Podcasts about ljubljanice

V ponedeljek, 2. junija se začenja že 10. teden Kemijskega inštituta, druge največje slovenske javne raziskovalne ustanove, ki se bliža 80-letnici ustanovitve. Po predstavitvi panojske razstave s prikazi raziskav in raziskovalnih prebojev inštituta na nabrežju Ljubljanice v Trnovem v drugi polovici maja smo se o strukturni biologiji pogovarjali z raziskovalcem dr. Maticem Kisovcem. Deluje v inštitutskem Odseku za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo, enem od osmih raziskovalnih odsekov. Njegove temeljne raziskovalne metode že vrsto let vsebuje strukturna biologija, disciplina, ki se je v zadnjih desetletjih z razvojem tehnologij vedno boljšega vpogleda v živo snov povzpela v eno malodane paradnih področij sodobne znanosti. Tako na področjih biotehnologij v industriji kot tudi na širokem področju zdravja. Nenazadnje je bilo cepivo proti virusu SARS-CoV-2 razvito prav s pomočjo metodologij strukturne biologije. Matic Kisovec je med drugim tudi skrbnik inštitutskega krioelektronskega mikroskopa. FOTO: Matic Kisovec na stopnicah radijske avle VIR: Goran Tenze, Program Ars

Moška vokalna skupina Sotočje, ki je nastala leta 1995 z uresničitvijo želje mladih pevcev, da bi prepevali predvsem fantovske pesmi, vabi na koncert ob obletnici ustanovitve. Ime “Sotočje” simbolizira sozvočje štirih moških glasov, ki vadijo v vasici Podgrad, ta pa leži ob sotočju štirih rek: Ljubljanice, Save, Kamniške Bistrice in Besnice.

Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025

Konec leta je pravi čas za razglasitev najrazličnejših dogodkov, oseb, besed in ostalih elementov, ki so nas zabavali v letu 2024. In prav na silvestrski večer ima naša skromna oddaja čast, da zaključi projekt, ki je tekel vse leto. Gre za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli." V času, ko so nam vsi dogodki, osebe in dejanja na očeh, pozabljamo na dogodke, trenutke in osebe, ki so nevidni. In so nerodni, se pravi takšni, ki nas spravljajo v zadrego. Oziroma bi nas spravljali v zadrego če bi jih videli, ker pa smo o njih samo slišali in si njihov potek samo predstavljamo v domišljiji, je zadrega nekaj manjša. Akcija je potekala vse leto. Najprej smo v uredništvu, ki je oblikovalo strokovno komisijo enega, izbirali nerodne dogodke, ki jih nismo videli posameznega meseca, nato pa še končnega zmagovalca, ki ga bomo slavnostno razglasili v nocojšnji oddaji. Konkurenca je bila res velika, nerodni dogodki, ki jih nismo videli, je bilo recimo ljubkovanje nutrij na bregu Ljubljanice najvišjih predstavnikov države, pa izbiranje kandidata za evropske volitve gibanja Svoboda, pa vzdušje na avtobusu, ki pelje protestnike pred celjsko sodišče in podobno. A zmagovalec je lahko le eden, zato smo v uredništvu kot nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, izbrali zaposlene centra za zaščito in varovanje v savni.Pojasnimo svojo izbiro. Ko so v medijih uničili policiste, zaposlene na »centru za zaščito in varovanje«, so jim očitali graditev savne in nakup razkošnih oblek. Resnici na ljubo, je bilo tudi pomerjanje Armanija diplomantov tacenske ustanove eden izmed kandidatov za nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli, a ker ne moreta biti dva z istega področja, smo se odločili za savno.Torej: Policisti, ki se savnajo, preden gredo varovat pomembne politike, državnike, visoke uradnike ali pač zaščitene priče, so odnesli laskavi naslov za "Neroden dogodek leta, ki ga nismo videli 2024". Najprej k neupravičenim kritikam. Mediji, ki so uslužbencem centra za zaščito in varovanje očitali savno in savnanje, vedo zelo malo o zaščiti in varovanju. Po raziskavah s področja varnostnih ved, pa tudi iz dolgoletne policijske in varnostne prakse, savnanje v službenem času občutno izboljša varovanje in s tem varnost varovane osebe. Še več; v službah za varovanje po svetu gredo še korak dlje. Kot je znano, je ena najbolj naprednih takšnih služb ameriški Secret service, ki skrbi za varovanje ameriškega predsednika in drugih visokih predstavnikov vodilne svetovne demokracije. V njihovem štabu ne le da imajo savno … Kje pa! Agentom je na voljo celoten wellness s turško in finsko savno, z jacuzzijem, Kneippovo kopeljo, kot so razkrili nedavni podatki žvižgačev, pa ameriški agentje vsak teden, nujno pa pred predsedniško potjo v tujino, opravijo celotno manikuro in pedikuro, nekateri agenti pa tudi depilacijo bikinija. Savna je logično zelo priljubljena med organi varovanja na severu Evrope, ruski varnostniki pa se krepčajo tako, da se najprej savnajo, potem bičajo z brezovimi vejami, na koncu pa skačejo v luknje, urezane v led, najraje na reki Volgi. Wellness in varovanje politikov tako že dolgo hodita z rokov roki in mediji, ki so se obregnili ob to dejstvo, so le še enkrat več pokazali, da ali ne sledijo, ali pa ne poznajo sodobnih trendov v varnostni panogi. Ampak nagrada za "nerodni dogodek leta, ki ga nismo videli" ne gre uslužbencem centra za varovanje in zaščito samo zaradi dejstva, da goli sedijo v finski savni in se pomenkujejo o izzivih delovnega dne. Ravno nasprotno. Nagrado smo namenili tej ustanovi zaradi žalostnega dejstva, da so savno zaprli. Da, prav ste slišali. Temeljni element wellnesa, ki povsod po svetu zagotavlja varnost najvidnejših politikov, so v našem centru zaprli. Ker gre za dogodek, ki ga nismo videli, seveda ne vemo, čemu so savno zaprli in javnost lahko le ugiba. Nekaj zlobnih jezikov natolcuje, da so se prišle savnat tudi uslužbenke, kar je povzročilo kar nekaj trdih besed in dvignjenih prstov med moškimi uslužbenci, drugo, spet natolcevanje, pa je, da so uslužbenci v službeno savno vodili nepooblaščene osebe, pač po analogiji, da so tudi službene avtomobile uporabljali za zasebne vožnje. Težko bi v naši redakciji podelili nagrado, če ne bi prišli stvari do dna in tako kot prvi javnosti sporočamo, čemu je bila savna v "centru za zaščito in varovanje" zaprta, s tem pa občutno poslabšana varnost varovanih oseb. Tako je bila v nevarnost spravljena državna tožilka, prekupčevalec mamil in bog ve, da se tudi predsednik vlade in predsednica države nista počutila pretirano varno v svoji koži.Torej, spor se je začel, ko so po dolgih letih uporabe evkaliptusovega vonja, ki je kot eterično olje v službenih savnah predpisan v zakonu o policiji, začeli neznani elementi uporabljati vonj sivke. Nekaj časa so uslužbenci poskusili storilca odkriti, ko jim to ni uspelo, so se začela obtoževanja in nagajanja, ki so šla vse do notranjega ministra. Ta je imel na mizi interpelacijo in zato izbiri eteričnega olja za službeno savno ni posvetil dovolj premisleka in je neodgovorno odpisal, da naj vsak uslužbenec uporablja eterično olje, ki mu paše, kar je pripeljalo do kaosa, razpada sistema, skorajšnjega razpada centra samega in posledično do že prej opisane poslabšane varnosti in šlampastega varovanja najpomembnejših predstavnikov naše države.Zdaj ko vemo, kaj se je skrivalo in se še vedno skriva za nagrado za "nerodni dogodek leta 2024, ki ga nismo videli", upamo, da se boste strinjali z izborom ter boste ostali naši zvesti poslušalci tudi v letu, ki je pred nami.

Skupaj z izraelskimi napadi na Gazo se nadaljujejo tudi prizadevanja za rešitev tamkajšnje krize. Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je v Carigradu gostil izgnanega vodjo Hamasa Ismaila Hanijo, s katerim sta razpravljala o humanitarni oskrbi enklave in ustavitvi spopadov. Turški predsednik je ob tem pozval Palestince k enotnosti. Ostale teme: - Obisk Kitajske zunanje ministrice Fajon gospodarsko obarvan - Vlada z novimi prijemi nad anonimne spletne grožnje - Prostovoljci iz Ljubljanice potegnili tono odpadkov

