Podcasts about mnogim

Piše Ifigenija Simonović, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Dan poezije bi lahko podarili pesnici Meti Kušar, saj se srčno posveča poeziji in poetičnemu. Od leta 2015 je nosilka Veronikine nagrade za poezijo, je avtorica šestih pesniških zbirk, ki so pred dvema letoma izšle tudi v antologijskem izboru z naslovom Vse od prej. Zbirke Azur, Madeira in Ljubljana so izšle tudi v dvojezičnih izdajah, njene posamezne pesmi pa so vključene v številne antologije doma in v tujini. V revijalnem prostoru je s poezijo navzoča že od leta 1968. V tretji tretjini prejšnjega stoletja se je oglašala z umetniškimi in kulturno-zgodovinskimi oddajami na vseh takratnih radijskih postajah. Je ustanoviteljica Prestola poezije, unikatnega glasbeno-literarnega performansa, prek katerega je od Ljubljane do Washingtona in Londona širila naklonjenost slovenski poeziji. Za posvečenost kulturnemu utripu v Plečnikovi knjigarni v Ljubljani, kjer je bila vrsto let zaposlena, je leta 1993 prejela Schwentnerjevo nagrado. Mnogim bralcem je znana tudi po poglobljenih intervjujih z izjemnimi sogovorniki iz sveta umetnosti in znanosti. Izbor z naslovom Intervju je izšel pri založbi Slovenske matice leta 2009. Njena dolgoletna predanost Slovenskem centru PEN jo označuje za demokraciji in svobodi govora predano intelektualko. Za prvo knjigo esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale je Meta Kušar leta 2012 prejela Rožančevo nagrado. Zdaj prihaja med bralce njena druga zbirka esejev Abonma za poezijo. Z naslovom avtorica znova poudarja pomen poezije in poetičnosti, saj vstopa v jedro njenega življenja bodisi zaradi pisanja in branja ali pa druženja s pišočimi intelektualci. V uvodnem eseju Recepti iz moje garaže avtorica prostodušno razloži okoliščine, ki so povzročile globlji razmislek o stanju duha na Slovenskem, čemur je ta knjiga esejev pravzaprav posvečena. "Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega bi bilo življenje zapravljeno. Dobre dokaze tega najdemo v vsakem bivališču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena." Pride čas, ko se človek začne ozirati okrog sebe in opaža, da je zavit v vsakdanjost, ki je prepletena s preteklostjo in s stvarmi in spomini, ki so ga zaznamovali. Sproti ni mogoče vsega porazporediti, a razporeja se samo od sebe, nenehno. Čas teče, z njim odtekajo kosmi našega bitja. Zavedamo se, da prej ali slej pride čas, ko ne bo več mogoče ničesar pospraviti, ko bo vse sprhnelo, z nami vred. Ko nas bo pač pobralo, kot je napovedal Tone Pavček. "Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike." Ta trditev vliva upanje, da vsak človek zapusti sled za sabo, nekaj, kar ne strohni, nekaj, česar se je vredno spominjati. Ko avtorica čisti garažo, ji pod roke prihajajo zavitki revij, škatle knjig, kuhinjski recepti, pisma. Prav vsi imamo kote, podstrešja, predale založenega vsakdana. Odlagamo, pometamo pod preproge, ovijamo v molk, tiščimo v pozabo, celo zanikamo ali napihujemo, razglašamo na ves glas in pošiljamo slike v vesolje, a vse ostaja pod našo skupno streho, da se ozremo, vsak sam ali vsi kot pripadniki neke družbe, in skušamo razumeti, od kod smo, kdo smo, morda celo, zakaj smo. Vsi neprestano odlagamo in nalagamo dragocenosti in tudi sramoto. V knjigi esejev Abonma za poezijo avtorica pravzaprav izsiljuje odgovore, ki so neizogibni – priznati moramo, da nam ne gre dobro. Spomni nas, na primer, na spregledanega pesnika Janeza Ovsca, na Ludvika Mrzela, na Jožeta Udoviča, tudi na preračunljivo narobe razumljenega Tomaža Šalamuna. Opozarja na spodrsljaje literarnih kritikov in pedagogov. "Biti svoboden kritik na Slovenskem je težko. Še vedno je! Kritika pri nas v glavnem hodi kot karavana, redki si upajo ali so si upali usekati po svoje." To je res. Kritika je tudi vedno strah, kdaj ga bo kdo po glavi, če bo govoril po svoje. A Meta Kušar upa zapisati po svoje, svoje mnenje in prepričanje. To dokazuje z obema zbirkama esejev. To dokazuje tudi s svojo poezijo, v kateri ni naključij in ki je ni mogoče posnemati. V esejistični obravnavi literatov, tudi urednikov revij ali profesorjev literature, ki so po sili razmer hodili po robu, se izkaže kot dobro podkovana poznavalka literarne srenje. Filozofsko držo naslanja na filozofa Deana Komela in Iztoka Simonitija, poznavanje Jungovih dognanj pa ji omogoča globlje razumevanje človekove duše, torej bistva poezije, ki je noben brezdušnež ne more ustvariti ali začutiti. Svoj pogled nazaj, na vse, kar se ji je nabralo v garaži, če to nabirališče dokazov bivanja jemljemo kot prispodobo, torej pogled na življenjska spoznanja in doživetja, Meta Kušar opisuje sproščeno, sprijaznjeno. Ne žuga, ne poučuje, niti ne piše grenko ali sarkastično, temveč sporoča in vabi k branju, k iskanju lepote in globljih pomenov, k čaščenju poezije. "Poezija je vrhunec človeškega duha," piše. Bralce vabi, naj si vzamejo abonma za tavanje po labirintih poezije. Tam nekje, v srčiki poetičnega labirinta, ki ima en sam vhod in nešteto izhodov, vsak lahko najde nekaj, kar bo hranilo in ohranjalo njegovo dušo.

