POPULARITY
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.
Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.
Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.»Nekatere oblike srčnega popuščanja so popolnoma ozdravljive,« pravi specialist kardiologije in vaskularne medicine prof. dr. Mitja Lainščak. Predavatelj in raziskovalec je eden od vodilnih slovenskih strokovnjakov, ki preučujejo srčno popuščanje. V pogovoru za oddajo Podobe znanja je poudaril, da lahko Slovenijo na področju obvladovanja srčnega popuščanja uvrstimo ob bok najbolj razvitim in najbogatejšim državam. »Bolnicam in bolnikom so pri nas na voljo tako rekoč vsa razpoložljiva zdravila.« Dr. Mitja Lainščak svoje raziskovalne članke objavlja v najbolj uglednih strokovnih revijah, kjer deluje tudi kot član uredniških odborov in recenzent. Leta 2024 je za svoje znanstveno delo prejel Zoisovo priznanje. Ob tem so pri Odboru za podelitev nagrad in priznanj zapisali, da je: … njegovo znanstveno delo pomembno tako za klinično prakso kot za načrtovanje novih raziskav. Eno od bolj aktualnih področij njegovega raziskovalnega dela so med drugim tudi posledice covida in cepljenja proti covidu na srce. Več v oddaji Podobe znanja. Z dr. Lainščakom se je v raziskovalni ambulanti Splošne bolnišnice v Murski Soboti srečal Iztok Konc.
Zdi se, da v teh časih evropska politika obravnava samo dve temi, oboroževanje in carine. A tudi pri teh dveh glavnih prioritetah večje enotnosti ni. Pri oboroževanju sta nastali dve večji skupini, pri carinah pa je protiukrepanje odvisno od vsake posamezne članice. Nekatere bi Trumpu z enako mero vrnile na področju industrije, spet druge na področju kmetijskih pridelkov ...
Odraščal je v enem največjih mest v Južni Ameriki, v São Paulu, zdaj že dvanajst let živi v Ljubljani. Predstavljamo vam Cuco Valiukeviciusa, glasbenega producenta, strastnega kuharja ter ljubitelja piva in življenja. Nekatere slovenske besede mu še vedno delajo preglavice, recimo "Gospodarsko razstavišče", vendar jezik po več kot desetih letih življenja v Sloveniji obvlada. V pogovoru tudi o odločitvi za selitev v Ljubljano, o njegovem producentskem delu in večjezični družini.
Ne le cvetlične gredice, tudi okrasne grmovnice lahko naredijo vaš vrt še lepši. Nekatere cvetijo spomladi, druge poleti, kako jih torej zasaditi, če želite cvetoče grme skozi vso sezono? To je le eno od vprašanj, ki jih bomo v četrtkovem Svetovalnem servisu zastavili strokovnjaku za grmovnice Petru Ribiču z Biotehniškega centra Naklo. Vprašanja lahko zastavite tudi vi na elektronskem naslovu prvi@rtvslo.si ali v obrazcu na spletni strani Prvega.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Na Prešernov dan slovesno v Novi Gorici, ki postaja Evropska prestolnica kulture.Predsednica države je od italijanskega kolega prejela državno odlikovanje.Fiskalni svet znova opozarja na neracionalno načrtovanje proračuna.Nekatere točke zakona o medijih puščajo odprta vrata političnim vplivom, opozarjajo tudi v Slovenski oglaševalski zbornici.VREME- pooblačilo se bo, danes več sonca na severu, jutri na severovzhodu.
Letošnje zimske počitnice bodo za več kot 276 tisoč slovenskih učencev priložnost za uživanje. Nekatere družine se odločajo za smučanje in zimsko idilo, druge pa iščejo sončne kraje s poletnimi temepraturami. Krajši počitniški oddihi postajajo vse bolj priljubljeni, saj družine izbirajo cenovno ugodne možnosti. Kljub dvigom cen pa Slovenci še vedno cenijo pomen počitnic, saj se zavedajo, da je kakovosten čas s svojimi najbližnjimi neprecenljiv.
Pogledali smo v ozadje problematike digitalnih odpadkov. Teh seveda ne vidimo, vendar pa je podatek, da za shranjevanje trenutne količine podatkov človeštvo potrebuje približno 70 milijonov strežnikov, zgovoren. Nekatere študije ocenjujejo, da bo v desetletju internetno omrežje porabilo 20 % odstotkov celotne svetovne energije. Gre ob številnih drugih težavah, ki pestijo planet, za obrobno temo ali jo je nujno nasloviti? Z nami je bil Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja!
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Nekatere oblike vedeževanja izhajajo že iz pradavnine. Ljudje so verjeli, da se da usoda razbrati z opazovanjem raznih znamenj, kot so npr. vedenje živali, vremenski vzorci in pojavi... In vladarji so se zanašali na vedeževalske napovedi. Vedeževalec je bil eden najpomemnejših služabnikov na dvoru. V resnici pa vedeževalci napovedujejo tisto, kar si želimo slišati. Prisluhni kazaški narodni pravljici Glavni vedeževalec Vir: Kazaške in druge pravljice Čudežni vodnjak, izbral Bolat Šarinovič Kaziev, prevedla Zdenka Jerman, Mladinska knjiga 1986, bere Nataša Holy
Nekatere države na vzhodni polobli so že vstopile v novo leto, na to se pripravljamo tudi pri nas. Številni bodo praznovali na prostem, ponekod pa so že sredi dneva pripravili otroška praznovanja. Eno od njih se prav zdaj končuje v Celju. Pristojni pa pred večernim rajanjem opozarjajo na nevarnosti pirotehničnih sredstev. - Mladoletnik po včerajšnji poškodbi s pirotehniko ostaja na zdravljenju - Prebivalce Gaze poleg izraelskih napadov in blokiranja pomočí prizadele tudi poplave - Sankanje na Mariborskem Pohorju je predrago, pravijo obiskovalci Bellevueja
Piše Nada Breznik, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Kratke zgodbe Matjaža Lunačka v zbirki Jutranji opoji razkrivajo raznolik svet, zanimive, pogosto zakrinkane protagoniste, ki se srečujejo na postajah, na obrežjih, v kavarnah ali na običajnih krajih, ki pa imajo zabrisane konture. Junaki se znajdejo celo v posvečenem bivališču božanstev. Če bi hoteli opredeliti skupno značilnost teh pripovedi, je to vsekakor jezik, pisava, deloma arhaična, deloma poetična, ki večino zgodb že sama po sebi umešča v zapleten svet premišljevanj, v magičen in abstrakten svet prividov in sanj, ki ga navdihujejo ljudje in njihova dejanja, družbeno dogajanje, literatura, človeške vrednote, vrline in slabosti, pa izjemnosti in zaslepljenosti, vse v neki novi dimenziji, ki daje vsebinam drugačno perspektivo. To so res kratke zgodbe, nekatere delujejo kot nastavki ali utrinki, v drugih je spet zgoščeno kar preveč snovi, da dajejo vtis nabuhlosti. Nekatere teh zgodb so uglašene melanholično, celo mračno, druge spet poučno, pridigarsko in kritično, mnoge slavijo vzvišenost, ustvarjalnost, razsvetljenost in eleganco duha. V njih je obilo prispodob, metafor in prenesenih pomenov, ki zahtevajo pronicljivega bralca. In med njimi so tudi povedne, preproste in enoznačne zgodbe, lepo tekoče pripovedi. Srečanja ljudi različnih generacij in spolov so pogosta tema Lunačkovih zgodb, srečanja, ki vzbudijo naklonjenost, privlačnost, prijateljstvo, ljubezen, strast, a tudi ljubosumje in odpor. Ta srečanja, večinoma neznancev, presenetljivo obrnejo pričakovani tok dogodkov in ga tako popestrijo in obogatijo. Stalnica v zgodbah je občudovanje lepote, pri čemer občudovanje deške in mladeniške lepote, čeprav prepleteno z grško mitologijo, zveni nekoliko problematično in bi lahko vzbudilo napačne interpretacije. Nasprotni pol pogosto zapletenim in bolečim medčloveškim odnosom predstavljajo namerne osamitve, beg pred hrupom sveta, pri čemer se pogosto pojavijo nepoklicani zasledovalci, kot so lastna senca, vest, v srečnejših okoliščinah tudi angeli in drugi skrivnostni vodniki. In zakaj so ti vodniki na poti osame pomembni? Ker so ta potovanja lahko nevarna. Brez pomoči lahko duša zaide. Seveda je osama v prvi vrsti torišče razvoja duha, individualnosti in izjemnosti, kjer je mogoče doseči vzpone in neprecenljiva izkustva. Kdo bi to vedel bolje od psihiatra in psihoanalitika, ki se zna strokovno poglobiti v lastno duševnost in v duševnost drugih ljudi? Rane iz preteklosti še vedno krvavijo, zato se Lunaček posveča tudi vojni in njenim nesmislom. Prihodnosti, ko se vanjo ozira, grozi poguba, zato so slike o njej apokaliptične. Pa vendar ni vse tako črno, skozi sivo kopreno zasveti tudi kakšno upanje, kakšno drobno dejanje, ustvarjalna iskra, topel objem, ki preženejo strah, osmislijo bivanje in mu dodajo nekaj zanosa. Takšna je zadnja zgodba o osamljenem fantu, ki v uborno utesnjeni sobi po jutranjem sprehodu in le nekaj grižljajih kruha zamaknjeno piše, ne da bi se čutil za karkoli prikrajšanega, saj je „vanjo prinesel ves svet, drevesa, vodo, nebo in ptice ... Soba kot da se je razsvetlila, ko je vstopil, kot da se je opila od sonca, njegove svetlobe in toplote“. Kot pravijo poznavalci Lunačkovih del, je to svet Arthurja Rimbauda, ki ga pisatelj obravnava tudi v drugih zgodbah zbirke, posvečal pa se mu je tudi v prejšnjih delih.
Vlada je danes sprejela novelo uredbe o programih zdravstvenih storitev za letos, ki zdravstvenim izvajalcem prinaša dodatnih 36,6 milijona evrov s ciljem povečati dostopnost bolnikov do zdravstvenih storitev na najpomembnejših področjih. Predvsem dodaja denar primarni ravni, tako spodbuja dodatno opredeljevanje v družinskih in pediatričnih ambulantah, širi time v dispanzerjih za ženske, duševno zdravje, razvojne ambulante, fizioterapijo, bolje vrednoti prve kardiološke preglede. Na drugi strani pa znižuje ceno preiskav CT in MR. Druge teme: - S sprejeto novelo zakona o evidencah dela odpadlo beleženja odmora za malico. - Enoletno prehodno obdobje pri obračunavanju omrežnine za elektriko bo veljalo tudi za vse podjetnike. - Slovenija z novo zunanjepolitično strategijo, ki bo po mnenju ministrice Fajon pripomogla k enotnemu glasu naše države v svetu.
