Podcast appearances and mentions of Boris A Novak

Na Veronikinem večeru bo zlatnik poezije prejel Boris A. Novak, na dogodku pa bodo podelili tudi Veronikino nagrado. Na festivalu Ljubljana pa bosta nocoj s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija nastopila ukrajinska dirigentka Oksana Liniv in perujski tenorist Juan Diego Flórez.

Letošnji dobitnik zlatnika poezije, ki ga podeljujejo v Celju na Veronikinem večeru, je Boris A. Novak (1953) – pesnik, pisatelj, prevajalec, dramatik, esejist, profesor primerjalne književnosti, literarni teoretik in še in še bi lahko naštevali. V središču njegovega dolgoletnega pesniškega ustvarjanja pa je monumentalno delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep v treh knjigah (1. knjiga: Zemljevidi domotožja, 2014; 2. knjiga: Čas očetov, 2015; 3. knjiga: Bivališča duš, 2017), zaobjet v dobrih 40.000 verzih. Ob podelitvi zlatnika se z Novakom pogovarjamo o začetkih njegovega pesniškega ustvarjanja, njegovem principu pisanja, da naj zven besede pomeni in pomen zveni in o njegovem omenjenem epu, avtor pa med pogovorom prebere tudi nekaj svojih pesmi. Foto: Gregor Podlogar