Mnogim ženama izgubljena trudnoća ili mrtvorođena beba može donijeti ozbiljne posljedice za njihovo mentalno zdravlje. Gubitak trudnoće dovodi do intenzivne tuge i izolacije. Mada postoje brojne organizacija koje pružaju specijaliziranu podršku budućim roditeljima, stigma oko gubitka trudnoće i dalje je izražena, posebno u migrantskim zajednicama.

Čustvena lakota je hitra, nenadna in močna. Mnogim se zdi nepremagljiva. Katere pristope bi morali poznati in obvladati, da bi jo premagali? Lakota je fiziološka potreba. Je občutek, ki ga čuti telo, ko mora zaužiti hrano. Želja po določeni hrani, tudi brez občutka lakote, je apetit ali tek. Čustvena lakota – tudi čustveno prenajedanje – pa je hitra, nenadna in močna sila. Napade nas, ko smo čustveno najbolj ranljivi in šibki Pomeni, da jemo zato, da bi zadovoljili svoje čustvene potrebe in ne zato, da bi napolnili želodec in bili siti. Čustvena lakota je lahko simptom stresa, tesnobe in depresije. Podrobneje v Ultrazvoku s psihologinjo in psihoterapevtko Katjo Z. Istenič. Foto: Pixabay, cc Povezava do programov pomoči TUKAJ

Tokrat smo spregovorili o strahu pred prihodnostjo. Mnogim namreč zaradi negotovosti časov, ki prihajajo, ne uspe zaživeti sedanjega trenutka. Z nami je bil frančiškan in klinični psiholog p. dr. Christian Gostečnik.

Marko Juhant je specialni pedagog bogatih izkušenj, ki strokovno, a poljudno, za lažje razumevanje širše javnosti, s konkretnimi primeri in jasnimi namigi spodbuja k skupni rasti slehernega posameznika v družini in v ostalih skupnostih, del katerih smo. V drugi januarski soboti je odgovarjal na vprašanja poslušalk in poslušalcev s področij vzgoje mladih in medsebojnih odnosov, konkretneje o vzgoji predšolskih otrok, kako lahko prvorojenca pripravimo na prihod dojenčka, kako se odzvati na trmasto nasprotovanje triletnika, ob sklepu oddaje pa smo razmišljali o vlogi očeta in mame pri vzgoji, ki je različna, smo slednje premočne, zaviramo očete, da ti ne morejo odigrati svojega dela? Vloga očeta je pripraviti otroke na odraslost, samostojno pot in na vstop v svet. Mama pa vzgaja za dom, preprosto razloži Marko Juhant.

