Podcasts about njegove

Tomaž Pandur je v gledališče vstopil leta 1989 z režijo Šeherezade, po besedilu Iva Svetine, v Slovenskem mladinskem gledališču, ki je osvojila tudi odre Latinske Amerike. Istega leta je Pandur postal umetniški vodja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Njegove predstave, zaznamovane z avtorskim slogom, simboliko in mitološkimi podobami, so pritegnile široko občinstvo. Pozneje je ustvarjal na številnih evropskih odrih, med drugim v Hamburgu, Madridu in Zagrebu. Razstava Iskanje in definiranje lepote z gledališko fotografijo in drugim arhivskim gradivom predstavlja šest uprizoritev Tomaža Pandurja iz obdobja njegovega umetniškega vodenja Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor med letoma 1989–1996. Osrednje mesto na razstavi pripada črno-belim fotografijam fotografa Angela Božca, ki so prepričljiv dokument Pandurjeve ustvarjalne vizije, njegove neizmerne strasti do ustvarjanja novih svetov in le njemu lastne poetike, ki ji je bil zvest do konca svoje ustvarjalne poti. K pogovoru o opusu Tomaža Pandurja in pričujoči razstavi smo povabili režiserko Livio Pandur in dramaturginjo Tanjo Lužar. Vabimo vas k poslušanju!

Kaj pomeni, da je mesto mehko? Škotski arhitekt in urbanist David Sim, ki je velik del svoje kariere preživel v Kopenhagnu, piše o pomenu bližine, torej da je čim več dosegljivo peš ali s kolesom, heterogenosti, vnašanju narave in posluhu za podnebne spremembe, prožnosti za spreminjanje namembnosti skozi čas, obnavljanju obstoječega namesto graditve vedno novega, o ustvarjanju priložnosti za druženje. Načrtovanje naj bi izhajalo iz človeka, upoštevalo njegove navade, velikost, saj vse to prispeva k razvoju skupnosti z močno identiteto, meni David Sim, ki je med drugim vodil preobrazbe mestnih središč v velemestih, kot sta New York in Tokio. Dolga leta je bil kreativni direktor pri Gehl Architects – sodeloval je s slovitim arhitektom Janom Gehlom, zdaj pa je del majhnega tima v studiu Softer, kjer jih pri načrtovanju urbanih okolij vodijo načela ''manjše, nižje, počasnejše, preprostejše''. Simovo uspešnico Mehko mesto: zgoščevanje za kakovost vsakdanjega življenja, prevedeno v 27 jezikov, ki je polna slikovnega gradiva in napisana dostopno splošni javnosti, smo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu, izdala sta jo Urbanistični inštitut Republike Slovenije in arhitekturno podjetje Corwin. Foto: Žiga Bratoš

