Podcasts about spet

Piše Jože Štucin, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Pesniška zbirka Heronova spirala (mimohod panjskih končnic) Janeza Ramoveša, pesnika iz Suše pod Blegošem, je po osnovni zgradbi sonetni venec, akrostiha sicer ni, ima pa še druge vsebinske dodatke, ki pesnitev širijo v večji in kompleksnejši izdelek. Avtor spremne besede Zdravko Duša jo opisuje kot nekakšen hibrid, pesniško zbirko, ki ima nastavke odrske uprizoritve. Razširjena z orkestrsko in zborovsko glasbo bi se lahko približala celo znamenitemu škofjeloškemu pasijonu. Tudi vsebinsko je namreč blizu žalostnemu križevemu potu glavnega junaka, v resnici antijunaka, voznika klavniškega tovornjaka, ki vse življenje vozi krave v smrt. Vzporednica z brodnikom, ki prevaža duše umrlih čez Aheiron, je več kot očitna, tu voznik kamiona prevaža žive duše v smrt in ga to tudi očitno bremeni in muči. V šestem sonetu namreč resignirano spoznava: "Ževav ja ma, vsak človk pa duše nima, / tu sm spoznov, še marskej sm doživu, / včas v klavnc z voda pudn sm pomivu, / če lohk, marskej be zbrisu von s spomina." Šofer je Heron. Če povežemo z antiko, je matematik Heron iz Aleksandrije čisto nasprotje zgodbi, a zveni podobno kot Haron, brodar v Hadu. V strašljivo pripoved Heron vnaša red, zakonitost in natančnost. Je torej dosleden, skorajda znanstveno neoporečen izvajalec prevozništva živine v klavnico, spirala, ki je omenjena v naslovu, pa vedno znova vrača zgodbo nazaj, v junakovo mladost na podeželju, v naročje Harona, ki bo prej ko slej prevzel pobudo. Spirala pač teče v obe smeri, naprej in nazaj, je simbolen lik minevanja in večnega vračanja. Kot je vidno že v citirani kitici, je Ramoveš tudi to delo napisal v svojem narečju, seveda ne po navodilih dialektologije, temveč kot literarizirano narečje, ki besedilo polaga v usta navadnemu govorcu iz njegovega okolja, kjer prevladuje škofjeloško-cerkljansko narečje. Izredno zanimiv pristop pesnik goji že od samega začetka ustvarjanja. Lahko rečemo, da je svojo "vaško-kmečko" poetiko izpilil do popolnosti, hkrati pa moramo dodati, da ji je s tem nataknil nekaj hermetičnih uzd, ki bodo bralce iz drugih okolij prisilile k poglobljenemu in bolj analitičnemu branju. Sicer ne toliko zaradi narečja, konec koncev se koreni besed lahko hitro stikajo v vseh slovenskih govorih, težje bo poezija dostopna zaradi mnogoplastne simbolike, s katero Ramoveš iz lokalnega, vsakdanjega in domačijskega gradi eksistencialne vsebine. Metaforika je na videz preprosta, ljudska, v jedru pa nabita s plastmi globokih duhovnih izkušenj in spoznanj. Ta dvojnost podajanja skorajda filozofskih vsebin na način ljudskega govora je specifika Ramoveševe poezije. Res, da ni izumitelj tega sloga, je pa gotovo eden najbolj prepričljivih sodobnih ustvarjalcev, ki na plemenit način dvigujejo narečno govorico v visoko pesem. Ko se Heron, zbran in natančen prevoznik, ki nikoli ne zataji in vedno stoodstotno izpolni delovne naloge, začne spraševati o svoji mučni vlogi, je iskren in čustveno odkrit. V trinajstem sonetu se ozre vase, svojo nesrečno vlogo pa vidi bliže peklu kot nebesom: "Krave sa liipe, sm pomislu tist brt, / h zeml nem vliče bolječe vratove, / ene dogreja, že čakajo nove, / jest zmatran brodar sm, pred poku zaprt." Če še enkrat izpostavimo, ima Heronova spirala štirinajst sonetov, katerih uvodni verzi tvorijo magistrale na začetku. Povejmo še, da vsak verz spremlja motiv panjske končnice kot simbolna veriga ljudske umetnosti, dodanih pa je še devet songov za zbor in solista. Takoj je jasno, da to ni zgolj sonetna pesnitev, pač pa skorajda dramsko delo. Vsak sonet uvede literarizirana vsebina panjske končnice, ki oriše okolje, razkrije prizor in je nekakšna didaskalija, uvodni interpretativni ključ za sonet, ki sledi. Za vzorec naj bo zapis pred dvanajstim sonetom, ki namiguje na ljubezenski trenutek: "STAREC: pelje cizo. Težko jo vleče, kleca, vleče po kolenih. / Z nasprotne strani STARKA nese velik koš. / Srečata se, obstaneta. / Nadaljujeta vsak v svojo smer." Kmečka idila se v Ramoveševi poeziji kaže kot vigilija, kot čuječnost in tiho pričakovanje življenjskega cikla ljubezni, prebodeno s trpljenjem dela in vsakdanjega boja za preživetje. Za trenutek se pretvori v ljubezniv postanek, že skoraj ljubezenski stik, a to je tudi vse. Za romantiko seveda ni časa niti ni želje po čustveno-čutnih finesah, da bi se postanek razvezal v kaj več; ne, vsa ljubezen je zgolj hip in bližina na poti. Mogoče je to pesnikov spomin iz mladosti, ko je bilo na vasi še marsikdaj res tako, je pa, metaforično, prestavljeno tudi v njegov čas, v čas brodarske službe, ki tudi ne pozna oddiha in maziljenja čustev, službe, ki je trda, neizprosna in eliptična, tudi epileptična s svojimi travmatskimi uvidi in spoznanji. V sklopu prej omenjene "didaskalije" je pesem za zbor in orkester naslovljena Šmarn. Ker govori o nekakšnem spomladanskem romanju v gore, mogoče h kakšni Marijini kapelici, je ta ljudski glas prepoln spravljivosti in sožitja. Spet v zelo enigmatični sliki, ki lahko ta praznik povezuje tudi z odhodom v nebesa, v smrt: "Ke se cvitje odpjera – grema v gora. / Ke slike zbledeja – grema v gora. / Ke se zvečeri – grema v gora. Tam sa sledovi od tistih koraku. / Tam stojeja vetrovi, ke si zmjeri jih čaku. / Na drevjesu je tarča spraskana v lubje. / Odzgori varhovi okul se varteja. Ke j konc veselice – grema v gora. / Ke imama šulne spucane – grema v gora. / Ke dan se nardi – grema v gora. / Objeti čez rame – grema v gora." V knjigi je tudi dodatek. Skladatelj Gregor Pompe je uglasbil peti sonet in tu je objavljena celotna partitura. Po njegovih besedah skuša uglasbitev to dvojnost vzvišene mestne in preproste ljudske pesniške govorice "posneti z uporabo dveh godalnih triev, v enem od njiju je violončelo zamenjan s kontrabasom, da bi se približal bolj godbeniški in s tem "dialektalni" zasedbi. Temu ustrezno je razporejen tudi material, saj godbeniški trio ves čas leze proti valčku in polki, značilnima slovenskima glasbenima "dialektoma", regularni trio pa ostaja zavezan sodobnemu, abstraktnemu, realnemu ..." Dodajmo. Vsekakor zanimiva kombinacija in nadvse posrečen pristop, da imamo v knjigi tudi glasbeni vzorec, a žal je ostal le pri partituri. Bralec bi ga zagotovo želel tudi slišati na priloženi zgoščenki.

