Podcasts about nekatere

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Podoba oceana, ki visi v sobi ene od protagonistk kratkih zgodb Tjaše Mislej, je namerno ambivalentna: poudarja namreč spremembo perspektive glede na občutja gledalke. Podoba je vedno ista, a ko se Krista Marija, ki je bila do tedaj stereotipno utelešenje tradicionalne in utesnjujoče ženske triade mati-žena-gospodinja, odloči za radikalen rez, se ji ocean zdi »miren, prostran in neskončen«, tako kot so prostrane in neskončne tudi možnosti, ki jih vidi pred seboj. Že po prvem razočaranju pa se prizor spremeni: »Ocean je zdaj videti drugače: siv, pust in nedostopen.« Kljub temu protagonistka ne občuti obžalovanja, odprt konec – kot so večinoma vsi konci v zbirki Ocean na steni – pa daje slutiti, da se bo podoba oceana še naprej spreminjala in odsevala njena notranja občutja. Metafora se zdi že skoraj preveč popreproščen povzetek raznih rekov in modrosti o tem, kako imajo vsake oči svojega malarja in kako spremenjen zorni kot že nakazuje spremembo položaja, vendar je teža pogleda oziroma perspektive v kratkih zgodbah Tjaše Mislej prestavljena s protagonistk na bralko oziroma bralca. Dvanajst pripovedi v zbirki Ocean na steni privzema imena svojih junakinj. Gre za različne ženske v različnih družbenih vlogah, ki v trenutku poteka zgodbe ozaveščajo svoj položaj od zunaj. So v fazi spreminjanja svoje perspektive, kar je za ene vir tesnobe, za druge pa navdih. Ozaveščanje sprožajo različni dejavniki: od spopadanja z revščino do nemogočih cen nepremičninskega trga, od težavnega iskanja zaposlitve do staranja. Vsaka po svoje odpira novo življenjsko poglavje, saj so se bodisi po lastni odločitvi bodisi po sili razmer znašle v položajih, v katerih ne morejo ali ne znajo več vztrajati. Zgodba vsake od njih se začne z uvajanjem v spremembo, kar pomeni, da se je vse, kar se je do tega trenutka kopičilo, že zgodilo. Pripoved se iz sedanjosti obrača v preteklost, včasih že preveč razlagalno, kot bi šlo za didaskalije. Kot celota se zbirka nahaja na tanki liniji med angažmajem in programskostjo, in marsikatera zgodba ne uspe povsem zajeti začrtane poante. Zato pa toliko bolj izstopajo tiste, kjer se politično in osebno spojita v gmoto, ki nato duši same protagonistke in njihove medčloveške in družinske odnose. S prikazovanjem konkretnih, individualnih situacij, ki so opisane živo, otipljivo, Tjaša Mislej opozarja na tiha, a še kako prisotna vsakdanja bremena. Pripoved o Sonji spremlja izobražen, ozaveščen mlad par z dvema otrokoma, ki pa se zaradi preobremenjenosti drug od drugega vse bolj oddaljujeta. Sonja bi morala zaključiti pisanje doktorata, a ji ne steče, ker mora skrbeti za majhna otroka in gospodinjstvo, medtem ko je njen partner, edini z redno zaposlitvijo in torej redno plačo, pod nenehnim pritiskom zaradi službenih obveznosti. Avtorica se spretno izogne iskanju grešnega kozla in se raje osredotoči na to, da partnerja ne zaznavata več stiske drugega – ne zato, ker tega ne bi hotela, temveč ker ne moreta. Vsak od njiju je na svoj način ukleščen v lastni mehanizem, iz katerega ne more izstopiti, ker je tveganje preveliko. Ali pa se jima tako samo zdi, ker ne moreta več razmišljati trezno, in prav v tem Mislej prepozna dramatični potencial. V sistemski poklop je ujeta tudi Beti, ki iz finančnih in etičnih pomislekov ne more oddati dementne mame v dom za ostarele, se pa zato povsem izčrpa. Primer Beti ni samo plastičen prikaz vse bolj upehane posameznice, ki vsak dan težje skrbi za mamo, vzdržuje šoloobveznega otroka in študentko ter zraven dela, temveč pripoveduje tudi o vse šibkejši državni skrbi za starejše, o predragih domovih za ostarele, v katerih pogosto primanjkuje osebja, ker je to krepko podplačano delo, tako da morajo skrb pogosto prevzeti ne več mladi in zdravstveno nekvalificirani otroci, najpogosteje ženske v družini. Tretja zgodba, ki jo velja izpostaviti, je zgodba o Hani, ki obravnava tematiko splava in izpostavlja pravico do svobodne izbire odločanja nad lastnim telesom. Bolečine, s katero se sooča Hana, ne more olajšati še tako ljubeč partner, tudi zato, ker si ne zna niti predstavljati njenih razsežnosti. In čeprav odločitev ni bila ne lahka ne preprosta, je jasno, da je bila za Hano nujna, tako kot je bilo nujno, da se za poseg odloči sama. Tako kot v ostalih zgodbah Tjaše Mislej tudi tu nagovarja odzive predstavnikov različnih ideologij: od tistih, ki želijo pomagati, pa ne znajo prisluhniti, do onih, ki so odkrito nasprotovalni in že tako težek položaj še otežujejo. Zgodbe o Hani, Sonji in Beti sodijo v vrh zbirke Ocean na steni. Vidi se, da avtorica Tjaša Mislej izhaja iz gledališkega sveta in da zna dobro prepoznati potencial značaja v kombinaciji s pravo situacijo, ki nato ustvari krizno priložnost in s tem zgodbo. Podoba oceana se v zbirki spreminja od zgodbe do zgodbe. Nekatere zaradi odprtih koncev izzvenijo, zato pa so toliko bolj prepričljivo izrisani značaji, ki ostajajo avtoričina močna točka tudi tam, kjer se pripoved spogleduje z karikaturo, kot v primeru Kriste Marije. Tudi v neudobni vztrajnosti odprtih koncev je mogoče razbrati drugačen namen: s tem, ko ne ponuja odgovorov v zgodbenih okvirih, predaja dileme zunajliterarni stvarnosti.

Po usklajevanjih s socialnimi partnerji je koalicija umaknila predlog, po katerem bi del samostojnih podjetnikov z normiranimi stroški plačeval nižje prispevke. Spremembo, ki bi v pokojninsko blagajno po nekaterih ocenah navrtala več kot 110 milijonov evrov veliko luknjo, so kritizirali tako v gospodarskih kot tudi v delavskih združenjih. Še naprej pa ostajajo na mizi spremenjeni pogoji za vnovični vstop med normirance. Preostali poudarki oddaje: Na varnostni konferenci v Münchnu svarila: Evropa se mora prilagoditi novemu svetu. Varuhinja človekovih pravic bo del Šutarjevega zakona preverila na ustavnem sodišču. Dijaki in študentje še jutri na informativnih dnevih.