Na 3. koncertu letošnje sezone cikla Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu, ki je bil 2. junija 2026 v atriju ZRC SAZU v Ljubljani, so pod naslovom Paisiello v Ljubljani zazvenele operne arije, ki so jih svoj čas poslušali Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj in Žiga Zois. Nastopila sta mladi francoski tenorist Bastien Rimondi in pianist Edoardo Torbianelli, nekaj vtisov s koncerta, ki je bil tudi del projekta 'Začetki slovenske posvetne dramatike in gledališča 1670–1848', pa je v prispevku zbral Mihael Kozjek (Glasbeni utrip, 10. 6. 2026). Na koncertih ciklusa Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu smo se v zadnjih letih kar malo razvadili ob gostovanjih odličnih tujih glasbenikov, tudi – ali še zlasti – pevk in pevcev. Kot zadnji v vrsti izjemnih pevcev, specializiranih predvsem za izvajanje glasbe starejšega datuma nastanka, se je prejšnji teden predstavil mladi, 30-letni francoski tenorist Bastien Rimondi. V njegovem življenjepisu beremo, da se je izobraževal v Narbonnu, Toulusu in na pariškem konservatoriju, redno nastopa s pianistom Timothéejem Hudrisierjem v Duu Florestan ter sodeluje z uglednimi ansambli, kot sta Les Arts Florissants in Hemiolia. Izvaja baročni repertoar, novo glasbo in samospeve, tokrat pa se je predstavil in navdušil kot solist v arijah iz oper Vincenteja Martína y Solerja in Giovannija Paisiella, ki so bile v osemdesetih letih 18. stoletja med najpogosteje izvajanimi operami v ljubljanskem stanovskem gledališču. Po uvodni skladbi sporeda – rokopisni klavirski priredbi Simfonije iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki jo je pri zgodovinskem klavirju občuteno, s številnimi opaznimi dinamičnimi niansiranji in jasno izigranimi hitrejšimi pasusi tekoče podal stari znanec cikla pianist Edoardo Torbianelli, sta oba glasbenika najprej predstavila pastoralno arijo Pastirja iz opere Nina Giovannija Paisiella. Sledil je niz treh arij iz Paisiellovih oper Kralj Teodor v Benetkah in La Frascatana, pri čemer je Rimondi največ odobravanja požel za izvedbo Linhartovega slovenskega prevoda kavatine Nardona iz La Frascatane. Vmes je Torbianelli brezkompromisno izvedel še Rondo in variacije na duet 'Pace, caro mio sposo' iz Solerjeve opere Una cosa rara Emanuela Aloysa Försterja. V drugi polovici sporeda so zazvenele še arija Belmonta iz Mozartove spevoigre Beg iz Seraja, Romanca in pastorala z variacijami na podlagi Paisiellove opere Nina Daniela Steibelta – ponovno v prepričljivi izvedbi Edoarda Torbianellija – ter še nekaj odlomkov iz Solerjeve opere Una cosa rara, ki je tako bila svojevrstna rdeča nit koncertnega večera. Glas Bastiena Rimondija bi lahko označili kot zapeljivega; je mehak in prodoren hkrati, dinamično prožen – pri tem največjo moč in dramatičnost skrbno hrani za vrhunce. Njegove kolorature so vselej lahkotne in izčiščene, zadržki oziroma diminuendi ob koncih fraz pa nadzorovani, polni, celo sladkobni vse do zadnjega izzvena. Zdi se, da je bil njegov glas kot ustvarjen za »belkantistično« naravo arij tokratnega sporeda. Vse to je Rimondi nadgradil s popolno predanostjo vsebini oziroma vzdušju posameznih arij; vsak nastop namreč podkrepi še z jasno izrazno mimiko ter dognanim razumevanjem in podajanjem besedila. Oba izvajalca, tako tenorist Bastien Rimondi kot Edoardo Torbianelli, sta nedvomno osvojila občinstvo, ki je do zadnjega kotička napolnilo atrij ZRC SAZU, poslovila pa sta se s kar dvema dodatkoma. V ciklusu Harmonia concertans – Stara glasba na Novem trgu se je torej zvrstil še en navdihujoč in izpolnjujoč večer starejše glasbe, tokrat izbranih arij visokega klasicizma, dopolnjenih z virtuozno klavirsko glasbo Emanuela Aloysa Försterja in Daniela Steibelta.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Sandi Radovan je arhitekt, oblikovalec, fotograf in slikar. Kot oblikovalec in fotograf je avtor celostne podobe založbe Hiša poezije, njenih knjižnih izdaj in revije Poetikon. S pisanjem se je začel intenzivneje ukvarjati leta 2013 in v reviji Poetikon objavil svojo cikel Resničnostni šov. Pri Književnem društvu Hiša poezije je nato izšla obsežna pesniška zbirka Tujec pred vrati (2015), pri kateri je njegov oblikovalski del izrazito dominanten, tako z atraktivnim belo-rdečim posegom v črno naslovno stran kot z izmenjujočo se tipografijo in velikostjo posameznih črk, prepletajočo se vizualno zgradbo posameznih pesemskih besedil, praznin in številk skozi vso zbirko. Rad ima preproste stvari, lepoto vidi v nepopolnosti, kakršni so tudi njegovi zapisi – preprosti in nepopolni. Tega, kar piše, sam nima za poezijo. Tudi drugo pesniško zbirko Koda (2015–2025) sestavljajo lirični fragmenti misli in občutij, zapisani neposredno, brez predhodnega razmisleka o končni literarni obliki. Osredotoča se predvsem na vsebino, sporočilo in energijo zapisa, temu primerno je tudi minimalistično oblikovanje notranjosti s krhko tipografijo in čisto belino strani brez večjih oblikovalskih posegov. Ovitek zbirke Koda že na črni naslovni strani asketsko vabi zgolj z veliko QR kodo, obdano z nevsiljivo rdečo obrobo. V notranjosti se črna koda pojavi osemkrat med štirimi poglavji, število osmih manjših kod se smiselno ponovi na strani, kjer je s fotografskim portretom in kratko biografijo predstavljen avtor zbirke. Poezija za Sandija Radovana ni projekt, ki bi se ga lotil z vnaprej jasno idejno zasnovo, ampak je vdor neznanega. Je kot sanje, ki jih ne moreš načrtovati ali ujeti v mrežo logike. Kot pesnik izklopi svojo profesionalno naravo, ko preide v drug medij. Vpliv arhitekta in profesionalnega oblikovalca v njegovi poeziji ni bistven, čeprav sestava in izjemno premišljeno oblikovanje obeh zbirk kažeta na to. Njegove pesmi so izrazito organske in čustveno neukročene. Njegova poezija deluje neposredno, ne podreja se vnaprej določeni formi ali strogi gradnji verzov. Namesto reda si dovoljuje emocionalen kaos, ki je vse prej kot urejen ali simetričen. Je neposreden, njegovi verzi delujejo, kot da so zapisani v trenutku, brez olepšav, ki bi jih pričakovali od nekoga, ki se ukvarja z estetiko prostora. Pesmi ne gradi, temveč izpoveduje, kar briše sledi njegovega osnovnega poklica in v ospredje postavlja zgolj ranljivega človeka. Pesmi so različno dolge – čisto kratke trivrstičnice ali dvostranski zapisi v prostem verzu, ki ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Branje zbirke deluje kot pogled v dnevnik, kjer je lirski subjekt ranljiv, kar pri bralcu vzbuja močno empatijo. Pesmi v zbirki Koda se ukvarjajo predvsem z iskanjem stika, tako ljubezenskega kot čisto filozofskega, v nekatere verze sta vtisnjena nemir in paradoksalnost bivanjskih razsežnosti. Motivi so zelo različni, od fizike, astronomije do naravnih pojavov, od podobe konca sveta, kakršnega poznamo, in kozmičnega sevanja do vsakdanjih reči. Sprehodov v dežju, hipov dvoma in strahu na točki oklevanja, medtem ko lirski subjekt sega tja gor, in se tam spodaj spodmikajo tla. Pesem Skrivališča predstavlja neizbrisen spomin, ki se zapiše brez pesnikove volje. »Vse je nekako nad teboj, v glavi, obkroža te z vseh strani, vgrajeno vate, kot trdi disk, ki beleži podatke, navidezno neizbrisljive in večne.« Ta tehnološka metafora za pesnikov notranji arhiv poudarja težo preteklosti in tog sistem, ki kljubuje navidezni prepuščenosti naključju v drugih pesmih. Lirski subjekt tako ne ustvarja pesmi na novo, temveč le razkriva že shranjene izkušnje iz svojega trdnega, notranjega 'skladišča'. Vsakdanji predmeti nosijo zgodbe. Intimne, družbene, večne. Humorne in razposajene. Vračajo se v preteklost, ponujajo duhovno sedanjost, zbudijo nežnost, so ljubezen. Tudi bolečini in vsemu okoli nje ne more zares pobegniti. V pesmi Čopič je navzoč eden dokazov, da se Radovan pri pesnjenju popolnoma odpoveduje nadzoru, načrtovanju. Če bi pesem pisal arhitekt v svoji profesionalni vlogi, bi verjetno pisal o smeri, namenu, kompoziciji ali strukturi poteze. Lirski subjekt pa naredi ravno nasprotno: ne vodi čopiča, ampak mu dopušča naključno in ne funkcionalno sled. Trenutni gib je osvobojen forme, nima vnaprej določenega cilja. Pesem slavi organski, nepredvidljivi del ustvarjanja, ki je v arhitekturi razumljen kot napaka ali šum, v poeziji pa kot čista resnica. Poezija mu ne služi za gradnjo struktur, ampak za opazovanje, kje se beseda ustavi sama od sebe. Pesnik ne ve, od kod je prišla Pesem, kje jo je našel, ne koga je v sanjah objela (Pesem Pesmi): »Nekje med tu in tam, neopazno, nežno, sredi labirinta besed, nekje v vmesnem času in prostoru, mimobežno, kot da se ni zgodilo in se ne bo nikoli več.« Če bi bil v pesmi prisoten arhitekt, bi poznal izvor, konstrukcijo in namen, vedel bi zakaj stoji zid in od kod pride svetloba v prostor. Nenaslovljena trivrstična pesem na koncu knjige – »Te tri vrstice / sled obledele tinte / vse kar danes imava« – ni načrt, ki bi kljuboval času, ampak nekaj, kar bledi, izginja in je minljivo. Nič ni fiksnega ali trajnega. Ta podoba je vrhunec iracionalnega. Arhitektura je budnost, natančnost in materija, trivrstična pesem pa je prikazana kot nezaveden, intimen gib duše, ki se zgodi neodvisno od pesnikove volje. Lirski subjekt ne nastopa kot mojster, ki obvladuje prostor, ampak kot posrednik, ki zgolj beleži sledi nečesa, kar je minilo. Ta neposvečenost v popolno formo jezika je pravzaprav njegova največja izrazna moč, saj dovoli pesmim, da živijo svoje življenje, ne glede na to, kako in kdaj jih je zapisal in kako jih je razvrstil v knjigi. Pesniška zbirka Koda ima štiri poglavja z različnim številom pesmi in različnih dolžin: Dihanje, Skoraj vse naenkrat, Prehodi in Zadnja stran. Na poti desetletnega pisanja in iskanja svoje izreke je Radovan dosegel tiste zadnje besede, s katerimi v pesmi Ni res na zadnji črni strani končuje svoje pesniško sporočilo: »… ampak ti povem / tu ni nobenega ovinkarjenja / ni res, da sem spet zaspal z odprtimi očmi / tu ni slepe ulice / ni res, da sem se ljubil s stotimi ženskami / in z vsako stokrat / tu smo vsi ranljivi / ni res, da sem ljubil nekoč / in bom ljubil spet / tu je konec poti // kamorkoli se obrnem / karkoli ustvarjam / in vse, kar zrušim / vse to ni res / ni res, da zdaj grem / in vse je res / to ti povem.« Sandi Radovan kot pesnik svet opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva. Njegova poezija ni v nasprotju z relativnimi občutenji, poglobljenim dojemanjem sveta in notranjimi kontradikcijami sodobnega človeka. Četudi črpa iz zgodovine spomina (nekaj pesmi ima v naslovu tudi datum), iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled, vendarle dojema poezijo kot skrajno resno, intimno in celo telesno izkušnjo, kot pristen, drhteč izraz resnice, ki je primerljiv z ljubezenskim zanosom.

V Mestni galeriji Ljubljana se z do zdaj najobsežnejšo pregledno razstavo predstavlja akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe. Naslov Kako sanjati nazaj? nam da na več načinov misliti: naprej, nazaj, v vse smeri – kajti njegov opus po eni strani deluje, kot da ne spreminja kaj dosti svojega sicer izrazito prepoznavnega obraza – ko človek vidi njegovo sliko, reče, ja, to je Sicoe. Ampak argument slikarja je lahko, da se invencija odvija bolj subtilno. Poleg tega motiv ni vedno enak, včasih je slikal več ljudi iz popularne kulture, potem so prišli vtisi iz otroštva. Nekaj se torej spreminja, a v različne smeri, ne le premočrtno. Njegove podobe na po večini velikih platnih delujejo že, če jih ošvrknemo s pogledom, sicer pa so tudi polne simbolike in humorja. Osnovni element je barva, živa, žareča, ki ga je, kot pravi, zastrupila, načrtno se ukvarja z njeno magijo. Prepleta različne principe, na primer čiste barvne ploskve sopostavlja vzorčnemu slojenju, polivanju, ali pa ostro zamejene oblike obda z mehkimi, kot bi jih napršil. Človeške figure, sove, rastline so lahko v na videz kubistični maniri ali pa jih s senco modelira in jim da vsaj delno realističen volumen. Podlage so kdaj gladke, kdaj reliefne. Sicoe, neoekspresionist in punkovski kubist, se ne ustraši, ko na plan stopijo otroška igrivost, eksplozivnost in neke vrste totalnost. Ker med drugim piše poezijo, likovni jezik prepleta z literarnim.