Kako globoko hierahične strukture prežemajo naše družbe, kako so se spreminjale skozi zgodovino vse od monarhij do modernih birokratskih držav ter kakšen odnos imeti do tega neenoznačnega pojava?Ko pomislimo na družbene in politične hierarhije, imamo ljudje verjetno zelo različne čustvene odzive. Marsikoga misel na razvrstive po položajih in nadrejenosti enih funkcij drugim pomirja kot jasno zasnovana in morda tudi edina mogoča struktura, s katero lahko upravljamo ne le svojo državo, ampak tudi množico njenih podsistemov, društev in podjetij. Mnogi, po drugi strani, ob misli na hierarhije začutijo nelagodje ter takoj pomislijo na zlorabo moči in se sprašujejo ali je sploh humano, da se ljudje, ki bi morali biti v osnovi enakopravni, razvrščamo v hierarhične lestvice in imamo oblast eni nad drugimi. Spet treti si mislijo, da je s hierarhijami vse v redu, dokler so ljudje po njih pravično razporejeni in imajo enake možnosti za to, da se prebijejo na vrh kakšne od naših družbenih lestvic. Nekje v prostoru med temi premisleki se bo odvila današnja Intelekta. Kako močno hierarhije prežemajo naše družbe, kako se je to skozi zgodovino spreminjalo, ali so vse hierarhije enake in kakšen odnos sploh imeti do tega neenoznačnega pojava, se bomo spraševali s filozofom dr. Aljošo Kravanja z ljubljanske Filozofske fakultete, publicistom in zgodovinarjem, urednikom revije Razpotja Luko Lisjakom Gabrijelčičem ter asistentsko na Inštitutu za novejšo zgodovino Sašo Hajzler. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedija, javna last

