Podcasts about takoj

Učitelj smučanja živi v mestu Bariloche nedaleč od Čila. Zime so zadnjih nekaj let še vedno radodarne s snegom, zato se v tem času že pripravlja na sprejem prvih gostov na smučišču Cerro Catedral. Po večini so to premožnejši občasni smučarji iz Buenos Airesa, Sao Paula in Ria de Janeira. V Argentini sicer dva od petih prebivalcev živita pod pragom revščine. Razlike so opazne in se v času predsednika Javierja Mileia ne zmanjšujejo. Se je pa nekoliko umirila inflacija na letni ravni.Zapiski: Marko Žnidaršič na Facebooku, smučarsko središče Catedral Alta Patagonia, Argentina inflation seen slowing to 28.6% by year-end. Poznate potencialnega sogovornika ali sogovornico za epizodo Globalne vasi? Pišite na nejc.jemec@rtvslo.si

⏰ Driiiing! Evooo, pa je prišel. Kratki, z Žiga Kos upava, da sladki. Ne, ni še nagrad za Prvo ligo Telemach 2024/25, tudi Vedeža še ne, vem, vem, imejte malo še razumevanja. Sva pa obdelala na hitro obe tekmi članske reprezentance. In podrobno zelo Zic, vabljeni tam k poslušanju.

Rusija in Ukrajina bosta takoj začeli pogovore za prekinitev ognja in končanje vojne, je po telefonskem pogovoru z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom sporočil ameriški predsednik Donald Trump. Dodal je, da je o tem že obvestil ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega in evropske partnerje. Prvi mož Kremlja je pogovor označil za koristen in dodal, da je Moskva pripravljena sodelovati s Kijevom pri pripravi memoranduma o morebitnem mirovnem sporazumu.

Indija in Pakistan sta se po 4-dnevnem zaostrovanju napetosti in medsebojnem obstreljevanju vojaških ciljev dogovorila za popolno in takojšnje premirje. V pogajanjih so posredovale Združene države Amerike, predsednik Donald Trump pa je čestital obema državama in poudaril, da sta prevladala pamet in razum. V oddaji tudi o tem: - Koalicija voljnih držav za 30-dnevno popolno ustavitev ognja v Ukrajini; če bi Rusija zavrnila, grozi z novimi sankcijami - V okviru Evropske prestolnice kulture premierno predavajali film o otroštvu med drugo svetovno vojno Ne pozabi me - Primož Roglič prevzel skupno vodstvo na italijanskem kolesarskem Giru

Ne vem če veste, ampak Luka je utrujen, ker je mel prejšn teden cel teden. Tokrat nas rekordno hitro zanese v košarko. Takoj, ko izvemo za 8 prevodov stavka “poigraj se z mojim gasilčkom”. Tilen je čustveno izžet zaradi trenutnega stanja v mestu angelov, Matko teh težav nima, ker je čustveno otopel in mu je […]

Začenjajo se velikonočni prazniki, zato bomo v oddaji Radio Ga Ga − Nova generacija seveda v živo spremljali praznično duhovno misel, ki jo bosta nadškofa Kramberger in Stres darovala pred sodiščem v Celju, kjer strankarski verniki čakajo na izrek sodbe mučeniku Janezu. Medtem bo v Ljubljani Robert Golob prek svoje nove platforme Golob'n'b sprejemal ponudbe za turistične destinacije v zameno za državne službe. Vesna Milek bo v svoji oddaji gostila Zorana Jankovića, ki se bo poleg obtožb o zastrupljanju vode in podpori Vučiću moral soočiti tudi s svojim nekdanjim prijateljem Zoranom Predinom. Kako se bo končal zmenek med Urškino kobilo Jenny in Kanglerjevim Rožmarinom, kaj svetujeta šnopsfluenserja Martelanc in Serpentinšek, kdo so članice slovenske ženske odprave v vesolje in verjetno še kaj izveste v petek dopoldan na Prvem.

Spoštovana zvesta poslušalca oddaje … Današnji zapis je nadaljevanje zapisa iz lanskega novembra. Takrat je dr. Anže Logar ustanovil svojo stranko, imenovano »Demokrati« in prah, ki ga je s tem dvignil, se na slovenski politični sceni še vedno ni polegel.Tako smo po skoraj pol leta iz bogato obložene police slovenskih političnih sporov ponovno vzeli tega posebneža med špetiri … Spor za današnjo pridigo je zelo enostaven v svoji zapletenosti, kot je zapleten v svoji enostavnosti. Ter kot tak povsem ustreza strogim kriterijem naše oddaje, ki se načeloma ne ukvarja z banalnostmi. A gremo lepo po vrsti, kot so prepiri v Trsti. Stranka SDS na upravnem sodišču toži ministrstvo za notranje zadeve, ker je dovolilo registracijo stranke Demokrati. Kot pojasnilo ... Stranko SDS vodi Janez Janša, stranko Demokrati pa Anže Logar. Kdo danes vodi ministrstvo za notranje zadeve, ni povsem jasno. Kakorkoli … Enostavneje bi bilo, če bi stranka SDS tožila neposredno stranko Demokrati, ampak to bi bilo preveč enostavno; tožba, ki se nanaša na Demokrate in se kanalizira prek notranjega ministrstva, zveni mnogo bolj resno, kot če bi se stranki v postopku tožili, ali pač zmenili medseboj. Ampak v katerem grmu tičijo demokrati? Pri SDS ne brez argumentov trdijo, da se bodo lahko volivci na volišču zmedli. Predsednik Demokratov je bivši član SDS, njegovi stranki do največje opozicijske manjka le pridevnik ali dva in volivci bodo vodili Demokrate, čeprav bodo v resnici hoteli voliti SDS. V takšnem primeru gre za zlorabo volitev, ampak ministrstvo, na katerega je bila tožba naslovljena, jo je tokrat poceni odneslo. Zakon o političnih strankah sicer ustanoviteljem nalaga, da se morajo imena in kratice strank, kot tudi drugi strankarski simboli med seboj razlikovati, a če se slovenske politične stranke malo ali nič ne razlikujejo v vsebini, se še manj ali nič razlikujejo v imenih. Sodišče je v tem sporu poenostavljeno rečeno razsodilo oziroma pojasnilo, da se v čudovitem svetu parlamentarizma imena pač ponavljajo. Ker so slovenske stranke v glavnem registrirane v Sloveniji, imamo v njihovih imenih kolikor hočete Slovenije. Ker je popularno in privlačno, pa tudi politično všečno biti demokrat, je v Sloveniji na veliko uporabljan tudi ta antični pojem. Potem pa je v imenih še nekaj svetovnonazorskih oznak, da pa je bilo sodišče kar se daplastično, je kot precedenčni primer navedlo slovenske zelene stranke, ki jih je kar nekaj, vse pa imajo v imenu tako Slovenijo, kot barvo zdrave zavisti, ki je zelena. Ampak vrnimo se k sporu. Jasno je, da so se Logarjevi Demokrati ugnezdili med imena, kjer že tako ali tako vlada precejšna gneča in bo na volitvah lahko resnično nastala zmeda. Zato čudi, da na novoustanovljene stranke ne sežejo po bolj kreativnih rešitvah, ki so bile kdaj v zgodovini že uporabljene. Če bi recimo namesto Slovenski demokrati uporabili ime stranke »Slovenski avtokrati«, bi bili zagotovo tako opaženi, kot tudi nezmotljivo drugačni. Da ne govorimo, kakšna velika škoda se dela, ker smo tako po nemarnem pozabili na cel spekter potencialnih strankarskih imen, ki nam jih je in nam jih še vedno ponuja marksistično- leninistična dogma. Se pravi, na vse mogoče izpeljanke s socialističnim ali s komunističnim. Slovenski socialisti ali Slovenska komunistična stranka bi bili edini v parlamentarnem prostoru; za ideološki predznak pa se tako ali tako ni bati, saj se recimo nekatere konservativne stranke z velikim veseljem ideološko primerjajo z neoliberalno kapitalistično prakso. Če parafraziramo nesmrtnega barda: »Stranka enako dišala bi z imenom drugim!« V nadaljevanju je škoda, ker se ne uporabljajo pridevniki tipa »radikalen«. Recimo Slovenska radikalna stranka se sicer sliši zlovešče, a radikalen je lahko sodoben človek na mnogih področjih, od katerih jih je večina povsem benignih. Pozabili smo tudi na izpeljanke revolucionarnih imen, na drugi strani pa za čuda nimamo več resne stranke s krščansko ali katoliško referenco v imenu. Kakorkoli; praznega prostora je pri imenih ogromno in škoda se zdi, da so se vsi nagnetli med slovenske demokrate. In Janez Janša je storil edino, kar se zdi v tem primeru razumno. Takoj za njim pa je isto storil še Anže Logar. Še pomnite, kako so na začetku internetnega buma spretneži, ki so vedeli, kam bo pes pomolil taco, vnaprej registrirali računalniške domene podjetij ali posameznikov, ki so jih potem tem prodali za velik denar. Tako sta tudi Janez in Anže pri uradu za intelektualno lastnino preventivno registrirala imeni strank, ki imata v korenu Demokrate in Slovenijo. Se pravi: Slovenski demokrati, Demokrati Slovenije in pa Slovenska demokratska stranka. Ta imena, če bodo pravnomočno registrirana, bodo tako zamrznjena in jih ne bo več mogoče uporabljati, ter se na ta način zastonj kititi s tujim perjem. Ampak kot vedno, jo je politiki zagodla slovenščina. Izpeljank za ime stranke, ki bi imela v korenu tako Demokrate kot Slovenijo je še kar nekaj, in če se hočeta tako Logar kot Janša znebiti morebitnih konkurentov in neupravičenih jezdecev na njunem minulem delu, je treba vnaprej registrirati vse možnosti. In sicer: Demokrati iz Slovenije, Stranka slovenskih demokratov, Slovenskih demokratov stranka, Demokratični Slovenci, Stranka Slovenske demokracije. Demokrati na Slovenskem, Slovenskademokracija, Demokracija po slovensko in pa seveda Stranka Slovencev in demokracije. Če pa držijo zlobna natolcevanja, da sta Janša in Logar tako ali tako dogovorjena, in je nova stranka samo slepilni manever, potem je volivcem resnično vseeno, koga volijo. In ime tako združene stranke bi se glasilo: Slovenska demokratska stranka demokratov.

