stoletja, podaja v 9. stoletje v Evropi in predstavlja novo interpretacijo skandinavske legende o Amlethu. Ta je bila tudi predloga za Shakespearjevega Hamleta, vendar ima film s slovito tragedijo danskega princa skupnih le nekaj zgodbenih okvirov. Amleth je v otroštvu priča, kako mu stric umori očeta in prevzame njegovo ženo in krono. Amleth zbeži in si ob tem ponavlja maščevalno mantro, ki postane njegov kredo. Naslednjič ga vidimo odraslega, kako kot vikinški berserker sodeluje pri vpadu v rusko naselbino in brutalnem pokolu njenih prebivalcev. Ko ga duh opomni na zavezo, se odpravi v stričevo kraljestvo na Islandijo, kamor se vtihotapi kot suženj in začne metodično izvajati svoj surovi načrt. Tok dogajanja je veliko neposrednejši kot pri Shakespearju ali izvirni legendi, saj filmskega Amletha usmerjajo mitološke sile in tako ni prostora za melanholijo ali dvom glede stričeve krivde, temveč je fokus na prepletu pretkanosti in sile, s katero izvaja svoj načrt. Pri Severnjaku ne gre brez omembe vizualne podobe in prikaza nasilja, saj je eden najsurovejših in najbolj živalsko instinktivnih filmov, kar jih je prišlo v kino. Režiser Eggers pri bitkah in dvobojih uporablja zelo stilizirane pristope z mnogimi do podrobnosti koreografiranimi dolgimi kadri, polnimi klanja in pohabljanja. Akcija se pogosto dogaja na celotnem vidnem polju, tako da vizualno-zvočna podoba preplavi gledalčeve čute, a se lahko ta po začetni zgroženosti bolje osredini na umirjen tempo kontemplativnih, mitoloških ali romantičnih prizorov, ki sledijo. Upodobitev nasilja je del zgodovinskega in religioznega konteksta zgodbe in legende, tako kot podobe narave in običajev, ki jih vidimo v filmu. Pri tem se ne moremo izogniti primerjavi s Kristusovim pasijonom iz leta 2004, ki je doslej veljal za najbolj krvav film, ki ni grozljivka. V obeh primerih je surovost del prikaza junakovega doživetja, ki ponazori razliko med njegovim in našim svetom ter nam ob pomoči šoka videnega poda vpogled v ta drugi svet. Kljub nekaterim fabulativnim spodrsljajem v tretjem dejanju je Severnjak eden najzanimivejših in najbolj konsistentnih filmov leta, izpiljen preplet akcijskega okvira in umetniškega pristopa, ki gledalca do temeljev pretrese.

Vzamemo kare oz. hrbtni del mesa. Okusno je, če zrezke narežemo zvečer, jih z dlanjo potolčemo, začinimo s soljo in poprom, pokapljamo z olivnim oljem in nalagamo enega čez drugega. Pokrijemo in damo na hladno. Naslednji dan jih paniramo (moka, jajce, drobtine ali moka in jajce) in damo v vroče olje. Ocvremo jih pokrito in umirjeno. Naložimo jih na pekač in deloma pokrijemo.

V naši državi 7. marca obeležujemo Dan pomorstva. Na ta dan je bila leta 1991 sprejeta resolucija o pomorski usmeritvi Slovenije. Posebne slovesnosti tudi letos zaradi epidemije covida ne bo, a na Upravi za pomorstvo izpostavljajo, da so lani z novim centrom za nadzor prometa in reševanja pomembno izboljšali varnost pomorskega prometa v našem morju. Naslednji korak bo vključitev naše države v mednarodni sistem vts, ki zagotavlja celovit nadzor plovbe. Kakšno pa je bilo zadnje leto za pomorščake? So se razmere zaradi omejitev že izboljšale? In kakšne so novosti na področju izobraževanja za pomorske poklice. Kaj pa vojna v Ukrajini? Bo njen vpliv čutiti tudi v pomorstvu? O vsem tem govorimo v tokratni oddaji.

Pravijo, da večina bolezni današnje dobe izvira iz tega, česar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč, preveč, preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno reagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A po navadi je to takrat, ko si ne moremo privoščiti. Naslednji dan bo na sporedu nekaj pomembnega. Prisilimo telo, da zdrži. Dokler tako močno ne zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako je tudi v našem življenju, ko se začne vse sesuvati, ko začne vse razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo ustvarili čas, v katerem imamo spet – in si celo želimo – preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, tako da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivde … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se začnejo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.