V Sloveniji se je ta teden mudil norveški škof Erik Varden, član reda trapistov, ki od leta 2019 vodi norveško ozemeljsko prelaturo Trondheim. Mož, ki danes velja za enega najbolj spoštovanih mislecev v Evropi, se je nekoč izrekal za ateista. K nam je prišel iz Vatikana, kjer je vodil postne duhovne vaje za papeža Leona XIV. in njegove sodelavce, v tem tednu pa je vodil duhovne vaje za redovnike v Stični. V oddaji smo objavili pogovor z njim.

Na Velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila nedavno premierna predstava Sovražnik ljudstva. Drama Henrika Ibsena, ki je bila do tokratne priredbe novinarja in pisatelja Viktorja Ivančića in režijske interpretacije Ivice Buljana, na profesionalnih odrih današnje Slovenije uprizorjena štirikrat, v slovenskem prostoru sicer nima tako izrazitega kultnega statusa, kot nekatere druge njegove drame, čeprav naj bi pomembno vplivala tudi na dramatiko Ivana Cankarja. Ibsen, ki ga zgodovina svetovne dramatike po pomembnosti uvršča takoj za Shakespearom, sodi med najpogosteje uprizarjane dramatike v slovenskem gledališču, saj so njegova dela doživela skoraj sedemdeset uprizoritev. Prva je bila že leta 1892 v Ljubljani – drama Nora ali Hiša za lutke v režiji Ignacija Borštnika. Pomemben del dramatike Henrika Ibsena, ki sicer velja za enega ključnih utemeljiteljev moderne drame, predstavljajo prav kompleksno oblikovani ženski liki. V času, ko je bila vloga ženske v družbi večinoma omejena na družino in zasebno sfero, je Ibsen v svojih delih odpiral vprašanja ženskega položaja, svobode in osebne identitete. Njegove junakinje niso zgolj stranski ali pasivni liki, temveč nosilke notranjih konfliktov in stisk, družbenih pritiskov ter hlepenja po samostojnosti. Takšna je tudi Nora, naslovna junakinja drame, ki sprva deluje vdano in lahkomiselno. Vendar je zaradi izbire lastne svobode in zavrnitve tradicionalne vloge – zaradi odločitve, da zapusti otroke in moža – v času nastanka drame, zlasti v Nemčiji, sprožila burne razprave o položaju žensk v družbi. Poleg Nore kot še bolj zapleten ženski lik izstopa tragična figura Hedde Gabler, ki zaradi želje po samouresničitvi poseže po samodestruktivnih dejanjih. Otroštvo Henrika Ibsena, ki ga pogosto omenjamo kot enega prvih dramatikov, ki je v umetnosti resno in poglobljeno obravnaval vprašanje položaja žensk v sodobni družbi, je zaznamoval finančni propad družine. Ta je močno vplival na njegovo razumevanje družbenih odnosov, družbenih norm in resnice v človeških odnosih. Sogovornica: dr. Marija Zlatnar Moe, poznavalka njegovega opusa in prevajalka njegovih del iz norveščine.

Podsećamo da je počela sa radom naša prodavnica, gde možete istorijski odgovorno da trošite svoje pare:

Martin Heidegger (1889–1976) še vedno velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, njegovo delo Bit in čas (1927), ki ga avtor nikoli ni dokončal, pa za najpomembnejše filozofsko delo preteklega stoletja. Heideggerjev vpliv je bil izjemen, tudi zato ker deloval kot profesor, še bolj pa se je uveljavil s svojimi številnimi deli, mnoga od njih so prevedena v slovenščino, kot na primer Na poti do govorice, Uvod v metafiziko, Evropski nihilizem idr. Z nekaterimi od njih je postavil temelje za fenomenologijo, pa tudi za druge filozofske smeri, kot so eksistencializem, hermenevtika idr. Ob 50-obletnici njegove smrti v pogovoru s prof. dr. Deanom Komelom, enim najboljših poznavalcev njegove misli pri nas, med drugim razmišljamo, kako je Heidegger z zastavitvijo vprašanja biti postavil pod vprašaj celotno filozofsko tradicijo, kot se je oblikovala od starogrških filozofov dalje. Pogovor je nastal leta 2011. Foto: Wikipedija

Matija Medved ustvarja ilustracijo za najvplivnejše svetovne časopise, kot so Bloomberg Businessweek, New York Times, Time Magazine, Forbes, Medium in drugi. Oblikuje tudi plakate, ilustrira knjige, časopise, razne revije, sodeluje s teatrom in filmom. Za ilustracije, posebne izdaje študentskega časopisa Tribuna, ki so izšle kot moderna pravljica Zmaji v banji, je prejel plaketo Hinka Smrekarja in priznanje TDC New York za kolektivno delo. Njegove ilustracije za New York Times in Time Magazine so bile večkrat vključene v razstavo in katalog Društva ilustratorjev v New Yorku in tudi nagrajene. Leta 2023 je prejel dve srebrni medalji: za serijo ilustracij iz kolumn za New York Times in za ilustracije za Center Rog ter zlato medaljo za serijo knjižnih naslovnic za literarni festival Fabula. Matija Medved se v zadnjem času posveča tudi slikarstvu!

Tudi letos so arheološka najdišča po Ljubljani razkrila nekaj skrivnosti, ki so bile pokrite s stoletji in tisočletji nenehnih sprememb in preureditev v krajinah podzemlja, površja in podnebja. Tako so arheologi med izkopavanji na arheološkem najdišču ob Centru Janez Levca naleteli na nenavaden pokop odraslega moškega, ki ga je usoda dohitela v zadnjih izdihljajih zadnjega stoletja pred začetkom našega štetja. Identifikacija skeleta s presenetljivimi pridatki iz obdobja zgodovinskega preloma arheologe spravlja v zadrego, saj bi mu radi določili socialni status, ga umestili med staroselce, Kelte, prišleke ali popotnike, najbolj pa jih zanima, kdo je bil pokojnik, zakaj je moški umrl in kako se je to zgodilo. Ne glede na to, s kašnimi izzivi se ubadajo poznavalci življenj minulih svetov, pa je enigmatična najdba našla prostor v Zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, v kateri bo še nekaj časa na ogled razstava Usoda neznanca s Prul. Sogovorniki: dr. Bernarda Županek (MGLM) – kustosinja razstave, doc. dr. Tina Žerjal (Arhej d.o.o.) – vodja arheološki izkopavanj ob CJL, Matjaž Jenko (Skupina Stik) – vodja arheoloških izkopavanj ob CJL. Fotografija: Blaž Gutman / MGML

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na premnogih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran - poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol borbe koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju. Foto: Dobran Laznik

Koroški Slovenec in eden izmed najpomembnejših srednjeevropskih likovnikov našega časa Valentin Oman je dopolnil 90 let. Življenje je posvetil umetnosti slikanja, v kateri je z grafičnimi postopki in z inovativnimi likovnimi intervencijami razvil izviren slog. Pomembno je sooblikoval sodobno avstrijsko slikarstvo. Pustil je globok pečat na številnih sakralnih objektih, pa tudi na posvetnih stavbah. Omanov osrednji motiv je že od nekdaj človek. Njegove fragmentirane podobe človeških figur so nedoločljive, nejasne in večplastne, tako pa namerno puščajo prostor gledalčevi domišljiji. Njegova praksa je usmerjena v postopek sam, pri katerem upošteva lastnosti materialov in se z njimi poigrava. Zanj so značilni plastenje, večkratno obdelovanje, odtiskovanje in uporaba medijskih podob ali umetnostnozgodovinskih referenc. Ob umetniškem ustvarjanju je tudi politično angažiran, poznan je kot borec za pravice koroških Slovencev in človek dejanj. V svojem najnovejšem delu dvojezične krajevne napise, simbol boja koroških Slovencev za svoje pravice, uliva v bronaste stebre, ki so in še bodo postavljeni v javni prostor na avstrijskem Koroškem. Za to delo sam pravi, da je nekaj najboljšega, kar je naredil kot umetnik do zdaj. Z Valentinom Omanom se je pred dnevi, ob odprtju nove razstave Križev pot: Ukrajina / Bližnji vzhod v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, pogovarjala Urška Savič. Gre za zadnjo razstavo v ciklu Omanovo leto, s katerim so se muzejske ustanove v Sloveniji, Avstriji in na Slovaškem poklonile umetniku ob njegovem jubileju.

