Podcasts about njegove

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

V ponedeljek, 2. junija se začenja že 10. teden Kemijskega inštituta, druge največje slovenske javne raziskovalne ustanove, ki se bliža 80-letnici ustanovitve. Po predstavitvi panojske razstave s prikazi raziskav in raziskovalnih prebojev inštituta na nabrežju Ljubljanice v Trnovem v drugi polovici maja smo se o strukturni biologiji pogovarjali z raziskovalcem dr. Maticem Kisovcem. Deluje v inštitutskem Odseku za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo, enem od osmih raziskovalnih odsekov. Njegove temeljne raziskovalne metode že vrsto let vsebuje strukturna biologija, disciplina, ki se je v zadnjih desetletjih z razvojem tehnologij vedno boljšega vpogleda v živo snov povzpela v eno malodane paradnih področij sodobne znanosti. Tako na področjih biotehnologij v industriji kot tudi na širokem področju zdravja. Nenazadnje je bilo cepivo proti virusu SARS-CoV-2 razvito prav s pomočjo metodologij strukturne biologije. Matic Kisovec je med drugim tudi skrbnik inštitutskega krioelektronskega mikroskopa. FOTO: Matic Kisovec na stopnicah radijske avle VIR: Goran Tenze, Program Ars

Musliman srcem vjeruje u Allaha, osluškuje Njegove naputke i slijedi ih, a svoju vjeru i bogobojaznost potvrđuje djelom.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

V sobotnem popoldnevu je bil naš gost gledališki režiser Tomi Janežič. Diplomiral in magistriral je na AGRFT iz gledališke režije ter zaključil večletno mednarodno psihodramsko edukacijo. Prvo profesionalno predstavo Equus je na oder postavil leta 1996, od takrat pa je nanizal vrsto uspehov s predstavami, kot so Človek (po knjigi Viktorja Frankla Kljub vsemu reči življenju Da, Kralj Lear, Potujoče gledališče Šopalović, Sedem vprašanj o sreči, še ni naslova in druge. Je tudi prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki pa je le ena v vrsti številnih nagrad za njegovo delo.Njegove predstave so gostovale na pomembnih festivalih, kot so Kunstenfestivaldesarts v Belgiji, Bitef v Srbiji in Wiener Festwochen v Avstriji. Kot redni profesor na AGRFT je svoje bogate izkušnje predajal novim generacijam gledaliških ustvarjalcev, predaval pa je tudi v tujini, med drugim v Oslu, Arezzu, Beogradu, Novem Sadu, Lizboni in drugod. Kot gledališki režiser v zadnjih letih v Sloveniji deluje le izjemoma, več režira v tujini, zato ne zamudite priložnosti, da ga pobliže spoznate.

Piše Jelka Kernev Štrajn, bere Eva Longyka Marušič. Roman Anje Radaljac Prst v prekatu je po svoji zunanji in notranji zgradbi zanimiv, izviren spoj »knjige podgobja« in »knjige korenine«. Ob branju lahko opazujemo vsestransko razraščanje pripovednih zastranitev, ki se slejkoprej ujamejo v mrežo pomenskih vozlišč. Ta skrbijo, da se rdeča nit ne izgubi, čeprav se rada nekoliko natrga; in da lahko sledimo pripovedi, sestavljeni iz treh poglavij: Prst, Znotranjščina, Prekat. Besedilo, uvedeno s pesmijo o devetkrat umorjeni in desetkrat rojeni mitski Matildi, se žanrsko umešča v tradicijo poetičnih romanov; saj nas že na prvih straneh sooči s svojevrstnim prepletom proze in poezije. V oči padejo grafično zaznamovani razmiki med vezano in nevezano besedo, ki jih je mogoče opazovati od začetka do konca obsežnega besedila. Odlomki, ki se na zunaj kažejo kot poezija, pogosto govorijo o stvareh in dogodkih iz oprijemljive realnosti. Vpeti so v kronologijo pripovednega toka; tisti, v obliki nevezane besede, pa bralstvo pogosto potegnejo bodisi v protagonistkine sanje bodisi v njene dialoško razgibane notranje monologe. Toda temu pravilu nikakor ne kaže dosledno slediti. Romaneskno pisavo Prsta v prekatu namreč odlikuje ravno to, da sproti spodbija pravila, ki jih sama implicitno postavlja, zato od bralstva pričakuje nenehno budnost. Gre za zahtevno branje, ki ga kljub pogosti in ne vselej dosledni rabi substandarda vseskozi lajša ritmično valovanje povedi. Hkrati ta pisava ravno v pravi meri posega v skladnjo in nam s tem že vnaprej prepreči, da bi se predali anestetičnemu učinkovanju prebranega ter pozabili na žgoče aktualno problematiko romana. K temu po svoje prispevajo tudi pogosti neologizmi; na primer: pokoljevalnica, fragmentiranka, znotranjščina, zaporuna itn. Ob njih se nehote ustavljamo, saj gre za izraze, ki kar kličejo po politično angažirani interpretaciji. Poleg tega bi v knjigi zaman iskali zapise z veliko začetnico. Lastna imena in stavčni začetki – povsod same male črke! Ta odločitev je v popolnem skladju z osnovno etično naravnanostjo besedila kot celote, ki zagovarja odsotnost sleherne hierarhije med bitnostmi, vključno z vsemi »bitji iz tujih svetov«. V tem pogledu je roman pozornosti vredno nadaljevanje tiste tradicije, ki jo je v slovenskem prostoru vzpostavilo pesniško in aktivistično mišljenje Jureta Detele. Glede na to ne more biti nikakršnega dvoma, da je v osnovno temo romana vtkan aktivizem, skrb za skupnost, v tesnem prepletu z živalskim vprašanjem, nič manj pa tudi s feministično, LGBT in kvirovsko tematiko. Na pravopisni ravni na to dosledno opozarjajo specifični zapisi glagolskih obrazil, na podlagi katerih lahko sklepamo, da se ima Višnja kot prvoosebna pripovedovalka in hkrati protagonistka romana za nebinarno osebo. Romaneskno dogajanje se začne na točki, ko se odloči prekiniti svoje triletno sobivanje z Erjonom, zaposlenim v klavnici. Njegova ilegalna naloga je snemanje spornega dogajanja za klavniškimi zidovi in tudi drugod, saj je tajni preiskovalec. Višnja mu pri tem pomaga. To počneta zato, da bi gradivo objavila in tako nekaj prispevala k »osvoboditvi živali«. Toda Erjon sčasoma postane žrtev svoje naloge. Njegove duševne motnje, podložene z alkoholom, se kažejo v čedalje pogostejših izbruhih nasilja, zato Višnja sama nadaljuje »misijo«. S seboj vzame ključek, kjer je shranjeno njuno posneto gradivo, in Frido, svojo najboljšo prijateljico, za katero se kmalu izkaže, da je kokoška, ena izmed nekoč rešenih in osvobojenih »pernatih fragmentirank«. Po spletu naključij, ki implicirajo tudi mistično razsežnost, si Višja najde novo zaposlitev, obe pa celo nov dom pri Fe in Emi, ki sta predana proživalska aktivista oz. aktivistki in hkrati nebinarni osebi. V tej simpatični skupnosti biva tudi maček Sarival. Pozneje se jima začasno pridruži še Višnjina sestra, prav tako aktivistka. Skupaj izpeljejo načrtovano akcijo osveščanja o javnosti skrbno prikritem dogajanju z nečloveškimi živalmi. Svoj »karneval« v obliki razstrelitve neke klavnice in objave posnetega gradiva udejanjijo na način, da tvegajo resne obtožbe tako s strani medijev kot tudi oblasti. Na tem mestu se v romanu odpre idealen prostor za povečanje suspenza, vendar ostane premalo izkoriščen. Akciji namesto zadoščenja sledi razočaranje, zato akterji in akterke doživijo krizo. Premaguje jo vsak po svoje, Višnja tako, da resno zboli. Iz njenega pripovedovanja, kjer se intenzivno oglašajo spomini na otroštvo, je mogoče sklepati, da kompleksna obolelost njenega telesa ni naključje. Sledimo dolgotrajni in zapleteni diagnostiki v sedanjosti in zastranitvam v obliki reminiscenc. V njeno »znotranjščino« skupaj z njo vstopamo skozi »zrcalo« in potem sestopamo v globino »kristalnega jajca« do liminalnih stanj. Tu se ob preigravanju različnih motivov in mnogoterih identitet, vselej skozi prizmo pretanjenih relacij z drugim, zgodi obrat, ko začne »gnoj«, ki se je nabral, teči »nazaj ven in v mesnato žrelo črnega vorteksa«. Tako se zgodi, da se »še en krog steče v svoj začetek«, pripovedovalkina zaskrbljenost za lastno telo se transformira nazaj v skrb za druge, skrb za vse tisto, kar je večje od nje. Toda idejna razsežnost romana daleč presega to poanto. Premišljeno tkanje raznolikih prvin, utopičnih, distopičnih, realnih in mitskih, namreč ne ponuja samo izvirne kritike sodobne družbe, temveč »šiv v tapiseriji civilizacije, ki se skuša iztakniti in izvesti neko drugo, novo podobo«.

Franc Jožef I. (1830–1916) je vladal oseminšestdeset let, kar je več kot katerikoli evropski vladar v novejši zgodovini. Njegove odločitve so zaznamovale ne le potek slovenske zgodovine, temveč celotno politično, kulturno, gospodarsko in družbeno življenje v Evropi v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. Z zgodovinarjema dr. Andrejem Rahtenom in dr. Petrom Vodopivcem osvetljujemo cesarjevo osebnost in njegovo vladanje. O tem v portretu zadnjega monarha stare šole, ki je nastal leta 2016. Foto: Wikipedija