Nastopanje na odru, pred kamerami in mikrofoni, so ji bili položeni v zibelko. Njena mama in oče sta namreč aktivna v medijih in njuna edinka je šla po tej poti že v rosnem otroštvu. V domači Novi Gorici se je kot osnovnošolka pridružila Amaterskemu mladinskemu odru in poti nazaj ni bilo več. Naslednji korak je bil študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo, kjer je lani opravila magisterij. Enega prvih poklicnih vrhuncev je dramska igralka Anuša Kodelja doživela na letošnjem Festivalu slovenskega filma, kjer je prejela nagrado za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko. Anušo, ki so jo številni spoznali predvsem po vlogi Tanje v televizijski seriji Najini mostovi, je na nočni klepet povabil Sandi Škvarč.

Nastopanje na odru, pred kamerami in mikrofoni, so ji bili položeni v zibelko. Njena mama in oče sta namreč aktivna v medijih in njuna edinka je šla po tej poti že v rosnem otroštvu. V domači Novi Gorici se je kot osnovnošolka pridružila Amaterskemu mladinskemu odru in poti nazaj ni bilo več. Naslednji korak je bil študij na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo, kjer je lani opravila magisterij. Enega prvih poklicnih vrhuncev je dramska igralka Anuša Kodelja doživela na letošnjem Festivalu slovenskega filma, kjer je prejela nagrado za najboljšo stransko žensko vlogo v filmu Prasica, slabšalni izraz za žensko. Anušo, ki so jo številni spoznali predvsem po vlogi Tanje v televizijski seriji Najini mostovi, je pred mikrofon povabil Sandi Škvarč.

Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal, nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postregel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: "Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljujemo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo ..." Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vse bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: "Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne ..." Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. V primerjavi s fitnesom ali drugimi rekreacijami, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo v službi dobrega.

Naslednji teden z Anžetom Vojetom praznujeva 9. obletnico poroke. Ob tej priložnosti sva vas želela povabiti na sproščen pogovor na naš balkon v Istri. Razkrila sva nekaj rutin, ki naju povezujejo kot par, kako usklajujeva dve intenzivni karieri in zakon, ter kaj misliva, da je skrivnost srečnega zakona. Uživajte v druženju z nama v najbolj romantični epizodi leta.

Uspehi v vesolju, prvenstvo na področju superračunalnikov in kvantnih komunikacij; kitajska prizadevanja, da se prebijejo v svetovni znanstveni vrh, kažejo rezultate. Skozi vso zgodovino so nova spoznanja, novi uvidi v človeka, naravo, svet okoli nas poganjali razvoj v nove smeri. Prav na krilih novega znanja in strateške prednosti, ki jo je ta vednost prinašala, se je gradila moč določenih mest, območij ali držav. Vedno znova se je potrjevalo, da je v znanju moč. A učinki aktivnega pridobivanja znanja se ne pokažejo nemudoma, ampak pogosto s kar občutnim zamikom. Zato pa lahko prav skozi odnos do znanosti zelo dobro razbiramo trende, kje se bosta moč in vpliv dolgoročno najbolj krepila. Kitajska nedvomno stavi na to karto in v tokratni Intelekti se bomo tako posvetili njenim znanstvenim in tehnološkim uspehom, ki v zadnjih letih postajajo vse nazornejši in ambicioznejši. V oddaji so sodelovali: astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, fizik dr. Andrej Filipčič z Inštituta Jožef Stefan in Univerze v Novi Gorici, sinologinja dr. Helena Motoh z Znanstvenoraziskovalnega središča Koper, fizik dr. Rok Žitko z Instituta "Jožef Stefan" in kozmologinja dr. Maruša Bradač s Kalifornijske univerze v Davisu. Foto: Pixabay/Piro4d

Iz Slovenije je bil viden delni sončev mrk, ki se je v Ljubljani začel ob 11.54, končal pa se bo ob 13.11. V sredini mrka ob 12.32 je bil viden tudi s prostim očesom. Sončni mrk nastane, kadar se Sonce, Luna in Zemlja navidezno poravnajo na premico, Luna pa je med Zemljo in Soncem in tako zastira svetlobo, ki s Sonca prihaja na Zemljo. Okoli 25 do 30 odstotkov mrkov je popolnih ? takrat Luna za opazovalce na ožjem območju, imenovanem območje popolnega mrka, za nekaj minut popolnoma zastre Sonce. Vsako leto je z Zemlje vidnih od dva do celo pet sončnih mrkov, ki so v večini vidni iz neposeljenih območij. Nazadnje je bil mrk v Sloveniji viden 20. marca 2015. Naslednji delni sončni mrk bo iz Slovenije mogoče videti 25. oktobra prihodnje leto. Takrat bo zaradi 36-odstotne pokritosti bolje opazen tudi s prostim očesom. Z astronom Maticem Smrekarjem iz Zavoda Z lahkoto se je o tem pogovarjala Cirila Štuber.