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Bernard Stramič. Knjiga Andreja Capudra Nedokončani spisi je sestavljena iz dveh delov: Esejev o Danteju in Breviarija. Avtorjeva soproga Majda Capuder v uvodnem zapisu Knjigi na pot pravi, da je zbirka esejev nastala v zadnjih letih moževega življenja. Njegova literarna pot se je začela z Dantejem in z njim se je tudi končala. Božanska komedija ga je spremljala ves čas: zanj je bila univerza, temeljna izobrazba in kažipot ob profesuri, politiki, diplomaciji in nikakor nazadnje ob družini. Plodovito življenje pisatelja, esejista, prevajalca in pesnika se je izteklo leta 2018. Načrtoval je po pet esejev za vsako kantiko, Pekel, Vice in Raj, vendar se zaradi smrti to ni uresničilo. Nedokončani spisi niso labodji spev, temveč izvrstni eseji, v katerih Andrej Capuder, čeprav že v zrelih letih, piše kot kak mladenič, poln ustvarjalne moči, iskrivih domislic in novih spoznanj. Njegova življenjska energija je nezaustavljiva, toliko vsega ima povedati. Zastavlja si vrsto vprašanj, kopiči dokazne razloge in kar naprej ugotavlja, da je še vse preveč tem, o katerih bi se bilo treba razpisati. Z veliko filozofsko vednostjo in obsežnim znanjem vstopa v Dantejevo Božansko komedijo. Že res, da je v naslovu omenjena komedija, toda, poudarja Capuder, v tem resnobnem delu zaman iščemo humor. Avtor osupne nad izdajalci in samomorilci v Peklu, zazre se v oči grešnikov v Vicah in se pošali na račun Dantejevega podrejanja pametni, vsevedni in moralno neoporečni Beatrice. Pekel, vice in raj Capuder prepoznava v starih časih in miselnosti visokega srednjega veka, vse skupaj pa s kritičnim pogledom prenese v naš čas in izreče par gorkih na račun demokracije, razbrzdane tehnologije in slabih medčloveških odnosov. Z izbranim besediščem, literarno bogatim slogom in miselno izvirnostjo vsebinsko ostaja tudi filozof in subtilen psiholog. Kot poznavalec človekovega duha, zavesti in njegove duše, ki ji pravi skrivnostna entiteta, prodira v skrito notranjost in razkriva obe plati duševnosti in ravnanja – tako dobro kot zlo. Edino dobro je samo resnica!, vzklikne. Pesniška resnica, tako je prepričan, pa ni nič manj čvrsta od zgodovinske. Capuder pripomni, da se nam danes tehtnica zla čedalje bolj guga in pri tem grozi, da nas bo vrgla s sedla, kamor smo se postavili v izbiri na vse ali nič. Dante Alighieri je marsikaj doživel. Kompromitiral se je v državljanski vojni med »belimi« in »črnimi« gvelfi, se pravi privrženci papeževe politike, usmerjene proti cesarjevi politiki. Večkrat je menjal stran in se zameril vsem, tako papežu kot cesarju, za katerega je na koncu gorel z dušo in telesom, kot opiše Capuder. Ker so rodne Firence Danteja zavrgle, je begal po svetu in kot večni prosjak umrl v cesarski Raveni leta 1321 v svojem šestinpetdesetem letu. Bil je pesnik, politik in državljan. Še predobro se je zavedal svoje nepriznane veličine. Uspelo pa mu je, da je združil čar besede in domišljije ter se hkrati postavil na stališče sodnika, ki mu nič človeškega ni tuje. Capuder mu pravi »naš pesnik«, pa tudi »dobričina«, kljub temu pa ugotavlja, da je v njegovih čustvih več negativnega kot pozitivnega in je pravzaprav bolj pesnik razuma kot pesnik srca. Ko se Capuder vrača k razkošju Dantejevega pesniškega sveta, v njegove misli vstopajo filozofi, ki so veliko vedeli o življenju in notranjih nasprotjih minljivega bivanja. Spet je slišati Kierkegaardove besede o bolezni za smrt in slutiti njegovo tesnobo, Nietzschejev nihilizem ni pozabljen in je vsiljivo sedanji, Bergsonovo sporočilo o intuiciji in smehu je nenavadno živo, ohranjeno je Camusovo občutje absurda. Dante je sprejemal preinterpretacijo Aristotelove filozofije, kakršne se je v svoji krščanski maniri lotil Tomaž Akvinski. Pred Capudra stopi vitez žalostne postave Don Kihot, širi se omamni vonj Baudelairovih rož zla. Drugi del knjige, Breviarij, je sestavljen iz maksim, aforizmov, dvogovorov s filozofi in kratkih modrosti. Besedo breviarij Capuder pojasnjuje kot misel, spoznanje in očiščenje, skoraj molitev in laični brevir, povzetek za nazaj, odprtje v prihodnost, vdor svetlobe v sajasto izbo, prepih, okna in notranji prostor. Te besede, že skoraj verzi, povedo dovolj, v nadaljevanju pa se pisec ne brani sočnega humorja in blagega posmeha. Kar precej ima povedati o človekovih nraveh in lastnostih, kot bogoiskatelj odkriva nova obzorja ter pred božjim obličjem v veliki meri ohranja individualno svobodo in izbiro. Dotakne se tudi politike in jo ima za umetnost kako zasebni interes pokazati kot javno dobro. »To varanje se začne in konča pri samem sebi, vmes je lahko milijone trupel. Edina 'resničnost' pri tej stvari so pravila igre. Največji prevaranti se najbolj sklicujejo nanje.« Nedokončani spisi so nadvse vznemirljivo in aktualno pisanje. Vsa ta domiselnost, izvirnost in miselna gibkost so tako žive, da je toliko bolj žalostno, da je ostala samo zakladnica idej, njihovega avtorja pa ni več med nami. Besede ostajajo in zvenijo s svojo prepričljivostjo, globino in zrcaljenjem človekovega bivanja, tako veličastnega kot tragičnega, peklenskih muk in iskanja raja. Andrej Capuder ni bil samo esejist, filozof in prevajalec, temveč tudi pesnik. Njegovo izražanje je prečiščeno in povedno v svoji poetičnosti. Tu in tam je žlahtno konservativen ter obuja vznemirljivo in lepo zveneče, že skoraj pozabljene besede, kot so: temnica, gorečnost, ošabnost, razjarjenost, stremuh … Rad tudi vzklika, na primer: Pazimo!, in navaja italijanske, latinske in angleške besede, tujk pa bolj malo. Kar naravnost svetuje: »Splača se brati velike mojstre umske gimnastike, zlasti tiste, ki so svoja spoznanja pridelali na lastni koži.« Knjigo Andreja Capudra Nedokončani spisi sta uredili klasična filologinja Sonja Weiss in filozofinja Ignacija Fridl Jarc. Sonja Weiss v spremni besedi piše, da sta obe deli, Eseji o Danteju in Breviarij, dovršeni v jasnosti misli in odprti za nadaljnje razmišljanje. Capuder je mladost kot enačbo za resnicoljubnost obdržal do konca, ker je ohranjal notranjo transparenco, moralni pogum in zvestobo samemu sebi. Razgaljal je nevarno samoumevnost nekaterih temeljev modernega sveta, od demokracije kot »nujnega zla mislečega človeštva« in navidezne družbene solidarnosti. Avtorjevo razmišljanje, tako Sonja Weiss, se ponuja kot vrelec večne mladosti, iz katerega je sam pogosto pil, s čimer je ohranjal napet lok, pokončno držo in svoj jaz, vsekakor pa je vztrajal v pogumu.

»Sin že več kot dva meseca ne hodi v vrtec, hčerke pa vanj sploh nismo vpisali, ker nimamo prevoza,« iskreno priznava mama treh otrok, ki brez prevoza ne more iskati niti službe. Njen partner je lahko službo obdržal le zaradi prijaznosti sodelavcev, ki so ga vozili v službo, predvsem iz nočne izmene pa je domov velikokrat pešačil tudi poldrugo uro. In hkrati nosil hrano iz trgovine. Zdaj, ko jim je donatorka podarila svoj starejši avto, bo vse nepopisno lažje. Kot je bilo lažje njej pred dobrim desetletjem, ko je sama potrebovala pomoč za golo preživetje in jo dobila prav pri Zvezi Anita Ogulin.

Petje v družini je že od nekdaj izredno pomembno pri ohranjanju in posredovanju slovenske kulture, pesmi in jezika na avstrijskem Koroškem. Ljudska pesem je bila do nedavnega pogosto živa v družini, ob delu in raznih običajih. Pri Krščanski kulturni zvezi menijo, da ni prav, da nanjo v času globalizacije pozabimo, zato so se odločili, da letos znova organizirajo priljubljeno prireditev in po 45-ih letih se Družinsko petje vrača na Radiše, kjer so družine leta 1981 prvič zapele. V sodelovanju s Slovenskim prosvetnim društvom Radiše vabijo v tamkajšnji v Kulturni dom na zadnjo aprilsko nedeljo. Nastopile bodo družine Smrtnik (Tanja in Marko), Wrulich, Lampichler/Tolmaier (Sandra in Marco), družina Zupan iz Slovenije, Niko in Simon Boštjančič in Skupina Sanje.

Tadej Pogačar je drugič nastopil na dirki Pariz-Roubaix in še drugič osvojil odlično drugo mesto. Za korak višje je imel kanček preveč smole, saj je moral kar trikrat menjati kolo. Vabljeni k poslušanju kratke analize.

»Dobra dva tedna po volitvah še ni jasno, ali in kako se bo sestavila vlada. Iz treh strank – Nova Slovenija, Demokrati in Resni.ca – nastaja tako imenovani tretji blok, ki ga nekateri favorizirajo kot nosilca prihodnje koalicije, poimenujejo pa kot desnosredinskega. Vse tri stranke skupaj imajo 20 poslancev, kar je precej manj, kot jih ima vsaka od dveh najvišje uvrščenih strank. Videti je, kot da bodo najmanjše stranke določile smer prihodnje koalicije. Temu naj bi se prilagodila ena ali druga večja stranka. Desni navijajo za SDS, levi za koalicijo s Svobodo. V teh pričakovanjih je, če razmišljamo o desni koaliciji, predpostavka, da naj bi se stranka SDS prilagodila zahtevam treh manjših. Poseben biser so ideje, da naj predsednik SDS prepusti vodenje vlade predsedniku NSi ali Demokratov, kar naj bi bilo v dobro Slovenije. To pa je nadaljevanje dolgoletne ideje levice in stricev iz ozadja. Gre za mantro »samo da ni Janša« ter za proženje čustvenih refleksov, s katerimi so prevladujoči mediji mnogim oprali možgane. Zakaj bi se moral umikati večji in uspešnejši? Zakaj namesto čistih rešitev spet neko režiranje v ozadju?«, je zapisala urednica Domovine Erika Ašič.