Piše Ifigenija Simonović, bere Eva Longyka Marušič. Govori, naslov nove knjige Boruta Gombača je zavajajoč, česar pa ni mogoče zameriti, saj je za knjigo, kot je ta, res težko najti naslov, ki bi jo enopotezno označil. Ob prvem listanju je jasno, da ne gre za poezijo, za dramatiko, za esej ali za pesmi, namenjene glasbenemu svetu, po čemer je Borut Gombač znan že več desetletij. Gre za govorjenje o vseh zvrsteh pisanja na pesniški, žurnalističen, priložnosten ali memoarski način. V uvodu skuša avtor pojasniti, kakšne vrste je pravzaprav knjiga, ki jo je pripravil. Pravi, da to ni "zbirka priložnostnih govorov", temveč da gre "za posamezne pasaže, pa ne le iz govorov, ampak iz revijalnih in monografskih prispevkov, intervjujev, dnevnikov, scenarijev, javnih in zasebnih dopisovanj, knjižnih razstav, klepetanj ob kavici in kozarčku". Torej mešanica, ki pa vendarle mora imeti skupno nit. Kljub razkropljenosti se izkaže, da zapise povezuje razmislek o celotni avtorjevi karieri z različnih zornih kotov in spod peres različnih piscev. Zbirko torej sestavljajo izbrani izpiski iz najrazličnejših objav. Posebej zanimive so interpretacije posameznih verzov ali pesmi ali pa opisi okoliščin, ki so pripeljale do določenih zapisov. Zbirka je razdeljena na štiri sklope, ki se nanašajo na predmete avtorjevega pisateljskega in knjižničarskega udejstvovanja, torej poezije, radijskih iger, literature za otroke, pesnjenje za glasbo in delo v knjižnici. Sklope povezujejo zapisi, ki so nastali v zadnjih dvajsetih letih. Borut Gombač velja za enega pomembnejših pesnikov svoje generacije, saj je avtor petih pesniških zbirk in dobitnik prestižne Veronikine nagrade. Njegove pesmi za uglasbitev so popularne, predstavljajo poseben in pristen mariborski song. Kot žirant za nagrado Viteškega turnirja se Gombač v intervjujih in drugih zapisih predstavlja kot obziren, neumoren in nepristranski bralec poezije drugih avtorjev. Slikovito opisuje tudi delo knjižničarja. Zaposlen je namreč v Univerzitetni knjižnici Maribor in zato postaja še posebej prepoznavna osebnost obdravskega področja. Hkrati posveča pozornost tudi literaturi za otroke, tako pravljicam kot radijskim igram. V knjigi Govori Borut Gombač govori o tem, kaj misli o svojem delu oziroma kaj o njegovem delu mislijo in sprašujejo drugi. Ta zbirka zapisov je temelj avtobiografije in avtorefleksije, ki jo dopolnjujejo izjave ali zapisi novinarjev, pisateljskih kolegov, obiskovalcev knjižnice in bralcev. Vse kaže, da Boruta Gombača najbolj poznajo Petra Vidali, ki je napisala tudi spremno besedo, Bojan Tomažič, Peter Semolič, Miroslav Slana, Zoran Pevec, Maja Šučur, Nino Flisar, Melita Forstnerič Hajnšek, Muanis Sinanović ter Milan Vincetič, znameniti pesnik in mentor številnim slovenskim literatom, še posebej štajerskim in prekmurskim. Gombač se v svojih razmislekih naslanja na široko paleto piscev, pevcev in govorcev od Aristotela do Andreja Brvarja in Tomaža Šalamuna. Zato je knjiga Govori tudi zgoščen prikaz misli intelektualcev prvega četrtletja 21. stoletja, pa ne le misli glede na predmet ali vsebino, temveč tudi načina izražanja, teoretiziranja, modrovanja. Med Jurčičem in Gombačem je pač prišlo do silovitih premikov v literarnoteoretskem načinu pisanja! S to knjigo Borut Gombač tako rekoč samozavestno zaseda prostor, ki mu pripada in ki bi bil brez izpostave zapisov o svojem delu ali pogovorov z njim manj izrazit. Če se s pesniškimi zbirkami predstavlja kot pesnik, ni hkrati prepoznan tudi kot dramatik ali kolumnist, če pa se predstavi z vsemi svojimi poklici in interesi hkrati, pa je prepoznan kot vplivna osebnost v določenem kulturnem okolju. Pesmi, igre, pravljice, kolumne dandanes niso dovolj. Knjige so mrtve, če niso odprte. To Gombač spoznava kot knjižničar in kot avtor. Avtor mora stopiti na oder, spregovoriti o sebi, se odpreti, dopustiti listanje, dokazati vseprisotnost in se celo angažirati na drugih področij, sicer je neopažen in prej ali slej pozabljen. Knjiga Govori je pravzaprav album samodokazovanja. Med branjem pride do občutka, da avtor stoji pred reflektorjem, ki se neenakomerno ugaša in prižiga, bodisi le za hip, za osvetlitev kratkega zapisa, ali za daljši čas, ki je potreben za branje daljšega odstavka. Mediji so po naravi nekaj bežnega, zato postajajo tudi zbirke kolumn nov žanr knjižnih izdaj, same kolumne pa krajše in krajše, saj mediji kulturi dodeljujejo manj in manj prostora. Gombač je najbolj neposreden prav v odlomkih iz kolumn, ki jih že vrsto let piše za časopis Večer. Sproščenost nakazuje ciklus "ob kavi in kozarčku", še bolj pa drobci iz dnevniških zapisov. V intervjujih pa je soočen z vprašanji, ki zahtevajo razmislek o temah, ki jih sam od sebe morda ne bi načenjal. Borut Gombač je s knjigo Govori odkril nov način predstavitve samega sebe. Razmah literarne teorije, poglobitev literarne kritike in samorefleksije lahko preglasi poezijo in jo celo premakne na spodnje police. To je edino, kar avtor kot pesnik tvega. Na srečo je s poezijo, radijskimi igrami in kolumnami že toliko uveljavljen, da mu nikakršna kritika ali teorija ne moreta sesuti statusa pomembnega sodobnega literarnega ustvarjalca, lahko pa ga podkrepita.

Šta je na ovom „ludom“ svijetu logičnije - ljubav ili mržnja? Amir Kamber razgovara s Božom Vrećom uoči njegovog nastupa u Bonu. Kako i zašto Božo uspijeva da se mijenja i da uvijek ostaje isti, vjeran svom sevdahu? Njegove autorske kompozicije na aktualnom albumu Sevdahology su dio odgovora. Novosti sa muzičke scene u Sarajevu donosi naš reporter Zoran Ćatić. Slušamo novitete iz regije, tu su: Porto morto i Hiljson Mandela iz Hrvatske ("Tu") i Weird Fishes feat. Zhiva iz Srbije ("Panika")! Von Amir Kamber.

Profesor Dominic Abrams je eden najbolj uveljavljenih britanskih socialnih psihologov sodobnega časa. Njegove raziskave se osredotočajo na odnose med različnimi družbenimi skupinami in njihovo vedenje, od povezanosti in vodenja do predsodkov, diskriminacije ter človekovih pravic. Na univerzi v Kentu je direktor Centra za študije skupinskih procesov in član različnih znanstvenih skupin in združenj. Profesor Abrams je kot član Britanske akademije, ki povezuje najuglednejše humaniste in družboslovce na Otoku, vodil tudi skupino, ki je preučevala dolgoročni vpliv pandemije covida 19 na britansko družbo. O izsledkih, družbenih spremembah, vlogi lokalnih skupnosti in o tem, kako je obdobje pandemije ukrojilo družbene odnose, je prof. dr. Dominic Abrams govoril v Intervjuju v sredo po 10-ih na Prvem.

Zdravo, danes vas čaka posebna epizoda, kjer bomo skupaj z Borutom Andrejašem raziskovali Severna Makedonijo – deželo, ki navdušuje s svojo bogato zgodovino, očarljivimi naravnimi lepotami, prijaznimi ljudmi in okusno kulinariko.

Še svežega po evropskem prvenstvu sem Aleša ujel in izprašal vse o Hyroxu, v katerem se odlično znajde. Nič čudnega, saj je izklesani trail tekač naravni talent tudi za Spartan race. Njegove zgodbe so odbite; kako je najprej shujšal 20 kilogramov, kako ga je povleklo v tek z ovirami in kako sedaj združuje urnike kar treh tekaških disciplin. Pa o egu, ki ga je pri 100ki potisnil na stran, disciplini, treningih, ubijanju musklfibra in prijateljih. Žulovec je izjemen!

Sveta, razodetvena besedila so besedila, namenjena vsemu človeštvu, tako moškim kot ženskam. Koran, sveto besedilo islama, pa morda vendarle pomeni izjemo, saj na več mestih izrecno nagovarja ženske in poudarja duhovno enakovrednost moškega in ženske pred Bogom. Tako recimo 35. verz 33. sure jasno priča o tem, da bodo tako muslimani kot muslimanke, tako verniki kot vernice, ki živijo krepostno življenje in opravljajo dobra dela, dobili Božje odpuščanje, Njegovo milost in Njegove nagrade. Naj v tem kontekstu poudarim, da imajo moški in ženske po islamskem izročilu isti duhovni cilj, to je spoznanje Boga in uresničitev etosa. Za ta cilj so si prizadevale predvsem muslimanske mistikinje, ki jih je bilo v zgodovini islama veliko. Najbolj znana je zagotovo Rabija al-Adavija iz 8. stoletja, ki je učila in pridigala vero samo iz ljubezni do Boga. Ko so jo prebivalci Basre vprašali, zakaj v eni roki drži gorečo baklo, v drugi pa vedro vode, jih je poučila, da je ogenj namenjen požigu raja, voda pa pogasitvi peklenskega ognja, da bi ljudje častili Boga le zaradi Boga samega, ne pa iz upanja na raj ali iz strahu pred peklom. Za Rabijo je edina pristna vera do Boga utemeljena na ljubezni do Boga zaradi njega samega. S svojim naukom se je zapisala v islamsko duhovno tradicijo kot velika učiteljica mistične ljubezni, ki so jo od tedaj opevali številni sufijski mistiki in mistikinje. Rabija al-Adavija torej velja za najznamenitejšo muslimansko mistikinjo, Hatidža, prva žena preroka Mohameda, pa za arhetip ženske pobožnosti in zgled ženske svetosti v islamu sploh. Hatidža ni le prva, ki je sprejela islamsko vero, temveč je s svojo notranjo držo in ravnanjem poosebljala značaj in krepost, za katera naj bi si prizadevala vsaka muslimanka. Ženske so v islamski zgodovini vseskozi imele močan vpliv na religijsko in družbeno življenje muslimanov: posredovale so preroško izročilo, vodile teološke razprave, se aktivno udeleževale oblikovanja in organiziranja religijsko-družbenega življenja ter imele pomembno vlogo na področju islamske mistike. Eno morda najlepših priznanj moške avtoritete duhovnim ženskam je delo znamenitega sufija Abdurahmana as-Sulamija iz 11. stoletja, v katerem je portretiral kar osemdeset muslimanskih mistikinj in predstavil njihove nauke. Izjave številnih sufijevskih mistikinj tudi sicer najdemo v vseh večjih klasičnih hagiografijah in kompendijih o sufizmu. Skratka, rečemo lahko, da duhovno-religijska tradicija islama brez njenega ženskega elementa in prispevka zagotovo ne bi bila tako bogata in pestra, kot je.

Mehka, siva brada, ki ovija spodnji del obraza, pa topel pogled iskrivih oči, že v bežnem stiku izražata prijaznost, kakršne nismo več vajeni. Po daljšem pogovoru je v njej moč zaznati modrost osebe, ki osmisli drobne zgodbe ljudi, jih postavi na oder in dalje v tok dogajanja povsem spontano sprejme vsakogar; sproži miselne procese, pozitivne čustvene odzive in notranje bogatenje. To je Tomi Janežič, avtor gledališke predstave Dodekalogija 1972 – 1983, nastajajoče v okviru projekta Dotik usode, ki je z nosilnim partnerjem SNG Nova Gorica del uradnega programa GO! 2025. Tomi Janežič je večkrat nagrajeni novogoriški režiser in redni profesor na ljubljanski AGRFT. Od leta 1996 vodi Studio za raziskavo umetnosti igre, vznemirjajo ga področja različnih igralskih tehnik in psihodrame. Njegove predstave gostujejo na številnih mednarodnih festivalih. Srečali smo se tik pred premiero predstave 1973 v SNH Nova Gorica. Pogovor je tekel o tem, zakaj beseda sreča vedno znova nagovarja z vprašanji in redkeje z odgovori; o dogodkih, ko so ljudje kljub vsemu življenju rekli DA, pa o duhu časa sedemdesetih, osemdesetih let prejšnjega stoletja na goriškem; o svetu, ki ga mladi živijo danes in še o marsičem.