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič, prevedli Alojz Gradnik, Brane Senegačnik in Matej Venier. Razkošna dvojezična izdaja sonetov velike italijanske renesančne pesnice Vittorie Colonna, ki je izšla zgolj dve leti po izidu integralnega prevoda Petrarcovega Canzoniera, na svojevrsten način potrjuje, da zgodovinski dialog z veliko poezijo ni nikoli zaključen, posredno pa tudi, da še danes nista mrtva ne sonet ne petrarkizem. Če so provansalski trubadurji, Petrarca in njegovi posnemovalci, petrarkisti, odločilno vplivali na naš način doživljanja in ubesedovanja ljubezenskega čustva s povzdigovanjem ljubljene osebe, njene lepote in kreposti ter z opisovanjem omahovanja zaljubljenca med trpljenjem in blaženostjo, se ne zdi nič manj očitno dejstvo, da se je evropski način čustvovanja od nekdaj najbolj organsko pretakal skozi sonet. Na temeljno zaznamovanost evropske lirike s sonetno formo in njeno neminljivost pri nas najbolj vztrajno opozarja poznavalec in tudi sam mojster soneta Boris A. Novak. V monografiji Sonet iz leta 2004 je izrisal teorijo in zgodovino te pesniške oblike in podal ugotovitev, da je »sonet od svojega nastanka v 13. stoletju vse do danes nedvomno krona evropske poezije.« Po njegovih besedah prvenstvo med vsemi pesniškimi oblikami sonetu prinaša njegova »zgoščena oblika, kjer mora biti vsaka beseda pretehtana, medsebojni odnosi med besedami pa morajo vzpostavljati kompleksno pomensko mrežo.« Čeprav to še zdaleč ni edina možnost, se je pri nas po Prešernovem zgledu uveljavila predvsem najbolj kanonična in zahtevna oblika soneta: dve kvartini, dve tercini, jambski enajsterec in oklepajoče ženske rime. Ključna lastnost soneta je tako zgoščena zvočnost, ki nastane kot posledica izjemno utesnjene oblike, in ki s tem paradoksalno stopnjuje tudi čustveno energijo in težo eksistencialnega sporočila, položenega v pesem. Po drugi strani pa sonet ni nikoli poznal nikakršnih motivno-tematskih omejitev in lahko enako učinkovito oklepa tako energijo religioznih čustev kot humorja, satire itn. Medtem ko so druge srednjeveške oblike izumrle, je sonet preživel vse zgodovinske svetovnonazorske in estetske pretrese in postal svojevrsten podaljšek in katalizator novoveške evropske subjektivitete – kot bi ta v njem našla svoje naravno okolje in primeren okvir, skozi katerega lahko na potencirano dramatičen in visoko estetiziran način pretoči svojo senzibilnost, od sublimnega do banalnega in distanciranega. Zdi se, da je podobno zavedanje o moči soneta prevevalo tudi dobo, v kateri je ustvarjala Vittoria Colonna, saj je samo v 16. stoletju nastalo na sto tisoče petrarkističnih sonetov. Čeprav se tudi njeni soneti ne motivno ne oblikovno niso izognili Petrarcovemu vplivu, Vittorio Colonna od nepregledne množice Petrarcovih epigonov ločujeta nenavadno močan avtorski pečat in avtentičnost eksistencialne izkušnje, vtisnjene v sonetno formo. Čisti in iskreni glas pesničinega lirskega jaza presune in očara takoj na začetku: »Na tisti dan, ko mi v srce vstopila / je ljubljena podoba, kot da imela / bo mnogo let tu dragi dom, žarela - / »Je človek? Je božanstvo?« sem dvomila. // In v enem hipu duša podarila / ji sladko je svobodo, zagorela / v pozabi sebe je tedaj vesela, / za zmeraj njeni volji se uklonila.« V teh verzih lahko jasno opazujemo, kako k učinku neposredne izpovednosti, s katerim se pesnica v hipu približa sodobnemu bralcu, pripomore stroga sonetna forma, ki pesničin navdih brzda in mu preprečuje, da močna čustva, ki generirajo njene verze v času, ko je pesniško otroštvo čustev že davno minilo, nikoli ne zdrsnejo v patos, kliše, pozo ali zgolj artizem, ampak gre ves čas skrajno zares. Osrednje čustveno gibalo, okrog katerega so začeli nastajati soneti Vittorie Colonna, pesnice, ki je pisala približno petindvajset let, pa ni toliko bivanjska groza kot skorajda neutolažljiva žalost zaradi izgube ljubljenega moža. Pesnica je namreč začela pisati ljubezensko liriko, ki kasneje sublimira v vzvišeno duhovno poezijo, šele po soprogovi smrti. Vittoria Colonna se je rodila v plemiški družini blizu Rima in njena poroka s Ferrantejem d'Avalosom, pescarskim markizom, je bila dogovorjena že v otroštvu. Poročila sta se, ko je bilo Vittorii 19 let. Njen mož je služil kot visoki častnik v habsburški vojski v okviru Svetega rimskega cesarstva in umrl leta 1525 za posledicami ran