V pripovedno, ironično-satiričnem esejističnem romanu Kje smo? antropologinje in pisateljice dr. Svetlane Slapšak se Ljubljana razkriva kot steganogram spomina – mesto skritih pomenov, prehodov in pozab.   Avtorica prepleta zgodbe resničnih, mitoloških in skoraj izbrisanih osebnosti, ki so mesto zaznamovale ali pa so mu bile zgolj bežno blizu. Nekatere, vpisane v zgodovino ali pisateljičino notranjo refleksijo, v Ljubljani najdejo novo življenje in poslanstvo, druge sprejmejo usodne, dobre ali slabe odločitve, za tretjimi ostane le posvetilo na nagrobnem kamnu. Pisateljica tako vstopa v dialog z zgodovinskimi in mitičnimi liki, skozi njihove glasove gradi spomin na Ljubljano, hkrati pa razkriva mehanizme pozabe, družbene neenakosti in sistemske zapostavljenosti žensk skozi čas, vendar ne v slogu uveljavljenih stereotipov. Roman se simbolno začne z legendo o Argonavtih, ki naj bi po eni izmed različic mita ustanovili rimsko Emono, v ospredje pa je – poleg številnih drugih, postavljen tudi baladni, skrivnostni motiv Povodnega moža. Ti mitološki in literarni referenčni okviri se nenehno prepletajo z zgodovinskimi plastmi mesta ter z osebnimi in kolektivnimi spomini. Številni liki, figure, živali in motivi vstopajo v dialog z antičnim in mitološkim, pri čemer se z branjem postopoma odstirajo različni svetovi. Strukturno izhodišče romana je matematična formula Iva Laha, ki ladjo Argo razstavi na njene nedeljive dele – podobno kot so jo morali Argonavti razstaviti in prenesti do morja. Ta ideja razstavljanja in ponovnega sestavljanja postane temelj romana, katerega podnaslov se navezuje na steganografijo: skrito sporočilo znotraj drugega sporočila. Kje smo? je žanrsko heterogeno in slogovno hibridno delo, najbližje menipski satiri, v kateri se poetičnost spaja tako s tragiko kot komiko in parodijo. Roman zaznamuje izrazita jezikovna raznolikost, bogastvo kulturnih referenc in močna osebna izpoved. Avtorica pogosto črpa iz lastnega spomina: otroštva, šolanja, žensk, ki so oblikovale njen svetovni nazor, profesorjev, izjemnih osebnosti in partnerstev. Brez zadržkov odstira svoj intimni doživljajski kozmos, ki se s prekrivanjem realnega in fiktivnega zlije v  nenehno prepletajoče sovpadanje poetičnosti, ironije in melanholije, pretresljivosti in družbene kritike. Sogovornica: dr. Svetlana Slapšak, pisateljica in antropologinja  Fotografija: z naslovnice romana Kje smo? (Založba Goga)

Zakaj so nekatere krvne skupine zelo pogoste, druge pa prava redkost? Radiovedni danes raziskujejo kri, a to počnejo brez igel, le z vprašanji.Radovednost je tokrat zanetil poslušalec Andrej, odgovarja pa dr. Primož Rožman, zdravnik, imunohematolog in profesor na medicinski fakulteti (Zavod Republike Slovenije za tranfuzijsko medicino).

Državni zbor je določil pogoj nekaznovanosti za predsednika republike in lokalne funkcionarje. Koaliciji medtem brez podpore SDS-a in NSi-ja ni uspelo uzakoniti omenjene omejitve tudi za poslance in državne svetnike. Pogoj nekaznovanosti bi moral po mnenju poslanke iz vrst Levice Nataše Sukič veljati za vse funkcionarje, tudi poslance in državne svetnike. Druge teme: - Višje pokojnine bo v petek prejelo več kot 130 tisoč upravičencev. - V Mariboru bo kmalu brez ginekologa ostalo še več tisoč žensk. - Slovenski rokometaši evropsko prvenstvo končali s porazom proti Islandiji.

»Zadovoljna sem s svojim življenjem. Nekatere pretekle odločitve bi lahko preskočila, vendar sem se iz njih tudi učila«, je v pogovoru dejala mag. Andreja Jernejčič. Novinarka, svetovalka za odnose z javnostmi in veščin javnega nastopanja, ki je ob predavanjih, tudi na več fakultetah, delavnicah in ob avtorskih televizijskih oddajah, izdala več knjig, zadnja govori o samozavesti. Andreja pravi: »Pri nastopanju sta ključni iskrenost in vsebina«.

Piše Sanja Podržaj, bereta Igor Velše in Maja Moll. Pisateljica Tatjana Plevnik se je leta 2023 predstavila s kratkoproznim prvencem Vabe, je pa tudi mentorica kreativnega pisanja in avtorica izvrstnega priročnika za pisanje kratke zgodbe Pišmeuk. Poskusni svetovi so njeno drugo leposlovno delo, v njem je enaintrideset kratkih zgodb, ki preigravajo isto temo – izgubo partnerja. A naj to ne zavede, ne gre za žalobne zgodbe, čeprav občasno globoko začutimo bolečino. Avtorica je zbirko zasnovala izjemno igrivo in inovativno, saj se spretno giblje med različnim žanri, nekatere si je izmislila kar sama. Naslov zbirke je sam po sebi zgovoren in napeljuje na to, da se bomo v zgodbah sprehajali po različnih literarnih svetovih, ki so vzniknili iz domišljije. Točka vznika, ki je tudi skupni imenovalec vseh zgodb, je moževa smrt, posamezne zgodbe pa so kot veje, ki se razraščajo v najrazličnejše smeri. Tako beremo vse od realistične zgodbe, pa do romantazije, fantazije in vampirske zgodbe, veje pa sežejo tudi do absurda in do bolj klasičnih oblik, kot so miti, bajke in pripovedke. Zbirka tako ni niti malo dolgočasna in čeprav imajo vse zgodbe skupno izhodišče, ni niti približno monotona ali ponavljajoča se. Vsaka od njih nas preseneti, še posebej pa zbirko obarvajo tiste, v katerih je avtorica presegla vse žanrske okvirje in si je nove žanre izmislila kar sama ter jih poimenovala na primer fatalna zgodba, komercialna zgodba, permakulturna zgodba, veganska basen itd. Uporaba različnih žanrov je avtorici omogočila, da je izpisala večplasten pogled na žalovanje in v vsaki zgodbi izpostavila drug obraz soočanja z izgubo. Protagonistke niso stereotipne podobe jokajočih vdov, ki se za vedno odenejo v črnino. O vlogi ženske kot vdove v družbi je pronicljivo pisala Erica Johnson Debeljak v odmevni knjigi Devica, kraljica, vdova, prasica, v kateri je lastno izkušnjo vdovstva popisala ob mitskih, bibličnih in resničnih zgodbah ter iz tega izluščila, da se je vloga vdove v zadnjih tisoč letih le malo spremenila. Vdove so pogosto stereotipizirane kot večno žalujoče, definirane zgolj s svojo izgubo in žalovanjem, ne pa kot celovite in enkratne posameznice. Poenostavljeno bi lahko rekli, da družba obsoja tako preveč kot tudi premalo žalovanja. Vdove, ki žalujejo »preveč«, so videne kot krhke, nemočne in nesposobne, na nek način odvečne za družbo, ki ne prenese njihove žalosti. V zgodbi Oma, Ruska in fant izpod Gorjancev na primer beremo: »Čeprav je prijateljicam govorila, da so ljudje, ki za nekom predolgo žalujejo, dolgočasni, si ni mogla pomagati: vsako noč je sanjala pokojnega moža, dokler se ni sama sebi uprla.« Tu je še nasprotni pol tako imenovane »vesele vdove«, ki »ne žaluje dovolj«, se vede preveč veselo, družabno in zato deluje brezčutno. Največjega obsojanja pa je deležna vdova, ki pokaže interes za romantiko in si drzne še naprej živeti (tudi) kot spolno aktivna ženska. Vdova v zgodbi Lambda se sprašuje: »ali je za postarano vdovo v bombažni srajčki spodobno, da si v spanju mrmra erotične zgodbe. Zagotovo ne. Toda nič ne more, če ji še kaplja z jezika.« Vdove v zgodbah so tudi jezne, bodisi na moža, ki je umrl in jih s tem zapustil, bodisi na smrt, ki ga je vzela (o tem beremo v zgodbi Ljubosumje). Nekatere od njih se oklepajo preteklosti in jih možje spremljajo kot duhovi ali prividi, druge pa se na inovativne načine podajo v iskanje novih ljubimcev, na primer zgodba Uvod v vrtičkanje ljubimcev se bere kot spletni blog z nasveti, kako na vrtu posaditi in vzgojiti čisto prave ljubimce. V komercialni zgodbi Prodajalna za transakcijsko življenje pa beremo jezno pritožbo potrošnice, ki je kupila moža, s katerim je bila izredno zadovoljna, a mu je predčasno potekel rok uporabe in zahteva, da ji pošljejo novega. Tatjana Plevnik je s tem pokazala, da zna biti izredno domiselna, tako z vsebino kot tudi s slogom pisanja, ki ga spretno prilagaja tonu vsake zgodbe. Nekatere so napisane bolj lahkotno, z obilico humorja, spet druge zarežejo globlje. Zgodbe, ki so napisane bolj humorno, delujejo subverzivno, saj sprevračajo ustaljen pogled na vdovstvo, žalovanje in življenje po izgubi. Potem pa so tu zgodbe z resnejšim tonom, ki nas peljejo v neposreden stik s to izkušnjo: »Ko doživimo izgubo, nas žalost vodi na različne načine. Ne moremo nadzorovati načina, kako se žalost naseli v telesu. Moja žalost v temi tava po tvoji sobi in poskuša ugotoviti, kje si. Ni načina, da bi pisala o trenutkih, ki se jih nočem spominjati,« razmišlja protagonistka zgodbe Žalujoča hiša. Na žalost ob smrti moža Tatjana Plevnik v zgodbah pogosto pripne še druge negotovosti, ki takšno izgubo spremljajo – soočanje z lastno minljivostjo, s staranjem, osamljenostjo in nemočjo. S počasno odrinjenostjo iz življenja. Starejši ljudje so pogosto stereotipizirani kot šibki in nemočni, kot ljudje, ki ne morejo več ničesar prispevati. Podobno kot vdove so tudi stari ljudje v tem sploščenem pogledu zreducirani zgolj na svojo starost in njene atribute. Zgodbe v zbirki Poskusni svetovi ne grejo toliko v smeri razbijanja stereotipov in starizmov, temveč se bolj poglobijo v reliefen prikaz nekaterih notranjih stisk, ki jih s seboj prinese starost. Zgodba Ime mleka se na primer začne z besedami: »Zdaj je še vse v redu s tvojim spominom, zato si težko predstavljaš, kako bo, ko enkrat ne bo vse v redu.« Nato opisuje postopno izgubo spomina. Podobno lahko o demenci beremo v zgodbi Večna pot, v kateri protagonistka vse bolj s težavo razlikuje spomine od sedanjosti. Vseskozi pa zbirko preveva tema osamljenosti predvsem ob izgubi tistega, s katerim so protagonistke načrtovale, da si bodo starost delile – z vsem dobrim in slabim, kar bo prinesla. Naslov zbirke tako ne pomeni le literarnih poskusov z različnimi žanri, temveč označuje različne načine preživetja. Načine, kako se sočiti z realnostjo žalovanja, četudi s kratkim skokom v »poskusne svetove«. Tatjana Plevnik je s svojim drugim kratkoproznim delom Poskusni svetovi pokazala izjemno suverenost in pisateljsko kondicijo, k čemur so nedvomno pripomogle številne vaje v kreativnem pisanju in obsežno teoretično znanje, ki ga je izkazala v priročniku Pišmeuk. Ustvarila je razgibano zbirko, ki bralcev kljub težki osrednji tematiki, ki zgodbam dodaja temen podton, ne pusti obupanih. Iz njih veje svetloba, saj pričajo o vitalnosti domišljije in moči ustvarjalnosti, ki ljudem omogoča, da iz bolečine ustvarimo nove, barvite in presenetljive svetove.