Tridesetega januarja je minilo sto dvajset let, odkar se je v Ljubljani rodil Božo Vodušek, slovenski pesnik, prevajalec, esejist, jezikoslovec in literarni zgodovinar. Njegove pesmi Rojstvo Adamovo, Ko smo Prometeji neugnani, Bleščeča tihota visokega dne, Odisejski motiv sodijo med največje dosežke povojne poezije, njegovi prevodi Goetheja in Baudelaira pa so izjemno prevajalsko delo. Leta 1967 je za zbirko Izbrane pesmi prejel Prešernovo nagrado. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom je Tadeja Krečič pred časom sestavila razmišljanja Boža Voduška iz našega radijskega arhiva.

Redni član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča je tudi Blaž Šef. Poleg vlog v gledališču, v katerem ga spremljamo poldrugo desetletje, Blaž Šef veliko ustvarja tudi v našem programu literarnih oddaj in radijskih iger, sinhronizira animirane filme in serije ter aktivno izkazuje veliko zanimanje za umetniško-humanistično valovanje v slovenski in širši družbi. Že od študijskih let se vzpostavlja kot samosvoja umetniška osebnost. Zaznamuje ga izjemna intelektualna širina, kar ga nujno žene v aktivno avtorsko soustvarjanje, pa tudi v kar največji kreativni razpon, ki se kaže v raznolikosti njegovih dosežkov. Je prejemnik več nagrad za samostojno in kolektivno ustvarjanje, med njimi je tudi Severjeva nagrada, ki jo je prejel leta 2017. Njegove odrske stvaritve dajo gledalcu slutiti, da se v svojo izvirno zamisel za določen lik oziroma odrsko osebo globoko potopi. Išče, raziskuje in odkriva možnosti za njeno upodobitev ter na koncu svojo stvaritev oblikuje po koordinatah, ki jih je našel ali iznašel nekje na drzni in vztrajni poti umetnosti naproti. Vabimo vas k poslušanju pogovora, ki ga je z Blažem Šefom pripravila Petra Tanko. foto: Luka Kaše, www.mladinsko.com

Ker je bil tokratni torek zadnji dan v letu in s tem drugi božični večer, smo zbrali nekaj pomenljivih odlomkov, ki jih je prav za takšen večer zapisal Phil Bosmans.

Novi evropski komisar za kmetijstvo Cristophe Hansen je v prvi polovici tega meseca na »Dnevih kmetijstva in hrane« v Bruslju prvič predstavil izhodišča svojega delovanja na področju skupne kmetijske politike v novem mandatu Evropske komisije. Njegove usmeritve sledijo sklepom Strateškega dialoga, ki ga je na področju kmetijstva in hrane odprla še prejšnja komisija. Na evropski ravni bodo sicer konkretnejši program za trajnosten in konkurenčen kmetijski sektor začeli pripravljati v začetku novega leta. V prvi polovici decembra je bil sprejet tudi politični dogovor o prostotrgovinskem sporazumu med EU in državami Južnoameriškimi državami skupine Mercosur, ki bo z nizko ceno kmetijskih in živilskih proizvodov zadal težke udarce evropski kmetijski proizvodnji. Kako bodo napovedani trendi krojili prihodnost slovenskega kmetijstva? O tem, pa tudi o podpori mladim na kmetijah in o digitalnem napredku v kmetijstvu se je Jernejka Drolec pogovarjala z ministrico za kmetijstvo Matejo Čalušić.

Slišali smo nekaj misli Pedra Opeke, misijonarja, ki nas je obiskal pred letom dni. Ko v teh dneh poslušamo analizo skoraj minulega leta, se je prav spomniti s kakšnim misijonskim zanosom smo vstopili vanj. Vabljeni k poslušanju.

Ruke nas najizravnije i najtajanstvenije, najtankoćutnije izriču. To je znakovito i bitno. Ruke stvaraju unikatno, neponovljivo. I Isus, položen u jaslice izriče nam se rukama. Njegove će ruke pronostiti blizinu i nježnost kako bi se svaki grešnik vratio u kuću Očevu, kako bi se moglo i srcem progledati.

Piše Marija Švajncer, bereta Višnja Fičor in Renato Horvat. Na začetku zbirke Mateja Krajnca Josip Broz se je ustavil na Klanjškovi je navedeno pesnikovo pojasnilo, komu je pesniška zbirka namenjena. Prvi del je za deloholike in uslužbence na matičnih uradih, v oklepaju sta dodani besedi bratstvo in enotnost, drugi del pa je konstituiran za napitnine in pavšale, v oklepaju piše: 'vidim polja što se žitom zlate'. O Josipu Brozu Titu je poet napisal samo nekaj skoraj enakih pesmi, le njihov konec je vsakič drugačen. Klanjškova ulica je poimenovana po Jožetu Klanjšku – Vasji, slovenskem prvoborcu in narodnem heroju; njegovo življenje se je izteklo leta 1965. Ulico s Klanjškovim priimkom je mogoče najti v Celju, morda še kje drugje v Sloveniji. Matej Krajnc se je sicer rodil v Mariboru, toda prvo izobrazbo je dobil prav v Celju. Kot pesnik si je vzel umetniško svobodo in navedel, da se je predsednik nekdanje Jugoslavije na Klanjškovi ulici ustavil leta 1992. Maršalovo življenje se je, kot vemo, končalo leta 1980. Matej Krajnc je zbirko razdelil na cikle in jih označil z letnicami: 1981–1991, 1992–2002, 2003–2013 in 2014–2019. O dogajanju v teh obdobjih govorijo zgoščeni stihi, pravzaprav nizanje besed o popkulturi, potrošništvu z natančnim imenovanjem prodajnih artiklov, zlasti avtomobilov, o imenih skladateljev, popevkarjev in popevkaric in drugih ljudi, ki so vstopali v javnost. Avtor navaja verze iz otroških, ljudskih in partizanskih pesmi, ne brani se angleških, nemških in francoskih izrazov, tudi nekaterih iz nekdanje tako imenovane srbohrvaščine in še kakšnih, manj znanih, svoj prostor dobijo tudi zaznamovane besede. Pesnik se predaja ludizmu ter preseneča z novimi in novimi domiselnimi nonsensi, paradoksi in duhovitimi besednimi igrami. Pooseblja predmete, oponaša različne glasove in vse skupaj popestri z medmeti. Umetnikov polet domišljije je neustavljiv, vendar ne gre prezreti, da je v vrvenju in zgoščenosti mogoče začutiti in razbrati duh časa. Matej Krajnc je načrtno močno slovenski. Če bi njegove pesmi prevedli v tuje jezike, bralke in bralci po vsej verjetnosti ne bi vedeli, kdo sta Bedanec in Marta Pestator, zakaj so ptičice zbrane, kaj je povzročilo, da je reka mrtva, kateri izdelki so na voljo v Lesnini, kdo sta bila Blaže in Nežica, kako smo se odzvali na Jazbinškov zakon in kaj nam pomenita žalost in nostalgija v Sepetovi popevki Poletna noč. Poznali pa bi tuje svetovno znane glasbene skupine, like iz risank, filme, igralke, literate in še marsikaj drugega, kar se pojavlja v verzih Mateja Krajnca. Da bi bilo sporočilo bolj nazorno in udarno, avtor nekatere besede zapisuje z velikimi črkami in v krepkem tisku, tudi s tremi klicaji, na primer PRASCI!!!, druge v svetlejši tiskarski barvi, tu in tam kako besedo napiše kar z roko, da je vsa vegasta in skrivenčena. V zbirko je uvrstil različne simbole, del notnega črtovja, prometni znak in fotografije, na primer figurice Pez in naslovnice pesniške zbirke Milana Jesiha. Pomen notranje razgibanih Krajnčevih pesmi je treba razvozlavati, približno na polovici zbirke pa nam v ležečem tisku sam pojasni, za kaj bi lahko šlo: »pričujoča knjižica je pravzaprav svojevrstno nadaljevanje večkrat nagrajene zbirke verzov s popustom (vzporedna Jenkova e-nagrada 2018, virtualna nagrada Prešernovega sklada 2018, pesniški jerbas za najbolje opremljeno knjižico formata 12 x 18), ki je izkazala nekatere pomembne filozofske prelome v krajnčevem pesništvu, med drugim tudi zavračanje lezenja v nebeško kraljestvo skoz šivankino uho z bogastvom ali brez njega. ko beremo nove pesmi, si predstavljamo šivankino uho kot križišče, na katerem stoji pesnikov tovariš iz naslova in izbira sukanec.« Že res, da je v naslovu pesniške zbirke omenjen Josip Broz Tito, toda vsebina ni ne ideološka in ne politično poudarjena. Predsednik je pač prišel, prisluhnil kitari in si prižgal cigaro, z nami je in si misli svoje. Že res, da imajo baje komunisti sedežni red, božji odposlanci na zemlji pa prostor na odru, vendar se iz tega ne izcimi nič posebno kritičnega. Pesnik je tudi konkreten: obudi spomin na služenje vojaškega roka in pri tem začuti, da se mora zahvaliti mami, saj ga je naučila, da je treba vse pojesti. To mu je med vojaško obveznostjo prišlo prav. Niso ga tepli, spremljati pa je moral televizijska poročila. In kaj danes misli o sebi? »velikan sem / imam štampiljko / družba me uliva v bron / ker nihče v njej o meni ne misli tako« Navrže, da nismo malenkostni. Njegove pesmi so dinamične, ironične in vihrave. Čeprav nas prepričuje, da stvari ne smemo jemati pretirano resno, je slutiti, da se pesnik v kaotičnem svetu počuti ogroženega. Vase vpija dogajanje okrog sebe in skuša ohranjati svoj pesniški jaz ter biti glasnik ali pa morda zanikovalec nesmiselnega početja. »kaj zapisati / v jutrišnjo številko / lokalnega biltena / če so najlepši vrt / požrli termiti« Odgovor ni preprost. Toliko vsega se je nakopičilo, toda vredno je vztrajati, pa čeprav z ironijo, ujeto v verze, nagajivostjo in pomenljivim védenjem.

