Podcasts about jadranskega

Ste vedeli, da v slovenskem morju živi kar 13 odstotkov vseh vrst Sredozemlja? Čeprav se soočamo z enim največjih upadov biodiverzitete v zgodovini planeta, nam narava pred domačim pragom še vedno ponuja neverjetne zgodbe. Te v svojem novem obsežnem delu z naslovom Zgodbe iz divjine niza tokratni gost oddaje Morje in mi, eden naših najvidnejših morskih biologov dr. Lovrenc Lipej. V delu je združil znanstveno ostrino, ljubezen in odgovornost do narave, esejistično pripoved in vse začinil še s kančki humorja. Popeljal nas bo skozi naravno bogastvo Slovenije, Istre in našega Jadranskega morja.

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

Segrevanje morja in okoljske spremembe, ki jih povzročajo človeški dejavniki, vplivajo na upad morskih travnikov v severnem delu Jadranskega morja. Tako je pokazala raziskava, ki jo je vodil italijanski Nacionalni inštitut za oceanografijo in uporabno geofiziko v sodelovanju z mednarodno ekipo raziskovalcev, tudi Nacionalnega inštituta za biologijo - Morsko biološko postajo iz Pirana. Travniki pozejdonke in kolenčaste cimodoceje ter drugih vrst, ključnih za biotsko raznovrstnost so v zadnjih desetletjih vse bolj ogroženi. Študija tako med drugim poudarja potrebo po razvoju celostnih strategij prostorskega načrtovanja.

Umetnica in raziskovalka Robertina Šebjanić je prva pri nas opozorila na nevidne posledice vojn na morsko okolje s projektom Odmevi brezna in simpozijem lansko jesen Ljubljani. V ospredju so ogromne količine neeksplodiranega orožja, odloženega v morja po drugi svetovni vojni, ki se razkraja na morskem dnu in sprošča strupene kemikalije. Projekt je zasnovala na ekspediciji s francosko raziskovalno ladjo Tara v Baltskem in Severnem morju. O tej »toksični ekološki bombi«, kot ji pravi sama, je letos sodelovala tudi na konferenci Združenih narodov o oceanih v Nici. Trenutno pa na razstavi Made in: dediščine prihodnosti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani predstavlja novo različico instalacije Odmevi brezna. Tokrat z raziskovanjem Jadranskega morja.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Svetlano Slapšak, avtorico knjige z naslovom Kje smo? in podnaslovom Ljubljanski steganogram, je vznemirila legenda, po kateri naj bi Ljubljano, v rimskih časih imenovano Emona, ustanovili Jazon in Argonavti. Na ladji Argo so z zlatim runom bežali od Črnega morja po Donavi, navzgor po Savi in potem Ljubljanici. Druga pripoved pravi, da so Argonavti svojo ladjo ob Ljubljanici razstavili in jo čez slovenski Kras prenesli ali prepeljali do Jadranskega morja. Leta 1955 je slovenski matematik Ivo Lah zgodbo o Argonavtih nadgradil za ponazoritev svoje matematične formule. Do obale vodijo številne poti, zato je upošteval možnost, da je bil vsak del ladje Argo iz varnostnih razlogov prepeljan po drugi poti, kar naj bi zmedlo zasledovalce. Avtorica pojasni, kaj pomeni podnaslov knjige. Steganografija je praksa prikrivanja sporočila znotraj drugega sporočila in fizičnega predmeta; steganogram je njen proizvod. »V računalniških / elektronskih kontekstih je to računalniška datoteka, sporočilo, slika ali video, skrit znotraj druge datoteke, sporočila, slike ali videa … V zadnjih letih se v steganografiji uporablja število Lah, podatki se skrivajo v sliki.« Svetlana Slapšak je iz Lahove enačbe razbrala, da matematik v njej operira z nedeljivimi deli ladje. Njeno pozornost sta torej vzbudila nedeljivo in vizualizacija; prav z vizualizacijo je matematik ustvaril steganogram. V zvezi s tem je miturgija tisto, kar je poljubno in nedeljivo, vizualno in akustično, skratka, zgodba, ki je vselej drugačna. »Moj namen ni bil, da premagam pozabo, marveč da spomin miturgično razširim in obenem odstiram tehnike pozabe. Ključni element je tu nedeljivi del.« Svetlana Slapšak pravi, da je roman napisala kot poskus literarne verbaliziranja Lahove formule. Edini žanr, ki romanu ustreza, je menipska satira. Nastala je v poznem helenističnem obdobju in je nekakšna mešanica eseja, retorične vaje, verzov in zapleta, pravzaprav dekonstrukcija vseh teh žanrov. Ključni element je prenos oziroma potovanje. Argonavti se množijo vse do Lahovega števila, prenašajo sporočila in ostajajo nevidni. Samo poznavalci in poznavalke so tisti, ki jih opazujejo, opisujejo in opevajo. Svetlana Slapšak se prepričljivo uvršča mednje. Kot klasična filologinja, antropologinja, poliglotka, plodovita ustvarjalka, temeljita poznavalka zgodovine, umetnosti in številnih drugih področij razgrne svoje bogato znanje. Izobrazba, omika in razgledanost so zanjo vrednote; vedno znova poudarja, kako veliko veljavo imajo v človekovem življenju. V enem od zadnjih poglavij prikaže svojo življenjsko zgodbo, otroštvo in mladost v družini, ki jo ima danes za socialno okolje nižjega srednjega razreda in precej revno, vendar z zmožnostjo preživetja, izobraženo ter s smislom za humor. Piše o predanosti antični demokraciji in poskusom oživljanja prednosti te družbene ureditve. Doživela je veliko prelomnic. Zaradi kritičnih prizadevanj med študentsko stavko leta 1970 so jo politični nasprotniki napadli in ji prebili arkado. Srbska zgodovina se očitno ponavlja. Svetlana Slapšak je bila zmeraj uporniška in pokončna. Zna pa se tudi pošaliti na svoj račun, saj je kljub poudarjenemu intelektualizmu pogosto počela stvari, ki so jo zgolj zabavale in sproščale – od mode, aerobike in joge pa vse do zbiranja kuhinjskih receptov in domiselnega kuhanja. Avtoričino obsežno literarno-esejistično delo ima umetniško vrednost. Omeniti velja vidike eksofonije, se pravi vstopanja v drugi jezik in opuščanja materinščine – iz srbskega jezika v slovenski. Na koncu knjige sta namreč navedeni lektorica in korektorica, ne pa tudi prevajalka. Knjiga je napisana v slikovitem slogu, bogatem besedišču in jezikovno barvito. Posebnost je pisateljičino vživljanje v posamezne literarne like, tako zgodovinske kot mitične osebnosti, bodisi s pozitivnimi bodisi z negativnimi lastnostmi. Svetlana Slapšak je do njih prizanesljiva, se z njimi pogovarja in skuša razumeti njihova dejanja. Kot da bi bili živi, stopajo pred nas Charles Nodier, hči Vuka Karadžića, Gustav Mahler, Medeja, Prešernova Urška, prijateljice in še marsikdo, osebe, ki so tako ali drugače povezane z Ljubljano. Pisateljica kritično vrednoti zapostavljenost žensk, med vojaki pa jih na začetku omeni kar nekaj, ki so svoje ženske ljubili predano in tudi spoštljivo. Družbena kritika preteklosti in sedanjosti je pronicljiva, argumentirana in poglobljena. V knjigi so natisnjene pesmi v izvirnih jezikih, grškem, nemškem in češkem, ter prevodi, na koncu pa so dodane predstavitve, slikarske upodobitve ter fotografije zgodovinskih in miturgijskih likov. Večina prevodov v romanu je delo Božidarja in Svetlane Slapšak, odlomek iz drame Biljane Jovanović je prevedel Darinko Kores. Antropologinja razkriva etimološko ozadje ter se zaustavlja pri glasbenih in literarnih vrhuncih. Seznaniti se je mogoče tudi s simbolnim in mitološkim pomenom različnih živali – od slona, konja in miši, pa vse do krokodila in vrane. Knjiga Svetlane Slapšak Kje smo? je zakladnica novih in novih informacij, iz nje vejeta tudi posebna toplina in očaranost nad brezmejnimi možnostmi človekovega življenja: »Prenos, zmaga nad prostorom, upanje, da je možno znova sestaviti kose v ladjo, ki nas bo nosila daleč, daleč od smrti in blizu tistih, ki jih imamo radi.«

Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek že več let raziskuje “kraško zaledje izvirov Ljubljanice”. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega), podzemni svet reke sedmerih imen poleg vodovarstvenih za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo že po predavanju na to temo pred nekaj leti povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. FOTO: Del porečja reke Ljubljanice VIR: https://metadata.izrk.zrc-sazu.si/srv/api/records/c5105cb7-fed4-496a-8e73-96d5f43ab025

Ko se bliža poletje, je treba okrepiti shizofreni odnos Slovencev do sosedov Hrvatov. Gre namreč za to, da večina Slovencev dopustuje na hrvaški obali, mnogi od njih v svojih lastnih objektih, po drugi strani pa negujemo hrvaško-slovenski spor okoli meje. Na tihem smo upali, da je mejni spor z vstopom Hrvaške v Schengenski sporazum razrešen, ampak so migranti in ribolovna območja zadevo podaljšali v nedefinirano prihodnost.Kako torej stojimo pred letošnjo sezono? Evropsko sodišče za človekove pravice je pred kratkim zavrnilo pritožbo slovenskih ribičev, ki so tožili Hrvaško zaradi izdajanja kazni zaradi ribolova v Piranskem zalivu. Zgodba ima dolgo brado, sega pa v dvajseta leta prejšnjega stoletja, ko je največji sin obeh narodov vzkliknil: "Ne priznajem ovaj sud!" Odtistihmal se je na teh prostorih razvila častivredna navada, da se sodišča in njih odločitve priznavajo samo takrat, ko ti to ustreza. To je en vidik, ki bi ga lahko uvrstili med narodopisne značilnosti obeh narodov. Potem pa je tu še dnevnopolitični vidik. Šlamastike se je na belem konju pred leti lotil razreševati sam Borut Pahor. Končalo se je s "kakšen fantastičen dan" in zgodovina je pokazala, da je bil res, ampak za Jadranko, ne pa za Boruta. Zadeva je namreč ta, da je piranski ribič za medije resignirano izjavil, da niso od tokratne evropske sodbe pričakovali nič pozitivnega. Ker da sodišča tako ali tako vedno razsodijo v korist Hrvatov. Tako da mora hladen racionalni um, neobremenjen z raznimi nacionalističnimi nahrbtniki, vzeti v obzir možnost, da imajo Hrvati prav. V vsem tem sporu namreč. Da se Slovenci motimo in da je absolutno pravična rešitev tista, ki mejno črto riše po sredini zaliva. Ker če vse mogoče institucije že tako dolgo odbijajo naše argumente, bi nam lahko počasi prišlo v zavest, da so ti neutemeljeni. Ker vsa tridesetletna saga počasi prehaja v absurd. Hrvaški policisti so namreč izumili nov šport; ob pisanju kazni za parkiranje na gmajnah, v gozdičkih in ob poljskih poteh so zdaj pogruntali nov način polnjenja malo državnega, malo pa družinskih proračunov … Z marljivim pisarniškim delom so slovenskim ribičem po nekaterih ocenah napisali za 3,4 milijona evrov glob. Slovensko morsko gospodarstvo je vredno sicer 910 milijonov evrov, v njem pa je zaposlenih komaj 242 oseb; tako da bi si panoga lahko privoščila redno kršenje meje in lovljenje celo na Kornatih ter posledično  redno plačevanje glob, ampak kot vedno v meddržavnih sporih gre za princip. Zdaj ko smo obdelali zgodovinske in etnološke ter malo tudi pravne vidike mejnega spora, kar tako ali tako počne devetdeset odstotkov slovenskih medijev, se moramo podati na izmuzljivo področje ihtiologije, kot se učeno reče znanosti o ribah. Dejstvo je namreč, da je ribam vseeno, kje so ulovljene. In da ribe, razen gojenih brancinov in orad, nimajo nobenega zavedanja ne o ribolovnih območjih ne o šengenski meji. Dejstvo je tudi, da v mejnem sporu nista žrtvi Slovenija ali Hrvaška, temveč so vedno ribe. Mejni spor o ribištvu v najgrozljivejši luči prikazuje homocentrični odnos do narave. Namesto, da bi se pravniki, vladi in ribiči obeh držav trudili, kako zaščititi brezmejni akvatorij Jadranskega morja, kako gospodariti z morskimi organizmi čim bolj sonaravno, smo ga spremenili v anarhokapitalistični poligon, kjer vsak ropa, kolikor je le mogoče. Ampak tu se današnje rahlo nestrpno predavanje še ne konča. Zadnje tedne sledimo pravemu napadu