Nekatere evropske države, med njimi Francija, Nemčija, Švedska in Norveška, so na Grenladnijo napotile svoje vojake, da se pridružijo danskim v okviru misije Arktična vzdržljivost. A to ne bo spremenilo načrtov ameriškega predsednika Donalda Trumpa za prevzem otoka, sporočajo iz Bele hiše. V oddaji tudi: - Kremelj pozdravlja Trumpovo oceno, da Zelenski zavira mirovni proces - Minister Mesec bo socialnim partnerjem tudi uradno predlagal zvišanje minimalne plače na tisoč evrov neto - Tržaški filmski festival, ki se začenja danes, bo obarvan izrazito slovensko

Geopolitična tveganja so postala stalnica. Ameriško posredovanje v Venezueli in zajetje predsednika Nicolás Maduro, odkrito spogledovanje Washingtona z Grenlandijo ter stopnjevanje napetosti od Ukrajine do Tajvana kažejo, da svet vstopa v obdobje trajnejše strateške nestabilnosti. Obrambni proračuni rastejo, zavezništva se preoblikujejo, kapitalski trgi pa, vsaj na prvi pogled, ostajajo presenetljivo mirni. Ali je vlak obrambnih delnic že odpeljal ali pa gre šele za začetek daljšega cikla? Nekatere obrambne delnice so več kot podvojile vrednost. Kakšna so pričakovanja glede nadaljnje rasti? Pred mikrofonom: Rok Brezigar, NLB Skladi Kaj boste slišali v epizodi: - zakaj so obrambne delnice prešle iz “šoka” v strukturno rast in kaj to pomeni za donose, - razlike med evropsko, ameriško in azijsko obrambno industrijo – ter zakaj je Evropa trenutno v ospredju, - konkretne primere podjetij (od Rheinmetalla do azijskih proizvajalcev), ki niso več le “vroče zgodbe”, temveč del dolgoročne prerazporeditve kapitala, - kako tematske naložbe umestiti v portfelj in zakaj več kot 10 odstotkov izpostavljenosti ni nujno smotrna poteza, kateri podporni sektorji (kibernetska varnost, materiali, energetika) lahko posredno profitirajo, - ter kaj se zgodi z obrambnimi delnicami v scenariju miru in obnove, ne le eskalacije. ____________________________ NOVO: Mami, oči, ali smo mi bogati? Od žepnine do investiranja. Vodnik za starše, ki želijo razumeti upravljanje denarja in to znanje samozavestno prenesti na otroke. Tiskana knjiga https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati/ E-knjiga + bootcamp https://money-how.si/knjiga/mami-oci-ali-smo-mi-bogati-2/ ____________________________ Money-How Premium: https://money-how.si/narocnine/ vključuje: - Modri AI - Finančni asistent, ki pomaga pri raznih finančnih dilemah https://money-how.si/modri-ai/ - Taxistent - Davčni asistent, ki pomaga pri oddaji davčne napovedi https://money-how.si/taxistent/ - poglobljene članke ____________________________ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Termini: Ljubljana - 22. januar 2026 med 17.00 in 20.30 Maribor 5. februar 2026 med 17:00 in 20:30 Info: www.money-how.si/dogodki ______________________ Finančna delavnica je lahko čudovito darilo. Več preveri https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje v delnice: Kaj moram vedeti, ko se odločam za investiranje v delnice Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja ______________________ (delavnica) Investiranje za začetnike. Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://money-how.si/izobrazevanja _________________________________ DISCORD skupnost: V finančnih zagatah nismo sami, pridružite se nam na Discord Money-How / discord _____________________________ Več o Money-How na https://money-how.si/

V minulem letu so bili del Evropske prestolnice kulture tudi frančiškani s svojim svetiščem in samostanom na Kostanjevici kot naravna vez med obema Goricama. Čeprav jih uradni organizatorji EPK niso postavili na osvetljeno prizorišče in so ostali v senci, se je tam skozi vse leto dogajalo marsikaj zanimivega. Nekatere podrobnosti nam je razkrila skrbnica Škrabčeve knjižnice Mirjam Brecelj.