Pojav menopavze je zahtevna življenjska sprememba, ki na vsako žensko vpliva drugače. Mnogim povzroči neprijetne simptome, povečajo se tudi možnosti za nastanek nekaterih zdravstvenih težav. Težave v menopavzi so zaradi načina življenja, daljše pričakovane starosti in sprememb, ki vplivajo na telo ženske, vse bolj pogoste. O tem bomo govorili v četrtkovem svetovalnem servisu, naša gostja bo izr. prof. Bojana Pinter, dr. med., specialistka ginekologije in porodništva z Ginekološke klinike UKC Ljubljana in Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

V večerno oddajo Odprto za srečanja prihaja Stane Sušnik. Mnogim se je vtisnil v spomin kot glasbeni urednik na Radiu Študent sredi sedemdesetih let minulega stoletja. Bil je med organizatorji jazz festivalov, na RTV je organiziral tudi neposreden prenos dobrodelnega koncerta Live Aid, veliko je pisal o popularni glasbi in drugih glasbenih zvrsteh. Z ženo sta si pred leti omislila sanjsko življenje v Gabrovici na Krasu. Obkrožena s čudovitim vrtom in obdana z osli. Človeka mnogoterih potez, Staneta Sušnika, je na večerni pogovor povabila Loredana Vergan.

V studiu se je na tokratnem Nočnem obisku pridružila priznana igralka, ki je v preteklosti igrala v številnih slovenskih gledališčih — od ljubljanske SNG Drama in Slovenskega ljudskega gledališča Celje, pa do Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer deluje že od leta 2009. Tuj ji ni niti film. Nastopila je v veliko celovečercih, kot so Razredni sovražnik, Dvojina in Kratki stiki. Za vloge Olge, Neže in Ajde v slednjem je prejela tudi vesno za najboljšo glavno žensko vlogo. Mnogim, predvsem televizijskim gledalcem, se je najbolj zasidrala v spomin po vlogah v serijah TV dober dan in Ja, chef. Če ne bi bila igralka, bi postala novinarka, je dejala pred časom. Tudi v tej vlogi se je že preizkusila, ko je pred leti na Televiziji Slovenija vodila razvedrilno oddajo NLP. Z gostjo Tjašo Železnik se je Rene Markič pogovarjal o tem, kako pristopa h grajenju svojih vlog, kaj je zanjo kot igralko največji uspeh in kje bi si še želela igrati v prihodnje.