Nekatere evropske države so začasno zaustavile obravnavanje prošenj državljanov Sirije za azil. Slovenija tega za zdaj ni storila, je pa slovenska policija poostrila nadzor na meji s Hrvaško in z Madžarsko. Kakšne so zdaj migracijske razmere pri nas? Kako bo padec režima sirskega predsednika Bašarja al Asada vplival na migracije? Kaj bo z državljani Sirije, ki so pri nas dobili mednarodno zaščito ali zaprosili zanjo? Kako se Slovenija pripravlja na izvajanje pakta o migracijah in azilu? Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Katarina Štrukelj, direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov; dr. Jure Gombač, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU; Franci Zlatar, direktor Slovenske filantropije.
Po padcu sirskega režima novo vodstvo poziva Sirce k vrni v domovino. Nekatere evropske države so medtem pohitele z načrti, kako jih pripraviti do tega zlepa ali ne. Medtem se tako iz Bruslja kot iz nevladnih organizacij vrstijo opozorila, da Sirija za zdaj še ni varna država. Druge teme: Državni zbor na izredni seji o zakonski podlagi za nov režim delovanja Teša; v panogi računajo nanj tudi po novem letu. Slovenija v boju proti korupciji zaostaja za evropskim povprečjem; po nekaterih ocenah zaradi nje izgubimo 3,5 milijarde evrov na leto..Slovenske rokometašice izgubile proti Nemčiji in končale evropsko prvenstvo na 10-em mestu
Kateri so ključni datumi za pošiljanje pisemskih in paketnih pošiljk? Smo te datume že zamudili, če želimo dostavo do praznikov? Kako hitro se odstavljajo paketi? Katere možnosti prevzema ima Pošta Slovenije? Kaj storiti, če je naša pošiljka poškodovana? Nekatere jezi delovni čas poštnih poslovalnic, druge veselijo priložnostne poštne znamke. V sredinem svetovalnem servisu bo z nami Simona Glodež, strokovna sodelavka Oddelka za razvoj in tehnologijo poštnih storitev pri Pošti Slovenije.
Mesta in njihove stavbe prav tako živijo svoja življenja kot prebivalci v njih. Nekatere stavbe skozi leta spreminjajo svojo namembnost, tudi s pomočjo obnove. Zakaj stare stavbe prenavljamo in jih enostavno ne porušimo in zgradimo novih? Katja Arhar je pobrskala in našla kar nekaj stavb zgrajenih v nekem drugem času in arhitekturnem stilu, ki so nedavno ali pa bodo v kratkem doživele prenovo. Skozi uvid arhitekta in lokalnih skupnosti boste izvedeli zakaj so omenjene stavbe pomemembne za mesto v katerem stojijo že leta, nekatere stoletja.
Piše Bojan Sedmak, bereta Alekander Golja in Lidija Hartman. Za začetek – je knjiga Izpisano zbirka kratkih zgodb ali roman? Ja, je slednje. Enak kronotop na sto straneh. Enormno število oseb z inovativnimi imeni v medsebojnih odnosih. Za omizji, ki se pojavljajo v domala vsakem od enaintridesetih naslovljenih poglavij in s tem potrjujejo enovitost prizorišča. V svobodni vizualizaciji kraja dogajanja se ta omizja lahko nahajajo kjerkoli, na primer tudi v stolpnici ob kakem pomolu, pripravljena za sprejem osebja s priplule letalonosilke. Na takem prizorišču se pojavljajo književne osebe kot piščeve marionete in – kako blagodejno za spremembo – nobena ni avtorjev alter ego. Imajo svoje motivacije, četudi niso povite v psihološko plastičnost, a obložene z bizarnostmi nekako le uveljavljajo svojo voljo do moči. Pri tem so zelo netaktne, čeprav ne v lahkotno razberljivih in jasno obnovljivih prigodah. No, zaznavno je, da generalni direktor Uroda, nekakšnega urada za zamrznitve in odmrznitve oploditvenega materiala, dosledno pošilja svoje podrejene v tri pike, medtem ko neženirano hlasta po jestvinah. Vsekakor je odsotno prisoten od prvega do zadnjega stavka v besedilu, s čimer potrjuje, da je Izpisano zaokrožen roman. Namesto takta v glasbenem smislu v Lutmanovi prozi dobro deluje nekaj drugega – zanimivo zatikanje. Seveda je vsak začetek težak, a v izpisanem je ta še najlažji; problem celovite bralne vzdržljivosti je spravljiv z občasnim prelaganjem knjige iz vidnega polja, vendar to ne reši vprašanja, kakšen je ritem tega pripovedovanja. Če nasploh obstaja prozni notranji ritem, je v Izpisanem posebno nasekljan in je to pravzaprav prednost tega besedila. Bahtin na nekem mestu v svoji teoriji romana pravi, da ritem »v kali zatira tiste družbeno-govorne svetove in obraze, ki potencialno obstajajo v besedi: vsekakor jim ritem postavlja določene ovire, ne pusti jim, da bi se razvili«. Prav razgradnja besed na dele in njihovo stikanje na podlagi preigravanja pomenov pa je gonilo svojevrstne Lutmanove pisateljske energije. Mogoče bi bilo treba angažirati študente slovenistike, da iz Izpisanega zberejo na kup vsa imena likov ter neologizme, stavčne osebke in predmete s številnimi prilastki, za dodatek pa še vse deležnike in menjave glagolskih časov v istih povedih – zakaj pa ne, saj je misel lahko v malo daljšem hipu v vseh treh časih – ter poskusijo doumeti, od kod se avtorju vse to jemlje. Vsekakor iz bogate slovenščine, in morda bi kdo celo pristavil in obelonočil, da se avtorjevo besedovanje iz bdenja, imenovanega po Finneganu, tako se že zdi – poraja iz modernizma. Lutman vztraja, da se v tej prezgodaj proglašeni slepi ulici marsikaj dogaja. Slepi seveda za tiste, ki dandanes na promenadah ponujajo zaslepljujočo, kot češ nujno potrebno, vsesplošno razumljivo in komunikativno izpisano šaro. V glavnem seveda za kulturniške posle, zato da ti tečejo po pretežno preverjenih tirnicah, po utrjenih modelih, kalupih, klišejih. Lutman kot čarovnik šarad bi se tem v brk zlahka poigral s poslom – z njegovim starinskim pomenom tistega, ki streže, je ustrežljiv, malodane komi, tako rekoč hlapec oziroma suženj že česa. Čudežni modernizem, osamosvojitelj jezika kot samostojnega elementa pripovedovanja, ki teče brez razvidnih zgodb, torej lahko, ne glede na množično prezrtost, deluje prav dobro, če ne celo odlično. Nekako tako kot v modernističnem slikarstvu očarajo poglede samo barve, osvobojene tem in motivov. Poleg tega da v Lutmanovi zadnji mojstrovinici ni enovito zastavljene in zlahka obnovljive zgodbe, v tekstu tudi ni smrti. Dovolj je je zunaj književnosti pa tudi v njenih drugih žanrih, zgodovinskih pa kriminalnih, kjer je tako rekoč nujni vezni člen naracije. Med drugimi je lepo humanistično sporočilo Izpisanega, da je sporazumevanje med ljudmi mogoče tudi brez obveznih opomb o smrtnosti, serijsko podajanih v umetniške obtoke. In da je uživanje v tekstu, v njegovem temnem humorju, mogoče tudi brez nanašanj na prenaseljene reference umrljivosti. Na platnici knjige spremni pisec piše, da je Izpisano dragocen tekst, ki nima trenutnih vzporednic, in pristavi, ali jih je mogoče iskati v zgodovini svetovne književnosti? V tej je sicer precej simpozijev, pogovornih in jedilnih, a za kakršnokoli vsebinsko in slogovno primerjavo so predrugačni. Antični Petronijev Satirikon, vključno s Pojedino pri Trimalhionu, na primer, je preveč gibljiv in premonološki. Za kontrastno asociacijo – dve tisočletji pozneje v Brechtovi Malomeščanski svatbi, ki se vsa odvija za omizjem, glavarju družine sploh ne pustijo do besede. Morda je omizjem v Izpisanem še najbližje nažiranje predmestnega pariškega proletariata v Zolajevi Beznici. Primerjave s postopki deskripcije v novem romanu najbrž ne bi zdržali globlje analize. Kot tudi ne nanašanje na stil triptiha o znani domači junakinji, ki se poskuša osmisliti z delom, ljubeznijo in s transcendenco, a je vseskozi zgolj objekt vsiljivih, grozečih in morečih mehanizmov. Nekaj nadiha po statistično vodenih avtomatizmih in po birokratskem jezikanju vsebuje tudi Izpisano, a nasploh je Lutmanovo pisanje preoriginalno za ustrezne vplivne primerjave. Čeprav se torej zdi, da je Izpisano izpisano z naturalistično oziroma skrajno reistično natančnostjo, je bistvo tega pisanja drugje; mogoče ga je ponazoriti s konstrukcijo zabavnih stavkov, pri čemer sploh ni nujno, da so logično poantirani. Nekatere like avtor povleče iz svoje prejšnje knjige Pojanja, iz zadnje zgodbe Napornost, nove pa brez napora poljubno vnaša v tekst kot za šalo, seveda absurdno: »Na novo uveden osebek, v hotnji biti osebnost, še zvedaveje pričakuje odgovorov. Do in vanj pridejo besede: ris dohitel zajca, zajec prestregel sovo.« In že je na vrsti letalonosilka, ki spusti slap na gladino zaliva. Ali: »odmrznjeni par poseže po besednjaku in sozvočno zabesedi: prečiti prek besed je kakor namiziti sebe glede na naju.« Nakar je nemudoma dodano, da si prva violina zaželi druge. Iz duhovitih krilatic, ki mrgolijo povsod po Izpisanem, si bralec lahko sestavi svoj lastni okusni meni, na primer s citati, kot so: »čemu služiti odvečnosti«, »se dogodi vonj večerje« in neka književna oseba »zasede najbližjo mizo, jo zamizi, mižeč …«, nakar »se nadaljevanje odpove smislu« in »sledi vprašanje; kako se preneha?« No, najbrž se preneha tudi tako, da se neha brati tá tekst in se raje prepusti Lutmanovemu. V Izpisanem je dosegel zrelo kulminacijo svojevrstnega in hvale vrednega literarnega ustvarjanja.
Za Radio Ognjišče veličastna izvedba Gala koncerta, ki jo je spremljala izjemna hvaležnost poslušalcev.Po tragični letalski nesreči sožalje svojcem izrekel tudi murskosoboški škof Peter Štumpf: »Soboška škofija joče z vami.«Med poslanskimi vprašanji v Državnem zboru tudi o omrežnini in regulaciji cen eletrike. Golob: Menim, da je dovolj časa, da se do naslednje zime stvari uredijo tudi metodološko. Policija prijela enajst osumljenih razširjanja in pridobivanja posnetkov spolnih zlorab otrok.Nekatere moti blagoslov nove osnovne šole v Kamniku.ZDA Ukrajini odobrile uporabo svojega orožja za napade na ruskem ozemlju.Opolnoči pocenitev bencina in podražitev dizla.Po sobotnem kongresu se je vnel besedni boj med Logarjem in Kalohom.Ob evropskem dnevu antibiotikov opozorili na protimikrobno odpornost.Šport: Slovenski nogometaši z remijem na Dunaju sklenili B Ligo narodov. Marca jo čaka boj za obstanek v njej.Vreme: Danes bo deloma sončno. Jutri pooblačitev, predvsem v južni polovici Slovenije bo možen občasen dež.