sicer zmagovite bitke pri Pavii, v kateri so Habsburžani pridobili nadzor nad severno Italijo. Vittoria je nato kot vdova – njene pesmi so znane tudi kot »vdovske pesmi« – večinoma živela po samostanih, vendar se ni nikoli zaobljubila. Bila je naklonjena reformacijskim gibanjem, ki so se hitro širila po Evropi, obiskovala je na primer krožek spiritualov. Umrla je leta 1547, ko so se že razplamtela protireformacijska preganjanja; ravno tega leta se je moral v izgnanstvo umakniti Primož Trubar. Vittoria Colonna kot umetnica ni bila ambiciozna kot njen veliki predhodnik Petrarca in je svoje delo le nerada posredovala javnosti. Ena redkih izjem je rokopisna zbirka 103 duhovnih sonetov, ki jih je osebno podarila Michelangelu Bounarottiju. Z njim jo je povezovalo tesno prijateljstvo, in tudi on ji je posvetil več sonetov. Kljub takšni drži in odmaknjenemu življenju je pesnica že za življenja široko zaslovela, iz njene korespondence pa je razvidno, da si je dopisovala s številnimi najvplivnejšimi osebnostmi svojega časa, pridigarji, literati in slikarji. Nekaj časa je bil njen mentor Pietro Bembo, najvišja jezikoslovna in literarna avtoriteta takratnega časa, Ludovico Ariosto pa je v svojem epu Besneči Orlando o njenem pesništvu zapisal: »Slog mili, ki ne zmorem ga preseči.« Opus Vittorie Colonna je ohranjen v 60 rokopisih, poleg tega so do sedaj odkrili tudi 22 tiskanih izdaj z njenimi pesmimi, objavljenih pred letom 1547. Za pesničinim hrbtom pa je na dvorih in v pesniških in učenjaških krogih od Italije do Francije krožilo še na desetine neavtoriziranih rokopisnih zbirk. V Sloveniji smo veliko pesnico prvič spoznali leta 1940, ko je Alojz Gradnik za antologijo Italijanska lirika prevedel šest njenih sonetov in ti so kot poklon Gradnikovi neminljivi prevajalski veščini vključeni tudi v pričujoči izbor. Knjiga skupno prinaša 112 sonetov, kar je približno četrtina pesničinega opusa. Soneti so razdeljeni v tri tematske sklope: Ljubezenski verzi, Duhovni verzi in Epistolarni verzi, poleg tega izbor spremljata tudi poglobljena biografska in literarno-teoretična študija profesorice Patrizie Farinelli in zanimivo daljše razmišljanje Braneta Senegačnika o temeljnih izzivih prevajanja pesniških besedil. Vittoria Colonna, ki se je pesniško izoblikovala v živahnem okolju neapeljskega petrarkizma, je po tematskem obratu od ljubezenske lirike k duhovni poeziji, ki se je zgodil okrog leta 1536, obveljala za začetnico nabožne poezije, pisane v petrarkistični tradiciji. Patrizia Farinelli ob tem piše, da je pesnica od poveličevanja moževe osebe in smrti prešla k poveličevanju Kristusa in odrešenjskega pomena njegove smrti. Oba tematska loka se pretresljivo stikata v motivu sonca: v ljubezenskih pesmih je sonce, pisano z malo začetnico, najpogostejša prispodoba za ljubljenega, v duhovni poeziji pa pesnica kot Sonce z veliko začetnico imenuje Kristusa v vlogi tolažnika in odrešenika. Vendar lahko iz vsebinske dramaturgije duhovnih pesmi razberemo, da pot od enega k drugemu »soncu« nikakor ni bila lahka, in tudi pozneje njena sicer iskrena in živa vera niha med občutji popolnega zaupanja, milosti, vere v posmrtno življenje in ponovno snidenje z ljubljenim do občutij najgloblje žalosti, popolne resignacije in celo misli na samomor: »Lastna bi roka od bolesti gnana / storila to, a želja, da sestala / bi skoraj tam se, jo je zadržala.« O bolečini, ki jo preživlja, skozi celotno zbirko pretresljivo pričajo številni verzi: »Odkar je sonce moje skrilo lice, / narave red se je premaknil z mesta, / če bol ne skriva čutom mi resnice.« Zaradi globoke kontemplativne intoniranosti in vztrajnega priklicevanja Božje navzočnosti duhovne pesmi Vittorie Colonna pogosto spominjajo na molitev in številne med njimi pravzaprav lahko beremo kot čudovite molitve v obliki sonetov. Tukaj še bolj kot v ljubezenskih pesmih, kjer pogosto posnema Petrarcovo besedišče in skladnjo, pride do izraza njena avtorska avtentičnost, saj v pesmi izvirno vnaša resnoben evangeljski ton ter temu primerno pozorno odmerja retorične učinke, zelo pogosta je na primer raba enjambementa. Sklenemo lahko, da se kot celota opus Vittorie Colonna v bralčevo zavest trajno vtisne zaradi svoje izpovedne iskrenosti, še bolj pa zaradi privzdignjenosti in nenavadnega dostojanstva sloga, ki njeno poezijo upravičeno uvršča med vrhove evropske renesančne lirike.