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Aleksander Golja »Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami,« je pisatelj Tone Partljič zapisal o svojih zgodbah v knjigi Strnišča. Tudi sam je najzgodnejše otroštvo preživel med drugo svetovno vojno. Ko se je končala, je imel komaj pet let. Zbirki devetih črtic iz življenja majhnih in večjih otrok med vojnami, bi najraje dodal podnaslov Da se ne pozabi. Prva zgodba Čudež pri Fradlovih 1917 je postavljena v slovensko Istro v zadnji zimi pred koncem vojne. Poleg burje, mraza in odmevov z bližnje soške fronte sta v skromni družini Matije Fradla vladali odtujenost in tesnoba, saj je hči pred očetom prikrivala nosečnost in na skrivaj rodila v seniku. V času svetovnega klanja se v družini vendarle uresniči čudež rojstva. Božič 1944 je osebni spomin na hudo zimo in skromno praznovanje božiča, ki ga je mati pripravila svojim trem otrokom v revni koči, kjer je družina živela odrezana od sveta, z mislimi na očeta. Nelagodje in mraz, toplota malega gašperčka in materina toplina vejejo iz pisateljevega spomina s prepričljivo, kot pravkar doživeto resničnostjo. A vojna se končuje, bližajo se Rdeča armada in drugi osvoboditelji, Nemci se umikajo. S slikovitim opisom močvirnatih krajev in velikega ribnika blizu Pesnice se začenja zgodba Brata in pilotova roka. Od otroškega lova na koreslje se dogajanje stopnjuje v tragičen dogodek: mladi ameriški pilot leta strmoglavi in umre. Njegovo odtrgano roko najdeta fanta in si prilastita pilotovi uri, roko pa odvržeta. Njuna nadaljnja življenjska zgodba je vsakdanja: vajeniška šola in nogomet, uri sta čez sedem let prodala in si kupila nogometno žogo. Oba odideta na delo v Nemčijo in kot usodna vzporednica pilotove smrti sledi tragičen konec. Deček Marjan in mama v Bački je zgodba o nasilju nad devetletnim otrokom, ki ga iz prekmurske vasi »rešijo« pred madžarskim taboriščem, kjer sta bila zaprta oče in mati, in ga s pomočjo Rdečega križa dodelijo v rejo zapitemu Miju in njegovi surovi ženi na veleposestvo v Bački. Gospodarica nalaga dečku pretežka dela, mu grozi, da ga bo ubila in ga pretepa za vsako malenkost. Več zgodb se dogaja v prelomnem času, ob koncu druge svetovne vojne, spomladi 1945. Ali ste videli Kolomana Giderja, sta ruske vojake, ki so vkorakali v Prekmurje, spraševala otroka pogrešanega očeta, papeka, Tudi njegova žena je še v domu za ostarele skoraj verjela, da se bo nekoč res vrnil. Črtica Koprenasti laski na nebu obuja zgodovinski spomin na zločin ob zlomu nemškega rajha in koncu blodenj o večvrednosti arijske rase, ki je skušala iztrebiti manjvredne Jude, Slovane, Cigane. Mnogim se je v spomin zasidralo dejanje Magde Goebbels, ki je svoje otroke, stare od štiri do trinajst let, najprej omamila, zatem pa zastrupila s cianidom. Starejša turistka iz Nemčije se v pogovoru s pisateljem ob pogledu na dolge zlate pramene oblakov spominja zlatolasih Magdinih hčera, ki ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo z njimi, in zakaj so morale umreti. Doroteja je življenjska zgodba ene izmed »ukradenih« otrok, ki so jih med vojno posvojile nemške družine. Materni jezik je pozabila in po vrnitvi v tujo ji domovino je umolknila. Avtor nastopa delno kot vsevedni pripovedovalec in natančno, nekoliko ironično predstavi lik učitelja Fonzeka in njegovo vlogo pri repatriaciji. O dekličinih travmah pripoveduje tudi njena teta Katarina, pisatelj pa se spominja srečanja z njo, ko je kot osemnajstletni učiteljiščnik delal v bolnišnici na otroškem oddelku. Dorotejo je drugič videl v Nemčiji, bila je učiteljica za slovenske delavce na začasnem delu v tujini. Dvopomenski naslov Strnišče je pripoved babice, bice, ki se v starosti, ko se počuti kot požeto strnišče, spominja težke mladosti na Koroškem ob državni meji blizu Globasnice in svojega bivanja v taborišču Sterntal – Strnišče, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta. Najhujši je bil mlad aktivist, rojen sadist, ki se je nad taboriščniki podlo izživljal. Tam je umrl njen enoletni sin Ožbej, a njegovega groba ni našla. Ob pretresljivi zgodbi se avtor zamisli, saj je spoznal, da so otroci najbolj tragične in nesmiselne žrtve vojne. Zgrožen je ob izjavi nekega novinarja, ki je rekel, da so otroci kolateralna škoda vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu. Boško in Admira sta se ljubila kor Romeo in Julija, a njuni starši se niso sovražili kot Montegi in Capoleti. Boško je bil iz srbske družine, Admira pa iz muslimanske, a kljub različni veri jih to pred vojno v Sarajevu ni ločevalo. Bili so prijatelji, veseli njune ljubezni. O njuni ljubezni, smrti in pogrebu pripovedujejo Boškova in Admirina mati, prijateljica Asja in vojak, ki je ponoči pomagal nositi trupli čez Miljacko. Tone Partljič v knjigi Strnišča ob svojih spominih iz otroštva izpoveduje svoje življenjske nazore, odklanja vojno in vse vrste nasilja. Obsoja kopičenje denarja in kapitala v rokah manjšine, verbalno in fizično nasilje in manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi. Med zgodbami izstopata Božič 1944 z orisom zimske narave, stiske in negotovosti s trudom skromne matere, da bi otrokom kljub vsemu pričarala božični praznik, in pripoved o bratih, ki sta maja 1945 lovila ribe na pesniškem ribniku in tam ujela svojo usodo. Čeprav so pripovedi realistične, se ponekod spremenijo v lirično izpovednost.

