Labirinti sveta

Pohlep, po slovarju slovenskega knjižnega jezika strastna želja prisvajati si dobrine, je vedenje, pri katerem je v ospredju pridobivanju kot cilju in ne kot sredstvu za preživetje ali udobno življenje. Pridobivanju denarja, predmetov in – družbene moči. Gre za sebično vedenje, kjer posameznik upošteva zgolj lastne interese. Družbene posledice pohlepa so konflikti med tistimi, ki so si pridobili bogastvo, in tistimi, ki ga nimajo, uničevanje družbene kohezije, uničevanje okolja, vojne. V krščanski teologiji pohlep zato upravičeno velja za enega od sedmih smrtnih grehov, in tudi po prepričanju generalnega sekretarja Združenih narodov Antonia Guterresa naš glavni sovražnik.

Po ocenah stockholmskega mirovnega inšituta SIPRI je Ukrajina v operaciji Pajkova mreža onesposobila skoraj tretjino nosilcev ruskih strateških križarskih raket. Naj proslavljamo ukrajinsko zmago? Ali naj se bojimo ruskega odgovora, ki ne bo prizadel le podizvajalcev, ampak tudi tiste, ki so omogočili uspeh vojaške akcije? Živimo v času, ko mednarodni sporazumi o jedrski oborožitvi ne veljajo več, ko so suverenost držav, človekove pravice in celo človeška življenje postala predmet prezira. A upanje ostaja, čeprav majhno. Svet nikoli ni bil tako povezan, kot je zdaj in zločinov ni mogoče skriti.

Kdo je tu nor? To je vprašanje tega tedna, potem ko je ameriški predsednik Donald Trump spoznal, da je njegov ruski kolega Vladimir Putin vse kaj drugega kot zaupanja vreden državnik. Vsaka podobnost med obema je zagotovo očitna. Posledice očitnega so vidne v Gazi, zaradi česar se je krepko spremenila in zaostrila retorika Berlina, prav tako Bruslja. Če hodi kot genocid, če se oglaša kot genocid, potem zagotovo ni raca. Kdo je torej tu nor? Odgovore bo Matjaž Trošt iskal v tokratnih Labirintih sveta.

Zdi se, da le še novi papež Leon XIV. in generalni sekretar Združenih narodov verjameta v možnost miru in spoštovanje mednarodnega prava. Medtem ko njuni pozivi odzvanjajo kot krik vpijočega v puščavi, svet poganja oboroževalna tekma in stopnjevanje največjih konfliktov našega časa. Ob uničujočem pustošenju vojn svetovni obrambni izdatki strmo naraščajo že deseto leto zapored. Kljub temu pa obstaja v zahodnem svetu temeljno soglasje; da je tudi rekordnih 2700 milijard dolarjev za orožje na svetovni ravni premalo. Zato bodo zahodne zaveznice, zbrane v zvezi Nato, po pričakovanjih povišale vlaganja v obrambo, morda celo na 5 odstotkov bruto družbenega proizvoda, kot zahteva ameriški predsednik Donald Trump, ki je tudi za začetek svojega drugega mandata najprej obiskal Savdsko Arabijo, s katero je sklenil rekordni orožarski posel v višini 142 milijard dolarjev. Če bi Ernest Hemingway danes pisal o vojni, bi moral drugače nasloviti svoj roman. Zbogom orožje bi v pregreti oboroževalni mrzlici in sejanju smrti na največjih bojiščih našega časa zvenelo naravnost utopično!

V teh dneh se zdi, da še bolj kot ponavadi vsi le čakamo. Nestrpno smo čakali, kdaj se bo iz dimnika nad Sikstinsko kapelo v Vatikanu pokadil dim. S strahom čakamo, kaj bo prineslo napenjanje mišic dveh sosed z jedrskim orožjem, Indije in Pakistana. Zgolj čakamo, kaj še lahko stori izraelska vojska v Gazi. Vemo pa, kaj se je zgodilo v preteklosti, recimo pred 80 leti, a se iz zgodovine bolj slabo učimo.

