POPULARITY
Piše Andrej Lutman, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. „Zgodbe odražajo osebno izkušnjo zapletenih zgodovinskih dogodkov, v katerih so bili pripovedovalci hočeš nočeš udeleženi, in zahtevne socialno-družinske razmere, ki so določile njihovo ravnanje,“ je v uvodu k zbirki Težko je bilo, a smo zdržali zapisal Franci Just. Pripovedovalcev je šest oziroma so štiri pripovedovalke in dva pripovedovalca. Njihove pripovedi je skrbno zapisala Jelka Pšajd, etnologinja, ki je zaposlena v murskosoboškem muzeju in proučuje preteklo življenje v pomurskem prostoru s poudarkom na rokodelstvu, prehrani in vlogi žensk.. Njeno nagnjenje do tovrstnega početja je strnjeno v stavku iz knjižnega napotila: „Če me vprašate, zakaj to počnem, je eden izmed odgovorov zelo oseben – ob poslušanju se počutim kot romarica, ki zapušča svoj dom, da bi se vrnila boljša.“ Prvo zgodbo v knjigi je zapisal Jože Vučko, v muzej pa jo je prinesla njegova hči. V njej se pojavi poved, ki bi bila lahko povzetek kar vseh zgodb: „Živeli smo siromašno, vendar stradali nismo.“ Opisuje otroštvo na kmetiji in odraščanje, ki se je končalo pred uradom za delo, ki pa ga ni bilo. Je pa prišlo naročilo za delo v Franciji. In tja se je odpeljal ter sprejel delo na kmetiji. Začela se je druga svetovna vojna in njegovo vračanje v Prekmurje, ki pa je vodilo prek Nemčije, kjer je pomagal obnavljati zbombardirano deželo. Ko se mu je le uspelo vrniti, je bil že vpoklican v vojsko. Prav vojni čas je osrednja tema pripovedi. Druga tema pa je njegovo ukvarjanje z molžo krav, saj je bilo ukvarjanje s to živino v najširšem pomenu njegovo kar življenjsko poslanstvo. Pripoved Julijane Zrim je povezana z delom na njivah in travnikih. Ko se je zaposlila, si je pri frizerju omislila trajno in si s tem 'prislužila' posmehovanje, češ: s trajno v štalo. Posebnost njene pripovedi so slikoviti opisi šeg, navad in vraž. Pripoved je razdeljena na krajše sestavke in deluje kot skupek kratke proze. Naslednja pripovedovalka ima vzdevek Micika. Pripoved je osredotočena na viničarijo, siromašno, leseno hiško z enim bivalnim prostorom, ki je imela v kleti prostor za predelavo in shranjevanje vina. V zvezi s takšnim bivališčem se pojavi tudi poimenovanje cimprača, hiša, narejena iz masivnega lesa in ometana z zmesjo ilovice in slame ter premazana z apnenim beležem. Hiša je bila prekrita s slamo. To besedilo je pomembno tudi z lingvističnega stališča, saj vsebuje številne narečne izraze, ki so z opombami pojasnjeni. In še eno posebnost ima: precej podrobno opiše menstruacijo in osebno higieno. Krajša izpoved Marije z Goričkega obravnava odhod v Francijo in vrnitev na Goričko, pripovedovalka pa izpostavi še svoj položaj ob možu, ki je v njeni odsotnosti služil dvema ljubicama: vdovi in pijači. Občutje lahko povzame izpoved: „Prvo plačo, ki sem jo zaslužila, sem poslala očetu, da je vrnil sposojeni denar za mojo pot v Francijo.“ Obljubila sem mu, da ga bom čakala je v naslovu izpostavila samska ženska, ki ni želela biti niti imenovana. Zaznamoval jo je oče, ko jo je nabil s kovinskim delom konjskega biča, ker se mu je bila zlagala, da ni bila z nikomer, čeprav je poleg nje sedel občudovalec. Povedna je njena izpoved: „Pri osemnajstih nisem vedela, kako nastanejo otroci.“ Pripoved vsebinsko doseže vrh s podatkom, da se ji je zaročenec zlagal, da gre v Anglijo, a se je izkazalo, da je kot partizan padel v Pohorskem bataljonu. Zbirko šestih pripovedi končujejo nostalgični spomini Janoša Oreovca na verovanja, šege, molitve in praznike. Pripovedovalec obžaluje, da tega ni več in da mladih tovrstnosti ne zanimajo pretirano. Glede na splošno sporočilo knjige je pomenljiv odlomek: „Lahko povem, da na noben krščanski praznik nismo delali, Bog varuj. Nič se ni delalo. V nekaterih molitvenih knjigah je še napisano, da v nedeljo niti rože ne utrgaj.“ Ob listanju knjige Težko je bilo, a smo zdržali morda nastane vtis, da v njej zbrane pripovedi mejijo na novinarsko poročilo s priporočilom za obisk ali ogled tistega, kar izpostavljajo. Tak vtis ne zbledi, a pomembnejši je čar preprostosti, v kar je ovita izpovedna naravnanost.
Murska Sobota je danes gostila Prvi program Radia Slovenija v sklopu projekta Talenti EU-regij. Tema? Beg možganov. A na terenu smo spoznali nekaj ljudi, ki možganov niso posojali drugim.Spoznajte dr. Mitjo Lainščaka, vrhunskega kardiologa in svetovno priznanega raziskovalca srčnega popuščanja, ki kljub globalnim priložnostim ostaja zvest rodnemu kraju – Murski Soboti. Je znanstveni gigant, ki svojo svetovno kariero gradi na periferiji – in dokazuje, da tudi Prekmurje lahko bije v svetovnem ritmu.In potem sta tu Katja Fras Čibej in Boris Čibej – ona, socialna delavka, on, legendarni novinar, Delov dopisnik iz Moskve, Washingtona, Kijeva in Dunaja ter ustanovitelj prve slovenske spletne strani Mat’kurja. Danes živita na Goričkem. On piše o vojnah z domačega vrta, ona kulturno prebuja vasico s projektom Košček sreče. Skupaj dokazujeta, da se svet ne konča, kjer se konča asfalt. Poslušajte pogovore, ki razbijajo stereotipe o življenju na robu. Je lahko obrobje novo središče sveta? Kako ostaneš pronicljiv novinar iz Domanjševcev? In zakaj bi Putin moral poslušati Kuzle? »Vsebina je nastala s finančno pomočjo Evropske unije. Za vsebine projekta Talenti EU regij je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske Unije.« Poglavja: 00:02:25 Pogovor z dr. Mitjo Lainščakom 00:07:52 Pogovor s Katjo Fras Čibej in Borisom Čibejem
Poročali smo o načrtih za gradnjo stadiona v Naklem, stanju zraka v Kranju, odprtju razstave ob 150-letnici kasaških dirk na Slovenskem, novih projektih, ki povezujejo Prekmurje in Porabje ter neuspelem razpisu za oživitev prenovljene vipavske Podskale.