Strici x Društvo VTIS O programu VTIS Mentorstvo iz prve roke VTIS Mentorstvo je brezplačen program, namenjen članom Društva VTIS (ali tistim, ki bodo to še postali), ki iščejo smernice na poti do svojih ciljev in jim mentor/ica pri tem lahko pomaga. Prvi krog smo zaključili v mesecu februarju z 27 mentorskimi pari in prav toliko uspešnimi zgodbami. Naslednji rok za prijavo je konec meseca marca in sicer 31.3.2021. Program bo potekal 5 mesecev, od maja do septembra 2021. VTIS res ponuja raznolike mentorje, trenutno jih ima na voljo več kot 60 in več kot 80 mest za mentorirance. Nabor si lahko ogledate na naši spletni strani (https://www.drustvovtis.si/si/aktivnosti/mentorstvo). Govoril se s pobundico programo, dr. Aleksandro Pekošak, mentoriranci: - Urbanom Golobom (dijak Gimnazije Bežigrad), - Benjaminom Šafaričem (entrepreneur, ki vodi slaščičarno v Beogradu ter se ukvarja z Blockchainom), - Matejem Škerlepom (B.Sc. Finančna Matematika na FMF v Ljubljani, ki se odpravlja v tujino na M.Sc.), - Taro Zver (na M.Sc. Business Analytics v Amsterdamu), In mentorjema: - Sabino Carli (diplomatka in strokovnjakinja na področju mednarodnih odnosov z bogatimi mednarodnimi izkušnjami) in - Juretom Vrhuncem (vodilni inžernir za Jaguar Land Rover in še mnogo več). O njihovih izkušnjah pri prvem krogu programa VTIS mentorstvo.

Rojeni smo v svet, ki je pač tak, kakršen je. Z našim rojstvom se ni veliko spremenil. Preprosto nas je sprejel vase, takšne, kot pač smo. Zdi se, da se tudi z našo smrtjo ne bo veliko spremenil, preprosto bo trajal dalje brez nas. Le v vmesnem obdobju, tj. v času našega življenja, se nam zdi, da je neznansko veliko stvari v svetu odvisno od nas. Nenehno nekaj počnemo ali smo na preži, kaj počno drugi okrog nas. Ali pa pazimo na to, kako se počutimo, ali smo zdravi, ali ustrezamo svojim predstavam o sebi ipd. A če smo realistični, lahko ugotovimo, da pogosto nismo zadovoljni niti z rezultati svojih početij niti s samim seboj. Predvsem pa slepo sledimo nezavednim vzorcem vedenja, doživljanja in razmišljanja. Tako si verjetno številni zastavljamo vprašanje, zakaj se tako zelo trudimo s svetom okrog nas in s samim seboj, če smo vedno znova nesrečni ali nezadovoljni. Morda se sprašujemo, ali je mogoč kak drugačen tok stvari, ali lahko živimo drugače, kot po prevzetih nezavednih vzorcih uspeha ali neuspeha. Za začetek si poskusimo samo zamisliti možnost, da se na to, kar se dogaja okrog nas, ne odzovemo tako slepo. Prav tako si zamislimo, da se tudi na to, kar se dogaja z nami in v nas, ne odzovemo s priučenimi vzorci tega, kaj je treba storiti in čemu se izgoniti ipd. Raje si vzemimo čas za nekaj vdihov in izdihov in se skušajmo zavedati samih sebe tu in zdaj. Tedaj se nam bo morda posrečilo, da za hip zastanemo v svojih mislih, čustvih in odzivih, preusmerimo svoj pogled na svoje sizifovsko početje in se nam morda celo uspe zasmejati nad njim. Tako pridobimo neko minimalno distanco do običajnega sveta in do svoje običajne samopodobe. To je zelo pomemben korak v duhovnem osamosvajanju in globljem razumevanju samega sebe in sveta. Naslednji korak v tem duhovnem procesu je, da pridobimo novo bližino s samim seboj, vendar onkraj utečenih samopodob. Morda začutimo tudi novo bližino do drugih ljudi in živih bitij okrog sebe. Začutimo jih kot bitja, v katerih se pretaka eno življenje, kjer je vsak dogodek globoko povezan z drugimi dogodki, tako da je vsakdo odsev vseh drugih živih bitij okrog njega. Večina nas bo verjetno zastala nekje med prvim in drugim korakom, ampak pomembno je, da storimo prvega in vsaj zaslutimo drugega.