Piše Andrej Lutman, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Uvrstitev nove pesniške zbirke Marka Matičetovega V notranjosti so pokrajine v knjižno zbirko Sončnica, vsa nora od svetlobe je Mirjam Drev po že ustaljenem načinu za utemeljila tudi z besedami. »Marko Matičetov tistemu, kar ga obdaja in odzvanja v njem, prisluškuje z zvedavostjo in humorjem ter nato s pesniško veščino in nizom miselnih poant tudi zapiše.« Preprostejše in natančnejše oznake skorajda ni. Matičetov je v prejšnjih petih zbirkah gradil pesniški izraz, ki mu v marsičem botruje tudi slovenski pesnik Dane Zajc. To pomeni, da izbira izrazna sredstva, ki jim je podlaga organska, rodbinska, koreninska, prvobitna slovenščina. Njegove pesmi ne stremijo po kaki posebni inovativnosti besedja, ampak se zadovoljijo z ustaljenim besediščem. Vendar pesnik počne nekaj drugega. Na način, ki ni zavezan kakšni kombinatoriki in morda ludizmu, dosega učinke s predstavljivimi prispodobami. Kaj torej počne? Svoj notranji svet prenaša na zunanjost. Lirski subjekt najde svoj objekt projekcije. V uvodni pesmi piše: »Kakšna škoda bi bilo ne pustiti sebi priti do sebe.« V tem stihu pesnik uporabi tako imenovano zrcaljenje, da preko besed, ki so zunaj izreke, pride do osmišljenosti v sebi. To nadaljuje do tistega trenutka oziroma pesmi, ko poosebi predmet. V tem smislu izstopa Pesem pralnega stroja. Začne se brez ovinkov z verzom: »Pral sem jima perilo.« Nadaljevanje takšnega načina pesnjenja se izteče v simulacijo, ki je tudi spominjanje sebe, otroške percepcije. »Veliko sanjam. / Starša ne vesta, o čem. / Jaz vem, pa ne znam povedati.« Ob prebiranju pesmi še zvemo, da pesnik ni več sam, saj se mu je pridružila ženska, s katero ima otroka. In tudi svoji družici nameni preslikave introspekcijskega dojemanja sveta, ko v pesmi z naslovom Ta zveza zapiše: »Ta dva ne vesta več, kako je biti sam. / Tako sta prepletena drug z drugim, / da si ne predstavljata, da ne bi bila.« Marko Matičetov se v zbirki V notranjosti so pokrajine dosledno ukvarja z malenkostmi in iz njih ter z njimi dosega veličastje preprostosti z učinki, ki so merljivi zgolj s čustvi. Ko je v prejšnjih zbirkah še opeval balinanje, bolj ali manj imaginativne izlete v Južno Ameriko, ali sprotne dogodke vsakršnega dne, je ostajal zvest osnovnim predstavitvenim načinom. Ni se zapletal v tavtologije, ni iskal izpovednega izraza na vso silo, temveč je puščal nekak naravni tok prispodob. V novi zbirki je vse prejšnje dosežke združil v sicer ustaljen način podajanja pesniške snovi, a temu že kar prepoznavnemu načinu dodal še nekaj: odvzetek. Svojemu izrazu je odvzel napor, ki sem mu – v komercialno oglaševalskem smislu – reče presežek. Ne, ta poezija ni presežna, ker tudi noče biti. Ta poezija je pač glasba, s katero pesnik dosega vsakovrstno bralstvo, ki ima posluh za občutenja in s čudenjem nad preprostostjo izraza oplemeniteno ustvarjalnost. Da se pesnjenje ne gradi na stalnem službovanju rasti, kopičenju, preseganju, je kakovost, ki sodobni slovenski poeziji pravzaprav manjka. In s takšnega stališča je pesniška zbirka Marka Matičetovega z naslovom V notranjosti so pokrajine tista pokrajina, kjer sončnice ne ovenijo.

O radijskih igrah pisatelja in akademika Alojza Rebule nam je nekaj povedala Maja Lapornik.

Anton Komat je eden najvidnejših slovenskih okoljskih mislecev in piscev, ki že desetletja opozarja na škodljive posledice človekovega poseganja v naravo. Njegove knjige in predavanja so prežeta z globokim razumevanjem naravnih zakonitosti, znanstveno utemeljeno kritiko sodobne civilizacije ter vizijo sveta, kjer človek živi v sožitju z Zemljo, ne proti njej. Komat ne govori le o ekologiji kot znanosti, temveč kot načinu življenja, kot etiki, ki presega potrošništvo in oživlja pozabljeno modrost prednikov. Njegov glas je jasen, pogumen in nujno potreben v času, ko se svet sooča z okoljskimi in duhovnimi krizami. Če si želiš prebujenja, ki presega le zunanji svet, in poglobljenega razmisleka o našem odnosu do narave, je Anton Komat pravi človek, ki te zna nagovoriti.

V Celovcu so sinoči podelili letošnjo Einspilerjevo nagrado. Prejel jo je Georg Wurmitzer. Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza sta mu jo podelila za konkretno podporo vidnih in trajnostnih projektov slovenske narodne skupnosti na Koroškem v času njegovega aktivnega delovanja v koroški deželni politiki. Bil je dolgoletni župan občine Albeck iz vrst ljudske stranke, deželni in državni poslanec, leta 1999 je postal član deželne vlade, od leta 2000 do 2004 pa bil deželni predsednik ljudske stranke. Predsednik Zbora narodnih predstavnikov Narodnega sveta koroških Slovencev Nanti Olip je za naš radio dejal, da so Wurmitzerja spoznali kot velikega poštenjaka, ki je prepričan kristjan in svoje vrednote tudi živi: kar je obljubil, je držal besedo, vedno je prišel na lice mesta preverjat zadeve, tudi proti absolutnim večinam v občinskih svetih in po tem šele odločal … Dostikrat v prid slovenske narodne skupnosti. Njegove sledi so konkretno vidne od Podjune do Zile.

Nedeljski gost na Valu 202 je astrofizik in kozmolog svetovnega slovesa dr. Uroš Seljak, sicer profesor fizike na univerzi Berkeley v Kaliforniji, član ameriške Nacionalne akademije znanosti in dobitnik prestižne Gruberjeve nagrade za kozmologijo, ki raziskuje nekatera najbolj temeljna vprašanja človeštva – kako je nastalo vesolje, iz česa je sestavljeno in kakšna bo njegova usoda. Njegove metode so spremenile način, kako znanstveniki po svetu razbirajo prasevanje – svetlobo, ki je nastala komaj nekaj sto tisoč let po velikem poku in še danes nosi informacije o rojstvu prostora in časa. V zadnjem obdobju pa se dr. Seljak posveča tudi iskanju planetov, podobnih Zemlji, ter uporabi umetne inteligence pri analizi ogromnih količin podatkov, ki jih zbirajo sateliti in teleskopi. Njegove ideje segajo daleč prek meja kozmologije – uporablja jih tudi pri analizi širjenja epidemij in v ekonomskih modelih. Foto: Matjaž Tavčar

Ivan Dobnik je prejemnik mednarodne Pretnarjeve nagrade 2025 in častnega naslova »ambasador poezije«, pesnik, književni prevajalec, esejist, kritik, literarni urednik in založnik ter mednarodni posrednik poezije. Kot pesnik in literarni urednik je gostoval na številnih literarnih festivalih doma in v tujini. Njegove pesmi so prevedene v več evropskih jezikih. Je pobudnik, soustanovitelj ter odgovorni urednik književne revije Poetikon, ravno tako Hiše poezije, v kateri med drugim organizirajo tudi pesniška srečanja in branja poezije.