Kristjani po vsem svetu se za Teden molitve za edinost kristjanov zbirajo vsako leto med 18. in 25. januarjem. Osrednji svetopisemski odlomek tedna molitve za edinost je pripoved o obuditvi Lazarja od mrtvih (Jn 11,17-27). Jezus se razodene kot »vstajenje in življenje« in Lazarjevi sestri Marti postavi vprašanje: »Veruješ to?« Obiskali smo Prekmurje, ki je versko zelo mešano področje.
V turistični oddaji vas vabimo v Prlekijo in Prekmurje. Najprej bomo pokušali čurke – kašnate klobase, značilne za območje Koga in vzhodnega ormoškega območja, nato se bomo posladkali še s prekmursko in prleško gibanico. Čaka nas tudi nova potopisna zgodba – spoznali bomo Štajerko Matejo Toplak in njeno zanimivo potovalno izkušnjo.
Sedemnajsti avgust je praznik združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Na ta dan je leta 1919 Prekmurje po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti spet združeni z matičnim narodom. Prekmurje je 12. avgusta 1919 zasedla vojska Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju. V oddaji Razgledi in razmisleki objavljamo besedilo etnologa in slavista, literarnega zgodovinarja in prevajalca Vilka Novaka (živel je med letoma 1909 in 2003) o kulturnih stikih med Prekmurjem oziroma Slovensko krajino, kot so ga tedaj imenovali, in Slovenci v matični domovini. Objavljeno je bilo leta 1935 v knjigi z naslovom Slovenska krajina: zbornik ob petnajstletnici osvobojenja. Bere Ivan Lotrič.
Kam lahko seže vpliv religije po slovenskih regijah in zakaj je bilo Prekmurje vselej pod nekakšnim verskim prepihom? Tokratno oddajo namenjamo medkulturnem in medverskem sožitju v severovzhodnem delu Slovenije, kjer so še danes poznane močne vezi med vejama krščanstva - katolištvo in luteranstvo, pa tudi spomin na murskosoboški in lendavski judovski skupnosti. O razvejanosti verskega življenja, njeni dediščini in zanimivosti nam bo tako iz osebnega kot tudi strokovnega vidika pripovedoval profesor Boris Hajdinjak, sicer direktor Sinagoge Maribor in po očetovi strani pravi Prekmurec, ki črpa izkustva medreligijskega dialoga tudi pri svojem znanstvenem delu.
V tokratni oddaji »Iz naših krajev« ste izvedeli, da so v Velenju odprli podnebno-energetsko pisarno ter v Novi Gorici stanovanjsko skupnost za starejše in nove prostore dnevnega centra za starejše ter, da mariborsko fakulteto za zdravstvene vede čaka širitev. Preselili smo se tudi v oddaji v Prekmurje, kjer bodo zrasli največji steklenjaki za pridelavo zelenjave v državi ter sklenili oddajo s počitniškim utripom. Podjetje MIK Celje je namreč na počitnice zopet odpeljalo sto otrok iz socialno ogroženih družin.
Postavljanje gančkega majoša je več kot stoletni običaj v Gančanih v Prekmurju v spomin na prednike, ki so z dvigovanjem mlaja, imenovanega majoš, na dan pred prvim majem izražali upor zoper madžarsko oblast in hkrati opozarjali na svojo narodno identiteto. Običaj se je ohranil vse do danes, ko je Prekmurje del slovenskega ozemlja. (Ponovitev.)
V času Mini radijskih počitnic v Prekmurje smo spoznali Blaža Sobočana iz čebelarstva B&I, iz Velike Polane v Prekmurju. Blaž je vsestranski strojni inženir in učitelj, ki se s čebelarstvom ukvarja že več kot dvanajst let. Ljubezen do čebelarstva mu je bila privzgojena s strani dedka in očeta, ki mu na svoji čebelarski poti še vedno pomagata. Skupno imajo za sabo že več kot 67 let izkušenj iz čebelarstva.
Utrip v začetku mini počitnic naših poslušalcev v Prekmurju, postavitev vetrnic na Pohorju, v Ivančni Gorici so odprli nov športni park in Arboretum tudi letos vabi na večerni sprehod med lučkami. Vabljeni k poslušanju.
V galeriji DESSA, prvi arhitekturni galeriji v Sloveniji, je na ogled razstava 'Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture', ki prevprašuje arhitekturne smernice za interdisciplinarno prihodnost stroke, ki si prizadeva za skupno dobro ljudi in planeta. Ob zaključku razstave bo organizirana tridnevna delavnica, rezultati te delavnice pa bodo obravnavani na okrogli mizi v Rafineriji Cukrarna, 11.oktobra ob 19. uri. Ajda Bračič, arhitektka, urednica in publicistka, vodi platformo za prenovo in trajnostno bivanje Kajža. S pisanjem o arhitekturi sodeluje z različnimi mediji, tudi pri urejanju raznih publikacij (Beneški arhitekturi Bienale 2018, BIO26, BIO 27). S kustosi MAO je pripravila razstavo "Iščem stanovanje", 100 let organizirane stanovanjske gradnje. Leta 2022 je izšel njen literarni prvenec Leteči ljudje. Maša Ogrin, arhitektka, sopobudnica in ustvarjalka več oblikovalskih in družbenih akcij (Pop-up dom, Ljubljana, Piran, Benetke, Milano, Dunaj), soavtorica raznih projektov in prejemnica nagrad na več mednarodnih arhitekturnih natečajih (leseni vrtec v Ohlstedtu-Hamburg 2014, stanovanjska gradnja Kiel 2016, slamnata streha Prekmurje 2022). Deluje kot raziskovalka, publicistka in pedagoginja.
Tokratna oddaja Primorski kraji in ljudje nas bo popeljala tudi v Prekmurje. Med Primorce, ki so v času med prvo in drugo svetovno vojno Jadransko morje morali zamenjati za Panonsko. Naselili so se v Benici in še šestih prekmurskih vaseh. Ustanovili so Društvo Primorci in Istrani v Prekmurju ter v vaškem domu Pince Marof uredili muzej. Tam so pred kratkim pripravili prireditev, ki so jo poimenovali Mineštrijada. V pripravi mineštre je tekmovalo 15 ekip, zmago so odnesle članice Društva Kuhinja opajske žbrince iz Opatjega Sela.
Ob skoraj pozabljeni vasi Radmožanci, ki leži med Lendavo, Dobrovnikom in obema Polanama, je gozd. Domačini mu pravijo Črni log. In v tem gozdu se je pred več kot sedmimi desetletji zgodil nenavaden dogodek. Vaški pastir se je vrnil s paše goveje živine in domačinom zaupal, da se mu je nad hrastom v gozdu prikazala Marija. Tako se je začela zgodba prekmurskega Lurda, ki še danes ni čisto priznana, pojasnjena ali širše znana. V Radmožance se je z Nedeljsko reportažo odpravil Marko Radmilovič.
Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Aleksander Golja »Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami,« je pisatelj Tone Partljič zapisal o svojih zgodbah v knjigi Strnišča. Tudi sam je najzgodnejše otroštvo preživel med drugo svetovno vojno. Ko se je končala, je imel komaj pet let. Zbirki devetih črtic iz življenja majhnih in večjih otrok med vojnami, bi najraje dodal podnaslov Da se ne pozabi. Prva zgodba Čudež pri Fradlovih 1917 je postavljena v slovensko Istro v zadnji zimi pred koncem vojne. Poleg burje, mraza in odmevov z bližnje soške fronte sta v skromni družini Matije Fradla vladali odtujenost in tesnoba, saj je hči pred očetom prikrivala nosečnost in na skrivaj rodila v seniku. V času svetovnega klanja se v družini vendarle uresniči čudež rojstva. Božič 1944 je osebni spomin na hudo zimo in skromno praznovanje božiča, ki ga je mati pripravila svojim trem otrokom v revni koči, kjer je družina živela odrezana od sveta, z mislimi na očeta. Nelagodje in mraz, toplota malega gašperčka in materina toplina vejejo iz pisateljevega spomina s prepričljivo, kot pravkar doživeto resničnostjo. A vojna se končuje, bližajo se Rdeča armada in drugi osvoboditelji, Nemci se umikajo. S slikovitim opisom močvirnatih krajev in velikega ribnika blizu Pesnice se začenja zgodba Brata in pilotova roka. Od otroškega lova na koreslje se dogajanje stopnjuje v tragičen dogodek: mladi ameriški pilot leta strmoglavi in umre. Njegovo odtrgano roko najdeta fanta in si prilastita pilotovi uri, roko pa odvržeta. Njuna nadaljnja življenjska zgodba je vsakdanja: vajeniška šola in nogomet, uri sta čez sedem let prodala in si kupila nogometno žogo. Oba odideta na delo v Nemčijo in kot usodna vzporednica pilotove smrti sledi tragičen konec. Deček Marjan in mama v Bački je zgodba o nasilju nad devetletnim otrokom, ki ga iz prekmurske vasi »rešijo« pred madžarskim taboriščem, kjer sta bila zaprta oče in mati, in ga s pomočjo Rdečega križa dodelijo v rejo zapitemu Miju in njegovi surovi ženi na veleposestvo v Bački. Gospodarica nalaga dečku pretežka dela, mu grozi, da ga bo ubila in ga pretepa za vsako malenkost. Več zgodb se dogaja v prelomnem času, ob koncu druge svetovne vojne, spomladi 1945. Ali ste videli Kolomana Giderja, sta ruske vojake, ki so vkorakali v Prekmurje, spraševala otroka pogrešanega očeta, papeka, Tudi njegova žena je še v domu za ostarele skoraj verjela, da se bo nekoč res vrnil. Črtica Koprenasti laski na nebu obuja zgodovinski spomin na zločin ob zlomu nemškega rajha in koncu blodenj o večvrednosti arijske rase, ki je skušala iztrebiti manjvredne Jude, Slovane, Cigane. Mnogim se je v spomin zasidralo dejanje Magde Goebbels, ki je svoje otroke, stare od štiri do trinajst let, najprej omamila, zatem pa zastrupila s cianidom. Starejša turistka iz Nemčije se v pogovoru s pisateljem ob pogledu na dolge zlate pramene oblakov spominja zlatolasih Magdinih hčera, ki ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo z njimi, in zakaj so morale umreti. Doroteja je življenjska zgodba ene izmed »ukradenih« otrok, ki so jih med vojno posvojile nemške družine. Materni jezik je pozabila in po vrnitvi v tujo ji domovino je umolknila. Avtor nastopa delno kot vsevedni pripovedovalec in natančno, nekoliko ironično predstavi lik učitelja Fonzeka in njegovo vlogo pri repatriaciji. O dekličinih travmah pripoveduje tudi njena teta Katarina, pisatelj pa se spominja srečanja z njo, ko je kot osemnajstletni učiteljiščnik delal v bolnišnici na otroškem oddelku. Dorotejo je drugič videl v Nemčiji, bila je učiteljica za slovenske delavce na začasnem delu v tujini. Dvopomenski naslov Strnišče je pripoved babice, bice, ki se v starosti, ko se počuti kot požeto strnišče, spominja težke mladosti na Koroškem ob državni meji blizu Globasnice in svojega bivanja v taborišču Sterntal – Strnišče, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta. Najhujši je bil mlad aktivist, rojen sadist, ki se je nad taboriščniki podlo izživljal. Tam je umrl njen enoletni sin Ožbej, a njegovega groba ni našla. Ob pretresljivi zgodbi se avtor zamisli, saj je spoznal, da so otroci najbolj tragične in nesmiselne žrtve vojne. Zgrožen je ob izjavi nekega novinarja, ki je rekel, da so otroci kolateralna škoda vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu. Boško in Admira sta se ljubila kor Romeo in Julija, a njuni starši se niso sovražili kot Montegi in Capoleti. Boško je bil iz srbske družine, Admira pa iz muslimanske, a kljub različni veri jih to pred vojno v Sarajevu ni ločevalo. Bili so prijatelji, veseli njune ljubezni. O njuni ljubezni, smrti in pogrebu pripovedujejo Boškova in Admirina mati, prijateljica Asja in vojak, ki je ponoči pomagal nositi trupli čez Miljacko. Tone Partljič v knjigi Strnišča ob svojih spominih iz otroštva izpoveduje svoje življenjske nazore, odklanja vojno in vse vrste nasilja. Obsoja kopičenje denarja in kapitala v rokah manjšine, verbalno in fizično nasilje in manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi. Med zgodbami izstopata Božič 1944 z orisom zimske narave, stiske in negotovosti s trudom skromne matere, da bi otrokom kljub vsemu pričarala božični praznik, in pripoved o bratih, ki sta maja 1945 lovila ribe na pesniškem ribniku in tam ujela svojo usodo. Čeprav so pripovedi realistične, se ponekod spremenijo v lirično izpovednost.