+Sve spremno već za predstojeću sezonu, ali otvorena su vrata za sve zainteresovane da budu deo njegovog timaMILOŠEV TRKAČKI PROGRAM: https://sponsor.me/milospavlovicNAJGORI POKLON ZA MUŠKARCE: https://www.generali.rs/fizicka_lica/zdravlje_i_nezgoda/tvoj_auto_ide_na_redovan_pregled,_idi_i_ti!.3569.htmlhttps://fantasy.formula1.com/en/leagues/join/P5SEDGFHU02KOD ZA LIGU: P5SEDGFHU02Ukoliko želite da podržite ekipu Infinity Lighthouse i sve što radimo, najbrže je kroz Patreon i YouTube članstvo.Patreon: https://www.patreon.com/infinitylighthouse YT: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinDomaćini: Pavle Živković i Srđan Erceg#lap76#infinitylighthouse#f1 00:00:00 Početak------------------------------HUMANITARNI KUTAKPomozimo Martinu!Slanjem SMS poruke: Upišimo 1503 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human1503 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000001670866-23Uplatom na devizni račun: 160-6000001671337-65IBAN: RS35160600000167133765SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=1503)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=1503)-----------------NAŠA PRODAVNICA - ️https://shop.infinitylighthouse.comSvi koji žele da obogate svoju biblioteku prelepim delima o Formuli 1 i MotoGP-u ili se obuku u naše, zajedničke, boje, tu je naša zvanična prodavnica knjiga, majica i kačketa.NAŠE DRUŠTVENE MREŽE Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighthsSPORTSKE VESTI - https://sportsmagazin.rsMusic credit: Envato Elements Item/Cinematic Heroic by StudioKolomnaAutor: Srđan ErcegDatum: 22. novembar 2024.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/Zabranjeno je svako kopiranje i neovlašćeno preuzimanje video i/ili audio snimaka i postavljanje na druge kanale! Nije dozvoljeno koristiti materijal sa ovog kanala, bilo u celosti ili iz segmenata, bez licenciranja / plaćanja kako za komercijalnu, tako i za nekomercijalnu upotrebu.Svaka upotreba bez licenciranja za komercijalnu ili nekomercijalnu / privatnu upotrebu biće procesuirana. Za sve informacije o pravima, za upite o licenciranju i dobijanju dozvole za korišćenje možete nas kontaktirati putem naše zvanične email adrese.Copying, re-uploading, and illegally distributing this copyrighted work is strictly prohibited! Label and copyright: Infinity Lighthouse. ★ Support this podcast on Patreon ★

Tokratni gost je 23-letni vloger Vid Pintarič. Hojo v gore je zares vzljubil, ko je spoznal, da je to pravzaprav zanimivo in koristno. Prej so ga v hribe vlekli starši, kar je sovražil. Zanimati ga je začelo tudi preživetje v naravi, zato je oboje združil in zdaj praviloma na vsakem vrhu tudi prespi. Njegove podvige na youtubu spremlja na tisoče mladih, ki jih navdušuje za fizično aktivnost in kopanje v mrzli vodi. Tik pred novim podvigom se je s prijateljem Domnom Benedetičem oglasil v našem studiu.

Kaj bi lahko rekli o Milanu Kamniku? Milan je svojevrsten posebnež med slovenskimi glasbeniki, ki v večini prisegajo na pop in podlegajo trenutnim komercialnim vplivom, Milan pa ostaja zvest samemu sebi in glasbi, s katero se je  seznanil prav na začetku glasbene poti. Vplivi countryja so zaznamovali njegovo glasbeno pot in to na njegov svojevrsten slovenski še bolje koroški način. Te dni praznuje 50 let glasbene kariere. V Intervjuju ga gosti Jane Weber.

Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor, letošnji nagrajenec Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov za življenjsko delo na področju tihožitja. Njegove podobe so videti kot znanstvenofantastični prikazi, panoramsko ali v izsekih razvidni skozi umetnikove daljnoglede ali okna kozmičnih plovil, je zapisal Milček Komelj v besedilu ob razstavi Realno-imaginarno, ki je bila lani na ogled v Galeriji društva likovnih umetnikov Ljubljana. Tedaj je umetnika pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. Foto: Žiga Bratoš

Jasmin Ligata je jedan od najprepoznatljivijih komentatorskih glasova na Balkanu. Radio je kao komentator and sportski reporter vise od 20 godina ali je nedavno postao hit na drustvenim mrezama zbog svog rada kao futsal komentaor za GFC Sarajevo. Njegove video snimke dele i pregledaju milioni gledalaca sirom sveta. Sto je jos vaznije, Jasmin je ukljucen u mnoge humanitarne akcije i veruje da je njegova najveca svrha i sreca u zivotu da pomaze drugim ljudime. Danas sam bio u prilici da upoznam pravog Jasmina, da cujem o njegovim razmisljanjima i stremljenjima da bude sto bolji covek. Pricali smo o nekim od njegovih najpoznatijih viralnih klipova, njegovom humanitarnom radu i duhovitim angdotama iz njegovog dugogodisnjeg prijateljstava sa Edinom Dzekom. ---------------------------------------- Jasminov Humanitarni rad: https://pomoziba.org/--------- ------------------------------ 0:00 Uvod4:40 početak Jasminove karijere6:30 kako se jasmina priprema da bude komentar futsalac 11:40 Jasminov rekord u historiji13:55 ljubav za futsalu i futbal19:10 karijera u komediji23:20 komentarisanje priča25:30 Fustal u Bosni 29:50 drugi ljudi koji koriste vaše klipove38:00 kako još više proširiti content41:00 Sta sada Jasmin radi 43:00 ljubav prema humanitarnom radu52:00 priče o Džeku

Lanskoletni nagrajenec Groharjeve štiipendije Martin Ramoveš se v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki predstavlja s stripovskimi deli. Njegove najnovejše stvaritve so nastale po zgodbah pesnika Janeza Ramoveša, razstava pa nosi naslov Mačkova glava. V multimedijskem centru Kibla v Mariboru pa si je mogoče ogledati fotoanimacijo Dioptia Kibla multimedijskega oziroma, kot se imenuje sam, polimedijskega umetnika Marka Košnika. V oddaji pa objavljamo tudi pesniškezbirke, ki so letos nominirane za Veronikino nagrado. Vabljeni k poslušanju!

Piše Veronika Šoster, bere Igor Velše. Pred nami je že šesta knjiga v seriji Primeri inšpektorja Tarasa Birse, s katero med domačimi avtorji in avtoricami kriminalk že od leta 2016, ko je izšlo Jezero, kraljuje Tadej Golob. Ponovno se izkaže za odličnega izbiralca prizorišč za umore in dogajanje samo, saj se tokrat po jezerskem biseru in razgreti poletni prestolnici podajamo prav na vrh – na Triglav. Prav zato tudi tako nadahnjen naslov romana, Oj, Triglav, moj dom. Avtor je sicer izkušen plezalec in alpinist, ki pozna mnoge poti in smeri pa tudi nevarnosti, ki na nas prežijo v gorah, zato so bila pričakovanja velika, in s tega vidika se zagotovo uresničijo. Golob nas skupaj s Tarasom in preiskovalno ekipo že čisto na začetku prestavi v dogajanje, med pohodnike, ki prestrašeno in brezglavo bežijo pred razbesnelo nevihto, ki ne skopari s smrtonosnimi strelami. Med spontano reševalno akcijo, pri kateri Tarasu pomaga njegov nekdanji soplezalec, naletita na truplo. Pozneje se izkaže, da je umrli pred udarom strele prejel še usodni strel v glavo – iz pištole. Kar bi moral biti izlet, se tako sprevrže v iskanje morilca. Preiskavo otežuje predvsem kaos, ki se je razvil med nevihto, saj se nobena od prič zares ne spomni, kje je kdo bil in kaj je počel, prav tako pa ni mogoče zanesljivo ugotoviti, kdo vse je bil ob pravem trenutku na kraju zločina. Zagonetka se skozi roman počasi razpleta, ekipo pa moti predvsem dejstvo, da ne najdejo pravega motiva za umor. Umorjenega gorskega tekača, ki se je sicer poklicno ukvarjal z razvojem elektrificiranja prevoznih sredstev, namreč nihče od prisotnih naj ne bi poznal. Golob tako sestavi privlačno morilsko uganko, ob tem pa spretno omenja razne gorske podatke in dejstva, Taras kot iz rokava stresa različne razdalje med posameznimi točkami in se nasploh izkaže za pravega poznavalca. Udaren začetek se kmalu prevesi v bolj umirjen osrednji del romana, v katerem spremljamo pogovore s pričami, raziskovanje umorjenčeve preteklosti in zasebnega življenja ter na žalost tudi ogromno prostočasnih dejavnosti in drugih manj pomembnih reči, ki jih počne ekipa s Tarasom na čelu. Nikoli ne zmanjka časa za kakšno kavo, sprehod, odhod do plezališča, tek na Rožnik, malico, postanek na črpalki in podobno. Neverjetno je, da se avtor od prve knjige dalje glede nepotrebnega balasta, ki zaustavlja akcijo in ruši napetost, ni niti malo izboljšal, temveč še kar vztraja pri natančnih opisih stvari, ki se izkažejo za popolnoma nepomembne za rešitev primera. Nič čudnega, da potrebujemo skoraj dvesto strani, da pridemo do prve približne osumljenke. Na trenutke res ne bi škodilo več proceduralnosti, da bi dobili pravi občutek, da ekipa preiskuje, zaslišuje, raziskuje. Golob poskuša biti aktualen z izbiro poklica umorjenega, ki je razvijal nekakšne zmogljivejše sončne celice, a ne gre nikamor dlje od tega, prav tako ne zaslišuje zares njegovih sodelavcev, konkurence, družinskih članov, vse ostaja v ozadju. Zaslišanja se absurdno dogajajo kar pri ljudeh doma ali na njihovih delovnih mestih, eno izmed prič pa kar malo pozabijo oziroma njegovi mami naročijo, naj jih pokliče, ko se bo pojavil, kar deluje že rahlo komično. Seveda poskuša Golob ustvariti pristno občutje, kar pomeni čim manj pretiravanja z akcijo in šokantnimi dogodki, ki bi v tem okolju delovali pretirano, a kljub temu bi lahko spletel gosto mrežo osumljenih in nam žrtev bolj živo narisal pred oči– tako pa se z umorjenim sploh ne moremo zares povezati, zanj nam je skoraj vseeno, kot je vseeno preiskovalcem, ki si raje vzamejo čas za še eno kavico iz avtomata kot za brskanje po njegovem življenju. Triglav je seveda atraktivna izbira, tudi simbolno zelo močna, a to ni dovolj. Lahko pa je tudi preveč, sploh vseh teh poti in razdalj in mogočih smeri, ki jih kar naprej naštevajo in premlevajo. Še Brajc v nekem trenutku pripomni, da mu od vsega tega že brenči v glavi, kako ne bi bralcu. Se pa v samo zgodbo romana spretno vpisujejo pretekli primeri, ki Tarasa še vedno mučijo, mu visijo za vratom in ga nasploh spravljajo iz tira. To sta predvsem dve osebi, zaenkrat oproščeni zločina, najprej Jure Krep iz Kome, za katerega se bojijo, da bo Taras z njim obračunal, potem pa še Klara Zupet, njegova zaresna antagonistka, ki mu povzroča kar nekaj preglavic. Tudi sicer se avtor z liki trudi bolj kot s potekom zgodbe, sploh Taras in Tina sta zrasla in se razvila, veliko več je zaupnosti, iskrenih pogovorov, pa tudi ljubosumja. Čeprav je Taras v Komi deloval precej zdelano, se predvsem v drugi polovici Triglava zdi, da je že bolj podoben sebi, je tudi bolj razigran, celo nespameten in ironičen, kar je krasno opazovati. Njegove pikre opazke pripoved popestrijo, pa tudi zapletejo. Osterca in Brajca poskuša Golob čim bolj ločiti med sabo, kar mu uspeva z vpeljavo nekaj zgodbenih okljukov, ju pa še vedno zaznamujejo preveč podobna govorica in odzivi. Tadej Golob je očitno končno prepoznal potencial lika Tine, ki je prvič samostojno zaživela šele v televizijski upodobitvi Nike Rozman, in ji poskuša dajati več odgovornosti, več časa na papirju, pa tudi več poudarka. Še vedno pa roman trpi za šovinističnimi opazkami in slabo karakterizacijo ženskih likov. To se najbolj subtilno pokaže pri odzivu na odkritje, da je v del primera vpletena tudi droga GHB oziroma t. i. droga za posilstvo. Tina se na odkritje odzove precej naivno, po informacije se zateče celo k svojim starim zapiskom, da bi si osvežila spomin, in kot da ne bi bila mlada ženska, ki je na zabavah in v klubih ves čas soočena z možnostjo, da ji bo nekaj podtaknjeno v pijačo, kot da se kot kriminalistka z nekaj izkušnjami še ne bi srečala z žrtvami te droge … Namesto da bi avtor temo obravnaval kot še kako resnično grožnjo in pokazal na ta družbeni problem, ki ironično korenini globoko v sovraštvu do žensk, priložnost zamudi. To ni kurioziteta, tega ne gledamo le v filmih ali serijah, ampak to dejansko živimo. Primer zagotovo ni dovolj zapleten za tako debel roman, začetna napetost pa se v balastu izgubi. Roman Tadeja Goloba Oj, Triglav, moj dom pač ni kriminalka, ob kateri bi si grizli nohte od nestrpnosti in divje obračali strani, temveč bolj takšna, ob kateri je vedno čas za še eno kavo iz avtomata. Zanimivo torej, da se tempo v zadnjih nekaj poglavjih tako pospeši, da je sledenje vsem novim informacijam in razrešitvam že težko, in sprašujem se, zakaj ni mogoče tega bolje razporediti skozi ves roman, namesto da avtor na koncu rokohitrsko vse poveže in razreši. Dobimo pa odgovore na kar nekaj odprtih vprašanj, zato se zdi, kot da bi to lahko bil sklepni roman v seriji, ki je kljub pomanjkljivostim brez dvoma dala pravi zagon sodobni slovenski kriminalki.