Tokratno epizodo oddaje Radio Ga Ga – nova generacija bodo prevzeli kar štirje bivši in aktualni župani, ki so si za to priložnost nadeli ime New Svinj Quartet. Janković, Popovič, Kangler in Pojbič bodo tako gostili Uroša Slaka, ki se bo z Robertom Golobom in kmeti pogovarjal o prehranski samozadostnosti, sprejemali bodo klice znanih domačih in tujih prodajalcev v novi rubriki Mali oglasi – Razprodaja Slovenije in obiskali Kavarno Zeleni prehod, v kateri Milka prodaja že skoraj legalno robo. Seveda bomo šli tudi v Luko Koper, kjer bo protestne pesmi bral Boris A. Novak, prisluhnili prometnemu poročilu Kanglerja in Rožmarina, vmes pa seveda izvedeli tudi, kateri župan ima najdaljšega in kateri najvišjega – stolp seveda. Vse to in verjetno še kaj v petek malo po deseti na Prvem.

Nenavadna igra iz leta 1978 nas popelje v razkošje nebesnih pojavov, tega pa doživljamo v družbi neugnanega malega Oblačka. Igra je del mesečnega cikla Radijskih iger za otroke Borisa A. Novaka, ki ga je zasnoval režiser in redaktor Klemen Markovčič. Režiser: Duša Mauser Dramaturginja: Djurdja Flere Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Maks Strmčnik Ptice rojenice – Neža Simčič, Jerca Mrzel in Milena Grm Oblak popotnik – Alja Tkačev Letala ropotala – Marjan Hlastec, Janez Albreht in Boris Kralj Otroški zmaj – Mina Jeraj Drevesa – Štefka Drolc, Vida Juvan in Iva Zupančič Oblaki divjaki – Jurij Souček, Andrej Kurent in Branko Miklavc Zvonik – Rudi Kosmač Kmet – Dare Ulaga Lepotica mavrica – Jožica Avbelj Modra gora – Majolka Šuklje Golobje pismonoše – Brane Ivanc, Jože Mraz in Kristijan Muck Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana novembra 1978.

Glasbena igra iz leta 1985 na poetičen način pripoveduje o rojstvu lune na nebu in o njeni rasti. Pojavu, ki ga lahko vsak mesec spremljamo na nebesnem svodu. Igra je del mesečnega cikla Radijskih iger za otroke Borisa A. Novaka, ki ga je zasnoval režiser in redaktor Klemen Markovčič. Režiser: Aleš Jan Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Staš Janež Avtor izvirne glasbe: Aleš Kersnik Severnica – Jerica Mrzel Luna – Maja Sever Komet – Jože Mraz Piratski kapitan – Aleš Valič Piratski krmar – Dare Valič Kuža, ki laja na luno – Niko Goršič Sonce – Miha Baloh Zaljubljeni maček – Janez Hočevar Zaljubljena muca – Jožica Avbelj Zvezdogled – Milan Kalan Snohodec – Zvone Hribar Gospod Falzet – Vojko Zidar Gospa Basova – Milena Grm Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana marca 1985.

Igra iz leta 1998 je nekaj posebnega. V njej namreč slišimo, kako se Rihard Levjesrčni, slavni angleški kralj, in Robin Hood, njegov še slavnejši podanik, pojavita iz sive davnine. Pot ju pripelje v Šiško, predmestje Ljubljane, tam pa sta priča zgodbi današnjih slovenskih najstnikov. Igra je del mesečnega cikla Radijskih iger za otroke Borisa A. Novaka, ki ga je zasnoval režiser in redaktor Klemen Markovčič. Ob koncu igre je tudi pogovor z Borisom A. Novakom. Režiser: Aleš Jan Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Staš Janež Avtor izvirne glasbe: Jani Golob Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Rihard Levjesrčni – Polde Bibič Robin Hood – Aleš Valič Romaž – Grega Čušin Vesna – Manca Ogorevc Bojan – Rafael Vončina Borut – Miha Nemec Branko – Rok Vihar Produkcija uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Slovenija maja 1998.

Igra nenavadno prepleta življenjske izkušnje našega vsakdana s predstavami o veselju in sanjskem svetu, kjer se zgladijo vsa nasprotja v enotno ubranost. Kot v melodiji ene same, lepe pesmi bo gotovo dobrodošla vsem malim in velikim otrokom. V deželo zaželene miline in sreče s svojimi podobami in spevi namreč ponese prav vsakogar. Igra je del mesečnega cikla Radijskih iger za otroke Borisa A. Novaka, ki ga je zasnoval režiser in redaktor Klemen Markovčič. Režiser: Aleš Jan Dramaturg: Janez Žmavec Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Aleš Kersnik Pripovedovalec – Boris Juh Deklica Ana in deklica Zvezdana – Jožica Avbelj Mama – Štefka Drolc Zvezdica Zvezdina – Barbara Levstik Zvezdica Zvezdona – Majda Kohek Satelit Osvajalec – Niko Goršič Nebesni hotelir – Boris Kralj Vesoljski paznik – Dare Valič Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1977