Ivan Dobnik je prejemnik mednarodne Pretnarjeve nagrade 2025 in častnega naslova »ambasador poezije«, pesnik, književni prevajalec, esejist, kritik, literarni urednik in založnik ter mednarodni posrednik poezije. Kot pesnik in literarni urednik je gostoval na številnih literarnih festivalih doma in v tujini. Njegove pesmi so prevedene v več evropskih jezikih. Je pobudnik, soustanovitelj ter odgovorni urednik književne revije Poetikon, ravno tako Hiše poezije, v kateri med drugim organizirajo tudi pesniška srečanja in branja poezije.

Bagdad je mesto v današnjem Iraku. Staro je več kot 1200 let. Mesto je zacvetelo v neprekosljivo središče znanosti, medicine, filozofije in izobraževanja v 8. in začetku 9. stoletja pod al-Mahdijem in njegovim naslednikom, Harun Al-Rashidom. Se ga spomniš iz pravljic Tisoč in ena noč? V teh pravljicah se izraža slava Bagdada v tem obdobju . Takrat je veljal za najbogatejše mesto na svetu. Njegove pomole so obdajale ladje s Kitajske , Indije in Vzhodne Afrike . Vir: Zelena pravljična knjiga vsebuje nekaj najbolj znanih pravljic, vzetih iz različnih virov. Green Fairy Book, The Project Gutenberg eBook, Andrew Lang , Langmans, Green and Co, London; 1906, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

"Za Gozbu valja biti odjeven u Krista, reći će apostol Pavao, krotiti svoju sebičnu narav i slijediti put ljubavi i žrtve Jaganjca Božjega. Ne radi se, dakle, o odjeći kojom odijevamo svoje tijelo, nego o preobrazbi srca, duše, nutrine našega bića. Radi se o milosti koju pak uslijed svoga nehaja, tzv. svjetovnosti, možemo izgubiti i zauvijek propasti." Vlč. Drago Bosnar.

Stojan in Vlasta Gorup iz Sežane sta se zapisala fotografiji. Stojan se je kot ljubiteljski fotograf uveljavil v času analogne fotografije, letos pa mineva pol stoletja, od kar je začel razstavljati. Njegove fotografije so sprejeli na razstavnih salonih v številnih državah sveta, prejel je več deset nagrad in pohval. Pri Fotografski zvezi Slovenije je Stojan dosegel naslov kandidat za mojstra fotografije, mednarodna fotografska zveza pa mu je letos podelila naziv platinasti odličnik. Vlasta se je aktivno s fotografijo začela ukvarjati ob upokojitvi in v zadnjih letih pripravila več samostojnih razstav. Oba sta dolgoletna člana sežanskega fotografskega kluba Žarek, kjer aktivno prispevata k njegovemu delovanju.

Kako, ko nas zadenejo preizkušnje? Nekdo v vsakem trenutku ve, kaj je za vas najboljše, to je Sveti Duh, navzoč je v vsakem izmed nas in je odločilen glas, ki ve, kaj je za nas dobro, katera pot je prava. Jacques Philippe je francoski duhovnik, priznan po svojih številnih delih o duhovnem življenju in osebni rasti. Njegove knjige so cenjene zaradi jasnosti in globine. Prav takšna je tudi njegova knjiga z naslovom V šoli Svetega Duha (izšla je pri založbi Emanuel), ki smo jo predstavili v tokratni oddaji Sol in luč.

Kako, ko nas zadenejo preizkušnje? Nekdo v vsakem trenutku ve, kaj je za vas najboljše, to je Sveti Duh, navzoč je v vsakem izmed nas in je odločilen glas, ki ve, kaj je za nas dobro, katera pot je prava. Jacques Philippe je francoski duhovnik, priznan po svojih številnih delih o duhovnem življenju in osebni rasti. Njegove knjige so cenjene zaradi jasnosti in globine. Prav takšna je tudi njegova knjiga z naslovom V šoli Svetega Duha (izšla je pri založbi Emanuel), ki smo jo predstavili v tokratni oddaji Sol in luč.

Nemški filozof, politolog in sociolog Jürgen Habermas (1929) že več desetletji velja za enega osrednjih družbenih analitikov. Njegove misli nas napeljujejo, da ponovno premislimo, kako komuniciramo, kako sodelujemo v javnih razpravah in kako lahko krepimo demokratične institucije skozi dialog in medsebojno razumevanje. Habermas, ki velja tudi za enega najvplivnejših mislecev našega časa, izhaja iz kritične teorije frankfurtske šole, med drugim je bil Adornov asistent, a si je skozi leta ustvaril lastno mišljenjsko pot – še danes je najbolj znan po razmišljanjih o javni sferi. Z njimi se je med drugim ukvarjal tudi prof. dr. Božidar Debenjak (1935), ki je prevedel njegovo delo Med naturalizmom in religijo (Sophia, 2007). S prof. Debenjakom, ki je maja letos dopolnil devetdeset let, predstavljamo Habermasovo misel. Pogovor z njim pa je nastal leta 2008 ob izidu omenjene knjige. Foto: Wikipedija

