Podcasts about spet

Drugi tekmovalni dan, še ena vrhunska slovenska uvrstitev, a spet razočaranje. Centimetri so Tima Mastnaka ločili od druge olimpijske medalje. Štajerec je bil po tekmi žalosten, a hkrati ponosen na opravljeno, v valovski pogovorni olimpijski oddaji pa lahko slišite, da je Mastnak izjemno čislan med svojimi tekmeci. Dvakratni olimpijski prvak Benjamin Karl pravi, da je njegove vožnje tisočkrat gledal in svojo tehniko zgledoval po Mastnakovi. Slišite lahko tudi, da je večina najboljših deskarjev stopila skupaj, da bi nasprotovala idejam o odstranitvi paralelnega veleslaloma iz olimpijskega programa. Vodilni pri Mednarodnem olimpijskem komiteju o tem razmišljajo, ker za športom ne stoji industrija, ki bi služila od te discipline. Vse deske tekmovalcev alpskega sloga so namreč narejene po meri in niso na voljo v prosti prodaji. Več tudi o zmagovalki smuka Breezy Johnson, ki ima v svoji ekipi slovenskega serviserja Aleša Sopotnika, slišite lahko tudi Tino Maze, ki pravi, da nastop Lindsey Vonn na vse ali nič ne daje lepega sporočila prihajajočim generacijam, Domen Prevc pa se odmika od vloge favorita na tekmi na srednji skakalnici, s katero se na treningih ni ujel. Radijska reporterja Uroš Volk in Anja Hlača Ferjančič o olimpijskih igrah debatirata z voditeljem Luko Petričem.

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja. V knjigi Druga življenja je štirinajst zgodb, ki vsaka po svoje pričajo o mejni situaciji, ko se človek sooča z razpotjem, z iluzijo, da bi življenje začel znova na drugačen način, z drugim izhodiščem. Slednje je seveda zgolj psihološka zanka, saj nekako vemo, da ima človek zgolj eno možnost, niti ponovitvena varianta mu ne pripada. Mazzini se poigrava s točko preloma, točko nič, krizno situacijo slehernika, ko se zdi, da nastopi pravšnji trenutek za resetiranje obstoječega stanja. Ob tem se, seveda ne brez sarkazma, nasloni na sodobno neoliberalno družbo, ki ponuja vedno nove in nove začetke, nove poti in izbire. Potrošniška miselnost, da lahko samega sebe nastavimo na novo, resetiramo in preklopimo v drugačno bivanjsko shemo, je vedno uglašena tudi s kakšno ponudbo, ki to omogoča; človek je objekt na tržišču, nenehno se mu ponujajo nove možnosti in poti, vse pa je samo puhlo in votlo preigravanje novih navideznih izbir. Pojavnost tu-biti je neusmiljena danost. V prvi zgodbi Apokalipsa, smo priče koncu sveta, čeprav še tik pred tem v junaku vznikne ideja o novem začetku z Renato, s katero je očitno prekinil zvezo. V trenutku, ko nebo ožarčijo balistične rakete, in svetu ostane še nekaj minut do atomskega konca, si zaželi novega začetka, nemara obnovitev ljubezenske zveze na drugačnih temeljih. No, ker se v zadnjem prizoru galeb ustavi na mestu, "pribit ob nebo kot Jezus na križ", mu ostane le še veličina trenutka, v katerem ni ničesar več, niti preteklosti niti prihodnosti, in je prag med tu in zdaj, od nič do nič, edina realnost. Uvodna prilika nekako začrta vse nadaljne. V zgodbi Dojka, na primer, se junakinja sreča s sošolcem, ki ga je na ponesrečenem gimnazijskem žuru izrabila kot protiutež za neuspešen lov na ciljnega fanta, ki ji je takrat pobegnil z drugo. Sedaj, ko ga sreča v bifeju in sta oba odrasla, že skoraj neprepoznavno drugačna, se v njej obe situaciji zlijeta v en sam hip: poniglavo zapeljevanje fanta, ki ni bil takrat nikomur zanimiv in je bil deležen pozornosti zgolj iz razočaranja obupane najstnice, in sedanje stanje, ko je njena dojka tik pred amputacijo. Sklepamo, seveda, da gre za rakotvorne bule v tkivu, ki bo kmalu postalo njen "nejaz", odrezana gmota mesa, ki ne bo več njena last. Tisti fant, v mladosti, kot že rečeno, nezaželen dolgočasnež brez erosa, je zdaj zgleden možakar, nenadoma celo po svoje privlačen, vsekakor pa izhaja iz zgodbe, ko so njene dojke še polno služile svojemu namenu. Čudna situacija. Ko se prepoznata, spregovorita nekaj fraz, in skoraj zanihata v preteklost. S tem bi nemara presenetila, zaobšla trenutno bolezensko stanje, ker bi se čas odvrtel nazaj, na začetek, a nič od tega se ne zgodi. Spet smo priče trenutku, ki bi bil nemara drugačen, če bi se zadeva nekoč odvijala po drugih kanalih, na drugih ravneh. Ena najbolj pretresljivih zgodb ima naslov Vsa ta izgubljena leta. Tu je človek, ki sodi v kategorijo manj nadarjenih, preprostih ljudi. Že ob koncu osnovne šole mu je bila ponujena kariera smetarja. Kmetija, s katere je izhajal, je propadla, mati in oče sta jo "popila do zadnjega zidaka", tako da je po šoli najprej kolovratil po ulicah, jedel v zavetiščih in ljudskih kuhinjah, ko pa je dosegel primerno starost, se je res zaposlil kot smetar. Tu se zgodba šele začne. Pred nami je ranjena duša, med vrsticami izvemo, da je bil na hitro poročen in še hitreje ločen, vmes pa je ostalo hrepenenje po hčerki, ki jo je žena seveda vzela s sabo. Pervertiranost njegovih umsko-čutnih prerekanj s svetom, v katerega je padel, se rodi v njegovi percepciji in v nenavadnem odnosu do smeti, ki jih ima za nekakšne odvržene spomine, organe človeštva in njegovih (tudi svojih) izgubljenih let. Takole beremo: "Ob smetnjaku sem videl ležati kačji lev. Njegova površina je spominjala na organe, ki sem jih zadnje leto in pol iskal po smeteh. To je življenje, ki je bilo, pomislim, a postalo je preozko in iz njega je izstopilo novo življenje in odšlo. Mar sem prisluškoval sledem starih življenj? Nečemu, kar je bilo in je odšlo? Mar potem obstajajo tudi ljudje, ki se nikoli ne levijo, ostajajo ujeti v minulem, zastrupljeni sami s sabo, dokler ne končajo v krematoriju, v oblaku, ki uide skozi dimnik, in kjer spominov ni mogoče ločiti od pepela." Konča se z najhujšo možno grozoto, ki jo lahko doživi smetar – s soočenjem z mrtvim dojenčkom v smetnjaku in "z obupom matere, ki diha sovraštvo in samoto v prazno vesolje odvženega kamna." V tem ritmu teče vsa knjiga Druga življenja. Včasih so zgodbe zapletene do te mere, da je treba preveriti dejstva za nazaj, če oko prehitro drsi skozi bravurozne in duhovite povedi. Mazzini je mojster zapletanja, tako jezikovnega, kot vsebinskega, zgodbe pa so pogosto odprte za več razlag. Edina skupna točka je, da se v vseh sprašuje o mejnih identitetah, o mejah, ki niso vedno uglašene s pričakovanji in niso del predvidljivega, načrtno uravnavanega sveta. Nasprotno, raje se naslanja na psihologijo, na krizo identitete našega časa, kjer kraljujejo izpraznjenost in kjer izjemnost biti nadomešča poenostavljena struktura moderne površnosti, zamenljivosti, ponudbe, ki nenehna razglaša nove začetke in nove identitete. Kot bi padli iz duhovnega sveta v dišeče okolje megamarketa, iz polnosti narave v popolnost trgovine z dušami. Realizem, ki ga Mazzini podaja skozi svojo literaturo, je eksistencialne narave, je nemara še zadnji opomnik, da odrešitve in drugega življenja ni mogoče kupiti na tržnici niti ne naročiti po spletu, saj pravo življenje teče le tu in zdaj.

Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu. Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)

In this episode, we talk with Catherine Spet, an interdisciplinary artist based in Vienna, about finding balance between art, philosophy, research and graphic design. She shares her journey from digital and game art to the techno scene, her thoughts on the role of AI in creative work, and what it really means to work across disciplines. We also discuss imposter syndrome, the realities of combining passion projects with commercial work, and the importance of building connections to grow a network.WebsiteInstagram

Na velikem odru Drame bo premiero doživela tragedija Williama Shakespearja Kralj Lear, režira jo Jernej Lorencij, kralja Leara pa igra Janez Škof.V oddaji boste lahko slišali vtis s koncerta Balade Janija Kovačiča s spremno besedo Marjetke Golež Kaučič. V novogoriškem Epicu so odprli razstavo Osamljenost desnega krila. Gostujoča razstava iz Cinemazera iz Pordenoneja prinaša fotografije, ki pričajo o strasti do nogometa, ki jo je živel italijanski filmski režiser in pisatelj Pier Paolo Pasolini. Sobotno popoldne bo na Koseškem bajerju v Ljubljani posvečeno otrokom, ki se bodo lahko udeležili zvočnega sprehoda po gozdu z naslovom Moja skrivnost avtorice scenarija in režiserke Saške Rakef. Oddajo končujemo z odprtjem razstave Oživljene strukture, skriti tokovi, v kateri razstavljajoče umetnice in umetniki na različne načine prikazujejo krize sodobne kapitalistične družbe. Vabljeni k poslušanju!

Drugi poudarki oddaje: - Na štirih koprskih šolah po novem program z nižjim izobrazbenim standardom. - V občini Hrpelje Kozina po novem vsako naselje samostojna krajevna skupnost. - Dragocen Črnjanski rokopis odslej na seznamu Unesca

Mrožek dobi očala … Pripovedujeta: Silva Čušin in Brane Grubar. Napisal: Peter Svetina. Posneto v studiih Radia Slovenija 2002.

"Pred sabo imamo javni vzgojno-izobraževalni zavod, ki si, kot vemo, želi imeti otroke, ki bi bili gibčni, zdravi, čim bolj družabni, potem pa postavimo ograjo okrog igrišča in zaklenemo vrata. Doma jih podimo stran od ekranov, zunaj jim zaklepamo igrišča. … Razumem, da se postavi ograja, da se zagotovi varnost, malo boljši nadzor. Ampak da se zaklene vrata, da nihče več ne more na igrišče? In potem bomo spet debelo gledali in analizirali rezultate športnih kartonov, kako so naši otroci pretežki, premalo gibljivi, počasni. Spet bomo klicali psihologe in zdravstvene delavce ter se spraševali, kako je do tega prišlo?" Tako je svoje pismo poleti, sredi šolskih počitnic, začela poslušalka, doma v ljubljanskem Savskem naselju, tik ob res lično obnovljeni osnovni šoli. Ob šoli stoji tudi veliko, novo šolsko igrišče z igrali za najmlajše ter košarkarskim in nogometnim igriščem. Ki pa je poleti samevalo. Vsak drugi torek opoldne bomo skušali osvetliti težave, ki tarejo naše poslušalke in poslušalce in jih že dlje časa neuspešno rešujejo. Ali pa opozarjajo na kakšno perečo zadevo, ki tako ali drugače vpliva na vsakdanje življenje. Aleš Smrekar in Gorazd Rečnik sta šla po sledeh pisma poslušalke, ki je poleti nejeverno opazovala zaprto šolsko igrišče ob eni od ljubljanskih osnovnih šol.

Join us this week as we dive into the #ClevelandGuardians making the ##MLBPLAYOFFS and winning the divison. Also talking about the #ClevelandBrowns loss to the #DetroitLions