Slovenski pesnik, dramatik in univerzitetni predavatelj Boris A. Novak se je leta 1953 rodil v Beogradu. Velja za enega pomembnejših sodobnih slovenskih mladinskih pisateljev z izrazito samosvojo poetiko. Pri ustvarjanju za otroke in mlade namreč izhaja iz misli, da zven besed poméni in pomên zveni. Novakova želja je, da bi se kljub svoji odraslosti čim bolj približal otroški sposobnosti v izmišljanju novih in prebesedenju starih besed s tem pa tudi sebe vračal v otroštvo. Prav ta igra ga dela izrazito posebnega in v izrazu brez dvoma nadčasovnega. Novakov opus so pomembno zaznamovale tudi izvirne lutkovne in radijske igre. Igra Prizori iz življenja stvari iz leta 1991 je nekaj posebnega. V njej namreč ne nastopajo niti ljudje, niti živali, pač pa samo stvari. Ob tem se seveda vprašamo, ali je igra samo o stvareh lahko zanimiva? Pa še kako, kot bomo slišali. Igra je del mesečnega cikla Radijskih iger za otroke Borisa A. Novaka, ki ga je zasnoval režiser in redaktor Klemen Markovčič. Režiserka: Irena Glonar Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič Igralec – Boris Ostan Rokavica – Jožica Avbelj Rokavičnik – Janez Hočevar Rifle Nogavica – Polona Vetrih Nogavičnik – Aleš Valič Copata – Maja Končar Copatnik – Zvone Hribar Škorenj – Jurij Souček Preluknjani Čevelj – Roman Končar Šolenček – Marijana Klanšek Jaklič Dr. Toplomer – Dare Valič Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1991

Videk je bil deveti otrok revne vdove in je nosil zmeraj srajčko svojih starejših bratov in sester. Srajčka je bila zato vedno ponošena in tanka. Nekega dne pa je dobil Videk čisto novo srajčico. Režiserka – Rosanda Sajko Dramaturg – Ervin Fritz Ton in montaža – Metka Rojc Avtor izvirne glasbe – Jerko Novak Videk: Kaja Deskovič Živković Vidkova mama: Jerica Mrzel Bratci in sestrice: Milena Janežič, Miha Kralj, Barbara Langerholc, Grega Turšič, Evelin Pristavec, Nina Miklavič Ovca: Jana Osojnik Trnov grm: Dare Valič Pajek Tkalec: Brane Ivanc Rak Krojač: Ivan Jezernik Ptica Šivilja: Draga Potočnjak Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana februarja 1984

Filmska teoretičarka in publicistka ter kuratorka klasičnih filmov na Televiziji Slovenija Ivana Novak je med pandemijo, ko se je zdelo, da se svet zna ustaviti, začela ustvarjati glasbo Oblik duha. Uglasbila je nekaj pesniških oblik, ki jih je v knjigi Oblike duha zbral in analiziral njen oče, pesnik in prevajalec Boris A. Novak. V njegovi izjemni zbirki z ilustracijami Marjana Mančka, ki je izšla leta 2016, najdemo več kot dvesto verzov sveta in v vsakem je napisal pesem, v kateri oživijo pesniške in glasbene figure – rime, ritem, zvok, tišina ... Ivana Novak pa je po besedilih uglasbila in zapela 9 pesmi, ki so na zgoščenki izšle pri Mladinski knjigi.

Po več kot dveh desetletjih se kot Nedeljski gost Vala 202 znova vrača avtor obsežnega epa Vrata nepovrata, znani književnik, verzolog in družbeni aktivist Boris A. Novak. “Z epom Vrata nepovrata absolutno računam na sleherno bralko, bralca in sem glede tega popolnoma miren. Na tej ravni verjamem, bo zvenelo neskromno, na drugih področjih imam dvome, tu pa absolutno čutim, da se tikam z ‘vserimjem', kot jaz temu pravim." Boris A. Novak Boris A. Novak je svojo politično etiko je nazadnje predstavil v pesniški zbirki Svoboda je glagol, sicer pa je v minulih dveh letih svojo uporniško držo in prizadevanje za človekove pravice med drugim potrjeval z branjem svoje pesmi “Izdajalci z veliko začetnico P” pred slovenskim parlamentom, zavzemanjem proti izročitvi žvižgača Juliana Assangea ameriškim oblastem in kmalu po začetku napada na Ukrajino, tudi za protestni večer branja poezije v prostorih slovenskega centra PEN. Glede javnih branj epa Vrata nepovrata sem sadističen. Smešno se mi zdi imeti literarne večere in prebrati pesmi v treh, štirih minutah. Stavim na maratonska branja. Potem ko presežemo te zelo ozke časovne meje današnjega hitenja, se odpremo poslušanju in čas teče drugače. Boris A. Novak