Miha Šalehar - kolumnist, podkaster, radijski voditelj. Tokrat v vlogi gosta, torej na drugi strani mikrofona. Ob izidu njegove nove knjige s pomenljivim naslovom Krasni novi spet sva z Mihom sedla pred občinstvo razprodane dvorane in se pogovarjala o medijih, umetnosti, denarju, tehnologiji, (ne)umetni inteligenci in prihodnosti človeštva. Raznolik, zabaven in globok pogovor, ob katerem je težko ostati ravnodušen - pa če si za, ali proti gotovini :)Knjiga Krasni novi spet: https://emka.si/products/krasni-novi-spet?srsltid=AfmBOoqVTHPZdlzqro28qhwVnf_6vN3TIR9QMIdRiDukTpZssLCTb-FEHvala, ker spremljaš podkast Umetnost Lenarjenja! Prijavi se na YouTube ali na svoji najljubši podkast aplikaciji!0:00 Uvod in predstavitev knjige Krasni novi spet1:25 Branje Mihe Šaleharja: Kot obisk pri zdravniku, ki ga niste načrtovali3:10 Zakaj "šopek teorij zarote" in upor proti "ready-made" produktom7:00 Nova medijska realnost: Joe Rogan proti CNN11:15 Kritika urednikov: Zakaj so postali nastrojeni aparatčiki17:30 Od gostilniškega šanka do globalne moči socialnih omrežij20:30 Pozornost kot najpomembnejša valuta današnjega časa25:30 Algoritmi, ki zlorabljajo naše šibkosti namesto kreposti29:00 Etična dilema: Gledati novice o vojni ali narediti "detoks"?33:15 Kako mediji čez noč zamenjajo fokus (od COVID-a do vojne)36:30 Odnos z umetno inteligenco: Prijateljstvo in toplina s ChatGPT42:00 Bo AI znala ločiti umetniške presežke od TikTok smeti?48:00 Ko ChatGPT simulira Miho Šaleharja (intervju z umetno inteligenco)50:30 Kontroverzno mnenje: Odprava gotovine in slovenska obrtniška mentaliteta53:50 Letališki terminal kot simbol sodobne distopije in nadzora58:30 Izguba skupnosti in naravni nagon po sodelovanju1:02:00 Kako postati bolj sočuten v svetu bližnjic1:04:00 Kako bodo našo dobo imenovali čez tisoč let?1:11:40 Vprašanje iz publike: Medijska pismenost v osnovnih šolah1:14:20 Zaključek: Kaj nas v resnici definira?

Tržaška založba Mladika, župnija sv. Jerneja apostola in Društvo Finžgarjev dom z Opčin pri Trstu pripravljajo krstno predstavitev pesniške zbirke Anite Bergnach z naslovom Spet si me ustvaril. Gre za četrto zbirko verske poezije pesnice in šolnice iz Beneške Slovenije, ki je prežeta z duhovnostjo in s premišljevanjem o Kristusovem trpljenju. Izšla je pri tržaški založbi Mladika. O njej bo po pozdravu openskega župnika Franca Šenka pogovor, ki ga bo vodila urednica knjige Erika Jazbar in pri katerem bodo sodelovali pesnica Anita Bergnach, avtor ilustracij arhitekt David Faganel in avtorja spremnih besed, časnikar Jure Banchig in župnik Jože Špeh. Predstavitev bo nocoj v župnijski cerkvi na Opčinah pri Trstu ob 19.30, torej po maši, ki se bo začela ob 19. uri. Anita Bergnach je svoje prve pesmi začela objavljati leta 2022 v beneškem kulturno-verskem listu Dom. Izdala je tri pesniške zbirke in sicer prvo leta 2024 pri Zadrugi Dom v Čedadu, drugo lani pri Založbi Ognjišče, tretjo pa prav tako lani, in sicer v italijanščini.

Ostali poudarki: - Na odlagališču v Podbrežju bo sončna elektrarna - Kamnolom v Solkanu želi še dodatnih 35 let koncesije - Kaj je semafor invazivnih okrasnih rastlin? - Nova sezona v muzeju v Bistri - Ptujski kino uspešno že 129 let