V začetku letošnjega leta je minilo 110 let od smrti Vitomila Zupana, slovenskega pisatelja, pesnika, dramatika, prevajalca. Ob tej priložnosti bomo v oddaji Oder spregovorili o Zupanovi dramatiki. »Zupan vidi dramatiko kot prostor, ki mu skozi dramske osebe omogoča premišljevanja in sopostavljanja različnih življenjskih principov. Njegove osebe so vedno individualisti, posamezniki, kolektivizem mu je tuj, pri čemer ga ves čas zanima, kaj je bistvo človeka, kaj je na dnu, ambivalentnost znotraj človeka, njegova temna in svetla stran, angel in žival, zato prikazuje eksistencialno skrajno zaostrene situacije, v katerih se dramska oseba odloča med dobrim in zlim, med željo in močjo.« Tako med drugim zapiše dr. Mateja Pezdirc Bartol, ki je Zupanovo dramatiko raziskovala skozi prizmo oblakov in pištol. Pred mikrofon jo je pred devetimi leti povabila Staša Grahek. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: z razstave ob 100-letnici rojstva Vitomila Zupana, Slovenski gledališki inštitut 2014, vir:slogi.si

Piše Nada Breznik, bere Ambrož Kvartič. Knjižica, ki na štiriinosemdesetih straneh beleži bolečino, obup, brezup, trpljenje, strašne spomine, samoto, podobe nasilja, strahu; ko celo svetloba ostro reže, ko je postelja ponoči bojišče za more; je knjižica, v kateri je avtorju skozi ponavljajoče se plasti besed in stavkov, ki si sledijo v stolpcih nepovezano, odrezano drug od drugega, ali samo za silo speto, vendarle uspelo oblikovati zgodbo. Skozi na videz naključno izbrane stavke o žalosti, se pojavlja in spet izginja zgodba o otroku, ki je nehal rasti, ki je iskal svoj znani košček neba, ki je pogrešal objeme, dotike, ljubkovanje in šepetanje, o otroku, ki so ga zgrabili za noge in ga silovito vrteli v krogu, da se je glava nevarno približevala steni, ob kateri bi se lahko raztreščila, otroku, ki je videl in doživel preveč zla in nasilja, da ni znal in ne mogel pobegniti na drugo stran življenja, tja, kjer v temo svetijo okna, za njimi pa, tako je menil, živijo ljudje svoje življenje v miru, razumevanju in ljubezni. Pod temi okni je še odrasel sanjal o nedosegljivem, o sreči, za katero ga življenje ni opremilo, mu ni dalo priložnosti. Njegove podobe v spominih so žarišča pekla. Ženske, morda mati, sestre, tuje ženske, nesrečne ženske, ena ali več njih s podobnimi usodami. Ženska v bolniški postelji, ki se manjša in manjša, ženska, katere glava pada proti tlom, jih zadene in od udarca odskoči, preden ponovno ne trešči na tla, ženska, ki obleži v krvi, otrok pa čaka, da bo vstala in mu pripravila zajtrk, pa mlada ženska, ki v naročju ziblje mrtvega otroka, in nežna plavolaska, ki si je s pudrom za silo prekrila modrice pod očmi. Z zibanjem, ki ga Franjo Frančič opisuje in ponavlja v različnih prizorih, skuša protagonist nezavedno ublažiti stisko. To samodejno ponavljajoče se in ritmično zibanje naprej in nazaj, naprej in nazaj, ali vstran na levo pa nazaj na desno, omogoča duši, da odplava iz neznosne situacije in je prva samopomoč, ki jo izvajajo otroci pa tudi zelo osamljeni ljudje in duševni bolniki. To je odsotno, pogrešano zibanje matere, ljubkovanje in objem samega sebe, ko ni nikogar, h kateremu bi se stisnil. Nesrečam in tragedijam se pridruži še neozdravljiva bolezen, ki zahteva disciplino in strog režim, a njena žrtev ne premore toliko odločenosti, da bi upoštevala protokole zdravljenja. Spotoma je skozi vse nesrečne okoliščine namreč izgubila tudi to primarno ljubezen, ljubezen do same sebe. Nekaj svetlega se skozi besede žalosti le posveti. Kratkotrajna, opojna bližina ženske, ljubljenje, prepojeno s strahom pred zapustitvijo. Zgodba, ki je v nastavkih, kot bi ne hotela biti zgodba, saj se takoj, ko jo zaslutimo, tudi razblinja, kot je iz razmerja nenadoma in brez pojasnil odšla ljubica, ki je za kratek čas ponudila občutek normalnosti, občutek sreče. In brezup je postal brezno, bolezen se stopnjuje, strah pred izgubo samostojnosti se krepi in do odločitve o prostovoljnem končanju nesmiselnega življenja je samo še korak. Avtor že na začetku besedila razmišlja o opredeljevanju ljudi za evtanazijo in se zaveda obeh struj, ki se pri tem kažeta: humanistično znanstvene in duhovno religijske ali cerkvene. Knjižica, ki na literaren način govori o možnem razlogu za evtanazijo in je bila natisnjena aprila letos, je aktualen prispevek k tej dilemi, v času, ko je na referendumu kljub številnim pomislekom in neodobravanju prevladala odločitev za sprejetje zakona o prostovoljnem končanju življenja,. Je Franjo Frančič v delu Evtanazija v imenu neozdravljivo bolnih in povsem obupanih oseb iskal opravičilo za odločitev za smrt? Ali je skrajna intimna tragika dandanes, v površnem svetu, sploh lahko razumljena? Ali je avtor našel dovolj mračnih besed in stavkov, da bi razsvetlil bralce, tudi tiste, ki niso nikoli izkusili velikega pomanjkanja in trpljenja?

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Miha Senčar je direktor komerciale in solastnik v družinskem podjetju Tenzor. Kot predstavnik druge generacije nadaljuje vizijo trajnostnega družinskega podjetja in rezultati njegovega dela se kažejo v preskoku v verigi vrednosti - podjetje se je iz integratorja na področju tehničnega varovanja razvilo v izvajalca, ki ponuja celovite storitve na področju integracije sistemov električnih inštalacij (svetovanje, projektiranje, razvoj, izvedba, servis in vzdrževanje). Kot aktiven član sodeluje v razvoju lastne IoT platforme za integracijo na različnih segmentih (REMS in iEMS). Njegove dolgoletne izkušnje so steber stabilnosti in rasti pri vodenju razvoja poslovanja skupine Tenzor (v Sloveniji, Albaniji, Hrvaški, Kosovu, Makedoniji in Srbiji). Priznanje Mladi manager 2021 zrcali njegov doprinos na nivoju podjetja Tenzor, Skupine Tenzor in slovenskega poslovnega okolja.   Na kratko: Človek besede. Odgovoren. Dober sogovornik. Pozitiven pristop. Rad ima življenje.   Vodje moramo stremeti k temu, da bomo sami, podjetje in člani ekipe vsak dan boljši. Ustvarjati moramo okolje zaupanja, varnosti, kreativnega kaosa in jasnega namena za vsakega. Z veliko mero srčnosti, poštenosti, integritete, odločnosti, poguma in odličnostjo v komunikaciji lahko z opolnomočeno in motivirano ekipo dosežemo tudi navidezno nemogoče cilje. Edina stvar, ki se zagotovo ne bo zgodila, je tista, ki je ne poskusimo. Največja nagrada za managerja pa je, da člani ekipe skozi svoje ustvarjanje rastejo in dosežejo nekaj, v kar so sami dvomili. Ko mi je oče pri 18 letih podaril delež v podjetju in rekel: "Mali, ti si moja penzija," še nisem zares razumel, kaj to pomeni. Danes razumem, da morajo dobri managerji ustvarjati nove managerje, ki bodo lahko nadaljevali neskončno igro. Cilj obeh ustanoviteljev našega 'dvodružinskega' podjetja je preudaren in potrpežljiv razvoj skozi generacije in eden od najpomembnejših ciljev vodstva je pripraviti podjetje na naslednje generacije in naslednje generacije vodij ter članov ekipe.   Ob razglasitvi za mladega managerja leta 2021, je Miha dejal: “To ni nagrada zame, ampak za vseh 110 Tenzorjank in Tenzorjancev, ki v sedmih državah izpolnjujejo trajnostno vizijo podjetja. To je njihovo priznanje.”   Najljubši citat: Simon Sinek: "Neskončno misleči voditelji razumejo, da 'najboljši' ni trajno stanje. Namesto tega si prizadevajo biti 'boljši'. 'Boljši' nakazuje pot nenehnega izboljševanja in daje občutek, da smo povabljeni, da prispevamo svoje talente in energijo za napredek na tej poti." Najljubša knjiga: Adam Grant: Premisli še enkrat, obožuje Simon Sineka, Najljubši hobiji: Jahanje, numizmatika, golf, fitnes Najljubša hrana: Testenine Najljubša aplikacija: Outlook, Viber, WhatsApp Zaključni nauki: ·       Vodje moramo stremeti k temu, da bomo sami, podjetje in člani ekipe vsak dan boljši. ·       Dokler smo živi je vse rešljivo. Bodimo optimistični in konstanto je treba poizkušati nove stvari in spreševati. Če ne vprašaš, ne moreš izvedeti odgovora ·       Izkoristite čas, da naredite nekaj dobrega in nekaj več.