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja MollLjubljana in Koper: Beletrina in Annales, 2021Hamburškega pesnika in prevajalca Jana Wagnerja, ki je leta 2017 prejel nagrado Georga Büchnerja, najvišje priznanje za nemško pišoče avtorje, leta 2021 pa slovensko mednarodno književno nagrado pont, je zaznamoval stik s poezijo francoskega pesnika Francisa Pongea v knjigi Le parti pris des choses / V imenu stvari, ki jo imamo od leta 2010 tudi v slovenščini v prevodu Saše Jerele. Enainšestdeset pesmi in petih krajših esejev v knjigi Avtoportret z rojem čebel je prevedlo osem prevajalcev, od tega po obsegu največ Sara Virk, Maruša Mugerli Lavrenčič, Tanja Petrič, Urška Potočnik Černe in Amalija Maček, potem pa še Lučka Jenčič, Milan Dekleva in Gregor Podlogar. Izbor pesmi, ki je v knjigi objavljen dvojezično: v nemškem izvirniku in slovenskem prevodu, je avtorjevo delo in je dopolnjen z novimi in še neprevedenimi pesmimi. Jan Wagner je Slovenijo obiskal večkrat. Pred letošnjo predstavitvijo nove knjige v Kopru in Ljubljani je bil na festivalih v Medani in na Ptuju ter v Vilenici. Revijalno smo ga lahko spoznali v prevodih Maruše Mugerli za Lirikonfestove zbornike. Kljub privrženosti distanciranemu pesnikovanju prek opisa stvari in prehajanja v njegovo esenco ter tako pisanja o mnogočem in marsikateri temi se Jan Wagner v tem knjižnem izboru posveča tudi prvoosebnemu pesniškemu subjektu. Vsekakor je privrženec lastne definicije pesmi, ki pravi, da je pesem umetniško spoštovanje in umetniško kršenje pravil ter da je pesem »iritacija, ker stvari prikaže in izreče na način, kakor še niso bile izrečene in povedane«. Kakor izpričuje nabor besedil, ki ustreza pesnikovemu izboru, je pesnik nemirni duh, ki ga ženeta radovednost in novost in zato raziskuje novo, se brani predvidljivosti. Prav zato je vsaj v slovenščini občasno zagoneten, pesmi so kompleksne in pogosto uganke. Opisovanje stvari, prihajanje do jedra in opis samega bistva je pogost postopek ne le pri obravnavanem avtorju, ampak je vznemirjalo tudi več slovenskih pesnikov, zadnja leta od Aleša Štegra do Bine Štampe Žmavc. In kakor Boris A. Novak in več drugih privržencev predpisanih pesniških oblik in tradicionalnih form, nemški pesnik, letnik 1971, zagovarja, da je raba rime, metričnih shem in pesemskih oblik osvobajajoč način pisanja pesmi. Prek omejitve osvoboditev. Zanimivo nasprotje zvestobe tradicionalni formi pa je kršenje pravopisne norme, saj Jan Wagner v pesmih ne uporablja velikih začetnic. Še posebej markantno je v nemščini, ki piše samostalnike z veliko začetnico. S to kršitvijo prinaša dvoumnost rabe besed in odpira morebitne dvojne pomene. V slovenskem izboru so poleg esejev haikuji, pesmi v prozi, soneti, gazele, ode, himne, pesmi s prostim verzom ... Andražu Gombaču je Jan Wagner v intervjuju za Primorske novice priznal, da se najtežje spopada z elegijami, pesmimi o izgubi, bodisi ljubezni bodisi zaradi smrti ljudi. Vendar je vsaj štiri z besedo elegija v naslovu umestil v slovensko knjigo. Ko je bil gost v Sloveniji, je razvil misel o poeziji danes na podlagi imena nagrade pont, ki pomeni most, in poudaril, da »v poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu: mladi prevajajo drug drugega, se srečujejo, pogovarjajo, vplivajo drug na drugega. /…/ Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi – a so tam!« Avtoportret z rojem čebel je eden od takšnih prijateljskih prevajanj. Prvi esej je recikliran pogovor, v katerem se avtor razkriva kot navdušenec nad ameriško in anglosaško poezijo ter poda nekaj avtopoetoloških potez. Sledita krajši zahvali: prva je namenjena Nemški akademiji za jezik in pesništvo, druga pa Akademiji znanosti in književnosti v Mainzu, od koder izhaja njegov ded. V govoru se opira na Američana Walta Whitmana, zaupa svojim vzorom in učiteljem v romantikih in zgodnjem ekspresionizmu ter angleško govorečim pesnikom Dylanu Thomasu, Stevensu, Williamsu, Audnu in Tedu Hughsu. Tretja zahvala pa je ob podelitvi nagrade Georga Büchnerja z naslovom Pod jezikovnim skalpelom. V esejističnem delu knjige je najbolj zanimivo obsežnejše münchensko predavanje o poeziji z naslovom Zaprti prostor. V njem Wagner vzpostavlja povezavo med branjem detektivskih in kriminalnih romanov ter pesniki liriki. Nad kriminalkami so se denimo navduševali Neruda, Brecht, Benn, Auden, čigar premislek je, da je v umetnini gotovost krivda, ne pa zločin, v kriminalki pa sprva vlada negotovost, kdo je kriv. Tudi izumitelj detektivske zgodbe Edgar Allan Poe, pri katerem si je Wagner izposodil idejo in razvil misel, da je pesem zaprt prostor, ki ga pesnik skrbno namerno ustvari, da bi pri bralcu naredil čim večji vtis. Spomni tudi na pesemske uganke, ki opisujejo predmet, kakor so jih pisali Bürger, Schiller in so zanimive ravno do trenutka, ko izvemo, kaj je odgovor uganke. Vendar so različne od pesmi, ki jih piše sam. Te pogosto opisujejo predmet ali stvar, a pesem sama razpira širša vprašanja in podobe, ustvari zasuk, domislico. S tem poetološkim esejem Jan Wagner ponudi bralcu pomoč, da bi razčlenil pot, kako vstopati v pesem in kako vstopiti v njegovo pesem. Torej v pesem kot zaprt, hermetičen prostor, ki je, paradoksalno, najbolj odprt prav za bralca. Med prebiranjem Wagnerjevih pesmi se večkrat znajdemo v neznosni tesni, tedaj se spomnimo na njegovo misel: »Pesem je največja svoboda na najbolj tesnem prostoru.«