Te dni nekoliko trpimo zaradi akutnega pomanjkanja vpliva, ker so vsi vplivneži v Dubaju okupirani z vojno. Pa se bomo kljub temu poskušali znajti in razložiti, kako in kaj je po novem z mednarodnimi potovanji. Niso le zvezde Instagrama nasedle na brezkončnih plažah, v senci najboljšega hotela na svetu, kjer se cedita med in mleko, ter alkohol le tu in tam sramežljivo krši božje zakone. Tudi ambasadorji slovenskega blagostanja, ki so med zimskimi počitnicami, kot to poetično povedo v obrekljivih revijah, »skočili v tople kraje«, so ujeti v Dubaju. V hotelih, na letališčih, nekaj jih je celo na potniški križarki. In medtem ko se začenja evakuacija nesrečnikov, ki so preživeli nepozabne počitnice med plavanjem v turkiznem morju, si oglejmo nekaj geopolitičnih gradnikov svetovnega turizma. Najprej razmišljujočega začudi, kako malo hasnejo naše in ostale informativne oddaje. Če človek vsaj približno prisluhne dnevnim novicam, je nekako logično, da ni modro potovati v ali prek ali v bližino zalivskih držav. Seveda je nerodno, ker se večina letov v tisti smeri za nekaj ur spočije v Dubaju – ali v katerem bližnjih srednjeveških kraljestev – ker je tam gorivo poceni in duty free ugoden. Ampak kljub temu so informativne oddaje kričale o tem, kako bodo Izraelci in Američani izvedli svoje redno bombardiranje Irana, ki je postalo v zadnjih desetletjih že stalnica. Drugače povedano ... Od vsakega ameriškega predsednika se pričakuje, da vrže nekaj bomb na zibelko civilizacij. Ampak tej naši skepsi se nasproti postavijo turistični delavci, lastniki turističnih agencij, turistični vodniki in seveda zbiratelji carinskih deklaracij sami. »Kam naj sploh še gremo?« v obupu vijejo roke slovenski daljnosežni turisti, ki se odpravljajo v svet zato, da vidijo druge kraje, drugačne običaje in drugačne ljudi – ter so lahko potem z razlogom ksenofobi, ko hoče ta svet k nam. In kako prav imajo! Svet je postal neurejena šlamastika in da bi se izognili prihodnjim čarterskim poletom po načelu »ženske in otroci najprej«, poglejmo, kam se nima smisla odpravljati. Najprej odpadejo države, ki so predrage … Razne Švice, Luksemburgi in podobno. Potem odpadejo države, ki so prerevne. Razni Sudani, Centralnoafriške republike in podobno. Potem ne moremo na evropski vzhod, ker tam preži ruska nevarnost. V Centralni Aziji imajo moški brke, v Avstraliji lahko povoziš kenguruja, v Srednji Ameriki se streljajo karteli, v Južni Ameriki predsednik vihti motorko, v Severni Ameriki predsednik ujčka demenco. V zalivu je vojna, na Kitajskem so komunisti, v Vietnamu ob njih še poplave, v Indiji so povsod ljudje, na skrajnem severu in jugu je hladno. Ob ekvatorju je vroče in vlažno. Lahko bi šli na Hrvaško, ampak imajo višji standard, kot je pri nas, Bosanci so začeli v čevape mešati vegeto, Srbi pa imajo proteste. Torej je edino logično, da ostanemo doma. Ampak naše morje je mlaka, naše planine so polne Čehov, Prekmurje pa je polno holesterola. Na Štajerskem imajo problem z alkoholom, na Dolenjskem pa z industrijo. Notranjci imajo zimo tudi poleti, na Koroško pa ni mogoče z nobenim znanim prevoznim sredstvom. Izkaže se, da je najboljše, najceneje, najbolj zdravo in najbolj poučno biti v dnevni sobi. Včasih so zapečkarje, ki jih ne mikajo čudesa planeta, hecali, da potujejo s prstom po zemljevidu. Danes je metoda potovanja iz udobja lastnega doma že zelo izpopolnjena in se je približala, dosegla ali pa večkrat celo presegla izkušnjo analognega vandranja. Če se prijavite na katero družbenih omrežij, ali pa več njih, ugotovite, da je ves svet poslikan, pofilman in opremljen s komentarji. Ni ga kvadratnega metra planeta, ki ne bi bil digitaliziran in opisan. Sploh znamenitosti, ki nas kot turiste najbolj zanimajo, so predstavljene iz stoterih kotov, in o njih je napisanih na tisoče mnenj. Se pravi, da ni prav nobene potrebe, da bi svoje telo mučili s potjo do tja. Prav vse, kar vam nudi destinacija, je mogoče doživeti v miru domače dnevne sobe. Ali pa si natočite kad tople vode in v kopel vzamete prenosni računalnik … Mogoče na ta način ne boste dobili spominka v fizični obliki, se pravi magnetka za hladilnik ali keramičnega krožnička, prav tako pa ne boste dobili trebušnih težav in blažje oblike hemoroidov. Če je že vojna necivilizacijska oblika reševanja konfliktov, imamo kot postindustrijska družba tehnološke možnosti vsaj potovanja spraviti na postmoderno raven. Kdo ve; če ne bo nikjer po planetu več turistov, bodo mogoče tudi gospodarji vojne izgubili del zagona.

Drugi tekmovalni dan, še ena vrhunska slovenska uvrstitev, a spet razočaranje. Centimetri so Tima Mastnaka ločili od druge olimpijske medalje. Štajerec je bil po tekmi žalosten, a hkrati ponosen na opravljeno, v valovski pogovorni olimpijski oddaji pa lahko slišite, da je Mastnak izjemno čislan med svojimi tekmeci. Dvakratni olimpijski prvak Benjamin Karl pravi, da je njegove vožnje tisočkrat gledal in svojo tehniko zgledoval po Mastnakovi. Slišite lahko tudi, da je večina najboljših deskarjev stopila skupaj, da bi nasprotovala idejam o odstranitvi paralelnega veleslaloma iz olimpijskega programa. Vodilni pri Mednarodnem olimpijskem komiteju o tem razmišljajo, ker za športom ne stoji industrija, ki bi služila od te discipline. Vse deske tekmovalcev alpskega sloga so namreč narejene po meri in niso na voljo v prosti prodaji. Več tudi o zmagovalki smuka Breezy Johnson, ki ima v svoji ekipi slovenskega serviserja Aleša Sopotnika, slišite lahko tudi Tino Maze, ki pravi, da nastop Lindsey Vonn na vse ali nič ne daje lepega sporočila prihajajočim generacijam, Domen Prevc pa se odmika od vloge favorita na tekmi na srednji skakalnici, s katero se na treningih ni ujel. Radijska reporterja Uroš Volk in Anja Hlača Ferjančič o olimpijskih igrah debatirata z voditeljem Luko Petričem.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.

Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu. Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)

In this episode, we talk with Catherine Spet, an interdisciplinary artist based in Vienna, about finding balance between art, philosophy, research and graphic design. She shares her journey from digital and game art to the techno scene, her thoughts on the role of AI in creative work, and what it really means to work across disciplines. We also discuss imposter syndrome, the realities of combining passion projects with commercial work, and the importance of building connections to grow a network.WebsiteInstagram

Na velikem odru Drame bo premiero doživela tragedija Williama Shakespearja Kralj Lear, režira jo Jernej Lorencij, kralja Leara pa igra Janez Škof.V oddaji boste lahko slišali vtis s koncerta Balade Janija Kovačiča s spremno besedo Marjetke Golež Kaučič. V novogoriškem Epicu so odprli razstavo Osamljenost desnega krila. Gostujoča razstava iz Cinemazera iz Pordenoneja prinaša fotografije, ki pričajo o strasti do nogometa, ki jo je živel italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini. Sobotno popoldne bo na Koseškem bajerju v Ljubljani posvečeno otrokom, ki se bodo lahko udeležili zvočnega sprehoda po gozdu z naslovom Moja skrivnost avtorice scenarija in režiserke Saške Rakef. Oddajo končujemo z odprtjem razstave Oživljene strukture, skriti tokovi, v kateri razstavljajoče umetnice in umetniki na različne načine prikazujejo krize sodobne kapitalistične družbe. Vabljeni k poslušanju!