Piše Leonora Flis, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Roman Nikogaršnji čas Klemna Kordeža je zajetno branje, obsega skoraj petsto strani in z naslovom morda nakazuje, da je dogajanje, ki ga pisatelj opisuje v štirih razdelkih (Skoraj ljubezen, Sandra, Kolaži ter Stopnice (tragikomedija)) lahko čas kogarkoli ali pa nikogar. Zdi se, da gre vendar bolj za prvo možnost, saj je knjiga s svojo prostorsko umeščenostjo v ljubljansko okolje in v časovne koordinate, ki govorijo o sodobnem času, dovolj aktualna in oprijemljiva, da lahko vsak v njej najde nekaj, na kar se lahko nasloni, bodisi v obliki spomina, občutja ali doživetja. Ali pa morda zgolj v smislu nečesa, kar je nekje slišal, prebral, bežno opazil. V romanu, ki je Kordeževa druga knjiga (njegov prvi roman Hladna veriga je bil nominiran za književni prvenec leta 2021) sledimo seriji likov, ki prihajajo iz različnih življenjskih okolij – gre za mlade ljudi, ki se, povedano preprosto, iščejo. Nekatere izmed njih zasledimo v več razdelkih in tako skozi zgodbo sestavljamo sliko njihovih življenj. Razdelki niso linearne pripovedne linije, temveč nam avtor skozi celoten roman počasi približuje tudi ozadje oziroma zgodovino nekaterih glavnih protagonistov. Prvi del Skoraj ljubezen je časovno pravzaprav zadnji, tretji del z naslovom Kolaži pa se zdi najmanj povezan s celoto. Pisatelj je v nekem intervjuju povedal, da je to namerna poteza, ki naj bi bralca ali bralko odvračala od pričakovanega nadaljevanja ali strukture romana. Razložil je tudi, da je med pisanjem hitro ugotovil, da bo med deli potreboval močnejšo vezivo kot le nekaj likov. Za navdih se je obrnil k starim Grkom, konkretneje k atiški tragediji (k tako imenovani trilogiji), in prav zato je knjigo zaključil s komedijo. V prvem delu sledimo skupini mladih (v ospredju sta Samir in Tamara), ki v stanju nekakšnega brezdelja in obče naveličanosti iščejo razvedrilo in obenem tudi izhod iz življenjih situacij, v katerih se ne počutijo več dobro. Nasploh je Kordež zelo natančen opisovalec dogajanja, interakcij in občutij protagonistov in jim ustrezno pripisuje tudi način govora. Opazne so razlike med socialnimi sloji (najbolj je v ospredju nižji srednji sloj) in tudi osebnimi, življenjskimi motivacijami in ozadji likov, ki se kažejo v govoru. V drugem delu z naslovom Sandra se v obliki predzgodbe razkrije Tamarina preteklost. Tretji del, ki je najmanj povezan z liki, s katerimi se roman začne in konča (se pa v njem pojavi recimo Sandra oziroma Tamara), je najbolj usmerjen v opisovanje ljubljanskega študentskega in uličnega miljeja. Kordež, ki je diplomiral iz filozofije in magistriral iz primerjane književnosti, v roman – zlasti v tretjem delu – vpleta veliko referenc na literarna dela in njihove avtorje. V tem razdelku se v maniri metafikcije tudi vpiše v zgodbo – gre za kratko omembo v kontekstu primerjave z neuspelim delom slovenskega pesnika Nikolaja Klovnarja. Štefan, ki se druži z Andrejem in Tomažem, študentoma književnosti, ki imata v tem poglavju kar veliko vlogo, Klovnarjevo plitkost in epigonstvo primerja s “Kordeževim neuspelim romanom Hladna veriga, ki si je za vzor vzel Michela Houellebequa”. V tretjem delu avtor natrosi precejšnjo število pisateljskih imen, naslovov knjig in literarnih revij ter z nekoliko satiričnim, humornim tonom opisuje slovensko literarno prizorišče. Veliko je razpravljanja o pomenu umetnosti, umetniških vrednotah in smislu pisanja: “Razpršen, popolnoma nepregleden literarni prostor, ki omogoča veliko možnosti za objave, a samo na način nižanja standardov, zaradi katerega še tista kakovostnejša dela, ki vseeno sem in tja izidejo, ne dobijo primerne pozornosti, saj so že vsi pozabili, da kaj takega sploh obstaja.” Zadnji del z naslovom Stopnice (tragikomedija) je predvsem Samirjeva predzgodba. Gre za prikaz življenja najstnikov, katerih starši prihajajo večinoma iz dežel bivše Jugoslavije. Kordež je dobro ujel način govora in avanture (ki se včasih razrastejo v kriminalna dejanja) mladostnikov, ki se želijo dokazati pred starejšimi kolegi ali pa pred dekleti. Njihova dejanja so večkrat prestopniška in avtor želi najbrž opozoriti tudi na to, kako nepovratna je lahko takšna mladostniška nepremišljenost in objestnost. Ena napačna poteza in življenje se lahko hudo zaplete. Kordež ne moralizira, ampak nam, bralcem in bralkam, dopušča lastno sodbo oziroma bolje: presojo. Roman Klemna Kordeža Nikogaršnji čas je pravzaprav zgodba o času vseh nas, v naboru vseh plasti in nians je zlahka prepoznati vsaj nekatere od opisanih usod. Je obsežno delo, ki prinaša tako težke kot lahkotnejše epizode in preobrate in se na koncu odloči za spodbuden zaključek. Samir s prijateljem Darkom sedi na stopnicah pred blokom in zdi se jima “da noben gib ni naključen in da je vse na svetu ravno prav urejeno”.
Ko je Sigmund Freud spoznal, da lahko simptome čustvene stiske včasih lajša preprosto s tem, da se s svojimi pacienti pogovarja na poseben način, je bil hkrati zbegan in navdušen. Leta medicinskega usposabljanja so ga namreč pripravila na to, da je na ljudi gledal le kot na biološko in kemično bitje. Sklepal je, da simptomi težav, kot so tesnoba, depresija ali fobija, kažejo na fiziološko motnjo, ki se jo da zdraviti edino z zdravili. Če bi Freud bral svetopisemsko knjigo pregovorov, bi morda ob ugotovitvi, da lahko imajo besede tako močan vpliv, bil manj presenečen. Prisluhnite, kako Sveto pismo opisuje moč besed: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika” (Prg 18,21). Čeprav je jezik majhen del našega telesa, ima izjemen vpliv. Besede, ki jih izgovarjamo z njim, imajo resnično moč, čeprav se tega ne zavedamo ali pa smo do tega velikokrat preprosto ravnodušni. Nekatere naše besede so plitke in plehke puhlice, čeprav morda zvenijo zelo vljudno. Fraze, kot sta “Lepo te je videti!” ali “Kako si? Že celo večnost se nisva srečala!”, so velikokrat le elegantna krinka za sporočilo: “Ohrani distanco; sem le vljuden!” Spet druge besede imajo moč raniti in zaznamovati za vse življenje. Neprimerna šala, kritiziranje ali posmeh lahko osramotijo, povzročijo zagrenjenost in prinesejo dolgotrajno čustveno bolečino. Dobra novica pa je, da so tudi besede, ki lahko blažijo bolečino in spodbujajo. V Pregovorih beremo: “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje” (Prg 12,25) in “Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo.” (Prg 16,24) Srčni spodbujevalnik je majhna naprava, vstavljena v prsni koš, ki uravnava nereden srčni utrip. Ob pomoči električnega impulza proži srčni utrip, da se srce krči z normalno frekvenco, ter se tako uporablja za zdravljenje motenj srčnega ritma. Motnja srčnega ritma ali aritmija, ki je najpogosteje zdravljena z vstavitvijo srčnega spodbujevalnika, je bradikardija oziroma prepočasen ritem srca. Takrat srce ne more zagotoviti zadostnega pretoka krvi po telesu, to pa človek občuti kot utrujenost, težko dihanje, vrtoglavico ter občasne izgube zavesti. Zelo hude motnje srčnega ritma lahko v izjemnih primerih ogrožajo tudi življenje, zato ta mala naprava lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Kaj ko bi se odločili, da bomo danes uporabili več besed, ki bodo delovale kot srčni spodbujevalnik? Uporabimo besede, ki bodo ljudi okrog nas, katerih ritem življenja je postal prepočasen, so se utrudili ali pa jim je zmanjkalo sape in moči, da bi nadaljevali, spodbudile in opogumile, da kljub oviram in izčrpanosti vztrajajo in gredo naprej. Upoštevajmo nasvet apostola Pavla iz pisma Efežanom: “Ne govorite kaj slabega o drugih. Če kaj rečete, naj bo v korist tistemu, s katerim se pogovarjate.” (EF 4,29 ŽNZ)
Piše Sanja Podržaj, bere Lidija Hartman. Za avtorico Mirjam Dular je bilo leto 2024 zelo rodovitno, saj je po romanu Hoja po oblakih objavila še zbirko osemnajstih kratkih zgodb Lahkotnost molka urok tišine. Kot namiguje že naslov je rdeča nit tisto zamolčano, neizrečeno in kakšen vpliv ima le-to v življenju posameznika. Zbirka je strukturirana v štiri sklope, ki nam s svojimi naslovi ponujajo ključ za razumevanje posameznih zgodb. Nekatere med njimi so bolj neposredne, spet druge pa bolj zavite v skrivnost, kar avtorica doseže tudi s fantastičnimi elementi, ki jih vnaša v običajna življenja likov in likinj. Na splošno je zbirka presenečenje, saj bi od avtorice, doktorice astronomije, pričakovali, da bo v središču tematika odnosa med človekom in naravo ali človekom in vesoljem, podobno kot v romanu Hoja po oblakih, v katerem se vprašanja o človekovem mestu v stvarstvu in njegovem odnosu z naravo zastavljajo predvsem z vpeljavo staroverske tradicije, ki jo poznamo prek raziskovanj Pavla Medveščka in v zadnjih letih kot del izročila prednikov postaja vse bolj prisotna v naši kolektivni zavesti. Vendar pa se Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine obrne bolj k vezem, ki se pletejo med ljudmi – najbolj jo zanimajo odnosi, komunikacija in medsebojno razumevanje, ki pa je mogoče le do neke mere. Vedno ostanejo neizrečene besede, neizražene želje, medli spomini, ki jih lahko zapolnimo samo z delčki zgodb in anekdot, včasih pa samo nekaj neulovljivega, kar plava na robu naše zavesti. Zbirko odpira sklop z naslovom Če pa ne bi bila rekla / Če pa bi bila rekla in prva zgodba je prva srhljiva in po svoje kruta, s tem pa tudi izstopa od drugih. Govori o mladi pacientki, ki čaka na operacijo v zasebni bolniški sobi, ko vanjo vstopi bolniški brat z namenom, da bi jo pred posegom obril. Zgodi se zloraba, ki pa je na koncu prikazana kot bridka šala. Bi se to vseeno zgodilo, če bi protagonistka kaj rekla, če bi se upirala? Je upor sploh mogoč, ko si v tako ranljivem stanju in te zlorablja nekdo, za katerega verjameš, da je v poziciji moči, v tem primeru zdravstveni delavec, ki naj bi bil tam, da ti bo pomagal? Podobno kot v prvi zgodbi se tudi v naslednjih lahko sprašujemo, ali bi se odvile drugače, če bi si protagonistka upala povedati simpatiji, da ji je všeč; če bi moški srednjih let v mladosti nadaljeval pogovor s teto o vrednosti življenja; če bi radovedna ženska na obisku pri hipnotizerju odkrito povedala, zakaj je prišla. V drugem sklopu, ki je morda najbolj zanimiv in ima naslov O glavah / V glavah, skuša avtorica na svet pogledati z očmi drugega. Ne nazadnje to pisatelji vedno počnejo, kot je izpričano v zgodbi Si kdaj stopila v glavo drugega?, v kateri sledimo fiktivnemu pogovoru z resnično pisateljico, avtorico slovitega romana Če ubiješ oponašalca, in izmišljeno