Podcasts about zmeraj

Iz studia Radia GaGa - nova generacija se tokrat javljajo Luka, Urška, Franc in Karel in ugotavljajo, kdo so prav zmagovalci nedeljskih volitev. V oddajo Uroša Slaka se je po telefonu v živo iz Dallasa javil premier Robert Golob in podal svoje poglede na finale lige NBA. Obiskali smo štabe strank, ki so dobile sedeže v evropskem parlamentu, in pogledali, kako se pripravljajo na odhod v Bruselj. Ob začetku evropskega prvenstva pa se bo Vesna Milek o čustvih v nogometu pogovarjala z bivšim selektorjem Srečkom Katancem. Seveda ne manjkajo niti prometna obvestila, vrnili so se mali oglasi, tu pa je še nova oddaja Marcela Štefančiča, pa verjetno še kaj. V petek dopoldan na Prvem.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je bila mariborska fotografinja Maja Modrinjak, ki je fotografijo spoznavala že od malih nog; z njo jo se seznanil že njen oče, znani fotografski mojster Dragiša. Modrinjakova je bila tudi ena izmed prvih kamermank v Mariboru. (foto: Maja Modrinjak)

Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.

V oddaji Obrazi Sosednje Ulice tokrat gostimo izjemno zanimivo osebnost - Petra Ščernjaviča. Prekmurec z bogatimi izkušnjami, ki je svojo pot začel v hotelski industriji, kjer je pridobil številne veščine in izkušnje. V tujini je svoj talent usmeril v animacijo za otroke, ustvarjal je nepozabne trenutke za najmlajše. Postal je tudi turistični vodič, kar mu je omogočilo raziskovanje različnih kultur in krajev ter bogatilo njegovo raznoliko življenjsko pot. Peter je prešel tudi v svet fitnesa, kjer je postal priznan trener, posvečen izboljšanju zdravja in dobrega počutja ljudi. V zadnjem obdobju pa nas je presenetil z novo stranjo svoje ustvarjalnosti - kot avtor in izvajalec v svetu rep glasbe, pri tem pa ohranja svojo identiteto s prekmurskim narečjem.

Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najpomembnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker se me je dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ,ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.

V prvem delu serije o pozabljenih slovenskih pionirkah o prvi slovenski pisateljici, pesnici in skladateljici. Kot mlado dekle je vstopila v izrazito moški literarni prostor.   Pisala je povesti, ki so bile med ljudmi dobro sprejete, doživela pa je tudi kritiko, kot so bile na primer besede Janeza Trdine, da naj bo ženska pred pečjo ali pri zibeli, ne pa pri peresu, za katere mu je bilo pozneje žal. V svojem kratkem življenju, umrla je stara še ne 21 let, je napisala 38 povesti. Rodbina Urbančič sega vse od Preddvora do Hollywooda. Ob letošnji 190. obletnici rojstva Josipine Urbančič Turnograjske so prenovili njeno spominsko sobo na gradu Turn pri Preddvoru, v grajskem parku pa v njen spomin stoji obelisk na katerem so zapisane njene besede: "Zmeraj krasna si narava".  Sogovornica dddr. Mira Delavec Touhami, doktorica literarne zgodovine, učiteljica slovenščine za slovenske izseljence v Zvezni republiki Nemčiji in predsednica Kulturnega društva Josipine Turnograjske. Zapiski knjiga Moč vesti; Kulturno društvo Josipine Turnograjske; Velike Slovenke, 2. del: Kristina Gorišek Novaković; Velike Slovenke, 3. del: Nada Lampret Souvan; Velike Slovenke, 4. del: Marica Nadlišek Bartol; Velike Slovenke, 5. del: Angela Piskernik.   

Mira Strnad je tokratni Obraz sosednje ulice. Mira je modna oblikovalka in kostumografka. Ustvarja pod imenom Miri Cota. Njena oblačila so polna detajlov in izvirnih linij. V zadnjem času pa se Mira veliko ukvarja tudi z kostumografijo v predstavah in projektih.