Drugi poudarki oddaje: - Na štirih koprskih šolah po novem program z nižjim izobrazbenim standardom. - V občini Hrpelje Kozina po novem vsako naselje samostojna krajevna skupnost. - Dragocen Črnjanski rokopis odslej na seznamu Unesca

Mrožek dobi očala … Pripovedujeta: Silva Čušin in Brane Grubar. Napisal: Peter Svetina. Posneto v studiih Radia Slovenija 2002.

"Pred sabo imamo javni vzgojno-izobraževalni zavod, ki si, kot vemo, želi imeti otroke, ki bi bili gibčni, zdravi, čim bolj družabni, potem pa postavimo ograjo okrog igrišča in zaklenemo vrata. Doma jih podimo stran od ekranov, zunaj jim zaklepamo igrišča. … Razumem, da se postavi ograja, da se zagotovi varnost, malo boljši nadzor. Ampak da se zaklene vrata, da nihče več ne more na igrišče? In potem bomo spet debelo gledali in analizirali rezultate športnih kartonov, kako so naši otroci pretežki, premalo gibljivi, počasni. Spet bomo klicali psihologe in zdravstvene delavce ter se spraševali, kako je do tega prišlo?" Tako je svoje pismo poleti, sredi šolskih počitnic, začela poslušalka, doma v ljubljanskem Savskem naselju, tik ob res lično obnovljeni osnovni šoli. Ob šoli stoji tudi veliko, novo šolsko igrišče z igrali za najmlajše ter košarkarskim in nogometnim igriščem. Ki pa je poleti samevalo. Vsak drugi torek opoldne bomo skušali osvetliti težave, ki tarejo naše poslušalke in poslušalce in jih že dlje časa neuspešno rešujejo. Ali pa opozarjajo na kakšno perečo zadevo, ki tako ali drugače vpliva na vsakdanje življenje. Aleš Smrekar in Gorazd Rečnik sta šla po sledeh pisma poslušalke, ki je poleti nejeverno opazovala zaprto šolsko igrišče ob eni od ljubljanskih osnovnih šol.

Join us this week as we dive into the #ClevelandGuardians making the ##MLBPLAYOFFS and winning the divison. Also talking about the #ClevelandBrowns loss to the #DetroitLions

Film Ena bitka za drugo v neizprosnem tempu vrsti eno temo za drugo: revolucija, spolnost, starševstvo, militarizem, rasizem, migracije … Pa to so le glavne teme, ki jih odpira. Nekatere na svež in izviren način, druge pa površno in neprepričljivo. Režiser in scenarist Paul Thomas Anderson si je tokrat očitno zadal preveč, pa ne le na ravni scenarija. Čeprav so nekateri deli filma pričakovano odlični in jih je pravi užitek gledati, pa je v celoti gledano zmeden in nekonsistenten. Ko začnemo uživati v sočnih dialogih, nas vrže v akcijo. Ko se sprostimo ob akcijskih prizorih in dobri glasbi, nas prestavi v družinsko melodramo. Ko se vživimo v glavne junake in njihove odnose, pristanemo v satiri. Ko se začnemo smejati, nas šokira in zapeljuje. Kot da to ne bi bilo dovolj, tudi v glavnih junakinjah in junakih, ki jih večinoma izvrstno upodobi zvezdniška zasedba, ne najdemo sidra. Takoj potem, ko se z njimi poistovetimo, ko jih vzljubimo ali zasovražimo, nam jih film vzame – dokončno ali vsaj začasno. Izjemnih likov, kot so zdelan in zmeden, a hkrati srčen oče Pat oziroma Bob (Leonardo DiCaprio), samosvoja in močna upornica Perfidia (Teyana Taylor) in zadrto zavrti, a hkrati neuničljivi polkovnik Lockjaw (Sean Penn), je v filmu na pretek. A noben izmed njih kljub skoraj triurni dolžini ne dobi dovolj prostora, da bi na platnu res zablestel. Tempo filma s tem ponekod celo spominja na podoben slog nekega drugega Andersona – Wesa, a tudi pri tem ne vztraja, oziroma se jemlje veliko preresno, da bi lahko deloval kot skrajno odbit, domišljijski odsev absurdne realnosti. Rezultat je zgodba, ki ves čas bolj ali manj drsi po površini, kot na hitro zlepljen kolaž aktualnih tem, zvezdniških imen, dobrih posnetkov in zanimivih okolij. In čeprav je vse to občasno posneto vrhunsko, nas film kot celota nikoli prav ne potopi v globino svojih likov, njihovih čustev in družbenopolitičnega konteksta, v katerega so postavljeni. Posledično na koncu izpade reakcionarno namesto revolucionarno. Konzervativno namesto napredno. In večkrat neokusno namesto izzivalno. Ponekod je razvlečen in dolgočasen, saj ljudje še kar blebetajo, medtem ko čakamo, kaj se bo zgodilo. Spet drugič pa preveč odrezav in prenagljen, saj bi želeli slišati ali videti še več, preden nas vrže v novo, popolnoma drugačno situacijo. Ena bitka za drugo je skratka eden tistih filmov, v katerem je marsikaj dobrega, celo odličnega, a se to nikoli ne poveže v delujočo, prepričljivo celoto. Kot bi Paul Thomas Anderson v skladu z naslovom snemanje res razumel kot eno bitko za drugo. Ko bi morala priti končna, veličastna zmaga, pa mu je zmanjkalo navdiha (in časa) za piko na i, ki bi vse povezala v res dober film. Teh smo od njega že vajeni in jih skoraj pričakujemo. Morda pa ta pričakovanja, ki jih dodatno napihujejo hvalospevi ameriških kritikov, prav tako naredijo svoje. Filmar, katerega odlika je prav preseganje pričakovanj in zapovedi, se je tokrat ujel v lastno past.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

V piransko samostansko cerkev sv. Frančiška je včeraj prispela slika Marija z detetom in svetniki beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia, ki so jo po 85 letih vrnili iz Padove. Gvardijan pater Janez Šamperl je vrnitev slike označil za znamenje dobrega sodelovanja in dolge, uspešno prehojene 85-letne poti.