sodobno avtorico, ki piše uspešnice po meri današnjega bralca. Ta zgodba je v formalnem pogledu najbolj inovativna v zbirki, saj je zapisana v obliki intervjuja, v katerem sodelujejo spraševalka in avtorici. Sledi zgodba, ki deluje skoraj kot legenda in je napisana v nekoliko pravljičnem slogu, govori pa o tujosti, ki jo občuti transspolna oseba. Tudi naslednja v nizu tematizira tujost, in sicer naslika prizor iz življenja begunca v Evropi. Obe zgodbi sta napisani z dobro mero sočutja, v njiju je zaznati noto družbene kritike in namero, da bi se bralec vsaj za trenutek postavil v čevlje oziroma kar v glavo drugega in tam našel neko novo razumevanje. Osebe, ki so odrinjene na rob, so namreč pogosto tudi tisti, ki molčijo, saj ne pridejo do besede, s tem pa prevladujoči večini ostajajo tuji. Sledita sklopa V odnosih / O odnosih ter Spomini in zgodbe / Spomini na zgodbe, ki pa sta šibkejši del zbirke. Nekatere zgodbe bi potrebovale kaj več, da bi se bralcu zares približale. Na primer zgodba Dva pogovora, za katero se zdi, da gre zgolj za zapis dveh naključno slišanih pogovorov, brez komentarja ali konteksta. Na ta način nekako obvisita v zraku in ni povsem jasno, kaj je avtorica želela z njima sporočiti. Podobno je na primer z zgodbo Srajca srečnega človeka, ki iz perspektive moškega pripovedovalca govori o zakonu, njegovem razpadu in ponovnem odkritju ljubezni, vendar se bere kot poročilo, umanjka pa nek zasuk, nekaj, zaradi česar bi zgodba izstopila iz območja običajnega. Uporaba takšnih sredstev avtorici namreč ni neznana, kar izkazujejo zgodbe, posejane po vsej zbirki. Eno od teh sredstev so fantastični elementi, s katerimi se Mirjam Dular poigrava v več zgodbah. Gre za nenavadna izkustva, ki smo jim bralci priča in se skupaj s protagonistkami lahko samo sprašujemo, kaj se je pravzaprav zgodilo. V zgodbi Vijoličasti metuljček na primer protagonistka obišče hipnotizerja, da bi se povezala s pokojnim dedkom, ki se je prav tako ukvarjal s hipnozo. Nanj sicer nima spomina, a se čuti z njim močno povezano. Kot v Alici v čudežni deželi tudi njo vodi beli zajec, po nenavadni seansi pa ji ostane več vprašanj kot odgovorov. Posebej nenavadna in nekoliko šokantna je tudi zgodba Neprimerljiva sreča biti ženska o nenavadnem srečanju dveh tujcev v knjigarni in s koncem, ki nam prav tako ne postreže z odgovori in ne razloži čudaške interakcije, ki smo ji bili priča. Kot smo želeli pokazati z izpostavljenimi zgodbami, Mirjam Dular v zbirki Lahkotnost molka, urok tišine združuje raznolike zgodbe, ki jih skuša spraviti pod skupni imenovalec s posameznimi sklopi. To ji uspe predvsem v prvih dveh delih, v zadnjih dveh pa se povezave nekoliko izgubijo. Nasploh bi lahko rekli, da nekatere zgodbe v zbirki izstopajo, nekatere pa nekako zvodenijo v ozadje. Tako na vsebinski kot na slogovni ravni je med njimi precejšen razkorak. V zgodbah se pojavi tudi kar nekaj nejasnosti, ki zmotijo bralsko izkušnjo, moteča pa je tudi uporaba predpreteklika, zaradi česar jezik na trenutke deluje staromodno in oddaljeno. Po drugi strani pa v zbirki naletimo na zgodbe, ki pričajo o avtoričinem spretnem vstopanju v glave drugih, o njeni senzibilnosti za prikazovanje različnih izkušenj, tudi takšnih, ki so na meji realnega. Morda bi bilo bolje, če bi bila zbirka nekoliko krajša, saj bi tako ustvarila vtis bolj zaokrožene celote, ali pa bi potrebovala nekoliko več uredniškega dela. Zbirka Lahkotnost molka, urok tišine je že drugo kratkoprozno delo Mirjam Dular, avtorice ki je izdala tudi dve pesniški zbirki in roman, s tem pa postaja vse bolj prisotno ime na slovenskem literarnem obzorju. Kljub nekaterim šibkejšim zgodbam, se v pričujoči zbirki izkaže kot avtorica s posluhom za mnogoterost življenja in izkušenj, tudi takšnih, ki pogosto ostanejo zamolčane.
V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.
Piše Veronika Šoster, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. Milan Dekleva je v Lističih, podobno kot v mnogih svojih romanih, za protagonista izbral resnično osebo in na tej podlagi napisal bolj ali manj fiktivno zgodbo. Tokrat gre za verjetno najbolj osebno izbiro do zdaj, saj je v fokus postavil svojega strica – pesnika, prevajalca in urednika Alberta Široka (1895–1985), o katerem Marij Čuk v spremni besedi piše, da je bil v času svojega delovanja v Trstu »referenčna točka za tržaške Slovence, zaradi tega pa tudi trn v peti italijanskim fašističnim oblastem«. Protagonistova identiteta se nam razkrije le z nekaj namigi in podatki, recimo z omenjanjem njegovega brata, tigrovca Karla Široka, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v Dragi pri Begunjah, in s pričakovanjem srečanja z velikim italijanskim pisateljem Italom Calvinom, saj je Albert pripravljal prevod njegovega prvenca Steza pajkovih gnezd, ki je v resnici izšel leta 1968. Dekleva je roman zastavil fragmentarno, dnevniško, namesto klasičnih dnevniških zapisov pa izbral naslovne lističe, kamor Albert zapisuje svoje misli in doživetja, jih datira in potem skriva. Letnice so kronološko pomešane, kar na začetku deluje rahlo zmedeno, a kmalu se vzpostavi notranja struktura. Nekatere letnice se namreč ponavljajo in vse, kar se dogaja na posamezno leto, je zapisano v pravem zaporedju, kar vzpostavlja občutek, da se vendarle premikamo vedno naprej. Je pa taka struktura tudi vsebinsko utemeljena, saj Albert veliko premišljuje o času, preteklosti in sedanjosti, in Lističi nas pošljejo na pravo popotovanje po človekovi zavesti o sebi in o svetu, ki ga zaznamuje. Roman je prežet tudi z drugimi resničnimi dogodki in osebami, predvsem literarnimi, pa tudi omembami gledaliških predstav, romanov in prostorov, kjer poteka kulturno življenje. Albert razmišlja o prijateljih in znancih, vpetih v družbeno dogajanje, včasih koga tudi sreča, se z njim zaplete v pogovor o stanju stvari, predvsem pa na lističe zapisuje svoje razmisleke o napetih časih preteklega stoletja, zaznamovanega z dvema svetovnima vojnama, fašizmom, taborišči, diktaturo in drugim nasiljem. Pri tem ima osrednjo geografsko vlogo Trst z okolico, nenehno na udaru zaradi pritiskov politike. Albert se spominja, kako je bil preganjan, interniran, onemogočen, kako se je moral zagovarjati, kako je kazensko poučeval, ker je bil proti temu, da bi bila spričevala samo v italijanskem jeziku, kako so morali Slovenci v Italiji ves čas graditi nove ustanove, ki so jih uničevali in razstreljevali. Na listič iz leta 1930 je recimo zapisal, da je za slovenske izobražence življenje v krajih ob meji neznosno, saj so se razcveteli ovaduštvo, nestrpnost in nasilje, policijski nadzor je strog in veliko, tudi sam, jih je bilo zaslišanih in aretiranih. Albert s svojim pripovedovanjem, ki ga lahko razumemo spominsko in tudi anekdotično, ustvarja tudi širšo sliko družbe in nekega družbenopolitičnega prostora, ki je ves čas na prepihu. Čeprav ne gre za dejansko spominsko prozo, ampak za fiktivne zapise, ki temeljijo na zgodovinskih dokumentih, ima Dekleva dovolj humanistične in empatične žilice, da lahko skozi izbrano osebo govori iskreno, zaskrbljeno, ogorčeno, prestrašeno, obžalujoče, melanholično, pretreseno, jezno, predvsem pa pristno. Prav zato je še bolj kot pisanje o resničnih dogodkih in protagonistovih odzivih nanje pomembno pisanje o pomenu svobode, lastne volje v času družbenih napetosti, iskanju moralnega kompasa, dilemah in dvomih ob sprejetih odločitvah. Albert se nenehno sprašuje o junakih in neodločnežih, zdi se mu, da je v življenju zapravil preveč časa, ko se ni zares uprl, da je preveč sledil tujim željam, kar pa mu ni prineslo nobene svobode. Ključna oseba zanj je brat Karel, ki ga vidi kot heroja, njegova izguba ga od vseh najbolj prizadene in še leta in leta pekli: »Nisem si želel, da bi Karlov konec postal obsedenost mojega življenja in me s tem prisilil v životarjenje. […] Pretresen sem spoznal, da je še huje: s premlevanjem Karlovega konca je njegova smrt postajala prisotna, na ta način sem jo v sedanjosti oživljal, česar nikoli nisem hotel. Začutil sem neke vrste omotico, vrtoglavost zanke, v katero je ujeto človekovo zavedanje: s spominjanjem samo ojačamo moč sedanjosti. Vse, kar je minulo, postane megafon zdajšnjosti – vrtinči se v neskončnem nizu ponovitev in odmevov.« Smiselno je, da se lističi med sabo mešajo, saj je sedanjost vedno zaznamovana s preteklostjo, preteklost pa nikoli zares izgubljena, pozabljena. Albert se večkrat počuti, da je le marioneta v rokah nekoga drugega, in res se med branjem zastavlja vprašanje, koliko sploh ima lahko človek ob takih zgodovinskih pretresih resnega vpliva – ali ga zgodovina bolj ali manj kruto premetava in poskuša le preživeti, ne da bi pri tem izgubil integriteto in svobodo. Nekje se zapisovalec celo zgrozi, če so popisani lističi morda zaznamki njegovega oportunizma, saj pokažejo, da se je večkrat ugriznil v jezik, zato bi bilo morda bolje, da ostanejo skriti, razmišlja. A z njim zlahka simpatiziramo, saj se izkaže, da je bil kljub vsemu človek na mestu, le da se je boril drugače kot na primer njegov brat. Zato tudi ni nič čudnega, ko lističe povezuje z vitalizmom, skoznje ohranja žive vse izgubljene in umrle, ne prepusti jih pozabi, čeprav ob tem dreza v speče rane in precej nepopustljivo zre na lastno preteklost. Tu se v zgodbo pomensko vpisuje osrednje srečanje z Italom Calvinom, saj namerava prevajalec razrešiti neko zagato. Gre za Calvinov stavek o tem, da so nekatere stvari celo bolj grozne, ko se nanje spomnimo, kot ko smo jih doživljali, kar je pravzaprav natanko ta občutek, ki ga ob branju lističev dobivamo o Albertu – da mu je namreč nekatere stvari še bolj mučno in težko pogledati za nazaj. S tem prodremo do same srčike romana, škoda je le, da je Calvino na teh nekaj straneh napisan veliko bolj atraktivno kot protagonist, kar je verjetno tudi zaradi občudovanja in Albertove zadrege ob spominu na to, kako se je na koncu odzval na srečanje. V vsakem drugem pogledu je to vrhunec romana, njegova osrednja točka in tudi dokaz o tem, kako izgubljen in ranljiv je Albert v prostoru in času, kako se ne zna postaviti vanj. Čeprav se posamezne podrobnosti in napetost zaradi razdrobljenosti forme sproti rahlo izgubljajo in je kljub kratkosti romana v njem nekaj nepotrebnih zastranitev, se posnemanje dnevniškega zapisovanja v Lističih izkaže za precej uspešno. Vsebinsko pa se tako ali tako vrača nenehno k istim temam in ostaja osredotočen in homogen, nenehno utripajoč skozi čas. Vse ostalo je zgodovina.