»Glasbo sem pisal tako, kot bi pisal dnevnik. Tisto, kar sem doživljal, kar sem razmišljal, kar se je dogajalo okoli mene. Za vsako pesem vem, o čem ali kom govori, komu je morda posvečena. Nekatere tudi moji prihodnosti.« To so misli našega radijskega portretiranca v oddaji Razkošje v glavi, glasbenika Aleksandra Mežka. Oddajo je pripravila Darja Groznik.

Izpustitev osumljenega pri smrti Aleša Šutarja: „Nekatere priče so spremenile izjavo“, pravi pravosodni minister.Premier Golob: za podražitve hrane soodgovorni deležniki v slovenski pridelavi, za daljšanje čakalnih dob pa kar zdravniki.Ne le obvezen zimski regres, nekatere družbe zaposlenim konec leta namenjajo tudi nagrado za poslovno uspešnost in božičnico. Najbolj radodaren je DATALAB.Brigadir Boštjan Močnik prevzel dolžnosti načelnika Generalštaba Slovenske vojske.V Berlinu novi pogovori. Kallas svari pred ruskim zavzetjem celotne Ukrajine.Osumljenca za strelski napad na udeležence hanuke v Sidneyu imela v avtu džihadistično zastavo; napad obsodile tudi številne islamske skupnosti.Vreme: pretežno oblačno, ponekod megla, nekaj sonca bo v severni Sloveniji.Požar v Sparovi pekarni poslabšal že tako slab zrak v Ljubljani, ki jo že nekaj dni pokriva gosta megla.Godujejo bl. Drinske mučenke. Škof Saje: so žive priče krščanskega upanja.ŠPORT: Domen Prevc še do druge zaporedne zmage v Klingenthalu in četrte zaporedne v tej sezoni.

Gimnazija Koper letos obeležuje 80 let prehojene poti. Od ustanovitve leta 1945 ostaja vpeta v lokalno okolje. Z izobraževalnima programoma pripravlja dijake za maturo in nadaljnje šolanje, pri tem pa razvija vse njihove zmožnosti, od znanstvenih, humanističnih do umetniških in športnih. V osmih desetletjih je šolanje na koprski gimnaziji zaključilo okrog 8500 dijakinj in dijakov. Nekatere njihove spomine smo zbrali na osrednji slovesnosti Preplet energij.

V tokratni oddaji Morje in mi tudi o skupni ribiški politiki. Sprva je bila osredotočena v ohranjanje in upravljanje ribjih staležev, danes pa je njen cilj zagotoviti, da je ribištvo Evropske unije trajnostno tako z okoljskega kot z gospodarskega in socialnega vidika. Nekatere države so bile še pred vstopom v Evropsko unijo članice mednarodne regionalne organizacije za upravljanje ribištva, ki določa letni dovoljeni ulov modroplavutega tuna. Zakaj kljub skupni evropski ribiški politiki naša država nima kvote, ki bi ribičem dovolila, da lovijo tudi modroplavute tune, je zanimalo Tjašo Škamperle. Vsebina je del projekta Tu EU – Povezani za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

Vlada je v državni zbor po nujnem postopku poslala nekoliko spremenjen interventni zakon na področju zdravstva. Nekatere spremembe so bile nujne, da bi se obravnava v državnem zboru sploh lahko začela, saj bi jo lahko blokiral eden od že vloženih zakonov. Danes bo interventni zakon na mizah članov Ekonomsko-socialnega sveta, ki bodo med drugim obravnavali zakon o zdravstveni negi in babištvu, o katerem vlada še ni odločala, in nekatere druge zakone. Drugi poudarki: - Veljati je začela shema skrajšanega delovnega časa; država bo pod določenimi pogoji pomagala podjetjem v 10 panogah. - Delegacija varnostnega sveta Združenih narodov po obisku Sirije pot nadaljuje v Libanonu. - Slovenije ne bo na evrovizijskem tekmovanju prihodnje leto v Avstriji, saj bo na njem lahko nastopil tudi Izrael.

Vlada je aktivirala shemo skrajšanega delovnega časa. Gre za državno pomoč, ki jo bodo lahko izkoristila podjetja v krizi in tako obdržala zaposlene. Določili so devet panog, ki bodo lahko izkoristila državno subvencijo. Shema bo veljala od jutri do začetka marca, nato bodo preučili, ali jo je treba podaljšati. Druge teme: - Koalicija naj bi se do ponedeljka vendarle uskladila glede imenovanja treh ustavnih sodnikov. - Ruski predsednik Vladimir Putin napoveduje zavzetje celotnega Donbasa. Ameriška delegacija na Floridi vnovič pričakuje ukrajinsko. - Vipavski gasilci ustavili uhajanje amonijaka, zaradi katerega so evakuirali učence iz osnovne šole Draga Bajca. Pouk jutri bo.

Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Od danes velja tako imenovani Šutarjev zakon. Med drugim prinaša dodatna policijska pooblastila ter prekvalifikacijo malih tatvin in poškodovanja tuje stvari iz kaznivih dejanj v prekrške. Stroka meni, da bo to povzročilo zmedo. Znane bodo panoge, ki bodo upravičene do državnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. V streljanju blizu Bele hiše huje ranjena pripadnika nacionalne garde, osumljenec naj bi prišel v ZDA iz Afganistana. V nekdanjih skladiščnih prostorih Slovenskih železnic na novogoriški železniški postaji odprli razstavo o meji in mestu na meji

Morje bo vse pogosteje poplavljalo mesta, pa koprsko pristanišče in druge nižje dele slovenske obale. Zato so protipoplavni ukrepi na obalnem pasu in v morju nujni. Nekatere istrske občine jih že izvajajo, druge še načrtujejo. Pomembno pa je, da protipoplavna infrastruktura hkrati ohranja in spodbuja biotsko raznovrstnost domačih morskih vrst. S tem tudi omejuje širjenje tujerodnih vrst, ki rade naselijo, denimo, betonske pomole v pristaniščih, marinah in drugod. Znanja o takšnem ekoinženiringu je veliko, pravijo strokovnjaki Morske biološke postaje NIB v Piranu. A rešitve iz drugih delov sveta je treba nadgraditi z raziskavami, prilagojenimi lokalnemu okolju. Podrobneje pa v tokratni oddaji.

Kolesarska zveza Slovenije je na Večeru zvezd, včerajšnji slavnostni podelitvi, nagradila najboljše kolesarje in kolesarke letošnjega leta. Na dogodku so bili v ospredju vrhunski dosežki prvega kolesarja sveta, Tadeja Pogačarja. Nekatere evropske košarkarske zvezdnike pa so včeraj v Stožicah gostili igralci Olimpije, ki so se v 7. krogu jadranske lige pomerili s Crveno zvezdo. Beograjska ekipa letošnjega regionalnega tekmovanja ni začela najbolje, je pa v vrhu Evrolige, najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja.

Kolesarska zveza Slovenije je na Večeru zvezd, včerajšnji slavnostni podelitvi, nagradila najboljše kolesarje in kolesarke letošnjega leta. Na dogodku so bili v ospredju vrhunski dosežki prvega kolesarja sveta, Tadeja Pogačarja. Nekatere evropske košarkarske zvezdnike pa so včeraj v Stožicah gostili igralci Olimpije, ki so se v 7. krogu jadranske lige pomerili s Crveno zvezdo. Beograjska ekipa letošnjega regionalnega tekmovanja ni začela najbolje, je pa v vrhu Evrolige, najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja.