Odšel je papež revnih, papež miru. Tako so najpogosteje označevali papeža Frančiška, ki se je poslovil na velikonočni ponedeljek. Zaznamoval je več kot desetletje rimo-katoliške cerkve in ubral drugačen pristop do papeževanja; ob zavedanju bolj globalne cerkve, ne le evropske. Bil je svetovni voditelj, ki mu ni bilo vseeno za begunce, migrante in Palestince v Gazi. Izraelsko vojno v Gazi je označil za terorizem in namignil, da bi bilo potrebno preiskati obtožbe o genocidu. Ne bi mogel biti bolj drugačen od svetovnih voditeljev, ki se bodo zbrali ob njegovi krsti in ga pospremili na zadnjo pot. Obenem v istem času izraelske bombe ubijajo palestinske otroke in ženske, ruski doni uničujejo ukrajinske domove in nedolžni civilisti umirajo v številnih konfliktih po svetu. Je res tako težko uslišati pozive pokojnega papeža, naj imajo prednost v svetu mir in človeško dostojanstvo?

Ameriški predsednik Donald Trump je večkrat napovedal, da se bo v svojem drugem mandatu uveljavil kot mirovnik. Pred vnovičnim prevzemom Bele hiše je večkrat izrazil prepričanje, da bi lahko končal vojno v Ukrajini v 24 urah. To se tudi po treh mesecih njegovega predsednikovanja izkazuje za oreh odporen na rokohitrske rešitve, zdaj pa je Washington celo začel razmišljati o umiku iz posredniške vloge med Ukrajino in Rusijo. Z idejami o osnovanju počitniškega letovišča v Gazi je Trump popolnoma povozil resolucije Združenih narodov, s podporo izraelskemu izvajanju genocida v Gazi - pa tudi soodgovoren zanj. Pogajanja z Iranom o njegovem jedrskem programu je ameriški predsednik začel z grožnjami z vojaškim posredovanjem, s carinami pa je prisilil države po svetu k moledovanju Washingtona za pogajanja. Taki politiki - palice brez prepričljivega korenčka - se ne udinja edino Kitajska.

Nepredvidljivi ameriški predsednik še naprej šokira s svojimi odločitvami. Najprej je napovedal carinsko vojno celotnemu svetu, nato pa si je premislil in se preusmeril na svojega največjega tekmeca, Kitajsko. V Pekingu pravijo, da se ne bodo pustili izsiljevati. Nemčija je nazaj, pa napoveduje novi nemški kancler Friedrich Merz. Tudi o tem v Labirintih sveta. Preverili bomo tudi razmere na vzhodnoevropskih bojiščih, kjer naj bi ruske sile sprožile novo ofenzivo.

Živimo v obdobju največje politične polarizacije po koncu hladne vojne. Na eni strani globalisti, na drugi suverenisti. Ideologiji, ki očitno ne moreta bivati druga ob drugi. Ni več pomembno mednarodno pravo, med drugim tudi ne pravilo nevmešavanja v notranje zadeve neodvisnih držav. Različno gledamo celo na človekove pravice. Uporabljajo se sredstva, za katera smo mislili, da sodijo v preteklost: carine, sankcije, vojna. Evropa želi nastopiti enotno. A pod domnevno skupnim dežnikom vsaka država poskuša ravnati v skladu z lastnimi interesi.

Se vam zdi, da se svet vrti vse hitreje? Na dolgi rok drži ravno nasprotno. Torej vas občutek vara. Ali pač ne? No, s tem se ni treba ukvarjati srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću, ki se je ta teden v Bruslju sešel s predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednikom Evropskega sveta Antoniem Costo. S čim pa se je ukvarjal dan pred srečanjem? To, da mu ni bilo treba pripravljati zagovora glede očitkov ali vprašanj o uporabi zvočnega topa, že veste. Evropska unija teh vprašanj ne postavlja. Vseeno pa vas utegne odgovor presenetiti.