Naslednji dnevi bodo, kljub prazničnim sprostitvam in kljub božičnemu miru, izjemno napeti, saj se odvija partija političnega pokra, s tako visokimi stavami kot še nikoli doslej. Kakšne karte imajo nasprotniki, je sicer bolj ali manj jasno, nihče pa ne...Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Nov teden in znova jima prisluškujejo. Morda zato, ker se z enega izmed njegovih golf igrišč ekskluzivno javlja sam (zaenkrat še) predsednik ZDA? Tokrat sicer začneta z zares žalostno novico... Za večno se je poslovil stari dobri prijatelj... Gospod SLK. Zlobni jeziki so ga nekoč, že dolgo je tega, zmerjali celo s Peugeotom CC! Morda ste upali, da gre potem na bolje, a po pravici, gre nekako takole:

Pogled nazaj. V leto 2012. Na začetke, na take in onake dogodivščine. O tem, kako nastanejo zapiski za knjigo. Ko tole pišem pa... kako sem lahko pozabil na "čizkejk"? Jebemtiš. Naslednjič! Prisluhni.

Danes na hitro: ogromno o prestopih. 5 veličastnih o tem, kere ekipe Premier lige kaj rabijo, po istem kopitu pa nadaljujeva pol v fuzbal delu, kjer poveva tiste 3 prestope, ki so se v zadnjem tednu zgodili. Oziroma se še niso. Sam se bojo? NBA pa skor isto. Sam da še All star vštuliva zraven. Kdo je močnejši? Pomoje je neka med vzhodom in zahodom. Ni tak monotono, ko se sliši. Sliši se pa dobro, ker mama novo mašinerijo. Naslednji teden pa nekaj posebnega? Hint:

Ko slovenskemu nogometnemu prostoru zavladajo kisle kumarice, se spodobi, da se malce ozremo po (kmalu?) končani eri Olimpijine zgodovine. Okrepljeni s še enim zeleno-belim po srcu, nekdanjim PR-ovcem ljubega nam kluba, Tilnom Trotovškom, se na ploh vržemo v to retrospektivo in zafilozofiramo o razumevanju športne institucije in še čem.Poleg zgod in nezgod iz tega obdobja je vsak od prisotnih sestavil tudi naj enajsterico iz Mandarićeve ere. Vse podatke, imena in statistike je seveda priskrbel naš edini pokrovitelj, OptaŽabar (seveda ga lahko najdete na Facebooku, Twitterju in Instagramu). Naš izbor bomo objavili tudi na naših družabnoomrežnih kanalih, torej Facebooku, Twitterju in Instagramu. Seveda vas pozivamo, da nam na vseh kanalih sporočite tudi vašo naj postavo!Ker Tilen podrobno spremlja tudi hokejsko dogajanje, se malce posvetimo tudi HK Olimpija.Naslednjič retrospektivo nadaljujemo s spomini na dejanja in dogodke, ki so se nam v zadnjih letih najbolj vtisnili v spomin.Še to: ker je nekomu izmed nas ljub klub iz angleške PL tako zanič, da ni več smešno (ok, še vedno je smešno), v tej epizodi ni šal na račun Tottenhama. :PTilna lahko o čem povprašate na Twitterju, nas pa najdete na Facebooku, Twitterju in Instagramu! Stara zasedanja TD OFC najdete v vaši najljubši podkast aplikaciji in na Simplecast domovanju. Veseli bomo dobrih ocen v aplikacijah, zlasti tisti jabolčni, še bolj pa če boste vest o obstoju podkasta posredovali še komu, ki bi ga ta kanil zanimati. Hvala, ker nas poslušate!VESTI IZ ZEMLJECedevita OlimpijaEurocupV sredo, 11. 12. Ob 20:45 @ Nanterre 92 - Olimpija (11:30, 21:13, 26:22, 32:22)Video povzetek tekmeMiller-McIntyre 18 točk, 7 skokov, 2 podajABA ligaV nedeljo, 15.12. Ob 20:00 v Krka v Stožicah 72:56 (13:15, 27:16 18:15, 14:10)Video povzetek tekmePosnetek celotne tekmeHopkins 15 točk, 12 skokov, 1 podajaTELETEKSTCedevita OlimpijaEurocup: sreda, 18. 12. Ob 18:30 v Stožicah proti JoventutABA liga: sobota, 21. 12. Ob 17:00 v Tivoliju proti Mega BemaxHK SŽ OlimpijaAHL: torek, 17. 12. Ob 16:00 proti EC KAC II v CelovcuAHL: petek, 20. 12. Ob 19:00 proti Jesenicam na JesenicahAHL: sobota, 21. 12. Ob 19:30 proti Asiagu v Tivoliju