✅ YouTube kanal - BIBLIJA UČI - mr Zoran Marcikić https://bit.ly/3aH6f6K ✅ BLOG https://biblija-uci.com/ ▶️Posetite dopisnu biblijsku školu: https://www.biblijagovori.info/ ✅Poseti knjižaru Preporod: https://www.preporod.rs/

“Easy Croatian” is intended for those learning or wanting to brush up their Croatian. News is written in simpler and shorter sentences and read at a slower pace. Before we move on to the feature, you will hear some of the more complex vocabulary and expressions, followed by their English translations. The transcript, as well as a short quiz, can be found below.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.Top Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografijeTop Gun, eden najbolj prepoznavnih in gledanih filmov v zgodovini, je bil skozi leta tudi podrobno kritiško in akademsko preučevan in neizpodbitno sodi v kanon svetovne kinematografije. Največji pečat je pustil z nebrzdanim ameriškim patriotizmom in vojaško propagando, ki sta predstavljala popolni odmik od kritike vojne in ameriškega kolonializma po družbeni refleksiji vietnamske vojne, kot so jo prikazali filmi Apokalipsa zdaj!, Lovec na jelene in prvi Rambo. Mnogim je Top Gun še bolj ostal v spominu zaradi izrazitih gejevskih podtonov, ki jih režiser Tony Scott morda ni vključil namenoma, so pa jih že ob izidu filma prepoznali kritiki, kot je bila legendarna Pauline Keel, gejevska skupnost pa je posledično film posvojila. Seveda pa je Top Gun lahko imel tako močan vpliv zaradi izjemnih akcijskih scen in prepričljivega razvoja junakov, kar so nato vsaj še desetletje skušali kopirati vsi akcijski filmi. A leto 1986 je daleč in tako se postavlja vprašanje, kako se lahko danes obnese nadaljevanje v tem povsem drugačnem svetu. Odgovor je, da presenetljivo dobro. Top Gun: Maverick docela izkoristi moč nostalgije in v zgodbovnem smislu ponudi gledalcu točno to, kar pričakuje. Cruisov lik Maverick se je prisiljen vrniti na Top Gun, kjer mora izuriti skupino mladih letalskih asov za nevarno misijo. Da je njegova vpletenost še bolj osebna, poskrbi pilot Rooster, sin Maverickovega pokojnega partnerja Goosa, ki ga upodobi odlični Miles Teller. Akcija je spektakularna in režiser Joseph Kosinski se po tej plati izkaže kot vreden naslednik Tonyja Scotta, čeprav po drugi strani tako zgodbi kot vizualni interpretaciji precej zmanjka pri prikazu romantičnega razmerja. A vrnimo se k političnim implikacijam. Top Gun: Maverick je nastal v času, ko se ZDA znova skušajo otresti kolektivne krize zaradi grozljivih rezultatov vojn v Afganistanu in Iraku, na geopolitičnemu zemljevidu pa se jasno izrisuje enoviti sovražnik v podobi Putinove Rusije. Ta sicer ni tarča filma, saj nasprotnik nikoli ni imenovan, a iz konteksta bi bilo mogoče sklepati na Iran ali Irak. Vendar pa Top Gun, podobno kot pri prvem filmu, sovražnika ne humanizira ali skuša razumeti, saj je fokus povsem na junaški ekipi, njihovi požrtvovalnosti in trudu, ki je potreben, da presežejo medsebojna nasprotovanja. Če to klasično hollywoodsko sporočilo uspemo iztrgati iz konteksta ameriškega nacionalizma, pa nadaljevanje v kombinaciji z preigravanjem prvega dela gledalcu ponudi prav pravo filmsko doživetje, da za dve uri pozabi na vseobsegajoči kaos sodobnega sveta in regresira v dobre stare čase. Skratka, misija je opravljena.