Zeleni in trajnostni turizem v povezavi z ohranjanjem in predstavljanjem kulturne in naravne dediščine, je zapisan v razvojnih načrtih marsikatere slovenske občine. Projektu »Ljubljanica« je Unesco podelil znak najboljših praks za podvodno arheologijo v svetovnem merilu. Kako daleč ali kako blizu je Nauportus oziroma Vrhnika pridobitvi Centra za podvodno arheologijo in uvrstitvi na Unescov seznam svetovne dediščine? Kaj pomeni oblikovanje »zelenega prstana«? Ali je realna širitev Notranjskega regijskega parka do meja Ljubljanskega barja? Kako plovnost Ljubljanice uskladiti z varovanjem kulturne dediščine in interesi lokalnih skupnosti? Gosta nočnega programa sta bila nekdanji vodja projekta »Moja Ljubljanica« in oblikovalec celostnih prostorskih rešitev Janko Skodlar in trajnostni bojevnik dr. Benjamin Leskovec.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: Nadomestilo zaradi povečanega nadzora državne meje bodo v Posavju porabili za obnovo infrastrukture. V glavnem mestu načrtujejo energetsko izrabo Ljubljanice in krožno plovno pot po reki. Brezplačni prevozi Prostofer so se razširili tudi na občino Rače-Fram. Iz vinograda v okolici Maribora ukradli štiri tisoč sadik vinske trte. Začetek dvodnevnega Blejskega vodnega festivala.

Sprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode. Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezani legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju ob Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Ekvorna, to naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino, pa tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.Vodnjaki so ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanjaSprehod po obrežjih reke Ljubljanice nam odstre zanimivo povezanost mesta in vode.  Ta povezanost se kaže na različne načine. Po reki plujejo turistične ladjice, čeznjo se pnejo številni mostovi. Z reko so povezane legende in mitološko izročilo. Zato ne preseneča, da so na Gallusovem nabrežju, ob Akademiji za glasbo v Ljubljani, leta 2019 odkrili kip Ekvorne, starodavne koliščarske boginje Ljubljane in Barja. Njen kult je bil tako močan, da ga niso mogli pregnati niti poznejši osvajalci Rimljani, ki so tu postavili rimsko mesto Emono, predhodnico današnje Ljubljane. Prebivalci Emone so omenjeno boginjo poznali pod imenom Aequorna, pozneje pa se je to spremenilo v Ekorno, kar naj bi pomenilo vodno ali rečno gladino in tudi ravno površino oziroma nižino. Mi pa bomo odkrivali še eno povezanost mesta in reke oziroma mesta in vode, in to so vodnjaki. Več o ljubljanskih vodnjakih v oddaji Nedeljska reportaža. Sogovornika Ljubljana otok? Začnimo z zanimivim izhodiščem. Ljubljana je v bistvu otok. Z izgradnjo Grubarjevega kanala je mestno središče, ki je srce, duša in ikona Ljubljane, postalo mesto na vodi.  Od vseh strani ga namreč oblivajo vode. Tu je Ljubljanica, ki soustvarja in poplavlja ljubljansko Barje. Ljubljana pa se je že približala tudi reki Savi, ki povezuje vodno obširen slovanski svet. Hkrati pa je to neka reka, ki je mogoče malo manj prijazna, meni prof. Janez Koželj, arhitekt, podžupan mesta Ljubljana. Njene vode so bolj divje, bolj naravne. V mestni hiši Povezanost Ljubljane z vodo je vidna tudi v mestni hiši. Vodnjaki ali fontane Pomaknimo se od tekočih voda, na mestne trge in druge prostore. Te so poleg stavb, spomenikov in drugih znamenj od nekdaj zaznamovali vodnjaki ali fontane. Prof. Janez Koželj doda, da so ti sestavni del javnih prostorov in zato jih najdemo v vseh mestih po svetu. Mag. Gojko Zupan, sekretar v Informacijsko-dokumentacijskem centru za dediščino, direktorat za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, je prepričan, da so vodnjaki ključen del tako imenovanega mestnega nakita oziroma tiste mestne opreme ali mestnega pohištva, ki je žlahten del sobivanja. Pitniki