Piše: Andrej Lutman Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Knjiga Postile, izdana ob peti obletnici odhoda Milana Vincetiča v brezčasje in opremljena s slikami dveh akademskih slikarjev, Aleksandra Červeka in Mirka Rajnerja, je ena izmed bolj dovršenih knjig, ki sestavljajo Vincetičevo vseživljenjsko ustvarjanje. Naslov izhaja iz liturgičnega podajanja delov besedil, uporabljanih pri pridigah oziroma interpretacijah evangelijev. Tak je tudi naslov dela knjige, ki vsebuje pesnikove verjetno zadnje palimpsestne stvaritve. Knjiga vsebuje še pesmi iz zbirke, ki je izšla v enem samem izvodu, pa še tega je pesnik sam sestavil, se pravi, da si je bil tudi tiskar in knjigovezec. Dodane so pesmi, ki jih je pisal prijatelju med služenjem vojaščine in v kasnejšem dopisovanju. Prav dopisovanja oziroma posvetitve pesemskih vrstic posameznim osebam so osrednja izbira urednika Franca Justa, ki je knjigi Postile dodal spremno besedo. Začenja jo s prekmurščino, kar je pomenljivo, saj je Milan Vincetič prevajal knjižno slovenščino v knjižno prekmurščino, delno tudi v porabščino in prleščino. Vincetič je namreč študiral slavistiko in slovenščino tudi poučeval, bil je spodbujevalec vseh, pri katerih je zaznal občutek za besedno, pesniško ali pripovedno izražanje. Skratka: bil je in na določen način je še umetnik, s katerim se plemeniti tudi mojstrenje pesniške obrti. Knjiga Postile poleg Vincetičevih stvaritev vsebuje tudi obširno bibliografijo, ki jo je vestno sestavila Terezija Antolin. Osrednji temi celotne knjige kot tudi velikega dela pesnikovega ustvarjanja sta ljubezen in zgodovinski dogodek. Med ljubezenskimi pesmimi naj izpostavimo eno najkrajših ljubezenskih pesmi v slovenščini. Njen naslov je Poema in se glasi: „Zanjo“ Zgodovinski dogodek pa je spust oziroma padec meteorološkega balona, kar je postalo znano kot Nebo nad Ženavljami. Milan Vincetič je bil namreč z vsem svojim obstojem navezan na rodno Prekmurje in na železnico, ki vodi v svet. Prekmurje s svojo pregovorno poravnanostjo je pač idealno področje za obstanek na mestu, saj je zamočvirjenost, ki jo povzroča reka Mura, tista sestavina življenja, ki ne pusti zlahka od sebe. Ostaja torej letenje ali lebdenje. Je morda še kakšno drugo stanje, ki bi bolje zaznamovalo pesnika? V pesmi Mostiček pesnik vsaj nakaže muke zamočvirjenih: „Spet senca se obeša / čez penzion in pod drevesa / ki racajo v tujski park / v katerem sivi testeninar // zakrknjeno poseda / na vozičku ki brezvoljno / ga potiska zlata hčera // do mostička ki pomeša / vse poti v nebesa.“ V izpostavljeni pesmi se vsekakor zrcali tudi Vincetičevo smešenje lastnega zaznavanja okolja in sebe v njem. Takšnih in primerljivih posmehovanj je v knjigi Postile največ. Milan Vincetič je pesnik, ki je svoje lastno življenje pustil nekje na obrobju, nekje v funkciji prenašalca onstranskega na tostranskost, nekje med zgoraj in delno spodaj. Vzvišenost in pritlehnost sta le par nasprotij, ki pesniku omogočata, da nasprotja razkrije kot le in zgolj skromnost, s katero določa mero svojim izpevom. V pesmi Ptica zapoje: „Počakati je treba / vsaj do otave. / Z živo puško. // In sešiti nebo. // Prebedeti je treba. / Ob prižgani postelji. // In pripovedovati / zrcalu. // In kletki / iz mahu.“ Milan Vincetič je bil navdušen nad legendami; zaljubljenec v vse vrste obredij, ritualov, liturgij in ostalih ponavljanj je doživljal in živel naravo. Nič novega torej, saj kateri pesnik pa ni ljubil narave?! A ustvarjal je umetnost, ki ni del narave, saj je umetna. Na tako izpostavljenem stičišču obstaja tisto srečanje, ki je pravzaprav razcep. Od tod tudi predmet, ki poleg trdne snovi vsebuje še zrak. To je balon. Predmet, ki je najbolj občutljiv za vsakršno spremembo, dovzeten za vsakokratne stike zemlje z nebom. In pesnik se je spoprijateljil s sapo, s katero izgovarja pesem, in s šumečimi listi, na katerih so njegove pesmi. Cikel Papirnate ladjice se začne z besedami: »Ne dam vam / zaiti / v ocean.«
Max Connor is in Prekmurje for the first time. He met his GRANDMOTHER – BABICA and GRANDFATHER – DEDEK, and they were very happy to meet their GRANDSON – VNUK. Dave was a bit panicked at the beginning, but Fani CALMED HIM DOWN – GA JE POMIRILA. He shouldn't be so SENSITIVE – OBČUTLJIV, even if grandma Marija wants to give Max BREAD – KRUH and an EGG – JAJCE, or BILICA as they say in Prekmurje. It's not meant for Max to eat those things, it's just a CUSTOM – OBIČAJ in Prekmurje.
Pred več kot 15imi leti se je Ian Samuel z družino iz okolice Londona preselil v Prekmurje. V oddaji je spregovoril o tem, kako vidi novo domovino, kakšne spremembe v monarhiji pričakuje po smrti kraljice Elizabete II., v ospredju pa je bil tudi nogomet, saj se je v Murski Soboti njegovo nogometno srce ogrelo za Muro.
Pred več kot 15imi leti se je Ian Samuel z družino iz okolice Londona preselil v Prekmurje. V oddaji je spregovoril o tem, kako vidi novo domovino, kakšne spremembe v monarhiji pričakuje po smrti kraljice Elizabete II., v ospredju pa je bil tudi nogomet, saj se je v Murski Soboti njegovo nogometno srce ogrelo za Muro.
Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …
Pahor ob dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom: Gre za praznik vseh Slovenk in Slovencev.Premier Golob z vladno ekipo obiskal Prekmurje, kjer so se seznanili z izzivi regije in predlagali rešitve.V NSi podpirajo nižji DDV na energente in pozivajo k davčni razbremenitvi hrane.Škof Matjaž ob izidu sklepnega sinodalnega dokumenta Cerkve v Sloveniji: Vključila se je približno polovica župnij, začeli smo odkrito govoriti o tem, kaj nas žuli.Poljski premier zaradi vojne v Ukrajini in paktiranja voditeljev povezave z Rusijo ostro nad Evropsko uniji.V kočevskem Melaminu po nesreči ponovno vzpostavili petino proizvodnje.Tomc: Evropska unija se mora ponovno vrniti k izvornim evropskim vrednotam.ŠPORT: Slovenski košarkarji z Dragićem in Dončićem drevi proti Srbiji.VREME: Danes in jutri še vroče, jutri zvečer možne nevihte.