Franz Kafka, češko-avstrijski pisatelj judovskega rodu, danes, sto let po smrti, velja za enega najpomembnejših nemško pišočih pisateljev 20. stoletja. Vpliven avtor, posebnež med posebneži, ki je v zadnjih desetletjih postal tudi popkukturni fenomen. V pogovoru s filozofom prof. dr. Mladenom Dolarjem razmišljamo o razsežnostih njegovega dela. Foto: Wikipedija

Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim. Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno. Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.

Druga epizoda HistoryCast podkasta četvrtkom o istoriji umetnosti posvećena je Ivanu Meštroviću. Istoričarka umetnosti Jovana Milovanović i istoričar Ivan Drljača vode nas kroz neobičan život i rad čoveka koji je bio poznat kao Mikelanđelo XX veka i genije jugoslovenstva. Njegove skulpture i arhitektonska dela ostavili su dubok trag u svetu umetnosti.

Gost nove epizode "Pod kapicom" bio je reprezentativac Srbije i vaterpolista Novog Beograda Đorđe Vučinić. Razgovarali smo o osvojenoj regionalnoj ligi, nastavku sezone u Ligi šampiona i domaćem prvenstvu, ali i o predstojećim Olimpijskim igrama. Njegove pevačke sposobnosti testirali smo na kraju emisije, a Đorđe nam je otkrio i koji deo karijere mu je bio prekretnica, kao i koliko mu znači "dupla kruna" sa Šapcem. Koji su treneri i saigrač najviše uticali na njega, kako teku pripreme za svadbu, kako je počeo da trenira vaterpolo i kako se bori protiv problema sa leđima - o svemu tome slušajte u 160. epizodi našeg podkasta.00:00:00 Početak00:01:30 Uspeh u regionalnoj ligi i analiza sezone 00:10:00 Poseta na utakmicama i atmosfera u ekipi00:15:00 Budućnost reprezentacije Srbije00:18:00 Završnica prvenstva, Final Four i novi formati takmičenja00:23:45 Saigrači i druženje van bazena00:26:30 Video pitanje #1 00:29:30 Koliko je Šabac bio značajan?00:35:00 Godine provedene u Partizanu00:40:30 Saradnja sa Vujasinovićem00:43:00 Reprezentavna karijera00:49:00 Video pitanje #2 00:51:45 Video pitanje #3 00:53:00 Sećanje na Tokio00:56:00 Efekat zasićenja00:59:00 Video pitanje #4 01:01:00 Pitanja gledalaca: uzori, Olimpijske igre, najlepša sećanja...01:14:00 Porodica01:17:00 Zapevajmo zajednoKupite naše majice, knjige i podržite nas na: https://shop.infinitylighthouse.com Postanite član na YouTube-u: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinPodržite nas na Patreonu: https://www.patreon.com/infinitylighthouse ★ Support this podcast on Patreon ★

Piše Muanis Sinanović, bere Ivan Lotrič. Denis Poniž nas v desetih esejih zbirke Videnja in vedenja vodi po različnih temah, ki večinoma služijo kot splošna izhodišča za zavito popotovanje po spominih in sodbah subjekta slovenskega dvajsetega stoletja. Tako stanje je tudi v skladu z uvodnim esejem, ki predstavi sámo vizijo te literarne vrste, zaznamovano s subjektivnim značajem podajanja vednosti, zapečatenim s karizmo pišočega. V svoji razpršeni formi, ki se vedno znova vrača na izhodišče, je pisec bolj ali manj učinkovit. Ko piše o gledališču, poeziji, mačkah in drugem, se vsakič znova vrača k antikomunistični drži in razmišljanju, kako je na njegovo doživetje teh predmetov vplival prejšnji režim. Vendar pa večinoma precej lucidno premišljuje tudi o prenosu in spremembah oblasti iz prejšnje ureditve v današnjo. Pri tem je dragocen osebni pričevalec slovenskega kulturnega življenja skozi čas, s svojim neustrašnim podajanjem konkretnih primerov tako iz preteklosti kot iz sodobnosti pa prebija opno tihega dogovora o molku. A čeprav na koncu poudarja, da ga ne tare zagrenjenost, včasih zapade v digresije in obča mesta. V eseju Rodno mesto, ki je poskus nadgradnje spletnega besedila Rekviem za Ljubljano, se znova prepušča neokusnemu šovinizmu. Čeprav si v primerjavi z izvornim besedilom želi nekatere nastavke ponekod ublažiti, zaradi neodločnosti in ponosnega vztrajanja, zapada v protislovja. Stisko zaradi sprememb v mestu želi avtor kompenzirati z uvrščanjem Ljubljane med srednjeevropske metropole, medtem ko naj bi bila druga mesta nekdanje skupne države bolj divja, vajena otomanskih navad. Dejstvo pa je, da je bila otomanska civilizacija urbana in da imajo mnoga južnoslovanska mesta bogatejšo zgodovino urejenega urbanega življenja kot Ljubljana. Vendar pa ravno zaradi omenjenih protislovij tekst ni tako izenačen, avtor niha med idealiziranjem in resigniranim samopodcenjevanjem. Njegove kritike mestnih politik so same po sebi sicer utemeljene in doživete in jih kljub hipertrofiranim šovinističnim elementom nikakor ne gre ignorirati. Podobno obče mesto se mu prikrade denimo v eseju o živalih, ko zatrdi, da s hrano neživalskega izvora ne bi mogli nahraniti svetovnega prebivalstva. Hiter premislek nam razkrije, da prav s tako hrano nahranimo neprimerno več živali, kot je ljudi, samo zato, da bi pojedli živali, tako da klišejska ocena ne zdrži. Kljub takim občim mestom in prehitrim sodbam pa eseje preveva žlahten antimodernizem, ki ne zapada v fanatizem in predvsem na področju umetnosti lovi ravnotežje med tokovi preteklosti, modernosti in postmodernosti. Videti je, da sta iskrenost in pokončnost zaradi zgodovinskih in geografskih okoliščin še izdatno nezaželeni, to pa nosi tudi dodatno težo in pušča sledi na posamezniku, ki se kažejo v simptomatičnih zdrsih. Ravno nasprotniki teh lastnosti pa nanje prežijo, da bi povratno očrnili tistega, ki se trudi govoriti resnico, tako da v javni razpravi padamo v začaran krog digresije. Vse to je pri branju Poniževih esejev treba vzeti v zakup in za njimi videti avtorja, ki ni, kot je modno govoriti, mrtev, temveč na plečih nosi neko zgodovino. Kljub posameznim pomanjkljivostim je knjigo Denisa Poniža Videnja in vedenja vredno priporočati kot svojstven tekstovni kompendij vednosti in predvsem življenjskih izkušenj, nabranih v nezgrešljivo slovenskem kulturnem, pisateljskem, izobraževalnem in umetniškem okolju. Eseji pa kljub svoji večinoma prijetni zgovornosti včasih najglasneje govorijo skozi tisto, kar ni izrečeno, kar je v lovu za resnico hitro prestopljeno.

Piše Jože Štucin, bere Igor Velše. Solznice Alenke Koželj, zbirka sedmih kratkih zgodb, katerih dolžina je predvsem odvisna od »veličine« oziroma »minornosti« dogodka, kot je v lucidni spremni besedi podčrtal Samo Krušič, so toplo priporočljivo branje – analitično in vsebinsko poglobljeno, tudi pojasnjevalno, kajti knjiga ni preprosta. Nenavaden, skoraj intrigantski je že naslov zbirke – Solznice. Takoj nam je jasno, da gre za solze, da gre za nekakšno »solzno dolino«, kjer pač žalosti ne manjka, naslov pa je kljub temu enigmatičen, saj samostalnik v vsakdanji rabi ni ravno pogost. No, dokler se ne dokopljemo do podatka, da se solznica reče steklenički, v katero so žalujoči tankali svoje solze v rimskih katakombah. Žalost »in vitro«, torej, žalost umerjena na cevasto posodo, na menzuro, ki razkrije količino bolečine. Tako nekako. V naslovu skoraj ni mogoče spregledati rahlega sarkazma, ki spremlja vsako od opisanih trpljenj in muk v knjigi. Sedem dogodljajev, na prvi pogled poljubno iztrganih iz koncepta običajnih in splošnih človekovih kalvarij, ima nekaj skupnih točk. Ena teh so nedvomno »solznice«, stekleničke peklenskih muk, ki premostijo časovne, krajevne in vsebinske razgibanosti zgodb. Gre namreč za pripovedi v razponu od zgodnjega srednjega veka do današnjih dni, geografsko pa od nedoločljivosti, prek Poljske do Slovenije. Zgodbe so razmetane po svetu, kar se zdi na prvi pogled kot nekakšna nekonsistentnost, mogoče pisateljičina nuja, da pač v knjigo poveže cel fagot svojih fantazij, toda med branjem pridemo do zaključka, da imajo teksti arhetipsko podstat; se torej vežejo na brezčasnost in brezprostornost in črpajo izključno iz človečnosti, bolje človekovnosti. Gre torej za nekaj izsekov vsesplošnih tragedij, ki nam tlakujejo pot do – če smo zvesti knjigi – pekla in ne nebes, in sta tako čas ter prostor popolnoma irelevantni kategoriji. Kot nebesa in pekel za mrtve. Knjiga so vice, v katerih prosperiramo mi, ki smo (še) živi, naš pandemonij biti, srh dihanja in bolečina srčnega utripa. Trpljenje, obup, žalost osebna in obča, vse tisto, kar bi po katoliškem verovanju lahko umestili v predal »krivde po izvirnem grehu«, se tu nekako razredči na jaz in njegovo osebno noto. Človek je v načelu vedno sam, bog je le bergla, privid; v resnici sta v vsaki duši praznina in smrt edini realiteti. Bog, ki je načeloma brez spola (njegovo moško podobo so ustvarili predvsem paternalistični in samooklicani nosilci vere patriarhalne provenience, ki so pač vero uglasili po svoji podobi), je v tej konstelaciji skorajda brez funkcije. Njegove trpeče duše v tragičnem okolju se rešujejo po svoje, ne iščejo rešitev ali odgovorov zunaj sebe, nič takega, vedno so akterji po sebi, in celo nuna Julijana iz pripovedi Slovo se na koncu, svoji globoki pobožnosti navkljub, znajde sama samcata, spet na začetku, ko ugotovi, da je izgubila menstruacijo in s tem naraven stik s svetom, človeštvom, naravo in – Bogom. Vsakršne simbolike je tu v izobilju, tudi pestra paleta možnih razlag, skupno pa se vendarle zdi, da je človekova usoda v vitrini življenja tragična, polna slane vode v solznicah in predvsem vezana na lastno tragedijo; začne in konča se pri interakciji osebka s samim seboj, četudi na videz zunanji svet marsikaj od tega sam povzroča in provocira. Tako kar nekaj junakinj v zgodbah beži pred realnostjo v alkohol ali v druge oblike samokaznovanja. Na neki točki mati zapusti svojega otroka, ker vidi v njem "hudiča svoje tašče", če smo primitivno pojasnjevalni, ampak tako je, realnost ni svetniška, realnost je ena sama hudičevka, ki človeka ves čas speljuje na »kriva pota«. V življenjskem cirkusu je maščevalna žaga, cirkular za kosanje teles, nadvse priročen način, da se zgodbe končajo bodisi s posegom v življenje drugega bodisi s posegom vase, ki je v tem primeru sam-svoj-drugi. Trpljenje se začne in konča s trpljenjem. Alenka Koželj je imeniten nov glas slovenskega pripovedništva. Če pri zgodbah še vedno najdevamo značilen okvir tragičnega »šentflorjana«, vsebinsko sicer razpotegnjenega na univerzalnost, je treba poudariti, da avtorica v jezikovnem smislu in v naraciji visoko kotira, prebija običajnost in znane teme zna izpisati s sočnim, duhovito inteligentnim jezikom, ki sam po sebi vleče k branju v enem kosu.