Besedne zveze »mir v Ukrajini« v minulih letih verjetno nismo tolikokrat izgovorili kot v zadnjih tednih, ko se je razreševanja večletnega spora in ruske agresije v sosednji državi lotil ameriški predsednik Donald Trump. Po pogovorih z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom in z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim pa je očitno, da več govora ne pomeni tudi več miru. Vsaj za zdaj ne. V tokratnih Labirintih sveta se lotimo še prekinitve ognja, ki to ni, v Gazi ter grozljive tragedije v nočnem klubu v Severni Makedoniji.

Na področju svetovne politike se zadeve ne umirjajo. Še tisto malega upanja za mir v Ukrajini je splahnelo po neomajnih sporočilih iz Moskve. A še bolj kot dogovori »velikih«, na nestabilnost razmer v svetu kaže dogajanje na robovih, v manjših državah, tudi v naši soseščini. Matej Hrastar je v Labirintih sveta pod drobnogled vzel tri politike, ki so se iz različnih razlogov znašli v navzkrižju z zakonom. V današnjem svetu je kljub dokaj jasnim znakom težko določiti ali gre za negativce, žrtve ali junake.

Z napovedjo, da se začenja zlata doba Amerike, je ameriški predsednik Donald Trump verjetno razveselil le Vladimirja Putina in Benjamina Netanjahuja, voditelja, nad katerima je Mednarodno kazensko sodišče razpisalo priporni nalog. Precej manj veselja, zato pa veliko več negotovosti, prinaša novi stanovalec Bele hiše od ruskih napadov porušeni Ukrajini in od izraelskih bomb opustošeni Gazi, četudi si je tam zamislil bogataško riviero. V stiski se je znašla tudi Evropa, zibelka civilizacijskih dosežkov, zlasti po obisku ukrajinskega predsednika Zelenskega v Ovalni pisarni Bele hiše, ki se je sprevrgel v prepir. Trump je po nenavadnem fototerminu Ukrajini odtegnil vojaško pomoč in pod vprašaj pa postavil 5. člen Severno-atlantske pogodbe, ki članicam Nata zagotavlja kolektivno obrambo. Evropska unija je v paniki in strahu pred nepredvidljivo Rusijo začela snovati milijardna vlaganja v obrambo, na paradoksalnost trenutka pa nas je spomnil poljski premier Donald Tusk, da 500 milijonov Evropejcev moleduje 300 milijonov Američanov, da nas obranijo pred 140 milijoni Rusov. Izjava, ki ironično sporoča, kako je za Evropo napočil nov dan in da se mora Trnuljčica na stari celini prebuditi. Labirinte sveta premierno v novi zvočni podobi raziskuje Aleš Kocjan!

Oči Katoliške cerkve in tudi svetovne javnosti so uprte v bolnišnico Gemelli, kjer se zdravi papež Frančišek. Njegovo stanje je stabilno, čeprav še vedno težko. Mineva že tretja obletnica ruskega napada na Ukrajino. Evropska unija poskuša prepričati ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da ne bi preveč popuščal ruskim pogledom pri iskanju miru. Nemirno bo v Nemčiji, kjer je na izrednih parlamentarnih volitvah skrajna AfD dobila kar petino glasov. Relativna zmagovalka volitev je sicer krščanskodemokratska zveza CDU/CSU, ki obljublja vladno koalicijo s potolčenimi socialdemokrati in zagon nemškega gospodarstva.