Človek, ljudje, smo se vedno ukvarjali s svojim telesom in videzom. A zdi se, da se v sodobni potrošniški družbi posamezniki pa tudi družba, s telesom oziroma videzom ukvarjajo bolj, več kot kadarkoli prej. Clovekova identiteta se v veliki meri definira preko telesa in sodobna družba želi predvsem mlado, čvrsto, vitko in tudi zdravo telo. V hektiki vsakdana in neoliberalnih zahtevah pa so te želje težje dosegljive, zmanjkuje nam časa. In estetska kirurgija je ena izmed področij, tehnik, orodij, ki omogočajo posamezniku, da preuredi telo v skladu s svojimi željami in prevladujočimi lepotnimi ideali. In tudi razmah uporabe estetke kirurgije in tudi nekirurških kozmetičnih/esteskih popravkov je enormen. Po njih posegajo vse mlajši in tudi zaradi vse večje cenovne dostopnosti tudi tisti ne posebej dobro gmotno opremljeni. Kako na vse te razmahe vplivajo mediji, predvsem družabna omrežja in kako se s tem spreminjajo kanoni lepote v vse bolj globaliziranem svetu pa tudi obče človeške, humanistične vrednote in človekovo samovrednotenje. To nas bo zanimalo v tokratni Intelekti, ki jo je pripravila avtorica in voditeljica Liana Buršič z gosti: Sanja Rozman - zdravnica, psihoterapevtka, publicistka; prof. dr. Metka Kuhar – redna profesorica za področje socialne psihologije Fakultete za družbene vede v Ljubljani; prof. dr. Uroš Ahčan - specialist plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije in redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani.

Gostja oddaje je zgodovinarka dr. Mateja Ratej, ki deluje na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Raziskovalno jo je pritegnil nemirni čas tik pred začetkom druge svetovne vojne. Pravkar raziskuje vpliv zaostrenih socialnih razmer na odnose med ljudmi.

Kako pomembna je pripadnost neki skupnosti, sem zmeraj znova doživljaja pri umirajočih bolnikih. Nekje v iskanju smisla življenja, so zmeraj znova iskali tudi kakšen je bil njihov odnos do Boga, kam v tej svoji veri pripadajo. Mnogi so po sprejemu zakramentov zacveteli, se umirili, sprejeli svojo minljivost, občutili, da je z njimi ena velika skupnost, ki moli za njih. Ob srečanju in življenju med drugimi kristjani – pravoslavnimi in protestanti – sem zmeraj čutila, kako smo v Kristusu eno, kako smo v veri in ljubezni povezani, a vendar v naši človeški razdeljenosti še vedno na nasprotnih bregovih. Sprejeti Katoliško Cerkev za MOJO cerkev, pa ni bilo vedno lahko… posebej, ko so se začeli v medijih pojavljati kot vihar posnetki in obtožbe MOJE Cerkve zaradi pedofilije… Takrat je bilo težko poslušati obtožbe in že s svojo pojavo pokazati, da tudi ti pripadaš tej »grešni« skupnosti… Vendar vedno sem vedela in to se je tudi pokazalo, kako je milost večja od vsakega greha! Takšen izziv me je še bolj utrdil v pripadnosti MOI Cerkvi, ki je daleč več kot le zunanja skupnost katoličanov. Kot pravi nadškof Turnšek: Vsaka skupnost v kateri se ljudje povezujejo v ljubezni, je Božja podoba.. Zmeraj znova smo povabljeni, da kristjani živimo preroško bratstvo ali sestrstvo sredi današnjega sveta. Ko razmišljam o takšni skupnosti, se sprašujem: Kako gledam drugega brata ali sestro? Ali samo s telesnimi očmi? Informacije telesnih oči moram namreč v želji po pravem spoznanju in sožitju posredovati duši. Duša po to podobo posreduje duhu, kjer gleda vse osebe skozi Očetovo ljubezen. Drugega prav vidim šele, če za znam gledati z Očetovo ljubeznijo. Samo tako nastaja prava skupnost bratov in sester.

Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa za tiste, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe; za študente se izdajajo. Potem pride še kdo s kakšnim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Vse polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve ne kaj, ne kako, ne zakaj? Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A tega mi ni bilo mar. Po koncu vojne pa je prišlo marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore; tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo nas je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?