Dunajski dvor je na začetku aprila 1875 izdal zakon, s katerim je natančno predpisal ukrepe proti širjenju trtne uši, ki so jo vinogradniki prinesli v Evropo z uvozom sadik ameriških vrst trte. Na vinogradniškem inštitutu v Klosterneuburgu pri Dunaju so junija 1880 potrdili pojav trtne uši na vzorcu, ki so jim ga poslali iz občine Piran. Takoj so izkrčili skoraj 130.000 trsov, zemljo pa razkužili z ogljikovim sulfidom. Trtna uš je v nekaj letih skoraj v celoti uničila prvotno evropsko vinogradništvo, ki se je pozneje obnovilo z izdatno državno podporo sajenju cepljenih vinskih trt, kar je ostala praksa vse do današnjih dni.

Poslušalka je sestro Nikolina prosila za nasvet za pripravo sočnih piščančjih prsi. Sestra je povedala, da jih lahko dela v omaki kot piščančje zrezke, lahko naredi obaro ali pa jih prepraži za rižoto ali h kuhanim testeninam. Meso nareže na koščke in soli, po želji doda še poper in pokaplja z olivnim oljem. To lahko stori že zvečer in si s tem pomaga k hitrejši pripravi jedi. Čebulo olupimo in sesekljamo ter damo pražit. Takoj dodamo še narezano meso. Prilijemo nekaj žlic tekočine in nežno dušimo, da meso ostane mehko. Če bomo delali rižoto, lahko dodamo polnozrnat ali navadni glaziran riž ali ajdovo kašo, zalijemo z dvakratno količino vrele vode (lahko uporabimo tudi krompirjevko). Posolimo, dodamo lovorjev list in pokrijemo, da se mirno kuha oziroma brbota. Za zrezke pa meso ustrezno nareže in posoli, nežno popra in doda nekaj kapljic olja. To lahko stori zvečer, naloži v posodo in pokrije. Naslednji dan jih hitro opeče, da bodo ostali sočni. Ob meso lahko naložimo fino sesekljano čebulico, stisnemo malo česna in dobimo nekaj omake, ki jo po potrebi zgostimo.

Gospod Ivan Lisac prihaja iz Kostela. Zdaj je že veliko let v Ljubljani in skoraj 20 let v pokoju, njegova velika ljubezen pa je pisanje pesmi. V pripravi ima že svojo šesto zbirko. Velika prijatelja sta z gospodom Jožetom Brenčičem, ki smo ga v tej oddaji spoznali prejšnji teden, do nedavnega sta bila oba člana kulturno-umetniškega društva Liber v Krškem. Gospod Lisac namerava za svojo 80-letnico izdati 100 narečnih pesmi, torej v kostelščini. Še vedno je navdušen igralec odbojke, je med drugim povedal Luciji Fatur.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

»Katoličan, musliman in jud so se zapletli v debato o tem, kdaj se začne življenje. Katoličan je seveda zavzel stališče, da se življenje začne v trenutku spočetja: »V začetku … Saj ne gre drugače. Takoj ko zmagovalna semenčica priplava do jajčeca. Ko se združi materinih in očetovih dva krat triindvajset kromosomov in nastane nov enkraten zapis, nova kombinacija šestinštiridesetih kromosomov, nova oseba, nov človek. Ki mu Bog vdihne dušo!« Musliman je bil mnenja, da se življenje začne ob rojstvu: »Ko zrak tega sveta vdre v otrokova pljuča, da sam zadiha, da spusti glas in zajoka! Tedaj duša vstopi v telo.« Jud pa se je popraskal za ušesi in rekel: »Življenje se začne, ko se otroci končno odselijo in ko ti pogine pes! Mejduš, da res!« Čeprav gre za šalo in čeprav se kaki občutljivi in pobožni duši – ki ji morda v principu manjka nekaj miligramov smisla za humor ali kak centimeter dobre volje – zna zdeti neprimerna, sploh v luči debat in boja za splav in proti njemu ter evtanaziji, šaljiva bodica te zabavne zgodbe ni nezanemarljiva. Žalostno je, da se nam zatakne že s čisto preprostim biološkim razumevanjem življenja, zares tragično pa je, da ga ne dojamemo ontološko, v njegovi presežnosti. Življenje se začne, ko ga začnemo živeti. Tega pa ne moremo, če ga prej ne vzljubimo. Če človekovo življenje razumemo ne samo kot birokratski zaznamek, kot tisto črtico na nagrobniku, ki ločuje od–do, ampak kot to, kar resnično je: kar človek v življenju stori, doseže, prejme in da … kar vidi, gleda in opazi … kar posluša, sliši in zazna … kar stisne, spusti, objame in poljubi … kar prebere, zapiše, zapoje in odpleše … kar ljubi in kar ljubi malo manj, celo sovraži … vsak dih, dah, utrip in bit … je jasno, da je to vse, kar človek ima. Življenje je naše srce, naš trebuh in naša duša. Vse, kar smo. In ga ne moremo nadomestiti z ničimer. Ne moremo ga ne kupiti ne prodati. Ne moremo ga posoditi in nihče ga ne more živeti namesto nas. In še tako lepo in izpolnjeno življenje, še tako mračno in turobno … preide. Mine. Umre. In je izgubljeno, če ga nismo pripravljeni »izgubiti« v veri: Ga živeti za druge. Kot dar. Ljubiti življenje pomeni: živeti ga v ljubezni.

Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

V letu Frančiškove Sončne pesmi bomo vsako četrto soboto v mesecu pripravili večerno katehezo. Naši gostje bodo bratje in sestre Frančiškovih redov. Pred Nedeljo božje besede in ob začetku Svetopisemskega maratona je s. Josipa Jurić FMM pred nas postavila sv. Frančiška in njegov odnos do Svetega pisma.

Osrednji zunanjepolitični dogodek današnjega ponedeljka je zagotovo zaprisega novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je na lanskih predsedniških volitvah prepričljivo premagal demokratsko kandidatko Kamalo Harris. Trump bo zaprisegel ob 18-ih po srednjeevropskem času, sicer pa v Washingtonu že ves dan potekajo inavguracijske slovesnosti. Kaj bodo prve Trumpove poteze, ali bo s svojimi odločitvami zatresel odnose z NATOM, Evropsko unijo, Ukrajino in Kitajsko? Za odgovore na ta in druga vprašanja smo zaprosili dobro poznavalko ameriške družbe in politike Katjo Geršak.

V ponedeljek pa začnem zares! Takoj po novem letu bo pravi čas! Vam zveni znano? Marsikaj in marsikdaj si obljubimo in čakamo na tisti pravi dan za začetek. Novo leto se zdi primerna prelomnica. Vendar pa raziskave kažejo, da kar 80 odstotkov ljudi svoje novoletne zaobljube prekrši že do 1. februarja, uspešnih pri doseganju svojih ciljev pa je le osem odstotkov. Zakaj nam je težko vztrajati? Se da do cilja priti po lažji poti? O tem bomo govorili v zadnjem svetovalnem servisu v tem letu, svetovala pa nam bo univerzitetna diplomirana psihologinja Eva Kovač. Pokličite ali nam pišite.

Motorist je prevozil rdečo luč na semaforju. Takoj za njim ...Iz knjige Zgodbe kažejo novo pot, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Politika dhe aktualiteti janë të pandryshueshme…ajo c'ka bën diferencën është interpretimi. Në prezantimin e Salsano Rrapi dhe Elona Duro, vjen një emision në të cilin sarkazma, ironia dhe humori i hollë janë përbërësit sekret. Një dyshe që nuk do të kursejë askënd e asgjë. Intervista ekskluzive, Telefonata Kurth, Personazhi i muajit, Old v.s New, Showbiz, turizëm e plot rubrika pikante do t'ju shoqërojnë cdo të martë në Ndryshe.