Spominjamo se nedavno umrlega tržaškega slovenskega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu poklonili na žalni seji v Narodnem domu v Trstu. Na avstrijskem Koroškem se zaključujejo prireditve ob 100. obletnici plebiscita, ki jih je pandemija preložila. Koncert Obmejne pesmi Ženskega pevskega zbora Rož in predstava Veter v grapah Korotana pripovedujeta o zgodovini koroških Slovencev. Jezikoslovec doktor Hotimir Tivadar razmišlja o zgodovinski povezanosti Prekmurja in Porabja, predsednica slovenskega društva Stanko Vraz iz Osijeka Polonca Margeta pa spregovori tudi o težavah, ki pestijo rojake vzhodu Hrvaške. Poklon Borisu Pahorju v Narodnem domu, katerega požig je opazoval in vrnitve se veselil, Obmejne pesmi in Veter v grapah Korotana, povezana Prekmurje in Porabje, življenje Slovencev na vzhodu HrvaškeSpominjamo se tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu poklonili na žalni seji v Narodnem domu v Trstu. Na avstrijskem Koroškem se končujejo prireditve ob 100. obletnici plebiscita, ki jih je pandemija preložila. Koncert Obmejne pesmi Ženskega pevskega zbora Rož in predstava Veter v grapah Korotana pripovedujeta o zgodovini koroških Slovencev. Jezikoslovec doktor Hotimir Tivadar razmišlja o zgodovinski povezanosti Prekmurja in Porabja, predsednica slovenskega društva Stanko Vraz iz Osijeka Polonca Margeta pa spregovori tudi o težavah, ki pestijo rojake na vzhodu Hrvaške.
V Via positivo smo povabili dr. Jožeta Magdiča, nevro-psihiatra, člana mednarodne zveze za Analitično psihologijo, kvalificiranega Jungovskega psihoanalitika, ki je na švicarskem inštitutu poimenovanem po Jungu tudi diplomiral. Svojo kariero in zavidljivo strokovno zdravniško pot bi lahko razvil v Švici, tudi v Nemčiji, toda Slovenija in zvestoba domovini sta prevladali. Po več kot desetletju se je vrnil v rodno Prekmurje. Predava na več tujih ustanovah, je redni član mednarodnih strokovnih srečanj nevropsihologov in še bi lahko naštevali. Z njim smo se že srečali. Po več mesecih pa znova v pogovoru, ko smo izpostavili aktualnosti, kje smo in kam gremo, kaj se skozi družbo odraža v človeku in obratno, kako se lahko razstresemo in si ostajamo zvesti, kljub poplavi zahtev in številnih skušnjav, ki nas morda vabijo v za nas na ne prave poti?, smo govorili z njim.
Bianca Marcelle Seckel se je pred poldrugim desetletjem v Prekmurje preselila iz Zimbabveja. Pri tem jo je vodila ljubezen, iz katere sta se rodila tudi dva otroka. Bianca, ki je samostojna podjetnica s svojim gostinskim lokalom v Murski Soboti, je rada v Prekmurju, čeprav jo pozimi še vedno zebe. Prav sneg pa jo je v začetku v Sloveniji tudi najbolj očaral. Družabna Afričanka, ki govori prekmursko, je navdušena nad prekmursko hrano. Več je povedala dopisnici Lidiji Kosi.
Spregovorili smo o aktualnih projektih v občini Škocjan, pogledali smo v Prekmurje, ki ponuja številne turistične znamenitosti, in obiskali Zavod Marianum v Veržeju ter predstavili njegovo delovanje, na katerega je močno vplivala epidemija.
Slišali ste prispevek o tem, da so na Unescovem seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, da so v Radencih ustanovili gospodarsko interesno združenje, da bo biosferno območje Julijske Alpe povezalo sosednji državi, in da se štorklje žal odseljujejo iz Prekmurja.
Nadškof Cvikl na Brezjah: Kdor sprejme krščansko izročilo, to zanj postane kot humus iz katerega črpa za življenje.Marko Balažic: V ozadju potez opozicije gre za otročje iskanje medijske pozornosti in vojno za preživetje.Število bolnikov na navadnih in intezivnih oddelkih se še naprej znižuje. Dijaki začeli prostovoljno samotestiranje.Iz Evrope in ZDA se vrstijo pozivi k izpustitvi aretiranega beloruskega blogerja.Prekmurje živi z nogometom, Murina lovorika razveselila tisoče navijačev.Vreme: Popoldne bo večinoma oblačno in deževno. Tudi jutri bo še nestanovitno.Obsodbe ravnanja beloruskih oblasti v zvezi z Ryanairovim letalom tudi iz Slovenije.Ob odprtju letne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije o vojni s covidom-19.ŠPORT: Hokejsko drsalno društvo SIJ Acroni Jesenice iz rok predsednika države Boruta Pahorja prejelo red za zasluge.
V 79. epizodi smo bili podobno oslabljeni kot Olimpija brez Matica Finka ... V boj smo se podali brez našega velikega vodje Klinota, ki je odkolesaril v Prekmurje ... Toda koga nema bez toga se mora! V precej eklektični epizodi brez rdeče niti smo premleli aktualni boj za naslov, se vprašali kaj bi Olimpiji potencialna titula prinesla, se skoraj povsem izognili govoricam o prodaji kluba in na koncu našli celo pohvalne besede za NZS in njene načrte, da končno dobimo pokal kot se šika ... Vse kaže, da odgovorni poslušajo naš podkast!Udobno se namestite in se prepustite predvidljivemu kaosu slovenskega fuzbala in Tajnega društva OFC!
I am very honored that I got the chance to talk to prof. Greenberg from the University of Kansas about various topics - his recent publications, features of Prekmurje dialect, language contact, language privilege and so much more! I enjoyed every moment of this interview, and I hope you will, too!Because prof. Greenberg is not only a linguist, but also a musician, this episode ends with a recommendation I got from him - ´´Dark eyes´´ by Oleg Timofeyev.To learn more about prof. Greenberg´s work, click here.
Naši predniki so vse do pred nekaj desetletji znali izkoristiti vse, kar je ponudila narava. Tako so po spravilu žita iz slame pripravljali uporabne predmete, na primer slamnike, peharje in podobno, ali pa okrasne predmete, venčke - doužnjeke - ter druge velike in majhne okraske. Na Slovenskem sta dve taki središči, kjer se je uporaba slame najbolj razmahnila: širše območje Domžal, kjer se je razvilo slamnikarstvo in Prekmurje, kjer so v Lipovcih v okolici Beltincev izdelovali okrasne doužnjeke. Danes je oboje pravzaprav samo še etnološki spomin na nekdanje čase. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Mura! Kar naenkrat, kar tako: šest tekem, brez prejetega gola. Nagrada? Prvo mesto na lestvici PLTS in dejt s PSV Eindhovnom. Na Fazaneriji. Huf. Smeh ob golu Domžal proti Taboru, solze za Olimpijo in še in še. To je Ofsajd! Neskončni, vesoljski hvala vsem za podporo: urbani.si/ofsajd ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko aktivno podprete na urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala! *** OFSAJDI 2020/21 *** 9 - Bravo 9 - Maribor 9 - Tabor 9 - Celje 4 - Mura 4 - Koper 4 - Aluminij 4 - Gorica 2 - Domžale 2 - Olimpija
101 leto je že minilo od združitve ozemlja Prekmurja s takratno Kraljevino Srbov, Slovencev in Hrvatov, stoletje torej, ki smo mu lani predvsem v tednu okrog 17. avgusta posvetili precej oddaj na večini rtv-jevskih programov. Gostili smo tudi astrofizičarko, dr. Andrejo Gombóc, redno profesorico na Univerzi v Novi Gorici - ki je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo: preizpraševanje povezave med neskončnostjo pogleda njenega otroštva v tej ravnici in njegov morebiten vpliv na poti do njenih znanstvenih odkritij.