Žal nimamo glih realnih šans za Euro2020, sva se pa pri 5 veličastnih pogovarjala o tem kdo ma najbolj realne šanse, da domov odnese srebrno kupico. Naslednjič ko se slišimo, bo NBA sezona že v polnem teku. Komaj čakava. Edino pravilno se nama je zdelo, da se ozreva malo naprej in napoveva končnico ter svoja pričakovanja od ekip z nekaj malega konteksta, ki se bo skozi sezono razvijal. Pa Zion of the year, MVP in prvaki. Sva bla tudi vsak na svoji nogometni tekmi, tak da malo o tem. Tudi o Sloveniji. Poslušaj, deli, komentiraj. Ceniva na fulare.Se čujemo!00:00 - 5V (fuzbal)11:10 - NBA37:20 - Halftime show in nogomet43:10 - Fantazija

Na cvetno nedeljo, 30. marca 1947, je Janez Strašek v župniji Ozalj na Hrvaškem opravil jutranjo sv. mašo, nato pa bi moral imeti v Sveticah pozno mašo, t.i. »poldanco«. Ljudje so ga čakali, a ga ni bilo. Naslednji dan so ga našli ubitega v gozdu in pokritega z listjem. Ustreljen je bil z lovsko puško.

Derbiiiiii! Prvi, ja, že v juliju! Se je kar malo poznalo, ne samo na obisku, ampak derbi bo pač vedno derbi. In tudi ta je bil. Ni imel golov, je pa imel gospoda na fotografiji. Khm. Matej Jug. Škoda, da je tako hitro izključil Vitalijsa Maksimenka. Bi imeli več od fuzbala najbrž. Ampak tudi tako ga imamo radi. Fuzbal, da ne bo pomote. Gosta tokrat ni, lahko pa slišite solažo Safeta Hadžića, kasneje na ritem kitari tudi Darko Milanič. Aja, pa Bravo je zmagal! Ja! In tako evropski smo, da Domžale žal še niso igrale z Muro. Žiga obljublja redni kotiček septembra. P.S. Naslednji teden smo malo sem in tja, javimo, kdaj bo Ofsajd! ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko aktivno podprete na urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala! *** OFSAJDI • PLTS • 19/20*** 11 - Bravo 8 - Aluminij 8 - Maribor 7 - Rudar 7 - Triglav 5 - Celje 4 - Mura* 3 - CTB Sežana 2 - Olimpija 1 - Domžale*

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.

Medtem ko je večina uživala v, za oktober in november, nadpovprečno visokih temperaturah, so se slovenski žičničarji živčno prestopali in pogledovali v nebo, upajoč vsaj na ohladitve, če že ne na prvo pošiljko snega. Naslednji teden naj bi ponekod že lahko prižgali snežne topove, vsaj v začetku decembra pa odprli večino smučišč, ki pa samo z zimsko sezono ne morejo več dostojno živeti, kaj šele vlagati v nove naprave. Tudi o tem, kako je za gorske centre pomembna poletna sezona, je v Reakciji razmišljal Aleš Smrekar.

Naslednji teden na naši šoli organiziramo tradicinalne Miklošileve dneve, ki jih predstavlja glavna koordinatorica prof. Irena Štuhec. S perspektivnim športnikom pa je potekal pogovor o uspešnem usklajevanju šolskih in obšolskih obveznostih.

