Podcasts about spomini

Jože Kenda, upokojeni podjetnik, ne daje vtisa, da je sploh upokojen. Pravi, da navadno vpraša sina, ki je prevzel posle, ali ga naslednji dan kaj potrebuje. Če ga ne, pa tudi ne miruje. V Šentvidu pri Stični, kjer je doma, je dejaven v vseh mogočih dejavnostih. Tudi v Društvu upokojencev Šentvid pri Stični, to ima lastniški dom, torej lastne prostore, na kar so vsi zelo ponosni. Spomini so Jožeta Kendo, ki ga je obiskala Darja Groznik, najprej ponesli v otroštvo, v domačo Idrijo.

Spomini velikega nemškega režiserja se berejo kot kak pustolovski roman, obenem pa postavljajo spomenik presežni lepoti in ekstatični resnici, ki se lahko razkrijeta samo na filmskem platnuVeliko ljudi se v poznih letih sicer loti pisanja svojih spominov, a se ob branju potem dovolj pogosto pokaže, da njihova življenja nemara le niso bila tako zanimiva, razgibana, napeta ali protislovna, da bi jih bilo po vsej sili treba popisati v knjigi. No, ta pomislek oziroma zadržek, ki se na načelni ravni lahko drži avtobiografskega pisanja, pa ne velja za Wernerja Herzoga, enega največjih živečih umetnikov na svetu, ki je svoje življenje leta 2022 popisal v knjigi Vsak zase in Bog proti vsem, knjigi, ki je pod založniškim okriljem Beletrine zdaj izšla tudi v slovenskem prevodu. Ob branju spominov danes 83-letnega nemškega režiserja, ki se je podpisal pod take filmske mojstrovine, kot so Aguirre, srd božji pa Fitzcarraldo ter Jama pozabljenih sanj, se namreč ni mogoče znebiti vtisa, da je véliki cineast vseskozi živel skrajno intenzivno, da, drugače rečeno, v svojem življenju ni vrgel stran niti enega samega dneva, niti ene same ure. Ko se je torej lotil pisanja spominov, Herzogu nikakor ni manjkalo snovi. A kako natanko je vse prigode, nezgode, zmagoslavja in poraze, ki jih je zabeležil na svoji razgibani življenjski poti, razgrnil pred očmi radovednih bralk in bralcev? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Anjo Naglič, ki je Herzogove spomine prevedla v slovenski jezik. Foto. Goran Dekleva

V človeški naravi je, da se spominjamo in tudi pozabljamo. Naši spomini so selektivni in subjektivni, v času hitre digitalizacije pa dobivajo nove razsežnosti in možnosti. Raziskujemo, kako na naš spomin vplivajo sodobne tehnologije in kakšno vlogo pri tem igra umetna inteligenca, pa tudi, kako je s pravico do pozabe in etičnimi vprašanji, ki jih prinaša digitalna doba. Spomin nas zanima tudi s kulturološkega, filozofskega in političnega vidika. Kakšne so – in kakšne bodo – magdalenice naše umetnointeligenčne prihodnosti v iskanju izgubljenega časa? Sogovorniki: Kate Eichkorn, raziskovalka digitalnega spomina Natalija Majsova, kulturologinja Grega Repovš, psiholog in nevroznanstvenik Aljoša Kravanja, filozof Wendy Hui Kyong Chun, raziskovalka digitalnih tehnologij Filip Filković, režiser in poustvarjalec spominov z umetno inteligenco V rubriki Xpertiza se predstavlja mlada kemičarka Nika Atelšek Hozjan. Zapiski: Možgani na dlani: Kako možgani načrtujejo prihodnost?  Projekt Spomenar Poglavja: 00:02:42 Generiranje spominov z umetno inteligenco 00:05:27 Kate Eickhorn o digitalizaciji spominov 00:10:32 Filozof Aljoša Kravanja o spominskih vmesnikih 00:17:21 Spomin in možgani, dr. Grega Repovš 00:21:59 Kulturni in politični spomin, Natalija Majsova 00:29:03 UI magdalenice, Wendy Chun 00:35:56 Xpertiza: Nika Atelšek Hozjan

Obdobje med dvema vojnama je bilo za Primorce težko in surovo. Prav zato je še danes, tudi pri mladih ljudeh, osvoboditev izpod nacifašizma leta 1945 izredno občutena. Najbolj pa jo občutijo tisti, ki so predvojno obdobje doživeli na svoji koži. Obletnica osvoboditve, ki jo v mestu v zalivu zaznamujejo prvega maja, je bila povod, da so naše tokratne sogovornice tri pričevalke tedanjega obdobja s Tržaškega; Danica Tul Smotlak, Vesna Zahar Tul in Irma Škabar Kraus.

Tržaška Slovenka Danica Tul Smotlak je bila stara 8 let, ko je partizanska vojska osvobodila Trst. Spomini so živi še danes, tudi na to, kako je takoj po osvoboditvi vnovič zaživela kulturna dejavnost. Ustavimo se na Dunaju, kjer so pred kratkim ustanovili Slovensko šolsko društvo in tako naredili še en korak naprej pri zagotovitvi dvojezičnega pouka. Kaj sledi? Krovne politične organizacije koroških Slovencev se soočajo z izzivi pri vodenju, saj zanimanja ni. Nas pa med drugim zanima, ali bi lahko bila rešitev skupno zastopstvo. V Porabju se pridružimo predstavitvi čezmejnega projekta Gučimo, s katerim bi narečno kulturno dediščino Prekmurja in Porabja vključili v turistično ponudbo. Kako? Prisluhnite!

Migracije običajno pustijo pečat v obeh svetovih: v tistem, od koder se ljudje izselijo, in tam, kamor pridejo. Migrantke in migranti s seboj ne prinašajo le kovčkov s stvarmi, ampak tudi spomine na domače kraje. Po čem torej najbolj dišijo spomini na dom? Po domačem kruhu? Odgovor na to vprašanje je presenetil študentke in študente Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici, ki skupaj z Društvom ljubiteljev pašte iz Ajdovščine v Rustjevi hiši pripravlja niz pogovornih večerov na temo dediščine pekarstva in mlinarstva. V tej luči so spregovorili tudi o dediščini migracij in njihovem pomenu pri vzpostavljanju današnje večkulturne družbe, kot primer pa so izpostavili aleksandrinke.