Maja Kunšič iz Lutkovnega gledališča Ljubljana pogosto menja kraje in občinstva, potuje, ustvarja, igra, animira, vpija raznolike odzive gledališke publike po Evropi in drugod ...Že nekaj let nastopa v predstavi Moby Dick francosko-norveške skupine Plexus Polaire, nazadnje pa je v tej skupini z mednarodno zasedbo prevzela tudi zelo zahtevno vlogo Nore v predstavi Hiša za lutke, ki jo igra v alternaciji s priznano režiserko in lutkarico Yngvild Aspeli. S to predstavo, v kateri nastopa v angleščini, se ji obeta še veliko gostovanj, kot tudi z drugimi svaritvami, s katerimi je že večkrat posegla po nagradah. Nekatere med njimi so nastale kot njeni avtorski projekti znotraj matične lutkovne hiše. foto: Mankica Kranjec
Na to vprašanje so odgovorili letošnji Nobelovi nagrajenci za ekonomijo, in sicer ameriški profesorji: Daron Acemoglu, Simon Johnson in James A Robinson. Konkretno so raziskovali kako družbene institucije vplivajo na gospodarski razvoj in posledično na neenakost med državami.
Piše: Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Renato Horvat. Roman Igorja Krivokapiča A, Simfonija v besedi je napisan v prvi osebi ednine in v pretekliku, tu in tam pa tudi v sedanjiku in celo predpretekliku. Nekatere besede in besedne zveze so natisnjene v ležečem tisku, kar nekaj je zapisov z velikimi črkami. Pripovedovalec Izidor, za prijateljski krog Izi, razgrinja svojo življenjsko zgodbo od najstništva do študentskih let. Razkriva dogajanje v družini, razmerja med družinskimi člani, zlasti nekoliko zapleten odnos s sestro dvojčico, in ohranjanje skrivnosti o očetovstvu njenega otroka. Roman se začne z navajanjem precej grenkih modrosti in spoznanj ter trdno odločenostjo, da bo protagonist kljub vsemu ostal nepremagan in močan. Prepričan je, da življenje mora imeti smisel. »So minevanja in prehajanja, so stalnice pa spremenljivke; so vprašanja, odgovori in večne neznanke; sta strpnost in razočaranje. Sta podlost in poštenost, je neznanje …« Roman se nadaljuje kot Izidorjevo nadvse duhovito opisovanje pubertete, mladostniškega iskanja in razbrzdanosti. Humor ima več registrov – od šaljivosti, nagajivosti in igrivosti pa vse do cinizma in obešenjaštva. Sčasoma pa Izidor opisovanje vsakodnevnih dogodkov prekinja z zgodbami drugih protagonistov, na primer Strica in njegove izkušnje s postreščki ali dekliške trojice, v kateri je prijateljsko udeležena tudi njegova sestra dvojčica Alenka. V pripoved vpleta svoje sanje, dvoumno pravljico, sanjarjenje, pijančevanje in drobce družbene kritike. Iznenada pa se mu zgodi, da se zaljubi in tedaj se osebnostno spremeni in preoblikuje v novega, zrelega človeka. Središče njegovega življenja postane Katja, ves zamaknjen občuduje njene lepe značajske lastnosti in nekoliko fantovski videz. Tudi sicer je pisatelj pri opisovanju zunanjosti kar precej nazoren, rad piše o kulinariki, dobrem vinu, igri taroka ter raznovrstnih telesnih potrebah. Izidor je razgledan mladenič in poznavalec različnih področij, od glasbe, literature in filmov pa vse do slikarstva in filozofije. Ljubezenski par se poglobljeno pogovarja o bivanjskih temah in glasbi. Zgodi se, da se pri tem ne more ubraniti solz. Ljubezen je iskrena in brez temnih senc, tako rekoč popolna in idealna, toda pride dan, ko idilo prekine strašen dogodek. Zgodi se prelomnica, ki v celoti spremeni Izidorjevo življenje. Prvoosebni pripovedovalec tedaj postane vsevedni pripovedovalec in na široko pojasnjuje okoliščine, ki so privedle do tragičnega dogodka. Pomudi se pri orisu novih posameznic in posameznikov, prijateljev ali sorodnikov, ki so tako ali drugače vpleteni v nepričakovani dogodek. Igor Krivokapič je domiseln, natančen in prepričljiv opisovalec dogajanja, zunanje pojavnosti in doživljanja literarnih likov. Začetna lahkotnost se čedalje bolj preveša v psihološko razčlenjevanje in poglabljanje v duševnost, presenetljivo ravnanje in nepričakovano odzivanje. Avtor se vživlja v moralne dileme in zaplete, iz katerih ni videti izhoda. Njegov protagonist je strpen in razumevajoč, hkrati pa zaradi izgube tudi nekoliko naiven, saj je prepričan, da je mogoče zlepiti in obnoviti prijateljev zakon, ki se je zaradi nezvestobe razrušil in izničil. Prizadeta ženska pravi, da se je »počutila kot pokošena, obglavljena, razžaljena, do skrajnosti ponižana, potlačena, onečaščena, zavrnjena, sebi sovražna, obupana!!!!« Ena od posebnosti Krivokapičeve knjige je jezikovna svoboda. Avtor se je odločil za pisanje v pogovornem nedoločniku in prepustil nenavadni rabi ločil, zlasti podpičja, dvopičja in klicaja ter še drugim jezikovnim svoboščinam. Tudi v izražanju na različnih jezikovnih ravneh, med njimi knjižno pogojnih in vulgarnih, se ne omejuje. Rad uporablja starinske izraze, na primer: ako, akoprav, čin, nego, bojda, kali in podobne, hkrati pa svoj obsežni roman dopolnjuje z opombami, v katerih pojasnjuje, kaj pomenijo nekatere manj znane ali narečne besede in podatki. Poglavitni življenjski občutji ali vrednoti v obsežnem romanu A, Simfonija v besedi sta dobrotljivost in ljubezen. Skoraj vse osebe so dobre in dobronamerne ter pripravljene druga drugi pomagati, se vživljati v različne življenjske položaje in jih reševati. Ne omejujejo pa se, kadar se predajajo čutnosti. Sčasoma se morajo ženske in moški zaradi posledic, ki jih taka svoboda prenese, odločiti, kako bodo nadaljevali ivljenje. Kadar si kar tako vzamejo tisto, kar si poželijo, s tem ranijo ljudi okoli sebe, celo koga od bližnjih. Igor Krivokapič je pisatelj s silno ustvarjalno močjo. Opravil je zares veliko delo. Na 755 straneh je predstavil dobro napisano zgodbo, že kar epopejo, ter ponudil jezikovno pisanost, razvejano besedišče in vznemirljivo branje. Komisije, ki bodo odločale o podeljevanju nagrad, si bodo zaradi obsežnosti romana, ki bi ga lahko imeli tudi za avtofikcijo, morale vzeti veliko časa. Na zadnji platnici je občudovanje avtorjevega pisanja izrazila igralka Nataša Barbara Gračner; voditeljica in napovedovalka televizijskih oddaj Nada Vodušek pa v spremni besedi piše, da roman lahko beremo kot hvalnico mladosti in pričevanje o odraščanju, hvalnico z vsem izkustvom, tako lepim kot krutim, prežeto z neizmerno ljubeznijo in razumevanjem. Razkriva tudi avtorjevo izpoved, da je bil roman zasnovan že leta 1991 kot neposreden odziv na silovit čustveni pretres, ki je pisatelja osebnostno spremenil za vse življenje. »Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.« V zapisu O avtorju pisatelj Igor Krivokapič napoveduje, da bo romanu A dodal še B, ki bo že v zasnovi drugačno delo, pravzaprav trdo pripovedništvo, na koncu pa bo napisal še roman z naslovom C. V bližnji prihodnosti bo tako sklenil obsežno trilogijo na tri tisoč straneh. Z grozo namreč spoznava, kako zgodbe iz teh knjig čedalje bolj postajajo naš vsakdan.