V pogovoru Jožica Avbelj spregovori o svoji naravi igralke, zahtevah in umetniških standardih, ki jim že vse svoje igralsko življenje sledi ter o umetnosti in umetniških delih, ki jih spremlja kot gledalka in jo navdihujejo. Zelo dobro jo poznamo, tako iz Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer se je zaposlila leta 1975, kot iz različnih zunajinstitucionalnih projektov in skupin. Med drugim je sodelovala pri Pupiliji Ferkeverk, gledališču Pekarna, gledališču Glej, sodelovala je z različnimi režiserji v 90-ih letih in pozneje, dandanes pa velikokrat kot igralka sodeluje v projektih svojih študentk in študentov. Poznamo jo tudi iz filmskega sveta, s televizijskih ekranov in radijskih sprejemnikov. Pogovor z igralko Jožico Avbelj smo prekinili z odlomki iz dveh radijskih iger. Prva je Blues, Ernsta Bruuna Olsena, v režiji Hinka Košaka, Jožica Avbelj v vlogi Gerde. Drugi odlomek pa je iz radijske igre za otroke, V ozvezdju postelje, ki jo je napisal Boris A. Novak, režiral Aleš Jan, pripovedovalec je Borih Juh, Satelit Osvajalec pa Niko Goršič. Vabimo vas k poslušanju! fotografija iz predstave: Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd, MGL, sezona 2021/2022, foto: Peter Giodani

Oblaček bi rad videl obzorje …t Pripoveduje: Boris Ostan. Napisal: Boris A. Novak. Posneto v studiih Radia Slovenija 1991.