Lani smo praznovali 100. obletnico združitve Prekmurja z matičnim narodom. Slišali smo velike besede, obetavne obljube in napovedi za prihodnost. Leto dni pozneje teče življenje naprej. Kaj se je v Prekmurju spremenilo na bolje, kaj se je premaknilo naprej in kako Prekmurci doživljajo odnos centra do periferije po pomembni obletnici, raziskujemo v oddaji z zgodovinarko dr. Darjo Kerec. foto: BoBo
Več kot stoletje je že od podpisa Trianonske pogodbe, enega od ključnih mirovnih sporazumov po prvi svetovni vojni, ki je med drugim Sloveniji dala Prekmurje. Civilni upravitelj je oblast prevzel na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih 17 avgusta. Zato v Sloveniji na ta dan praznujemo. Ali spomin na takratne dni še vedno bremeni odnose med narodi nekdanje donavske monarhije? Ali pa so odprte meje in skupna evropska prihodnost obliž na rane tistega časa? O tem v oddaji, ki jo je ob obletnici podpisa pogodbe v studiu v Lendavi posnel Marjan Vešligaj z zgodovinarji in publicisti. Vabljeni k poskušanju! Gostje: – Metka Fujs, direktorica Pomurskega muzeja Murska Sobota, – László Göncz, zgodovinar, nekdanji poslanec narodne skupnosti v Državnem zboru, – Attila Kovacs, vodja enote Inštituta za narodnostna vprašanja v Lendavi, docent na Univerzi v Mariboru, – Uroš Lipušček, naš dopisnik, avtor znanstvene monografije Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.
Dr. Bernard Goršak, direktor Zavoda za turizem Šalovci, je s kratkim opisom naravnih, kulturnih, folklornih in ostalih znamenitosti, povabil v slikovito Prekmurje.
Pa je prišel! Medtedenski Ofsajd! Specialka? Ja, po svoje je. Ne samo želeli, bojda ste tak Ofsajd potrebovali! Z Žigo sva hitro obdelala pokal, ki je na Brdu prinesel prekmurski finale Mura vs. Nafta, nato pa lahko slišite Dominika Beršnjaka, kdaj bo Rudar prvič zmagal. Ker bo. Ja. ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko aktivno podprete na urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!
V Gančanih v Prekmurju so pred 101. letom postavili prvi Gančki majoš oziroma gančanski mlaj. Ta običaj izvedejo vsakega 30. aprila, dan pred prvim majem. Mladi dekleta in fantje, ki v tekočem letu dopolnijo 18. let, tako imenovani ''lejtniki'', posekajo in s papirnatim trakovi in cvetovi okrasijo velik smrekov vrh. Tega potem nosijo po vasi do kraja, kjer ga dvignejo na mlaj. Prvič so majoša dvignili v zahvalo Materi božji, ker so se fantje živi vrnili iz prve svetovne vojne. Sočasno je bil velik izraz pripadnosti slovenstvu in so ga postavili v kljubovanje madžarski oblasti, ki Slovencev ni priznavala. Štiri mesece pozneje je bilo Prekmurje priključeno slovenskemu ozemlju v tedanji kraljevini Jugoslaviji... Avtor oddaje je Ivan Merljak.
Fuzbala... Ni. Vsaj do konca marca, najbrž še več. Pa ne da je to pomembno, ker ni. Samo da bomo čim bolj zdravi preživeli to krizo. Je pa pomembno, da smo prvič posneli trojček na daljavo! Da, z Žigo sva posnela oddajo, ki govori intenzivno o Zlatku Zahoviću, na daljavo in se držala #ostanidoma, nato pa poklicala še v Prekmurje, kjer bi naj letos bilo finale pokala v Fazaneriji. Tam bi še posebej radi videli fuzbal. Tukaj je: Smiljan Kuhaaar! Prosiva za razumevanje za kvaliteto zvoka, obenem pa: ostanite doma in glave gor! Upamo, vsi trije, da smo vam vsaj malo skrajšali čas. Imamo Top, flop in še in še. Če boste želeli, posnamemo naslednji teden še kaj. Če bi kdo rad sodeloval v oddaji in se oglasil, kar z besedo na dan! Prosim, prosim, prosiiiim za podporo na urbani.si/ofsajd ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, ga lahko aktivno podprete na urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem snemamo od septembra 2015, skoraj vsak fuzbal sezonski ponedeljek. Pa še kdaj vmes. Hvala!
Naši predniki so vse do pred nekaj desetletji znali izkoristiti vse, kar je ponudila narava. Tako so po spravilu žita iz slame izdelovali uporabne stvari, na primer slamnike, peharje in podobno, ali pa okrasne predmete, venčke - doužnjeke - ter druge velike in majhne okraske. Na Slovenskem sta dve taki središči, v katerih se je uporaba slame najbolj razmahnila: širše območje Domžal, na katerem se je razvilo slamnikarstvo, in Prekmurje; v Lipovcih v okolici Beltincev so izdelovali okrasne doužnjeke. Danes je oboje pravzaprav samo še etnološki spomin na nekdanje čase. Avtor oddaje je Ivan Merljak.
100 let SNG Maribor, Večernica Andreju E. Skubicu , Razstava Mi vsi živeti ščemo, Prekmurje 1919, Razstava Zorana Smiljaniča na Gradu, Razstava Po prekopu je obstajal samo še naš svet – v Mestni galeriji Lj, Christo v galeriji Lendava
Prejemnica nagrade novo mesto za najboljšo zbirko kratke proze je Vesna Lemaić za zbirko Dobrodošli.Pomurski muzej iz Murske Sobote in sto let prve svetovne vojne v Prekmurju.KPD Planika Vojsko vabi v nedeljo, 8. septembra ob 15.h na glasbeno prireditev Pri nas je pesem doma.Slovenski arhitekti in oblikovalci na letošnjem sejmu Maison et Objet v Parizu.