Katrca nekoč in danes. Jure ji pravi dolenjska muza, sicer pa je bila za marsikoga avtomobil mladosti, v katerem so dozoreli v prave voznice in voznike. Zbudila je velikana pod Gorjanci in postavila temelje edini slovenski avtomobilski tovarni. V podcastu smo povezali spominov polno dediščino originalnega Renaulta 4 z njeno duhovno in imensko naslednico. Podcast tokrat ne merimo v času, ampak v kilometrih spominov, ki ste jih z nami delili tudi vi.Opomba: Tehnični zaplet vmes za nekaj minut poslabša kakovost zvoka..ZAPISKI:Vozili smo edino 4x4 katrco na svetu:https://youtu.be/sJVrN4iMk2Y?si=K1PF0_t3RwIbZlq5.IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sebastjan_plevnjak/⁠⁠⁠⁠

Dvojezično šolstvo od vrtca do univerze je ena od najpomembnejših tem koroških Slovencev. Pripravili so konkretne predloge za uveljavitev šolskega sistema, ki bi to omogočal tudi po končanih štirih letih osnovnega šolstva. Zdaj je na potezi zvezno ministrstvo za izobraževanje. Potegnemo črto pod 120 let delovanja slovenskega prosvetnega društva Edinost iz Škofič ob Vrbskem jezeru in gostimo nagrajeno tržaško prevajalko in pisateljico mlajše generacije Mojco Petaros. Spomini na babičino kuhinjo je naslov knjige, ki so jo pripravile članice Slovenskega doma Zagreb in zanima nas, kakšne recepte so zbrale. Urednik Franci Just pa pove več o pravkar izdanem zborniku z naslovom Slovenski rod tod še živi, nastalem ob 35 – letnici Zveze Slovencev na Madžarskem.Foto (Vida Toš) - Zbornik ob 35 letnici Zveze Slovencev na Madžarskem

Nocoj bodo v Logu pod Mangartom pri spomeniku prižgali sveče v spomin na žrtve plazu. Mineva namreč 25 let, odkar se je najprej 15. novembra in nato še enkrat 17. novembra 2000 malo po polnoči sprožil plaz. Blatni tok je zravnal zgornji del vasi, povzročil ogromno škode in najhuje – pod seboj pokopal sedem domačinov. Z zadnjo, 4 milijone evrov vredno fazo sanacije po plazu bo država začela prihodnji mesec. Kot je na terenu ugotavljala Mariša Bizjak, so po četrt stoletja spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost.

Predstavili smo knjigo o Francetu Steletu, pionirju slovenske umetnostne zgodovine. Knjigo je napisal dr. Milček Komelj, ki je bil tudi gost oddaje Od slike do besede. To je bila prva oddaja.

V Mariboru poteka 31. Mednarodni festival računalniške umetnosti - MFRU. Festival bo vse do 5.oktorbra na različnih lokacijah predstavil dela, ki obravnavajo prikrite povezave med medijskimi tehnologijami in uporabniki. V oddaji tudi o razstavi »30 let po genocidu v Srebrenici: spomini prič, ki danes živijo med nami«, ki so jo odprli v Pokrajinskem arhivu Koper. Razstava z osebnimi pričevanji preživelih opominja, kako pomembno je o genocidu govoriti. Tudi v času, ko pred našimi očmi znova potekajo genocidni procesi in politike.

Seta Knop je avtorica prevoda odmevne Andrićeve literarnozgodovinske biografije, nemškega novinarja Michaela Martensa 'V požaru svetov, Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja'. Monografija razkriva življenje svetovljana in razburkan čas 20.stoletja. Ivo Andrić je bil izvrsten pisatelj, diplomat in Nobelov lavreat. Seta Knop je prevajalka, leksikografka, literarna zgodovinarka ter vodja knjižnice na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja predvsem sociološka, zgodovinska, filozofska in kulturološka dela avtorjev kot so: Theodor W. Adorno, Terry Eagleton, Eric Hobsbawm, Susan Sontag, Richard Pipes, David Graeber, Danilo Kiš, Svetlana Slapšak. Leposlovna dela, pravi, v glavnem prevaja iz srbskega in hrvaškega jezika. Pred leti je prevedla kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, pred kratkim pa so v njenem prevodu izšle kratke zgodbe hrvaškega pisatelja Nevena Ošumovića Rajske ptice. Za svoj prvi prevod leposlovnega dela Peščena ura pisatelja Danila Kiša je prejela nominacijo za Sovretovo nagrado. Njena velika želja je, da bi prevedla Kiševo biografijo.

Kako si čimveč zapomniti? Kaj so triki za uspešno učenje? Zakaj je dober spomin pomemben? Nik Škrlec, ki ga tehnike pomnjenja zanimajo od nekdaj, o tem ve povedati marsikaj. Nenazadnje je bivši rekorder v pomnjenju decimalk števila Π. Na zalogi ima kar nekaj prijemov, ki jih opisuje tudi v svoji novi knjigi Pozabi vse, kar veš o spominu. Več o spominu, tehnikah učenja in pomnjenja pa boste izvedeli iz prve roke – od Nika – v novi epizodi oddaje Reflektor. Vas zanima več? - Od želje, da bi napisal knjigo do izdane knjige je zelo dolga pot: https://www.druzina.si/clanek/nik-skrlec-od-zelje-da-bi-napisal-knjigo-do-izdane-knjige-je-zelo-dolga-pot - Nekaj nasvetov, kako lahko izboljšate svoj spomin: https://si.aleteia.org/2025/01/08/nekaj-nasvetov-kako-lahko-izboljsate-svoj-spomin/ Časovnica: 00:00 Uvod 01:30 Spomin v dobi umetne inteligence 08:03 Življenje brez pametnega telefona 13:02 Pomnenje števila Π 18:06 Javno nastopanje 26:12 Palača spomina in druge tehnike pomnenja 31:55 Učinkoviti načini učenja 45:12 Spomini iz otroštva 47:55 Spomin kot gonilo prihodnosti Moderatorka pogovora: Tina Martinec Selan Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica oddaje Reflektor: Tina Martinec Selan Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #NikŠkrlec

Še zadnjič to poletje se oziramo proti prejšnji sezoni Frekvence X, v kateri sta Neža Borkovič in Ajda Kus raziskovali naš spomin ter ugotavljali, kaj vse zmore forenzična znanost in kako bi zvenela znanost, če bi podatke namesto s sliko predstavljali z zvokom. Evoluciji življenja na kopnem sta se posvetili z zgodbo o jajcih, naših "čašah nesmrtnosti", in se čudili temu, kar je ostalo od naših veličastnih ledenikov.Bližnjice do omenjenih epizod: Na kraju "zločina" forenzične znanosti Slovo ledenikov: Kako bodo videti Alpe brez belega klobuka? Spomini nas gradijo, brez njih izgubimo sami sebe Kako zveni znanost? Njegovo veličanstvo: Jajce