Teden je prinesel prvi sestanek vodij ruske in ameriške diplomacije, Sergeja Lavrova in Marca Rubia. Ameriški predsednik Donald Trump je vnovično vzpostavitev stikov med Moskvo in Washingtonom pospremil z besedami, da bi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski lahko že zdavnaj končal vojno. Nato je šel še korak dlje in Zelenskega označil za diktatorja. Svetovna banka ocenjuje, da bo po 15-mesečni izraelski ofenzivi za obnovo Gaze v desetih letih potrebnih več kot 50 milijard dolarjev. Pogajanja o nadaljevanju premirja bi se morala začeti že v začetku februarja. Predvolilni boj v Nemčiji se vrti predvsem glede razprav o migracijah in morebitnem dokončnem političnem vzponu Alternative za Nemčijo.

Vazal ameriškega predsednika Donalda Trumpa Elon Musk je izjavil, da delajo to, zaradi česar so jih volili - občutne spremembe. Tako je Trump napovedal prevzem palestinskega ozemlja v Gazi, izselitev njenih prebivalcev, Ukrajino je pozval, naj poplača ameriško pomoč z redkimi kovinami, z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom pa se je dogovoril o takojšnjem začetku mirovnih pogajanj. Proti Kitajski, Kanadi in Mehiki je napovedal carine in kaznoval novinarja medijske hiše, ki je zavrnila preimenovanje Mehiškega zaliva. Očitno pa ga izjemno motijo tudi papirnate slamice, zato je napovedal nacionalno strategijo za prenehanje njihove uporabe.

Se novi ameriški predsednik šali? Pravi, da bo kupil bo Grenlandijo, zahteval vrnitev Panamskega prekopa, iz Gaze bo naredil sredozemsko riviero, medtem pa bosta prijateljska Egipt in Jordanija poskrbela za dva milijona Palestincev. Kot bi igral igro Monopoli, soigralci pa so prijateljske države. Kljub temu nekateri v njem vidijo odrešitelja. Na primer oblasti v Srbiji ali države, ki težko sledijo sankcijam proti Rusiji. Kakor koli, odkar je Donald Trump spet v Beli hiši, svet ni nič lepši, a upajmo, da se juha ne poje tako vroča, kot se skuha. O tem in še čem bomo govorili v Labirintih sveta. Tokrat bo z vami Marjan Vešligaj.

V Gazi se stotisoči razseljenih Palestincev vračajo na svoje povečini porušene domove. Domov iz Hamasovega ujetništva prihajajo tudi izraelski talci. V svoje domovine se vračajo tudi množice Latinoameričanov brez ustreznih dokumentov, proti katerim je ameriški predsednik Trump sprožil pravo gonjo. Pod plazom kritik se je znašla tudi italijanska vlada, ki migrante prevaža v Albanijo, hkrati pa je libijskega generala, osumljenega mučenj in umora, z državniškim letalom prepeljala domov v Libijo.

Ne glede na to ali se strinjamo z Donaldom Trumpom ali ne, že po prvih dneh njegovega drugega mandata je očitno, da odslej nič več ne bo, kot je bilo. To velja tudi za globalna razmerja, kjer je dokončno prevladal zakon močnejšega. Kar ni dobro znamenje ne za Ukrajince, še manj za Palestince, na nove razmere pa se bo morala privaditi in prilagoditi tudi Evropa. Svet, ki je vsepovprek nasičen z Donaldom Trumpom, skuša v Labirintih sveta razumeti Matej Hrastar.

V pričakovanju zamenjave oblasti v Združenih državah Amerike in ponovne vselitve Donalda Trumpa v Belo hišo je novica tega leta prišla v obliki dogovora o premirju med Hamasom in Izraelom in končanju 15 mesecev trajajoče morije v Gazi. Številni voditelji pozdravljajo dogovor. Zdaj bo glavna naloga mednarodne skupnosti reševanje humanitarne katastrofe v palestinski enklavi.