Film Ena bitka za drugo v neizprosnem tempu vrsti eno temo za drugo: revolucija, spolnost, starševstvo, militarizem, rasizem, migracije … Pa to so le glavne teme, ki jih odpira. Nekatere na svež in izviren način, druge pa površno in neprepričljivo. Režiser in scenarist Paul Thomas Anderson si je tokrat očitno zadal preveč, pa ne le na ravni scenarija. Čeprav so nekateri deli filma pričakovano odlični in jih je pravi užitek gledati, pa je v celoti gledano zmeden in nekonsistenten. Ko začnemo uživati v sočnih dialogih, nas vrže v akcijo. Ko se sprostimo ob akcijskih prizorih in dobri glasbi, nas prestavi v družinsko melodramo. Ko se vživimo v glavne junake in njihove odnose, pristanemo v satiri. Ko se začnemo smejati, nas šokira in zapeljuje. Kot da to ne bi bilo dovolj, tudi v glavnih junakinjah in junakih, ki jih večinoma izvrstno upodobi zvezdniška zasedba, ne najdemo sidra. Takoj potem, ko se z njimi poistovetimo, ko jih vzljubimo ali zasovražimo, nam jih film vzame – dokončno ali vsaj začasno. Izjemnih likov, kot so zdelan in zmeden, a hkrati srčen oče Pat oziroma Bob (Leonardo DiCaprio), samosvoja in močna upornica Perfidia (Teyana Taylor) in zadrto zavrti, a hkrati neuničljivi polkovnik Lockjaw (Sean Penn), je v filmu na pretek. A noben izmed njih kljub skoraj triurni dolžini ne dobi dovolj prostora, da bi na platnu res zablestel. Tempo filma s tem ponekod celo spominja na podoben slog nekega drugega Andersona – Wesa, a tudi pri tem ne vztraja, oziroma se jemlje veliko preresno, da bi lahko deloval kot skrajno odbit, domišljijski odsev absurdne realnosti. Rezultat je zgodba, ki ves čas bolj ali manj drsi po površini, kot na hitro zlepljen kolaž aktualnih tem, zvezdniških imen, dobrih posnetkov in zanimivih okolij. In čeprav je vse to občasno posneto vrhunsko, nas film kot celota nikoli prav ne potopi v globino svojih likov, njihovih čustev in družbenopolitičnega konteksta, v katerega so postavljeni. Posledično na koncu izpade reakcionarno namesto revolucionarno. Konzervativno namesto napredno. In večkrat neokusno namesto izzivalno. Ponekod je razvlečen in dolgočasen, saj ljudje še kar blebetajo, medtem ko čakamo, kaj se bo zgodilo. Spet drugič pa preveč odrezav in prenagljen, saj bi želeli slišati ali videti še več, preden nas vrže v novo, popolnoma drugačno situacijo. Ena bitka za drugo je skratka eden tistih filmov, v katerem je marsikaj dobrega, celo odličnega, a se to nikoli ne poveže v delujočo, prepričljivo celoto. Kot bi Paul Thomas Anderson v skladu z naslovom snemanje res razumel kot eno bitko za drugo. Ko bi morala priti končna, veličastna zmaga, pa mu je zmanjkalo navdiha (in časa) za piko na i, ki bi vse povezala v res dober film. Teh smo od njega že vajeni in jih skoraj pričakujemo. Morda pa ta pričakovanja, ki jih dodatno napihujejo hvalospevi ameriških kritikov, prav tako naredijo svoje. Filmar, katerega odlika je prav preseganje pričakovanj in zapovedi, se je tokrat ujel v lastno past.

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Druga pesniška zbirka glasbenice in pesnice Lare Božak kap lje kap lje je ena izmed vznemirljivejših pesniških zbirk zadnjega časa, saj veliko odprtih problematik in jezikovnih preigravanj kaže na zrelost in modrost. Že pesničin prvenec Z luknjami v prepihu je bil predlani nominiran za najboljši prvenec in bil uvrščen na festival Pranger. Zdaj je avtorica še poglobila misel in dodelala možnosti izražanja pesniškega jezika. Ta gre v drobne detajle, kot je na primer lomljenje besed in s tem kazanje na možnosti večpomenskosti in hkrati zaustavitve med branjem posamičnih zlogov. Kot da bi ponekod potrebovali premor. Zaustavitve so skorajda nujne, saj pesmi obravnavajo, razčlenjujejo in izpovedujejo večplastno bolečino. Ta sega v rodbinsko preteklost, ki jo subjektka želi ozavestiti in priznati. Fizično nasilje je primerjano z vijolično barvo in se kot motiv smiselno pojavlja. V skladu s tem je tudi občutje zbirke prepleteno z zamolkom. Kot da bi ves čas nekaj čakalo, kaj vse še lahko pride. In res, prihajajo strahovi, kancerogena bolezen, notranji boji. S celjenjem generacijskih ran se ukvarja kar nekaj pesniških zbirk, zbirka kap lje kap lje pa nakazuje tudi možnost drugačnih in novih začetkov. Oziroma jih je mogoče vsaj slutiti. Kajti vse se ves čas pretaka: »neprekinjenega kroga« ni mogoče kar tako prekiniti. Lakota, trpljenje, udarci se vračajo kot spominske usedline. Kot pove že naslov ima pomembno vlogo pri tem simbol vode. Jezikovno prepletanje se razrašča v razkrivanje preteklosti in zaznavanje sedanjosti. Vse to je zelo natančno. Ko subjektka zre v preteklost, je vreden vsak spomin na babičino pripovedovanje, in ko se sooča s hipnostjo, je pomemben vsaj gib in dregljaj. Vse pa se spleta v življenje, ki ga pesnica nosi kot Atlas ali Kariatida. Prepričljivi so zamiki verzov in tudi posamične likovne pesmi, s katerimi pesnica ponazarja rakavo bolezen. Slutiti, je mogoče, kako dejanja puščajo posledice v naslednjih generacijah, ki se kažejo kot psihična ali telesna bolečina. Vedno ostaja in prehaja iz roda v rod. Spet imata pomembno vlogo element vode in tudi kri, ki vse zapisujeta in se pretakata: »ne ločujem več / med modricami / na beli strani podlakti // povsem so se / pomešale / kot vzroki in posledice / kot se prepletajo rane / domnevno primarne s temi / ki ves čas / in polagoma sledijo«. Torej, vse teče in pušča sledi, ne samo metaforično, temveč tudi dejansko: so razjede, erozija, ki se vedno bolj poglablja. Razkrivanje ne prizanaša. Če so drugi lahko nekako zagovarjali doživljeno trpljenje, ga je zdaj treba priznati in ozavestiti. Seganje v spomin babičinega pripovedovanja in očetovih opravičevanj, razmišljanje o rabi besed, tehtanje preteklosti so osnovni deli, ki jih avtorica nadgrajuje skozi vso zbirko. Pesmi je mogoče razumeti in čutiti – to je boleče, a nujno za pretres predolgo zamolčanih osebnih zgodb žensk. Lara Božak je prepričljivo združila sedanjost in preteklost, ki se ves čas prepletata. Hipna sedanjost ima nenaslovljene pesmi. Preteklost je ukoreninjena in pesmi so naslovljene. Ni pa ju mogoče ločiti, kot se ni mogoče ločiti od slabih vzorcev. Dati je treba prostor vsaki misli, jo razpreti in predihati na novo. Skratka zbirka kap lje kap lje sidra pomembno sporočilo, kako si vsi delčki tlakujejo svojo pot v prihodnost. Na žalost predvsem slabi, čeprav bi se radi spominjali le dobrih.

V piransko samostansko cerkev sv. Frančiška je včeraj prispela slika Marija z detetom in svetniki beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia, ki so jo po 85 letih vrnili iz Padove. Gvardijan pater Janez Šamperl je vrnitev slike označil za znamenje dobrega sodelovanja in dolge, uspešno prehojene 85-letne poti.