Prometna varnost se je v letošnjem letu v primerjavi s preteklimi leti pri nas poslabšala; samo v preteklem tednu je na naših cestah umrlo 9 oseb, skupaj letos že več kot 60. Po podatkih Agencije za varnost prometa se pri nas največ nesreč z najhujšimi posledicami zgodi prav v poletnih mesecih, od junija do septembra, ko so naše ceste zaradi dopustov in počitnic po vsej Evropi najbolj obremenjene. O razlogih za poslabšanje prometne varnosti in o ukrepih, s katerimi bi lahko ta negativen trend obrnili, se bomo v torkovem Studiu ob 17.00 pogovarjali z gosti: Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi; Erik Logar, vodja področja varna mobilnost na AMZS; Kaja Kobal, programski vodja na zavodu Varna pot.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

Jure Godler in Anže Tomić o Milevi. Spet. Albert Einstein kviz in poceni dobra moška obleka. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. Opazovalnica #134 Zapiski: radio triglav iskra - Iskanje Google Prva stran | Radio Študent ETH’s most famous alumnus | ETH Zurich Longlegs - Wikipedia The […]

Razmere v občinah z evidentiranimi romskimi naselji se spet zaostrujejo. Narašča število primerov nasilja, vlomov in tatvin, zato policija na nekaterih območjih na jugovzhodu države krepi svojo prisotnost. Župani jugovzhodne Slovenije in Posavja ob tem pozivajo vlado k sistemskim spremembam na področju romske problematike. Kakšna je varnostna situacija v občinah, kjer so romska naselja? Zakaj se kljub ukrepom razmere zaostrujejo? Zakaj so bivanjske razmere v nekaterih naseljih še vedno neurejene in slabe? Kaj bi morale za izboljšanje situacije storiti občine, kaj država in kaj sama romska skupnost? O tem v oddaji Studio ob 17.00 z gosti: Helga Dobrin – državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve in vodja medresorske delovne skupine za obravnavo romske problematike Dan Juvan – državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Jože Simončič – župan občine Šentjernej Darko Rudaš – predsednik Foruma romskih svetnikov.

Združene države Amerike so na sinočnjem glasovanju varnostnega sveta Združenih narodov o novem predlogu resolucije glede katastrofalnih razmer v Gazi vložile veto. Predlog, ki so ga pripravile nestalne članice vključno s Slovenijo, je zahteval takojšnje premirje, dostop humanitarne pomoči do prebivalcev Gaze in izpustitev izraelskih talcev. V oddaji boste slišali še: - Svet Evropske centralne banke naj bi znova zarezal v obrestne mere - Začenjajo se Slovenski dnevi knjige, letos bodo sodelovali tudi okoljevarstveniki - Košarkarji Ilirije se po zmagi nad Cibono veselijo uvrstitve v ligo ABA.

Ameriški predsednik Donald Trump je z aprilsko uvedbo 10-odstotnih zaščitnih carin na uvoz dobrin z vsega sveta prekoračil svoja pooblastila. Tako je razsodilo ameriško zvezno sodišče za mednarodno trgovino. To razume carine kot zvišanje davkov Američanov, o čemer lahko odloča le kongres. Druge teme: - Vlada danes o predlogu obrambne resolucije. Bo poleg finančne injekcije treba tudi vnovič uvesti služenje vojaškega roka? - Varnostni svet Združenih narodov zahteva konec izraelskega nasilja v Gazi in dostop človekoljubne pomoči v enklavo. - Nogometaši Chelseaja zmagovalci letošnje konferenčne lige. Po preobratu prepričljivo, s 4:1, boljši od španskega Betisa n

V Sloveniji živi 11 vrst kač, od katerih so tri strupene: modras ter laški in navadni gad. Kače so sicer zelo plašne in nenapadalne živali – umaknejo se, če je le mogoče. Od kod torej človeški strah oz. odpor do teh plazilcev, kako ga premagati in kako ravnati, če kačo srečamo na svojem vrtu ali sprehodu v naravi? Na ta in podobna vprašanja bo v petkovem Svetovalnem servisu odgovarjal Griša Planinc, biolog in herpetolog, ki vodi projekt Kačofon. Pokličite ali pišite po 9 h!

Se odpirajo dobre priložnosti za kripto investicije? Kaj se dogaja z ethrom, pa s solano ... Kakšna so pričakovanja, vezana na regulacijo? Koliko bitcoina danes dodati v portfelj? Pred mikrofonom: Nejc Bizjak, Bitstamp - Money-How Friends je mini serija pogovorov s sogovorniki o osebnih izkušnjah z investiranjem. Namenjena je podpornikom finančnega podkasta Money-How preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti. - Money-How Live: Investicijski šov leta Donald Trump pripravlja šov, zakaj ga ne bi pripravili tudi mi! Kako loviti zaslužke v negotovem okolju? Kako sestaviti portfelj? Kako umestiti kriptovalute v portfelje sodobnega vlagatelja? Lokacija: Kristalna Palača, BTC, Ljubljana Datum: 22. maj 2025 (četrtek) Čas: 17:00–22:00 - Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Lokacija: Ekonomska fakulteta (lokacija še ni potrjena) Datum: 10. april 2025 Čas: 17:00–20:00 Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Vtis je, da se vsak teden zgodi ogromno povsem novega in nepričakovanega. A stvari se bolj stopnjujejo, kot pa vznikajo na novo. Ob napadu na Ukrajino pred tremi leti, ob vsej kompleksni zgodovini dogodkov, ki so pripeljali do tja, smo lahko slišali tudi, da je napadena ne Evropa, ampak evropska demokracija. Evropske vrednote. Socialna varnost, človekove pravice, pravna država, urejeno šolstvo, zdravstvo – sistemi solidarnosti. Zgodovinarjem prihodnosti vsekakor ne bo lahko iz današnjih časov razbrati smisla in pomena.

Zdravo. V prvi epizodi v letu 2025 smo z vami "sveti trije kralji", ki se tokrat pogovarjamo o vitezih, stripih in novoletnih zaobljubah. Povemo vam, da boste tudi letos preveč zapravali za zaobljube, ki se jih ne boste držali, zato predlagamo pol ure hoje dnevno in poslušanje podkastov vmes. Spet govorimo o domačih živalih, Zi pove, katere pasme kinologi odsvetujejo, dodamo pa še, da ne kupujte psa kot darilo, oz. če da se pred nakupom živega bitja preizkusite s kakšno lončnico (ali dvainštiridesetimi). Ker smo v začetku leta, povemo, da piknik letos bo. Spomnimo se tudi na številko 988, teletekst, konec sveta (ki, če pride, naj pride zjutraj ali čez vikend, da človeku ne bo treba po nepotrebnem v službo) in vam želimo leto polno ljubezni (rad' se 'mejte), sreče (lepo se 'mejte) in mirnosti (samo brez panike).

Listen every weekday for a local newscast featuring town, county, state and regional headlines. It's the daily dose of news you need on Wyoming, Idaho and the Mountain West — all in four minutes or less. 