Donald Trump je ta teden potrdil najtemnejše slutnje in napovedi analitikov, da prihaja na oblast v ZDA protekcionistično naravnan politik, brez posebne afinitete do transatlantskih odnosov. S svojimi težnjami po priključitvi Kanade, zasedbi Panamskega prekopa in Grenlandije napoveduje preureditev mednarodnih razmerij, vzpostavljenih po drugi svetovni vojni. In medtem ko bodoči ameriški predsednik najtesnejšim zaveznikom daje jasno vedeti, da se na ZDA ni več mogoče zanašati, njegov bodoči minister za učinkovitost administracije in najbogatejši Zemljan Elon Musk podpira skrajno desnico na stari celini. Ob vsem nemiru, ki ga povzročata Trump in Musk, je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU razglasil besedo »genocid« za besedo leta 2024. V opomin, da na Bližnjem vzhodu še zmeraj umirajo civilisti – največ v Gazi, kjer je bilo v izraelskih napadih ubitih že več kot 46.000 ljudi.

Niti pred božično-novoletnimi prazniki se svet ne upočasni. Nemška vlada je ta teden pričakovano dobila nezaupnico. Predčasne parlamentarne volitve bodo 23. februarja. V Siriji po padcu režima Bašarja al Asada odkrivajo množična grobišča, hkrati pa se porajajo številna vprašanja, kako doseči mir in slogo v tej razdeljeni državi. Na otočju Mayotte, ki je del francoske kolonialne zapuščine, preštevajo mrtve po silovitem tropskem viharju. Že tako revni otoki v Indijskem oceanu so preživeli pravo katastrofo.

Slika Bližnjega vzhoda, največjega krzinega žarišča našega časa, se je v nekaj dneh temeljito spremenila. Režim, ki je več kot 60 let zagotavljal rusko protiutež Izraelu, se je sesul kot hiša iz kart. Vse kar je Moskva še lahko zagotovila mlajšemu sinu Hafeza al Asada, je nekaj stanovanj za njegovo družino in sodelavce. Bo Rusija zdaj vso svojo energijo preusmerila v biološko izčrpavanje Ukrajine? Ali lahko pobobna usoda doleti vsakogar, kdor dovoli, da je na področju varnosti in obrambe zgolj skakač ene od strani na svetovni šahovnici? O tem in še čem bomo govorili v Labirintih sveta. Z vami bo tokrat Marjan Vešligaj.

V Labirintih sveta ponujamo komentirani preplet mednarodnih političnih in družbenih tokov, v katerih se zrcali svetovno dogajanje iztekajočega se tedna. Ob petkih ob 14.30 na Prvem.

Izrael in Hezbolah sta po letu dni spopadov sklenila dogovor o prekinitvi ognja, skrajno gibanje Hezbolah pa je dan pozneje razglasilo zmago nad Izraelom, čeprav Izrael trdi, da so ubili najmanj štiri tisoč njihovih pripadnikov. Evropski parlament je s sicer rekordno nizko podporo evropskih poslancev potrdil novo Evropsko komisijo. Zveza Nato pa je v luči ruskih raketnih groženj potrdila podporo Ukrajini. Energetska struktura te države je bila včeraj spet tarča obsežnih napadov. Več v Labirintih sveta ob 14.30.

Medtem ko Ukrajina z dovoljenjem ZDA že strelja ameriške rakete na rusko ozemlje, so v Rusiji spremenili jedrsko doktrino – Vladimir Putin je podpisal odlok, ki Moskvi omogoča uporabo jedrskega orožja proti nejedrski državi, če jo podpira jedrska sila, hkrati naj bi zagnali serijsko proizvodnjo mobilnih zaklonišč za obrambo pred jedrskim napadom. Smo se znašli na pragu jedrskega spopada? Na stari celini – razdvojeni in neenotni v odzivanjih na geopolitične napetosti – je po 1000 dneh vojne Evropska unija enotno na strani Ukrajine. Koliko nas loči od tretje svetovne vojne, ko je že skoraj ves zahodni svet vpleten v ukrajinsko-ruski konflikt? Precej manj enotnosti je glede razbijanja po Gazi, kjer Izrael onemogoča humanitarno pomoč civilistom, dobave orožja Izraelu se nadaljujejo, zunanji ministri Evropske unije pa se ne morejo zediniti niti o prekinitvi političnega dialoga z Izraelom, kaj šele o premirju. "Če čutiš svojo bolečino, pomeni, da si živ. Če čutiš bolečino drugega, pomeni, da si človek," naj bi dejal ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj, avtor epohalnega dela Vojna in mir. Smo še ljudje?