Drugačna obravnava političark ima dolgo brado. Tudi seksistični pogled nanje nam ni tuj; še posebno v zadnjem času, ko se je v politiko vrnil koncept tradicionalnega moškega, čigar tri vogale kreda podpirajo žena in vsaj trije otroci. Mnogim smo merili krilo, se spotikali ob vzorec ali torbico, kadar se je opisano razlikovalo od naših predstav o materinski spodobnosti Angele Merkel. In spet se je zgodilo. Predsednica DZ je obula rdeče čevlje in vse je bilo narobe. Na Twitterju so nakladali, da kliče po moški ljubezni; poslanske kolegice so objavile fotografije črnih inačic, ker naj bi bilo tako bolj prav; druge so v znak solidarnosti oblekle rdeče; tretji pa so v rdeči barvi predsednice poiskali ideologijo. Zakaj na spodobnost in sposobnost političark gledamo drugače kot v primeru kolegov moškega spola? In ne nazadnje: kaj je narobe z rdečimi šolni?

Mnogim se ob grobu sesuje svet, nekateri h grobu …

Avtor današnje ponovljene Duhovne misli islamolog dr. Raid Al Daghistani zazpravlja o razmerju med enim in mnogim kot so ga poimovali islamski mistiki. Raznolikost in enost so dojemali kot odraz božje volje, kot transcendentalni izvor.

“Easy Croatian” is intended for those learning or wanting to brush up their Croatian. News is written in simpler and shorter sentences and read at a slower pace. Before we move on to the feature, you will hear some of the more complex vocabulary and expressions, followed by their English translations. The transcript, as well as a short quiz, can be found below.

“Easy Croatian” is intended for those learning or wanting to brush up their Croatian. News is written in simpler and shorter sentences and read at a slower pace. Before we move on to the feature, you will hear some of the more complex vocabulary and expressions, followed by their English translations. The transcript, as well as a short quiz, can be found below.

V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.

Pozdravljeni, pristali smo v mestu, kjer se izpolnejo vse sanje. No, v to nismo tako zelo prepričani, je bil pa tako prepeval pokojni Frank Sinatra.

Med dejavnostmi, ki jih večgeneracijski centri po vsej Sloveniji nudijo mlajšim obiskovalcem, je vseskozi tudi učna pomoč. Tudi, ko je pouk še potekal normalno, je z razumevanjem snovi, zbranostjo, učnimi strategijami, motivacijo imelo težave veliko otrok. Mnogim starši ali sorojenci ne morejo pomagati, številni si ne morejo privoščiti plačane pomoči inštruktorjev in bi brez pomoči prostovoljcev težko zmogli šolske obveznosti. Zdaj, ko se je pouk popolnoma preselil med domače stene, pa so ti otroci ostali tudi brez pomoči učiteljev, specialnih pedagogov, psihologov in seveda tudi vrstnikov. Med številnimi prostovoljci, ki nudijo pomoč, so tudi prostovoljci, ki pomagajo otrokom iz VGC Skupna točka v Ljubljani. Jana Vidic se je pogovarjala z Estero Popovič, vodjo učne pomoči in drugih dejavnosti v Večgeneracijskem centru Ljubljana.