V letu spomina, ob 80 letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, v oddaji Moja zgodba objavljamo nekatera pričevanja članov VOS OF (Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili v veliki večini Slovenci, predstavniki predvojnega političnega življenja, industrialci, premožni vplivni meščani, nekdanji oficirji kraljeve vojske, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki, skratka tisti, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.Pred časom smo že objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu.Ampak v VOS niso delovali samo moški. Tudi ženske so bile pomemben del kot sledilke, zbiralke informacij, agentke. V današnji oddaji smo slišali pričevanje ene od njih. To je Lidija Dermastia kasneje poročena Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, prav tako vosovec, ki je med drugim leta 1942 ustrelil policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča. Njen brat je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Že leta 1943 ga je CK KPS zaradi krutosti v odnosu do nasprotnikov kaznoval z zadnjim opominom. Kazen je bila kasneje sicer odpravljena.Pričevanje Lidije Kovič, ki ga boste slišali je bilo posneto 25. septembra 1978, vodil ga je dr. Miloš Kobal, prav tako Vosovec. Naj spomnim, da je zanimiv razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.Vsa pričevanja so bila tudi prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji in ga lepo pozdravljam!Zakaj je potrebno take stvari poznati, kako lahko vplivajo na naše vedenje o medvojnih in povojnih dogodkih?Pričevanje je zelo zanimivo, ker pove zelo veliko o njeni osebnosti oz profilu vosovskih obveščevalcev in o veliki prepletenosti članov vosa in tistih, ki so šli na nasprotni stran. vsi so bili pred vojno sošolci in prijatelji v istih telovadnih društvih, potem pa so se tako spremenili, da potem tej Dermastjevi ni bilo prav nič mar, če so jih pobili oz kot se je izrazila pospravili. Pokaže tudi, da katoliška oz meščanska stran nista bili kos konspirativnemu delu in da jih je vos lahko brez problema zelo podrobno nadzoroval. Tu se kaže vpliv predvojnega tajnega dela partije in šolanja njenih kadrov v Moskvi. Pričevanje Lidije Dermastia Kovič, ki je sicer zabeleženo na štirih kolutih v skupni dolžini več kot dve uri in pol, predvajamo po kosih in ga ob tem komentiramo s pomočjo dr. Damjana Hančiča.

V letu spomina, ob 80 letnici konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, v oddaji Moja zgodba objavljamo nekatera pričevanja članov VOS OF (Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru OF avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili v veliki večini Slovenci, predstavniki predvojnega političnega življenja, industrialci, premožni vplivni meščani, nekdanji oficirji kraljeve vojske, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki, skratka tisti, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.Pred časom smo že objavili pričevanje narodnega heroja Eda Brajnika Štefana, ki je bil nekaj časa komandant varnostne službe. Bil je tudi vodja 1. odseka OZNE za Jugoslavijo in po koncu vojne je vrsto let delal v zvezni upravi za notranje zadeve v Beogradu.Ampak v VOS niso delovali samo moški. Tudi ženske so bile pomemben del kot sledilke, zbiralke informacij, agentke. V današnji oddaji smo slišali pričevanje ene od njih. To je Lidija Dermastia kasneje poročena Kovič. Njen mož je bil Anton Kovič Sine, prav tako vosovec, ki je med drugim leta 1942 ustrelil policijskega komisarja Kazimirja Kukoviča. Njen brat je bil komandant in vodja VOS Marjan Dermastia Urban, imenovan tudi Urban Velikonja. Že leta 1943 ga je CK KPS zaradi krutosti v odnosu do nasprotnikov kaznoval z zadnjim opominom. Kazen je bila kasneje sicer odpravljena.Pričevanje Lidije Kovič, ki ga boste slišali je bilo posneto 25. septembra 1978, vodil ga je dr. Miloš Kobal, prav tako Vosovec. Naj spomnim, da je zanimiv razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.Vsa pričevanja so bila tudi prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. S komentarji bo tudi tokrat z nami znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji in ga lepo pozdravljam!Zakaj je potrebno take stvari poznati, kako lahko vplivajo na naše vedenje o medvojnih in povojnih dogodkih?Pričevanje je zelo zanimivo, ker pove zelo veliko o njeni osebnosti oz profilu vosovskih obveščevalcev in o veliki prepletenosti članov vosa in tistih, ki so šli na nasprotni stran. vsi so bili pred vojno sošolci in prijatelji v istih telovadnih društvih, potem pa so se tako spremenili, da potem tej Dermastjevi ni bilo prav nič mar, če so jih pobili oz kot se je izrazila pospravili. Pokaže tudi, da katoliška oz meščanska stran nista bili kos konspirativnemu delu in da jih je vos lahko brez problema zelo podrobno nadzoroval. Tu se kaže vpliv predvojnega tajnega dela partije in šolanja njenih kadrov v Moskvi. Pričevanje Lidije Dermastia Kovič, ki je sicer zabeleženo na štirih kolutih v skupni dolžini več kot dve uri in pol, predvajamo po kosih in ga ob tem komentiramo s pomočjo dr. Damjana Hančiča.

Začenja se kranjski igralski filmski festival Krafft, na katerem se bodo za zlata jabolka potegovale igralske vloge iz desetih celovečernih filmov, podelili pa bodo tudi častno zlato jabolko za izjemno delovanje in umetniške dosežke. Ocenjujemo tri filme, ki so v teh dneh na sporedu v kinu: Spomini nekega polža, Simón in Kako izuriti svojega zmaja.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Spoštovani, namesto voščila 'dobrega jutra' vas že zdaj vabim, da naredite načrt za sprehod današnjega dne. In ne pojdite že zdaj, na vse zgodaj, ko so ulice še prazne, ko ni še nikjer nikogar in ko je še vse zaprto. Malo počakajte, da se ceste napolnijo. Takrat pojdite po uhojenih poteh, ki ste jih vajeni. »Le kaj mi bo tak sprehod prinesel, poznam vsak vogal in vsako stvar, ki jo srečam na poti. Tujci, ki gredo mimo, me pa ne zanimajo,« mi boste odvrnili. Res je, nič ne bo bistveno novega na vašem sprehodu. Hiše, drevesa, lokali, morda celo ljudje bodo isti kot včeraj, isti, kot so bili pred tednom ali mesecem. Nič novega na tem mojem malem svetu, bi lahko še dodali. K temu bi lahko kot dokaz za to pripisali še željo mnogih, da potujejo v najbolj tuje kraje, da bi se naužili vsega novega, drugačnega, posebnega. Saj ne rečem, da ni zanimivo poslušati o teh tujih krajih, da nas ne vleče v neznano, toda danes vas vabim na poseben sprehod. Ta nas ne bo stal veliko, le nekaj časa si moramo vzeti. Predvsem pa moramo hoditi bolj kot le z odprtimi očmi z odprto mislijo. Ko grem mimo še tako preproste stavbe, na kateri res ne morem najti ne vem kakšne znamenitosti, malo pomislim, kaj vse sem že na poti do nje ali od nje doživel v svojem življenju. Bolj kot, kakšno je drevo, ki raste ob tej stavbi, naj me prevzamejo moji notranji občutki, spomini, sanje, pričakovanja ob tem drevesu. Ne gre, da bi sanjal ob vedno enako mrkem sosedu, ki ga spet srečam na svoji uhojeni poti, da bo pa zdaj postal vir moje sreče. Ne, lahko pa v sebi prebudim hrepenenje, ki ga ta mrkost soseda prebuja. Gotovo se bo moj korak upočasnil, nič več mi to ne bo le stara in uhojena pot. Iz starih spominov se bodo rojevali nove misli, pogledi, pričakovanja, ki nas bodo veliko bolj napolnili kot potovanja v tako ali drugačno Indijo Koromandijo. Kot je zapisal pesnik Rilke, da je treba živeti v sebi in iz sebe ter ob tem imeti pred očmi vse, kar smo doživeli, in vse možnosti, ki so nam dane, da naše življenje ne bo teklo v prazno. Ni treba kupiti letalske karte niti ni treba zapraviti centa, dovolj je spet iti na kratek sprehod s pozornostjo in odprtostjo duha. Spomini, ki se bodo na tej poti prebujali, naj nam odpirajo bogastvo možnosti, ki jih še vedno imamo v življenju. Zato vam za danes želim tisto znano, uhojeno pot, s katere boste prišli polni novih možnosti za življenje.