Piše Katarina Mahnič, bere Lidija Hartman. Iztok Geister je nekakšen bard narave, njen pozoren opazovalec in kritični popisovalec. Njegove knjige Zagovori narave, Dopuščanje narave, O zaupanju v naravo in Levitve – za slednjo je prejel Rožančevo nagrado – lahko vse štejemo med klasiko slovenskega naravopisja in tudi najnovejša Soočenje z naravo je napisana v njegovem slogu preizpraševanja, opazovanja iz drugega zornega kota, obračanja stvari na glavo, da jih lahko potem spet bolj prav postavi na pravo mesto. Tja, kjer bi morale biti, če bi ljudje bolj logično razmišljali ali se vsaj manj sprenevedali, kaj vse dobrega storijo v prid narave. Kot pisatelj pravi v epilogu, knjiga noče učiti, kako spremeniti ali celo izboljšati svet, gre le zato, da poskušamo odkriti doslej zakrito možnost sobivanja z rastlinskim in živalskim svetom in da poskušamo sestopiti s prestola, na katerem smo samopašno umeščeni v središče sveta. V njej se dotakne številnih zanimivih in perečih tem, kot so intima domačega vrta, zaraščanje v kulturni krajini, plenilsko razmerje (tudi človek je do neke mere plenilec), bitka z naravo, popolnost živih bitij in protislovja varstva narave. Na Slovenskem je že januarja 1920 trinajst uglednih posameznikov in strokovnjakov Odseka za varstvo prirode Muzejskega društva v Ljubljani kot prvi poziv k sistemskemu varstu narave predstavilo Spomenico, prvi nacionalni program za varstvo narave pri nas. Pa vendar še danes dojemamo naravo in procese v njej zgolj s stališča lastnega položaja, tudi koristi – nihče se ne sprašuje, ali si divje rastline in živali sploh želijo oziroma ali sploh potrebujejo skrbništvo, kakor ga živim bitjem vsiljuje varstvo narave. Neradi priznamo, da narava tudi mimo človeških prizadevanj za njeno ohranitev nenehno išče in tudi najde svoje poti za samoobnavljanje. “Tako naravoslovci kot naravovarstveniki in ljubitelji narave nikakor ne moremo sprejeti spremembe življenjskih pogojev, kar pa rastlinam in živalim ne povzroča večjih težav, dokler lahko izbirajo med različnimi bolj ali manj ustreznimi razmerami,” Geister se pretirano ne vznemirja nad na primer zaraščanjem travnikov, saj se gozd le vrača na svoje nekdaj mu odvzeto rastišče, niti nima invazivnih rastlin za takšnega bavbava, saj je njihovo naselitev zagotovo omogočila tudi nesposobnost obstoječe rastlinsko-živalske skupnosti, da to prepreči. Krmljenje ptic je zanj ekološko brez pomena, edino smiselno, sploh za mlade rodove, bi bilo opazovanje vrstno prepoznavanje ptic. Tudi iz pušpanove vešče, ki neustavljivo pokončuje kultivirani pušpan, potegne nauk: s kultiviranjem doseženo nenaravno povečanje populacije rastlin ni vedno na roko. Naturalizirani pušpan se bo v divjini gotovo ohranil. Poseganje v naravo, ko kakšni vrsti omogočimo boljše razmere za razplod, je po naravnih merilih vprašljivo, in ne hvale vredno dejanje, saj izključuje tveganje kot pomembno sestavino prizadevanja za obstanek. Knjiga Soočenje z naravo je polna takšnih uvidov, podkrepljenih z različnimi primeri iz narave, nad katerimi se je res vredno zamisliti, še posebej, ker nam avtor ponuja svež in kritičen pogled nanje. A čeprav je knjižica tanka, to ni lahko branje, ki bi ga požrli v trenutku in za zabavo. Ni preprosto, kot tudi ni preprosto resnično in odkrito soočenje z naravo. Okušati ga je treba počasi, premišljeno, z odprtimi očmi, možgani in duhom, še najraje v naravi. Geistrovo pisanje je tudi stilno izredno dodelano, gosto in izrazno bogato, kar daje esejističnim znanstveno-dokumentarnim zapisom nadih sočne prozne pripovedi. Morda je za širok bralski krog najprikladnejši in tudi po praktični plati najzanimivejši esej Vrtna intima, pri katerem bo užival vsak, ki ima doma nekaj vrta. Vsaj na tistem koščku narave, ki ga (četudi samo na papirju) posedujemo, si lahko ljudje ustvarimo svoj delček raja. Tega pa si vsak predstavlja drugače. Menda je uporabnost prevladujoča značilnost srednjeevropskega vrta. Sodobne novozgrajene hiše spremljajo po Geistru “takojšnji vrtovi”, ki so zasnovani tako, da je na njih čimmanj dela; tam ni spontano rastočih rastlin, namesto zelenjavnega vrtička je visoka greda, dreves ni ali pa so iznakažena. Takšen vrt je bolj dodatna soba kot sonaravno prebivališče. In potem so tu vrtovi, z opisom katerih sem se lahko poistovetila in mi je zaigralo srce, saj sem do svojega vrta, prej vzdrževanega v divje urejenem slogu, vedno bolj popustljiva. Ne da bi se kdaj zares zavedala, da je tako najbolj prav. Piše Geister: “Nasprotje takšnemu do podrobnosti urejenemu vrtu, recimo mu čistunski, pa je s spontanim rastjem prežet vrt. Z vidika kulturne presoje mu recimo divji, z vidika zatiralske skrbi sproščeni vrt. Tudi tu gole prsti v vegetacijskem obdobju skorajda ne vidimo, pa ne zaradi nadomestkov, temveč zaradi nebrzdane pokrivnosti rastlin. Trata je, vsaj na obrobju, če ne kar v celoti, polna travniških rastlin in je selektivno košena šele po cvetenju. Grmovje in drevje rasteta sproščeno. Plevel na takšnem vrtu ni nadloga in tudi ne psovka, saj igra pomembno vlogo: ščiti tla pred soncem, ohranja vlago, privablja žuželke ali pa jih odvrača, v obeh primerih v dobro gojenih rastlin. Ospelo cvetje in listje ob deževnikovi pomoči gnojita tla. Ob obdelovanju in negovanju vrta je vedno dobro poskrbeti tudi za sproščanje vrta.” Soočenje z naravo je dragocena spodbuda nam in našim zanamcem, da bi naravovarstvo nadomestila etika zagovorništva narave, ki daje interesom rastlin in živali prednost pred človeškimi interesi. Je spodbuda, da ne bi gledali samo na to, ali je neko dogajanje v naravi koristno za človeka. In spodbuda posamezniku, ljubitelju narave, da se lahko začne z naravo srečevati in sporazumevati kar na domačem vrtu. Zaradi te knjige plevelu lažje pogledam skozi prste, pardon, skozi liste. Lažje tudi prenesem belouško v ribniku, s kosom pa si pošteno razdeliva slastne plodove obema tako ljube šmarne hrušice.

Pirančan Ivan Loboda je v Londonu doštudiral gledališko režijo in leta 2021 vpisal magistrski študij na ljubljanski AGRFT. Trenutno v Gledališču Koper režira predstavo "Ocean morje" nastalo po istoimenskem romanu italijanskega pisatelja Alessandra Barrica. Predstava bo prva premiera jubilejne, 25. sezone Gledališča Koper. Naš gost je tudi umetniški vodja mednarodnega festivala FUGA - festivala gledaliških uprizoritev umetniških akademij iz Evrope. Njegove predstave so izrazito vizualne, poudarja, v središče svojega gledališkega ustvarjanja pa trenutno postavlja empatijo, delo s srcem. Pri tem raziskuje, kako umetniško delo približati gledalcu in se ga dotakniti na čustveni ravni.

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

V ponedeljek, 2. junija se začenja že 10. teden Kemijskega inštituta, druge največje slovenske javne raziskovalne ustanove, ki se bliža 80-letnici ustanovitve. Po predstavitvi panojske razstave s prikazi raziskav in raziskovalnih prebojev inštituta na nabrežju Ljubljanice v Trnovem v drugi polovici maja smo se o strukturni biologiji pogovarjali z raziskovalcem dr. Maticem Kisovcem. Deluje v inštitutskem Odseku za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo, enem od osmih raziskovalnih odsekov. Njegove temeljne raziskovalne metode že vrsto let vsebuje strukturna biologija, disciplina, ki se je v zadnjih desetletjih z razvojem tehnologij vedno boljšega vpogleda v živo snov povzpela v eno malodane paradnih področij sodobne znanosti. Tako na področjih biotehnologij v industriji kot tudi na širokem področju zdravja. Nenazadnje je bilo cepivo proti virusu SARS-CoV-2 razvito prav s pomočjo metodologij strukturne biologije. Matic Kisovec je med drugim tudi skrbnik inštitutskega krioelektronskega mikroskopa. FOTO: Matic Kisovec na stopnicah radijske avle VIR: Goran Tenze, Program Ars

Musliman srcem vjeruje u Allaha, osluškuje Njegove naputke i slijedi ih, a svoju vjeru i bogobojaznost potvrđuje djelom.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

V sobotnem popoldnevu je bil naš gost gledališki režiser Tomi Janežič. Diplomiral in magistriral je na AGRFT iz gledališke režije ter zaključil večletno mednarodno psihodramsko edukacijo. Prvo profesionalno predstavo Equus je na oder postavil leta 1996, od takrat pa je nanizal vrsto uspehov s predstavami, kot so Človek (po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju Da, Kralj Lear, Potujoče gledališče Šopalović, Sedem vprašanj o sreči, še ni naslova in druge. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki pa je le ena v vrsti številnih nagrad za njegovo delo.Njegove predstave so gostovale na pomembnih festivalih, kot so Kunstenfestivaldesarts v Belgiji, Bitef v Srbiji in Wiener Festwochen v Avstriji. Kot redni profesor na AGRFT je svoje bogate izkušnje predajal novim generacijam gledaliških ustvarjalcev, predaval pa je tudi v tujini, med drugim v Oslu, Arezzu, Beogradu, Novem Sadu, Lizboni in drugod. Kot gledališki režiser v zadnjih letih v Sloveniji deluje le izjemoma, več režira v tujini, zato ne zamudite priložnosti, da ga pobliže spoznate.