Na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje pri svojem delu z otroki in mladostniki že dalj časa opozarjajo na razslojenost šolarjev in dijakov v slovenskih šolah. V Sloveniji ogromno otrok in mladostnikov živi v premajhnih in neprimernih stanovanjih, nekateri nimajo niti svoje postelje, kaj šele svoje sobe. Mnogim otrokom in mladostnikom so šole in dijaški domovi pomenili edini odmik od nevzdržnih domačih razmer, nasilja in pomanjkanja ter lakote. Prav tako so jim pomenili edino možnost za učenje in učno pomoč. Trenutna epidemija COVID-19 je stisko teh otrok in mladostnikov še poglobila.

Mnogim se že oglaša ribiška strast in jih kliče v naravo, k vodi. Če ste med njimi, je zdaj skrajni čas, da preverite, ali ribiška oprema deluje in ali so kolesca podmazana. Čez nekaj dni, 1. marca se bo začela ribiška sezona, v nekaterih vodah pa že 29. februarja za ribolov postrvi. Pred začetkom ribiške sezone bomo obnovili osnove ribištva, na vprašanja o tem kaj vse počnejo ribiči in kakšno znane potrebujejo bo odgovarjal naš gost IGOR MILIČIČ, sekretar Ribiške zveze Slovenije.

New research shows financial and social inequality are still rife in many parts of Australian life. Analyses of the annual Household, Income and Labour Dynamics in Australia Survey between 2001 and 2017 shows poverty has risen and it's hitting women particularly hard. - Rezultati novoga istraživanja pokazuju da su financijska i društvena nejednakost još uvijek prisutne u mnogim sferama australske svakodnevice. Analiza godišnjeg istraživanja kućanstava, dohotka i dinamike tržišta rada u Australiji između 2001 i 2017. pokazuje da je siromaštvo poraslo te da posebno snažno pogađa žene.

Patrick Franolić Kada netko s 13 godina na autobusnoj stanici čita listu i svoje prve novce ulaže u dionice, jasno je da će postati dobar poduzetnik. Zato i ne čudi što Patricka Franolića mnogi nazivaju stručnjakom, a njegovoj predanosti, znanju, pa i strasti svjedoči i činjenica da danas zna sve katastarske čestice na pamet. Austrijanac, hrvatskog porijekla u Zagreb je došao bez jasnog cilja, ali s željom da svoje znanje i vještine koje je stekao vani, primjeni na posao u Hrvatskoj. Svjestan da posao dionicama neće biti dugog vijeka, okrenuo se svijetu nekretnina, te, iako je preuzeo stranu firmu, praktički započeo od nule. Izazov je bio izgraditi nešto novo na tržištu, pa se Patrick fokusirao na B2B poslovanje. Klijenti su mu danas gotovi svi, mali uredi, stranci i velika ministarstava traže poslovni prostor, špediterske firme zemljište za logističke parkove, a resort hoteli se žele prodati. I svi su jednako bitni. Patrick je uzeo najbolje od obaju svjetova: austrijsku dosljednost i organiziranost, i hrvatsku kreativnost. Dok bi negdje drugdje radio po klasičnom sistemu, u Hrvatskoj je vidio više prostora za napredak i uvođenje novih standarda. Danas bi mu se, priznaje, bilo teško vratiti. Pretjerana organiziranost ubija kreativu, i ako radimo sve po PS-u nećemo daleko dogurati. Vani je drugačije, ali nije nužno bolje. Mogućnost prošetati do posla, provesti vikend na moru, kao i dobar noćni život prednosti su života ovdje. Kvaliteta života je dobra, no, ima mjesta promijeni. Egzekucija zakona i previše lokalnih šerifa, ponekad može toliko blokirati posao da se ne može ništa napraviti. Većinu svog školovanja proveo je u SAD-u gdje je naučio mnogo o poslovanju. Ipak, velik dio razmišljanja bazira na zdravom razumu i logici. Common sense. Potrebno je triput razmisliti ima li smisla nešto izgraditi jer ako je moguće ne znači da ima i smisla. Istu filozofiju primjenjuje u svemu. Smatra kako je dosta toga relativno, te je potrebno pogledati širu sliku i razumjeti mentalitet. Zato će prije odabrati prevoditelja koji čita između redaka, nego prevodi riječ po riječ. Bitno je adaptirati se i razumjeti što se želi reći kroz određeni način ponašanja u biznis komunikaciji. U Americi se dosta poslova samostalno odrađuje, te takav način sigurno više doprinosi razvoju tehnologije, ekonomije, kao i društva i cijele strukture u kojoj živimo. Dok se tamo jednostavno dobije zadatak i kaže „make it happen“, ovdje se daje previše uputstva. Naučili smo da uvijek netko za nekoga odlučuje, te bi bilo bolje kada bi se više samostalno odlučivalo. Poslovna klima je također narušena, te nakon dva neuspjeha nitko nema povjerenje u uspjeh. Mindset je važniji od znanja. Nije loše ulagati u nekretnine. Zakupnine rastu i nerijetko ljudi s dobrim plaćama u mirovini budu prisiljeni iz atraktivnog stana preselit se u rubne dijelove grada. Velika je prednost imati vlastiti krov nad glavom i svoja 4 zida. Ono što je loše je imati imovinu u nefunkcionalnim i neaktivnim nekretninama. Mnogim stanovima u centru grada nije uređeno pitanje vlasništva, zbog čega oni ostaju prazni i zapušteni. Kod stanovanja treba biti oprezan što se gradi i gdje se gradi, te promatrati sam koncept stanovanja. Slušati zdrav razum. Ne treba ničemu pristupati s previše emocija, a svaki problem će se preživjeti i biti riješen. Za većinu smo si sami krivi i na puno toga možemo sami utjecati. Moguće je ali sve kreće u glavi. Uvijek će se više žaliti za propuštenim, nego učinjenim. Ne treba kukati. Ostati živ zdrav i normalan. Ne skrenuti, držati se pravog puta. Uvijek ostati čovjek i fokusirano pratiti stvari. Raditi. Uživati. Biti sretan. Autorica teksta: Mateja Pavlešić Patrick Franolić je direktor firme Spiller Farmer koja se bavi B2B trgovinom nekretnina - od prostora za manje firme do trgovačkih centara, izgradnju, posredovanje, savjetovanje, do investicijskih studija. Radio je na velikim projektima kao Trgovački kompleks Cvjetni, Metro Kaštel Sućurac,