Kolikokrat v življenju hrepenimo po čem, kar se nam po premisleku zazdi nedosegljivo. Žalostno prenehamo misliti na to, zatremo svoje želje, zdi se nam celo smešno, da nas je tako zaneslo. To ni mogoče, pretiravam, si ponavljamo in počasi pustimo, da sanje odidejo. Sanje odplavajo daleč, tja v neznano. Bog ve, kam. Meni pa se zdi, da se ne bodo nikoli vrnile, da so izginile, nekako umrle. Človek nemalokrat dopusti, da izgine in se potopi v pozabo nekaj, kar je vzklilo, celo vzbrstelo globoko v njem ‒ skrivnostno, čudovito upanje. Dopustim, da me dvomi prepričajo, celo poiščem ljudi, ki najdejo razloge, da to, kar želim, ni mogoče. Ovržejo moje upanje. Tako sama ne pustim, da bi se sanje razvile, se nahranile, da bi iz njih zrastlo moje zaupanje vase, da bi končno sprejela odločitev, da stopim na to pot, da se zavzamem za uresničitev svojih sanj. Da verjamem in grem. Včasih se v sanjah zelo jasno pojavi pravi navdih, ki se dotakne srca. Prav sredi srca močno začutiš, da je to pravo. Kot naročilo je, da se je vredno potruditi in narediti korak v smer uresničitve. Lahko prerazporediš svoje obveznosti in te sanje postaviš na pomembno mesto. Morda celo na prvo, najpomembnejše. Brez odlaganja. In se odločno, zagrizeno odpraviš na pot. Odločitev je pomemben začetek. Vztrajati je nekaj drugega. A če si odločen, se odpirajo, najdejo tudi možnosti uresničitve. Ni dovolj, da zaupam, da obstaja rešitev. Treba jo je tudi osmisliti. V čem je smisel, če napišem spomine na dogodke v obdobju, ki je bistveno vplivalo name, na prepoznavanje mojega poslanstva, moje nadaljevanje poti? Spomini na čas, ki je razčistil moj odnos do človeka, do odnosov, sveta. Da to zmoreš, moraš prebuditi svojo občutljivost, razumevanje, ne samo do ljudi, ampak do vsega, kar se okoli tebe dogaja, lepega in bolečega, rasti in propadanja. Rahločutno sem pozorna tudi na droben sončni žarek v oblačnem dnevu, na kapljice rose v zgodnjem jutru, odmirajoč cvet, na odsev ganjenosti v očeh bližnjega, na iskrivo hvaležnost ob ponujeni roki. Ob razočaranju, bolečini, navalu radosti in navdušenja sanje varujemo in negujemo, da se vedno bolj približujejo resničnosti. Prosim Svetega duha, da bi prepoznala modrost. Kako velik dar so navdihi, ki prebujajo življenje v tebi. Segajo v jedro tvojega bistva, tvojega srca. In te vodijo. Mala deklica je jokala, ker se ni mogla dotakniti zvezdice na nebu. Zvezda pa se je oglasila in ji povedala, da jo že ima v svojem srcu, sicer je ne bi mogla videti.

V epizodi 171 je bil gost dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, nevroznanstvenik in profesor, specializiran za raziskovanje nevrodegenerativnih bolezni, zlasti Alzheimerjeve bolezni. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Fascinacija s človeškim možganom Kompleksnosti in motnje možganov Razumevanje migren in možganskih valov Eksperimenti z razdeljenimi možgani in zavest Razvoj možganov in zavesti Svobodna volja in determinizem Spomin in njegove kompleksnosti Vpliv digitalne tehnologije na možgane ADHD in nevrološke motnje ============= Obvladovanje matematike je ključ do odklepanja neštetih priložnosti v življenju in karieri. Zato je Klemen Selakovič soustvaril aplikacijo Astra AI. Ta projekt uteleša vizijo sveta, kjer se noben otrok ne počuti neumnega ali nesposobnega. Kjer je znanje človeštva dostopno vsakomur. Pridruži se pri revoluciji izobraževanja s pomočjo umetne inteligence. https://astra.si/ai/  

Ni čudovito, da prav vsak izmed nas s sabo nosi kakšen spomin, tako živ, da ga lahko prikliče v vsakem delu dneva? Lahko je le droben trenutek iz otroštva, vonj babičine kuhinje ali pa prva vožnja s kolesom. Gotovo ga imate tudi vi. Kar pomislite.Ste se kdaj vprašali, kako nastajajo vaši spomini in zakaj nekateri ostanejo živi vse življenje, drugi pa zbledijo v pozabo? V tokratni Frekvenci X se podajamo v zapletene mreže naših možganov, kjer se spomini oblikujejo, spreminjajo in včasih tudi izginejo. V oddaji tudi o hipokampusu, amigdali in drugih možganskih strukturah, pa o tem, zakaj travmatične dogodke kdaj izbrišemo iz spomina in kaj se dogaja s spomini med spanjem? Z nekaj izzivi pa preizkušamo tudi lasten spomin. Gostje: Nik Škrlec, igralec in voditelj, tudi nekdanji rekorder v citiranju decimalk števila pi dr. Zvezdan Pirtošek, nevrolog, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana dr. Grega Repovš, vodja Laboratorija za kognitivno znanost, profesor na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Milica Gregorič Kramberger, specialistka nevrologije, Center za kognitivne motnje, Nevrološka klinika, UKC Ljubljana  Oddajo o vzrokih Alzheimerjeve bolezni in potencialnih zdravilih lahko najdete tukaj.

Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je mnogo potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smeri našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko znova odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo znova najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.