Mariborsko letališče kljub velikim načrtom iz prejšnjih let še zmeraj bolj ali manj sameva. Po umiku kitajskih investitorjev je upravljanje prevzela državna družba DRI, ki za zdaj zagotavlja nemoteno delovanje. A kako je s čarterji? Se nam res obeta redna linija? Kakšno je na splošno stanje v letalstvu po covidu in ali bi letališče srednjeročno lahko dobilo strateškega investitorja?

Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti s sedanjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O prepletu sedanjosti in preteklosti pa o izgubljenem imaginariju, o tem, da so resnice družbe zmeraj na obrobju, ter o tem, da je sredina povsem mimo ter o razdiralni moči družbenih omrežij se je z njo pogovarjala Nataša Štefe.

Ljubi otroci. Ali ste vedeli, da se tudi pravljica rodi? Seveda ne v porodnišnici, kjer se rojevamo ljudje, ampak v mislih pisatelja, pisateljice, pripovedovalca, pripovedovalke. Toda – če je nihče ne pripoveduje, je bilo njeno rojstvo zaman, pravljica ostane pozabljena, zanemarjena, lačna, žejna, potrta. Poznam Pravljico, ki se ji je to zgodilo – nihče je nikoli ni povedal. Zato vas vabimo, da skupaj z njo poiščemo rešitev za njeno zagato. Urednica oddaje: Tina Kozin Režiserka: Saška Rakef Tonski mojster: Matjaž Miklič Glasbena opremljevalka: Darja Hlavka Godina Deček: Rak Maks Zevnik Peštaj, Urban Jamnik, Filip Demšar Pripovedovalka: Nataša Konc Lorenzutti Pravljica: Žana Požun Mojster: Željko Hrs Traja 14' 36'' Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija junija 2021.

V oddaji Gremo v kino bomo še pred podelitvijo zlatih levov pregledali vrhunce letošnje Mostre. S filmi, kot so težko pričakovani znanstvenofantastični spektakel Dune ali Peščeni planet, biografski film Pabla Larraína o princesi Diani, Spencer, Vzporedni materi španskega cineasta Pedra Almodóvarja in drugih so letošnji festival mnogi kritiki označili za polnega filmskih presežkov. Poročamo tudi z mednarodnega festivala neodvisnega filma Off Camera v Krakovu, ob izidu zbornika ob tridesetletnici slovenskega filma, Zmeraj znova, pa smo pred mikrofon povabili direktorico slovenskega filmskega centra, Natašo Bučar, in urednico zbornika, Niko Gričar.

Kaj želi Bog želi glede mene? Želi, da bi se veselil, neprenehoma …

Sonja Borus se je kot ena izmed judovskih mladenk med drugo svetovno vojno skupaj s konvojem tako imenovanih Joškovih otrok prebijala v Palestino, prej pa skrivala in prebivala med drugim tudi v Sloveniji. »Moj moto je bil optimizem, ki sem ga v sebi nosila na celotni življenjski poti. Zmeraj sem vedela, da me v prihodnosti čaka boljše življenje. Bili so tudi trenutki, ko sem mislila, da bom morala vse opustiti, toda prav ta notranja iskra mi je rekla, da bo vedno vse dobro,« je zapisala leta 2011, pri 84 letih, ko so njeni zapiski v knjižni obliki prvič izšli. Starši so jo, da bi jo obvarovali pred usodo zapornikov v koncentracijskem taborišču, zaupali sionistični organizaciji Alija za otroke in mladino. Tam je zanjo in za nekaj deset drugih otrok skrb prevzel 20-letni Hrvat Joško Indig, ki je vse preizkušnje na njihovi poti do Palestine popisal v knjigi, ki je leta 2018 izšla v slovenskem prevodu z naslovom Joškovi otroci (Založba ZRC). Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta dve leti pozneje je pri isti založbi v prevodu dr. Jaše Drnovška Sonjin dnevnik zdaj izšel tudi v slovenščini.