Uvrstitev izbranih del Jožeta Plečnika na Unescov seznam svetovne naravne in kulturne dediščine je po mnenju poznavalcev priznanje urbanemu oblikovanju po meri človeka. Ne gre za arhitektov opus, ampak za kakovost bivanjskega prostora, ki ga je ustvaril. Ta odgovarja na ključna vprašanja sodobnega časa: pri oblikovanju sledi človeku, uporablja trajnostne materiale, podpira lokalno in kakovostno obrt. Gre pri Plečniku za projekt sodobnega mesta, ali zgolj za sobivanje s sodobnim mestom? Kako je/bo sledenje Plečnikovemu duhu zaznamovalo urbanistično politiko Ljubljane, kako bo vpis na Unescov seznam vplival na Plečnikovo zapuščino in na odnos Slovencev do Plečnika in arhitekture. O vsem tem voditelj Blaž Mazi v reprizi pogovora z gosti v studiu: - Mateja Kavčič, strokovnjakinja za stavbno dediščino, restavriranje in konservatorstvo z Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, - Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana, - Tomaž Štoka, vodja projekta vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam iz Muzeja za a arhitekturo in oblikovanje, - Mirko Simončič, župnik v cerkvi sv. Mihaela na Ljubljanskem barju. Na Unecovem seznamu so nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, arheološki park pri Rimskem zidu, Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški.

Unesco je prejšnji teden na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine vpisal izbrana dela arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani. Nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic in Trnovski most, Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda, arheološki park pri Rimskem zidu, Plečnikove Žale ter cerkvi sv. Mihaela v Črni vasi in sv. Frančiška Asiškega v Šiški so odslej na seznamu svetovne in naravne kulturne dediščine. Bežen pogled na Unescov seznam razkrije, da je na njem 1154 enot, od katerih so jih 3 v zadnjih 12 letih umaknili, 897 enot zaseda kulturni del seznama, 218 naravna čudesa, 39 enot pa spada tako v kulturo kot naravo. Unescov seznam sicer vsebuje znamenitosti v 167 državah. Kaj torej vpis pomeni za Slovenijo, Plečnikovo zapuščino in blagovno znamko ter ljudi, ki živijo s Plečnikom? Ali se bo v prihodnjih letih zaradi vpisa spremenil tudi odnos Slovencev do Plečnikovih del in arhitekture nasploh? Gostje v studiu so: Mateja Kavčič, strokovnjakinja za stavbno dediščino, restavriranje in konservatorstvo z Zavoda za varstvo arhitekturne dediščine, Janez Koželj, podžupan Mestne občine Ljubljana, Tomaž Štoka, vodja projekta vpisa Plečnikovih del na Unescov seznam iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Mirko Simončič, župnik v cerkvi sv. Mihaela na Ljubljanskem barju.

Letošnje zasedanje Odbora za svetovno dediščino Unesca poteka pod predsedovanjem Kitajske, težko pričakovano odločitev o vpisu Plečnikovih izbranih del na Unescov seznam kulturne dediščine pa so sprejeli včeraj. Izbor del, vpisanih na seznam, zajema sedem sestavnih delov: vodno os mesta (nabrežja Ljubljanice z mostovi od Trnovskega pristana do Zapornic) in Trnovski most, kopensko os (Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda), ureditev arheološkega parka (Rimski zid), kompleks mesta mrtvih (Plečnikove Žale – Vrt vseh svetih) ter cerkvi v ruralnem (sv. Mihaela v Črni vasi) in delavskem predmestju (sv. Frančiška Asiškega v Šiški). Nominacijo Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka je pod vodstvom ministrstva za kulturo koordiniral Muzej za arhitekturo in oblikovanje. V oceni nominacije so pri Mednarodnem svetu za spomenike in spomeniška območja zapisali, da je Plečnik v nasprotju s sočasnim modernizmom ustvarjal na podlagi povsem drugačnih arhitekturnih izhodišč, pri tem pa v ospredje postavljal kakovosten javni prostor, ki ga je z večjimi in manjšimi popravki dopolnil ter povezal v niz trgov, parkov, ulic, sprehajališč, mostov in javnih objektov z mislijo na človekovo individualno izkušnjo. Pojavile pa so se že prve kritike na račun nominacije: v časopisu Dnevnik recimo kritično pišejo o strokovni skupini, ki je pripravljala kandidaturo in ki se je pri izbiri del »v velikem loku« izognila Plečnikovemu stadionu. Na njegovem mestu in v neposredni okolici si Družba Bežigrajski športni park namreč že od leta 2007 prizadeva zgraditi poslovno-trgovsko-hotelski kompleks.