Tako imenovani Šutarjev zakon z obravnavo na pristojnem odboru danes začenja parlamentarno pot. Kot poudarja vlada, prinaša ukrepe za zagotavljanje varnosti. Strokovnjaki z različnih področij in nevladne organizacije opozarjajo, da je bil pripravljen preveč na hitro, brez strokovne razprave, zato da so nekatere določbe ustavno sporne, celota pa da vodi v represijo. Podpora zakonu v parlamentu je zagotovljena. Drugi poudarki oddaje: - Prvi teden podnebnih pogajanj v Braziliji je prinesel razprave o novih zavezah in iskanju financ za države v razvoju. Nekatere dogovore so že dosegli, a glavnina pogajanj pogajalce še čaka. - Ob dnevu slovenskega znakovnega jezika se vrstijo opozorila o še vedno omejenem dostopu gluhih do informacij. Zveza društev gluhih in naglušnih poziva k izvajanju zapisanega v ustavo. - Odbojkarji ACH Volleyja so po dramatičnem koncu tekme za uvrstitev v Ligo prvakov napredovali v zadnji krog kvalifikacij. V Tivoliju so premagali Dinamo iz Bukarešte s 3: 1.

Film Ena bitka za drugo v neizprosnem tempu vrsti eno temo za drugo: revolucija, spolnost, starševstvo, militarizem, rasizem, migracije … Pa to so le glavne teme, ki jih odpira. Nekatere na svež in izviren način, druge pa površno in neprepričljivo. Režiser in scenarist Paul Thomas Anderson si je tokrat očitno zadal preveč, pa ne le na ravni scenarija. Čeprav so nekateri deli filma pričakovano odlični in jih je pravi užitek gledati, pa je v celoti gledano zmeden in nekonsistenten. Ko začnemo uživati v sočnih dialogih, nas vrže v akcijo. Ko se sprostimo ob akcijskih prizorih in dobri glasbi, nas prestavi v družinsko melodramo. Ko se vživimo v glavne junake in njihove odnose, pristanemo v satiri. Ko se začnemo smejati, nas šokira in zapeljuje. Kot da to ne bi bilo dovolj, tudi v glavnih junakinjah in junakih, ki jih večinoma izvrstno upodobi zvezdniška zasedba, ne najdemo sidra. Takoj potem, ko se z njimi poistovetimo, ko jih vzljubimo ali zasovražimo, nam jih film vzame – dokončno ali vsaj začasno. Izjemnih likov, kot so zdelan in zmeden, a hkrati srčen oče Pat oziroma Bob (Leonardo DiCaprio), samosvoja in močna upornica Perfidia (Teyana Taylor) in zadrto zavrti, a hkrati neuničljivi polkovnik Lockjaw (Sean Penn), je v filmu na pretek. A noben izmed njih kljub skoraj triurni dolžini ne dobi dovolj prostora, da bi na platnu res zablestel. Tempo filma s tem ponekod celo spominja na podoben slog nekega drugega Andersona – Wesa, a tudi pri tem ne vztraja, oziroma se jemlje veliko preresno, da bi lahko deloval kot skrajno odbit, domišljijski odsev absurdne realnosti. Rezultat je zgodba, ki ves čas bolj ali manj drsi po površini, kot na hitro zlepljen kolaž aktualnih tem, zvezdniških imen, dobrih posnetkov in zanimivih okolij. In čeprav je vse to občasno posneto vrhunsko, nas film kot celota nikoli prav ne potopi v globino svojih likov, njihovih čustev in družbenopolitičnega konteksta, v katerega so postavljeni. Posledično na koncu izpade reakcionarno namesto revolucionarno. Konzervativno namesto napredno. In večkrat neokusno namesto izzivalno. Ponekod je razvlečen in dolgočasen, saj ljudje še kar blebetajo, medtem ko čakamo, kaj se bo zgodilo. Spet drugič pa preveč odrezav in prenagljen, saj bi želeli slišati ali videti še več, preden nas vrže v novo, popolnoma drugačno situacijo. Ena bitka za drugo je skratka eden tistih filmov, v katerem je marsikaj dobrega, celo odličnega, a se to nikoli ne poveže v delujočo, prepričljivo celoto. Kot bi Paul Thomas Anderson v skladu z naslovom snemanje res razumel kot eno bitko za drugo. Ko bi morala priti končna, veličastna zmaga, pa mu je zmanjkalo navdiha (in časa) za piko na i, ki bi vse povezala v res dober film. Teh smo od njega že vajeni in jih skoraj pričakujemo. Morda pa ta pričakovanja, ki jih dodatno napihujejo hvalospevi ameriških kritikov, prav tako naredijo svoje. Filmar, katerega odlika je prav preseganje pričakovanj in zapovedi, se je tokrat ujel v lastno past.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Etnologinja in knjižničarka Jerneja Ferlež, avtorica vrste študij o bivalni kulturi in znamenitih mariborskih osebnostih 19. in 20. stoletja, se je z literaturo že spogledovala v knjigi Mariborska paralaksa, ki jo je napisala s Petrom Rezmanom. V desetih dneh, ki jih je kot gostja pisateljske rezidence prebila v Idriji, je naredila korak več in se še bolj sproščeno prepustila intuiciji in domišljiji. Idrija s svojo edinstveno rudarsko in kulturno tradicijo je bila izziv za odkrivanje in artikuliranje lastnega odnosa do posebnega okolja, v katerem se je znašla. Vnaprej ni vedela ničesar o ljudeh, ki jih je srečevala in se z mnogimi zbližala. Bilo je, kot da so samo čakali, da jih spravi v odnos s seboj, je zapisala ob slovesu. Uslužni arhivar, poštna uslužbenka, trgovka, knjižničarka, muzealki in še kdo so brez zadrege spregovorili, nekateri v narečju, tako da so se njihove besede, kot jih je začutila, pozibavale v mehkobi značilnih idrijskih samoglasnikov. Vsak po svoje so ji pomagali tkati zgodbe, v katerih so nastopali oni in njihovi predniki, še bolj navdihujoče pa so bile izpostavljene dobro stoletje stare fotografije mojstra Josipa Pelikana. Nekatere črno-bele upodobitve so delovale kot ilustracije k zgodbam, ki so jih spodbudile, druge so govorile same zase, tudi humorno in nekatere s kančkom erotike, ter razpirale krila domišljije. Vse – razen ene neznanega avtorja in druge s podpisom Marijane Pelikan – je med letom 1909 in sredo drugega desetletja 20. stoletja v Idriji posnel Josip Pelikan. V Trbižu rojenega mladeniča je fotografske obrti izučil domnevni oče Anton Schmeiler, s katerim si je v mestu uredil atelje. V njem je delal – ko ni bil v uniformi – do leta 1919, ko se mu je dokončno uprlo poitalijančevanje slovenske Idrije. Prodal je hišo in vse imetje razen fotografske opreme, ki jo je na skrivaj naložil na voz s konjsko vprego ter pod okriljem noči po gozdnih poteh pretihotapil v Jugoslavijo. Jerneja Ferlež je kajpada literarno oživila tudi to dramatično zgodbo – ter na koncu orisala še poznejše uspešno delovanje Josipa Pelikana z družino v Celju. Za njim so v idrijskih družinah, ne le najpremožnejših, ostali številni v fotografije ujeti spomini. Prevladujejo portreti meščanov in meščank, družin, otrok ter bolj zapetih kot šegavo razpoloženih druščin v prazničnih oblačilih. Avtorica je ob pogledu nanje nizala zgodbe, ki so se – ali bi se pred dobrim stoletjem lahko – zgodile. Ob duhoviti sodobni parafrazi Kosmačeve Poti v Tolmin predvsem resnejše zgodbe o bolj z razumom kot iz ljubezni sklenjenih porokah ter o stiskah deklet in žena, ki so zanosile, ne da bi imele v tesnem skupnem domovanju dveh ali treh generacij prostor za še eno dete. Toda ljudje, vajeni trdega življenja, niso moralizirali ali sanjarili o nedosegljivem. Hvaležni so bili za vse, kar so mogli obrniti na bolje. Jerneja Ferlež je v Idriji, hočeš nočeš, lovila tudi nevidne stopinje Franja Baša, še enega bližnjega človeka iz kroga utemeljiteljev slovenske etnologije. Bližnjega po stroki, čeprav je umrl leto, preden se je rodila, in zato, ker je postavil na noge muzejsko zbirko v njenem Mariboru. Njegova razprava Rudarska hiša v Idriji iz leta 1957, je dobila nove razsežnosti, ko je stala pred stavbami, ki jih je opisoval. V misli si je priklicala tudi hiše, ki so jih po Baševem času s prezidavami izmaličili ali podrli, a so se skozi posnetke, načrte ali pripovedi vrisale v njene predstave. Prebrala je, kod je hodil in kje, na primer, je stal, ko je skiciral neko podrobnost ali dajal napotke fotografu. Dokler se kot avtorica na vsem lepem ni zavedla, da je v Idrijo pravzaprav prišla zaradi svojih stopinj in pogledov, da mestece ni ne Baševo ne njeno in da je bil svoj čas tudi on le prišlek in zunanji opazovalec. Odložila je breme iskanja neulovljivega in nadaljevala po svoje – vedoč, da za dobro zgodbo ni pomembno le, kako in kaj se je – če se je – v resnici zgodilo.