Zaključuje se zanimiv EIP Pilotni projekt z naslovom Krmni obroki in biodiverziteta v razmerah podnebnih sprememb. V rubriki Minuta za kmetijstvo in podeželje ga bo predstavila dr. Marija Klopčič. Takoj po poročilih ob 9.00.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman. Poezija Petre Koršič je glede na trenutne produkcijsko-recepcijske okvire skorajda neobičajno odmevna, saj sta bila tako njen prvenec Furlanka je dvignila krilo kot njena druga zbirka Bog z mano ponatisnjena, pesmi in cikli iz obeh zbirk pa se še vedno pojavljajo kot integralni deli različnih, večsmerno zasnovanih multimedijskih predstav ali kot predloge za skladbe oziroma izhodišča glasbenih, zvočnih in likovnih interpretacij. Avtorica, med drugim prejemnica letošnje Stritarjeve nagrade in ena naših najbolj izkušenih koordinatork in moderatork pesniških dogodkov, namreč nenehno raziskuje možnosti povezovanja poezije z drugimi umetnostnimi zvrstmi in komunikacijskimi nivoji in tudi v klasični knjižni obliki domiselno uporablja najrazličnejša izrazna sredstva in načine, s katerimi želi doseči, da bi poetični 'material' preniknil v prejemnika na več ravneh – čutni, čustveni in spoznavni. V Zlatem jajcu tovrstne učinke med drugim izzove zlasti z drznimi, likovno nazornimi tipografskimi postavitvami pesemskih besedil, močno simbolno podloženo uporabo matematičnih znakov za označevanje posameznih ciklov, pa tudi s svojevrstnim 'recikliranjem' oziroma prestavljanjem, (včasih tudi spreminjanjem) pesmi iz prejšnjih zbirk v nov kontekst, s čimer nadgrajuje, dopolnjuje ali celo popolnoma spreminja njihov prejšnji domet in sporočilo. Takšen primer revitalizacije oziroma predrugačenja je pesem o reki Ter, ki jo izvirno najdemo že v prvi zbirki, v Zlatem jajcu pa jo je pesnica razširila v skoraj celoten cikel. S kronološkega vidika lahko opazimo, da je Petra Koršič svoj današnji radikalni in izvirni avtorski koncept razvila precej hitro, saj je za prvo zbirko, Furlanka je dvignila krilo, značilna še skoraj popolnoma konvencionalna notranje- in zunanjeformalna ureditev in je njeno težišče trdno zasidrano v vsebini oziroma izpovednosti; morda lahko nekakšen zametek nadaljnjega razvoja zaslutimo le v številnih enjambementih. Vsaka naslednja zbirka pa nato pomeni velik korak k postopnemu izravnavanju specifične teže vsebine in oblike, z jasno razvidnim namenom sinergije in potenciranja umetniškega učinka. Zbirka Zlato jajce nedvomno pomeni vrhunec tovrstnega pesničinega prizadevanja, saj v nobeni od prejšnjih zbirk ̶ niti v prav tako letos izdanih Cipresah ̶ svoje poezije ni poskušala plasirati skozi toliko različnih čutnih in kognitivnih kanalov. Preseneti že prvi taktilni stik z zbirko, saj se knjiga zaradi posebne usnjate teksture platnic bralcu, takoj ko jo prime, čvrsto zasidra v dlaneh in tako poudari svojo prezenco. Takoj nato pogled na naslovnici posrka reprodukcija slike Aleksija Kobala z naslovom Möbius. Möbius je bil nemški astronom in matematik s srede 19. stoletja, ki je raziskoval površine in krivulje, med drugim neorientabilne ploskve, kakršna nas (verjetno) pričaka na naslovnici Zlatega jajca. Fascinacija očesa oziroma zapeljevanje pogleda se nadaljuje v notranjosti z naslovi petih pesemskih ciklov: BITI, GOLO, ZLATO JAJCE, NASELI ZNOVA, DROBNI TISK. Kot na koncu pripiše avtorica, nanizani naslovi tvorijo samostojno pesem in »konkretno ter simbolično zlato jajce«. Prvi cikel z naslovom Biti opeva reko Ter: »Doma sem v furlanski nižini / sem / prod / kamenček ob kamenčku / name sije / sonce / in sem / suha / struga / reke / ki je ni / sem beseda / rečno dno / brez vode«. Tudi skozi drugi cikel, Golo, se večinoma razpredajo drobne verzne vinjete o vodi, morju, dežju, vetru in drevesih, vmes pa se, morda že kot napoved naslednjega cikla, pojavi motiv zlatega jajca, pri čemer je besedna zveza sugestivno oblikovana in natisnjena v obliki jajca oziroma pravilnega ovala. V osrednjem in motivno-tematsko najbolj zgoščenem oziroma gostobesednem ciklu Zlato jajce avtorica subtilno tematizira ljubezensko tematiko, zbliževanje, ljubljenje, bližino, besede, telo, jezik (kot telo in besedo), vendar je človeška bližina tesno prepletena z bližino morja, druge vode in drevja: »Stečeta / dva / potoka / na / prsih / se / riba / stare / madeže / dviga / se / drevo / z izruvanimi / koreninami /«. V primerjavi s tretjim sta četrti in peti cikel Naseli znova in Drobni tisk vnovič bolj abstraktna, redkobesedna in eksperimentalna, saj pesmi, v katerih je polno praznih mest, presledkov in zamikov, pogosto spominjajo na tradicijo modernistične poezije. Vmes nekajkrat zablisne arhetip Tomaža Šalamuna, še določneje pa lahko razberemo poetiko konkretne poezije. Vendar je - tako kot piše tudi Ingrid Mačus, avtorica spremne besede in skladateljica, ki redno sodeluje s Petro Koršič pesnica še bolj kot raziskovanju poetičnega potenciala skozi konkretno obliko v Zlatem jajcu želela raziskovati »pesniško ekologijo, ekonomičnost izraza in vlogo tišine v poeziji«. Ravno to potrjuje pesem številka 54, ki bi jo lahko imeli za programsko in je tudi nasploh ena najbolj uspelih pesmi v zbirki: »Naj besede / ostanejo / tik / pred / pragom / se vernik / sezuje / varčuj / v popolni / (ne) gotovosti / uporabi / besede«. Pesniška tišina in molk, ki se v pesmih fizično pojavljata v svojih grafičnih oziroma tipografskih ustreznicah kot presledek, razmik, dvojni razmik, oklepaj, črtica, pike itd., sta integralna ustvarjalna principa te zbirke, s čimer je pesnica nemara dosegla najbolj popolno ravnovesje oblike in vsebine do sedaj. Molk in tišina paradoksalno sodelujeta pri porajanju obojega – oblike in vsebine. Osupljivo je opazovati, kako prefinjen in daljnosežen učinek pesnica izvabi iz svojih pesmi s preprostimi sredstvi, na primer s presledkom ali zamikom verznih vrstic. Vsak tako vzpostavljen prazen prostor je kot odprto okno, skozi katerega zavejejo svežina, nedorečeno in sublimno. Prazen prostor nenadoma ni več prazen, ampak se v njem nabere največ vsebine. Zbirka Zlato jajce izzveni kot svojevrsten pesniški celostni projekt, neorientabilna in neulovljiva kot Möbiusov trak ali jajce, v vse smeri – oziroma v vsemirje ̶ razlivajoča se in vse stvarstvo vabeča struktura, katere eden najpomembnejših sestavnih delov je ̶ pomenljivo ̶ tišina.

Ukrajinska bojišča so v tem tednu doživljala drastične spremembe iz dneva v dan, ob tem pa veliko vlogo igra tudi skorajšnja zamenjava na vrhu ameriške oblasti. Takoj po začetku zime utegne vzplamteti še plinski konflikt na ruskih plinovodih prek Ukrajine, saj se izteče petletna transportna pogodba. Medtem se ruskim zakonskim parom brez otrok tudi ne obeta nič dobrega, Duma je namreč že sprejela zakon, ki bo oglobil življenje brez otrok.

Danes latinsko besedno zvezo Noli me tangere razumemo predvsem v pomenu »Ne dotikaj se me!«, kar lahko sklepamo tudi iz dejstva, da z noli-tangere poimenujemo rastlino nedotiko, ki ima nenavaden način plojenja. Takoj, ko se namreč dotaknemo njenega zrelega plodu, se razpoči in iz njega se usujejo številna semena. Omenjena fraza se je v pomenu nečesa nedotakljivega uporabljala tudi v starem Rimu, saj rimski gramatik Solina, ki je živel približno 300 let po Cezarjevi smrti, omenja belega jelena, ki naj bi na ovratnicah nosil napis: »Ne dotikaj se me, Cezarjev sem!« To naj bi bil znak, da Cezarjeva dobronamerna, čista, bela duša živi dalje. A v krščanski tradiciji ima latinski rek Noli me tangere tudi druge pomene. V Evangeliju po Janezu (20, 17) je opisan prizor, v katerem se je vstali Jezus prikazal Mariji Magdaleni ob praznem grobu. Ker so evangeliji zapisani v grškem jeziku, se njegove besede v originalni različici zapisa glasijo: »Me mou haptou!«, kar bi dobesedno pomenilo: »Ne grabi me!« oziroma »Ne obešaj se name!« Vsekakor pa svetopisemskega razumevanja Jezusovega vzklika ne smemo razumeti v današnjem pomenu tiste rastline ali človeka, ki se ga zaradi preobčutljivosti ne smemo niti dotakniti. Ne nazadnje je Jezus sam pozval nejevernega Tomaža, naj položi prste na njegove rane. Jezusov poziv Mariji Magdaleni je predvsem sporočilo, naj spozna in prizna njegovo vstajenje, zaradi česar ga zemeljske sile ne obtežujejo več. Ker pa se je v medicini izraz rabil za zelo hudo, bolečo obliko raka, ki razžira kosti, ni presenetljivo, da je filipinski zdravnik, pisatelj in upornik Jose Rizal z Noli me tangere naslovil svoj roman, v katerem je kritiziral špansko kolonizacijo Filipinov. S svojo literarno besedo je vsem bodočim rodovom v spomin in opomin zapustil spoznanje o tem, da je družba hudo, neozdravljivo bolna, če ne zmore uvideti in obsoditi zločinov vladajočih elit.