V piransko samostansko cerkev sv. Frančiška je včeraj prispela slika Marija z detetom in svetniki beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia, ki so jo po 85 letih vrnili iz Padove. Gvardijan pater Janez Šamperl je vrnitev slike označil za znamenje dobrega sodelovanja in dolge, uspešno prehojene 85-letne poti.

Vijoličasta kri bo dopolnila zaloge v severovzhodni Sloveniji. Drugi poudarki: - Na Igu ne bodo gradili doma starejših, ker ne bodo imeli koga zaposliti - Dve leti po poplavah je prišla na vrsto tudi obnova doline Drage, predvsem mostov in ceste. - Ptujska glasbena šola deluje na več lokalcijah. Najlepše darilo ob 150-letnici čez tri leta bi bila nova stavba.

Piše Silvija Žnidar, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Ko dobimo v roke knjigo z naslovom Država, bi morda najprej pomislili na Platonovo filozofsko delo, ki v dialoško-filozofski globini raziskuje možnosti idealne države. A takšen je tudi naslov najnovejše pesniške zbirke gledališčnika, pesnika in ustvarjalca Jana Krmelja, ki pa se v temelju ukvarja z negativnimi vidiki represivnih oblik oblasti, pri čemer dobijo pesniki oziroma ustvarjalci pozitivnejšo vlogo, sploh v potencialih upora proti otopelosti, nadvladi materialistične potrošnje in »iztrošnje«, v boju proti terorju nadzornega kapitalizma in poplavi informacij. Njegovo delo se morda neposredno ne nanaša zgolj na »organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast«, v našem konkretnem primeru na Slovenijo, zagotovo pa usmerja svoje puščice tudi v to specifično strukturo. Na splošno gledano so v zbirki Država vzete pod drobnogled in kritizirane vse konstrukcije tako ali drugače organiziranih rigidnih in zatiralskih formacij na globalni ali lokalni ravni, v mikro ali makro perspektivi. Formalno je zbirka členjena na pet delov s pomenljivimi naslovi, z uvodno pesmijo Duma 2022, ki je hkrati dialog s Šalamunom in tudi napoved osnovnih topik in motivov v celotnem delu. Hitro seveda ugotovimo, da deli tematsko niso strogo ločeni med sabo, poetične misli in refleksije se fluidno pretakajo skozi vse razdelke. V prvem, imenovanem Otroci kapitalizma, ki ga lahko beremo kot jedko-pikri preobrat imena glasbene skupine Otroci socializma, prevladuje razgaljanje fragmentov in podob iz otroštva, zaradi česar je to tudi pesnikova do sedaj najbolj intimna zbirka. Otroštvo se v Državi večkrat kaže dvoumno, bodisi kot nekakšna utopija nasproti formam strukturnih pritiskov in dušečim normam odraslosti bodisi kot prvi, ranljivi vir poznejših travm. Travme in bolečine izvirajo pogosto iz periferije, kjer je pesniški subjekt odraščal in se soočal z omejenostjo malih krajev, z vsakodnevnim nasiljem in brezperspektivnostjo, depresijo tamkajšnjih prebivalcev in delavcev. Upodobitve teh družbenih skupin in posameznikov so mestoma sicer rahlo distancirane, pristranske, skiciran je predvsem negativni, skorajda odvraten vidik teh ljudi: »ogabni, pijani moški / jočejo v polsvetlobi«. Te pesmi so najbolje uspele tam, kjer kažejo tudi razumevanje brezizhodne situacije. Teksti prvega dela so tudi najbolj narativno orientirani, verzi se razpirajo v širino, kar je očitna razlika od prejšnjih dveh zbirk, ki sta »prisegali« na jedrnatost, krčevitost izraza. Poglavje oziroma cikel z naslovom Država se v svoji sredici najbolj zagrize v kritiko makro in mikro izkoriščevalskih sistemov, kapitalistično in tehnofevdalistično kolonizacijo in degradacijo subjekta, česar se loteva iz različnih gledišč, pri čemer je znova pomemben motiv otroštva, v že zgoraj omenjenem smislu. Preostanek zbirke skuša iskati potencialne izhode, olajšanje in rešitev v ljubezni, skupnosti, odprtosti in umetnosti, kljub vsemu pa je še vselej na delu tesnoba, negotovost vase, ontološka dekreacija sebstva in sveta, pesnik si ne dela utvar popolne subverzije oziroma transformacije. Zadnji del knjige, Vesele pesmi, je intertekstualna predelava že omenjenih problematik in refleksij, kar se zdi nekoliko odveč, kot da bi bilo nekaj napaberkovano v končni etapi sestavljanja dela, kar pa bi bilo morda lahko izhodišče za neko drugo zbirko. Kritiško oko bo v zbirki Država zaznalo tudi določene šibkosti, ki se tičejo formalnih prijemov, potez in vsebinskih vprašljivosti. Kot že omenjeno, Krmelj v zbirki vpeljuje daljše pesmi, ki so zelo pripovedne, občasno celo preveč, zaradi česar lahko delujejo suhoparno, brez pesniškega naboja in močnega ritma. Seveda bi bil takšen postopek lahko popolnoma legitimen, če bi bil naostren recimo s kristofovsko ali jelinekovsko pikrostjo, suhim humorjem, takšnim ali drugačnim suspenzom ipd.: »Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti. // Morda tudi ne: morda ostanemo ujeti / v ponavljanje te nemoči, občutka, / da nas ni, da smo svobodni / le v obsesijah in nasilju, / v ranah, ki jih dedujemo.« Nekateri verzi tukaj delujejo preveč razlagalno in interpretativno, premalo je prepuščeno govorici, implicitnemu ustroju same pesmi. Spet v drugih pesmih, ki so bolj strnjene v izrazu in operirajo tudi na ravni prispodobičnosti, metaforičnosti in figuralike, ki je je v tokratni zbirki nekoliko manj, neredko naletimo na rime, ki pa se včasih zdijo uvedene ad hoc, uporabljene za potrebe zvočnega ujemanja in besedne igre, pri čemer pa utrpi pomen, saj verzi pomensko izzvenijo v prazno ali pa se zdijo prisiljeni. Kot je bilo ugotovljeno že v nekaterih kritikah prejšnje zbirke, pesnik uvaja filozofsko, ontološko obarvane sentence, ki pa v svoji rahlosti, površinskosti pogosto ne padejo na plodno podlago. Najde se tudi kakšna pesem, ki preprosto trpa vase preveč motivno in refleksivno različnih vsebin, pri čemer so prestopi včasih premočni, suspenz med različnimi deli ni konsistentno elaboriran, ali pa končen »nauk« deluje naključno, prazno. Tem opazkam navkljub pa nikakor nočem trditi, da gre za »zgrešeno« ali slabo delo. Nasprotno, Krmeljeva zbirka Država je polna različnih obetov, tako jezikovnih kot sporočilnih, še posebej dragocene so strjene poeme, kjer se pesnikova imaginacija najbolj sprosti. Krmelj prodorno detektira nevralgične točke kaotičnega kronotopa, v katerem se nahaja, pri čemer ne ponuja enostavnih rešitev, temveč manifestira dvoumnosti in bivanjsko tesnobo, sopostavlja drobne emanacije možnih utopij, ki se vežejo na skupnost, ustvarjalnost, ljubezen in otroško »nedolžnost«, temu pa postavlja nasproti prihodnost dušeče antiutopije, ki se zarisuje že v sedanjosti. Tudi njegova pisava se vse bolj osvobaja tujih vplivov, z Državo dokazuje, da prihaja na območje svoje govorice. Konec koncev, intrigantno branje za marsikaterega bralca. Zaključimo to recenzijo s Krmeljevimi jedrnatimi, neposrednimi in za kanec upajočimi verzi: »Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje. // Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