Ob 100. obletnici združitve Prekmurja z matično domovino so se v mestni občini Ljubljana v spomin na ta dogodek odločili, da ob koncu Poljanske ceste uredijo Prekmurski park s spomenikom. Spomenik še ni izdelan in ga bodo v park postavili jeseni ali najpozneje spomladi. Izbirna komisija je izmed 12-ih predlogov izbrala idejno zasnovo kiparja Zorana Srdića Janežiča. Spomenik sestavlja pinta, na kateri je 340 posod; te simbolizirajo črne lončene posode, ki jih je v preteklosti uporabljal preprosti prekmurski človek. Med drugim naj bi predstavljale posameznika in močno skupnost, značilno za Prekmurje.
V tednu, ko se spominjamo priključitve Prekmurja k matičnemu narodu, je tudi oddaja Naši umetniki pred mikrofonom namenjena avtorju, ki je bil življenjsko in ustvarjalno povezan s Prekmurjem - pisatelju Ferdu Godini, ki je živel med letoma 1912 in 1994. Rodil se je v družini z enajstimi otroki v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je študiral pravo. Do leta 1941 se je posvečal književnosti, nato se je pridružil NOB in med drugim organiziral OF v Prekmurju. Po drugi svetovni vojni je delal kot urednik, samostojni književnik, upravnik Slovenske matice, dramaturg in novinar. Njegovo delo sta zaznamovala tako socialni realizem kot rodno Prekmurje; opisoval je predvsem življenja malih ljudi. Njegovi najpomembnejši deli sta romana Bele tulpike in Babilon ljubezni in sovraštva. Pisal je tudi novele, mladinsko literaturo in publicistiko. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pisateljevo razmišljanje, ki smo ga na Radiu posneli leta 1982.
V teh dneh - ko praznujemo stoto obletnico priključitve Prekmurk in Prekmurcev k matičnemu narodu in jih opisujemo kot iskrive, mehke, preproste in dobrosrčne ljudi - se sprašujemo, kaj vse je vplivalo na oblikovanje prekmurske duše. Eden od odgovorov je verski pluralizem, edinstven v slovenskem prostoru. Na severovzhodu države sobivajo katoličani, evangeličani, pripadniki drugih protestantskih cerkva, pravoslavni verniki, muslimani in neverujoči. Nataša Lang je pripravila reportažo o sobivanju različno verujočih in neverujočih na levi strani Mure. Pred mikrofon je povabila poveljnika gasilske zveze mestne občine Murska Sobota Bojana Horvata, župana Gornjih Petrovcev Franca Šlihthuberja in evangeličansko duhovnico v cerkveni občini Gornji Slaveči Simono Prosič Filip.
Prekmurje pred stotimi leti: sožitje evangeličanov, judov in katoličanov. Tokratno oddajo namenjamo razmislekom ob stoletnici priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. Kako je ta naša najvzhodnejša pokrajina skozi zgodovino in čas oblikovala svojo jezikovno in nacionalno avtonomnost in versko raznolikost? O tem se bomo pogovarjali z zdajšnjim murskosoboškim škofom dr.Petrom Štumpfom.
Pogled na Prekmurje danes in odnos domovine Slovenije do Prekmurja.
Astrofizičarka, dr. Andreja Gomboc, redna profesorica na Univerzi v Novi Gorici, (v mednarodni astronomiji prispevala izstopajoča odkritja na področju lastnosti in delovanja „črnih lukenj“), je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Poleg tistih, ki so jo doživeli ob morski obali, so vsaj pri nas še panonski ljudje tisti z izkušnjami pogleda v neskončnost horizonta. Slednja in Prekmurje sta bila tudi pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo v Arsovem tednu stoletnega jubileja njene rojstne pokrajine. Izkazalo se je, da je pogled v neskončnost obzorja ravne pokrajine - no, vsaj proti vzhodu, saj se v teh krajih Panonska nižina pravzaprav geografsko začenja – pomembna, ne pa zadostna določilnica njene življenjske poti astrofizičarke. Znanstvena odkritja, predvsem pa „zvezdna“, so v končni instanci le možen rezultat osebne nagnjenosti, intuicije, in predvsem dolgoletnega zahtevnega raziskovanja na podlagi mnogo znanja. Ne zamudite misli priznane znanstvenice, med drugim pa tudi redne kolumnistke v dnevnem časopisju. foto: Sončni zahod nad Prekmurjem (vir: https://euroburo-slovenia.com/Why-Prekmurje.html)
Igor Karlovšek: Sodišče Bojan Sedmak: Imenuj zrak Uroš Lipušček Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi. Recenzije so napisali Matej Bogataj, Miša Gams, Iztok Ilich in Beti Burger.
Dolgoletni televizijski urednik in komentator Uroš Lipušček je v minulih letih objavil kar nekaj zanimivih zgodovinski del, tik pred praznikom priključitve Prekmurja matičnemu narodu vas vabimo, da poslušate oddajo Izšlo je. V njej bo dr. Uroš Lipušček (v pogovoru z Markom Goljo) predstavil svojo znanstveno študijo Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919 in s podnaslovom Vloga ZDA in kartografa Douglasa W. Johnsona pri določanju slovenskih (prekmurskih) meja.Študijo je izdala Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija iz Petanjcev. Prijetno poslušanje. Foto: Marko Golja
Od leta 1845 do leta 1940 je nastalo 14 različic severne meje, ki naj bi ločevala slovenski svet od nemškega. Pozneje je nastala še ena. To je meja, ki je nastajala v dolgem zgodovinskem ciklusu vse od devetega stoletja naprej. V tem obdobju se je ozemlje na katerem živimo Slovenci, skrčilo za več kot tri četrtine. Eno ključnih let za oblikovanje naše severne meje je bilo leto 1919, leto po koncu prve svetovne vojne. V Evropi so nastajale nove države in celina je bila polna mejnih sporov. Za našo severno mejo so bili ključni general Maister, ki je zasedel Maribor, nadporočnik Malgaj je odigral odločilno vlogo v Slovenj Gradcu, ki je 8. maja 1919 padel v roke Avstrijcev, že naslednji dan pa bil osvobojen, zaradi sodelovanja pri zmanjševanju vpliva madžarske sovjetske republike, pa je država SHS dobila Prekmurje. Oddajo je pripravil Jurij Popov.
To pomlad mineva 95 let od takrat, ko je Ivan Baša, župnik v Bogojini v Prekmurju, zaprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrt za novo župnijsko cerkev Gospodovega vnebohoda. Mojster se je odzval, pripravil dva načrta in se septembra 1924 z večernim vlakom iz Ljubljane odpravil v Radence, kjer je prenočil in se naslednji dan prvič srečal s Slovensko krajino, kot so tedaj rekli Prekmurju. Bil je presenečen nad tem, kar je doživel, še zlasti če upoštevamo, da so bila prav dvajseta leta njegovo najustvarjalnejše obdobje pri prenovi gradu Hradčani v Pragi, kamor ga je osebno povabil tedanji češkoslovaški predsednik Tomaš Masaryk. Plečnikovo občutenje ravnice ob Muri in njenih ljudi je povzročilo, da je opustil dve pripravljeni različici načrta za bogojinsko cerkev in se oprijel tretje, povsem nove, s precejšnjo vključitvijo elementov in simbolike prekmurskega okolja. Oddajo Sledi časa je pripravil Stane Kocutar.