Nenavadna imena slovenskih krajev že od nekdaj privlačijo medije. A vse »Griže,« »Pekli« in kar je podobnih nenavadnih imen, se lahko skrijejo pred »Šestdobami!« Težko zamisljivo in težko izgovorljivo ime kraja domuje na prisojnih pobočjih framskega Pohorja. Tako kraj kot ime samo sta v svoji preteklosti videla premnoge spremembe. Nekatere na boljše, mnogo pa je bilo tudi manj prijetnih časov. In kljub temu, da sta tako zaselek kot narava tam okoli magično lepa, sta vsaj osamljena, če že ne pozabljena. Trenutek v življenju Šestdob je v reportažni zapis ujel Marko Radmilovič.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek izbira že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar potrebuje bolj od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, se ne odmika od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja v to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam da ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Piše Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Mladen Dolar je profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z nemško klasično filozofijo, sodobno francosko mislijo, teorijo umetnosti in psihoanalizo. Predava tudi na evropskih in ameriških univerzah ter je avtor velikega števila filozofskih knjig. Velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske lacanovske šole in v družbi z Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom na javnih nastopih s svojo prodorno mislijo priteguje veliko pozornost občinstva. V vznemirljivi, zanimivi in iskrivi knjigi Kamen in glas so zbrani že objavljeni spisi o literaturi, urejeni kot zbornik. Avtor se ima za strastnega bralca literature, njegovo branje je premišljeno, poglobljeno, osebno in tudi duhovito. Iz premisleka o samoumevnem vzniknejo izvirne ideje; filozofu gre za to, da bi marsikaj, kar je morda že znano, premislil na novo in drugače kot drugi. Njegova knjiga je zakladnica znanja in tudi vir informacij o dogodkih in podatkih, o katerih morda nismo ničesar vedeli. Je natančen pri navajanju etimoloških vidikov, omenja interpretacije drugih teoretikov in teoretičark, toda poglavitna so njegova spoznanja, v katerih se kažejo sledovi Lacanovega in Freudovega vpliva. Veliko mu je do tega, da odkrije začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav ni tako, kot je bilo sprva videti. S posebno vnemo se pomika od vsebinskih posebnosti do zaznamovanosti s časom in družbenimi spremembami. Kritičen je do kapitalizma in skrajnosti v njegovi sedanji neoliberalistični fazi; dogajanje ga v marsičem spominja na karnevalsko razgrajanje. Nekatere, po lastnem mnenju pomembne pojme, tu in tam piše z veliko začetnico, na primer Jaz, Zakon, Postava, Stvar, Ideja, Situacija in seveda Drugi. Ne skriva navdušenja nad različnimi dosežki – od literarnih del, ocenjevalnih domislic in posrečenih prevodov. Pohvale izreka kar naravnost. Kot poliglot veliko citatov navaja v izvirniku, vendar jih tudi prevaja, le angleščina, ki jo ima za univerzalni materni jezik brez matere, je postala zanj ter za mnogo drugih piscev in govorcev nekako samoumevna. S ponujanjem dobesednih navedkov pričara slog literarnih del, ki so predmet njegove analize in interpretacije. Premišljevanje Mladena Dolarja je napisano v lepem in bralno privlačnem slogu ter potrjuje moč, izrazno barvitost in bogastvo slovenskega jezika. Tudi tako je mogoče pisati resna znanstvena besedila. Avtor namenja večjo pozornost vsebini kakor pa oblikovnim lastnostim literarnih del. Kdaj pa kdaj se naslanja na spoznanja psihoanalize in jo ima za novo znanost, ki naj bi nastajala v nekakšnem telefonskem univerzumu. Telefon je postal metafora za nezavedno, splošno rabljena priprava, obči topos in gradivo za analogije. In psihoanaliza? Ta nova znanost med drugim govori o nagonu smrt in spodletelosti negacije. "Saj se trudimo biti nesrečni – in psihoanaliza je najbogatejše pričevanje o številnih in kompleksnih orodjih in strategijah, ki so si jih izmislili ljudje, z neskončno inovativnostjo, da bi blokirali in sabotirali lastno srečo –, pa še to nam ne gre prav dobro od rok, ne uspe nam vedno, pa naj si še tako prizadevamo." Dolarjeva miselna pot vodi od Hegla in Kafke do Becketta. Zanimata ga iztek klasičnih estetskih pričakovanj in standardov ter zgodba o vzponu, izteku in koncu modernizma. Izhaja iz Kvintilijanove definicije ironije, češ da je treba razumeti nasprotno od tistega, kar povemo. Dolar nas spodbuja, da bi se morali ovedeti izdajalske, varljive in kar zahrbtne narave jezika. Očitni sta dvojnost človekove govorice in njena notranja podvojitev. "Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?" Ironija je intersubjektivna in dialoška ter si dovoli celo to, da se postavlja po robu logičnim zakonom. Pomeni pripadnost življenju v vsej njegovi dvojnosti, razcepu in neskončnosti, povezana je s ponovitvjo in odmevom. V zadnjem desetletju, času populizmov, se, kot pravi avtor, namesto ironične distance razraščata depresija in bes. Dolar se vedno znova vrača k Heglu. Prepričan je, da je nemškemu klasičnemu filozofu uspel neverjeten podvig: ob samem rojstvu estetike jo je v istem mahu napravil za zastarelo: "Brž ko je umetnost postala neodvisna in avtonomna, osvobojena vseh drugih rab in zunanjih pomenov, je Hegel že razglasil njen konec." Dolarjevo pozornost vzbujajo pisatelji Swift, Melville, Beckett, Kafka, Sartre in drugi. Beckettovim literarnim delom priznava estetsko in poetično vrednost in tako rekoč osupne pred njegovo ekonomično briljanco, minimalističnimi sredstvi in lepoto minimalnega. Pretresljiva je vsebina spisa Najbolje je ne biti rojen. Filozof se zamisli nad Ojdipovo usodo – psihoanaliza namreč Ojdipa razume kot nekoga, ki izkoreninja družino, jo razmesti, onemogoča njeno normalno delovanje in jo odvrača od zastavljenega cilja. Avtor nam ponudi novo vednost o Swiftovih Guliverjevih potovanjih. Knjiga je izšla pod naslovom Potovanja v razne daljne dežele sveta in sčasoma postala ena največjih uspešnic svetovne literature. Melvilla ima Dolar za diagnostika sveta, v katerem je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto. Lucidno in hkrati šegavo se zamisli nad skopuhom in prikaže primere človeka s to lastnostjo v književnih delih – od antike do Dostojevskega in Flauberta. Poglobi se tudi v Kafkov literarni svet. O Proustu meni, da je vse njegovo delo dolga meditacija o času, spominu, naravi navzočnosti, njeni izmuzljivosti ter bližini in daljavi. V Brechtovem delu med drugim odkriva potujitveni učinek. Italo Calvino pa je sam priznaval, da je skušal odvzeti težo strukturi zgodb in jeziku. Zbornik Kamen in glas je sestavljen iz revialnih objav, zlasti v reviji Problemi, nekaj je spremnih besed, med njimi interpretacija izvrstne poezije Anje Zag Golob, predavanj in prispevkov na konferencah. V spisu Kamen in glas, po katerem zbrani literarni spisi nosijo naslov, avtor piše, da kamen implicira inertno materialnost, mrtvost in nepremičnost, zato je zanj primerna metafora za smrt, glas pa je znamenje življenja, celo njegov prvi znak, mobilnost, trepetanje zraka in prispodoba za minljivost. Ko je Mladen Dolar naletel na neko zelo obsežno knjigo, je zapisal, da mu je veliko število njenih strani vzbudilo strah. Zbornik Kamen in glas ima 320 strani, vendar, prav nasprotno, kakovost in izvirnost tega dela vzbujata posebno veselje in prav nič strahu.
Kadar je naš zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar in ta se je ob dobrohotni spodbudi razvijal. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so gradile mojo samopodobo, da se je izboljšala in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti z drugimi si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli ljudje. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar si, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znal obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, še posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko tisto, kar ti ni všeč, izreče nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si razočaran, ker so ti naredili krivico, te brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube, da bo izgovarjal le lepe misli, se kulturno vedel. Želel si se dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi pa se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se ljudje z teboj pogovarjajo ter ti s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ob katerih si se počutil slišanega, ko so te opazili, začutili tvoje občutke, iskreno pripoved o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede pa je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Drugi poudarki oddaje: - Ajdovska občina je v naselju Stomaž začela urejati vodovodno in kanalizacijsko omrežje. - Pisan poletni program v Postojni bodo zaokrožili s festivalom Zmaj ma mlade. - Bike park Pohorje eden od najprepoznavnejših v Evropi, letos že doslej več obiskovalcev kot lani vse leto. - Mariborska sinagoga v spomin na žrtve genocida nad Romi in Sinti v Mariboru in Murski Soboti pripravlja kulturno-izobraževalne prireditve.
Piše Jera Krečič, bere Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Skozi šivankino uho 25-letne Erike Primc, študentke slovenistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije, odstira notranji svet opazovalke, iskalke, spraševalke. Čeprav je sestavljen iz štirih delov, se prvi trije izrazito ločijo od četrtega, v katerem opazovalka, iskalka, spraševalka začne stopati po poteh Najdevanja, kakor je naslov četrtega, tudi po številu pesmi najdaljšega dela. Prvi sklop, sestavljen iz treh poglavij (Izlupinjanja, Brazgotinjanja in Iskanja), se v izrazito osebnoizpovednih formah postopoma pomensko vzpenja od doživljanja resničnosti zunanjega sveta do notranjega. Nenaslovljene pesmi prvega poglavja Izlupinjanja so impresije vsakdana, večinoma izpraznjenega, v katerem opazujemo položaj pesnice – opazovalke, ki motri življenje drugega in tudi sebe, čeprav se pozicija opazovalke na trenutke razume kot obsojajoča. Zadnja pesem prvega poglavja da slutiti pesničino pot iskanja iz izpraznjenega sveta, in sicer v presežnem. Drugo poglavje, Brazgotinjanja, v devetih prav tako nenaslovljenih pesmih postavlja v težišče pesničin notranji svet, v katerem prevladujejo občutja votlosti, omejenosti in tesnobe. Njeno notranje orožje proti temu so črke, prebrane ali napisane, ter iskanje zaupanja v preživelo svetlobo. Tretje poglavje z naslovom Iskanja nadaljuje odkrivanje smisla v izpraznjenem svetu, v katerem se pesnica otepa ničevosti in zlaganosti. Ob vprašanju, kaj je tisto, kar bo odrešilo svet, premišljuje, da sta to iskrena lepota ter hvaležna in ponižna drža do življenja. Pesmi četrtega poglavja Najdevanja se v marsičem razlikujejo od prejšnjih, in sicer najprej v odločnosti in polnosti, pa tudi v dolžini. Gre za dvajset nagovorov Bogu, ki bi jih lahko imenovali kar molitve, saj ga pesnica v njih neposredno nagovarja v drugi osebi ednine. V teh hvalnicah, prošnjah, molitvah, zahvalah razkriva lastno bolečino, ranljivost, nezaupanje in dvome – tako o Njem kot o svetu in sebi. V začetku četrtega poglavja pesmi pripovedujejo o procesu graditve vere in zaupanja. Ta je večkrat opisan s stopnjevanjem: od nevednosti, temine, razočaranja nad praznostjo sveta k vednosti, razumevanju, življenju in svetlobi, Bogu. Bog je v pesmih ljubeč oče, tolažnik, priprošnjik, predvsem pa sogovornik, ki mu pesnica prinaša svojo vsakdanjost – neolepšano, takšno, kot je. Nekatere pesmi premišljujejo citate iz Svetega pisma, ki jih pesnica interpretira iz svoje perspektive. Ta se na eni strani obrača navzven, na izpraznjen in grešen svet, in na drugi navznoter, vase – stičnost obojega, sveta in nje same, pa je v tem, da oba potrebujeta Božjo ljubezen, ki ozdravlja. Pesnica se čudi nedoumljivi in silni Božji ljubezni, poskuša jo razumeti. Išče jo v delčkih vsakdanjih predmetov, v človeškem dotiku, v sebi in v lastni ranljivosti. Iz nje se napaja, v njej najde uteho in se zanjo zahvaljuje. Pričujoče molitve so pravzaprav nihanja med prošnjami in zahvalami, kjer je kontemplativnost poudarjena s ponavljanjem – celega refrena, besed ali skladenjskih vzorcev. Religiozna poezija Erike Primc, kot jo je označil avtor spremne besede Andrej Lokar, je sveža in z iskreno izpovednostjo odstira notranji svet mlade kristjanke 21. stoletja, ki – tako kot sleherni, verni ali neverni – po svoje in poglobljeno išče pot k svetlobi in ljubezni.