Združeni narodi so na območju mesta Gaza in v njegovi okolici danes uradno razglasili lakoto, ki je posledica nenehnih napadov izraelske vojske, oviranja dostave zadostnih količin humanitarne pomoči ter propada zdravstvenega sistema. Človekoljubne organizacije poudarjajo nujnost takojšnjega ukrepanja in svarijo pred širitvijo lakote. Drugi poudarki oddaje: - Zelenski zaveznice poziva k okrepitvi pritiska na Rusijo, če ne bo pokazala zanimanja za mir. - Nekatere poklice v šolskem sistemu bi že lahko uvrstili med deficitarne. - Med upokojenci se vse bolj širi revščina.

Piše Matjaž Zorec, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba lahko umestimo v najprisotnejšo tradicijo naše sodobne poezije. Nekatere njene osnovne značilnosti so: subjektivizacija se iz romanticistične patetike in usodnosti umakne v pretanjeno, pomirjeno senzibilnost, ekspresivne izbruhe nadomesti jezikovna refleksivnost, neposredna aktivnost prehaja v kontemplativno reakcijo. Fatalizem ni več neposredna grožnja, temveč vedno že prežet z bolj ali manj pomirjeno vednostjo. Svet je ustvarjen z modrimi izreki, verzi prepredeni z nekričečimi metaforami, ki iz retoričnih sredstev vstopajo v prvi plan pomenjenja; pesem oživlja jezik. Recimo: “Kar je pozabljeno, je razsuto v čas / kot preostanek kuhane pšenice po pogrebu, ki so jo jedli otroci, nato mravlje in ptice.” // “Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.” Fenomen poezije ima v pisanju te vrste inherentno vrednost sam po sebi, takšna poza pa je, mimogrede, dostikrat precej dismisivna do drugačnih registrov. Poezija je vendarle čista. Pri čemer je treba poudariti, da Milovanovićino pesniško in literarno delo seveda ni takšno, prej nasprotno, iz njega veje temeljna odprtost. Kakorkoli že, poetika v Tuji mehkobi je v liniji z do nedavnega najbolj etabliranim delom slovenskega pesništva. Poleg same poezije k temu kažeta tudi navedka Gregorja Podlogarja, ki uvaja zbirko, in Mete Kušar pred pesmijo In svet je spet stal na svojem mestu. Takšno je torej najsplošnejše nahajanje najnovejše poezije Natalije Milanović, seveda pa ima vsako delo čisto svoje, edinstvene specifike. Če se teh zopet lotimo od daleč: najprej je tu zelo precizna konstrukcija zbirke. Najprimerneje jo je v treh variantah komada tehtnica, ki kot hrbteničin lok veže in razvezuje tri vsebinske sklope, imenovala kar avtorica sama; analizna, precizna, sintezna. Vsebinski sklopi – Sledi, Perspektive in Brazgotine – pa spet vsak s svojo barvo in nastrojenostjo bistveno prispevajo k dramaturgiji strukture. Vsak sklop se zaključi z istoimensko pesmijo. Sledi, vezane na imena v podnaslovu oziroma oklepaju, izrisujejo najbolj pereče tegobe našega časa, kot so vojne, begunci, ženske pravice, odtujenost, tujčevstvo, življenje v času negotovosti nasploh in tako naprej. Perspektive pesnijo kompleksen pojav nostalgije, ki ni le stvar preprostega spominjanja, temveč vznika iz najprisotnejšega trenutka, razpeta čez spominjanje na prihodnost. Brazgotine pa delujejo kot nekakšna sinteza prejšnjih sklopov; so intimnejše, neposrednejše in tudi nekoliko intenzivnejše, kot opomnik, kako smo ljudje brazgotine svojih življenj. Poezija skoz vso zbirko ubira še kar učinkovit postopek; dozdevno, minimalistično risanje ozadja, v katerem funkcionira subjekt, tenkočutno poudarja prav to ozadje. Nekatere pesmi so pisane kot naracija iz drobca tega ali onega življenja, momenta nekega nahajanja v brezbrežni situacijskosti. Na nekaterih mestih se, kot je iz vzpostavljenega korpusa poezije precej običajno, pojavlja prva oseba množine; poezija na teh mestih govori za vse nas, tako kot se je nekoč izražala filozofija. A najpogostejši komadi v knjigi so pesmi s konkretno subjektko, ki pred nas vstopa v vsem pisanem spektru neke človeškosti in njenih nepreštevnih usedlin, intim in temin, nenazadnje upov in strahov, umerjeno sedatiranih. Hkrati pa kot da prav zrela distanca daje tisto moč preseganja slehernih bremen, kot voda, ki zaobjame vse, česar se dotakne. Zbirka se zaključi z verzi “Jasno je, da že voda, / toda ne zunanja, / temveč ta, ki polni celice, / ki je koža, / preverjeno vpija krik, / ga prevaja v brazgotine.” Ena od unikatnejših razsežnosti zbirke je tudi soočenje izpostavljenega tipa poezije z neposredno političnostjo sodobnega sveta. To soočenje je pričakovano zelo senzibilno in bistro, ker se zaveda, da kakršnakoli aktivističnost v poeziji in literaturi nasploh hitro postane pretirana in preterana; raje pušča efektivno govoriti kuriranim izsekom iz tega ali onega življenjsko obarvanega političnega momenta. Ta govorica bi bila gotovo lahko mestoma radikalnejša; ob tem pa Natalija Milovanović najmočnejši izraz hrani za od neposredne konkretnosti in političnih bojev odmaknjena, v intimo zastekljena spoznanja. Najbolj učinkovito v naslovni pesmi zbirke Tuja mehkoba:“Vsakomur se zdijo lastni sunki najmočnejši, / vsakomur tuja mehkoba pretrda. / Svet stoji, vsakič najslabši, / vsakič najboljši doslej.”