Saga Remškar, part 1. :D E8 je bolj tehnično obarvana in z zelo moderno tematiko: umetno inteligenco! Ajda je na prvi stopnji študirala matematiko in pravi, da se je kar malo zgubila, ker ni točno vedela, kaj naj s tem znanjem matematike počne. Pogosto slišimo nekaj v tem stilu: "Študiraj matematiko, s tem znanjem lahko delaš kar želiš!". Ajda je po nekem spletu naklučji in vmešanju njenega strica odkrila umetno inteligenco. - Ali je študij matematike dobra osnova za uspeh na področju umetne inteligence? - Študij matematike je na Edinburghu zelo fleksibilen in ti pušča svobodo. Kaj točno to pomeni in kaj ti to lahko prinese? - Kako U of Edinburgh skrbi za Ajdine športne podvige v plezanju in jo pri tem podpira? - Prijava in kaj je pomembno! - Kako je Ajda doživljala odhod od doma in od prijateljev. Zakaj to ni tako hudo, kot se sliši? Vse in še več v 8. epizodi! Naslednjič pa 2. del Sage Remškar, z Ajdino sestro Mašo, ki študira "Psychology with Sport & Exercise Science" na univerzi Exeter, prav tako v Veliki Britaniji! Stay tuned! #striciiztujine

Luka Marčetić je igralec, režiser in scenarist. Verjetno ga prepoznaš po nekaterih bolj znanih slovenskih nadaljevankah Dan ljubezni, V dvoje ali pa po filmu Pr’Hostar, ki je leta 2017 doživel velik uspeh na slovenski filmski sceni. Pogovarjala sva se o njegovi karieri in poslovnem vidiku filmskega sveta. Nekatere izmed tem, ki sva jih načela so: kakšni so proračuni slovenskih serij in filmov (in ali se s tem da preživeti), koliko se da v Slovenji zaslužiti z uspešnim filmom kot je Pr’Hostar in kako Luka išče ravnotežje med kvaliteto in hitrostjo.   Časovnica 1:50 Od kod igralsko režiserske ambicije Luke Marčetića? 14:15 Kakšne so prednosti in slabosti tega, da Luka ni obiskoval AGRFT-ja? 18:50 Ali se je boljše specializirati ali obvladati več reči povprečno? 23:25 Kako se odločiti za naslednji korak po velikem uspehu (npr. Pr’Hostar) 27:25 Kako s svojo serijo priti na Netflix in ali se to splača? 36:20 Kakšni so proračuni filmskih serij? 38:30 Ali je “netflix-izacija” dobra za avtorje? 43:25 Kakšen je poslovni dogovor pri predvajanju filma v kinematografih? 54:05 Zakaj Luka še vedno vztraja v Sloveniji navkljub majhnosti trga? 57:00 Kaj je Patreon in kakšen je bil Lukejev eksperiment in koliko smo Slovenci pripravljeni plačati avtorske vsebine? 1:08:00 Kako najti ravnotežje med ponujanjem vsebine zastonj (za dosego čim večjega občinstva) in med monetizacijo vsebine? 1:10:40 Pomembnost pravega trenutka v svetu filma 1:18:15 Kdaj je nekaj (poslovna ideja, film, knjiga) dovolj dobro, da to pokažemo javnosti? 1:25:00 Kakšen nasvet bi Luka dal sam sebi pri petindvajsetih letih? 1:28:00 Naslednji projekti Luke

Vedeti, kako sestaviti dober marketinški brief, je nuja za vsakega marketinškega strokovnjaka. Je osnova vsakega marketinškega projekta, ki zajema koordinacijo vse od izhodišč pa do realizacije. Kot prvo, je najpomembnejše, da se natančno predstavi ozadje podjetja, produkta oz. znamke in se s tem oriše širša slika klientovega poslovanja. Naslednji korak je jasna opredelitev širših in specifičnih ciljev in osredotočenje na ciljno skupino, ki jo tudi dobro poznate. Vse to omogoča oziroma je predpogoj, da se zasnuje kampanja, kjer je fokus na ključnem sporočilu, pravilih komuniciranja in ustreznih kanalih. Nenazadnje pa morate imeti v mislih zastavljen proračun in časovni okvir. V dvanajsti oddaji POINT OUT Weekly torej govorimo o tem, kako pripraviti marketinški brief. V videu vam bomo omenjenih 5 sestavin, s katerimi bo vaš marketinški brief odličen, še podrobneje predstavili! **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**