Piše Sanja Podržaj, bere Lidija Hartman. Za avtorico Mirjam Dular je bilo leto 2024 zelo rodovitno, saj je po romanu Hoja po oblakih objavila še zbirko osemnajstih kratkih zgodb Lahkotnost molka urok tišine. Kot namiguje že naslov je rdeča nit tisto zamolčano, neizrečeno in kakšen vpliv ima le-to v življenju posameznika. Zbirka je strukturirana v štiri sklope, ki nam s svojimi naslovi ponujajo ključ za razumevanje posameznih zgodb. Nekatere med njimi so bolj neposredne, spet druge pa bolj zavite v skrivnost, kar avtorica doseže tudi s fantastičnimi elementi, ki jih vnaša v običajna življenja likov in likinj. Na splošno je zbirka presenečenje, saj bi od avtorice, doktorice astronomije, pričakovali, da bo v središču tematika odnosa med človekom in naravo ali človekom in vesoljem, podobno kot v romanu Hoja po oblakih, v katerem se vprašanja o človekovem mestu v stvarstvu in njegovem odnosu z naravo zastavljajo predvsem z vpeljavo staroverske tradicije, ki jo poznamo prek raziskovanj Pavla Medveščka in v zadnjih letih kot del izročila prednikov postaja vse bolj prisotna v naši kolektivni zavesti. Vendar pa se Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine obrne bolj k vezem, ki se pletejo med ljudmi – najbolj jo zanimajo odnosi, komunikacija in medsebojno razumevanje, ki pa je mogoče le do neke mere. Vedno ostanejo neizrečene besede, neizražene želje, medli spomini, ki jih lahko zapolnimo samo z delčki zgodb in anekdot, včasih pa samo nekaj neulovljivega, kar plava na robu naše zavesti. Zbirko odpira sklop z naslovom Če pa ne bi bila rekla / Če pa bi bila rekla in prva zgodba je prva srhljiva in po svoje kruta, s tem pa tudi izstopa od drugih. Govori o mladi pacientki, ki čaka na operacijo v zasebni bolniški sobi, ko vanjo vstopi bolniški brat z namenom, da bi jo pred posegom obril. Zgodi se zloraba, ki pa je na koncu prikazana kot bridka šala. Bi se to vseeno zgodilo, če bi protagonistka kaj rekla, če bi se upirala? Je upor sploh mogoč, ko si v tako ranljivem stanju in te zlorablja nekdo, za katerega verjameš, da je v poziciji moči, v tem primeru zdravstveni delavec, ki naj bi bil tam, da ti bo pomagal? Podobno kot v prvi zgodbi se tudi v naslednjih lahko sprašujemo, ali bi se odvile drugače, če bi si protagonistka upala povedati simpatiji, da ji je všeč; če bi moški srednjih let v mladosti nadaljeval pogovor s teto o vrednosti življenja; če bi radovedna ženska na obisku pri hipnotizerju odkrito povedala, zakaj je prišla. V drugem sklopu, ki je morda najbolj zanimiv in ima naslov O glavah / V glavah, skuša avtorica na svet pogledati z očmi drugega. Ne nazadnje to pisatelji vedno počnejo, kot je izpričano v zgodbi Si kdaj stopila v glavo drugega?, v kateri sledimo fiktivnemu pogovoru z resnično pisateljico, avtorico slovitega romana Če ubiješ oponašalca, in izmišljeno sodobno avtorico, ki piše uspešnice po meri današnjega bralca. Ta zgodba je v formalnem pogledu najbolj inovativna v zbirki, saj je zapisana v obliki intervjuja, v katerem sodelujejo spraševalka in avtorici. Sledi zgodba, ki deluje skoraj kot legenda in je napisana v nekoliko pravljičnem slogu, govori pa o tujosti, ki jo občuti transspolna oseba. Tudi naslednja v nizu tematizira tujost, in sicer naslika prizor iz življenja begunca v Evropi. Obe zgodbi sta napisani z dobro mero sočutja, v njiju je zaznati noto družbene kritike in namero, da bi se bralec vsaj za trenutek postavil v čevlje oziroma kar v glavo drugega in tam našel neko novo razumevanje. Osebe, ki so odrinjene na rob, so namreč pogosto tudi tisti, ki molčijo, saj ne pridejo do besede, s tem pa prevladujoči večini ostajajo tuji. Sledita sklopa V odnosih / O odnosih ter Spomini in zgodbe / Spomini na zgodbe, ki pa sta šibkejši del zbirke. Nekatere zgodbe bi potrebovale kaj več, da bi se bralcu zares približale. Na primer zgodba Dva pogovora, za katero se zdi, da gre zgolj za zapis dveh naključno slišanih pogovorov, brez komentarja ali konteksta. Na ta način nekako obvisita v zraku in ni povsem jasno, kaj je avtorica želela z njima sporočiti. Podobno je na primer z zgodbo Srajca srečnega človeka, ki iz perspektive moškega pripovedovalca govori o zakonu, njegovem razpadu in ponovnem odkritju ljubezni, vendar se bere kot poročilo, umanjka pa nek zasuk, nekaj, zaradi česar bi zgodba izstopila iz območja običajnega. Uporaba takšnih sredstev avtorici namreč ni neznana, kar izkazujejo zgodbe, posejane po vsej zbirki. Eno od teh sredstev so fantastični elementi, s katerimi se Mirjam Dular poigrava v več zgodbah. Gre za nenavadna izkustva, ki smo jim bralci priča in se skupaj s protagonistkami lahko samo sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V zgodbi Vijoličasti metuljček na primer protagonistka obišče hipnotizerja, da bi se povezala s pokojnim dedkom, ki se je prav tako ukvarjal s hipnozo. Nanj sicer nima spomina, a se čuti z njim močno povezano. Kot v Alici v čudežni deželi tudi njo vodi beli zajec, po nenavadni seansi pa ji ostane več vprašanj kot odgovorov. Posebej nenavadna in nekoliko šokantna je tudi zgodba Neprimerljiva sreča biti ženska o nenavadnem srečanju dveh tujcev v knjigarni in s koncem, ki nam prav tako ne postreže z odgovori in ne razloži čudaške interakcije, ki smo ji bili priča. Kot smo želeli pokazati z izpostavljenimi zgodbami, Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine združuje raznolike zgodbe, ki jih skuša spraviti pod skupni imenovalec s posameznimi sklopi. To ji uspe predvsem v prvih dveh delih, v zadnjih dveh pa se povezave nekoliko izgubijo. Nasploh bi lahko rekli, da nekatere zgodbe v zbirki izstopajo, nekatere pa nekako zvodenijo v ozadje. Tako na vsebinski kot na slogovni ravni je med njimi precejšen razkorak. V zgodbah se pojavi tudi kar nekaj nejasnosti, ki zmotijo bralsko izkušnjo, moteča pa je tudi uporaba predpreteklika, zaradi česar jezik na trenutke deluje staromodno in oddaljeno. Po drugi strani pa v zbirki naletimo na zgodbe, ki pričajo o avtoričinem spretnem vstopanju v glave drugih, o njeni senzibilnosti za prikazovanje različnih izkušenj, tudi takšnih, ki so na meji realnega. Morda bi bilo bolje, če bi bila zbirka nekoliko krajša, saj bi tako ustvarila vtis bolj zaokrožene celote, ali pa bi potrebovala nekoliko več uredniškega dela. Zbirka Lahkotnost molka, urok tišine je že drugo kratkoprozno delo Mirjam Dular, avtorice ki je izdala tudi dve pesniški zbirki in roman, s tem pa postaja vse bolj prisotno ime na slovenskem literarnem obzorju. Kljub nekaterim šibkejšim zgodbam, se v pričujoči zbirki izkaže kot avtorica s posluhom za mnogoterost življenja in izkušenj, tudi takšnih, ki pogosto ostanejo zamolčane.