Že vse od osamosvojitvenih časov velja, da je družinska kmetija temelj slovenskega kmetijstva. Pa je temu res tako? Koliko uspešnih družinskih kmetij bomo še imeli čez recimo 20 let, na katerih osrednja aktivna generacija ne bo pregorevala od dela, ki konec koncev mora biti narejeno, ni pa nikoli plačano?O tem je v odprtem pismu minuli teden razmišljal Branko Tomažič, državni svetnik in Predsednik Komisije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Državnem svetu Republike Slovenije. Nekatere trditve mnogi razumejo tudi kot zelo polemične, zato sem vesel, da se je odzval našemu vabilu in smo se lahko širše ustavili ob njegovih svarilih.
Piše:Jera Krečič, bereta Amrož Kvartič in Eva Longyka Marušič. Pesnica in pisateljica Katarina Gomboc Čeh je po dveh pesniških zbirkah izdala še roman Nihče nikogar ne spozna – naslov je izbran po enem od verzov Svetlane Makarovič v pesmi Grm. Uglasbena pesem, ki jo glavna protagonistka Maša, 21-letna študentka etnologije in kulturne antropologije prepeva v ženskem zboru Filoméla, povezuje dva svetova njenega življenja, o katerih premišljuje v celotnem romanu: pevski zbor na čelu s perfekcionistično in karizmatično zborovodkinjo Agato, h kateremu hodi skupaj s sestro Urško, in fakulteta z Maksom, družinskim prijateljem iz otroštva, v katerega je skrivaj zaljubljena, a sta se njuni poti zaradi ideoloških razprtij med njunima družinama, ponovno prekrižali šele pred kratkim. Moto iz romana Sally Rooney Kje si, prelepi svet? v marsikaterem pogledu postavlja roman Nihče nikogar ne spozna ob bok eni najslavnejših irskih milenijskih pisateljic, vendar dogajalna čas in prostor odpirata mnoga neposredna vprašanja, za katera se zdi, da so, čeprav slovenska kulturno-politična razklanost ni novost, skozi oči junakov romana postavljena prvič. Iskreno iskanje nečrno-bele poti mladih slovenskih intelektualcev, prihajajočih iz različnih socialnih in ideoloških okolij, je glavna odlika romana. Dogajalni čas romana o mladih odraslih, kot ga je avtorica Katarina Gomboc Čeh označila v nekem intervjuju, je eno leto – od poletja 2015 do poletja 2016. Gre za čas begunske krize in referenduma o družinskem zakoniku, ki glavna protagonista, antropologa Mašo in Maksa, dodatno vznemirja in vodi njune karierne odločitve, vendar pa so srž romana medosebni vrstniški in družinski odnosi, ki tako in drugače zaposlujejo in oblikujejo Mašin notranji svet. Prek njih avtorica odpira mnogotere tematike, s katerimi roman dosega primerno kompleksnos – sestrsko prijateljstvo in rivalstvo, žensko iskanje razmerja med materinskostjo in kariero, perfekcionizem, socialna privilegiranost in neprivilegiranost, vloga duhovnosti v človeškem življenju, smisel študija humanistike in družboslovja, strah pred prihodnostjo itn. Nekatere literarne osebe, prek katerih avtorica vzpostavlja omenjene tematike, na trenutke delujejo izpraznjeno in shematično, in nam zato dajejo občutek, da so tam zato, da roman polnijo s potrebnim balastom. Estetsko polnejši pa so Mašini opisi doživljanja glasbe – tako zborovske, verske in popularne kot tudi uglasbene poezije –, ki neposredno romaneskno dogajanje izpolnjujoče ustavljajo in hkrati uokvirjajo. '»Še enkrat zapojva,« je odredila. Spet je zaigrala disonanco akordov. Z nežnim, čistim mrmranjem je uprizorila glasove, ki bi se na teh tonih morali slišati: zvenelo je nadvse neusklajeno, nekoliko nemirno, a vseeno popolnoma spevno in boleče lepo. Prav ima, me je prešinilo, če skladbo izvaja ona, je to vrhunska partitura, vrhunsko delo. Njeni prsti so zaigrali zadnji akord, ki je bil v nasprotju s prejšnjim čist, skladen in preprost. Sredi tega svetlega akorda sem vstopila jaz: »Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce,« sem zapela in tokrat je bil moj glas močnejši, čeprav ga še vedno nisem mogla povsem izkoristiti, »ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela« – zvenelo je dobro, a sem se ustavila, še preden sem zapela »kdo si«, zmotilo me je namreč trkanje na vrata.' Živost pripovedi bralca vleče od poglavja do poglavja, čeprav je dogajanje v veliki meri postavljeno v Mašino notranjost. Zaposlujejo jo trki različnih mnenj in svetov, ki pa nikoli ne povzročijo ničesar silovitega. Morda je to razlog za občutek izpraznjenosti, ki nam ga roman pušča ob koncu. Drži namreč, da nihče nikogar resnično ne spozna in da je življenje tudi sicer vedno le neulovljivo valovanje, ki ga znova in znova poskušamo vsaj v drobcih razumeti.
Predlagane spremembe Zakona o invalidskih organizacijah po mnenju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti prinašajo urejanje položaja in sistemsko financiranje Nacionalnega sveta invalidskih organizacij. Nekatere nevladne organizacije spremembam nasprotujejo, saj se bojijo, da bo ta organ postal edini sogovornik vlade na tem področju. Obenem se jim zdi načrtovanih 250 tisoč evrov letno za njegove dejavnosti občutno preveč. Tudi zagovornik načela enakosti priporoča, naj pristojni o zakonu, ki so ga pred dnevi vložili v vladni postopek, še enkrat premislijo. FOTO: Pixabay
Konec šolskega leta je tako rekoč pred vrati; osnovnošolci in srednješolci bodo v ponedeljek prejeli zaključna spričevala, potem se začnejo dvomesečne poletne počitnice. Šolsko leto, ki je za nami, bi lahko označili tudi za pripravljalno obdobje za številne spremembe v sistemu vzgoje in izobraževanja, ki se obetajo. Nekatere med njimi, recimo obvezno učenje prvega tujega jezika v prvem razredu in obvezno nacionalno preverjanje znanja za tretješolce, začnejo veljati že jeseni, prenovljen bo tudi tako imenovani razširjeni program. Medtem na pristojnem ministrstvu pripravljajo tudi spremembe zakona o gimnazijah. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; Lara Romih, predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije; Nives Počkar, predsednica Društva ravnateljev srednjih šol.
Užitne divje rastline so zakladnica vitaminov, mineralov in okusov. Vijolice, trobentice, navadna smrdljivka, čemaž, regrat, deveterolistna konopnica,…. In še mnoge druge v pomladanskem nabiralniškem izboru. Nekatere za prehrano, nekatere tudi za razstrupljanje. Ob tem se bomo v sredinem Svetovalnem servisu spraševali tudi, kako uporabljati in kako pripraviti določene začimbne mešanice. Z nami bo Marija Kočevar, odlična poznavalka začimb.
Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.