V sobotnem popoldnevu je bil naš gost gledališki režiser Tomi Janežič. Diplomiral in magistriral je na AGRFT iz gledališke režije ter zaključil večletno mednarodno psihodramsko edukacijo. Prvo profesionalno predstavo Equus je na oder postavil leta 1996, od takrat pa je nanizal vrsto uspehov s predstavami, kot so Človek (po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju Da, Kralj Lear, Potujoče gledališče Šopalović, Sedem vprašanj o sreči, še ni naslova in druge. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki pa je le ena v vrsti številnih nagrad za njegovo delo.Njegove predstave so gostovale na pomembnih festivalih, kot so Kunstenfestivaldesarts v Belgiji, Bitef v Srbiji in Wiener Festwochen v Avstriji. Kot redni profesor na AGRFT je svoje bogate izkušnje predajal novim generacijam gledaliških ustvarjalcev, predaval pa je tudi v tujini, med drugim v Oslu, Arezzu, Beogradu, Novem Sadu, Lizboni in drugod. Kot gledališki režiser v zadnjih letih v Sloveniji deluje le izjemoma, več režira v tujini, zato ne zamudite priložnosti, da ga pobliže spoznate.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija

+Sve spremno već za predstojeću sezonu, ali otvorena su vrata za sve zainteresovane da budu deo njegovog timaMILOŠEV TRKAČKI PROGRAM: https://sponsor.me/milospavlovicNAJGORI POKLON ZA MUŠKARCE: https://www.generali.rs/fizicka_lica/zdravlje_i_nezgoda/tvoj_auto_ide_na_redovan_pregled,_idi_i_ti!.3569.htmlhttps://fantasy.formula1.com/en/leagues/join/P5SEDGFHU02KOD ZA LIGU: P5SEDGFHU02Ukoliko želite da podržite ekipu Infinity Lighthouse i sve što radimo, najbrže je kroz Patreon i YouTube članstvo.Patreon: https://www.patreon.com/infinitylighthouse YT: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinDomaćini: Pavle Živković i Srđan Erceg#lap76#infinitylighthouse#f1 00:00:00 Početak------------------------------HUMANITARNI KUTAKPomozimo Martinu!Slanjem SMS poruke: Upišimo 1503 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human1503 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000001670866-23Uplatom na devizni račun: 160-6000001671337-65IBAN: RS35160600000167133765SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=1503)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=1503)-----------------NAŠA PRODAVNICA - ️https://shop.infinitylighthouse.comSvi koji žele da obogate svoju biblioteku prelepim delima o Formuli 1 i MotoGP-u ili se obuku u naše, zajedničke, boje, tu je naša zvanična prodavnica knjiga, majica i kačketa.NAŠE DRUŠTVENE MREŽE Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighthsSPORTSKE VESTI - https://sportsmagazin.rsMusic credit: Envato Elements Item/Cinematic Heroic by StudioKolomnaAutor: Srđan ErcegDatum: 22. novembar 2024.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/Zabranjeno je svako kopiranje i neovlašćeno preuzimanje video i/ili audio snimaka i postavljanje na druge kanale! Nije dozvoljeno koristiti materijal sa ovog kanala, bilo u celosti ili iz segmenata, bez licenciranja / plaćanja kako za komercijalnu, tako i za nekomercijalnu upotrebu.Svaka upotreba bez licenciranja za komercijalnu ili nekomercijalnu / privatnu upotrebu biće procesuirana. Za sve informacije o pravima, za upite o licenciranju i dobijanju dozvole za korišćenje možete nas kontaktirati putem naše zvanične email adrese.Copying, re-uploading, and illegally distributing this copyrighted work is strictly prohibited! Label and copyright: Infinity Lighthouse. ★ Support this podcast on Patreon ★

Jasmin Ligata je jedan od najprepoznatljivijih komentatorskih glasova na Balkanu. Radio je kao komentator and sportski reporter vise od 20 godina ali je nedavno postao hit na drustvenim mrezama zbog svog rada kao futsal komentaor za GFC Sarajevo. Njegove video snimke dele i pregledaju milioni gledalaca sirom sveta. Sto je jos vaznije, Jasmin je ukljucen u mnoge humanitarne akcije i veruje da je njegova najveca svrha i sreca u zivotu da pomaze drugim ljudime. Danas sam bio u prilici da upoznam pravog Jasmina, da cujem o njegovim razmisljanjima i stremljenjima da bude sto bolji covek. Pricali smo o nekim od njegovih najpoznatijih viralnih klipova, njegovom humanitarnom radu i duhovitim angdotama iz njegovog dugogodisnjeg prijateljstava sa Edinom Dzekom. ---------------------------------------- Jasminov Humanitarni rad: https://pomoziba.org/--------- ------------------------------ 0:00 Uvod4:40 početak Jasminove karijere6:30 kako se jasmina priprema da bude komentar futsalac 11:40 Jasminov rekord u historiji13:55 ljubav za futsalu i futbal19:10 karijera u komediji23:20 komentarisanje priča25:30 Fustal u Bosni 29:50 drugi ljudi koji koriste vaše klipove38:00 kako još više proširiti content41:00 Sta sada Jasmin radi 43:00 ljubav prema humanitarnom radu52:00 priče o Džeku

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Druga epizoda HistoryCast podkasta četvrtkom o istoriji umetnosti posvećena je Ivanu Meštroviću. Istoričarka umetnosti Jovana Milovanović i istoričar Ivan Drljača vode nas kroz neobičan život i rad čoveka koji je bio poznat kao Mikelanđelo XX veka i genije jugoslovenstva. Njegove skulpture i arhitektonska dela ostavili su dubok trag u svetu umetnosti.

Gost nove epizode "Pod kapicom" bio je reprezentativac Srbije i vaterpolista Novog Beograda Đorđe Vučinić. Razgovarali smo o osvojenoj regionalnoj ligi, nastavku sezone u Ligi šampiona i domaćem prvenstvu, ali i o predstojećim Olimpijskim igrama. Njegove pevačke sposobnosti testirali smo na kraju emisije, a Đorđe nam je otkrio i koji deo karijere mu je bio prekretnica, kao i koliko mu znači "dupla kruna" sa Šapcem. Koji su treneri i saigrač najviše uticali na njega, kako teku pripreme za svadbu, kako je počeo da trenira vaterpolo i kako se bori protiv problema sa leđima - o svemu tome slušajte u 160. epizodi našeg podkasta.00:00:00 Početak00:01:30 Uspeh u regionalnoj ligi i analiza sezone 00:10:00 Poseta na utakmicama i atmosfera u ekipi00:15:00 Budućnost reprezentacije Srbije00:18:00 Završnica prvenstva, Final Four i novi formati takmičenja00:23:45 Saigrači i druženje van bazena00:26:30 Video pitanje #1 00:29:30 Koliko je Šabac bio značajan?00:35:00 Godine provedene u Partizanu00:40:30 Saradnja sa Vujasinovićem00:43:00 Reprezentavna karijera00:49:00 Video pitanje #2 00:51:45 Video pitanje #3 00:53:00 Sećanje na Tokio00:56:00 Efekat zasićenja00:59:00 Video pitanje #4 01:01:00 Pitanja gledalaca: uzori, Olimpijske igre, najlepša sećanja...01:14:00 Porodica01:17:00 Zapevajmo zajednoKupite naše majice, knjige i podržite nas na: https://shop.infinitylighthouse.com Postanite član na YouTube-u: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinPodržite nas na Patreonu: https://www.patreon.com/infinitylighthouse ★ Support this podcast on Patreon ★