Letos obeležujemo 100-letnico priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. V Sobotnem branju se bomo tokrat zazrli v dogajanje na Pariški mirovni konferenci, ki je usodno vplivala na oblikovanje meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v okvire katere je bil po prvi svetovni vojni vključen pretežen del slovenskega narodnostnega ozemlja. Slovencem je takrat t.i. rapalska meja z Italijo odvzela približno tretjino ozemlja, s plebiscitom leta 1920 pa je Republiki Avstriji dokončno pripadla Koroška. Drugače pa se je odvila zgodba s Prekmurjem. Nedavno tega je pri Ustanovi dr. Štiftarjevi fundaciji izšla knjiga Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919. Oddajo je pripravil dr. Andrej Stopar.
Tjaša Tibaut je svojo nogometno pot pričela v domači Murski Soboti. V tistih, ko je začela z igranjem nogometa še ni bilo ženskega nogometnega kluba kateremu bi se lahko priključila. Tako je najprej nastala šolska ekipa iz katere se je potem ustanovil ŽNK Pomurje. V žutoplavem dresu je igrala kar 13 sezon. Vmes je v eni sezoni pomagala ŽNK Krki v kvalifikacijah za Ligo prvakinj. V lanski sezoni je igrala v zeleno-belem dresu Olimpije. A pred letošnjo sezono se je ponovno vrnila v Prekmurje. Gre za igralko, ki je dosegla pred kratkim nov mejnik v slovenskem državnem prvenstvu, ko je dosegla svoj 300. zadetek.Glasba/Music: Rockin' Riff - Nicolai Heidlas Real Ride - Nicolai Heidlas
Čeprav večina ob omembi Turnišča pomislijo na prekmursko naselje pa gremo tokrat res v Turnišče ampak ne v Prekmurje. V okolico Ptuja bomo šli. Streljaj od najstarejšega slovenskega mesta je namreč dokaj neznan grad Turnišče, ki sicer kaže res žalostno podobo in kar kriči po pošteni obnovi, k sreči pa se za razpadajočim poslopjem bohoti prekrasen drevesni park, ob njem pa Turniški ribnik, ena od posebnosti Dravskega polja. Šli smo do parka, ki je bil predolgo časa kot kakšna zaspana kraljična.
Kaja Eržen je začela svojo nogometno pot pri moškem nogometnem klubu Sava. Ko ni imela več pravice igranja za moško ekipo se se je priključila ženski ekipi Velesovega. Uspešne predstave so ji pripomogle, da se je preselila v Prekmurje in odigrala dve sezoni v žutoplavem dresu Pomurja. Iz Prekmurja se je prvič podala na tuje in odšla v sosednjo Avstrijo, kjer je najprej igrala za Carinthinas in kasneje še za LUV Graz. V lanski sezoni smo jo lahko spremljali na domači prvoligaški sceni v dresu Olimpije. Pred letošnjo sezono je okrepila italijanskega prvoligaša Tavagnacco. Glasba/Music: Rockin' Riff - Nicolai Heidlas
Velika Polana – prekmurska vasica obdana z nižinskimi travniki, močvirskimi logi, dobrimi ljudmi in štorkljinimi gnezdi – tako je rojstno Veliko Polano opisal pisatelj in urednik Miško Kranjec. V zadnjem nedeljskem “literarnem” izletu pred slovenskim kulturnim praznikom se bomo torej odpravili v slikovito prekmursko vasico, na domačijo trikratnega Prešernovega nagrajenca, ki je skrbno spremenjena v muzej. Velika Polana je zelo ponosna na Miška Kranjca, slišite lahko, da so nanj ponosni tudi domačini, tako stari kot mladi, zato bo letos v kraju, kjer je Kranjec tudi pokopan, 15. septembra še posebej veselo – takrat bodo praznovali 110 let od Miškovega rojstva. Tudi o tem v Nedeljskem izletu v Prekmurje, pa tudi o manj znanih plateh življenja pisatelja, ki je do smrti ohranjal stik s svojimi koreninami, tako profesionalno kot zasebno. Mogoče niste vedeli, da je bil tudi zelo spodoben slikar.
Nedeljski izlet nas pelje v Prekmurje, točneje na Goričko, v neposredno bližino največjega gradu pri nas. Ampak tokrat nas ne bo zanimal grad v vasi Grad pač pa bližnji mlin, v vasi Doljni Slaveči. Pütarov mlin je edini primer pri nas še redko ohranjene podeželske stavbne dediščine panonskih ravnin, povezane z mlinarstvom. Izvedeli smo tudi to, da je omenjeni mlin, ki je vse kaj drugega kot plavajoči mlin iz naših predstav o prekmurskih mlinih, zgrajen iz vulkanskega kamna. Zakaj ravno vulkanskega? Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.
Tol'ko se dogaja, takšen tempo, da se komaj še spomnimo, da je minilo komaj teden dni, kar je Milan Mandarić zamenjal Marijana Pušnika. Že mimo, že Safet Hadžić. Preveč dogajanja! Komajda sfolgamo! Ker vmes je bil že pokalni derbi polfinala Pokala Slovenije, ki mu bomo sicer izdatno mero namenili v četrtek v pokalnem Ofsajdu #77. Po 28. krogu PLTS smo spet skočili na Obalo, da vam Simon Maljevac - Mali [Primorske novice / Nogometplus.net] pove, kako to, da se po dooolgem času ni počutil osamljeno na Bonifiki. Pa s Francom Fridlom, novim trenerjem Nafte 1903, bivšim NŠ Mura, vam povemo tistega, da je v Lendavi še v gostilni gledalo več ljudi prekmurski derbi 3. SNL - vzhod kot kako tekmo PLTS. Ja, Prekmurje je fuzbal republika. Suverena! P.S. Če se znajdete v Ofsajdu, nas lahko tudi [finančno] podprete, vsak evro bo šel na fuzbal: brcajte na urbani.si/ofsajd. OFSAJDI 2016/17 82 - Celje 69 - Domžale 61 - Aluminij 60 - Maribor 59 - Olimpija 57 - Rudar 49 - Krško 48 - Gorica 43 - Radomlje 37 - Koper *** ZAPISNIK Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije, ki jo snemamo vsak ponedeljek popoldan v mariborskem GT22, kjer nas giga prijetno gostijo, poslušate na iTunes in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si. Ofsajd #77 bo na sporedu v četrtek, 13. aprila, Ofsajd #78 pa predvidoma v torek (!), 18. aprila.