V javnost so prišla imena nekaterih ključnih članov prihodnje ameriške administracije. Njihovi skupni značilnosti sta zvestoba Donaldu Trumpu in ostro nasprotovanje uveljavljenemu političnemu sistemu. Trumpovega predsedovanja se že veselijo tudi v Izraelu. V Bakuju ta in prihodnji teden poteka podnebna konferenca Združenih narodov; v ospredju napornih pogajanj je financiranje okoljskih ukrepov. Pogledali bomo tudi v našo neposredno soseščino, v Gorico, kjer so občinski svetniki odločili, da bo fašistični vodja Benito Mussolini še naprej častni meščan mesta. Tudi o tem v Labirintih sveta.

Vse dogajanje tega tedna so zasenčile volitve v ZDA, Donald Trump se po štirih letih vrača v Belo hišo. Zanimivo bo videti, kaj to pomeni za Ukrajino in kaj za Bližnji vzhod. Majhen korak pri oddaljevanju od Rusije je s potrditvijo Maie Sandu za drugi predsedniški mandat storila Moldavija. Izraelski premier Benjamin Netanjahu je po letu dni vojne odstavil obrambnega ministra, nemški kancler Olaf Scholz pa se je odrekel finančnemu ministru iz vrst liberalcev in povzročil razpad vladne koalicije. Živahno je tudi v evropskem parlamentu, kjer potekajo zaslišanja kandidatov za evropske komisarje.

Ko spremljamo dogajanje na Bližnjem vzhodu ali v Ukrajini, se lahko vprašamo, ali je lahko še slabše? Del ukrajinske zgodbe očitno postajajo severnokorejski vojaki, ki se po novem urijo z ruskimi silami. Poglabljanje mednarodnopolitičnih delitev se zrcali v poskusih Moskve, da bi iz skupine držav Brics ustvarila nekakšno konkurenčno silo Zahodu in s tem dala vedeti, da v mednarodni skupnosti ni izolirana. Izraelska vojska nadaljuje raketne napade na Libanon, Gazo, Sirijo, občasno napade Zahodni breg. Nov obisk ameriškega zunanjega ministra Blinkna v regiji je že vnaprej odpisana predstava za javnost. Je sploh lahko še slabše?

Svet še nikoli prej ni bil tako blizu jedrski katastrofi, verjetno niti v času hladne vojne ne. Če sta takrat imeli prste na jedrskih gumbih dve velesili, danes na tem področju vlada pravi kaos. Ob jedrskem rožljanju Rusije v zraku visi tudi strah pred namernimi ali nenamernimi napadi na rusko ali ukrajinske jedrske elektrarne, po sankcioniranju izraelskega ministra, ki bi Gazo zravnal kar z jedrsko bombo, smo iz Izraela lahko slišali grožnje o napadu na iranske jedrske objekte. Če Izrael ob pomoči nekdanjega ameriškega predsednika Trumpa ne bi spodkopal iranskega jedrskega sporazuma, se nemara danes ne bi ukvarjal z dejstvom, da si je ta po tem ustvaril dovolj jedrskega materiala za izdelavo približno treh jedrskih bomb. Vse bolj napeto pa je tudi na korejskem polotoku ter med Kitajsko in Tajvanom.