Po dolgem obdobju prepovedi fizične bližine smo se ljudje nalezli tudi socialne zakrčenosti. Ali še znamo priti iz mehurčkov, v katere smo se zaprli, in jih razbliniti? Ko pade poletna vročina in se ljudje zatečejo v zavetje Ljubljanice ob stari Cukrarni, napoči čas za 24. festival uličnega gledališča Ana Desetnica. Zakaj ulice potrebujejo takšne festivale?

Slovenski pesnik Oton Zupančič, doma iz Bele krajine, je nosil v sebi podobo svetega Jurija, ki mu je bil simbol prihajajoče pomladi in veselja, hkrati pa tudi znak novih moralnih moči in poštenja. Že 1911 je zapel, kako so se odprla »nebeška okna na stežaj« in kako je sv. Jurij ljudem pomagal, »da so ločili silo in nasilje«, istočasno pa obvladali zlo, saj so »stisnili sto let trpljenja v pest«. Pozneje je tudi zapel svojem prijatelju pesniku Josipu Murnu: »Hej batjuška, vstan batjuška hej! Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri!« Vse polno je bilo zelenih vej in metuljčki so bili na cvetovih, skratka polnost pomladi je prišla in zvrhana mera radosti. Slovenski poet nam je razkril dvojno podobo današnjega godovnjaka: na eni strani predstavlja radost nad življenjem in v nas podaljšuje občutje velikonočnega veselja. Ta vzhičenost pa se navezuje tudi na predkrščanske običaje pozdravljanja pomladi. V tem je lepa simbolika, Slovenci v svoji tradiciji povezujemo staro slovansko izročilo z novo krščansko radostjo nad življenjem Vstalega Gospoda. Zeleni Jurij simbolizira to dvojno veselje. In na drugi strani gre za zmagovanje nad zlom. Človek neprestano naleti na hudobijo in mora izbirati med dobrim in zlim. Podoba sv. Jurija se spopada s tem zlom, zato ga upodabljajo kot viteza, ki ugonobi zmaja. Tudi ta tradicija je povezana s starimi legendami o neustrašenih pomorščakih, Argonavtih, ki so prinašali zlato runo iz daljnega Črnega morja pa vse tja do Ljubljanice, kjer so se morali ustaviti. Da bi pa prišli do Jadranskega morja, so morali poraziti tudi grozečo pošast. Zato ima naša prestolnica Ljubljana v svojem grbu zmaja, ki se navezuje tudi pošast, ki jo premaguje njen zavetnik sv. Jurij. Tudi po krščanski legendi je namreč sv. Jurij rešil mlado dekle pred pošastjo in s tem postal simbol boja zoper zlo. Gre namreč za priljubljenega starokrščanskega mučena, ki je premagal najhujše zlo, to je sovraštvo. Zato ga lahko povezujemo z viteško plemenitostjo, ki brani nemočne, nezaščitene in uboge. Tudi Slovencem je sv. Jurij pomagal premagovati skušnjav zla, ki jih vsak človek nosi v sebi, in se radovati novega življenja. Sodobni antropologi ugotavljajo, da je največje zlo v nas samih. Veliki grški mislec Platon govori celo o 7 glavem zmaju, ki ga nosimo v sebi. Ne Ne moremo ga premagati, lahko pa ga uspavamo, če smo prizanesljivi do napak drugih in tudi svojih. Tako bi lahko rekli, da z odpuščanjem in ljubeznijo ti naši »zmaji« postanejo »zmajčki« in je z njimi mogoče živeti.

Te dni se je z razstavo izbora protestnih plakatov vsepoljske ženske stavke proti omejevanju pravice do splava začela spletna izdaja mednarodnega feminističnega in kvirovskega festivala Rdeče zore, z razstavo izbora fotografij na nabrežju Ljubljanice v Trnovem pa letošnja 70-a obletnica Tehniškega muzeja Slovenije. Govorili smo z Matevžem Čelikom, koordinatorjem dolgoletnega projekta o prihodnosti arhitekture „Future Architecture“, tudi nekdanjim direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje. Umetnostna galerija Maribor je pripravila še eno razstavo ob stoletnici organizirane likovne dejavnosti v tem mestu. Pred iztekom razstave Bojana Gorenc Nadčustvovanje (prebijanje iz obroča) v Moderni galeriji v Ljubljani izpostavljamo njegovo razmišljanje o vlogi sodobne umetnosti, predvsem pa o ovirah sodobne svobode. Fotograf Borut Krajnc pa nas na novi razstavi Prehajanje v galeriji Vžigalica v glavnem mestu opominja na prav možne posledice dolgotrajne javne zapore sicer odprtosti vajene družbe. Dekle s protestnim napisom: Hočem biti svobodna (fotografija z enega od mnogih protestov proti grobim posegom poljskih oblasti in države v pravico do izbire in svobodo razpolaganja z lastnim telesom) vir: https://krknews.pl/wp-content/uploads/2020/10/mn-0.jpg