Avtocesta v Šentilju obremenjuje življenje krajanov, ki že vrsto let zahtevajo ureditev celovite protihrupne zaščite. Ker DARS načrtovano sanacijo viaduktov in postavitev protihrupnih ograj iz leta v leto prelaga, imajo obljub dovolj. Tako od državnih kot občinskih odločevalcev zahtevajo takojšnje ukrepanje. Kakšno je njihovo življenje ob avtocesti in kaj zahtevajo, ste slišali v tokratni Radijski tribuni.

Takojšnja prekinitev uporabe protizakonitith prisilnih sredstev, prevzem odgovornosti direktorja in tudi ostalih podrejenih vodij za neustrezno ukrepanje, določitev ukrepov zoper storilca dejanj nasilja, trpinčenja, spolnega in drugega nadlegovanja, takojšnja ustavitev ustrahovanja, psihičnega nasilja in mobinga, takojšnje prenehanje izvajanja vseh prepovedanih metod, vzpostavitev politike nadzora nad porabo zdravil. To je samo nekaj od ukrepov iz poročila o sistemskem nadzoru pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana. Kaj se dogaja v najpomembnejši zdravstveni instituciji na področju duševnega zdravja? O čem govori molk odgovornih?Sogovornice:- sociologinja red. prof. dr. Darja Zaviršek- pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič- novinarka N1 Barbara Smajila *Generalnega direktorja Univerzitetne psihiatrične klinike dr. Bojana Zalarja smo v studio povabili že marca, vendar, prav tako kot takrat, v studio ni prišel. Povezava do prve oddaje "Počitnice" v Polju.

Izštekani so prinesli novo poslastico: skupni nastop štirih velikanov slovenske popularne muzike, stkan iz repertoarja vseh in izveden na zelo poseben način. Severa Gjurin, Dejan Lapanja, Vasko Atanasovski in Rudi Bučar so združili moči v čudovitem kvartetu Koncert Štirih.Zgodilo se je pred dobrim letom in pol. Po prireditvi v portoroškem Avditoriju so se v zaodrju znašli neprekosljiva pevka in avtorica Severa Gjurin, multiinstrumentalist, glasbeni producent in kantavtor Dejan Lapanja, pihalec in skladatelj Vasko Atanasovski ter vsestranski Rudi Bučar. "Severa si je izposodila mojo kitaro," pripoveduje Rudi. "Ko sem se čez čas vrnil, je še vedno igrala. Počasi smo se nakapljali in začelo se je dogajati." "Mene je najprej premamila zakuska, a ker tam nisem nikogar poznal, sem se hitro pobral nazaj v garderobo," nadaljuje Dejan. "Tam sem našel te ljudi, ki so veselo rajali in prepevali. Sprva mi ni bilo nič jasno. No, bili so moji ljudje in pridružil sem se." "Mislim, da sem igrala Rudijevo pesem Ti kakšnih dvajset minut," dodaja Severa. "Potem je Vasko potegnil saksofon in vzniknilo je vprašanje, katero gremo pa zdaj? Začeli smo izbirati pesmi drug drugega, kot bi se v trenutku stkale nekakšne avtorske vezi." Končalo se je nekaj ur kasneje... Naslednji korak je naredil Rudi: "Ni mi dalo miru... Kaj pa če bi res... Pisal sem Vasku, ali je njemu tudi kaj ostalo od sinoči, ali bi on tudi še kaj... Takoj je bil za. Poklicala sva Dejana in Severo, šli smo na kosilo in se dogovorili." Tako je nastal Koncert Štirih. V njem so združene pesmi iz repertoarja vseh, odigrane z dvema, včasih tremi kitarami, saksofonom ali flavto, odpete s krasnimi večglasji – in predvsem izvedene z neverjetnim občutkom. "Ni ostalo pri jam sessionu, veliko smo vadili, da smo pesmim dali dovršeno obliko," pripovedujejo. Ta oblika je precej drugačna od tiste, ki smo je vajeni. "Zasedba je precej unikatna in naše skladbe pridejo ven na nov način. Zvok je bogat in hkrati jasen. Verjetno se nihče ne bi spomnil, da lahko to naredimo, če se ne bi zgodilo spontano," pravi Vasko. "Muziki smo dali možnost, da se nekaj zgodi. Da nas ona nekam pripelje," dodaja Rudi. "Če ne pristopiš svobodno, nikamor zares ne prideš," meni Severa. "Zanimivo je, da tudi svoje skladbe v tej postavitvi dojemam čisto drugače. Vaje so lahkotne, igrive, prevevata jih tenkočutnost in nekakšna avtohtonost. To smo mi." Koncert Štirih so doslej na odru odigrali le dvakrat. Čast tretjega nastopa in medijske premiere je pripadla Izštekanim na Valu 202. Ki so velikanom na široko odprli vrata. Vam preostane le, da odprete ušesa. In srca. Seznam odigranih skladb: ŠaltinkaKadar sva samaSaj tudi sonce zaslepiEverything Is HistoryKakšni so takšniAli je še kaj prostora tam na juguTemni medSen znala jesVčasih vprašal bi te kajKaminCome To MeTiPastirče mladoGreva naprej Fotografije Alana Orliča TUKAJ. 

Februarja 1954 je bila v argentinski prestolnici Buenos Aires ustanovljena Slovenska kulturna akcija kot organizacija “zamejskih in zdomskih kulturnih delavcev, ki žele z ustvarjalnim delom pomagati pri ustvarjanju in širjenju kulturnih vrednot, posebej slovenskih”. Slovenska kulturna akcija je postala osrednja kulturna ustanova povojne politične emigracije in je pomembno prispevala k t. i. “slovenskemu čudežu v Argentini” – Slovenci so tam namreč ustanovili kulturna središča, založbe, časopise, osnovne in srednje šole, gledališča itd. V njej so sodelovali številni pomembni razumniki in ustvarjalci, med njimi Tine Debeljak, Zorko Simčič, Vinko Brumen, France Papež, Vladimir Kos in mnogi drugi. Takoj po ustanovitvi je začela izhajati kulturna revija Meddobje, ki sicer v večjih intervalih izhaja še danes. O preteklosti in sedanjosti Slovenske kulturne akcije se je konec leta 2019, kmalu potem ko je prevzel vodenje te organizacije, Staša Grahek pogovarjala s sedanjim predsednikom Damijanom Ahlinom.

Igralec Branko Šturbej je letošnji prejemnik Borštnikovega prstana, najvišjega priznanja, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec ali igralka. Takoj po končanem študiju na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani se je leta 1985 zaposlil v SNG Drama Ljubljana; tam je odigral prve vidne vloge in prejel prve nagrade. Že kmalu pa se je vrnil v rodni Maribor, kjer je ostal ves čas ravnateljevanja režiserja Tomaža Pandurja. Od leta 1990 je odigral vrsto izjemnih vlog v njegovih režijah pa tudi v uprizoritvah drugih režiserjev; zelo opazno je bilo njegovo sodelovanje z Januszem Kico, ki še kar traja. Od leta 1997 igralsko ustvarja v ljubljanski Drami in v drugih slovenskih gledališčih, pa tudi pri filmu in televiziji, že dvajset let pa na AGRFT poučuje dramsko igro.

Premirje v Gazi, kot kaže, ni nič bližje. Hamas je sicer sinoči pozitivno odgovoril na ameriški predlog za premirje, a zahteva nekaj sprememb. Izrael, ki uradno odgovora še ni podal, medtem vztraja, da je Hamas predlog zavrnil. V oddaji tudi: - Ali Madžarska ostaja del Natovega vzhodnega bloka? - Delodajalce skrbi pomanjkanje delavcev med dijaki in študenti. - V Murski Soboti začetek 30. kolesarske dirke po Sloveniji.

Meddržavno sodišče je pritrdilo pozivu Južne Afrike in odločilo, da mora Izrael takoj zaustaviti vojaško ofenzivo v Rafi na jugu Gaze. Kot je dejal predsednik omenjenega sodišča Nawaf Salam, sodišče ni prepričano, da so prizadevanja Izraela za evakuacijo prebivalcev Gaze zadostna. Izrael je ogorčen, iz Bruslja pa prihajajo opozorila, da bo morala Unija izbrati, ali bo na strani sodišč ali Izraela. Ostali poudarki oddaje: - Potrjeni vsi petletni sanacijski programi za odpravo posledic lanske avgustovske ujme; za prometno infrastrukturo je vlada predvidela 824 milijonov evrov. - Na Krasu, na katerem je pred dvema letoma divjal največji požar v zgodovini Slovenije, odprli prvo protipožarno cesto pri nas. - 19-o etapo Dirke po Italiji dobil domačin Vendrame; Tratnik osvojil sedmo mesto, Pogačar ostaja vodilni v skupnem seštevku.

Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.

Novinarka, ki ljubi radio in verjame v največjo moč slišane besede, na VALU202; leta 2016 prestopila na mesto odgovorne urednice Sveta kapitala, vodila ekipo cca 20 ljudi s slogom »humanega start up-a«. Zaradi grenke izkušnje izstopila iz novinarskih krogov. Danes se ukvarjam z relevantno, za future ključno vsebino, ki pa jo do javnosti prinašam na čist, transpareneten način. Skozi jasno informacijo, kdo je organizator oziroma naročnik. Danes sodeluje z Delom (poslovni dogodki in podcasti), in s številnimi blagovnimi znamkami, ki jih odlikuje odličnost.   Petra Kovič, po izobrazbi univ.dipl.komunikologinja, je 15 let službovala kot novinarka, voditeljica in dnevna urednica na Valu 202 Radia Slovenija; v času radijskega dela je opravila na tisoče intervjujev na najrazličnejše teme in obenem opravila Šolo govora RTV Slovenija, kjer so jo več let poučevali akademski igralci iz AGRFT in profesorji fonetike, retorike in fonologije ter profesionalni speakerji kot so denimo legendarne radijske napovedovalke Nataša Dolenc, pokojna Ajda Kalan in Maja Šumej. Opravila pa je tudi večletno izobraževanje iz fonetike in fonologije pri Suzani Kästner.   V zadnji sedmih letih se je javnosti predstavila kot odgovorna urednica poslovnega tiskanega in spletnega časnika Svet kapitala in tudi kot snovalka in voditeljica poslovnih konferenčnih dogodkov in okroglih miz.   Od začetkov karierne poti pa se vzporedno posveča tudi korporativnemu komuniciranju in snovanju poslovnih dogodkov in okroglih miz ter seveda moderiranju. Podpisuje se tudi kot urednica in avtorica priloge Marketing magazin, BivaMMo. Obvlada in pozna najsodobnejše trende v načinu podajanja vsebin v korporativnih kontekstih, v katerih se zasleduje cilj povezovanja malih sivih celic na asociativni ravni bralca z naročnikovimi blagovnimi znamki. Slog podajanja vsebine vselej prilagodi naročniku oziroma obravnavani tematiki. Njen slog sledi sproščeni strokovnosti.   Kot dolgoletna novinarka se navdušuje nad podcasti, ki so obenem lep odmik in čudovit približek klasične radijske oddaje. Ocenjuje, da je podcast oblika negovanja blagovne znamke in odnosa s strankami in javnostmi, ki pokaže na odlike kot so zazrtost v prihodnost, razumevanje trendov, poslovno uspešnost nujnost negovanja in nadgrajevanja BZ.   Najljubši citat: Vsak na koncu najde svoj sitz Najljubša knjiga: na nočni omarici ima vselej cca 6 do 7 knjig. ·      Ker nisem stoik po naravi, me je v turbolentnem času med leti 2019 in 2022 »rešila« uspešnica z naslovom Ovira je pot. Sicer zelo lahkotno branje, a z zame odličnim sporočilom/vodilom. ·      Na vsako pot pa s seboj vzamem uspešnico mojega dragega prijatelja dr. Kenana Crnkića »Pazi kojeg vuka hraniš«, kjer začne z mislijo »Ti češ umrijeti, počni da živiš«. ·      Sicer pa se vse bolj navdušujem se nad čudovitimi ljubezenskimi romani z zanimivim slogom, strukturo in zgodbo, takimi ki so do solz ganile samega krutega Hitlerja, recimo Pisma iz Rusije. ·      Strokovnih pa je cel kup…ki me učijo spanja, dihanja, hranjenja, bla bla bla… Imam svoje mnenje o tem, da nas drugi učijo tisto, kar smo že vedeli in nam to prodajajo kot suho zlato. ·      V tem hipu pa noro uživam ob branju knjige Obdobje Rolling Stonesov, ki jo je napisala težka frajerka Lesley-Ann Jones. Najljubša serija : Meni so ljubše nadaljevanke; med njimi še vedno izstopa Twin Peaks norega režiserja Davida Lyncha. Sploh muzika. Hobiji : sanjam o naskoku gigantskih valov v Nazare na Portugalskem z desko, a nimam pojma o tem športu. Rumena teniška žogica je najbolj antistresna žogica na svetu – torej, tenis. Downhill mountain biking, klasičen balet, jazz balet, hoja, supanje, tek na smučeh, jadranje, potovanja, prijateljska srečevanja, pikniki, filmski festivali, koncerti, kuhanje, igranje z otroki, branje, branje, branje, poslušanje muzike… Najljubša hrana : čokolešnik Najljubši podjetnik: prvega ne izdam, a si nesporno zasluži ta naziv, saj me je nesebično naučil marsikaj iz polja gospodarstva in to skozi prizmo naprednega, inovativnega, celo vizionarskega pogleda. Takoj ob njem, ki ostaja neimenovan, pa je prav gotovo g. Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB. Lahko se podpišem kot njegov »fan«. Izrazito karizmatičen tip (človeka) s poglobljenim uvidom, in neverjetno retorično prepričljivostjo. Najljubši app: Spotify Zaključni nauki: ·      Solze šparaj za čas, ko življenje zares zaboli. (neznan avtor) ·      Najprej recite »ja«, potem poglejte, ali je nekaj zares za vas ali ne. Paraliza analize je ubijalka razvoja, rasti. (dr. Kenan Crnkić)

Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Solznice Alenke Koželj, zbirka sedmih kratkih zgodb, katerih dolžina je predvsem odvisna od »veličine« oziroma »minornosti« dogodka, kot je v lucidni spremni besedi podčrtal Samo Krušič, so toplo priporočljivo branje – analitično in vsebinsko poglobljeno, tudi pojasnjevalno, kajti knjiga ni preprosta. Nenavaden, skoraj intrigantski je že naslov zbirke – Solznice. Takoj nam je jasno, da gre za solze, da gre za nekakšno »solzno dolino«, kjer pač žalosti ne manjka, naslov pa je kljub temu enigmatičen, saj samostalnik v vsakdanji rabi ni ravno pogost. No, dokler se ne dokopljemo do podatka, da se solznica reče steklenički, v katero so žalujoči tankali svoje solze v rimskih katakombah. Žalost »in vitro«, torej, žalost umerjena na cevasto posodo, na menzuro, ki razkrije količino bolečine. Tako nekako. V naslovu skoraj ni mogoče spregledati rahlega sarkazma, ki spremlja vsako od opisanih trpljenj in muk v knjigi. Sedem dogodljajev, na prvi pogled poljubno iztrganih iz koncepta običajnih in splošnih človekovih kalvarij, ima nekaj skupnih točk. Ena teh so nedvomno »solznice«, stekleničke peklenskih muk, ki premostijo časovne, krajevne in vsebinske razgibanosti zgodb. Gre namreč za pripovedi v razponu od zgodnjega srednjega veka do današnjih dni, geografsko pa od nedoločljivosti, prek Poljske do Slovenije. Zgodbe so razmetane po svetu, kar se zdi na prvi pogled kot nekakšna nekonsistentnost, mogoče pisateljičina nuja, da pač v knjigo poveže cel fagot svojih fantazij, toda med branjem pridemo do zaključka, da imajo teksti arhetipsko podstat; se torej vežejo na brezčasnost in brezprostornost in črpajo izključno iz človečnosti, bolje človekovnosti. Gre torej za nekaj izsekov vsesplošnih tragedij, ki nam tlakujejo pot do – če smo zvesti knjigi – pekla in ne nebes, in sta tako čas ter prostor popolnoma irelevantni kategoriji. Kot nebesa in pekel za mrtve. Knjiga so vice, v katerih prosperiramo mi, ki smo (še) živi, naš pandemonij biti, srh dihanja in bolečina srčnega utripa. Trpljenje, obup, žalost osebna in obča, vse tisto, kar bi po katoliškem verovanju lahko umestili v predal »krivde po izvirnem grehu«, se tu nekako razredči na jaz in njegovo osebno noto. Človek je v načelu vedno sam, bog je le bergla, privid; v resnici sta v vsaki duši praznina in smrt edini realiteti. Bog, ki je načeloma brez spola (njegovo moško podobo so ustvarili predvsem paternalistični in samooklicani nosilci vere patriarhalne provenience, ki so pač vero uglasili po svoji podobi), je v tej konstelaciji skorajda brez funkcije. Njegove trpeče duše v tragičnem okolju se rešujejo po svoje, ne iščejo rešitev ali odgovorov zunaj sebe, nič takega, vedno so akterji po sebi, in celo nuna Julijana iz pripovedi Slovo se na koncu, svoji globoki pobožnosti navkljub, znajde sama samcata, spet na začetku, ko ugotovi, da je izgubila menstruacijo in s tem naraven stik s svetom, človeštvom, naravo in – Bogom. Vsakršne simbolike je tu v izobilju, tudi pestra paleta možnih razlag, skupno pa se vendarle zdi, da je človekova usoda v vitrini življenja tragična, polna slane vode v solznicah in predvsem vezana na lastno tragedijo; začne in konča se pri interakciji osebka s samim seboj, četudi na videz zunanji svet marsikaj od tega sam povzroča in provocira. Tako kar nekaj junakinj v zgodbah beži pred realnostjo v alkohol ali v druge oblike samokaznovanja. Na neki točki mati zapusti svojega otroka, ker vidi v njem "hudiča svoje tašče", če smo primitivno pojasnjevalni, ampak tako je, realnost ni svetniška, realnost je ena sama hudičevka, ki človeka ves čas speljuje na »kriva pota«. V življenjskem cirkusu je maščevalna žaga, cirkular za kosanje teles, nadvse priročen način, da se zgodbe končajo bodisi s posegom v življenje drugega bodisi s posegom vase, ki je v tem primeru sam-svoj-drugi. Trpljenje se začne in konča s trpljenjem. Alenka Koželj je imeniten nov glas slovenskega pripovedništva. Če pri zgodbah še vedno najdevamo značilen okvir tragičnega »šentflorjana«, vsebinsko sicer razpotegnjenega na univerzalnost, je treba poudariti, da avtorica v jezikovnem smislu in v naraciji visoko kotira, prebija običajnost in znane teme zna izpisati s sočnim, duhovito inteligentnim jezikom, ki sam po sebi vleče k branju v enem kosu.