Peti oktobrski torek je prinesel oddajo Kultura odnosov. Psihologinja in terapevtka Silva Matos je razmišljala o temah pogovorov, ki jih lahko odpiramo tako v družinskem kot širšem krogu: hvaležnost, spomini, prijateljstvo, smisel, odhajanje, poslavljanje ...

Ob prazniku Primorske se bomo sprehodili po spominih Silvia Pecchiarija Pečariča, ki se je leta 1940 rodil na Škofijah. V času ko je bila tam Italija; po koncu druge svetovne vojne pa so le nekaj metrov od njegove rojstne hiše potegnili Morganovo linijo, s katero so Julijsko krajino – predvojno upravno enoto Italije – razdelili na cono A (pod Zavezniško vojaško upravo) in cono B (pod Vojaško upravo Jugoslovanske armade). Pogledali bomo skozi oči otroka, ki velikokrat le nemo opazuje nerazumljive situacije v domači hiši ob večkrat prestavljeni meji. Njegova zgodba je zgodba Primorcev, ki so se znašli v vlogi beguncev, a o njej ne govori z zamero. Zaradi avtorjevega šibkega zdravja je Mateja Rolih Maglica na pogovor povabila Fiorello Benčič, ki je italijanski original prevedla v slovenščino.

''Moj dom: begunci, migracije in zabrisani spomini po jugoslovanskih vojnah'' je evropski projekt zavoda Maska in partnerjev iz več držav. Del tega bo tudi dvodnevna mednarodna konferenca Vojna in gledališče – pogled v preteklost, premiero pa bo dočakala tudi predstava avtorja Damirja Avdića Šivi.

Ob evropskem dnevu žrtev vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov smo iz našega arhiva predvajali oddajo Naš gost v kateri smo leta 1997 gostili zdaj že pokojnega duhovnika dr. Janeza Zdešarja. Ta je po koncu 2. svetovne vojne preživel taborišče Teharje in od tam uspel pobegniti. Svoja doživetja je popisal v knjigi Spomini na težke dni. Njegova knjiga in pričevanje nas tudi danes opominjata, da je bil poleg fašizma in nacizma za Slovence prav tako zločinski tudi komunizem.

Ponovili smo oddajo, v kateri je predstavil svojo knjigo 'Spomini in spoznanja', ki je izšla pri celovški Mohorjevi. V njej je predstavil pomembnejša obdobja svojega življenja, ki so ga oblikovala kot politika, pravnika in diplomata. Dotaknil se je tudi aktualnega dogajanja v mladi državi Sloveniji od odnosov s Hrvaško do razvpite Patrie, ki je po zaslugi Golobove vlade spet aktualna.

Ponovili smo oddajo, v kateri je predstavil svojo knjigo 'Spomini in spoznanja', ki je izšla pri celovški Mohorjevi. V njej je predstavil pomembnejša obdobja svojega življenja, ki so ga oblikovala kot politika, pravnika in diplomata. Dotaknil se je tudi aktualnega dogajanja v mladi državi Sloveniji od odnosov s Hrvaško do razvpite Patrie, ki je po zaslugi Golobove vlade spet aktualna.

Posvečamo se knjigi z naslovom Segam po nebesnih zvezdah; to je biografija slovenske akademske slikarke Elde Piščanec. Napisala jo je Metka Pekle, slikarkina pranečakinja, ki hrani številne dnevnike, pisma, zapiske, dokumente, pa seveda risbe, slike in načrte predmetov. Fotografije in reprodukcije vidimo tudi v knjigi, skoraj dvesto jih je. So kot ilustriracija zgodbe o Eldi Piščanec prek tega, kar je zapisala sama; Metka Pekle skuša besedo prepustiti predvsem umetnici. Knjiga Segam po nebesnih zvezdah je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini, izpovedi, uredila jo je Nela Malečkar. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se z avtorico Metko Pekle pogovarja Tadeja Krečič. Foto: izrez iz originalne fotografije; MMC; last družine.

V Sloveniji imamo mnogo pomnikov, ki nas opominjajo na našo burno, pogosto nasilno, še pogosteje pa tragično preteklost. Mnogi teh pomnikov so tudi padli: ali v prah ali v pozabo, ko so se družbene okoliščine spremenile. A odnos do kulture spomina je odnos do lastne preteklosti, se pravi, odnos do temin časa, iz katerih prihajamo in ki nas je oblikoval v to, kar smo. Obstaja način, da spomine ujamemo v obliko, ki ni do nikogar žaljiva in ki se ne podreja muham vsakokratne ideologije ali preferencam voditeljev naroda. Če smo del narave, kot radi gromoglasno poudarjamo v trenutkih skromnosti, se lahko naš spomin ujame tudi v naravi. In prav to je uspelo nekemu profesorju in danes njegovim potomcem na posestvu v Petanjcih v občini Tišina. Marko Radmilovič je obiskal eno izmed spominskih prireditev, ki se skozi vse leto odvijejo v Vrtu spominov in tovarištva v Petanjcih.

Ob obletnici smrti dr. Otmarja Črnilogarja smo prisluhnili Bogdanu Vidmarju in njegovim spominom na profesorja Črnilogarja.

Ob obletnici smrti dr. Otmarja Črnilogarja smo prisluhnili Bogdanu Vidmarju in njegovim spominom na profesorja Črnilogarja.