Piše Veronika Šoster, bereta Jure Franko in Maja Moll. Izbor pesmi Gioconde Belli (1948) v knjigi Ognjeno drevo zajema iz njenih devetih pesniških zbirk in se razteza med letoma 1974, ko je izšla zbirka Na travi, in 2020, ko je izšla zbirka Rdeča riba, ki plava v prsih. To pomeni skoraj polstoletni opus priznane pesnice, ki je prevedena že v več kot dvajset jezikov. Gioconda Belli je bila rojena v Nikaragvi, v sedemdesetih letih, ko je začela pisati in objavljati, se je zoperstavila režimu in se pridružila gverilskemu gibanju sandinistov. Izrekla se je tudi proti vladi Daniela Ortege in leta 2023 so ji odvzeli državljanstvo, trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Gre torej za avtorico, ki zavzema močna stališča tako v pisanju kot v javnem življenju. Naslovno ognjeno drevo se v zbirki večkrat pojavi kot motiv intenzivnosti, čutnosti, prebujenja: »Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru«. Spet drugje nagovarja žensko, naj ljubi življenje in ponovno zacveti z vitalno silo, ki spominja na ognjeno drevo. Gre sicer za vrsto drevesa, ki potrebuje nekaj let, da zažari v cvetovih živo rdeče barve, kar je pomensko prikladno prav za spodbujanje in prebujanje energije in upora v ženski. Gioconda Belli se namreč izrazito ukvarja z žensko in njenim položajem v družbi. Zanimivo je, da pogosto nagovarja ali govori v skupnem imenu, na primer »nas žensk«, da še bolj poudari skupnostni boj. Pri tem lahko zasledujemo različne pomenske veje, ki rastejo iz njenega ognjenega drevesa. Najprej imamo telesnost in erotičnost, s katero je razburjala in povzročala škandale, že ko je začela objavljati poezijo. V eseju Literatura, ženska in nove utopije, dodanem na koncu knjige, tako zaupa, kako je doživela ogorčen odziv svoje družine, saj naj bi jim bila v sramoto, ker se pač ne spodobi pisati pesmi o »ženskih rečeh«, čemur pa se je odločno uprla: »[…] In v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema. Iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, sem se prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970. Moje telo je prevzelo obliko države.« V tem odlomku se jasno kažeta njeni pokončnost in drznost, ki botrujeta njeni odločitvi, da ne bo molčala ali se prilagajala družbenim pričakovanjem, temveč se bo postavila zase in za vse, ki nimajo glasu. V pesmi Nihče si ne izbere piše o tem, da si nihče izmed nas ne izbere, kje in kdaj se bo rodil, in da si ne smemo zatiskati oči, ampak moramo pomagati ustvarjati nov in boljši svet, pa če je še tako težko. Veliko njenih pesmi je domoljubnih, uporniških, revolucionarnih, saj v njih nagovarja skupnost, ki se mora boriti za boljšo prihodnost in se spominjati svojih mrtvih. Pri tem pa ni programska in izpraznjena, saj se vse te misli udejanjajo s prefinjenim pesniškim jezikom. Poleg tega piše o ženski telesnosti, ki ni vedno družbeno sprejemljiva, zaželena ali prijetna, na primer o menstruaciji, nosečnosti, menopavzi, staranju. S pisanjem o teh temah, ki so še vedno tabu, razkriva hinavščino sodobne družbe, ki si želi le konvencionalnih lepih in mladih podob, pri tem pa na stran odriva vse ostale realnosti in pojavnosti ženske. Pravzaprav je ironično, da to še vedno velja za provokativno ali šokantno pisanje, sploh zato, ker Belli v svojem pisanju ni nikoli teatralna ali ceneno senzacionalna, temveč piše izjemno prizemljeno, umirjeno, z občutkom in sočutjem. Na posebno toplino, pa tudi pomenljivost, naletimo v pesmi Zastareli občutki krivde, ko si pesniška govorka privošči trenutek miru, da bi brala in počivala: »Kako bi bilo, se sprašujem, / če se ne bi nenehno počutile, / kot da moramo biti na več koncih hkrati? / Če ne bi med ležanjem s knjigo pomislile, / da bi morale početi nekaj drugega? / Če bi se, kot to počno moški, zavedale / pomembnosti časa, / namenjenega lastni rasti? // […] Potrebujemo / resen trening, / da se vseskozi ne zanikamo / in ne delamo majhnih.« Gioconda Belli se nenehno obrača tudi k času, ki pa ni le prazen označevalec, temveč dejstvo, ki ga moramo uzavestiti in poskusiti sprejeti. Čas beži, hiti, drvi, mi pa se v njem izgubljamo. To se dogaja tako v družbenem kot v osebnem smislu, in Belli se spet najbolj nasloni na žensko, natančneje starajočo se žensko, prek katere kritizira starizem. Pesniška govorka pripoveduje o spremembah, ki jih opaža na telesu, o tem, kako se počuti, ko jo iz ogledala gleda neki drugi obraz. Vse to poveže tudi z lastno minljivostjo, slovesom, in v kar nekaj presunljivih pesmih začutimo pesek, ki nam vztrajno polzi med prsti. Giocondo Belli moramo nujno brati v kontekstu, najprej politične situacije njene rojstne države, potem v kontekstu njenega spola in družbenih pričakovanj, da lahko zares cenimo njeno pisanje. Pravzaprav je najbolj presenetljivo in izvirno, kako družbeni boj poveže z ženskim telesom, kot pravi tudi sama. Ta izraziti preplet je nekaj svežega in pomensko zelo bogatega, saj sooča s krivicami, tabuji, zamolčanim in zasramovanim, ne da bi postala banalna ali vase zaverovana. Njena poezija je tako vedno poezija bojevitega nagovora, ki cveti ognjeno rdeče.