Sodobna družba je prenormirana z zakoni, podzakonski akti in odloki; utapljamo se v nepreglednem morju predpisov. Takoj, ko gre v politiki, sodstvu in poslovnem svetu kaj narobe, nadrejeni uvedejo nove kontrolne mehanizme. Vsak eksces družbo opozori, da stvari niso bile dovolj natančno opredeljene, kar privede do zahteve po okrepitvi nadzora. Praksa vedno znova pokaže, da inšpekcijske službe na pol spijo, svoje delo pa opravljajo selektivno in površno, korupcija pa se navkljub vsem ukrepom samo še razrašča. Zakaj množenje zakonov ne prinaša sadov? Ker nihče nikomur ne zaupa. Celo pari, ki naj bi se poročali iz ljubezni, zaradi medsebojnega nezaupanja sklepajo predporočne pogodbe. Družbenega veziva ni več, smo samo še posamezniki, ki bijemo boj vsakega z vsakim. Ni čudno, da se v zrelih letih mnogi umaknejo v popolno zasebnost, kjer jim namesto sozakoncev delajo družbo kužki in mucki. Ta uvod v duhovno misel za veliki četrtek sem naredil zato, da bi pokazal na popolnoma drugačen model odnosov, ki ga je pri zadnji večerji demonstriral Jezus. Njemu in apostolom je bilo tisto noč nedvoumno jasno, da se bliža ura, ko bodo Jezusa prijeli, ga sodili in usmrtili. Juda Iškarjot, eden od udeležencem omizja zadnje večerje, je izdajo že konkretiziral, nadaljevanje Jezusovega prijetja je bilo samo še tehnično vprašanje. Jezus je imel za druženje z apostoli na voljo komaj še nekaj ur. Pričakovali bi, da jim bo dal vsaj osnovna navodila, kako naj po njegovi usmrtitvi nadaljujejo njegovo delo. Toda v roke jim ni dal nobenega besedila svojih naukov, da bi se lahko pozneje, ko ga ne bo več med njimi, sklicevali nanj. Ni spregovoril niti o najosnovnejših obrisih institucije, bodoče Cerkve, ki naj bi povezovala njegove učence in vse, ki se jim bodo pridruževali v naslednjih desetletjih in stoletjih. Z vidika modernističnega razmišljanja bi se vprašali, ali se je Jezus v urah, ko se je poslavljal, sploh zavedal, kaj dela. Še kako dobro. Jezus je bolj kot kdor koli drug vedel, da je vse odvisno od ene bistvene stvari. O tem bistvenem je sv. Janez zapisal: Ker je Jezus vzljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca. Vsakemu posebej je umil noge in nato rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Ljubite se med seboj. V zavesti, da bodo učenci zaradi človeške slabosti to naročilo težko izpolnili, jim je obljubil dar Svetega Duha, ki jim bo dal moč za življenje v ljubezni, obenem pa jih bo učil in spomnil vsega, kar so nekoč skupaj doživeli in spoznali. Kajti samo tam, kjer ljubezen poraja zaupanje, ljudje predpise ponotranjijo in upoštevajo.

Varnostni svet Združenih narodov je po skoraj šestih mesecih vojne v Gazi sprejel resolucijo s pozivom k takojšnji prekinitvi ognja do konca muslimanskega svetega meseca. Za dokument je glasovalo 14 članic od 15-ih, Združene države Amerike so se vzdržale. Sprejetje resolucije je uspeh, pomemben tudi za slovensko diplomacijo, ki ji je uspelo okrepiti glas nestanih članic varnostnega sveta. V oddaji tudi: - Vojni v Gazi bosta namenila pozornost tudi nemški kancler Olaf Scholz in predsednik vlade Robert Golob na Brdu pri Kranju, stališča obeh držav o prekinitvi ognja različna. - Aprila bo operativen sklad za obnovo po avgustovski ujmi; letos pričakujejo 240 milijonov evrov prilivov. - Slovenski nogometaši drevi v Stožicah na drugi pripravljalni tekmi za letošnje evropsko prvenstvo gostijo Portugalsko.

Varnostni svet Združenih narodov je sprejel resolucijo, ki zahteva takojšnjo prekinitev ognja v Gazi in izpustitev vseh talcev. Resolucijo je podprlo 14 držav članic, vzdržale so se le Združene države. Kot je pojasnila ameriška veleposlanica Linda Thomas Greenfield, so bile pri oblikovanju resolucije prezrte nekatere ključne zahteve Združenih držav, a dodala, da kljub temu priznava diplomatska prizadevanja za končanje krize. Sprejetje resolucije, ki jo je Slovenija pripravila skupaj z devetimi nestalnimi članicami, je pozdravila tudi zunanja ministrica Tanja Fajon. Drugi poudarki oddaje: - Na URI Soča pregledali zadnjega pacienta, ki je zaradi stavke Fidesa ostal brez vozniškega dovoljenja - Premier Golob: načrtovana azilna domova le začasna rešitev - Število prosilcev za azil v Avstriji vnovič manjše, več ljudi je moralo zapustiti državo

Odmeva propad še enega poskusa mednarodne diplomacije, da bi orožje v Gazi vsaj začasno utihnilo. Tako je v Varnostnem svetu zaradi ameriškega veta pogorel alžirski predlog resolucije za takojšnje premierje v palestinski enklavi, ki ga je močno podpirala tudi Slovenija. Druge teme: - Nemška politika za zdaj neodločna v boju z recesijo - Poslanci o priporočilih SDS-a vladi glede korupcije - Ravnatelji: kje v nacionalnem programu sta šport in gibanje?

Dogajanje v odnosih vlade in javnega sektorja bo po prazničnem zatišju znova zelo pestro. Strani bosta v kratkem po pričakovanjih uradno podpisali dogovor o delni uskladitvi plač z inflacijo. Zdravniki in sodni funkcionarji se medtem pripravljajo na protestno prekinitev dela. Še nekaj drugih poudarkov oddaje: - Izvajanje zakona o dolgotrajni oskrbi se začenja s prvo pravico, to je do oskrbovalca družinskega člana - Pred dvorano varnostnega sveta Združenih narodov obesili tudi slovensko zastavo - Leto 2024 bodo zaznamovale tudi volitve v Evropski parlament in ameriške predsedniške