Izraelski premier Netanjahu grozi Libanonu, da ga bo preoblikoval po vzoru Gaze, hkrati napoveduje maščevanje Iranu za raketni napad na Izrael. Madžarski premier Orban je ob silovitih kritikah z leve in desne v Evropskem parlamentu predstavil svoj pogled na prihodnost Evropske unije. Donald Trump in Joe Biden pa sta uničujoče orkane, ki divjajo po ameriški celini, izkoristila za medsebojni politični obračun; tudi o tem v Labirintih sveta.

Bejrut gori, Izrael sporoča, da se bo maščeval za iranski raketni napad. Generalni sekretar Združenih narodov je tam nezaželena oseba. Kot da je prvi človek svetovne organizacije le naključni podnajemnik na newyorški vzhodni reki in je že zdavnaj dvignil roke tudi od Ukrajine. Tam ruski agresor niza uspehe. Kot da je delo ustanoviteljev Združenih narodov ali tvorcev helsinške listine bilo zaman. Evropski volivci se obračajo proti desni. Če verjamemo dominatnim medijem, zaradi nestrpnosti. Če pa pogledamo množico spletnih portalov, je slika drugačna. Ljudje se bojijo vojne.

Med vse hitrejšim drsenjem bližnjevzhodne regije v spiralo nasilja in vojn so se svetovni voditelji za nekaj dni preselili v New York, kjer poteka letno zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov. Še nikoli nismo tolikokrat slišali besed mir, zaupanje in sodelovanje kot zdaj. Toda koliko države v geostrateški tekmi za prevlado sploh še puščajo prostor diplomaciji?

Ob izjemno visokih temperaturah Sredozemskega in tudi Črnega morja je srednjo Evropo zajel ciklon Boris in povzročil zgodovinske poplave. Na takšne dogodke se moramo v resnici začeti navajati in prilagajati. O blaženju podnebnih sprememb se medtem govori vse manj, še zlasti pa je očitno to, da se tudi naredi zelo malo. Kako bo svoje delo na tem področju nadaljevala nova Evropska komisija? Prvi koraki ne zbujajo velikega optimizma. Še več pesimizma zbuja razvoj dogodkov na Bližnjem vzhodu.

Morda bi bilo že kar preveč preprosto, če bi imenovanje slovenskega člana evropske komisije minilo brez zapletov. Tudi tokrat se je Slovenija znašla v središču pozornosti in očitno celo povzročila zamik procesa imenovanja komisije pod vodstvom Ursule von der Leyen. Bolj ali manj po pričakovanjih je minilo tudi soočenje predsedniških kandidatov v ZDA, po pričakovanjih je bilo brez vsebine in polno površinskih napadov, bolje pa ga je izkoristila demokratka Kamala Harris. Vesoljsko podjetje Space X je v vesolje poslalo štiričlansko posadko, poslovil pa se je igralec James Earl Jones, ki je med drugim,glas posodil glavnemu negativcu Vojne zvezd Darthu Vaderju.

V Ukrajini menjajo kar polovico vlade, vključno z zunanjim ministrom Kulebo; predsednik Zelenski meni, da potrebuje država v vojni nove energije. Na izraelskih ulicah je več sto tisoč ljudi protestiralo proti premieru Netanjahuju, kljub temu ta ostaja trdno v sedlu. Deželne volitve na vzhodu Nemčije so prinesle največji zasuk v desno po nacističnem obdobju. O tem, kakšna je prihodnost demokracije v Evropi in po svetu, ter o drugih aktualnih izzivih so razpravljali na blejskem strateškem forumu; tudi o tem v Labirintih sveta.

Ukrajinski vdor na rusko ozemlje sproža številna vprašanja tudi za podpornike na Zahodu. Kijev namreč želi v boju proti ruski agresiji uporabljati vso orožje, tudi med državami se krepi naklonjenost umiku omejitev glede uporabe najbolj sodobnega orožja. Na Bližnjem vzhodu se je v tem tednu očitno zmanjšala nevarnost širšega, regijskega vojaškega spopada, a je Izrael poleg operacij v Gazi okrepil svoje vojaško delovanje na Zahodnem bregu. Iz mednarodne skupnosti se vrstijo svarila pred razširitvijo vojne v Gazi tudi na drugo palestinsko ozemlje. V Nemčiji se krepi razprava o ustreznosti migracijskih politik tako države kot Evropske unije. Po Labirintih sveta vas bo tokrat popeljal Matjaž Trošt.