Na začetku novega leta se povsem naravno sprašujemo, kaj se bo zgodilo v naslednjih dvanajstih mesecih. Kot smo se na koncu preteklega leta spraševali, kaj se je zgodilo v preteklih dvanajstih … In čeprav je umetna inteligenca že zelo napredovala, se moramo za napovedovanje prihodnosti še vedno obrniti k piscem znanstvene fantastike in srednjeveškim prerokom. Predvsem Nostradamus je izjemno priljubljen, manj pa je znan prerok iz šestnajstega stoletja, ki se je ukvarjal z ozemlji in kulturo dežel, kjer danes živimo predvsem Slovenci.Njegove prerokbe so v obliki srednjeveških rokopisov odkrili šele nedavno, tako je bil do zdaj slovenski znanosti in javnosti manj znan; mogoče tudi zaradi tega, ker bi z objavo prerokb preveč Slovencev, ki se danes ukvarjajo z napovedovanjem prihodnosti, ostalo brez dela. Ker se je prerok podpisoval največkrat z "jaz", nekajkrat pa tudi z "on", sklepamo, da je imel pomočnike! Danes premierno objavljamo njegove zanimive napovedi za leto 2024 … Najprej ne pusti nobenega dvoma, da opisuje in prihodnost napoveduje za Slovenijo. Kje je dežela lepšaZ več talentiranega adrenalinaKot je spokojnost nazvana –Solzna dolina V osrednjem delu prerokbe se posveti družbenemu dogajanju, ki je bilo v srednjem veku imenovano in dojemano sicer drugače, danes pa ga na splošno poznamo kot "notranjo politiko". Mladi princ se muči, Podpora mu nezadržno padaPostal je anketarjev in mazačev največja naslada Stari kralj drži se postrani …ob tem pa drži se še znane dijetetriindvajset odstotkov reže,kot mesar reže kotlete! Poslal je na polje krvavozveste vazale.Prerivanje na desnicine poteka v resnici! Zgornje verze lahko tolmačimo kot to, da se bo padanje podpore premieru Golobu nadaljevalo tudi v letu 2024; ob tem lahko še razberemo, da se bo nadaljevalo tudi taktiziranje bivšega premiera Janše, ki se kot predsednik vlade poskuša vrniti z aktiviranjem poslanca Logarja. Neverjetno, kako je pisec prerokbe natančno predvidel dinamiko odnosov v slovenski politiki za pol stoletja naprej; če se bo prerokba uresničila, pa bomo videli ob letu osorej … Potem je prerok napovedal tudi nadaljevanje okoljske in podnebne krize in napovedal nova neurja, ki naj bi nas čakala tudi v letu 2024 … v prvi luži žabica,v drugi luži račkica,v tretji luži sem pa jaz in vsi se smejemo na glas … Zelo natančno je napovedal tudi aktivno vlogo slovenske vlade v morebitnih novih neurjih … po lužah cmok cmok in kar brez dežnika,ves moker Golob se ves dan potika … Na tem mestu opozorimo, da je mogoče prvi del prerokbe, zaradi arhaične transkripcije brati tudi kot … Po Lučah cmok cmok … V zadnjem spevu za leto 2024 pa se je Anonimus posvetil še prerokbi, ki se dotika finančnega ali pa mogoče celo bančnega sistema … Oziroma denarne situacije v Sloveniji leta 2024 na splošno. Zanimivo je, da je prerokbe poznal tudi naš največji pesnik, saj je naslednjo uporabil kot parafrazo v svojem najbolj znanem epu … Le malo vam denarja, bratje, hranim,varčevali sme dolgo brez podpore,kdor hoče sprazniti račune, mu ne branim; Najbolj zanimiva pa je napoved padca dobršnega dela slovenske elite, ki smo jo poznali kot tajkune … Tem se v letu 2024 ne piše dobro. Elektronske rulete in sveže bananeNe bodo več kot od boga poslane!Kdor zaspal bo na Dormeu,V sanjah spoznal bo svojo mejo.Zdravilišča in časopisi bodo radostno propadli …In tranzicija bo končana, objavili bodo stari znancis TV-ekrana Čeprav so prerokbe bolj kot ne zabavno branje z začetka leta, so mnogi srednjeveški mistiki in preroki še kako pravilno napovedali tok naše civilizacije. Zato se je treba na te prerokbe vsaj malo zanašati, če ne zaradi drugega, tudi zaradi tega, ker je v knjigi prerokb za leto 2024 omenjena tudi usoda naše skromne oddaje: Zdržali bodo le do poletja,Ko bodo denar za "grand finale"Olimpijske igre pobrale …

Jednokratne donacije kanalu: ⁠ https://paypal.me/beinganddoing Za infromacije o radu sa mnom posetite moju instagram stranicu https://www.instagram.com/aleksandra.vancevska/. Prof. Dušan Stojnov diplomirao je na Odeljenju za psihologiju Filozofskog fakulteta Univerziteta u Beogradu 1981; magistrirao na psihologiji ličnosti 1986 i odbranio doktorat iz psihologije na istom univerzitetu 1992. godine. Njegove profesionalne kvalifikacije obuhvataju i specijalističku diplomu iz psihoterapije ličnih konstrukata iz Centra za Psihologiju ličnih konstrukata u Londonu, stečenu 1990 godine. Od 1987 do danas održao je brojna predavanja po pozivu, seminare, radionice i kurseve iz konstruktivističke psihologije, psihoterapije i koučinga na mnogim skupovima i profesionalnim institucijama u Jugoslaviji/Srbiji, Grčkoj, Malti, Velikoj Britaniji, Irskoj, Italiji, Češkoj Republici i Južnoj Africi. Čvrsto je teorijski opredeljen za konstruktivizam, konstrukcionizam i relacionistički pristup psihologiji osoba. Njegova interesovanja okrenuta su čitanju psihologije ličnih konstrukata u konstrukcionističkom ključu i povezivanju ove teorije sa Fukoovim i Gofmanovim učenjima. Kao facilitator u praksi, pored terapije i savetovanja, bavi se i koučingom gde u specifičnom pristupu u radu sa organizacijama povezuje koučing ličnih konstrukata sa praksom uvažavajućeg istraživanja i performativne nauke. Being Human and Doing Psychotherapy je podkast koji otkriva ljude u psihoterapeutima i psihoterapeute u ljudima. Kojom god da se profesijom bavimo mi u nju najpre ulazimo sa našom ljudskošću i punoćom celog bića. Kroz ovaj podkast sa radoznalošću istražujem koji su to “tajni sastojci” raznih psihoterapeutskih pravaca i kako se oni integrišu kroz specificne zivotne i ljudske priče terapeuta koji ih praktikuju i žive. Za sve linkove ka ovom podkastu: Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Ovaj podkast predstavlja lične stavove i mišljenja mojih gostiju i mene. Sadržaj ovde ne treba shvatiti kao medicinski ili psihološki savet. Sadržaj je namenjen u informativne svrhe, a kako je svaka osoba jedinstvena, konsultujte odgovarajućeg stručnjaka za sva konkretna pitanja koja imate. Hvala što ste mi se pridružili na ovom putovanju. S'ljubavlju, Aleks

"Fondacija želi da pruži besplatne udžbenike na internetu." U 226. epizodi podkasta Pojačalo, gost Ivana Minića je profesor Aleksandar Kavčić, naš čuveni elektroinženjer, naučnik, profesor i filantrop. Karijera i poduhvati profesora Kavčića mogu lako ispuniti i čitav niz epizoda, ali u današnjoj ćete saznati o njegovoj mladosti, obrazovanju koje je sticao u školama širom sveta, kao i patentu koji je izmenio čitavu jednu industriju. Svojim patentom za čitanje zapisa sa magnetnih memorija, profesor Kavčić upisao se u istoriju i doneo revolucione izmene celom jednom tržištu i industriji, što nije prošlo nezapaženo od onih koji su to želeli da zloupotrebe za svoju dobit. Njegove pravne borbe oko prava za patent i distribuciju istog su same po sebi “priča za film”, o čemu ćete detaljnije saznati u samoj epizodi. Profesor Aleksandar Kavčić sa Ivanom Minićem takođe razgovara o svojoj Fondaciji “Alek Kavčić” koja predstavlja filantropski poduhvat neizmernog obima. Njen cilj je da se okonča monopol određenih izdavača na našem tržištu đačkih udžbenika i da se svim učenicima osnovnih škola obezbedi lak i besplatan pristup kvalitetnim udžbenicima na internetu. To je profesoru Kavčiću donelo ceo jedan novi talas pravnih sukoba sa kompanijama koje nisu tako lako želele da se odreknu monopola na tržište udžbenika, sa čime se on bez oklevanja uhvatio u koštac. Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Šta ću biti kad porastem - Pametni mladi umovi - Šta treba da nauči jedan inženjer - Nemački univerziteti - Izum za doktorat - Borba za patent - Kako je počela Fondacija - Visoke cene udžbenika su problem - Zašto se osnovci preopterećuju - Kako Fondacija pravi udžbenike - Prepreke u radu Fondacije - Život između Amerike i Srbije Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/43MFNl1 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Negativno ulaganje ili negative gearing je poreska olakšica za ulagače u nekretnine. To se događa kada troškovi investicijske nekretnine premaše prihode koje ona generiše. S druge strane, investicija može imati pozitivno ulaganje, positive gearing, kada prihodi od kirije pokrivaju sve troškove povezane s nekretninom, uključujući i kamate na kredit. Ipak, negative gearing ne odvraća investitore od ulaganja u nekretnine.