Spet prisluhni venčku belokranjskih pripovedk o velikanih. Tri bomo slišali, o velikanu, ki nikoli ni bil sit, o zlobnežu s Kolečaja in velikanu v škornju. In Kar nekaj zanimivih neznanih besed bomo slišali.Grk je za Belokranjce silen človek, velikan,draga je dolina, robača pa srajca, besnjak je divjak, vale je takoj, vehavec je omahljivec, vavek je vednoPrisluhni torej trem simpatičnim pripovedkam.Vir: Zlata ptica Sto belokranjskih, Lojze Zupan, Mladinska knjiga, Ljubljana 1965, bere Nataša Holy

Prometna varnost se je v letošnjem letu v primerjavi s preteklimi leti pri nas poslabšala; samo v preteklem tednu je na naših cestah umrlo 9 oseb, skupaj letos že več kot 60. Po podatkih Agencije za varnost prometa se pri nas največ nesreč z najhujšimi posledicami zgodi prav v poletnih mesecih, od junija do septembra, ko so naše ceste zaradi dopustov in počitnic po vsej Evropi najbolj obremenjene. O razlogih za poslabšanje prometne varnosti in o ukrepih, s katerimi bi lahko ta negativen trend obrnili, se bomo v torkovem Studiu ob 17.00 pogovarjali z gosti: Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije na Generalni policijski upravi; Erik Logar, vodja področja varna mobilnost na AMZS; Kaja Kobal, programski vodja na zavodu Varna pot.

Danes se bo skoraj devetdeset glasbenikov iz 21ih držav prvič povezalo v Etno Histeria World Orchestra 2025, orkester pa se bo do 8. avgusta predstavil na osmih koncertih. V izolski galeriji Insula je na ogled razstava akademske slikarke Jasmine Rojc z naslovom Plavi konj. Radijska igra Periferija avtorice Kaje Novosel, ki je nastala v režiji Špele Kravogel in v produkciji Uredništva igranega programa, se je v kategoriji radijska igra in podkast uvrstila v letošnji tekmovalni program festivala Prix Italia. Na festivalu Dobimo se pred Škucem se tudi letos že tradicionalno predstavlja nova radijska igra Uredništva igranega programa. Z včerajšnjim dnem se je poslovil Robert Wilson, gledališki režiser, dramatik in eden izmed najpomembnejši ustvarjalcev avantgardnega gledališča. V Galeriji Božidar Jakac – Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki pa se danes zaključuje 30. mednarodni simpozij kiparjev Forma viva. Vabljeni k poslušanju!

Domača orožarska industrija je navdušena nad idejo o holdingu, prek katerega bi država vlagala v obrambo. Spet drugi ob tem svarijo pred slabimi izkušnjami z državnimi naložbami in lobističnimi povezavami s politiko, ki bi osiromašile državno blagajno. Potrebujemo civilni nadzor, meni ekonomist Bogomir Kovač. Drugi poudarki oddaje: - Evropski okoljevarstveniki zaskrbljeni zaradi obljubljenih nabav ameriških energentov - Zaradi razmer v Gazi tudi London omenja priznanje Palestine - Pogačar po osvojenem Touru ne bo napadal še Vuelte

V Ultrazvoku tokrat o tehniki integrativne medicine, ki se je že marsikje po svetu uveljavila kot rutinska tehnika, s katero zdravniki lajšajo bolečine, strah, tesnobo in stres ob kirurškem posegu. Govor bo o medicinski hipnozi. Gostja Ultrazvoka, doc. dr. Jasmina Markovič Božič iz UKC Ljubljana, bo opisala lastne izkušnje z izvajanjem medicinske hipnoze in predstavila izsledke raziskav o koristih njene uporabe v medicinske namene. Več v Ultrazvoku, ki ga je pripravil Iztok Konc. (Po oddaji iz 5.8.2021)

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

Jure Godler in Anže Tomić o Milevi. Spet. Albert Einstein kviz in poceni dobra moška obleka. Če ti je Opazovalnica všeč, jo lahko podpreš in dobiš mini dodatno epizodo. Hvala. Opazovalnica #134 Zapiski: radio triglav iskra - Iskanje Google Prva stran | Radio Študent ETH’s most famous alumnus | ETH Zurich Longlegs - Wikipedia The […]

Spet se pojavljajo govorice o premirju v Gazi, medtem pa še vedno spremljamo trpljenje civilistov na tem območju. Evropo in Sredozemlje je zajel hud vročinski val, ki je zahteval tudi smrtne žrtve ter sušo in gozdne požare. V Srbiji pa so razmere, po sobotnih demonstracijah, napete.

Izmenjevanje medsebojnih napadov med Izraelom in Iranom se nadaljuje. Izraelska vojska naj bi med drugim napadla cesto, ki vodi do podzemnega objekta za plemenitenje urana Fordov, ki so ga že včeraj ponoči bombardirale ameriške sile. Druge teme: - Ministrica Fajon: jedrski objekti ne smejo biti tarča napadov. - Evropski poslanec Prebilič se podaja na državnozborske volitve. - V Novi Gorici so se zbrali člani slovenskih kulturnih društev z vsega sveta.

Razmere v občinah z evidentiranimi romskimi naselji se spet zaostrujejo. Narašča število primerov nasilja, vlomov in tatvin, zato policija na nekaterih območjih na jugovzhodu države krepi svojo prisotnost. Župani jugovzhodne Slovenije in Posavja ob tem pozivajo vlado k sistemskim spremembam na področju romske problematike. Kakšna je varnostna situacija v občinah, kjer so romska naselja? Zakaj se kljub ukrepom razmere zaostrujejo? Zakaj so bivanjske razmere v nekaterih naseljih še vedno neurejene in slabe? Kaj bi morale za izboljšanje situacije storiti občine, kaj država in kaj sama romska skupnost? O tem v oddaji Studio ob 17.00 z gosti: Helga Dobrin – državna sekretarka na ministrstvu za notranje zadeve in vodja medresorske delovne skupine za obravnavo romske problematike Dan Juvan – državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Jože Simončič – župan občine Šentjernej Darko Rudaš – predsednik Foruma romskih svetnikov.

Združene države Amerike so na sinočnjem glasovanju varnostnega sveta Združenih narodov o novem predlogu resolucije glede katastrofalnih razmer v Gazi vložile veto. Predlog, ki so ga pripravile nestalne članice vključno s Slovenijo, je zahteval takojšnje premirje, dostop humanitarne pomoči do prebivalcev Gaze in izpustitev izraelskih talcev. V oddaji boste slišali še: - Svet Evropske centralne banke naj bi znova zarezal v obrestne mere - Začenjajo se Slovenski dnevi knjige, letos bodo sodelovali tudi okoljevarstveniki - Košarkarji Ilirije se po zmagi nad Cibono veselijo uvrstitve v ligo ABA.