Kako ohraniti in hkrati predstaviti lesene predmete starih kultur, ki so na primer v strugi Ljubljanice ležali nekaj deset tisoč ali sto let? Ta vprašanja že desetletja burijo mag. Mirana Eriča, sodelavca Zavoda za varstvo kulturne dediščine in potapljača. Na Akademiji za likovno umetnost usposobljeni konservator mokrega lesa že dlje časa preizkuša tudi digitalne rekonstrukcije v vodi najdenih predmetov, najraje pa bi jih na ogled postavil v razstavnih komorah, napolnjenih z vodo, ali bazenih, odvisno pač od velikosti.

*Svizčev danFrišno zbujeni iz zimskega sna se z natančnostjo mesarskega vajenca spravimo secirati klubske aktivnosti v zimskem prestopnem roku. Zima je bila, vsaj kar se Mandarićeve ere tiče, že kar pregovorno pestra. Ker pa predsedniku dodobra in dokončno pohaja (finančna) sapa, smo to zimo bogatejši še za okrepitev v pisarni - ekipi se je pridružil hrvaški manager leta in Milanov sorodnik ter sopriimenjak, Željko Mandarić. Uradne funkcije sicer še nima, a začel je kar obetavno, zakopal bojno sekiro z mediji, očitno pa ga tudi predsednik posluša in morda (ampak zares morda) se nam v prihodnje obeta manj cirkusantskega rogoviljenja. Za resnejšo oceno bo pod Tromostovjem moralo preteči še precej Ljubljanice, za začetek pa se z varne razdalje, da nas ne zapopade kakršnakoli evforija, od lanske zime za leto starejši in modrejši, lotimo prvega medijskega nastopa novega klubskega mecena.Če povzamemo vse skupaj: Zamenjava na klopi? Kljukica. Promet z igralci, ki spominja na gnečo na železniški postaji? Kljukica. Vrnitev ljubljenca navijačev? Kljukica. Pretresi v pisarni? Kljukica. Smelih napovedi in leporečenja poln jerbas? Kljukica. Vnovičen zmeren optimizem s kančkom cinizma? Kljukica. Kot bi vse to nekje že videli. Večkrat. Budilka je odtulila svoje, ura je 7, dobrodošli v nadaljevanje tekmovalne sezone! V hokeju in basketu naši Zmaji praktično nizajo le še zmage, zato so postali popolnoma nezanimivi in jim namenimo le pokroviteljskih nekaj minut. Hec, hec, super so, kapo dol, samo pred nadaljevanjem nogometne sezone je bil fokus na žogobrcarskem dogajanju. Vesti iz zemlje bodo prej nazaj, kot Cedevita Olimpija iz karantene (držte se, fantje!). Hvala vsem, ki nas že in nas še boste podprli, super ste!

Sredi lanskega decembra je Slovensko arheološko društvo podeljevalo priznanja za dosežke v letu 2019. Nagrado za enkratni izjemni dosežek so za dvojezično znanstveno monografijo »Rimska vojaška oprema iz reke Ljubljanice - arheološke in naravoslovne raziskave«, podelili dr. Janki Istenič, ki vodi Arheološki oddelek Narodnega muzeja Slovenije v Ljubljani. Poznavalka t.i. rimske arheologije provinc je delo pripravila na podlagi dveh desetletij raziskav, ki so vključevale tudi naravoslovne raziskave 79 v mulju reke med Vrhniko in Ljubljano najdenih predmetov. Pogovor smo posneli spomladi 2019 po predstavitvi monografije, v njem pa je sodeloval tudi dolgoletni sodelavec tukajšnih arheologov, fizik prof.dr. Žiga Šmit, ki je med drugim pri raziskavah dveh tisočletij stare materialne kulture sodeloval z metodo protonsko vzbujene rentgenske spektrometrije. Gre za neporušno metodo, saj omogoča analizo snovi brez poškodovanja samih artefaktov. Monografije je izšla v seriji Katalogi in monografije pri Narodnem muzeju Slovenije

Kje vse si vode Ljubljanice v kraškem podzemlju med Planinskim poljem in izviri pri Vrhniki utirajo pot? To bo pojasnil krasoslovec dr. Matej Blatnik z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni. S kolegi raziskovalci je slaba štiri leta spremljal in odkrival doslej neznane podzemne tokove reke sedmerih imen, ki je tudi pomemben vodonosnik pitne vode v jugozahodnem delu države.

Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek, je nedavno na Vrhniki v predavanju o "kraškem zaledju izvirov Ljubljanice" vnovič opozoril na potrebo po spoznavanju enega osrednjih porečij v državi. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega!), podzemni svet "reke sedmerih imen" poleg vodovarstvenih, za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. SZ zatrep Planinskega polja, kjer ponikne Unica (foto: dr.Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU)

Kuren ali Koren, nenavadno ime za zaselek in hrib nad vasjo Stara Vrhnika, ki sodi v Občino Vrhnika. Do tega zaselka se pripeljemo po stranski cesti Vrhnika–Rovte, seveda pa moramo biti pazljivi, da ne zgrešimo ostrega ovinka v levo in strmega vzpona, in že smo na prostranem dvorišču turistične kmetije odprtih vrat. Nad njo opazimo zvonik in cerkev sv. Miklavža, ki naj bi bila postavljena v prvi polovici 16. stoletja. Od tod je čudovit razgled na Ljubljansko barje, vse do Krima in Podpeči, na Podlipo, na Polhograjsko hribovje in Kamniške Alpe. Domačini seveda povedo, da izbira sv. Miklavža na vrhu hriba, ki je 525 metrov nad morjem, ni naključna. Od cerkve se namreč vidi skoraj celoten tok reke Ljubljanice in tako je zavetnik čolnarjev in brodarjev sv. Nikolaj ali Miklavž nenehno bedel nad čolnarji na njihovih plovbah od Ljubljane do Vrhnike in nazaj.

Miro Potočnik je lik s prepoznavno rdečo kapo, ki je na površje iz Ljubljanice prinesel okoli 2500 predmetov, arheološka dediščina mu pomeni zelo veliko. Pred upokojitvijo je bil del posebne enote policije, v kateri je bilo osem potapljačev. Spominja se, da so si pri iskanju utopljenca vsi želeli, da bi ga našel kdo drug.

Na dan, ko večina krščanskega sveta slavi spomin na Jezusovo vstajenje od mrtvih, njegovo smrt pa so po ohranjenih besedilih sodeč povzročili vojaki in uradniki rimske vojske v zasedeni antični Palestini, se bomo v oddaji odpravili k sledovom orožja te vojske, pa ne tam temveč pri nas. V obdobju življenja tega palestinskega Juda so bili namreč tudi v ljubljanski kotlini blizu grajskega griča, na tleh takrat že obstoječe rimske naselbine (za časa cesarja Klavdija poimenovana Colonia Aemona Ivlia Clavdia) v polnem zamahu procesi priključevanja osvojenega prostora takratni Italiji. Nekaj njihovega orožja se je ohranilo tudi v muljasti strugi Ljubljanice na Barju. Arheologinja, dr. Janka Istenič, vodja oddelka za arheologijo v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani je pretekli teden s kolegi v muzeju predstavila svojo obsežno monografijo o »rimski vojaški opremi iz reke Ljubljanice«. Podnaslov »Arheološke in naravoslovne raziskave« priča o obogateni naravi te obsežne knjige, v kateri je eno poglavje sopodpisal tudi fizik, dolgoletni sodelavec slovenskih arheologov, prof.dr. Žiga Šmit z Inštituta Jožef Stefan in ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. V pogovoru z njima več o omenjenem širjenju, ki so ga med drugim arheologi zasledili tudi z najdbami značilnih mejnih elementov med agrom Ogleja (Aquileia) in Emone.

Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.

24. avgusta 2017 sta na levi breg Ljubljanice, na Novi trg, v posebnem izštekanem dvojcu brez kr(č)marja priplula velikana domače rock in pop muzike Rudi Bučar in Hamo. Njun ekskluzivni skupni akustični nastop se je začel točno ob 22h z radijskim prenosom na Val 202 ter video prenosom na portal RTV 4D in na facebook stran Vala 202. Vstopnine ni bilo.