Ukrajinska vojska po dveh tednih nadaljuje ofenzivo na ruske obmejne regije, predsednik Volodimir Zelenski je povedal, da želijo v Rusiji vzpostaviti tamponsko območje, ki bi otežilo oskrbo ruske vojske. Izraelska vojska nadaljuje napade po Gazi, kljub prizadevanjem v iskanju dogovora med Hamasom in Izraelom za premirje in izpustitev talcev. Ameriški predsednik Joe Biden je na demokratski konvenciji v Čikagu izjavil, da so propalestinski protestniki na ulicah upravičeno, ob tem pa odmislil dejstvo, da Palestince ubija povečini ameriško orožje. Medtem ko Srbi nadaljujejo proteste proti okoljskemu lomastenju korporacije Rio Tinto, je Avstralija prižgala zeleno luč največjemu solarnemu območju na svetu.

„Leni, megleni, nori poletni dnevi“, je prepeval Nat King Cole. Pa so ti še taki? Ali pa se moramo večino časa skrivati pred vročino in pred nenavadno močnimi nevihtami. Tudi turisti niso več tako dobrodošli kot nekoč. Svet, ki smo ga poznali, se spreminja. Mrzlično se iščejo novi viri energije. Na primer litij v Srbiji. Po drugi strani, nič ne kaže, da bi padlo zanimanje za nafto ali plin. Zdi se le, da se v vrsto novo postavljajo tisti, ki pričakujejo največje zaslužke. Olimpijske igre niso prekinile vojnih iger v Ukrajini ali na Bližnjem vzhodu. Ob trepetanju za medalje, smo trepetali tudi, da kakšna raketa ne prileti do nas.

Po svetu, vsaj kar zadeva slabe novice, ni poletnega premora. Napadi na Gazo se nadaljujejo, na Bližnjem vzhodu je še vedno zelo napeto. Vsaj nemiri v Bangladešu, ki so zahtevali veliko življenj, so se polegli, ko je premierka pobegnila iz države. V Združenih državah Amerike pa izbira podpredsedniškega kandidata Demokratske stranke v predvolilni boj vnaša novo dinamiko. Na olimpijskih igrah pa pričakovano: eni so veseli, drugi razočarani.

Namesto miru ali vsaj prekinitve spopadov je prvi teden olimpijskih iger prinesel dodatno zaostrovanje na Bližnjem vzhodu, strah pred ognjem v več delih sveta, tudi v naši soseščini, in podatek, da je naša družba v samo sedmih mesecih porabila vse naravne vire, kolikor se jih lahko obnovi v letu dni. S težavami so se zaradi onesnaženja soočali tudi organizatorji olimpijskih iger, saj so morali zaradi prevelike vsebnosti bakterij v Seni del programa preložiti.

Teden je zaznamovala odločitev ameriškega predsednika Joeja Bidna, da se odreče kandidaturi za svoj drugi predsedniški mandat. Vse več možnosti za novembrski politični dvoboj proti republikancu Donaldu Trumpu ima zdajšnja podpredsednica Kamala Harris. Na Kitajskem se je več kot 10 palestinskih gibanj in strank dogovorilo o sodelovanju v vladi narodne sprave po koncu vojne v Gazi. Odzivi na napoved sodelovanja med sprtimi palestinskimi gibanji ne prinašajo pretiranega optimizma. Medtem podporo svoji politiki v ZDA skuša krepiti izraelski premier Benjamin Netanjahu. Po tokratnih Labirintih sveta vas bo popeljal Matjaž Trošt.