Prepoved uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael je za zdaj sprožila predvsem domače odzive. Ker je naša država v odziv na dogodke v Gazi prva v Evropi, ki se je odločila za takšno potezo, se porajajo vprašanja, kako takšno omejitev sploh uvesti. Po besedah državnega sekretarja Boštjana Pavlina bodo ministrstva podrobnosti uskladila ta mesec, že zdaj pa je jasno, da bodo veljale nekatere izjeme, in sicer na uvoz, izvoz in tranzit tistih sredstev iz Izraela, ki so pomembne za odpornost in varnost Slovenije. Druge teme: - Ameriški predsednik Donald Trump si je za uvedbo novih carin kupil še sedem dni. - Sodišče potrdilo zapor in prepoved političnega delovanja Miloradu Dodiku. - Vipavska hitra cesta bo zaradi nujnih del zaprta več kot 3 mesece.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Gasilska zveza Medvode bo ob 30-letnici delovanja pridobila tudi novo specialno vozilo za ukrepanje ob naravnih nesrečah. - Na občini Bloke so pripravili dokumentacijo za graditev novega vrtca. - V Parku Škocjanske jame skušajo ohraniti semena ogroženih vrst Nature 2000 na slovenski in hrvaški strani meje. - V Laškem priprave na festival Pivo in cvetje, ki bo konec prihodnjega tedna.

S še zadnjimi ocenjevanji, ustnimi zagovori pri maturi, čakanji na točke za vpis na želene šole in fakultete je zaključevanje tega šolskega leta pri samem vrelišču. Mladi se soočajo s številnimi stresnimi trenutki, ki so za nekatere med njimi tako neznosni, da rešitve iščejo tudi v tako skrajnih odločitvah kot so beg od doma, samopoškodovanje ali samomorilne misli. In čeprav uradnih podatkov o povsem obupanih mladostnikih ni, se zdi, da se končuje še eno zahtevno šolsko leto. Zakaj mladi posegajo po tako radikalnih odločitvah oz. ne vidijo več smisla v življenju, na katere znake moramo biti pozorni in kako jim lahko pomagamo, sploh v teh najbolj kritičnih dnevih? Sogovornika: Monika Erjavec Bizjak, magistra zakonskih družinskih študij, družinska mediatorka, vodja programa program Dobro sem, namenjenega krepitvi duševnega zdravja ranljivih skupin, ki ga izvajajo pri Zvezi Anita Ogulin in ZPM Andrej Omulec, terapevt in predavatelj na FUDŠ in strokovni sodelavec pri zvezi Anita Ogulin Če ste v stiski zaradi osebe, ki je storila samomor ali se sami soočate s samomorilnimi mislimi? Čimprej poiščite strokovno pomoč: Svetovalnice za psihološko pomoč Posvet – Tu smo zate (brezplačno, brez napotnice): naročanje na tel.št.: 031 704 707 (vsak delovni dan od 9. do 19.ure ali po e-pošti info@posvet.org  najbližja splošna ali psihiatrična bolnišnica 112 – reševalna službo (za takojšnjo nujno pomoč) 01/4750 670 – Center za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (od 8. do 12.ure) 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj) 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan) Mreža pomoči na Gorenjskem in po vsej Sloveniji Živ? Živ! – kadar se znajdemo v stiski

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.»Nekatere oblike srčnega popuščanja so popolnoma ozdravljive,« pravi specialist kardiologije in vaskularne medicine prof. dr. Mitja Lainščak. Predavatelj in raziskovalec je eden od vodilnih slovenskih strokovnjakov, ki preučujejo srčno popuščanje. V pogovoru za oddajo Podobe znanja je poudaril, da lahko Slovenijo na področju obvladovanja srčnega popuščanja uvrstimo ob bok najbolj razvitim in najbogatejšim državam. »Bolnicam in bolnikom so pri nas na voljo tako rekoč vsa razpoložljiva zdravila.« Dr. Mitja Lainščak svoje raziskovalne članke objavlja v najbolj uglednih strokovnih revijah, kjer deluje tudi kot član uredniških odborov in recenzent. Leta 2024 je za svoje znanstveno delo prejel Zoisovo priznanje. Ob tem so pri Odboru za podelitev nagrad in priznanj zapisali, da je: … njegovo znanstveno delo pomembno tako za klinično prakso kot za načrtovanje novih raziskav. Eno od bolj aktualnih področij njegovega raziskovalnega dela so med drugim tudi posledice covida in cepljenja proti covidu na srce. Več v oddaji Podobe znanja. Z dr. Lainščakom se je v raziskovalni ambulanti Splošne bolnišnice v Murski Soboti srečal Iztok Konc.

Zdi se, da v teh časih evropska politika obravnava samo dve temi, oboroževanje in carine. A tudi pri teh dveh glavnih prioritetah večje enotnosti ni. Pri oboroževanju sta nastali dve večji skupini, pri carinah pa je protiukrepanje odvisno od vsake posamezne članice. Nekatere bi Trumpu z enako mero vrnile na področju industrije, spet druge na področju kmetijskih pridelkov ...

Odraščal je v enem največjih mest v Južni Ameriki, v São Paulu, zdaj že dvanajst let živi v Ljubljani. Predstavljamo vam Cuco Valiukeviciusa, glasbenega producenta, strastnega kuharja ter ljubitelja piva in življenja. Nekatere slovenske besede mu še vedno delajo preglavice, recimo "Gospodarsko razstavišče", vendar jezik po več kot desetih letih življenja v Sloveniji obvlada. V pogovoru tudi o odločitvi za selitev v Ljubljano, o njegovem producentskem delu in večjezični družini.

Ne le cvetlične gredice, tudi okrasne grmovnice lahko naredijo vaš vrt še lepši. Nekatere cvetijo spomladi, druge poleti, kako jih torej zasaditi, če želite cvetoče grme skozi vso sezono? To je le eno od vprašanj, ki jih bomo v četrtkovem Svetovalnem servisu zastavili strokovnjaku za grmovnice Petru Ribiču z Biotehniškega centra Naklo. Vprašanja lahko zastavite tudi vi na elektronskem naslovu prvi@rtvslo.si ali v obrazcu na spletni strani Prvega.

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

Nekatere evropske države so začasno zaustavile obravnavanje prošenj državljanov Sirije za azil. Slovenija tega za zdaj ni storila, je pa slovenska policija poostrila nadzor na meji s Hrvaško in z Madžarsko. Kakšne so zdaj migracijske razmere pri nas? Kako bo padec režima sirskega predsednika Bašarja al Asada vplival na migracije? Kaj bo z državljani Sirije, ki so pri nas dobili mednarodno zaščito ali zaprosili zanjo? Kako se Slovenija pripravlja na izvajanje pakta o migracijah in azilu? Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Katarina Štrukelj, direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov; dr. Jure Gombač, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU; Franci Zlatar, direktor Slovenske filantropije.

Po padcu sirskega režima novo vodstvo poziva Sirce k vrni v domovino. Nekatere evropske države so medtem pohitele z načrti, kako jih pripraviti do tega zlepa ali ne. Medtem se tako iz Bruslja kot iz nevladnih organizacij vrstijo opozorila, da Sirija za zdaj še ni varna država. Druge teme: Državni zbor na izredni seji o zakonski podlagi za nov režim delovanja Teša; v panogi računajo nanj tudi po novem letu. Slovenija v boju proti korupciji zaostaja za evropskim povprečjem; po nekaterih ocenah zaradi nje izgubimo 3,5 milijarde evrov na leto..Slovenske rokometašice izgubile proti Nemčiji in končale evropsko prvenstvo na 10-em mestu

Kateri so ključni datumi za pošiljanje pisemskih in paketnih pošiljk? Smo te datume že zamudili, če želimo dostavo do praznikov? Kako hitro se odstavljajo paketi? Katere možnosti prevzema ima Pošta Slovenije? Kaj storiti, če je naša pošiljka poškodovana? Nekatere jezi delovni čas poštnih poslovalnic, druge veselijo priložnostne poštne znamke. V sredinem svetovalnem servisu bo z nami Simona Glodež, strokovna sodelavka Oddelka za razvoj in tehnologijo poštnih storitev pri Pošti Slovenije.