Tedaj je pristopil Peter im mu rekel: Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?(Mt 18, 21)

Politični vpliv se meri z različnimi vatli. Pogosto so vplivni ljudje, od katerih tega niti ne bi pričakovali. Združene države Amerike imajo izjemno zadržano, skrivnostno prvo damo. Podobno kot s političnim vplivom je tudi s skrivnostnostjo. Zmeraj se postavi vprašanje, kaj je zadaj in skrito. O Slovenki in Američanki številka ena pogosto govorijo, da živi v zlati kletki, da ne mara javnosti in izpostavljanja. Dolgoletna novinarka časopisa The Washington Post, Pulitzerjeva nagrajenka Mary Jordan, na prvo damo gleda popolnoma drugače. V svoji novi knjigi »Umetnost njenega načina - Še ne povedana zgodba Melanie Trump« jo opisuje kot hladnokrvno, inteligentno in preračunljivo žensko, ki dobro ve, kaj hoče, in kako to doseči, pa tudi žensko, katere zlasti kadrovski presoji predsednik Združenih držav Amerike zelo zaupa. Kot zatrjuje Mary Jordan, je v Beli hiši najnevarnejše mesto, na katerem se lahko znajde tam zaposleni, na muhi Melanie Trump. Z Mary Jordan se je pogovarjal dopisnik iz Washingtona Andrej Stopar.

V oddaji Slovencem po svetu se bomo po 21. uri na Prvem z dvema sogovornicama in sogovornikom pogovarjali o pomenu Prešernove poezije za Slovence – v času računalnikov, pametnih telefonov in interneta, ki nas hkrati ločuje in povezuje.

"Vsakega projekta se lotim 100% in z vsem srcem. Zmeraj želim narediti najboljši možen izdelek in to me tudi žene naprej." - Rok Deželak 2018 Oglej si njegov portfelj na WishCAM-u!>>> https://wishcam.com/sl/profile/1008

Zmeraj nasmejan ulični in pokrajinski fotograf Rok Peric nam pove, kaj vse se je naučil in doživel ob svoji fotografiji! :) Oglej si njegov portfelj na WishCAM-u!https://wishcam.com/sl/profile/704

Abonma Borštnik je serija desetih epizod in del vso sezono trajajočega projekta Abonma. V vsaki od desetih epizod v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje. Naš razred spremljajo: Lina Akif, študentka igre, Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Minca Lorenci, igralka, Timotej Novaković, študent igre, in Nika Švab, dramaturginja. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Produkcija: Moment, GT22 Tadeusz Slobodzianek: Naš razred Prešernovo gledališče Kranj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj in Mini teatrom Prevajalka: Darja Dominkuš Režiserka: Nina Rajić Kranjac Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografka: Urška Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Skladatelj in korepetitor: Branko Rožman Koreografka: Tanja Zgonc Lektorici: Barbara Rogelj, Andreja Androjna Menciger Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Darja Reichman, Vesna Pernačič, Vesna Jevnikar, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Nejc Cijan Garlatti k. g., Benjamin Krnetić k. g., Peter Musevski, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko Naš razred je šokantna pripoved o zapletenih poljsko-judovskih odnosih v dvajsetem stoletju, o kolektivni krivdi, o resnici, ki je očitno nihče ne potrebuje, in o zgodovini, ki ji ne moremo soditi, je spremeniti ali celo pojasniti. Zgodba temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil na Poljskem med drugo svetovno vojno, ko so v majhnem poljskem mestu Jedwabne na krut način ubili po nekaterih navedbah 300, po drugih pa 1600 Judov. Dolgo prikrivana resnica o tem dogodku – da so pomor dejansko izvršili njihovi poljski someščani, in ne nacisti – je prišla na dan šele pred nekaj leti, saj so po vojni ta grozljivi pomor seveda zamolčali, preživeli pa so – tako rablji kot žrtve – morali sobivati še naprej, z vsemi osebnimi ranami, krivdo in maščevanji. Avtor te virtuozno napisane drame skorajda dokumentarno sledi usodam desetih učencev nekega povsem običajnega šolskega razreda, da skozi zapleten preplet usod prikaže grozovite posledice tako stalinistične kot nacistične ideološke indoktrinacije. Ti sta med ljudmi povzročili popoln razkol in sovraštvo in jih obremenili s kolektivno krivdo ter njenimi posledicami, ki ljudi določajo in zaznamujejo še danes. Ali kot pravi Wladek, eden izmed preživelih te neizmerno žalostne in hkrati poučne zgodbe: "Zmeraj sem verjel, da bo resnica na koncu zmagala."