Boris A. Novak je eden izmed redkih slovenskih pesnikov, ki se v svoji poeziji pogovarja in v upesnjevanju novih pesemskih oblik kosa s Francetom Prešernom. Za njegovo poezijo je značilno, da je lahko zelo igriva in da izraža temeljna občutja sveta v njegovi pestrosti in bogastvu, hkrati pa je zelo osebna, pogosto pričevanjska ali celo osebnoizpovedna. Le nekaj let po izidu magistralnega epa Vrata nepovrata je pesnik pri isti založbi, pri novomeški Gogi, objavil obsežno in konceptualno izvirno pesniško zbirko Lunin koledar. Predstavil jo je v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, posnetim na daljavo. Ker je v zraku 3. december, ta veseli dan kulture, Prešernov in njegov rojstni dan, pesnik pove kako besedo manj o zbirki in besedo več o svojem odnosu do Prešerna in še kaj. Nikar ne zamudite.

Ta igra je nekaj posebnega. V njej namreč nastopajo samo stvari. Ali je igra samo o stvareh lahko zanimiva? Pa še kako. Še posebej, če jih oživi tako isker avtor, kot je Boris A. Novak. Avtor: Boris A. Novak Režiserka: Irena Glonar Dramaturg: Ervin Fritz Tonski mojster: Jure Culiberg Avtor izvirne glasbe: Bojan Adamič Asistentka režije: Alenka Grajžar Tehnični asistent: Zmago Frece Igralec: Boris Ostan Rokavica: Jožica Avbelj Rokavičnik: Janez Hočevar Rifle Nogavica: Polona Vetrih Nogavičnik: Aleš Valič Copata: Maja Končar Copatnik: Zvone Hribar Škorenj: Jurij Souček Preluknjani čevelj: Roman Končar Šolenček: Marijana Klanšek Jaklič Dr. Toplomer: Dare Valič Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1991

11. avgusta je umrl Tonko Maroević, hrvaški pesnik, prevajalec, esejist, raziskovalec sodobne hrvaške likovne umetnosti in avtor številnih monografij, likovni in književni kritik. In velik prijatelj slovenske umetnosti in njenih ustvarjalcev. Tudi pesnika Borisa A. Novaka, ki je ob odhodu Tonka Maroevića napisal Nekrolog v večnem sedanjiku, saj pravi: »Težko je pisati o Tonku Maroeviću v pretekliku. Preteklik namreč nikakor ne ustreza Tonkovi neskončni radosti do življenja in umetnosti, Tonkovemu iskrivemu duhu in duhovitosti, Tonkovi odprtosti, radovednosti in radovidnosti, Tonkovemu večnemu nasmehu in smehu.«

Boris A. Novak: Lunin koledar Samanta Schweblin: Varna razdalja Aleksij Kalc, Janja Žitnik Serafin in Mirjam Milharčič Hladnik: Doba velikih migracij na Slovenskem Recenzije so napisali Diana Pungeršič, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.

Po zgodbici Frana Levstika je njeno zvočno različico napisal Boris A. Novak. Videk je bil deveti otrok revne vdove in je nosil zmeraj srajčko svojih starejših bratov in sester. Srajčka je bila zato vedno ponošena in tanka. Nekega dne pa je dobil Videk čisto novo srajčico. Režiserka: Rosanda Sajko Dramaturg: Ervin Fritz Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Jerko Novak Asistent režije: Jože Valentič Tehnični asistent: Zmago Frece Videk: Kaja Deskovič-Živković Vidkova mama: Jerica Mrzel Bratci in sestrice: Milena Janežič, Miha Kralj, Barbara Langerholc, Grega Turšič, Evelin Pristavec, Nina Miklavič Ovca: Jana Osojnik Trnov grm: Dare Valič Pajek Tkalec: Brane Ivanc Rak Krojač: Ivan Jezernik Ptica Šivilja: Draga Potočnjak Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija v februarju 1984

V zadnjem tisočletju so se pesniki zelo redko odločali za pisanje čisto pravega epa, v katerem bi opisali zgodovino starih narodov in usode njihovih junakov. Pesnik Boris A. Novak se ni ustrašil takšne žlahtne norosti, saj je poskusil s trilogijo Vrata nepovrata opisati zadnji dve stoletji, ki sta se velikokrat prepletli prav v njegovi rodbini.

V zadnjem tisočletju so se pesniki zelo redko odločali za pisanje čisto pravega epa, v katerem bi opisali zgodovino starih narodov in usode njihovih junakov. Pesnik Boris A. Novak se ni ustrašil takšne žlahtne norosti, saj je poskusil s trilogijo Vrata nepovrata opisati zadnji dve stoletji, ki sta se velikokrat prepletli prav v njegovi rodbini.