HAYAT REHBERİMİZ

Nosorog mirno stoji zadaj v meglici, nekaj metrov pred njim pa par z otrokom v naročju pozira kot za družinsko fotografijo v studiu. Le da se vse dogaja sredi kenijske puščave. V kader od zgoraj vstopa žarnica na kablu, kot bi visela s stropa. Prisoten je občutek, da smo hkrati zunaj in znotraj. Svetovno priznani angleški fotograf Nick Brandt je v seriji Napočil bo dan v Zimbabveju, Boliviji, Jordaniji, na Fidžiju in v Keniji v svoj objektiv lovil prizore, ki tako ali drugače opozarjajo na ekološko katastrofo – na živali, ki so zaradi krivolova ali uničevanja njihovega naravnega okolja postale begunke, pa ljudi, ki jim na primer dvig gladine grozi, da jim bo voda pogoltnila dom. Ob tem ves čas opozarja na zapletenost odnosov med ljudmi in živalmi. Če bi rekli, da so njegovi prizori svarilo, kako uničujoče so podnebne spremembe za svet, bi s tem opisali le del njegovega sporočila. Je okoljevarstveni fotograf? Lahko rečemo, da delno. Spet drugi najprej izpostavijo, da je leta 1996 režiral megaproračunski razvpiti videospot za pesem Earth Song Michaela Jacksona, katerega osrednja téma je prav tako ekološka. A na koncu so vse to le take in drugačne oznake, ki se jim sam, če je le možno, izogiba. In res, sporočil v njegovih fotografijah je ogromno, gledamo jih lahko na sto in en način. Globalno fotografsko serijo Nicka Brandta Napočil bo dan, sestavljeno iz več poglavij, si vse do 7. septembra lahko ogledamo na dveh velikih razstavah v Galeriji Cankarjevega doma in Galeriji Fotografija v Ljubljani. Mi pa smo ga, sicer na daljavo, uspeli zvabiti pred radijski mikrofon. Foto: Žiga Bratoš

Ameriški predsednik Donald Trump je z aprilsko uvedbo 10-odstotnih zaščitnih carin na uvoz dobrin z vsega sveta prekoračil svoja pooblastila. Tako je razsodilo ameriško zvezno sodišče za mednarodno trgovino. To razume carine kot zvišanje davkov Američanov, o čemer lahko odloča le kongres. Druge teme: - Vlada danes o predlogu obrambne resolucije. Bo poleg finančne injekcije treba tudi vnovič uvesti služenje vojaškega roka? - Varnostni svet Združenih narodov zahteva konec izraelskega nasilja v Gazi in dostop človekoljubne pomoči v enklavo. - Nogometaši Chelseaja zmagovalci letošnje konferenčne lige. Po preobratu prepričljivo, s 4:1, boljši od španskega Betisa n

Ameriški predsednik Donald Trump je napovedal uvedbo 50-odstotnih carin iz Evropske unije od prvega junija, češ da Bruselj v dosedanjih trgovinskih pogajanjih ni pokazal zadostnega napredka. Večina evropskih držav je v odzivih poudarila, da so pripravljene na sporazum, v primeru zaostrovanja spora pa tudi na povračilne ukrepe. Druge teme: - Pomoč v Gazi še vedno preveč omejena, opozarjajo Združeni narodi - Turški preiskovalci zaradi sumov korupcije pridržali tudi direktorja graditelja drugega tira - Borštnikov prstan bo letos dobila igralka Nataša Barbara Gračner.

V Sloveniji živi 11 vrst kač, od katerih so tri strupene: modras ter laški in navadni gad. Kače so sicer zelo plašne in nenapadalne živali – umaknejo se, če je le mogoče. Od kod torej človeški strah oz. odpor do teh plazilcev, kako ga premagati in kako ravnati, če kačo srečamo na svojem vrtu ali sprehodu v naravi? Na ta in podobna vprašanja bo v petkovem Svetovalnem servisu odgovarjal Griša Planinc, biolog in herpetolog, ki vodi projekt Kačofon. Pokličite ali pišite po 9 h!

Se odpirajo dobre priložnosti za kripto investicije? Kaj se dogaja z ethrom, pa s solano ... Kakšna so pričakovanja, vezana na regulacijo? Koliko bitcoina danes dodati v portfelj? Pred mikrofonom: Nejc Bizjak, Bitstamp - Money-How Friends je mini serija pogovorov s sogovorniki o osebnih izkušnjah z investiranjem. Namenjena je podpornikom finančnega podkasta Money-How preko Youtube članstva. Pridruži se nam tudi ti. - Money-How Live: Investicijski šov leta Donald Trump pripravlja šov, zakaj ga ne bi pripravili tudi mi! Kako loviti zaslužke v negotovem okolju? Kako sestaviti portfelj? Kako umestiti kriptovalute v portfelje sodobnega vlagatelja? Lokacija: Kristalna Palača, BTC, Ljubljana Datum: 22. maj 2025 (četrtek) Čas: 17:00–22:00 - Boot Camp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Ne veš, kako investiranje vpliva na socialne transferje, kot so otroški dodatki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Lokacija: Ekonomska fakulteta (lokacija še ni potrjena) Datum: 10. april 2025 Čas: 17:00–20:00 Pridruži se skupnosti Discord Money-How Obišči spletno stran Money-How Imaš vprašanje? Piši mi na marja@money-how.si

Vtis je, da se vsak teden zgodi ogromno povsem novega in nepričakovanega. A stvari se bolj stopnjujejo, kot pa vznikajo na novo. Ob napadu na Ukrajino pred tremi leti, ob vsej kompleksni zgodovini dogodkov, ki so pripeljali do tja, smo lahko slišali tudi, da je napadena ne Evropa, ampak evropska demokracija. Evropske vrednote. Socialna varnost, človekove pravice, pravna država, urejeno šolstvo, zdravstvo – sistemi solidarnosti. Zgodovinarjem prihodnosti vsekakor ne bo lahko iz današnjih časov razbrati smisla in pomena.

Zdravo. V prvi epizodi v letu 2025 smo z vami "sveti trije kralji", ki se tokrat pogovarjamo o vitezih, stripih in novoletnih zaobljubah. Povemo vam, da boste tudi letos preveč zapravali za zaobljube, ki se jih ne boste držali, zato predlagamo pol ure hoje dnevno in poslušanje podkastov vmes. Spet govorimo o domačih živalih, Zi pove, katere pasme kinologi odsvetujejo, dodamo pa še, da ne kupujte psa kot darilo, oz. če da se pred nakupom živega bitja preizkusite s kakšno lončnico (ali dvainštiridesetimi). Ker smo v začetku leta, povemo, da piknik letos bo. Spomnimo se tudi na številko 988, teletekst, konec sveta (ki, če pride, naj pride zjutraj ali čez vikend, da človeku ne bo treba po nepotrebnem v službo) in vam želimo leto polno ljubezni (rad' se 'mejte), sreče (lepo se 'mejte) in mirnosti (samo brez panike).