Nastja Kramer, mnogim bolje poznana kar pod imenom Malinca Nastja, je podjetnica in soustanoviteljica uspešne spletne trgovine Malinca.si. Mnogim je omenjena trgovina poznana predvsem kot spletna prodajalna prehranskih dopolnil in zdrave prehrane, nam pa je zanimiva tudi zaradi izredno uspešne strategije influencer marketinga. Preveri celo oddajo POINT OUT Weekly. ➡ pointout.tv/weekly93 *POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na YouTubu ali na pointout.si*

Za ostvarivanje uspjeha kojeg želite, uvelike vam je potrebna podrška i potpora obitelji i najbližih prijatelja. Kad je Smiljan počeo sa svojim biznisom, samo ga je njegova majka podupirala na tom putu. U ovoj epizodi Mini Motivatora saznat ćete od Smiljana da dobivanje potpore od određenih ljudi u početku neće biti moguće jer ste vi kao osoba ušli na put novog rasta i razvoja. Mnogim ljudima će to biti novo i upravo zbog straha vam neće dati potporu.

Ne le v poletnih mesecih, skozi vse leto poročamo o nesrečah, ki doletijo posameznike na cestah, gorah, pri delu in drugod. Med vsemi nesrečami se jih največ zgodi prav v prometu, žal tudi s smrtnim izidom. Statistika sicer beleži zmanjšanje števila nesreč, saj so avtomobili vse bolj varni in tudi cestna infrastruktura se posodablja, žal pa ne beleži zgodb ljudi, ki so se hudo poškodovali in si v dolgem rehabilitacijskem procesu prizadevajo vrniti na običajne življenjske poti. Mnogim to uspe, med njimi pa je posebej zanimiva in navdihujoča zgodba Maje Činku.