Sense, a market leader in AI-driven talent engagement solutions for enterprise recruiting, announced the launch of its new Career Sites solution. This innovative product empowers companies to seamlessly build and launch a career site with brand consistency, an intuitive design, and robust recruiting features. https://hrtechfeed.com/sense-launches-career-site-solution/ Job search engine DirectlyApply, has announced the release of a new search experience that matches job seekers with opportunities based on the unique details of their resumes. https://hrtechfeed.com/directlyapply-redefines-job-search-with-resume-powered-matching-technology/ Fama Technologies, the social media screening platform announced their newest feature: Instagram Reels as a Source! With this release, Fama is taking a large step forward in helping its clients identify signals of workplace misconduct that may only appear in video format.  https://hrtechfeed.com/fama-announces-new-instagram-reels-as-a-source-feature/ The HR Technology Conference & Exposition® today announced the participants of its 2024 Pitchfest.  This year will see 31 companies compete against one another in three preliminary rounds. Each participant will have three minutes to present their concept, followed by two minutes to answer questions from the judges. Scores will be determined through a combination of audience voting (30 percent) and the judging panel (70 percent). The total score earned in the preliminary rounds will determine which six companies will advance to the Pitchfest final. https://hrtechfeed.com/hr-technology-conference-exposition-announces-2024-pitchfest-participants/  Phenom is hosting its annual AI Day 2024 on Spet 12th, which focuses on how Generative AI and AI agents empower organizations to hire faster, develop better and retain longer through augmented work — while ensuring responsible AI adoption and utilization. To register go to ai.phenom.com  

Nova sezona podkasta SOS-odmev se običajno začenja z Dirko po Španiji in to velja tudi za 7. sezono. Primož Roglič na tej dirki nastopa že šestič in prav vsako leto je dobil vsaj eno etapo, s čimer se je že vpisal med legende te dirke. Voditelja oddaje Slavko Jerič in Toni Gruden analizirata prve štiri etape. Vabljeni k poslušanju.

Listen every weekday for a local newscast featuring town, county, state and regional headlines. It's the daily dose of news you need on Wyoming, Idaho and the Mountain West — all in four minutes or less.   

Po več kot letu dni v Sloveniji spet poteka socialni dialog. Socialni partnerji so za isto mizo načeli nekatere pereče teme, med drugim tudi nova pravila o premeščanju bremen. Druge teme: - Na iranskih predsedniških volitvah v vodstvu konservativni kandidat - Pestro poletno dogajanje ob Obali začenjajo solisti mariborske Opere - Etapa ob odprtju francoske kolesarske pentlje danes v Italiji

Zdravo. Spet smo z vami v 1. poglavju 6. knjige, vendar se, preden se posvetimo knjigi, posvetimo eminentnim članom naše družbe, Peli pove idejo za scenarij za film z naslovom “Številka 7”, ki bo posnet po resničnih dogodkih, mi pa zapalavamo k veri, preverjanju, svobodi, in dejstvu, da je razmišljat težko, zato je lažje verjet'. Kar nam verjemite, ker mi vemo, da imamo vsaj tri planete premalo resursov in tokrat je tudi Peli ugotovil, da smo nevzdržni. Omenimo paralelno vesolje serije For All Mankind, kjer John Lennon še živi, mi pa prek Nancy Reagan pridemo do nove poslovne ideje in tik preden bi se zakotalili v preostanek poglavja, se spomnimo na Cindy Crawford, Lindo Evangelisto in tokratni komad tedna, Freedom! '90 Georgea Michaela. Pridemo tudi do poglavja in grebila, presenečenja, ki smo ga obljubili prejšnji teden. Potem pa je počasi konec epizode, ker pridemo do baterije in z njo pečinaobešalnika. Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Oranžni optimum: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-op... ----------------------------------------------------------- Povezava do vstopnic za predstavo "Sama sta najboljša": https://popup.si/fejmici-sama-sta-najboljsa/ Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Zaradi negotovih varnostnih razmer številne države spet uvajajo obvezno služenje vojaškega roka. Po izjavah odgovornih v Sloveniji še nismo tako daleč, je pa obrambni minister Marjan Šarec z izjavo, da mora biti »slovensko prebivalstvo znova usposobljeno za obrambo države«, sprožil različna ugibanja, prav tako je ta možnost zapisana tudi v novi obrambni strategiji. Bo šla Slovenija po poti drugih držav in uvedla obvezno služenje vojske ali gre zgolj za testiranje javnega mnenja? O vsem tem v Studiu ob 17.00 z voditeljem Robertom Škrjancem in gosti: Marjan Šarec, minister za obrambo Jelena Juvan, katedra za obramboslovje na FDV Marjan Balant, upokojeni brigadir Dan Podjed, antropolog

Zdravo. Ta teden začnemo epizodo z užitkom in mirnostjo ob pitju piva, ki jo premorejo le redki. Spet pazimo, da ga ne damo na mizo in smo veseli, ker ga nihče ni potegnil ven. Nadaljujemo z odvistnostmi, predvsem od telefonov, aplikaciji, Aljo pa razloži, da je mobilni telefon kot žlica: če jo uporabljamo prepogosto je tudi žlica nevarna stvar. Tudi o španščini, Pablu Escobarju, največji križarki na svetu, Deanu Martinu, podzemni železnici, slamicah, stricih in ozadja in še čem govorimo, preden pridemo do četrtega poizkusa obdelave 24. poglavja in tokrat nam uspe. Juhuuu. V preostanku outra ugotovimo, da bi umetna inteligenca na koncu lahko postala razsvetljena.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Oranžni start: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-start ----------------------------------------------------------- Povezava do vstopnic za predstavo "Sama sta najboljša": https://popup.si/fejmici-sama-sta-najboljsa/ Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Mrožek dobi očala. Pripovedujeta: Silva Čušin in Brane Grubar. Napisal: Peter Svetina. Posneto v studiih Radia Slovenija 2002.

Come Pray with us!

Come Pray with Us!

Spet. 24 - PM - Pastor David MurrayRomans 10

Come pray with us and study today;s lectionary reading

Adam Witten, Appalachian State University PxP, on what App State is doing this year to get the football program but on track after last season. What can we expect out of the new QB, Ryan Burger? What’s different about Ryan Burger compared to past QBs like Chase Brice and Zack Thomas? What’s Adam excited to see about this newer team? Appalachian State travels down the mountain to Chapel Hill for a matchup against UNC on Spet 9th. How does Adam feel about the Sunbelt division these days compared to where it used to be and where it’s going? Why was the time now to retire #14, Armani Edwards?