Morda imaš tudi ti idejo, da bi začel lasten digitalno-marketinški projekt. Ali pa znotraj podjetja želite začeti z nečim novim? Idejo razviješ tako, da ji najprej postaviš širši namen in jo strateško vpelješ v digitalno-marketinški projekt. Za začetek je dobro imeti higienski minium kar se tiče celostne grafične podobe, s čimer se identificiraš. Naslednji korak je, da se odločiš za kanale, preko katerih boš svoj projekt komuniciral. Vsak kanal naj bo izbran namensko. Skladati se mora s konceptom in biti smiselen. Vsebina in pristop komuniciranja pa naj bosta prilagojena specifični platformi oziroma kanalu. Biti moraš konsistenten, preizkušati, kaj zate deluje, to testirati, analizirati in prilagajati. Dandanes ti družbena omrežja omogočajo, da ustvariš lastno skupnost, ki bo tvoja zvesta podpornica. Vse to pa najbolje narediš skozi vsebinski in video marketing. V šestintrideseti oddaji POINT OUT Weekly gostimo dolgoletno marketingašico Manco Korelc, ki je po delu v številnih podjetij začela lasten projekt Moja Jezera. Razkrivamo, kakšen je njen digitalno-marketinški pristop in kako je z lastnim projektom uspela ona. **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**

»Včasih se kdo pošali in reče, da je prvi jamski posnetek nastal tako, da je nekdo slikal temo,« začne pripoved o svojem delu Peter Gedei, jamski fotograf. Na njegove jamske fotografije so pred kratkim opozorili v znani ameriški reviji Wired. A seveda ni tako preprosto. Za dobro jamsko fotografijo moraš biti še kako izurjen, za tako dobro, da Wired Magazine tvoj instagram profil uvrsti med najboljše na svetu, pa povrhu vsega še nadarjen. Pa vesten, vztrajen in delaven. »Ne gre čez noč, da bi postal jamar, in prav tako ne, da bi postal jamski fotograf,« predanost svojemu hobiju opisuje Peter Gedei. Naslednjič? Klara in Maja zapuščava temo in se vračava v naravno svetlobo. Naslednjič se bova namesto s Petrom pogovarjali s Petro. Če pa vi poznate koga, ki je strašno hud, ga le predlagajte. Doma sva na strasnohudi@delo.si. *** Podcast Strašno hudi ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar. Glasba: Bowrain Obdelava zvoka: Gregor Zemljič Likovna podoba: Mashoni