Listen every weekday for a local newscast featuring town, county, state and regional headlines. It's the daily dose of news you need on Wyoming, Idaho and the Mountain West — all in four minutes or less. 

Sense, a market leader in AI-driven talent engagement solutions for enterprise recruiting, announced the launch of its new Career Sites solution. This innovative product empowers companies to seamlessly build and launch a career site with brand consistency, an intuitive design, and robust recruiting features. https://hrtechfeed.com/sense-launches-career-site-solution/ Job search engine DirectlyApply, has announced the release of a new search experience that matches job seekers with opportunities based on the unique details of their resumes. https://hrtechfeed.com/directlyapply-redefines-job-search-with-resume-powered-matching-technology/ Fama Technologies, the social media screening platform announced their newest feature: Instagram Reels as a Source! With this release, Fama is taking a large step forward in helping its clients identify signals of workplace misconduct that may only appear in video format.  https://hrtechfeed.com/fama-announces-new-instagram-reels-as-a-source-feature/ The HR Technology Conference & Exposition® today announced the participants of its 2024 Pitchfest.  This year will see 31 companies compete against one another in three preliminary rounds. Each participant will have three minutes to present their concept, followed by two minutes to answer questions from the judges. Scores will be determined through a combination of audience voting (30 percent) and the judging panel (70 percent). The total score earned in the preliminary rounds will determine which six companies will advance to the Pitchfest final. https://hrtechfeed.com/hr-technology-conference-exposition-announces-2024-pitchfest-participants/  Phenom is hosting its annual AI Day 2024 on Spet 12th, which focuses on how Generative AI and AI agents empower organizations to hire faster, develop better and retain longer through augmented work — while ensuring responsible AI adoption and utilization. To register go to ai.phenom.com  

Nova sezona podkasta SOS-odmev se običajno začenja z Dirko po Španiji in to velja tudi za 7. sezono. Primož Roglič na tej dirki nastopa že šestič in prav vsako leto je dobil vsaj eno etapo, s čimer se je že vpisal med legende te dirke. Voditelja oddaje Slavko Jerič in Toni Gruden analizirata prve štiri etape. Vabljeni k poslušanju.

Listen every weekday for a local newscast featuring town, county, state and regional headlines. It's the daily dose of news you need on Wyoming, Idaho and the Mountain West — all in four minutes or less.   

Po več kot letu dni v Sloveniji spet poteka socialni dialog. Socialni partnerji so za isto mizo načeli nekatere pereče teme, med drugim tudi nova pravila o premeščanju bremen. Druge teme: - Na iranskih predsedniških volitvah v vodstvu konservativni kandidat - Pestro poletno dogajanje ob Obali začenjajo solisti mariborske Opere - Etapa ob odprtju francoske kolesarske pentlje danes v Italiji

Zdravo. Spet smo z vami v 1. poglavju 6. knjige, vendar se, preden se posvetimo knjigi, posvetimo eminentnim članom naše družbe, Peli pove idejo za scenarij za film z naslovom “Številka 7”, ki bo posnet po resničnih dogodkih, mi pa zapalavamo k veri, preverjanju, svobodi, in dejstvu, da je razmišljat težko, zato je lažje verjet'. Kar nam verjemite, ker mi vemo, da imamo vsaj tri planete premalo resursov in tokrat je tudi Peli ugotovil, da smo nevzdržni. Omenimo paralelno vesolje serije For All Mankind, kjer John Lennon še živi, mi pa prek Nancy Reagan pridemo do nove poslovne ideje in tik preden bi se zakotalili v preostanek poglavja, se spomnimo na Cindy Crawford, Lindo Evangelisto in tokratni komad tedna, Freedom! '90 Georgea Michaela. Pridemo tudi do poglavja in grebila, presenečenja, ki smo ga obljubili prejšnji teden. Potem pa je počasi konec epizode, ker pridemo do baterije in z njo pečinaobešalnika. Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Oranžni optimum: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-op... ----------------------------------------------------------- Povezava do vstopnic za predstavo "Sama sta najboljša": https://popup.si/fejmici-sama-sta-najboljsa/ Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Zaradi negotovih varnostnih razmer številne države spet uvajajo obvezno služenje vojaškega roka. Po izjavah odgovornih v Sloveniji še nismo tako daleč, je pa obrambni minister Marjan Šarec z izjavo, da mora biti »slovensko prebivalstvo znova usposobljeno za obrambo države«, sprožil različna ugibanja, prav tako je ta možnost zapisana tudi v novi obrambni strategiji. Bo šla Slovenija po poti drugih držav in uvedla obvezno služenje vojske ali gre zgolj za testiranje javnega mnenja? O vsem tem v Studiu ob 17.00 z voditeljem Robertom Škrjancem in gosti: Marjan Šarec, minister za obrambo Jelena Juvan, katedra za obramboslovje na FDV Marjan Balant, upokojeni brigadir Dan Podjed, antropolog

Zdravo. Ta teden začnemo epizodo z užitkom in mirnostjo ob pitju piva, ki jo premorejo le redki. Spet pazimo, da ga ne damo na mizo in smo veseli, ker ga nihče ni potegnil ven. Nadaljujemo z odvistnostmi, predvsem od telefonov, aplikaciji, Aljo pa razloži, da je mobilni telefon kot žlica: če jo uporabljamo prepogosto je tudi žlica nevarna stvar. Tudi o španščini, Pablu Escobarju, največji križarki na svetu, Deanu Martinu, podzemni železnici, slamicah, stricih in ozadja in še čem govorimo, preden pridemo do četrtega poizkusa obdelave 24. poglavja in tokrat nam uspe. Juhuuu. V preostanku outra ugotovimo, da bi umetna inteligenca na koncu lahko postala razsvetljena.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Oranžni start: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-start ----------------------------------------------------------- Povezava do vstopnic za predstavo "Sama sta najboljša": https://popup.si/fejmici-sama-sta-najboljsa/ Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Mrožek dobi očala. Pripovedujeta: Silva Čušin in Brane Grubar. Napisal: Peter Svetina. Posneto v studiih Radia Slovenija 2002.

Come Pray with Us!

Come Pray with us!

Spet. 24 - PM - Pastor David MurrayRomans 10

Come pray with us and study today;s lectionary reading