hrvaških prehrambnih podjetij, ki prevzemajo slovenska prehrambna podjetja. Celo nacionalistični element v slovenski družbi raje prešteva migrante na mejah, kot da bi dvignil obrv, a dejstvo je, da pomemben del slovenske prehranske suverenosti z lastništvom tretje države kopni. In če smo skrajno sodobni ter priznavamo združeno Evropo kot mesto prostega pretoka kapitala in s tem legitimnost hrvaških nakupov, si moramo zastaviti vsaj eno vprašanje … Večina Slovencev pozna Hrvaško, hrvaško jadransko obalo in mogoče še Zagreb. Ampak če popotnika zanese v druge, da ne zapišemo večinske dele Hrvaške, vidi opustelo državo. Z vedenjem o blagostanju recimo Slavonije, Podravine in Posavine izpred nekaj desetletij, danes tudi v mesecih žetve začuden popotnik zre na prazna, zapuščena polja, na kilometre panonskih vasi brez enega samega prebivalca, na okostenele konstrukcije socialističnih prehrambnih gigantov. Ni treba biti gospodarski analitik, da popotnik uvidi, kako je nekoč žitnica cele države opustela, da ne zapišemo, da je neobstoječa. In zdaj to neobstoječe gospodarstvo kupuje paradne konje slovenske živilske industrije … Kot je kapital iz neobstoječe, praktično nedelujoče in na pol kriminalne države Srbije kupil Fructal in zida hotele po prestolnici. Ne gre za nacionalistične izpade in šovinizem do nekdanjih bratov v skupni državi. Gre samo za preprost očesni test, med katerim nekoliko bolj kritični opazovalec zazna boleče neskladje med realnim stanjem družbe in bančnim računom posameznikov – kar pa tisoče Slovencev, ki na Balkanu čez poletje testirajo "lozo", čevape in cene točenega, seveda ne zanima. Mogoče pa nam odgovore o naštetih vprašanjih prinese na pladnju bivši predsednik Borut Pahor, ki se ponuja za mirotvorca med balkanskimi plemeni. Ne dvomimo, da mu bo v Bosni uspelo med Bošnjaki in Srbi vzpostaviti fantastičen mir, ampak posledično bo pa avtoprevoznik iz Banja Luke kupil Blejski otok.

23. maja 1894 se je v Ljubljani rodil Vladimir Šubic, arhitekt, ki je v prvi polovici 30-ih let projektiral ljubljanski nebotičnik. 130-letnica njegovega rojstva nas bo z besedilom "Vladimir Šubic - arhitekt metropole" spomnila na njegovo takratno modernost. V začetku 90-ih let ga je v okviru našega takratnega cikla "Zgodovina idej v arhitekturi" pripravil že slabo desetletje pokojni arhitekt in predvsem teoretik arhitekture Janko Zlodre. Podpisoval se je tudi z materinim priimkom Gerdol. Zlodre je trdil, da je bil Šubic arhitekt metropolisa, torej urbanega gradbenega fenomena s katerim je glavno mesto Slovencev v obdobju med obema vojnama preseglo srednjeveško urbano zasnovo, in utiralo pot liberalni kapitalistični. Resda je mestu sodobno urbanistično strukturo po uničujočem potresu l. 1895 začrtal sloviti arhitekt Maks Fabiani, vendar pa nam Zlodre v pričujočem besedilu razkrije dve miselni struji na področju zidave na Slovenskem v medvojnem obdobju - konservativno in modernistično. Šubic niti zadnji ni pripadal absolutno, saj je arhitekturo po avtorjevem mnenju razumel kot veščino sodobnih tehnik, od zidave, organizacije dela do ekonomičnosti, skratka, načel sodobnega kapitalizma prve polovice 20. stoletja. Janko Zlodre se je rodil l.1949 in preminil aprila 2015. Publicistka Vesna Teržan je v nekrologu v reviji Mladina takrat zapisala, da "se je poslovil tam, ob modrini Jadranskega morja, v Splitu, kjer je živel zadnjih dvajset let. A za njim so ostala teoretska besedila o arhitekturi, iskriva in pronicljiva, da včasih kar zaskeli, ko se začuti rezilo njegovega ostrega uma." Vladimir Šubic je umrl v ne docela pojasnjenih okoliščinah leta 1946 na trasi gradnje železniške proge Brčko - Banoviči v Bosni, kjer je delal v sklopu takratnih takoimenovanih mladinskih delovnih brigad. FOTO: Vklesani podpis arhitekta metropole na pilastru vzhodne fasade nebotičnika, na kateri počiva figura genija kiparja Lojzeta Dolinarja (1893-1970) VIR: https://outsider.si/vladimir-subic-in-arhitektura-prepiha/

Oborožene sile Združenih držav Amerike in Velike Britanije so v zadnjem času večkrat napadle položaje hutijevcev, ki z napadi ogrožajo mednarodni ladijski promet v Rdečem morju. V tokratnem Studiu ob 17.00 se bomo s strokovnjaki za pomorski promet pogovarjali o posledicah teh napadov ter o spremembah in stroških zaradi drugih pomorskih poti. Z gosti oddaje bomo med drugim govorili o tem, ali je ogrožena tudi konkurenčna prednost pristanišč na severu Jadranskega morja. Voditeljica oddaje je Tjaša Škamperle. Gostje: Urška Starman v Cargo partner zadolžena za »pomorske tovore« Gregor Belič, član uprave Luke Koper Valter Suban, Fakulteta za pomorstvo in promet UL Gracijan Necmeskal, Zveza pomorskih agentov

Skozi prizmo zgodovine civilno-družbenih društev, ki so v Trstu delovala okoli leta 1900, se pokaže, da so vsakdanje življenje v osrednjem habsburškem pristanišču bolj kakor etnične pravzaprav določale razredne delitveDanes se nam zdi povsem naravno in samoumevno, če šoloobvezni otroci v prostem času hodijo na jezikovne tečaje, če se udeležujejo vaj v lokalnem pevskem zboru ali če obiskujejo katerega izmed športnih klubov, kjer potem tečejo, plezajo, plavajo in tako naprej. No, pred kakimi 150 leti, proti koncu 19. stoletja torej, pa je bilo povsem samoumevno, če so vse to in še kaj počeli – odrasli. V tistem času je namreč dobro situiran meščan, ki je v samem sebi prepoznaval enega izmed nepogrešljivih stebrov družbe, svojo izjemnost izkazoval tudi tako, da je precej zavzeto gojil celo kopico konjičkov, prav ti hobiji pa so ga navsezadnje povezovali še z drugimi, njemu podobnimi ugledneži … Kdor je, na primer, imel dovolj pod palcem, da se je ljubiteljsko lahko posvečal geologiji, domoznanstvu, planinarjenju, petju ali šahiranju, je v svoji neposredni okolici pač poiskal nekaj sorodnih duš, se z njimi povezoval in ustanovil specializirano društvo, v katerem so potem s skupnimi močmi poglabljali znanja in spretnosti, ki so jih potrebovali za svoje konjičke. Razume pa se, da so ti odlični meščani svoje članstvo v teh društvih kaj lahko – tako rekoč spotoma – uporabili tudi za tkanje trdnejše, gostejše mreže vez in poznanstev, ki jim je nato pomagala v siceršnjem političnem, ekonomskem in družabnem udejstvovanju. To pa pomeni, da so bila v drugi polovici 19. stoletja zasebna društva pravzaprav eden izmed motorjev javnega življenja in da lahko, če si pobliže ogledamo njihovo delovanje, izvemo veliko o aspiracijah, vrlinah, hinavščinah, slepih pegah in sploh kontradikcijah te dobe. Kako zelo plodno je raziskovati civilno-družbena društva druge polovice 19., se lahko prepričamo, če v roke vzamemo še čisto svežo knjigo Meščanstvo v zalivu : društveno življenje v habsburškem Trstu, pod katero se podpisuje antropologinja in raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, dr. Daša Ličen. Skozi prizmo razprave, v kateri se dr. Ličen podrobno posveča zgodovini štirih tržaških društev – Minerve, Slavjanskega društva, Društva ljubiteljev živali ter Jadranskega naravoslovnega društva –, se namreč odprejo novi in dragoceni razgledi na življenje v največjem habsburškem pristanišču, razgledi, ki bi presenetili veliko večin zgodovinarjev – tako tiste, ki vsakokrat, ko govorijo o Trstu, povsod vidijo le prepade med antagonističnimi narodnimi skupnostmi, kakor one, ki hočejo, prav nasprotno, v tržaški družbi poznega 19. stoletja videti nekakšno predhodnico današnje evropske družine narodov. Kako se je torej v resnici živelo v Trstu na prehodu iz 19. v 20. stoletje? Kako so se v njem križale, dopolnjevale in izključevale različne razredne, etnične in spolne identitete? In kakšno vlogo so pri vsem tem igrala društva? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Dašo Ličen. foto: pogled na Trst okoli leta 1885 (Wikipedia, javna last)

Zadnje tedne in mesece iz dežel na balkanskem polotoku ponovno prihajajo vznemirljive novice. Prostore nekdanje skupne države politika po novem imenuje »Države zahodnega Balkana«, novinarstvo uporablja izraz »regija,« nostalgiki pa jih še kar kličejo za »bivšo Jugoslavijo!« Nekoliko manj je oglaševano, da mnogo Slovencev, ali pač prebivalcev Slovenije, vsako leto obišče države južno od Kolpe. Ne le obal Jadranskega morja, temveč tudi notranjost. Ali kot turisti ali PA se vračajo v svoje rojstne kraje. Med vso to pisano množico, ki se poleti poti na balkanskih mejah, se je letošnjega avgusta znašel tudi Marko Radmilovič. Svoja doživetja in vtise je popisal v tokratni Nedeljski reportaži

16-i dan vojne v Ukrajini se nadaljujejo spopadi ob največjih mestih Kijev in Harkov. Po zagotovilih ruske strani bodo humanitarni koridorji za evakuacijo civilistov odprti vsak dan ob 10h po srednjeevropskem času. Kijev to zavrača, saj koridorji vodijo v Rusijo. Ukrajina obenem zavrača obtožbe Moskve, da z ameriško podporo razvija program biološkega orožja. O tem bo danes na zahtevo Rusije govoril Varnostni svet Združenih narodov. Druge teme: - Banka Slovenije: vojna v Ukrajini bo vplivala tako na inflacijo kot gospodarsko rast: prva navzgor, druga v upadu - V državnem zboru danes po več zapletih na preizkušnji novela zakona o dohodnini, ki prinaša tudi postopno zviševanje neto plač - Tadej Pogačar po etapni zmagi na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja oblekel majico vodilnega, Primož Roglič prevzel vodstvo na dirki Pariz-Nica

Na današnji dan, 23. oktobra je pred tremi leti umrl slovenski pisatelj Alojz Rebula. Tržaški romanopisec prihaja iz tržaškega idiličnega kraja Šempolaj ne daleč od Jadranskega morja. Prav Sredozemlje je zaznamovalo mladega Lojzeta, šlo je namreč za stičišče grške, latinske in slovanske kulture, ki ni samo ponazarjalo njegove rodne kraje, ampak tudi njegova dela in njegovo miselnost. Pretakanje različnih kultur, ki pa vse najdejo svojo odmevnost in svojo enkratnost v njegovem slovenstvu, je odmevalo tudi v njegovi živi besedi, ki se je zavihtela do neverjetnih višav. Kako bliskovito so se zaiskrile njegove besedne igre in nas prebodle, vznemiril nas je njegov duh in pomirjevalno je na nas delovala milina besede, ki jo je navdihnil evangelij. Kakor antični misleci in pisci, ki so iskali potopljeno Atlantido, je tudi naš pisatelj Rebula iskal izgubljeni raj ali vsaj kraj, kjer je mogoče najti čudovite sledove Stvarnikove roke. Ta kraj je našel zaradi svojega navdiha, svoji muzi, ki ji je ime Zora. In res je v temino njegovih preizkušen zasvetila jutranja svetloba, Zora, ki ga je obsijala, da je zaslutil, po Ketejevih besedah, da »sonce je, ker ga čutimo, ker ga slutimo«. Toda ta mladenka iz njegovi sanj, ga je popeljala tudi v pokrajine, ker se je lahko mistični duh pisatelja razplamtel. To so loški hribi, to je skrivnostno šumenje gozdov, to so opojni travniki in senožeti. Ko sva ga z njegovim prijatelj Stanetom Gabrovcem spremljala v gore, naju je pogosto ustavil in dejal: Dajmo se naužiti te lepote! Lojze Rebula je bil pogosto prevzet od beline slovenskih gora ter se hvaležno nasmihal Božji veličini, ki jo je zaznal v gorah. Toda občutje domačnosti, Božje topline in prijateljske bližine je občutil v loškem zelenju, ki ga je obdajal. Imel je občutek, da zanj ni potrebno, da bi hodil v grški teater, Loka je bila zanj pravi antični amfiteater, ki je obdan s svojimi hribi. Igrivost okoliških vzpetin varuje ta sveti prosto, kjer lahko razmišlja in piše o dramah človeškega življenja. Ni pa mogel pisatelj Rebula razumeti, zakaj mu nihče od prijateljev, ki so odšli v večnost, ne sporoči, kako je tam, ko pa vendar vedo, kako ga to zanima! Potem pa je razumel, da se tega ne da povedati v človeškem jeziku, vse, kar vemo, je, da bomo – kot pravi njegov priljubljeni apostol Pavel, - da bomo presenečeni. Kajti, kar še znanost ni zmogla izreči in tudi na pesniški zanos ne, je skrivnost, kako je Bog dober in kako nas s svojo skrivnostjo vedno preseneča.

Slovenski pesnik Oton Zupančič, doma iz Bele krajine, je nosil v sebi podobo svetega Jurija, ki mu je bil simbol prihajajoče pomladi in veselja, hkrati pa tudi znak novih moralnih moči in poštenja. Že 1911 je zapel, kako so se odprla »nebeška okna na stežaj« in kako je sv. Jurij ljudem pomagal, »da so ločili silo in nasilje«, istočasno pa obvladali zlo, saj so »stisnili sto let trpljenja v pest«. Pozneje je tudi zapel svojem prijatelju pesniku Josipu Murnu: »Hej batjuška, vstan batjuška hej! Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri!« Vse polno je bilo zelenih vej in metuljčki so bili na cvetovih, skratka polnost pomladi je prišla in zvrhana mera radosti. Slovenski poet nam je razkril dvojno podobo današnjega godovnjaka: na eni strani predstavlja radost nad življenjem in v nas podaljšuje občutje velikonočnega veselja. Ta vzhičenost pa se navezuje tudi na predkrščanske običaje pozdravljanja pomladi. V tem je lepa simbolika, Slovenci v svoji tradiciji povezujemo staro slovansko izročilo z novo krščansko radostjo nad življenjem Vstalega Gospoda. Zeleni Jurij simbolizira to dvojno veselje. In na drugi strani gre za zmagovanje nad zlom. Človek neprestano naleti na hudobijo in mora izbirati med dobrim in zlim. Podoba sv. Jurija se spopada s tem zlom, zato ga upodabljajo kot viteza, ki ugonobi zmaja. Tudi ta tradicija je povezana s starimi legendami o neustrašenih pomorščakih, Argonavtih, ki so prinašali zlato runo iz daljnega Črnega morja pa vse tja do Ljubljanice, kjer so se morali ustaviti. Da bi pa prišli do Jadranskega morja, so morali poraziti tudi grozečo pošast. Zato ima naša prestolnica Ljubljana v svojem grbu zmaja, ki se navezuje tudi pošast, ki jo premaguje njen zavetnik sv. Jurij. Tudi po krščanski legendi je namreč sv. Jurij rešil mlado dekle pred pošastjo in s tem postal simbol boja zoper zlo. Gre namreč za priljubljenega starokrščanskega mučena, ki je premagal najhujše zlo, to je sovraštvo. Zato ga lahko povezujemo z viteško plemenitostjo, ki brani nemočne, nezaščitene in uboge. Tudi Slovencem je sv. Jurij pomagal premagovati skušnjav zla, ki jih vsak človek nosi v sebi, in se radovati novega življenja. Sodobni antropologi ugotavljajo, da je največje zlo v nas samih. Veliki grški mislec Platon govori celo o 7 glavem zmaju, ki ga nosimo v sebi. Ne Ne moremo ga premagati, lahko pa ga uspavamo, če smo prizanesljivi do napak drugih in tudi svojih. Tako bi lahko rekli, da z odpuščanjem in ljubeznijo ti naši »zmaji« postanejo »zmajčki« in je z njimi mogoče živeti.

V tokratni oddaji preverjamo, kakšne so zamisli za protipoplavno zaščito Pirana. Staro mestno jedro se namreč vse pogosteje sooča z visokim plimovanjem morja, ki ga prinašajo podnebne spremembe. Na nasprotni obali Jadranskega morja so Benetke, kjer se že leta spopadajo s poplavami zaradi visokih plim. Mesto zdaj ščiti sistem potopnih zapornic, znan po kratici Mose. Slišali boste, kako zaščita deluje, kaj o njem menijo okoljevarstveniki in kako učinkovit je. Oddaja je del projekta Zelena kohezija, ki ga sofinancira Evropska Unija.

Dijakom zadnjih letnikov, ki zaradi okužbe s covidom spomladi ne bodo mogli opravljati mature, bo to omogočeno v jesenskem roku. Oba maturitetna roka ostajata nespremenjena. Maturantom pa bo ob morebitni karanteni zaradi tveganega stika omogočeno molekularno testiranje 24 ur pred izpitom, z negativnim testom bodo lahko pod posebnimi pogoji opravljali izpit. Ostale teme: - Slovenija, Hrvaška in Italija s skupno izjavo o upravljanju severnega Jadranskega morja - Pečečnik ne odstopa od projekta Bežigrajski športni park - 30 let zapora za trojni uboj v Škocjanu pri Domžalah - Tudi jutri bo spremenljivo s plohami

Konec marca in v začetku aprila so se kar vrstili potresi pod dnom Jadranskega morja. Najmočnejšega, ki je bil 27. marca, smo čutili tudi na različnih koncih Slovenije. Več o tem dogajanju nam bo v tokratni oddaji povedal seizmolog iz Agencije Republike Slovenije za okolje, Jurij Pahor. Slišali boste še, da so morski klobuki preplavili tudi mandrače vzdolž slovenske obale. Zaradi njih imajo težave ribiči, dr. Andrejo Ramšak iz Morske biološke postaje NIB v Piranu pa smo vprašali po razlogih za ta množičen pojav velikega klobučnjaka.

V Italiji se je končala kolesarska dirka od Tirenskega do Jadranskega morja. Tadej Pogačar potrjuje izjemno pripravljenost in je poskrbel za še en odmeven slovenski dosežek. V dopoldanskem Navalu na šport postrežemo z odzivi po dirki in jih prepletemo z nogometnimi vrhunci lige prvakov.

Simona Kustec ostaja ministrica za izobraževanje. Nekaj po eni uri zjutraj je po maratonski razpravi v državnem zboru interpelacijo, ki so jo vložile opozicijske LMŠ, SD, Levica in SAB, podprlo 38 poslancev, 41 jih je bilo proti. Kustečeva je napovedala, da bo v kratkem ustanovila dve strokovni skupini, ki bosta ocenili posledice epidemije v šolstvu in športu ter predlagali ukrepe za sanacijo. Še nekaj drugih poudarkov oddaje: - Tudi Slovenija začasno zaustavila cepljenje s cepivom AstraZenece - Mladi v prvem valu epidemije pred računalniškimi zasloni v povprečju preživeli 7 ur na dan - Tadej Pogačar tik pred zmago na dirki od Tirenskega do Jadranskega morja

Selektor slovenske nogometne reprezentance je objavil spisek igralcev za prve tri kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo. Novosti v moštvu Matjaža Keka prepletemo z odzivi po razpletu kolesarske dirke od Tirenskega do Jadranskega morja.

V tem tednu bodo znani vsi četrtfinalisti nogometne lige prvakov. V dopoldanskih športnih minutah se posvetimo osrednjim tekmam tedna in se preselimo na kolesarsko dirko od Tirenskega do Jadranskega morja, kjer Tadej Pogačar v vožnji na čas potrjuje skupno zmago.

Več evropskih držav, med njimi tudi Slovenija, je začasno zaustavilo cepljenje proti covidu s cepivom podjetja AstraZeneca. Gre za preventiven ukrep po več pomislekih o varnosti cepiva. O nadaljevanju cepljenja se bo večina, tudi Slovenija, odločila po podanem mnenju Evropske agencije za zdravila, ki bo o tem razpravljala jutri. Drugi poudarki: Poteka maratonska poslanska razprava o delu šolske ministrice, interpelacijo naj bi uspešno prestala. - Slovenski akademiki pozivajo k soočenju s preteklostjo - in soglasju o vrednotah sedanjosti - Šport: Pogačar jutri za zmago na kolesarski dirki od Tirenskega do Jadranskega morja

Tokrat smo se odpravili na sprehod od Snežnika do Jadranskega morja. A ne po povsem običajni poti. Spustili smo se v veliko podzemno mokrišče. Povezuje ga skrivnostni tok reke Reke, ki najprej ponikne v Škocjanske jame, obišče še druge jame slovenskega in italijanskega Krasa, in nazadnje privre na dan v tržaškem primorju kot reka Timava, kjer se tudi izlije v Jadran. Po podzemnih rečnih poteh smo se odpravili z Borutom Pericem, vodjo strokovne službe Parka Škocjanske jame.

Trgovina je izgubila več kot tri milijarde evrov prihodkov in 11 tisoč delovnih mest, sporočajo trgovci. Na Gospodarski zbornici pa pred jutrišnjim sproščanjem nekaterih ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa opozarjajo, da so parcialni ukrepi lahko diskriminatorni. Na strateškem svetu pri ministrstvu za gospodarstvo bodo danes terjali obsežnejše odpiranje. Druge teme: - Evropska komisija za uvedbo "izjemno tveganih" epidemioloških območij - Joe Biden z več izvršnimi ukazi za pospešitev testiranja in cepljenja - Zunanji minister Logar na Hrvaškem tudi o skupnem upravljanju Jadranskega morja - Največji sejem izobraževanja in poklicev v Sloveniji tokrat na spletu

Bosanski planinski konji so najstarejša avtohtona konjska pasma na Balkanu. Grki so te male konje omenjali že v četrtem stoletju pred našim štetjem na območju današnje Dalmacije. Rimljani so območju današnjega Bihaća podelili dovoljenje za trgovanje z njimi. Ti konji so imeli izjemno pomembno vlogo v srednjem veku pri tovorjenju blaga, uporabljali so jih tako imenovani »samaraši« oziroma »kiriđije«, in to na poteh od Carigrada po celotnem Balkanu, proti severu, na vzhod in jug, vse do Egipta. Nepogrešljivi so bili v prvi svetovni vojni na vzhodnem, pa tudi na jugozahodnem delu zahodne fronte, od švicarsko-italijansko-avstrijske tromeje prek Tirolske, Karnijskih Alp in Posočja do Jadranskega morja. Prav tako pomembno vlogo so imeli tudi v drugi svetovni vojni v hribovitih delih nekdanje Jugoslavije. V 20. stoletju so bili najštevilnejši, bilo jih je skoraj pol milijona, ter najuporabnejši konji za delo in v sestavi vojske takratne Jugoslavije. V obdobju od leta 1900 do 1912 jih je bilo samo v Italijo izvoženih 200 tisoč. Toda ta pasma je na robu izumrtja, čeprav se po zaslugi rejca Antona Dolinška iz Rtič pri Podkumu položaj nekoliko izboljšuje. Uspelo mu jih je rešiti. Več o teh zanimivih avtohtonih živalih in prizadevanjih za ohranitev pa v oddaji Sledi časa. Njen avtor je Milan Trobič.

Delova komentatorja sta iz domače osame komentirala diskurz in delovanje nove vlade. Evropska unija razpada, je iz včerajšnje poslanice predsednika vlade razbral Ali Žerdin. Janez Markeš meni, da ni Evropska unija nič bolj pred razpadom, kakor je bila že ves čas, in da je zdaj potrebna kvečjemu bolj. Je pa kritika premiera, da je Unija reagirala prepozno, po njegovem mnenju upravičena. Meni tudi, da so številni interventni ukrepi vlade pravilni. Vendar pa Žerdin opozarja, da se obdobja kriz pogosto zlorablja za »sekundarne agende zvijačnih vladarjev«. Ali Žerdin opozarja na porast tako imenovane iniciative treh morij. Gre za pobudo administracije predsednika ZDA Donalda Trumpa, naj se države med obalami Črnega, Baltskega in Jadranskega morja tesneje povežejo. Realizacija takšne ideje bi Slovenijo odnesla daleč od Zahodne Evrope, opozarja Žerdin. Markeš pa opozarja zlasti na nevarnost kritike Svetovne zdravstvene organizacije in zdravstvene stroke nasploh. Meni, da premier podobno kot Trump, čeprav v nekoliko manjši meri, napada zdravstveno stroko. Markeš trdi, da bi morala biti zdravstvena stroka v danih razmerah nad politično oblastjo. Problematično je tudi, da se slovenske članice Evropske ljudske stranke, dve izmed njih sta trenutno v vladi, ni priključila kritikam ukinjanju demokracije in vladavine prava na Madžarskem. Markeš dodaja, naj si ne delamo iluzij, »le vprašanje časa je, kdaj bo vlada pokazala svoje prave barve«. »Bati se je, da nam grozi popolna izguba demokracije,« svari. Markeš meni, da so izredne razmere naravno stanje oblasti, kakršne imamo zdaj, in izpostavlja, da ima vlada vendarle dobro lastnost, da lahko vselej vemo, kaj hoče in česa se boji, če sledimo diskvalifikacijam na družbenih omrežjih in v s stranko SDS povezanih medijih.

Poplavljanje morja v novembru in decembru je za slovensko obalo izjemen pojav. Pogostost poplav je bila namreč rekordna v zadnjih šestdesetih letih. Priobalni deli so bili samo novembra poplavljeni kar 16-krat. In to dogajanje že nakazuje dvigovanje gladine Jadranskega morja v prihodnjih desetletjih. V najboljšem primeru bo višja za 30 centimetrov, v najslabšem za cel meter. Po najbolj optimističnem scenariju bo morje poplavljajo vsaj 20-krat pogosteje kot danes, v drugem primeru pa bodo razmere neobvladljive, opozarjajo strokovnjaki. Več o pospešenem dvigovanju morske gladine na globalni ravni in v severnem Jadranu, ki jo prinašajo podnebne spremembe, sta nam v tokratni oddaji povedala Janez Polajnar, vodja oddelka za hidrološke napovedi na ARSU in Matjaž Ličer, oceanograf in fizik, sodelavec ARSA in Morske biološke postaje Piran.

Vsak, ki si je že ogledal piranski akvarij, je lahko odkril, kako bogato je morsko življenje v sicer majhnem slovenskem morju. V akvariju namreč lahko vidimo kar 140 različnih vrst prebivalcev Jadranskega morja, od alg do rib. Opise večine od teh zdaj najdemo tudi v knjigi Ocean v malem, ki so jo soustvarili dr. Lovrenc Lipej, dr. Manja Rogelja in dr. Borut Mavrič. Kot poudarjajo, je ena pomembnejših vlog akvarija prav ohranjanje biotske pestrosti slovenskega morja. Sicer pa ta ocean v malem, oziroma, piranski akvarij, ki je v pol stoletja prerastel v sodobno znanstveno ustanovo, predstavljamo v tokratni oddaji.

Pri nas več kot 50% potreb po pitni vodi zadostimo iz kraških vodonosnikov. Zato pri raziskovanju kraškega podzemlja ne gre le za raziskovalni temveč v veliki meri za življenski interes prostora in ljudi. Raziskovalec iz postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, fizik dr. Franci Gabrovšek, je nedavno na Vrhniki v predavanju o "kraškem zaledju izvirov Ljubljanice" vnovič opozoril na potrebo po spoznavanju enega osrednjih porečij v državi. S približno 1000 kvadratnimi kilometri ozemlja (dvajsetina državnega!), podzemni svet "reke sedmerih imen" poleg vodovarstvenih, za krasoslovce pomeni tudi čisto raziskovalni izziv ozemlja, ki se rasteza od obronkov Snežnika do ljubljanske kotline. Gabrovšek je za oddajo povzel temeljna spoznanja krasoslovcev o dolgoletnih spremljanjih podvodnih tokov, ki izvirajo nekaj kilometrov od Jadranskega morja, prek Save in Donave pa se izlijejo v Črno morje. SZ zatrep Planinskega polja, kjer ponikne Unica (foto: dr.Matej Blatnik, IZRK ZRC SAZU)

Nekoč je bilo res tako, svetilniki so pomenili predvsem luč v temi, luč, ki je ladjam kazala pot in jih vodila mimo nevidnih čeri. Tako je bilo od antike naprej in tudi še v 19. stoletju, ko je bilo na vzhodni obali Jadranskega morja zgrajenih 63 kamnitih svetilnikov. Danes jih stoji še 52, vse po vrsti pa je obiskal in popisal Mitja Zupančič, pisatelj, pesnik, publicist, urednik, morjeplovec in preučevalec pomorske dediščine tega dela Jadrana. Med drugim nas je opozoril, da so ti svetilniki, ki jih je vse po vrsti dala zgraditi avstro-ogrska monarhija, pomenili konec piratske obrti. Prvi izmed njih je bil zgrajen v sosednji Savudriji, in sicer leta 1818. Slovenska obala ima enega samega, piranskega. Stoji na rtu Madona na piranski punti. Zgrajen je bil leta 1872, svetilniško stanovanje pa je zadnji svetilničar zapustil leta 1976. Kaže, da je bil zgrajen na mestu, ki so ga že pred tisočletjema uporabljali za osvetljevanje morske poti.

V začetku meseca je v Koper priplul francoski minolovec Capricorne, ena najbolj učinkovitih vojaških ladij za odkrivanje in uničevanje podvodnih min na svetu. Obisk je bil priložnost za skupno urjenje francoskih in slovenskih protiminskih potapljačev iz Odreda za specialno podvodno delovanje pri 430-em mornariškem divizionu. Zato smo se med drugim pozanimali kako poteka urjenje, pa tudi, kje vse sodelujejo slovenski protiminski potapljači. Slišali boste, da je na dnu Jadranskega morja veliko eksplozivnih teles tudi iz novejšega obdobja.

Dominika Švarc Pipan, strokovnjakinja za mednarodno pravo, podpredsednica Jadranskega sveta, inštruktorica Natovega Centra odličnosti za boj proti terorizmu v Ankari in gostujoča docentka na Ameriški univerzi v BiH, sopotnica na Valu 202.

Rusija je pred časom v vesolje poleg miši in gekonov poslala tudi 20 polžev. Orjaški afriški polži pa so postali uspešnica med hišnimi ljubljenčki na Hrvaškem, prvi vzgojitelj je prve nabavil prav v Sloveniji. Polže in školjke z vsega sveta zbira biolog Jan Simič. Najprej jih je začel nabirati na obalah slovenskega in Jadranskega morja potem še zbirati in rezultat 25-letnega nabiralništva si lahko ogledate v na novo odprtem muzeju. Muzej Čarobni svet školjk v Piranu je izjemen in edinstven. Ima približno 4000 primerkov školjk in polžev vseh morij in celin sveta. Čeprav je 99 odstotkov vrst izumrlo, naj bi jih bilo danes nekje 200 000 vrst mehkužcev. Kot pravi Jan Simič: »Kakšni morski psi, ali levi - polži in školjke so šele zanimivi!« Med njimi najdemo prave predatorje s sulicami, pa polže, ki so bili nekdaj celo plačilno sredstvo. Vse to in še veliko več v piranskem muzeju Čarobni svet školjk.

Rusija je pred časom v vesolje poleg miši in gekonov poslala tudi 20 polžev. Orjaški afriški polži pa so postali uspešnica med hišnimi ljubljenčki na Hrvaškem, prvi vzgojitelj je prve nabavil prav v Sloveniji. Polže in školjke z vsega sveta zbira biolog Jan Simič. Najprej jih je začel nabirati na obalah slovenskega in Jadranskega morja potem še zbirati in rezultat 25-letnega nabiralništva si lahko ogledate v na novo odprtem muzeju. Muzej Čarobni svet školjk v Piranu je izjemen in edinstven. Ima približno 4000 primerkov školjk in polžev vseh morij in celin sveta. Čeprav je 99 odstotkov vrst izumrlo, naj bi jih bilo danes nekje 200 000 vrst mehkužcev. Kot pravi Jan Simič: »Kakšni morski psi, ali levi - polži in školjke so šele zanimivi!« Med njimi najdemo prave predatorje s sulicami, pa polže, ki so bili nekdaj celo plačilno sredstvo. Vse to in še veliko več v piranskem muzeju Čarobni svet školjk.