Imamo ga! A ri-ki-ti-ki! Prvaka! A-ri-ki-tiki! Beli! Zeleni! Ha! Fertig je. Jap. Fertig. Olimpija je prvak, Ljubljana slavi. Zato je tokratni čungalungasto dolgi Ofsajd razumljivo... Zelen. No, zelenobel, če smo bolj natančni. In res dolg. Zato vam dajemo tudi časovnico, da si lahko razporedite ta zalogaj. Prvič smo v Ofsajdu gostili Sebastijana Cimerotića [12:00], ki je jutranje vskočil namesto sprva predvidenega, nato pa še danes razumljivo energijsko šibkega kapetana Darijana Matića, za katerega še upamo, da pride kmalu na vrsto. In to še zdaleč ni vse. Držal je besedo in si vzel konkretni štikl časa tudi Marijan Pušnik [37:00], trener Olimpije v prvem delu sezone, ki je povedal vse in še več o trenerskem poslu ter svojem pogledu na naš fuzbal, medtem ko nas je na Velenje in sobotni žur v Ljubljani iz prve roke spomnil zdaj že naš in vaš Matej Klinc - Klino [1:22:00], ki bo naslednji ponedeljek mesto odstopil za trenutek navijaškemu kolegu Žigi Pučku. Ni kaj, Ljubljančani vse bolj prodirajo tudi v Ofsajdu, za predloge za ostale klube nam pišite na ofsajd@urbani.si ali na facebooku. S Klemnom sva nato veslaje obredla še skozi preostale čofotajoče tekme, pogledala, kje so še nerešene in kje nerešljive zadeve; se kanček obregnila ob Tarčo, licenciranje, tv pravice, prehod iz PLTS v 2. SNL in kontra... Pa saj... Ni čudno, da je oddaja tako dolga. V naslednjem Ofsajdu #37 se bomo kanček bolj posvetili Mariboru [naša želja je izražena v oddaji] in napovedi finalnega pokala ter podelili še nekatere nagrade vam, dragi Ofsajdki in Ofsajdke, ko bomo potegnili črto pod letošnjo fenomenalno sezono PLTS. To bo cel žur! Kdo ima največ ofsajdov? Kdo je to, kdo ono? Ha! Naslednji ponedeljek! ***OPRAVIČILO*** Na začetku oddaje čisto malo preskakuje, nato bi moralo pa vse delati, kot ste vajeni. Se opravičujemo za vse tehnične nevšečnosti in hvala za razumevanje ter da ste še z nami! *** RUMENI KARTON: Nekatere izjave v četrtkovi oddaji Tarča, zlasti Andreja Stareta, ki je govoril o herojih, iztrebljanju in bojda vzorni Belgiji. RDEČI KARTON: NZS in sodniški zvezi, ker ni delegirala 5. in 6. sodnika na tistih tekmah, ki so štele za naslov, pa bi bilo kaj kmalu lahko zagata s celim obsegom čez črto. UGOVARJANJE KROGA: Blaž Perič, ki ga je zanimalo, kdo poje naš uvodni komad; Šoferju avtobusa, ki nas posluša med potjo in je pisal na Twitterju. HEROJ KROGA: Ljubljančani za konkretni desant na Velenje in konkretni žur na Slovenski ulici v Ljubljani. Krško za podporo v Zavrču, vsem, ki so ta vikend vztrajali v dežju [celo tekmo ali samo z napisom]. GOL KROGA: Matej Podlogar [Celje] za drugi gol ob čofotajoče elegantnem preigravanju Nejca Pungarška. IGRALEC KROGA: Matej Podlogar [Celje]. *** ZAPISNIK Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije najdete tukaj, kjer ste jo pravkar našli, kar je najbrž na iTunes, kjer nama lahko pritisnete kako, ajde, vsaj trojko in napišete kakšno taktično, po vsej verjetnosti pa ste na nas naleteli tudi na Soundcloudu in. SVa na facebooku, na tviterju še ne, predvsem pa pridno odgovarjava na ofsajd@urbani.si. Tja lahko tudi pišete, če bi radi podprli Najdete pa nas tudi na Ajnfoh, Aufbix platformi urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!]. Sva koga ali kaj pozabila? Ja. Hvala, Boki Batina, GT22 & Rene Puhar za sodelovanje v oddajah, Marku Ulagi za logotip! Pa Vijolčni Bajti za spodbudo!

mi. Rene in Jaša sta izbrala najboljši jesenski enajsterici: top 11 in flop 11. Zakaj? Zato. Upali smo sicer, da bomo tokrat gostili Marijana Pušnika, ampak bomo nanj računali marca, vseeno pa smo se mu zahvalili in vrnili pozdrave. In potem? Ja, nič. VZela sva telefon in začela rolati številke. Najprej Slavca in njegovih sodelavcev. Pa potem naših gostov: Janez Borovnica, Simon Maljevac, Primož Cirman & Andrej Miljković. Naslednjič gotovo še koga, pripravili pa bomo še boljšo igro asociacij, čeravno je bila že ta prekleto dobra. Ekipa Ofsajda vam želi pestro silvestrovo in obilo fuzbalskih ter drugih užitkov v 2016. Če se pa znajdete v ofsajdu, upamo, da vas ne bo tiščalo lulat tako fejst, kot je v tej oddaji Reneja in Jašana. Ker so prazniki, tokrat ni ne rumenega ne rdečega kartona. *** RUMENI KARTON: / RDEČI KARTON: / HEROJI KROGA: Viole Maribor za dobrodelnost *** #Ofsajd najdete na @ofsajd, na iTunes, na Soundcloudu in vsak ponedeljek ob 17.00 na www.youreupradio.com vse v sodelovanju z GT22, ki nas prijetno gosti. Najdete nas tudi na platformi www.urbani.si [Ajnfoh, Aufbix!], prijetno pa o nas razlaga tudi www.novimaribor.com

Za začetek - po doooolgem uvodu Jaše - je Rene aka Fabi Jan Cipot citiral Krunoslava Jurčića. Po prvi četrtini in 9. krogu #plts o tekmi Gorica - Maribor [1:4], o prekinitvah, o prestolnici, o postevropskem travmatskem sindromu... In o fantovščini na tekmi Veržej - Aluminij. Naslednjič strokovni gost. Išče se "znalac" Olimpije. Vsak ponedeljek ob 17.00 je Ofsajd dosegljiv najprej tudi na www.youreupradio.com v sodelovanju z GT22! #plts