Lani, tik pred vpisi na srednje šole in fakultete, je predvsem med tistimi dijaki srednjih strokovnih šol, ki so želeli po opravljeni poklicni maturi študij nadaljevati v drugačni strokovni smeri, kot je bila srednješolska, močno završalo. Izkazalo se je namreč, da so bili pogoji za vpis v univerzitetne programe precej drugačni kot so bili takrat, ko so se dijaki vpisovali. Ogorčenje je bilo veliko, na bolj striktno upoštevanje zakonodaje, kar je bil vzrok nenadne zaostritve, niso bile pripravljene niti fakultete s tradicionalnim prilivom poklicnih maturantov. Posredovalo je pristojno ministrstvo in za dve leti uvedlo moratorij. Ta se izteče že v prihodnjem šolskem letu, pa vendar devetošolcem, ki se vpisujejo prav te dni, nihče ne zna natanko pojasniti, kakšni bodo pogoji za vpis na fakulteto, ko bodo šolo končali. In kako si bodo z izbiro srednje šole morebiti otežili pot do študija. Zelo verjetno pa bo enako veljalo tudi za dijake, ki zdaj obiskujejo prve, druge ali tretje letnike srednje šole. Kako je prišlo do tako negotovega stanja, kaj to pomeni za dijake, kje sploh lahko dobijo verodostojne informacije in ali bodo te enake tudi takrat, ko se bodo vpisovali na fakultete?Sogovorniki: dr. Franci Demšar, direktor Nakvisa Matej Hriberšek, prodekan za študijske zadeve, Filozofska fakulteta v Ljubljani Branka Hrast Debeljak, generalna direktorica Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev ter dolgoletna ravnateljica OŠ Danile Kumar dr. Ksenija Vidmar Horvat, prorektorica za študijske in študentske zadeve pri Univerzi v Ljubljani
Danes pa nekaj o človeški tragediji in prelivanju človeške krvi. Kot je znano, se ta življenjska tekočina na veliko preliva tako v Ukrajini kot v Izraelu ter v še nekaj več kot 150 oboroženih konfliktih po svetu. A kot da ne bi bilo dovolj luknjanja človeških teles s kroglami in izstrelki, so se zdaj puščanju krvi pridružile še stenice.Vse več je resnih opozoril, da so ti – od enega do osem milimetrov veliki krvosesni organizmi – na pohodu in iz Francije, kjer se je vse skupaj začelo, se zdaj širijo po vsej Evropi. Odkrili so jih že tudi na Hrvaškem in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo prve stenice pojavile tudi v Sloveniji. Nekatere evropske vlade že predlagajo, druge tudi uresničujejo delno odpravo schengenskega režima in posebne protistenične enote je najti na mnogih evropskih mejah. Naša vlada za zdaj zagotavlja, da slovenskih protisteničarjev na naših mejah ne bo, bomo pa poostrili nadzor globlje na ozemlju republike. Kot analitična oddaja se moramo vprašati, zakaj in čemu so se stenice pojavile prav zdaj in kakšna je povezava med ofenzivo mednarodnega terorizma in poplavo stenic. Najprej naj takoj zavržemo razne preroške, skoraj biblične teze, ki govorijo o lakoti, vojni, boleznih in nato še stenicah, ki naj bi končale delo ter civilizacijo izbrisale s planeta. Zdi se, da so v ozadju kljub vsemu bolj prozaični razlogi, ki imajo več opraviti s tretjo nadlogo, ki grozi planetu – to je globalni turizem. Zadeva je namreč ta, da skoraj patološki želji gledati v ekran in objavljati na družbenih omrežjih izseke svojega življenja sledi še patološka želja potovati v druge kraje. Družbeno sprejemljiv in običajen argument je ta, da nas potovanja bogatijo in da najdemo notranji mir ali pa nova vedenja, ko se s tisoči drugih prebijamo po ekvatorialnem pragozdu ali plašimo pingvine nad arktičnim pasom. In capljamo po svetovnih prestolnicah. Vse te milijarde turistov se, ko se vrnejo domov, sicer ne obnašajo kaj bolj poduhovljeno kot pred potovanjem – vsaj empirični dokazi s svetom, ki poka po šivih, nam govorijo tako – a ostaja dejstvo, da je turizem globalni motor gospodarske rasti. In da je hudičevo trdoživ, saj ga ni uničil virus, niti ne mednarodni terorizem, kot kaže, pa ga bodo stenice. Ni pa naša naloga, da sodimo o tem, ali je to dobro ali slabo. Prve stenice najnovejše izdaje so se pojavile v Parizu. V hotelih in na sredstvih javnega prevoza. Skrijejo se med gube tkanine in ko turist miruje ter nič hudega sluteč nabira turistične vtise ali pa fotografira, ga stenica napade. Ko je enkrat ugnezdena pri svojem gostitelju, počaka, da ta zaspi, nato pa začne v ravni vrsti vrtin oziroma pikov sesati njegovo kri. Drugo jutro se turist zbudi z neznosno srbečico, ki mu skoraj zagotovo pokvari njegov paket aranžma. Če pa smo vsaj malo pravični, oziroma če planet dojemamo kot en velik živ organizem, moramo ugotoviti, da je prav tako, kot je turist v Parizu gost, tudi stenica na turistu gost. Gre samo za celostni turistični produkt. Zdaj pa k najbolj nenavadnemu poglavju o najnovejših napadih stenic. O njih namreč vsi poročajo, vlade in predvsem turistične agencije pa njihove napade zanikajo. Medtem ko so družbena omrežja polna stenic, se uradne izjave raje ukvarjajo z vojno v Ukrajini in Izraelu, čeprav je jasno, da so stenice prav tako globalni problem. Ne bomo šli tako daleč, da bi trdili, kako imajo turistične agencije in stenice nekakšno pogodbo, ki stenice pooblašča, da krojijo globalne turistične trende, ampak ignoranca oblasti do problema stenic smrdi do neba. S čimer smo prišli do jedra problema. Stenice so namreč tam, kjer je smrad. Oziroma nesnaga. Oziroma umazanija. V slabo oprani posteljnini, neočiščenem javnem prevozu, v bornih namestitvah in podobno. Stenice so, povedano drugače, kraljice nesnage in globalni turizem, ki se je tako strahotno razmahnil prav zato, ker turisti spijo s pomočjo spletnih platform dobesedno po zasebnih domovih in s tem prihranijo pri stroških potovanja, si je z gojiščem stenic v takšnih higiensko nenadzorovanih namestitvah zabil nož v hrbet. Malo pa je znano, da imamo Slovenci do stenic poseben odnos. Po nam razpoložljivih virih noben drugi svetovni narodov ni stenice ovekovečil kot poetičnega subjekta! A kot je znano, smo Slovenci narod pesnikov, ki se ne ustrašimo v verze preliti nič, kar je od stvarstva … Na srečo stenice ni ovekovečil kateri od domoljubnih jamračev, temveč je »Arestantovo odo stenici« zapisal neponovljivi Fran Milčinski - Ježek. Odmev Steničica rdeča, steničica mala,v trebuščku ti polje kri grešnih ljudi.Še meni svoj strastni poljubček boš dala,da z drugo zmešala se moja bo kri.Saj v tebi, steničica rdeča,ki lezeš prek gavtrov in šip,smo vsi, ki ušla nam je sreča,objeti v en sam srčni utrip.
Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge nePrav od začetka letošnjega leta se v naši državi za zdravljenje lahko dobi kapljice, ki vsebujejo CBD in THC. Nemška vlada je šla še korak dlje, saj so sprejeli predlog za legalizacijo konoplje tudi za rekreativne namene. Vsaka odrasla oseba v gospodinjstvu bo smela gojiti tri rastline za tako imenovano domačo pridelavo. Kaj na vse to pravi dr. Lumir Hanuš ki je eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje? »Konoplja ne pozdravi vsakič, ne pozdravi vseh, ne pozdravi vsake bolezni in ne pozdravi vseh stopenj bolezni. Torej ne verjemite tistemu, kar piše na spletu; ne gre za čudežno zdravilo.« V tokratni Intelekti sodelujejo: kemik prof. dr. Lumir Hanuš, pravnik Peter Homberg, biokemičarka prof. dr. Tamara Lah Turnšek, inženir živilske tehnologije asist. dr. Roman Štukelj in farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj. Z vsemi se je ob robu Mednarodne konference o poslovanju s konopljo – ICBC na Bledu pogovarjal Iztok Konc. V Sloveniji kanabinoidi zdaj na zdravniški recept Dr. Hanuš: Rad imam droge, a samo za znanost
Zadnji počitniški teden smo dobili interventni zakon za najnujnejšo pomoč prizadetim v avgustovski ujmi in ob tem skrhali po poplavno politično premirje med vlado in opozicijo. Nekatere otroke smo v šolo poslali prek zakrpanih cest v sosednjih občinah, druge v improvizirane učilnice v bližnjih stavbah. Gostili smo diplomate vseh celin in na Zahodni Balkan poslali blejsko zavezo o pripravljenosti na širitev Evropske unije leta 2030. Spet smo preštevali prebežnike na evropskih mejah in vojaške udare v afriških državah. Raje kot te bitke z naravo in orožjem pa smo spremljali boje na športnih parketih.
Kmetije so poplave in plazovi različno prizadeli. Nekatere so še vedno brez ceste, nekaterim je odneslo rodovitna kmetijska zemljišča ali pa na njive naneslo onesnažen mulj, nekatere so ostale brez krme za živino. Kdaj si bodo tla opomogla in kako jih lahko v prihodnje zaščitimo pred erozijo? Katere finančne in druge oblike pomoči bodo na voljo prizadetim kmetijam, ki so morale zavreči poplavljene pridelke in krmo za živali? Odgovori v terenskem Studiu ob 17.00 neposredno iz agroživilskega sejma AGRA v Gornji Radgoni. Avtorica in voditeljica oddaje je Jernejka Drolec. Gostje: Irena Šinko, ministrica za kmetijstvo; Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije; prof. dr. Helena Grčman iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani; Aljaž Plankl iz Društva za permakulturo Slovenije.
Dan solidarnosti za pomoč po poplavah je zaznamoval izjemen odziv prostovoljcev. Teh je bilo prek aplikacije Poplave 2023 približno 12 tisoč, delo pa se nadaljuje tudi na današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Nekatere ekipe, ki so na terenu od samega začetka poplav, ga bodo izkoristile za kratek počitek. V teku je torej interventna sanacija, trajna pa bo potekala več let. Ob tem bo potrebno odgovorno prostorsko načrtovanje z upoštevanjem kart poplavne nevarnosti. Drugi poudarki oddaje: - Minevata dve leti od vnovičnega prihoda talibanov na oblast v Afganistanu. - Nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa doletela četrta kazenska ovadba - Slovenski košarkarji danes v Tokio, Sekulič iz seznama črtal Kunca in Morgana.
V 180. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim sedem sogovornic, s katerimi sem govorila o njihovih pogledih na (ne)tradicionalne vloge, ki jih imamo ženske v sodobni družbi. Govorimo o vlogah, ki so nekaterim ženskam blizu in jih sprejemajo, o tistih, proti katerim se nekatere borijo. Govorimo o odločitvah imeti ali ne imeti otroka, o poroki ali izven zakonski vezi, o pritiskih, ki so jih doživljale od okolja ob izbiri izobraževalne poti ali poklica, pa o tem, kaj bi te moralo zanimati in kaj ne, o tem, ali naj ženska ima izpit za avto ali ne. Nekatere sogovornice so želele ostati anonimne, druge so o svojih izkušnjah povedale več. Hvala vsem, ki ste sodelovale pri nastanku te epizode in dovolile, da pokukamo v vaše življenje. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sem jih omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda180 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari
Aplikacije za vreme so med najbolj priljubljenimi na naših telefonih. Uporabljamo privzete in naložene, tudi plačljive. Nekatere veljajo za boljše, druge za slabše. Zakaj? In kako prepoznati aplikacijo, ki bo natančno napovedala vreme?Blaž Šter, meteorolog Agencije za okolje, o 30-dnevnih napovedih vremena, podatkih, ki jih aplikacije uporabljajo za napovedovanje vremena, in domačih vremenskih postajah za rekreativne vremenoslovce. Zapiski: ARSO vreme Yr.no on the App Store Yr – Google Play Windy.app – Live wind map & weather forecast How Dark Sky users can use the Apple Weather app - Apple Support CARROT Weather for iOS and Android Smart Home Weather Station | Netatmo Odbiti kviz Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na: Discordu, Twitterju, Mastodonu. Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike.Naročilnica na Odbito pismo je tukaj Dosegljiva sva na naslovu: odbita@rtvslo.si
En mesec pred predsedniškimi volitvami se začenja volilna kampanja. V predsedniško tekmo je doslej uradno vstopilo pet kandidatov, tako samostojnih kot s podporo strank. Nekatere med njimi še niso izbrale svojega niti se niso opredelile za podporo kateremu od zdaj znanih. Nekateri drugi poudarki oddaje: - Svet pokojninskega zavoda bo danes razpravljal o morebitni izredni uskladitvi pokojnin, ki ga predlaga Zveza upokojencev. Razlog je inflacija - Zasedanje generalne skupščine Združenih narodov v največji meri zaznamuje vojna v Ukrajini, tudi v luči včerajšnje mobilizacije rezervistov v Rusiji. - Rokometaši Celja so v drugem krogu skupinskega dela Lige prvakov doma porazili zvezdniški Kiel, ki je lovoriko osvojil že štirikrat.