Fluent Fiction - Serbian: Clumsy Toasts, New Bonds at Golden Oak Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.org/clumsy-toasts-new-bonds-at-golden-oak Story Transcript:Sr: Kafana je mesto gde se priče pletu, a noćas je "Zlatni hrast" bio pun šaputanja, smeha i muzike.En: The tavern is a place where stories intertwine, and tonight the "Golden Oak" was full of whispers, laughter, and music.Sr: Milica, devojka sa osmehom koji osvaja srce, sela je za stari drveni sto zajedno sa svojom najboljom prijateljicom Anom. One su proslavljale kraj teške radne nedelje.En: Milica, a girl with a heartwarming smile, sat at an old wooden table with her best friend Ana. They were celebrating the end of a challenging work week.Sr: U tom kutku, ispunjenom toplinom, Dragan, momak širokih ramena i neodoljivog šarma, zapazio je Milicu i poželeo da joj priđe. On je nosio svoju najnoviju belu košulju, ponosan na to kako izgleda.En: In that cozy corner, filled with warmth, Dragan, a broad-shouldered guy with irresistible charm, noticed Milica and wished to approach her. He was wearing his latest white shirt, proud of how he looked.Sr: Uz ritam starogradske muzike, Milica je dizala čašu za još jedan toast. Jedan nespretan pokret i - oh! Njen sok se prosuo pravo na Draganovu novu košulju. Mesto gde se tišina prepliće sa sobom, odjednom je bilo prekinuto.En: To the rhythm of traditional folk music, Milica raised her glass for another toast. A clumsy move and - oh! Her drink spilled right onto Dragan's new shirt. The place filled with silence was suddenly interrupted.Sr: Dragan je izgledao zapanjeno, gledajući crvenu mrlju na svojoj košulji. Ali, umesto ljutnje, njegove usne su počele da se uvijaju u osmeh. Ana je prasnula u glasan smeh koji se brzo proširio po kafani. Milica, crvena u licu, brzo je tražila salvete kako bi pomogla Draganu da očisti nered.En: Dragan looked stunned, staring at the red stain on his shirt. But instead of anger, his lips began to curl into a smile. Ana burst into loud laughter, quickly spreading across the tavern. Milica, embarrassed, quickly grabbed some napkins to help Dragan clean up the mess.Sr: "Oprosti, molim te, nisam htela..." brzo je izgovarala Milica, dok je pokušavala da sanira štetu.En: "Sorry, I didn't mean to..." Milica quickly apologized as she tried to fix the damage.Sr: Dragan je uzeo njenu ruku, rekavši, "Hej, ne brini, ovako ja bar imam nezaboravnu uspomenu na ovu noć." Njegove oči su bile pune šale i naklonosti. "Možda da popijemo nešto zajedno? Ali ovaj put, ja držim čaše."En: Dragan took her hand, saying, "Hey, don't worry, now I have a memorable souvenir from tonight." His eyes were full of humor and affection. "Maybe we could have a drink together? But this time, I'll hold the glasses."Sr: Milica je zastala na trenutak, njena nervoza se pretvorila u osmeh. Oni su natočili piće i pomno, bez prosipanja, nazdravili novom prijateljstvu.En: Milica paused for a moment, her nervousness turning into a smile. They poured drinks and, carefully without spilling, toasted to their new friendship.Sr: Veče je nastavljeno sa još smeha i plesa. Incident sa košuljom je postao šala večeri, i čak je i pesma o nespretnoj Milici i njenoj žrtvi – Draganovoj košulji, bila smišljena.En: The evening continued with more laughter and dancing. The shirt incident became the joke of the night, and even a song about clumsy Milica and her victim - Dragan's shirt, was created.Sr: Kada je svanulo, titraj starih lampi se polako gubio, a Milica, Ana, i Dragan su izlazili iz kafane kao stari prijatelji. Draganova košulja je možda bila upropašćena, ali noć je donela nešto mnogo vrednije od odeće – novu povezanost i početak lepog prijateljstva.En: As dawn approached, the flicker of the old lamps slowly faded, and Milica, Ana, and Dragan left the tavern as old friends. Dragan's shirt may have been ruined, but the night brought something much more valuable than clothing - a new bond and the start of a beautiful friendship.Sr: I tako, u maloj, toplim srcem ispunjenoj kafani, nespretni trenutak postao je izvor radosti i početak jednog novog druženja. Priča koja će se prepričavati uz zagrljaje i smeške mnogo, mnogo narednih večeri.En: And so, in a small, warm-hearted tavern, the clumsy moment became a source of joy and the beginning of a new connection. A story that will be retold with hugs and smiles for many, many evenings to come. Vocabulary Words:tavern: kafanaintertwine: pletuwhispers: šaputanjalaughter: smehmusic: muzikaheartwarming: osvaja srcewooden table: drveni stochallenging: težakcozy: toplinawarmth: toplinabroad-shouldered: širokih ramenairresistible: neodoljivcharm: šarmapproach: prićilatest: najnovijiproud: ponosanglass: čašaclumsy: nespretanspill: prosutistain: mrljacurl: uvitidamage: štetamemorable: nezaboravansouvenir: uspomenaaffection: naklonostpour: natočiticarefully: pomnotoast: nazdravitilaughter: smeh

Na začetku novega leta se povsem naravno sprašujemo, kaj se bo zgodilo v naslednjih dvanajstih mesecih. Kot smo se na koncu preteklega leta spraševali, kaj se je zgodilo v preteklih dvanajstih … In čeprav je umetna inteligenca že zelo napredovala, se moramo za napovedovanje prihodnosti še vedno obrniti k piscem znanstvene fantastike in srednjeveškim prerokom. Predvsem Nostradamus je izjemno priljubljen, manj pa je znan prerok iz šestnajstega stoletja, ki se je ukvarjal z ozemlji in kulturo dežel, kjer danes živimo predvsem Slovenci.Njegove prerokbe so v obliki srednjeveških rokopisov odkrili šele nedavno, tako je bil do zdaj slovenski znanosti in javnosti manj znan; mogoče tudi zaradi tega, ker bi z objavo prerokb preveč Slovencev, ki se danes ukvarjajo z napovedovanjem prihodnosti, ostalo brez dela. Ker se je prerok podpisoval največkrat z "jaz", nekajkrat pa tudi z "on", sklepamo, da je imel pomočnike! Danes premierno objavljamo njegove zanimive napovedi za leto 2024 … Najprej ne pusti nobenega dvoma, da opisuje in prihodnost napoveduje za Slovenijo. Kje je dežela lepšaZ več talentiranega adrenalinaKot je spokojnost nazvana –Solzna dolina V osrednjem delu prerokbe se posveti družbenemu dogajanju, ki je bilo v srednjem veku imenovano in dojemano sicer drugače, danes pa ga na splošno poznamo kot "notranjo politiko". Mladi princ se muči, Podpora mu nezadržno padaPostal je anketarjev in mazačev največja naslada Stari kralj drži se postrani …ob tem pa drži se še znane dijetetriindvajset odstotkov reže,kot mesar reže kotlete! Poslal je na polje krvavozveste vazale.Prerivanje na desnicine poteka v resnici! Zgornje verze lahko tolmačimo kot to, da se bo padanje podpore premieru Golobu nadaljevalo tudi v letu 2024; ob tem lahko še razberemo, da se bo nadaljevalo tudi taktiziranje bivšega premiera Janše, ki se kot predsednik vlade poskuša vrniti z aktiviranjem poslanca Logarja. Neverjetno, kako je pisec prerokbe natančno predvidel dinamiko odnosov v slovenski politiki za pol stoletja naprej; če se bo prerokba uresničila, pa bomo videli ob letu osorej … Potem je prerok napovedal tudi nadaljevanje okoljske in podnebne krize in napovedal nova neurja, ki naj bi nas čakala tudi v letu 2024 … v prvi luži žabica,v drugi luži račkica,v tretji luži sem pa jaz in vsi se smejemo na glas … Zelo natančno je napovedal tudi aktivno vlogo slovenske vlade v morebitnih novih neurjih … po lužah cmok cmok in kar brez dežnika,ves moker Golob se ves dan potika … Na tem mestu opozorimo, da je mogoče prvi del prerokbe, zaradi arhaične transkripcije brati tudi kot … Po Lučah cmok cmok … V zadnjem spevu za leto 2024 pa se je Anonimus posvetil še prerokbi, ki se dotika finančnega ali pa mogoče celo bančnega sistema … Oziroma denarne situacije v Sloveniji leta 2024 na splošno. Zanimivo je, da je prerokbe poznal tudi naš največji pesnik, saj je naslednjo uporabil kot parafrazo v svojem najbolj znanem epu … Le malo vam denarja, bratje, hranim,varčevali sme dolgo brez podpore,kdor hoče sprazniti račune, mu ne branim; Najbolj zanimiva pa je napoved padca dobršnega dela slovenske elite, ki smo jo poznali kot tajkune … Tem se v letu 2024 ne piše dobro. Elektronske rulete in sveže bananeNe bodo več kot od boga poslane!Kdor zaspal bo na Dormeu,V sanjah spoznal bo svojo mejo.Zdravilišča in časopisi bodo radostno propadli …In tranzicija bo končana, objavili bodo stari znancis TV-ekrana Čeprav so prerokbe bolj kot ne zabavno branje z začetka leta, so mnogi srednjeveški mistiki in preroki še kako pravilno napovedali tok naše civilizacije. Zato se je treba na te prerokbe vsaj malo zanašati, če ne zaradi drugega, tudi zaradi tega, ker je v knjigi prerokb za leto 2024 omenjena tudi usoda naše skromne oddaje: Zdržali bodo le do poletja,Ko bodo denar za "grand finale"Olimpijske igre pobrale …

Mark Požlep je v Belgiji delujoči slovenski umetnik, ki to poletje je v Cukrarni predstavil svoj multimedijski projekt Permamnent Vacation / Neskončne počitnice. Večplastno pripoved o Jadranski magistrali, zgrajeni s pomočjo Jugoslovanske armade, v rekordnem času med letoma 1945 in 1966. "Gradnja 1006 kilometrov dolge ceste vzdolž Jadranske obale, od Trsta do črnogorsko-albanske meje, je morda res videti nostalgična," pravi Požlep, a je v svojem času temu primorskemu prostoru prinesla nešteto turbulentnih sprememb ter spremenila socialno-ekonomski obraz regije. Mark Požlep je magistrski študij je opravil na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, nato je študij nadaljeval v Bruslju ter na HISK v Gentu, kjer trenutno živi in ustvarja. Tako kot večina njegovih projektov tudi Neskončne počitnice odpirajo vrsto vprašanj za predstavitev umetnikovih ugotovitev, v tem primeru o jadranski obali.