Abonma Borštnik je serija desetih epizod in del vso sezono trajajočega projekta Abonma. V vsaki od desetih epizod v realnem času predstave opisujemo in komentiramo po eno od tekmovalnih predstav 53. Festivala Borštnikovo srečanje. Naš razred spremljajo: Lina Akif, študentka igre, Nika Bezeljak, režiserka, Zala Dobovšek, selektorica 53. Festivala Borštnikovo srečanje, Minca Lorenci, igralka, Timotej Novaković, študent igre, in Nika Švab, dramaturginja. Montaža in oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Tehnična podpora: Boštjan Eržen, Youreup radio Sočasno predvajanje: Radio MARŠ Medijska podpora: Radio Študent Produkcija: Moment, GT22 Tadeusz Slobodzianek: Naš razred Prešernovo gledališče Kranj v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj in Mini teatrom Prevajalka: Darja Dominkuš Režiserka: Nina Rajić Kranjac Dramaturginja: Marinka Poštrak Scenografka: Urška Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Skladatelj in korepetitor: Branko Rožman Koreografka: Tanja Zgonc Lektorici: Barbara Rogelj, Andreja Androjna Menciger Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Darja Reichman, Vesna Pernačič, Vesna Jevnikar, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Nejc Cijan Garlatti k. g., Benjamin Krnetić k. g., Peter Musevski, Aljoša Ternovšek, Borut Veselko Naš razred je šokantna pripoved o zapletenih poljsko-judovskih odnosih v dvajsetem stoletju, o kolektivni krivdi, o resnici, ki je očitno nihče ne potrebuje, in o zgodovini, ki ji ne moremo soditi, je spremeniti ali celo pojasniti. Zgodba temelji na resničnem dogodku, ki se je zgodil na Poljskem med drugo svetovno vojno, ko so v majhnem poljskem mestu Jedwabne na krut način ubili po nekaterih navedbah 300, po drugih pa 1600 Judov. Dolgo prikrivana resnica o tem dogodku – da so pomor dejansko izvršili njihovi poljski someščani, in ne nacisti – je prišla na dan šele pred nekaj leti, saj so po vojni ta grozljivi pomor seveda zamolčali, preživeli pa so – tako rablji kot žrtve – morali sobivati še naprej, z vsemi osebnimi ranami, krivdo in maščevanji. Avtor te virtuozno napisane drame skorajda dokumentarno sledi usodam desetih učencev nekega povsem običajnega šolskega razreda, da skozi zapleten preplet usod prikaže grozovite posledice tako stalinistične kot nacistične ideološke indoktrinacije. Ti sta med ljudmi povzročili popoln razkol in sovraštvo in jih obremenili s kolektivno krivdo ter njenimi posledicami, ki ljudi določajo in zaznamujejo še danes. Ali kot pravi Wladek, eden izmed preživelih te neizmerno žalostne in hkrati poučne zgodbe: "Zmeraj sem verjel, da bo resnica na koncu zmagala."

Omnibus duhovitih zgodb iz živalskega sveta o preprostih, vsakodnevnih življenjskih dejstvih na nekoliko drugačen način in z drugaćnp perspektivo gledanja na sebe in svet okoli nas. Avtor: Peter Svetina Režiser in avtor radijske priredbe: Klemen Markovčič Tonska mojstrica – igra: Sonja Strenar Tonski mojster – glasba: Miha Jaramaz Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Pripovedovalec: Matej Puc Helge: Primož Pirnat Tine: Klemen Janežič Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Ljubljana maja in junija 2017

Omnibus duhovitih zgodb iz živalskega sveta o preprostih, vsakodnevnih življenjskih dejstvih na nekoliko drugačen način in z drugačno perspektivo gledanja na sebe in svet okoli nas. Tokratne zgodbe so: Zmeraj poletje; Stara guma; Astorjeva slika; Takole, reče Helge. Avtor: Peter Svetina Režiser in avtor radijske priredbe: Klemen Markovčič Tonska mojstrica – igra: Sonja Strenar Tonski mojster – glasba: Miha Jaramaz Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša Svetovalka za jezik: Mateja Juričan Pozavna: Matej Krajtar Pripovedovalec: Matej Puc Helge: Primož Pirnat Nikozija: Polona Juh Tine: Klemen Janežič Astor: Ivan Rupnik Angelca: Janja Majzelj Produkcija Uredništva igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija maja in junija 2017