Piše Milan Vogel, bere Igor Velše. Prežihova ustanova na Ravnah na Koroškem je bila ustanovljena septembra 1996 v Kotljah. V aktu o ustanovitvi je zapisano, da je “njeno delovanje v prvi vrsti namenjeno razvoju in napredku koroške regije in ohranjanju slovenskega jezika in kulture med koroškimi Slovenci”, izvajala pa bo zlasti naslednje dejavnosti: podeljevanje štipendij študentom za diplomski in podiplomski študij, znanstvenoraziskovalna, kulturno-umetniška in založniška dejavnost. Zbornik Prežihov Voranc v ogledalu Koroškega fužinarja 1951-2007 obsega skoraj devetsto strani. Časopis Koroški fužinar je bil desetletja izredno pomemben informator ne le za Koroško, marveč za širšo javnost. Publikacijo je leta 1951 začel izdajati upravni odbor Železarne Guštanj in jo podnaslovil Glasilo guštanjskih železarjev, urejal pa jo je uredniški odbor. Pozneje je v tem okviru izhajal tudi kot Informativni fužinar, izšlo pa je tudi več posebnih številk. Med uredniki sta bila med drugimi Vorančev brat Avgust, ki je že od prve številke skrbel za Vorančevo dediščino, in pisatelj Marjan Kolar. Izbor prispevkov je opravil tajnik ustanove in urednik izdaj Mirko Osojnik, ki se je izmed 114 člankov odločil za 82. Razvrstil jih je v deset različno obsežnih sklopov, med katerimi so najobsežnejši Umetnik in revolucionar, Prežihova proza in Spomini, v druge pa članke, ki obravnavajo njegov jezik in slog, politično življenje, njegova pisma, uprizoritve Prežihovih del na odrskih deskah in v filmu, prevode v tuje jezike, ponatise in sestavke o njem in končuje z mementom legendarnega dr. Franca Sušnika: “Tej domačijici je po starem ime Prežihova bajta, pod katero je babica Liza, tista, ki je pod to bajto žela ajdo zadnjo bart. Zdaj je hiša vsa obnovljena z dinarji, ki so jih nabrali šolarji, z dinarji, ki so jih dali delavci, svoj kulturni davek, z dinarji, ki so jih zaslužile knjige slovenskih založb.” Za obnovo Prežihove bajte, kjer je njegov oče leta 1911 prvič zaoral na svoji zemlji, je Prežihov sklad leta 1975 začel zbirati denar prek “Prežihovega dinarja”, na katerega se je odzvalo tudi 224 slovenskih osnovnih in srednjih šol. V vseh sklopih sta Prežihovo literarno in politično delo, zlasti pa njegova človeška drža, zelo visoka cenjena. Josip Vidmar ga je označil za “človeka enkratnega navdih”, Lidija Šentjurc na vprašanje, ali je bil Prežih pisatelj ali komunist, odgovarja, da oboje, Anton Slodnjak ga je označil za “genialnega bukovnika, ki sta ga primorali osebna nadarjenost in rodovna solidarnost, da je na leposlovni način prikazoval življenje ljudi svojega rojstnega kraja v Mežiški dolini”. Tudi Jože Koruza, sourednik prvih dveh od dvanajstih knjig Prežihovih zbranih del, ki jih je dokončal Drago Druškovič, ga obravnava skupaj s koroškimi bukovniki, kot je bil npr. Drabosnjak. Kot človeka in pisatelja ga je občudovala njegova medvojna kurirka Kristina Brenkova, ko je ilegalno živel v Ljubljani. Veliko povedo o njem prispevki o njegovem delovanju po letu 1930, ko je moral pobegniti čez mejo in potem ko je kot partijski funkcionar prepotoval skoraj vso Evropo, v Parizu vodil knjigarno in Rdečo pomoč za španske borce ter sodeloval s Titom vse do vrnitve v Ljubljano leta 1939, kratkega ilegalnega življenja na Dolenjskem in v Ljubljani, izdaje domobrancem in poti preko Begunj do Mauthausna, kjer so ga pred krematorijem rešili tovariši. Njegov kurir na Ravnah Ivan Kokalj piše, da ga kot človeka resnice ne bo nikoli pozabil. Več je člankov o Prežihovem delovanju po vojni. Pretresljivi so prispevki ljudi, ki so se z njim srečali tik pred smrtjo. Njegov predvojni založnik Ciril Vidmar ga je z ženo obiskal v mariborski bolnišnici. Voranc se je pred njima zlomil, piše: ”Prežih se je naenkrat zgrabil za glavo, se vrgel vznak na divan in iz njega se je iztrgal najstrahotnejši jok, ki sem ga kdaj doživel. Njegova še vedno močna ramena so se krčevito in sunkovito stresala, toda jokal je brez glasu tisti grozni jok, za katerega ni tolažbe in utehe.” Štirinajst dni zatem je umrl sedeminpetdesetem letu. Na enem mestu zbrani prispevki povedo o Prežihu več kot marsikatera študija o njem, zato bodo v veliko pomoč vsakomur, ki se bo še zanimal za delo in življenje tega velikega Človeka.

Čeprav se včasih zdi, da so partizanski boj zasenčile temne lise zgodovine, je jasno, da so se partizani in partizanke borili na pravi strani zgodovine. Vodili so jih pogum, tovarištvo in prepričanje, da je to pravičen boj. Partizanov, živih prič dogodkov, je vse manj. Imajo pa svoje naslednike, ki cenijo njihov trud in – kot je to le mogoče – ohranjajo spomin na dogodke. Tako se konec januarja številni pohodniki in drugi udeležijo spominske slovesnosti ob obletnici legendarnega igmanskega marša. Tudi letos se je slovesnosti udeležil edini še živeči borec, danes 93-letni Albin Pibernik, ki je bil v času marša star komaj enajst let. V Razkošju v glavi smo spoznali njegovo življenjsko zgodbo: kako so se z družino veliko selili, kako je spoznal Tita, kako je bilo pri - 30 stopinjah Celzija prehoditi Igman in kako je med vojno postal sirota.

Pred slabim letom so v Domu starejših na Fužinah odprli razstavo Spomini še živijo, na kateri so na posebnih panojih predstavili spomine 14-ih stanovalcev na čas druge svetovne vojne. Po razstavi je projekt beleženja spominov zaživel letos še v knjižni obliki. V knjigi z istoimenskim naslovom Spomini še živijo je zapisanih 33 zgodb. Gonilna sila celotnega projekta je Vida Milošević Arnold, upokojena predavateljica s Fakultete za socialno delo, tudi stanovalka doma.

Katere so pogoste naložbene napake, ki jih storijo mali vlagatelji? Spomini na divje čase investiranja v balkanske delnice in finančne prevare. Analiziramo finančne napake članov Discord skupnosti Money-How.

Letos mineva šestdeset let od rušilnega potresa, ki je julija 1963 porušil prestolnico takrat Republike Makedonije – Skopje. Potres je pomenil ne le kolaž v glavnem tragičnih človeških usod, temveč je spremenil gradbene standarde in vsodbudil potrebo po protipotresni gradnji. Mesto so nato bleščeče obnovili po merilih urbanizma in vrhunske arhitekture iz šestdesetih let dvajsetega stoletja. V sledeh časa, pa ob tej priložnosti zgodbi o potresu in v glavnem naključnih deležnikih ob njegovi obnovi, raziskujemo pa tudi zgodbo o prvi makedonski pesnici, ki je bila slovenskih korenin.

Predstavitev knjige Vdih lepote, Dejan Bravničar, violinist, ki je letos v zbirki Spomini in srečanja izšla pri Založbi Slovenska matica. Portret izjemnega umetnika, ki je plemenitil kulturo našega in mednarodnega kulturnega prostora, je napisala muzikologinja Veronika Brvar. Knjiga skozi življenje in delo umetnika portretira tudi družbene razmere, v katerih je vrhunski violinist dozorel in deloval, ter omogoča vpogled v njegovo družino, ki je slovela po kultiviranosti, prostranosti duha in svetovljanstvu. Avtorica Veronika Brvar je o vsem tem pripovedovala v pogovoru z Anamarijo Štukelj Cusma.

V odjekih ukrajinske vojne pozabljamo, da so bile ravnice evropskega vzhoda prizorišče mnogih bitk, v katerih so izginjale cele generacije. Danes se še najdejo posamezniki, ki so se udeležili velike vojne, ki se je v Ukrajini in pozneje tudi v Rusiji razplamtela poleti 1942. Mnogi trdijo, da so prav ostaline tistih časov tudi vzrok za sedanji vojaški konflikt. Borci iz štiridesetih let prejšnjega stoletja pa niso svoje vojaške zgodbe končali na vzhodu, ampak jih je po vrnitvi čakala vojna tudi doma. Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa posluša zgodbo sto eno leto starega Leopolda Tavčarja.

Ocenjujemo dva filma z rednega sporeda mreže Artkina – Spomine na Pariz režiserke Alice Winocour. Ti predstavljajo žensko, ki je preživela teroristični napad v pariškem bistroju in se poskuša soočiti s svojo travmo. Iranski film Leilini bratje pa je družinska drama, kritična do patriarhalne družbe in nepopustljivosti tradicije. Posvečamo se še vprašanju, zakaj je film Pod udarom zakona Jima Jarmuscha iz leta 1986 pri nas po 37 letih prvič na rednem sporedu, in sicer v Kinodvoru. Spremljali smo tudi tekmovalni program enega najpomembnejših evropskih festivalov, namreč filmskega festivala v Karlovih Varih.

V skoraj 48ih letih oddajanja na Radiu 2EA-3EA-SBS smo Vam prinesli veliko zanimivega, zgodovinske dogodke, pogovarjali smo se s številnimi gosti iz politike, glasbe, kulture, vsestranskega slovenskega življenja v Avstraliji. Prisotni smo bili na mladinskih koncertih, slovenskih festivalov, oddajali smo v živo iz raznih krajih tudi izven studia, pripravljali radiothon-e in zbirali denar za katastrofe in še bi lahko naštevali. Slišali boste le nekaj utrinkov iz našega radijskega arhiva, veliko glasov tudi ni več med nami. Veliko jih boste poznali, nekateri so še bili mladi.

V prvem delu aktualne serije Frekvence X smo potovali vase, v svoje spomine, svoje notranje vesolje zvokov. Tokrat pa raziščemo vse tisto, kar nismo mi - paleto svetov, ki zvenijo, tudi če jih ne slišimo. O spreminjanju zvočnih ekosistemov bosta razmišljala: dr. Tomi Trilar, vodja kustodiata za nevretenčarje in skrbnik slovenskega arhiva živalskih zvokov, Boštjan Perovšek, glasbenik, skladatelj in oblikovalec zvočnih prostorov.

V 136. se vrača pisatelj, scenarist, režiser, antropolog, priljubljen kolumnist in po novem kolega podcaster Miha Mazzini. Miha prav v teh dneh izdaja novo knjigo, ki je najbolj osebna, zasebna, razkrivajoča, ranljiva do sedaj. Avtobiografski roman z naslovom Osebno, v katerem se je, kot pravi sam, kot skeptik lotil duhovnosti, se soočil s travmatičnimi spomini na otroštvo in izgubil strah pred bližino. Skozi Mihovo pripovedovanje čutiš njegovo bolečino, držiš pesti, da najde pot iz težkega otroštva in na koncu postane Miha, kot ga poznamo iz njegovih kolumn, nastopov in seveda prek 40 knjig, ki jih je napisal. Skozi branje nihaš med napadi smeha in solzami, hkrati pa ob branju Mihove zgodbe podoživljaš svoje odnose, svoje vzorce in se na tej poti Mihove samoterapije predaš še svoji samorefleksiji in samoodkrivanju. To je konec koncev tudi največ kar kot bralka ali bralec lahko dobiš iz knjige. Najin današnji pogovor je oda odnosom. Govoriva o odnosih, ki jih imamo do sebe in odnosih, ki jih imamo do ljudi, ki nas obkožajo. O odnosih in dojemanju odnosov, ki smo jih podedovali in spreminjanju naših vzorcev. Zakaj se tako radi vračamo v vzorce, ki nam ne služijo, prepogosto škodijo nam in našim odnosom. Kako presekamo vzorce in se izognemu večnemu ponavljanju istih napak. Kako dovolimo sebi, da smo ranljivi, da kljub vsem izgubam in travmam odpremo srce, kako sprejmemo ranljivost drugih? Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Miho v pogovoru omenila. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda136 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Danes je državni praznik Dan upora proti okupatorju, ki je tudi dela prost dan. Z njim se spominjamo slovenskega odporništva in nastanka Osvobodilne fronte, ključne odporniške organizacije Slovencev v drugi svetovni vojni. Osrednja slovesnost je potekala sinoči na Mali Gori pri Ribnici. Slavnostni govornik, predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je poudaril, da se moramo zavedati, da boj narodov za svobodo poteka po vsem svetu, vsak trenutek. Nekateri drugi poudarki oddaje: - Rusija naj bi danes prekinila dobavo plina Poljski in Bolgariji - Golob si želi nove vlade že v juniju, Tonina ob tem poziva naj ne podpisuje dolgoročnih pogodb za nakup orožja - Bo strateški načrt prihodnje kmetijske politike v Sloveniji ostal okolijsko neambiciozen?

This month, we celebrate the 30th anniversary of Slovenian independence. A number of Australian Slovenians remember this time vividly and we are talking to various people involved in the fight for independence 30 years ago. Former Honorary Consul General of the Republic of Slovenia for NSW Alfred Brežnik, Robert Brožič and Lenti Lenko recall what is was like in the Slovenian community and also where they were on the day of independence. - Ta mesec praznujemo zgodovinski dogodek, 30. obletnico slovenske samostojnosti. Nekateri se odločilnih dogodkov še dobro spomnijo, zato se pogovarjamo z različnimi avstralskimi Slovenci o njihovih vlogah v bitki za osamosvajanje. S svojimi spomini se bodo oglasili nekdanji častni generalni konzul Republike Slovenije za NSW Alfred Brežnik, Robert Brožič in Lenti Lenko.

This month, we celebrate the 30th anniversary of Slovenian independence. A number of Australian Slovenians remember this time vividly and we are talking to various people involved in the fight for independence 30 years ago. Peter Krope, Peter Mandelj and Marta Magajna all share their memories of this important time in history. - Ta mesec praznujemo zgodovinski dogodek, 30. obletnico slovenske samostojnosti. Nekateri se odločilnih dogodkov še dobro spomnijo, zato se pogovarjamo z različnimi avstralskimi Slovenci o njihovih vlogah v bitki za osamosvajanje. S svojimi spomini se bodo oglasili Peter Krope, Peter Mandelj in Marta Magajna.