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Moj gost u 124. epizodi podkasta je jedan od naših najboljih fotografa ikada, Dragoljub Zamurović. U ovih skoro 2 sata stala je priča o neverovatnom životu i avanturama, putovanjima i o tome kako je Dragoljub na neverovatne načine u poslednji čas nekoliko puta izbegao smrt. Teme su bile raznolike, od fotografisanje iz vazduha, na ratištima i beleženje nestvarno tužnih momenata od kojih mu je tek kasnije pripadala muka do putovanja kroz Afriku i Indiju, životinja, fotografisanja nudista, rokenrol bendova, ali pričali smo o tome kako su njegove fotografije otkrile ekocid nad našom prirodom. Njegove fotografije su krasile naslovne strane najvećih časopisa kao što su Life, Time, Nacionalna Geografija. Izuzetan sagovornik i meni jedan od omiljenih podkasta. Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3kor Ton, kamera i montaža -Tamara Stojanović

Jednokratne donacije kanalu: ⁠ https://paypal.me/beinganddoing Za infromacije o radu sa mnom posetite moju instagram stranicu https://www.instagram.com/aleksandra.vancevska/. Prof. Dušan Stojnov diplomirao je na Odeljenju za psihologiju Filozofskog fakulteta Univerziteta u Beogradu 1981; magistrirao na psihologiji ličnosti 1986 i odbranio doktorat iz psihologije na istom univerzitetu 1992. godine. Njegove profesionalne kvalifikacije obuhvataju i specijalističku diplomu iz psihoterapije ličnih konstrukata iz Centra za Psihologiju ličnih konstrukata u Londonu, stečenu 1990 godine. Od 1987 do danas održao je brojna predavanja po pozivu, seminare, radionice i kurseve iz konstruktivističke psihologije, psihoterapije i koučinga na mnogim skupovima i profesionalnim institucijama u Jugoslaviji/Srbiji, Grčkoj, Malti, Velikoj Britaniji, Irskoj, Italiji, Češkoj Republici i Južnoj Africi. Čvrsto je teorijski opredeljen za konstruktivizam, konstrukcionizam i relacionistički pristup psihologiji osoba. Njegova interesovanja okrenuta su čitanju psihologije ličnih konstrukata u konstrukcionističkom ključu i povezivanju ove teorije sa Fukoovim i Gofmanovim učenjima. Kao facilitator u praksi, pored terapije i savetovanja, bavi se i koučingom gde u specifičnom pristupu u radu sa organizacijama povezuje koučing ličnih konstrukata sa praksom uvažavajućeg istraživanja i performativne nauke. Being Human and Doing Psychotherapy je podkast koji otkriva ljude u psihoterapeutima i psihoterapeute u ljudima. Kojom god da se profesijom bavimo mi u nju najpre ulazimo sa našom ljudskošću i punoćom celog bića. Kroz ovaj podkast sa radoznalošću istražujem koji su to “tajni sastojci” raznih psihoterapeutskih pravaca i kako se oni integrišu kroz specificne zivotne i ljudske priče terapeuta koji ih praktikuju i žive. Za sve linkove ka ovom podkastu: Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Ovaj podkast predstavlja lične stavove i mišljenja mojih gostiju i mene. Sadržaj ovde ne treba shvatiti kao medicinski ili psihološki savet. Sadržaj je namenjen u informativne svrhe, a kako je svaka osoba jedinstvena, konsultujte odgovarajućeg stručnjaka za sva konkretna pitanja koja imate. Hvala što ste mi se pridružili na ovom putovanju. S'ljubavlju, Aleks

"Fondacija želi da pruži besplatne udžbenike na internetu." U 226. epizodi podkasta Pojačalo, gost Ivana Minića je profesor Aleksandar Kavčić, naš čuveni elektroinženjer, naučnik, profesor i filantrop. Karijera i poduhvati profesora Kavčića mogu lako ispuniti i čitav niz epizoda, ali u današnjoj ćete saznati o njegovoj mladosti, obrazovanju koje je sticao u školama širom sveta, kao i patentu koji je izmenio čitavu jednu industriju. Svojim patentom za čitanje zapisa sa magnetnih memorija, profesor Kavčić upisao se u istoriju i doneo revolucione izmene celom jednom tržištu i industriji, što nije prošlo nezapaženo od onih koji su to želeli da zloupotrebe za svoju dobit. Njegove pravne borbe oko prava za patent i distribuciju istog su same po sebi “priča za film”, o čemu ćete detaljnije saznati u samoj epizodi. Profesor Aleksandar Kavčić sa Ivanom Minićem takođe razgovara o svojoj Fondaciji “Alek Kavčić” koja predstavlja filantropski poduhvat neizmernog obima. Njen cilj je da se okonča monopol određenih izdavača na našem tržištu đačkih udžbenika i da se svim učenicima osnovnih škola obezbedi lak i besplatan pristup kvalitetnim udžbenicima na internetu. To je profesoru Kavčiću donelo ceo jedan novi talas pravnih sukoba sa kompanijama koje nisu tako lako želele da se odreknu monopola na tržište udžbenika, sa čime se on bez oklevanja uhvatio u koštac. Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Šta ću biti kad porastem - Pametni mladi umovi - Šta treba da nauči jedan inženjer - Nemački univerziteti - Izum za doktorat - Borba za patent - Kako je počela Fondacija - Visoke cene udžbenika su problem - Zašto se osnovci preopterećuju - Kako Fondacija pravi udžbenike - Prepreke u radu Fondacije - Život između Amerike i Srbije Podržite nas na BuyMeACoffee: https://bit.ly/3uSBmoa Pročitajte transkript ove epizode: https://bit.ly/43MFNl1 Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu: http://bit.ly/2LUKSBG Prijavite se na naš YouTube kanal: http://bit.ly/2Rgnu7o Pratite Pojačalo na društvenim mrežama: Facebook: http://bit.ly/2FfwqCR Twitter: http://bit.ly/2CVZoGr Instagram: http://bit.ly/2RzGHjN

Negativno ulaganje ili negative gearing je poreska olakšica za ulagače u nekretnine. To se događa kada troškovi investicijske nekretnine premaše prihode koje ona generiše. S druge strane, investicija može imati pozitivno ulaganje, positive gearing, kada prihodi od kirije pokrivaju sve troškove povezane s nekretninom, uključujući i kamate na kredit. Ipak, negative gearing ne odvraća investitore od ulaganja u nekretnine.

U sredu od 20h samo na UG radiju slušajte emisiju GIVE PEACE A CHANCE koja je posvećena životu i radu gospodina Sidney Barnes koji je Amerikanac, ali u poslednje vreme pomalo i Novosađanin. Izvršni direktor Motown Records-a i Chess Records-a (dve najače disko kuće crne moderne muzike) hitmejker, kompozitor, lead vokal Rotary Connection. Uz George Clintona jedan od osnivača Parliament Funkadelic. Njegove pesme sem njega su izvodili Bo Didley, Jackson 5, Dianna Ross, Muddy Waters, BB King, Clapton etc....... a na kraju emisije i pesma s poslednjeg albuma u produkciju Aleksandra Belobrka, koji je producirao novi album Barnesa.

Domaćin: Srđan Erceg#lap76#infinitylighthouse#MotoGPPRODAVNICA️Svi koji žele da obogate svoju biblioteku prelepim delima o Formuli 1 i MotoGP-u ili se obuku u naše, zajedničke, boje, tu je naša zvanična prodavnica knjiga, majica i kačketa.️ https://shop.infinitylighthouse.com  https://shop.infinitylighthouse.com/majice.html https://shop.infinitylighthouse.com/knjige.html https://shop.infinitylighthouse.com/kacketi.htmlPATREON I YOUTUBE MEMBERSHIP ️Podrška na Patreonu i YouTube-u nam veoma znači i pre svega hvala svim našim pokroviteljima, a ukoliko ste u  mogućnosti i vi da nas podržite, pomoćićete nam da dalje napredujemo i razvija se naša, nadamo se zajednička, priča.Patreon: https://www.patreon.com/infinitylighthouse YT: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinNAŠE DRUŠTVENE MREŽE Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighthsFANTASY LIGEMotoGP Kod za Fantasy ligu je 7e3b2bc89eFormula 1Kod za Fantasy ligu jeSPORTSKE VESTIhttps://sportsmagazin.rs=======HUMANITARNI KUTAK======Pomozimo Branku!Slanjem SMS poruke: Upišimo 917 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human917 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000000795270-51Uplatom na devizni račun: 160600000079558770IBAN: RS35160600000079558770SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=917)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=917)Datum: 4. avgust 2022.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/Zabranjeno je svako kopiranje i neovlašćeno preuzimanje video i/ili audio snimaka i postavljanje na druge kanale! Nije dozvoljeno koristiti materijal sa ovog kanala, bilo u celosti ili iz segmenata, bez licenciranja / plaćanja kako za komercijalnu, tako i za nekomercijalnu upotrebu.Svaka upotreba bez licenciranja za komercijalnu ili nekomercijalnu / privatnu upotrebu biće procesuirana. Za sve informacije o pravima, za upite o licenciranju i dobijanju dozvole za korišćenje možete nas kontaktirati putem naše zvanične email adrese.Copying, re-uploading and illegally distributing this copyrighted work is strictly prohibited! Label and copyright: Infinity Lighthouse

V epizodi 78 je bil moj gost David Cigoj, avtor knjige Razvoj zavesti. Po dolgih letih življenja in dela v medkulturnem okolju se je odločil za doktorski študij sociologije. Pri tem ga zanima tako razvoj posameznikov kot družb. Najbolj ga intrigira vprašanje, kako pospešiti razvoj celotnih družb. Dotakneva se tematik, kot so: Nova svetovna filozofija, človeški razvoj Moč, sila, naslije vs. moč, krepost Odločitve, nagon, šibkost, hierarhija v družbi Osnovne potrebe, osnovne psihološke potrebe, Amerika Osnovne duhovne potrebe, okolje, resnica, novosti, lepota, krivica Človeštvo in preteklost Prihodnost človeštva, človeški razvoj, vzpon človeka Svoboda, individualizem, kolektivizem, osvobajanje Obrambni mehanizem in zaprtje, ljubezen, zlata doba Slovenci in prihodnost, emergentnost Razvoj zavesti in manjšanje ega, Islam Uspeh družbe, iluzija Mentalna kompleksnost, samo avtorizacija, pojasnjevanje realnosti Samo transformirajoči um Izzivi sodobnega človeka, vojna Demokracija, upor, destruktivnost in zlo Suženjska mentaliteta, kriminal, mentaliteta žrtve Teorije zarot, sumničavost, konspirativne zgodbe Resnica, naše naloge, politika in rešitve Religije in pretekle iluzije, znanost, Bog Stopnje razvoja, spiralna dinamika, stopnje razvoja po barvah ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA