Podcasts about slovencu

Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.

36. zamejsko Černetovo nagrado bo prejel Renzo Calligaro, župniku v Bardu in Zavrhu v Terski dolini za njegovo delo na verskem in kulturnem področju s posebnim ozirom na njegovo vztrajno prizadevanje za ohranjanje domačega narečja prebivalcev Terske doline, za ovrednotenje njegovih tradicij tako v verskem kot v kulturnem življenju, za oživitev slovenskega liturgičnega petja. Tako je soglasno sklenila posebna komisija za podelitev Černetove nagrade, ki jo je imenoval upravni odbor Knjižnice Dušana Černeta. Komisijo sestavljajo predsednik Tomaž Simčič in člana Erika Jazbar in Ivo Jevnikar. Podelitev nagrade bo na praznik svetega Štefana, v torek, 26. decembra 2023, v župnijski cerkvi v Bardu v Terski dolini po sv. maši, ki se bo začela ob 11.30. Černetova nagrada se vsako leto podeljuje kot priznanje Slovencu ali slovenski organizaciji v Italiji, ki deluje v skladu s slovenskimi, krščanskimi in demokratičnimi ideali, za katere se je zavzemal časnikar in politik Dušan Černe (1916–1975). Po njem je poimenovana tudi knjižnica, specializirana za slovenski zamejski in zdomski tisk, ki deluje v Ul. Donizetti 3 v Trstu. Kot prvi je nagrado prejel beneški časnik Dom leta 1976.

V Portorožu je vse pripravljeno na začetek 26. Festivala slovenskega filma. Otvoril ga bo film Šterkijada, ki ga je režiser Igor Šterk posvetil svoji družini in očetu Juretu Šterku, prvemu Slovencu, ki je sam objadral svet. V oddaji pa tudi več o še enem tradicionalnem festivalu, ki se kmalu začenja in sicer 29. mednarodnem festivalu Mesto žensk – na njem se letos predstavlja kar 90 umetnic in umetnikov. Ogledali smo si tudi razstavo Damijana Kracine Napačna ladja v galeriji Božidar Jakac.

Danes pa pričakovana, od obeh zvestih poslušalcev oddaje skoraj zahtevana analiza dogajanja na svetovnem nordijskem prvenstvu v Planici. Kot radi pribijejo ustavni pravniki, se o ustavi in športu piše s tresočo roko, kajti za resno analizo je šport in dogodki, ki so z njim povezani, prestreljen s preveč iracionalnim čustvovanjem; tako razumni v povezavi z njim težko naveže nekaj smiselnih stavkov. A ker je "poskusiti ni greh" tudi moto planiškega dogodka, se veselo zapodimo v analizo pod Poncami. Razočaranje je ogromno. Na vrhunskem in dobro organiziranem dogodku, ki odmeva v mednarodni športni javnosti, namreč ni gledalcev. Organizatorji so razočarani, ker nas ni in s tem kažemo slabo sliko ter klestimo zaslužek, mi smo razočarani, ker organizatorji za svoje razočaranje krivijo nas. Morali pa bi sebe. Podoba je, kot da ne gre za golo udeležbo pri nekem dogodku, temveč za izdajo. Kot bi Slovenci izdali svoje bistvo, kot bi se odpovedali krščanstvu, s tem, ko nas ni v ono ozko dolino. Najprej odsek za črnoglede … Prvenstvo je bilo rojeno pod nesrečno zvezdo. Ker smo dolga leta neuspešno poskušali s kandidaturo, je postalo prvenstvo na nek način simbol neuspeha. Hudiča; na enem od kongresov mednarodne smučarske zveze je eden prejšnjih predsednikov slovenske smučarske zveze potem, ko so zavrnili kandidaturo, celo grozil delegatom s fizičnim obračunom. Ko pa smo ga končno dobili, je prvenstvo prišlo s statusom skoraj izsiljenega dogodka, ki naj bi dokončno in za vse večne čase utrdil generično vez med zimskimi športi in Slovencem. Tako je težko pričakovani otrok Smučarske zveze, že od začetka zaprt v zlati kletki, postal nacionalni projekt najvišje kategorije. A žal je bil zgrajen na samih predpostavkah, da ne zapišemo stereotipih, kar pomeni, da bodo morali v prihodnje organizatorji športnih dogodkov v svoj štab nujno vključiti tudi družboslovje; pa tudi kakšen strokovnjak iz klinične psihologije bo prišel prav. Kakorkoli; stereotipi, na katerih so gradili prvenstvo, so bili naslednji: "Planica je duhovni center slovenstva, tekmovalci v smučarskih skokih so personificirani orli in Slovenija je bogata država!" Vsi ti stereotipi, kot je s stereotipi navada, nimajo nobene podlage v resničnosti. Gremo po vrsti; Planica konec marca je specifična zadeva. Slovenca zanima frčanje po zraku samo, če je daljše od dvestotih metrov, mimo športnih užitkov pa gre na finalu sezone in v tekmi v smučarskih poletih za mešanico med pogansko posvetitvijo pomladi, katoliškim romanjem in srečanjem anonimnih alkoholikov. Zanašati se, da je mogoče organizirati v enem letu dve Planici, je podobno utopično kot dvakrat, se pravi decembra in junija, praznovati slovensko državnost. Druga napačna predpostavka, na kateri so gradili organizatorji – ker gre za nacionalni projekt, smo to mi vsi – pa je teza o Slovencu, ki bo odštel štiriinšestdeset evrov za vstopnico. Organizatorji, ki so se po prvem tednu podelali v hlače, sicer ceno vstopnice krepko nižajo, a nekaj, kar je bilo visoko, je zdaj postalo nepregledno, tako da je šlamastika samo še večja. Kroži šala, s katero oglašujejo prvenstvo na Norveškem: "Pridite v Planico, cene so kot doma!" Ker ne gre le za vstopnino. Zaradi ukrajinske vojne in epidemije covida so slovenski gostilničarji nabavni ceni hrenovke in štručke dodali stoodstotno maržo, ker jim uspe eno vtakniti v drugo, Krajnskogorci pa že tako tradicionalno računajo zrak, razglede in duhovno tradicijo Kekčevih ukan. A kriviti organizatorje za visoke cene je samo ena plat medalje. Moramo globlje v materijo, če hočemo priti štiriinšestdesetim evrom do dna. O draginji v naši državi lahko razpredamo po cele dneve, lahko poslušamo kovače političnega kapitala, lahko citiramo makro in mikro ekonomiste, a šele ko smo se odrekli enemu slovenskih simbolov, ker je postal predrag, je napočil čas za streznitev. Civilizacija nam je prinesla prosti trg in konkurenco, ki teoretično oblikuje cene našega vsakdana. A le do določene mere; mimo trga nastopijo neekonomske kategorije, kot so pohlep, zvitorepost in preračunljivost. Vse našteto je že tradicionalno skoncentrirano v projektih, ki imajo oznako "nacionalni"! Pa naj gre za graditev železniške proge ali smučarske igre v Planici. Hočemo povedati, da fenomen, ki se je začel na ljubljanskem nepremičninskem trgu, končuje svojo žalostno pot na svetovnem prvenstvu v Planici. Fenomen, po katerem cene nimajo nobene povezave z resničnostjo – in kar je najbolj smešno … ideje, da je Slovenija bogata država, kjer državljani štiriinšestdeset evrov brezbrižno trosijo vse naokoli, pomagajo propagirati slovenske politične in gospodarske elite. Ne glede na kateri strani političnega spektra stojijo. Na eni strani imamo desničarske in nacionalistične elite, ki dedujejo in propagirajo lokavost slovenskega kmeta, na drugi strani pa tehnokratske elite, ki prisegajo na življenje nadzornih svétov, jadranskih marin in poslovnih kosil. Nekje vmes pa je še obrtniška logika čevapov, piva in tuljenja v noč. Zgodba o Planici je mit, ki je v mitomanskem narodu, kot smo Slovenci, na piedestalu. Začenši s tem, da velika večina danes najbolj zagrizenih planiških vernikov še nikoli ni slišala za Josa Gorca, resničnega očeta Planice; kot niso slišali za mnoge druge, danes brezimne ljubitelje športa in prostovoljne delavce, ki so se dolini skakalnic posvečali celotno preteklo stoletje. In prav v tem grmu tiči zajec. Planica se je rodila kot prostovoljni, zastonjkarski in ljubiteljski projekt! Unovčiti in jo tako narediti odvisno od denarja, je zanikanje njenega bistva.

Zamejska gospodarska koordinacija je nadgradnja obstoječega sodelovanja in velika priložnost tako za Slovence v sosednjih državah kot za samo Slovenijo, smo slišali ob njeni ustanovitvi. Nas pa zanima, kako bo delovala ta koordinacija, da ne bo ostalo le pri podpisih na sporazumu o ustanovitvi? S senatorko v rimskem parlamentu Tatjano Rojc potegnemo črto pod pestro volilno leto tudi za Slovence v Italiji. Z rojaki v Zagrebu praznujemo 90-letnico delovanja njihovega pevskega zbora in se posvetimo literaturi. Kar je zapisano, ostane, pravi Marija Gruškovnjak, urednica zbornika Vinko Zwitter – vizionar in sejalec, ki pripoveduje o še enem pomembnem koroškem Slovencu. V Monoštru pa čestitamo sodelujočim na prvem literarnem natečaju Porabske litere. Je bil odziv spodbuden?

Kljub prelomnim dogodkom, ki se vrtijo skupaj z žogo, se moramo posvetiti tudi manj junaškemu življenju, saj se nam nerešene zadeve nabirajo. Tako že več kot leto nekje pod površjem družbenopolitičnega prostora brbota ideja, da bi med Parlamentom in garažno hišo pod Trgom republike skopali tunel. Zadeva je večplastna in pomembna tako za gradbenike kot tudi za nas moraliste, tako da si zasluži omembo v naši analitični oddaji. Okvir zgodbe poznamo. Poslanci nimajo kje parkirati, ker stoji parlament na omejeni parceli sredi prestolnice, kjer so ulice že tako ali tako zatrpane z avtomobili. Kar pomeni, da smo Slovenci izumili demokracijo prej, kot smo izumili parkirišča. Kar je hvalevredno. Parkiranje pa je samo eden izmed motivov, čemu bi parlament in tam delujoči potrebovali predor do parkirne hiše. Nekatere izmed razlag govorijo o tem, da se lahko poslanci umaknejo, če pride do izrednih razmer. In kot smo izvedeli med zadnjo pobudo za kopanje luknje, se izredne razmere dogajajo, čim poslanci izstopijo pri glavnih vratih državnega zbora … Med lanskimi incidenti so nekatere poslance, resnici na ljubo desne provenience, žalili in celo pljuvali. Kar je obsojanja vredno dejanje. S predorom bi se žalitvam in pljunkom izognili. To je v glavnem okvir; zdaj pa se kot ljubiteljski urbanisti posvetimo težavam, zaradi katerih, vsaj tako kaže, predora ne bo. Najprej so si v mandatu prejšnje vlade gradnjo in investicijo očitno predstavljali malo bolj po domače, drugi problem pa je Šubičeva ulica, ki je v lasti mestne občine. Šubičevo pa je treba podkopati in če bi zakopali dovolj globoko, je Šubičeva ulica celo v lasti Rimskega imperija, a to je že druga zgodba. Hočemo povedati, da bi bil takšen predor črna gradnja in ker živimo v pravni državi, bi od države poslani bagri zakopali tisto, kar bi od države poslani bagri pred tem izkopali … Sočustvujemo s poslanci, saj vemo, kakšna sitnost je parkirati v središču, ob tem, da zaradi žaljivk ne morejo uporabljati javnega prometa, zato poiščimo nekaj konstruktivnih rešitev za nastalo situacijo. Na prvem mestu se zdi najprimernejše, da bi parlament preselili nekam, kjer bi bilo okoli hrama demokracije dovolj parkirnega prostora. Kot slišimo, je dobil Kolosej v BTC-ju novo lastništvo in za pametno najemnino, bi se lahko naša usoda odvijala v dvanajstih dvoranah, uporabnih skupnih prostorih in kar je najpomembnejše – ob dovolj obširnih parkirnih površinah. Če pa bi se recimo lotili parlamentarne novogradnje, kot jo je predvidel mojster Plečnik, pa nikjer ne piše, da se v Sloveniji ne bi našla boljša parcela od te v središču Ljubljane. Ki ima tako ali tako težave z vsemi tistimi kipi tam okoli. Recimo v Murski Soboti, oziroma na njenem obrobju bi »Katedrala (gibanja) svobode« uspevala prav tako dobro kot v Ljubljani. Ali pa bi parlament, če je Prekmurje preveč od rok, preselili v Maribor. Sicer v središču Mariboru prav tako ni parkirišč za avtomobile, ima pa mesto prekrasno parkirišče za letala. Seveda pa obstaja možnost, da se poslanci nikamor ne selijo. Če jim gre v prvi vrsti za varnost in v drugi vrsti za parkiranje, bi lahko opravili zasedanje kar v garažni hiši. In to iz udobja svojih osebnih avtomobilov. Če se lahko prehranjujemo, gledamo filme in opravljamo bančne storitve, ne da bi zapustili avtomobil, potem ni nobenega razloga, da ne bi mogli na ta način voditi države. In še eno prednost ima parlament v parkirni hiši. Le streljaj je do absolutne varnosti v kleteh Cankarjevega doma, kjer se je rodila naša država. Po teh konstruktivnih predlogih pa se moramo vsaj malo ustaviti tudi pri primarnem strahu poslancev, da so opljuvani in žaljeni. Že ob bežni analizi se pokaže sprevržena logika želje po predoru … Jasno je, da poslance na cesti žalijo in pljuvajo politični nasprotniki. In da je naša družba kulturo dialoga zamenjala za kulturo pljuvanja in žaljenja. Ampak kako in od kod so se v skromnem in bogaboječem Slovencu naselile te zavržne navade? Prelahko je reči, da poslanci, ki so sejali veter, žanjejo pljunke in žalitve … Upamo pa si trditi, da se žalitve, raven debate in splošna nekultura uprizarjana v parlamentu na ulici podeseteri in da so žaljeni parlamentarci samo izvoljeni predstavniki žaljenega ljudstva. Morebitni predor do parkirišča bi poslance sicer obvaroval parkirnih tegob nas smrtnikov in nenadnega napada ljutega sovraga – celo pred žalitvami in pljuvanji bi bili varni … A kot nas uči zgodba Erazma Predjamskega: dober predor je ogromno, ni pa vse …

Pa smo nazaj. In ker je izjemno sušno poletje nanosilo veliko listja in ostale nesnage, začnimo s pometanjem pred svojim pragom. O naši medijski hiši torej. Zadnje tedne na radijski strani Kolodvorske skrivoma pogledujemo proti televiziji, kdaj se bodo tam odprla okna in se bodo pirati z noži med zobmi na vrveh spustili nad našo hišo. Za zdaj je še mirno, ampak pri piratih nikoli ne veš. Udarijo, ko najmanj pričakuješ. Seveda ne mislimo, da se bodo spustili na ves radio; tresemo se le zaradi naše skromne redakcije. Kajti takšna je podoba naše galeje to poletje: trhla, težko otovorjena, z izmučenimi galjoti se komaj prebija skozi viharje. In takšen je tudi načrt iz prastare kuharice gospoda Filipa Makedonskega. "Deli in vladaj," še vedno prinaša spodobne rezultate in nobenega razloga ni, da vsa reč ne bi delovala tudi na nacionalni RTV. Najprej in na začetku. Koliko, če sploh, je oportuno ali celo dovoljeno, mogoče primerno, da udi nacionalne rtv hiše javno razmišljajo o nacionalni rtv hiši? Ne le razmišljajo, temveč razmišljajo neodvisno. Dvom ne zdrži logične presoje, kajti če nam je naloženo, če je zaželeno in če smo plačani, da razmišljamo in preizprašujemo javnost, javne zadeve in javno življenje, da o družbi v najširšem pomenu neodvisno razmišljamo, ni nobenega razloga, da ne bi razmišljali javno tudi o svoji lastni hiši. Ki je ena temeljnih predpostavk te iste javnosti. Tako menimo, da je dolžnost in ne nepotizem ali celo privatiziranje medija, ako tudi sotrudniki o njem javno razmišljamo. Ne le to … Prvi smo poklicani, da o tako pomembni instituciji javno razpravljamo prav tu sodelujoči. Tako lahko dejanje, ko sodelavci obstopijo voditelja TV dnevnika, razumemo sicer kot protest; lahko pa – in tako bi ga morali razumeti – tudi kot javni razmislek o vlogi, smeri in pomenu nacionalne RTV hiše. Obstaja pa težava, ki je z obstopanjem sodelavcev in izkazovanjem podpore ne bomo rešili. Gre pa tako. V eni izmed redakcij, v informativnem programu TV Slovenija so se sprli. Grozovito sprli. Se dogaja tudi v boljših hišah. Ali zaradi talibanske strankarske politike, ali zaradi nesposobnosti urednikov, ali zaradi nesposobnosti novinarjev, ali pa samo zaradi teže trenutka – praktično ni pomembno. Pomembno je, da informativni program TV Slovenija ni kar ena redakcija. Je najbolj izpostavljena redakcija, ki jo kleni Slovenec uporablja kot sinonim za RTV Slovenija. Ko Slovenec reče: "RTV Slovenija", v devetdesetih odstotkih misli na informativni program televizije Slovenija! Najbolj kleni Slovenci nas še vedno imenujejo celo "TV Ljubljana", ampak to bolj kot ocvirek. Obstaja pa dejstvo, da so se spori, nerazumevanja in dezintegracija informativnega programa Televizije prenesli na celotno hišo. Seveda mirno pomagamo nositi njihov križ – solidarnost v cehu očitno še ni zamrla – a ogromno sodelavcev v tej hiši nima veliko povezav s tisto redakcijo. Še več! Ogromno sodelavcev v tej hiši nima mnogo povezav niti z novinarstvom kot takim. Strokovnjaki s tehničnega področja radiodifuzije, glasbeniki, strokovnjaki za govor, administrativno osebje in seveda tudi kompletni bataljon honorarnih sodelavcev. Hočemo povedati, da strokovnjak, ki v naši hiši razmišlja o digitalni sedanjosti in prihodnosti pri distribuiranju radijskega signala, nima dosti skupnega z brodolomom novinarstva kot poklica, ki ga doživljamo zadnje mesece … Prepričani smo, da tudi oni sicer razumejo in podpirajo sodelavce v informativnem programu TV, ampak ko pri klenem Slovencu tone ugled celotne hiše, tone ugled vseh nas. Ko informativni program izgublja gledalstvo, izgubljamo svoje uporabnike vsi mi. Kar pa še vedno ni najgloblja točka, kamor lahko zabredemo. Prav nihče se ne spomni, ne briga ga in mu ni mar za generacije sodelavcev, ki jih ni več z nami. Ali so v pokoju, ali so odšli v brezčasne studie tam gori. To, kar z veliko lopato zapravljamo, je namreč predvsem njihov ugled. Sodobni RTV, takšen kot je, ni zaradi nas; mi smo samo dobili štafeto, s katero si zdaj neodgovorno vrtamo po nosu. Najbolj tragično pri vsem skupaj pa je, da izguba ugleda ne pozna izraza "kdo je kriv", in ko se bo vsa ta šarada nehala, ko bo zakon spremenjen in ko bodo vsi na svojih mestih, bomo naslednjih nekaj let sodelavci pri predstavljanju sogovornikom še vedno z nelagodjem izgovarjali ime medijske hiše, iz katere prihajamo.

V modernem času marsikateri podjetnik išče načine za uspeh tako na domačem kot tujem trgu. Številni vidijo priložnosti tudi v arabskem svetu, bogatem z nafto. To je uspelo tudi Slovencu, ki se je pred več kot tremi desetletji odpravil v Zaliv. Danes v Dubaju uspešno vodi multinacionalko Gorica Group, ki ima štiri podjetja v treh državah ter več kot tisoč zaposlenih. Kakšno je življenje v Združenih arabskih emiratih in kaj vse je v teh letih doživel v tem delu sveta? Na kaj vse je pri poslovanju z arabskimi državami treba biti pozoren? Vse to bo najuspešnejši slovenski podjetnik v Zalivu, sicer velik ljubitelj golfa, Ivan Fornazarič, zaupal Marku Rozmanu v pogovoru po deseti.

Trst, Celovec, Gospo Sveto, Buenos Aires in Beograd bomo povezali v tokratni oddaji ter podčrtali, kako je šolstvo pomembno za ohranjanje slovenstva v zamejstvu in po svetu. Ministrica Jaklitsch je obiskala Trst in Beograd. V Trstu je z županom med drugim govorila o podpori slovenskim vrtecm in šolam, saj je veliko zanimanje zanje. Na obisu v Beogradu pa je med drugim Slovencu, nadškofu Stanislavu Hočevaju izročila priznanje Urada ob 20-letnici vodenja nadškofije. V Slomškovi hiši v Celovcu od torka, 1. junija 2021, deluje druga skupina dvojezičnih jasli. Več nam je povedal direktor Mohorjeve Karl Hren. Slišali ste še o Slovenskih šmarnicah pri Gospe Sveti in o začetku šolskega leta v Argentini.

3. februarja je preminil slovenski pisatelj in režiser Marko Sosič, avtor romanov, kot so Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kratki roman o snegu in ljubezni, Kruh, prah. Kot hommage velikemu umetniku in pokončnemu Slovencu iz Trsta objavljamo njegovo besedilo, ki ga je napisal prav za to oddajo poleti ob stoti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu.

Poletje je čas, ko se naši vrtovi bohotijo v različnih barvah, v medijih pa se ta čas imenuje čas kislih kumaric. Obdobje dopustov je praviloma čas, ko se družbeno dogajanje nekoliko umiri, na površje pa priplavajo tiste zimzelene novičke, včasih le delno resnične, premnogokrat pa povsem nepomembne.Živimo namreč v času, ko nas zaposlujejo novice iz najbolj oddaljenih koncev sveta, ne glede na njihovo resnično pomembnost za naš obstoj in prihodnost. Uredniki teh in onih spletnih kanalov skrbijo, da se naš pogled vedno ujame na nekaj novega, svežega, na nekaj, kar bo vredno naše pozornosti. Seveda, če urednik sploh obstaja in njegovega dela ne opravlja kompleksen algoritem, ki pa je končno mogoče še bolj uspešen, vsaj kar se izračuna pričakovanih branj, klikov ali všečkov tiče. A zmožnost človeškega dojemanja se ni bistveno spremenila. Zmožnost pozornega spremljanja in pomnjenja podatkovnih bonbončkov, ki nam jih delijo in si jih delimo med seboj, je omejena. In čeprav je Slovencu svet bližje in bolj dostopen, kot je bil stoletje ali dve nazaj, pa sta njegovo razumevanje in dojemanje verjetno še vedno tako oddaljeni kot sta bili. Ta poplava dražljajev, ki prihajajo od tu in tam, nam jemlje čas in moč, da bi živeli zdaj in tukaj. Da bi razumeli svoje domače okolje, svoje odnose, da bi svoj čas, ljubezen in žrtev darovali za svet okoli nas. Celoten komentar si lahko preberete na spletni strani Radia Ognjišče.

Matej Markovič - človek, ki v svojem življenju premika meje uma in telesa do takšnih skrajnosti, ki so za marsikoga izmed nas nepredstavljive. Njegov največji športni dosežek je ekstremna triatlonska preizkušnja – desetkratni Ironman, kar je uspelo stotim ljudem po svetu in edinemu Slovencu. S svojim humanitarnim društvom Never Give Up je velikokrat pokazal, da njegovo srce nima meja. Sočutje, ki ga opisuje kot 'nekaj, kar ne zavzema le prostora namenjenega sočloveku, temveč zavzema prostor celotnega univerzuma', se pretaka po njegovih žilah in je temeljni gradnik njegove biti, kar ga dela izjemnega človeka. Ekstremni športni dosežki in srčna dobrodelnost sta dva pomembna gradnika v njegovem življenju, vendar zagotovo ne edina. Njegova najpomembnejša celica je družina. Je oče petim zakladom in poročen s tisto pravo Ljubeznijo, za katero bi šel na konec sveta. Pred kratkim je izšla njegova knjiga z naslovom Moja pot, ki opisuje življenjsko pot, ki jo je preplaval, prekolesaril in pretekel na področju športa, humanitarnosti in življenja. Matej Markovič pušča pomembno sled na našem planetu. Zagotovo pa je pred njim še nekaj - tudi za univerzum - vidnih korakov. Z Ljubeznijo, Irena P. s. Mateja Markoviča lahko spremljate na: FACEBOOKU: https://www.facebook.com/www.nevergiveup.si/

Do dneva, ko zaznamujemo dan generala Maistra, je še dober mesec. Toda v skladu z geslom našega programa "Vedno prvi" se bomo velikemu Slovencu poklonili že to nedeljo. Marko Radmilovič nam v Nedeljski reportaži prinaša pogled z Zavrha. Prav tisti pogled, ki je navdihnil Maistra kot pesnika pri ustvarjanju njegove najzrelejše poezije.

Minilo je 120 let od rojstva Ivana Rudolfa, manj znanega primorskega rojaka, ki se je rodil in živel v obdobju, polnem usodnih izzivov. Ko se ga spominjamo danes, govorimo o zavednem Slovencu, o borcu za severno in zahodno mejo, o obveščevalcu zahodnih protifašističnih sil, oblikovalcu prekomorskih vojaških enot, liberalcu in demokratu. Oddajo sledi časa o njegovem delu in življenju je pripravil Jurij Popov.

Ob obisku ruskega zunanjega ministra v Sloveniji Sergeja Lavrova so v Šmartnem pri Litiji odkrili spomenik Davorinu Hostniku, avtorju prvega rusko-slovenskega in slovensko-ruskega slovarja ter druge slovnice ruskega jezika za Slovence. Čeprav je dvojezični slovar z današnjega jezikoslovnega vidika pomanjkljiv, je vendarle poseben, saj je Hostnik z njim oral ledino in še danes navdušuje z živim in pragmatičnim pristopom, ki želi Slovencu olajšati učenje ruskega jezika in spoznavanje ruske kulture. Gostja oddaje je prof. dr. Aleksandra Derganc z Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Vir fotografije: Knjižnica Litija

Ob vseh kataklizmičnih prerokbah zadnjih časov je najbolj zanimiva tista, ki govori o koncu sveta zaradi izumrtja čebel. Da bi mogočni človeški rod izumrl, ker bi prej k izumrtju prisilil čebele, se zdi skoraj neverjetno, a če že ne gre verjeti čebelarjem, gre mogoče verjeti soodvisnosti kot glavnemu principu narave. V tednu, ko čebele po najuspešnejši akciji slovenske diplomacije v njeni zgodovini doživljajo svoj globalni trenutek, se v oddaji Sledi časa podajamo v preteklost. Pa ne v preteklost čebel – te so na planetu dlje kot človek – temveč v zgodovino čebelarstva. Slovenskega čebelarstva. Nekaj ikon je splošno znanih povprečno informiranemu Slovencu, kdo pa so še ljudje, ki so zgradili slovenske panje?

Pred bližnjo 100. obletnico Ivana Cankarja smo v pogovoru z interpretatorjem njegovih besedil in igralcem njegovih dram odkrivali, kaj ima Cankar povedati današnjemu človeku, Slovencu, kristjanu. Z nami v studiu je bil igralec Pavle Ravnohrib.

Peter Lovšin ima morda enako ime kot znan slovenski glasbenik, a to ni on. Je pa novinar časopisa Dnevnik. Ker je soimenjak znanemu Slovencu, ima večkrat popestren vsakdan. Ko včasih rezervira mizo v restavraciji, ima občutek, da so natakarji pozneje razočarani, saj niso pričakovali njega. Redno tudi dobiva vabila na glasbene dokumentarce in razne obletnice. Ko se predstavi, ga ljudje vedno pohecajo, npr: "Boste kaj zapeli?" Ta pravega" Petra Lovšina je tudi spoznal, saj je njegov oče glasbeno sodeloval z njim.