Na začetku nekaj splošnih ugotovitev, kajti teme, vredne naše pozornosti, si na tem razpadajočem planetu kljuko podajajo hitreje, kot jih uspe naš analitični stroj procesirati. Torej na začetku; v tem trenutku našega javnega življenja se razumnemu zdi, da se je znašel v vzporednem vesolju, kjer vladajo otroci. Ali vsaj bitja z otroškim razumevanjem stvarnosti, kar je, če izvzamemo vedno bolj uničujoče vojne, sicer odlično. Kajti nekatera dejanja posameznikov na odgovornih položajih, ki bi naj bili odrasli, je težko razumeti; čim pa jih pogledaš z očmi nedolžnega otroka, postanejo logična. Recimo iskanje ključev od pisarn v našem zavodu, potovanja ministrske ekipe v shoping ali pa zabadanje in iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Danes o tem zadnjem …Trg, ki je videl prelomne trenutke slovenske zgodovine, se mora – zagotovo s stisnjenimi pločniki – ponižati, da proteste za svetost življenja in protiproteste za pravico žensk do splava vpiše v register prelomnih dogodkov slovenske nacionalne biti. A protesti na Kongresnem trgu so bili in so kot taki, če sledimo zgodovinski izkušnji trga, pretresli našo družbo do obisti. Vsi so se oglasili in okoli splava se je naša družba ponovno razčesnila, kot bi jo Krjavelj. Kar pa ni nič čudnega, kajti večina civiliziranega sveta stoji z drugo polovico civiliziranega sveta na različnih bregovih, ko pride na dnevni red vprašanje splava. Tako se je zgodilo tudi pri nas, čeprav se površnemu opazovalcu dozdeva, da naše tako demonstracije kot protidemonstracije niso tako resne, tako strastne, celo nasilne, sploh pa ne tako nujne, kot so kje drugod po svetu. Človek se nikakor ne more znebiti vtisa, da tako slovenski zagovorniki svetosti življenja kot zagovorniki svobodne izbire žensk samo kopirajo tuje vzorce in so pri stvari le tako dolgo, dokler traja protest. Takoj zatem pa se umaknejo v udobno postlana dvosobna stanovanja slovenskega malomeščanskega desničarstva ali slovenskega malomeščanskega levičarstva. Je pa res, da mora človek zbrati kar nekaj poguma, preden se odloči napisati karkoli, kar ima v povedi besedico splav. Intelektualni potencial, ki sodeluje v tej debati, je namreč primerljiv samo še z razpravo, ki jo vodimo o partizanih in belogardistih. Vsi ti doktorati in ugledne javne  funkcije, zapletene v samo ta zadnji incident z zastavicami, bi prestrašili trdnejše može od tistih, ki sodelujemo v tej skromni redakciji. A ker smo zagovorniki zdrave pameti, katere pomanjkanje je prvi pogoj vsakega splava, se bomo podali na trnovo pot zabadanja in puljenja zastavic. Na začetku naj pojasnimo, da govorimo o nosečnosti – njeni dozdevni svetosti in njeni morebitni prekinitvi – izven primerov, ki so kakorkoli medicinsko ali pa moralno upravičeni. V primerih ko je prekinitev nosečnosti medicinska ali pa etična nuja, je nihče pri zdravi pameti ne zanika. Ampak kaj, ko je večina tako nosečnosti kot njenih prekinitev, posledica vseprisotne človeške spolnosti in njenih radosti. In človeku, ki je liberalno svobodomiseln ali religiozno konservativen, ni jasna ena sama stvar … Zakaj hudiča par, ki noče izkusiti starševstva, med spolnostjo ne uporablja kondoma? Protestniki in protiprotestniki preteklih dni so znali na izust našteti znanstvene oziroma dogmatske argumente "pro et contra". Moralno in kulturno so briljirali s stališči za in proti prekinitvi nosečnost – a istočasno ne znajo uporabljati kondoma! Kompletni znanstveni inštituti se ukvarjajo s pravico ženske do splava in s pravico ploda, da postane človek … Filozofske knjige so napisane o trenutku začetka življenja – a kljub temu si ne znajo natakniti kondoma. Svetovni feminizem zna moškega trdo postaviti na mesto, ki mu gre, in od njega zahtevati spoštovanje do ženskega spola – a od tega istega moškega ne zmore zahtevati, da si naj natakne kondom? Katoliška cerkev, ki se modernizira do te mere, da na sinodo in v cerkvene organe vabi tudi ženske in razmišlja o ženskih redovnicah – ne zmore dovoliti vernikom, da naj svoje zdravje varujejo in družino načrtujejo s kondomom. Zadeva je namreč ta, da bi se ena najbolj razgretih, dramatičnih in tudi tragičnih razprav sodobne – svetovnonazorsko v glavnem dualne civilizacije – nehala z enim samim preprostim ukrepom, ki ga v gradbeništvu, posebej v urejanju vodotokov, imenujejo zajezitveni objekt ali zadrževalnik ...  Ampak namesto da bi vzpodbujali, izobraževali in omogočali preprost mehanski ukrep, ki zahteva dvajset sekund koncentracije in ročno spretnost na ravni odpiranja konzerv, raje promoviramo, izobražujemo in se prepiramo o temah, ki jih je bilo, vključno s stvarnikom vesoljstva, sposobnih dojeti le pet ali šest največjih mislecev zadnjih treh tisočletij. Obstaja pa še druga možnost: da naš izobraževalni sistem, obremenjen z integrali, polpreteklo zgodovino, športno vzgojo in posebnostmi slovenske skladnje, nima časa mladih podučiti o natikanju kondoma. Prav tako se je v digitaliziranem svetu izgubilo prenašanje te spretnosti od mladostnika do mladostnika, zaradi nove spodobnosti pa tudi prenašanje vedenja od starša na otroka. Zato danes izpolnjujemo sveto nalogo javnega občila in v slogu novih podcastarskih usmeritev radijskega medija podajamo izrecno navodilo, ki bo v prihodnje preprečilo divjaško vtikanje in še bolj nesprejemljivo iztikanje zastavic na Kongresnem trgu. Odmev Natikanje kondoma: Kondom vedno natakni le na nabrekel spolni ud. Iz vrhnjega dela kondoma najprej iztisni zrak in ga nato odvij vse do korena penisa. Po spolnem odnosu: Kondom je treba odstraniti, dokler je spolni ud še nabrekel, sicer lahko zdrsne z uda. Pri izvlečenju spolnega uda drži kondom pri korenu penisa in pazi, da ob tem ne izteče semenska tekočina. Kondom vrzi v smeti (nikoli v stranišče) in ga nikoli ne uporabi večkrat.  

Danes pa šalo na stran. Humor in satira sta zelo neprimerna za temo, ki se je bomo lotili v tokratni oddaji. Slovenija se bo pridružila skupnemu naročanju streliva za Ukrajino. Kmalu. Tako nas je pomiril obrambni minister Šarec ker, škandalozno, Slovenije še ni bilo na seznamu sedemnajstih držav članic EU, ki bodo v naslednjih dvanajstih mesecih Ukrajini dobavile milijon topniških izdelkov. Torej smo lahko pomirjeni, saj bodo tudi naše zaveze o pomoči napadeni državi ostale izpolnjene. Najprej in na začetku. Politiki so vojni hujskači. Takoj, ko se pojavi možnost, se spremenijo v vojne hujskače. To je v njihovem bistvu, v njihovi DNK. Nič ne pomagajo temni mercedesi, protokol, obleke na obroke, evropski parket in uradne ter prijateljske večerje. So navadni, zavržni in podli vojni hujskači. Voditelji evropske povezave, nastale kot miroljuben odgovor na stoletje evropskih vojn, so vojni hujskači. Ameriški politiki pa svojega vojnega hujskaštva tako ali tako ne skrivajo, oziroma so nanj ponosni … Tudi slovenski politiki so vojni hujskači. Naš obrambni minister je vojni hujskač, naša zunanja ministrica je vojna hujskačka, naš predsednik vlade in vodja opozicije sta vojna hujskača. Ter tako po s krvjo namazani politični vertikali navzdol. In se vprašamo, čemu takšna obtožba? Vsak evropski politik, z njimi tudi slovenski, se je intimno in javno takoj ob napadu Rusov na Ukrajino nemudoma obrnil k vojni. Nihče se ni obrnil k miru. Komaj so čakali. Seveda je mir deklarativna mantra, ki pa je povsem brez teže. Če damo na tehnico prazna zavzemanja za mir in aktivne napore za vojno, vidimo, da mir nima nobene možnosti. Ni ga vidnega politika, ki bi deklarativno zavračal vojno in se z vsemi svojimi močmi, z vsem vplivom in energijo brezkompromisno zavzemal za mir. Za mir za vsako ceno. Politiki so ponotranjili neizpodbitno dejstvo, da so Rusi agresorji, kar je dovolj za izključitev vseh mirovnih naporov. Povedano drugače in zelo na kratko: namesto, da bi v Kijev in Moskvo pošiljali mirovne misije eno za drugo, mirovne predloge enega za drugim, pošiljamo topovske izstrelke. Ker truditi se za mir, je v političnem kontekstu tisočkrat težje, kot podpirati vojno. Seveda vojnim hujskačem ne bi uspelo, če ne bi imeli na svoji strani nas, ki smo mediji. Retorika, tudi v Slovenskih medijih je postala podobna gostilniški debati, ki se razvije med rahlo opitimi soborci, ki so služili vojsko v rajnki JNA. Mediji so polni prodaje orožja, strateških ocen, bombardiranj, prodorov, obkolitev, vojnih zločinov in težkih obtožb; predvsem pa manipulacij, polresnic in zavajanj javnega mnenja. Da je ena država očiten agresor in druga država očitna žrtev, ne opravičuje absurdne militarizacije, ne samo celotne družbe, temveč tudi naših misli in vedenjskih vzorcev prihodnjih generacij. Naj na tem mestu prosto povzamemo dobrega vojaka Švejka, ki je v enem samem stavku opisal blaznost, ki ji nasedajo evropski in z njimi poslušno tudi slovenski vojni hujskači. Ko so ga porinili v strelski rov v prvi svetovni vojni, je v grozi zakričal na svoje soborce: "Za božjo voljo, ne streljajte! Na drugi strani so ljudje!" Lahko si domišljamo, da je pravica na naši strani, da smo na pravi strani zgodovine, da nam evropski verski pluralizem daje prav, vsakemu posebej njegov lastni bog, a dejstva, da nas politiki delajo za soudeležence v tem spopadu, ne bomo izbrisali. Kakorkoli se delamo indiferentne, ali pač prizadete, kakorkoli opravičujemo, ali se zgražamo nad ukrajinsko vojno; s "skupnim naročanjem streliva", ki se mu bomo v kratkem pridružili, imamo tudi mi kri na rokah. Vsak od nas. Ali to želi ali ne. Slovenski vojni hujskači so nas v to brozgo krvi in najnižjih strasti potisnili, ne da bi nas vprašali. Na referendumih nas vprašujejo največje obscenosti, med drugim o tem, kdo naj ima najlepšo pisarno v naši medijski hiši, ne vprašajo pa nas, ali si želimo biti soudeleženi v pokončanju drugih človeških bitij. Realnost je postala video igrica, še preden smo lahko to dojeli. Slovenski topovski izstrelki verjetno ne bodo prevesili tehtnice na bojišču. Od milijona jih bo naših nekaj tisoč, ki bodo na dober dan pobili tam nekje do deset tisoč vojakov; kar pa bo za našo zmago premalo. Zato smo pa imeli čudovito priložnost, da se nakupu ne pridružimo in se kot država s težko in temno zgodovino vojne začnemo jasno, glasno in odločno zavzemati za mir. S tem bi si v delu še vedno civilizirane svetovne javnosti pridobili ugled, ki bi nas končno uvrstil na svetovni zemljevid kot dosledno in relevantno skupnost državljanov. A žal so slovenske politične elite – tako pozicija kot opozicija, tako institucije kot parlament, tako predsednica republike kot moralne avtoritete te države – to priložnost zamudili. Zdaj pa se razmišljujoči le še sprašuje: "Ali zaradi pomanjkanja inteligence, ali zaradi pomanjkanja sočutja?"  

Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič. Takoj po končani srednji šoli je pridobila štipendijo za študente-športnike na Arizona State University, kjer šolnine po njenih besedah dosegajo tudi 50.000 dolarjev na letnik. Lani je fakulteto (in ekipo univerze, ki jo zastopa na igrišču) zamenjala za študij na manjši univerzi v Albanyju v zvezni državi New York, kjer se zdaj ob zavedanju, da nogometa le ne bo mogla igrati vse življenje, posveča predvsem študiju psihologije. Prejšnjo univerzo sem zapustila, ker nisem dobila dovolj minut na igrišču. To se mi ni zdelo prav, če sem že prišla od tako daleč in vem, da sem sposobna. Iskala pa sem manjšo univerzo tudi zato, ker velike univerze nimajo tako osebnega pristopa in se tam počutiš samo kot številka, ne pa tudi kot človek. Pia Božič V intervjuju pripoveduje o lovljenju ravnotežja med študijskimi in športnimi obveznostmi, pomanjkanju prostega časa ter pritiskih, s katerimi se soočajo študenti-športniki ... pa tudi o redkih, a zato toliko bolje oziroma toliko bolj intenzivno izkoriščenih priložnostih za počitek. Med sezono, torej v jeseni, je prostega časa zelo malo. Takrat nimaš časa niti skočiti v trgovino. Morda kakšen vikend ali kakšen dan, ampak ga res ni veliko. Sicer pa spomladi ponavadi ni veliko treningov. Moraš najti nekaj časa zase, pa četudi je vmes le 20 minut, je pač 20 minut. Pia Božič

Zdravo. Srečno in zdravo novo leto 2023.

Evropska celina se je vse bolj in vse hitreje segreva, so pred prihajajočo podnebno konferenco v Kairu sporočili Združeni narodi. Stroka od svetovnih voditeljev zahteva veliko bolj stroge ukrepe kot na konferenci pred sedmimi leti, saj se razmere zaostrujejo. Najbolj očitno se to odraža na ledenikih. Druge teme: - Začenja se berlinski proces: bo Beograd upošteval svarila Bruslja, naj se odreče tesnemu sodelovanju z Moskvo? - Ameriški predsednik Biden opozarja, da so spletke nekdanjega predsednika in teorije zarote Združene države privedle do kritične točke - Bo domače evropsko rokometno prvenstvo za ženske plus tudi za gospodarstvo?

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o eni največjih držav sveta, Indiji. Izmed spodnjih trditev poiščite tisto, ki ne drži. 1. 25 tisoč mesojedih želv v Gangesu je bil projekt vlade, s katerim so hoteli reko očistiti trupel. Projekt je stal 2 milijona dolarjev, projekt odstranitve teh želv, ki so postale nevarne za ljudi, pa 32 milijonov. Trditev je izmišljena 2. V 50. letih prejšnjega stoletja so v Mumbaju imeli s podganami take težave, da so se oblasti odločile, da lahko prebivalci svoje davke odplačajo s prinesenimi mrtvimi podganami. Mrtve podgane so tako postale plačilno sredstvo. Trditev je resnična 3. Indijski maharadža Jai Singh je obiskal razstavo Rolls-Royca v Londonu. Eden od prodajalcem je omenil, da so tako dragi, da si ga Indijec ne more privoščiti. Takoj jih je naročil 10, jih odpeljal v Indijo in jih dal v uporabo za prevoz smeti. Trditev je resnična 4. Robert Fortune je bil britanski kolonialni botanik, ki so ga iz Indije leta 1848 poslali na Kitajsko ukrasti sadike čaja. Že za časa njegovega življenja je Indija po pridelavi čaja prehitela Kitajsko. Trditev je resnična 5. Asola-Fathpur Beri je vas v Indiji, iz katere prihajajo praktično vsi varnostniki v New Delhiju. Čisto vse fante od (praktično) rojstva dve uri na dan trenirajo za ta poklic. Trditev je resnična

Visoke temperature imajo lahko številne neprijetne posledice za zdravje, predvsem določene skupine prebivalstva so izpostavljene nevarnostim, kot je denimo vročinska kap, ki je nujno stanje, ko je treba ukrepati takoj. Prva pomoč, temeljni postopki oživljanja otrok in odraslih ter uporaba defibrilatorja bodo teme ponedeljkovega Svetovalnega servisa. Na vprašanja bo odgovarjal Primož Velikonja iz Zdravstvenega doma Kočevje.

Plačala je vstopnico za ogled jame. Izkušnjo pa je zmotil prediren jok dojenčka. Takoj, ko je prišla domov, je odšla na spletni forum in spočela koalicijo za prepoved dojenčkov. Mihi brska po poljanah slovenske spletne inteligence in prebira modrosti anonimnežev.

Več delov države so sinoči zajela neurja s točo in močnim vetrom. Med najbolj prizadetimi je Celjsko. O uničenih poljščinah, poplavljenih objektih in odkritih strehah poročajo tudi iz Koroške, Dolenjske, Zasavja in Kamnika. Nekateri drugi poudarki oddaje: - Nova vlada se je že lotila priprav na pogajanja s sindikati javnega sektorja, saj je imenovala pogajalsko skupino. Pogajanja naj bi se začela ta mesec. Takoj bo na vrsti tudi blaženje energetske draginje, predloge naj bi preučili prihodnji teden. - V Mariboru bodo zvečer slovesno odprli gledališki festival Borštnikovo srečanje, ki prinaša 16 tekmovalnih predstav. - Slovenski nogometaši so v uvodni tekmi skupine B lige narodov v Stožicah izgubili proti Švedski z 0:2. V nedeljo jih v Beogradu čakajo Srbi.

Planica je v nedeljo zaprla svoja vrata in že na poti domov je utvara vseslovenske enotnosti in prijateljstva vedno bolj bledela in se je končala že po prvih minutah v večernih dnevnikih in poročilih. Vrstniki skakalcev, rojeni le nekaj sto kilometrov vzhodnje, se žal ne morejo meriti v dolžini poletov ali številu doseženih golov, ampak merijo na druge vrstnike, rojene še nekaj kilometrov vzhodnje, prek merkov kalašnikov. Dejstvo, da bodo aprila volitve tako na Madžarskem kot pri nas, pa žal še daleč ni edina vzporednica med državama.

V 125. epizodo se tretjič vrača Miha Rekar. Tokrat sva govorila o trenutnem razpoloženju, volitvah, odločanju, izzivih, pa enem kupu tem, ki so se nabrale skozi ta sponatani pogovor. Vmes sva jedla čufte. Resnična zgodba. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Miho omenila v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/epizoda125/ Vabim te, da se prijaviš na e-novičnik. S prijavo boš dobila popust za nakup e-vsebin v spletni trgovini in dodatne vsebine, ki jih pripravljam le za naročnice novičk. Takoj ob prijavi boš v svoj nabiralnik prejela popust in moje počasne jutranje rutine, s katerimi poskrbim, da v vsak dan vstopim na najboljši način. Naročiš se lahko prek https://ninagaspari.com/newsletter/ V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/shop/ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari

Ajda Rotar Urankar, ki je že drugič gostja v podkastu “A res, tega ne veš?”, se je pripravila na del v katerem ona ve! Takoj, ko je bila na vrsti je kot iz topa ustrelila: “Kdo ali kaj je Feroviarilor?”, Aleš ins Sašo sta se lahko le nemočno spogledala, kljub temu da snemamo na daljavo […]