V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.

Konec šolskega leta je tako rekoč pred vrati; osnovnošolci in srednješolci bodo v ponedeljek prejeli zaključna spričevala, potem se začnejo dvomesečne poletne počitnice. Šolsko leto, ki je za nami, bi lahko označili tudi za pripravljalno obdobje za številne spremembe v sistemu vzgoje in izobraževanja, ki se obetajo. Nekatere med njimi, recimo obvezno učenje prvega tujega jezika v prvem razredu in obvezno nacionalno preverjanje znanja za tretješolce, začnejo veljati že jeseni, prenovljen bo tudi tako imenovani razširjeni program. Medtem na pristojnem ministrstvu pripravljajo tudi spremembe zakona o gimnazijah. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; Lara Romih, predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije; Nives Počkar, predsednica Društva ravnateljev srednjih šol.

Užitne divje rastline so zakladnica vitaminov, mineralov in okusov. Vijolice, trobentice, navadna smrdljivka, čemaž, regrat, deveterolistna konopnica,…. In še mnoge druge v pomladanskem nabiralniškem izboru. Nekatere za prehrano, nekatere tudi za razstrupljanje. Ob tem se bomo v sredinem Svetovalnem servisu spraševali tudi, kako uporabljati in kako pripraviti določene začimbne mešanice. Z nami bo Marija Kočevar, odlična poznavalka začimb.

Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.

Lani, tik pred vpisi na srednje šole in fakultete, je predvsem med tistimi dijaki srednjih strokovnih šol, ki so želeli po opravljeni poklicni maturi študij nadaljevati v drugačni strokovni smeri, kot je bila srednješolska, močno završalo. Izkazalo se je namreč, da so bili pogoji za vpis v univerzitetne programe precej drugačni kot so bili takrat, ko so se dijaki vpisovali. Ogorčenje je bilo veliko, na bolj striktno upoštevanje zakonodaje, kar je bil vzrok nenadne zaostritve, niso bile pripravljene niti fakultete s tradicionalnim prilivom poklicnih maturantov. Posredovalo je pristojno ministrstvo in za dve leti uvedlo moratorij. Ta se izteče že v prihodnjem šolskem letu, pa vendar devetošolcem, ki se vpisujejo prav te dni, nihče ne zna natanko pojasniti, kakšni bodo pogoji za vpis na fakulteto, ko bodo šolo končali. In kako si bodo z izbiro srednje šole morebiti otežili pot do študija. Zelo verjetno pa bo enako veljalo tudi za dijake, ki zdaj obiskujejo prve, druge ali tretje letnike srednje šole. Kako je prišlo do tako negotovega stanja, kaj to pomeni za dijake, kje sploh lahko dobijo verodostojne informacije in ali bodo te enake tudi takrat, ko se bodo vpisovali na fakultete?Sogovorniki: dr. Franci Demšar, direktor Nakvisa Matej Hriberšek, prodekan za študijske zadeve, Filozofska fakulteta v Ljubljani Branka Hrast Debeljak, generalna direktorica Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev ter dolgoletna ravnateljica OŠ Danile Kumar dr. Ksenija Vidmar Horvat, prorektorica za študijske in študentske zadeve pri Univerzi v Ljubljani

Zadnji počitniški teden smo dobili interventni zakon za najnujnejšo pomoč prizadetim v avgustovski ujmi in ob tem skrhali po poplavno politično premirje med vlado in opozicijo. Nekatere otroke smo v šolo poslali prek zakrpanih cest v sosednjih občinah, druge v improvizirane učilnice v bližnjih stavbah. Gostili smo diplomate vseh celin in na Zahodni Balkan poslali blejsko zavezo o pripravljenosti na širitev Evropske unije leta 2030. Spet smo preštevali prebežnike na evropskih mejah in vojaške udare v afriških državah. Raje kot te bitke z naravo in orožjem pa smo spremljali boje na športnih parketih.

Kmetije so poplave in plazovi različno prizadeli. Nekatere so še vedno brez ceste, nekaterim je odneslo rodovitna kmetijska zemljišča ali pa na njive naneslo onesnažen mulj, nekatere so ostale brez krme za živino. Kdaj si bodo tla opomogla in kako jih lahko v prihodnje zaščitimo pred erozijo? Katere finančne in druge oblike pomoči bodo na voljo prizadetim kmetijam, ki so morale zavreči poplavljene pridelke in krmo za živali? Odgovori v terenskem Studiu ob 17.00 neposredno iz agroživilskega sejma AGRA v Gornji Radgoni. Avtorica in voditeljica oddaje je Jernejka Drolec. Gostje: Irena Šinko, ministrica za kmetijstvo; Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije; prof. dr. Helena Grčman iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani; Aljaž Plankl iz Društva za permakulturo Slovenije.

Dan solidarnosti za pomoč po poplavah je zaznamoval izjemen odziv prostovoljcev. Teh je bilo prek aplikacije Poplave 2023 približno 12 tisoč, delo pa se nadaljuje tudi na današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Nekatere ekipe, ki so na terenu od samega začetka poplav, ga bodo izkoristile za kratek počitek. V teku je torej interventna sanacija, trajna pa bo potekala več let. Ob tem bo potrebno odgovorno prostorsko načrtovanje z upoštevanjem kart poplavne nevarnosti. Drugi poudarki oddaje: - Minevata dve leti od vnovičnega prihoda talibanov na oblast v Afganistanu. - Nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa doletela četrta kazenska ovadba - Slovenski košarkarji danes v Tokio, Sekulič iz seznama črtal Kunca in Morgana.

V 180. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim sedem sogovornic, s katerimi sem govorila o njihovih pogledih na (ne)tradicionalne vloge, ki jih imamo ženske v sodobni družbi. Govorimo o vlogah, ki so nekaterim ženskam blizu in jih sprejemajo, o tistih, proti katerim se nekatere borijo. Govorimo o odločitvah imeti ali ne imeti otroka, o poroki ali izven zakonski vezi, o pritiskih, ki so jih doživljale od okolja ob izbiri izobraževalne poti ali poklica, pa o tem, kaj bi te moralo zanimati in kaj ne, o tem, ali naj ženska ima izpit za avto ali ne. Nekatere sogovornice so želele ostati anonimne, druge so o svojih izkušnjah povedale več. Hvala vsem, ki ste sodelovale pri nastanku te epizode in dovolile, da pokukamo v vaše življenje. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sem jih omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda180 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Aplikacije za vreme so med najbolj priljubljenimi na naših telefonih. Uporabljamo privzete in naložene, tudi plačljive. Nekatere veljajo za boljše, druge za slabše. Zakaj? In kako prepoznati aplikacijo, ki bo natančno napovedala vreme?Blaž Šter, meteorolog Agencije za okolje, o 30-dnevnih napovedih vremena, podatkih, ki jih aplikacije uporabljajo za napovedovanje vremena, in domačih vremenskih postajah za rekreativne vremenoslovce. Zapiski: ARSO vreme Yr.no on the App Store Yr – Google Play Windy.app – Live wind map & weather forecast How Dark Sky users can use the Apple Weather app - Apple Support CARROT Weather for iOS and Android Smart Home Weather Station | Netatmo Odbiti kviz Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na: Discordu, Twitterju, Mastodonu. Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike.Naročilnica na Odbito pismo je tukaj Dosegljiva sva na naslovu: odbita@rtvslo.si