Podcasts about nekatere

Vlada je v državni zbor po nujnem postopku poslala nekoliko spremenjen interventni zakon na področju zdravstva. Nekatere spremembe so bile nujne, da bi se obravnava v državnem zboru sploh lahko začela, saj bi jo lahko blokiral eden od že vloženih zakonov. Danes bo interventni zakon na mizah članov Ekonomsko-socialnega sveta, ki bodo med drugim obravnavali zakon o zdravstveni negi in babištvu, o katerem vlada še ni odločala, in nekatere druge zakone. Drugi poudarki: - Veljati je začela shema skrajšanega delovnega časa; država bo pod določenimi pogoji pomagala podjetjem v 10 panogah. - Delegacija varnostnega sveta Združenih narodov po obisku Sirije pot nadaljuje v Libanonu. - Slovenije ne bo na evrovizijskem tekmovanju prihodnje leto v Avstriji, saj bo na njem lahko nastopil tudi Izrael.

Piše Marija Švajncer, bereta Mateja Perpar in Igor Velše. V pesniški zbirki Mariborska se Matej Krajnc vrača v otroštvo, ki ga je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preživel v Celju. Spominja se selitve iz stare hiše, stikov s sorodniki, družbenega ozračja in raznovrstnih dogodkov. V spomin si prikliče dogajanje tedanjega časa, predmete, ki danes veljajo za starinske, na primer gramofon in kasetofon, ter osebnosti iz tistega obdobja. Popevkar Franjo Bobinac je postal gospodarstvenik, kot Tomaž Šalamun se je tudi avtor pesniške zbirke utrudil podobe svojega plemena. Naravnost izpiše svoj priimek in pove, da je Krajnc pri sedemnajstih letih postal kantavtor. V pesmih je začutiti nekaj nostalgije, vendar pa se avtor brani razčustvovanosti ter je kar nekajkrat tudi ironičen in duhovit. Spomine zapisuje v sklenjeni pesemski obliki ali kiticah, nekatere stihe zabeli s srbohrvaškimi in angleškimi izrazi in povedmi, ne brani se neposrednega, že kar vulgarnega izražanja. Čeprav si prizadeva, da bi bila žalost prikrita, je v teh spominih tudi drobec otožnosti in nežnosti. Bili so stari časi, živeli so ljudje, ki jim je bil naklonjen, zdaj pa je marsikaj drugače. Takrat se je z odraslimi odpravil tudi na pokopališče. Tam počivajo pesnikovi ljudje, tako pod zemljo kot ohranjeni v njegovi zavesti: »spoštuj te ki ležijo / spoštuj te ki spijo / spoštuj te ki trohnijo / spoštuj te ki strohnijo« V poeziji Mateja Krajnca so nanizani prizori iz preteklosti, vrstijo se podobe in asociacije, kar nekaj je refleksij. Pesnik se načrtno znajde tudi v nonsensu. Zaradi večje prepričljivosti in učinkovitejšega vplivanja na bralke in bralce ponavlja nekatere verze. V zadnji pesmi z naslovom Finale: Mariborska pravi, da ni od tukaj in ne bi bil rad od tukaj. Še rosno mlad je prišel od daleč in se, dokler se ni preselil v Ljubljano, ustalil v Celju. To pa je bilo tedaj mesto tovarn, industrijskih obratov in tovornjakov, takšno, da se pesnik ne more spomniti, da je v njem sijalo sonce. Bilo je mračno in brez prave svetlobe. Kakšna pa je prava svetloba? Pomisli, da bi bilo marsikaj mogoče preseči s poezijo. In res, verzi se porajajo s svetlikanjem, ritmom, notranjo vznemirljivostjo in igrivostjo. Pesnik s posebno občutljivostjo slika prizore iz starih časov in se vrača k tistemu, kar ga je zaznamovalo ali pa se ga je le dotaknilo in se samo kdaj pa kdaj spomni, kaj so hoteli od njega odrasli, kakšna glasba je plavala v zraku in kako je preživljal svoje dni, zdaj zagnano in vihravo, zdaj nekoliko zdolgočaseno. Bila je megla, mizar onstran ulice pa je, kot da ne bi mogel početi ničesar drugega, vohunil za udbo. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je za obljubljeno deželo veljala Amerika. Treba bi si bilo priskrbeti karto in oditi tja, kjer se baje cedita med in mleko. Omenjene so tudi socialne razlike v lastni deželi: »sosedje se pretepajo za drobiž / malomeščani pa skrivajo limuzine«. Ljudje se spominjajo vojne in ohranjajo spoštovanje do padlih herojev. V megli hodijo mimo bunkerjev, nemih pričevalcev ogroženosti iz vojnih časov. Megla je resnična in hkrati simbol nečesa, česar si poet ne želi. Družina se je preselila iz stare hiše in domnevno na bolje, v novo hišo. Občina je v prejšnjo naselila druge ljudi. Naslov Mariborska nima ničesar opraviti z Mariborom, temveč je ena od celjskih ulic: »iz stare hiše v novo / isto mesto pa taka sprememba / tito, si to vedel / marx, si to predvidel / tam, kamor smo šli, / naj bi bilo svetleje / a še vedno crkujejo ulične luči V zbirki Mariborska ni ločil, enkrat pa sta zapisana oklepaj in vprašaj, ostalo je tudi nekaj vejic, pik in številk. Nekatere pesmi imajo naslove, v drugih je prvi verz napisan z večjimi črkami. Poudarki so vidni tako, da so navedeni v ležečem tisku, enkrat tudi v krepkem. V tistih časih je bilo slišati besede v popačeni nemščini, nekatere so zapisane v slengu in narečju. Matej Krajnc je mojster parafraziranja, duhovitih besednih iger ter postmodernističnega namigovanja na literarna in druga umetniška dela in popularno kulturo. Rad ima udarne skrajnosti, iznenada pa preseneti z verzi, v katere ujame posebno in zvenečo lepoto. Pesniška zbirka Mariborska je drugačna kot zbirka Josip Broz se je ustavil v Klanjškovi, ki je lani izšla pri isti založbi. V njej je bilo več ludizma, razbrzdanosti, občutka ogroženosti ter miselnega zrcaljenja politike in družbenega dogajanja. Zlasti občutka ogroženosti ni več. Pesnik sprejema svet tak, kakršen je, seveda pa je ta svet nekaj, kar je podano v njegovih pesmih. Omeniti velja, da si Matej Krajnc kot podpredsednik Društva slovenskih pisateljev prizadeva za položaj, uveljavitev in sprejemanje literature v družbi, kakršno si književno ustvarjanje v današnjih razburkanih časih zasluži. S predsednikom Marijem Čukom sta se domislila pogovorov z literarnimi ustvarjalkami in ustvarjalci po vsej Sloveniji ter v skrbi za bralno kulturo in podobne vidike prisluhnila različnim pobudam. Naj s Kranjčevimi verzi zasijejo sončni žarki, ki jih je pesnik v meglenih časih tako zelo pogrešal.

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Od danes velja tako imenovani Šutarjev zakon. Med drugim prinaša dodatna policijska pooblastila ter prekvalifikacijo malih tatvin in poškodovanja tuje stvari iz kaznivih dejanj v prekrške. Stroka meni, da bo to povzročilo zmedo. Znane bodo panoge, ki bodo upravičene do državnega subvencioniranja skrajšanega delovnega časa. V streljanju blizu Bele hiše huje ranjena pripadnika nacionalne garde, osumljenec naj bi prišel v ZDA iz Afganistana. V nekdanjih skladiščnih prostorih Slovenskih železnic na novogoriški železniški postaji odprli razstavo o meji in mestu na meji

Morje bo vse pogosteje poplavljalo mesta, pa koprsko pristanišče in druge nižje dele slovenske obale. Zato so protipoplavni ukrepi na obalnem pasu in v morju nujni. Nekatere istrske občine jih že izvajajo, druge še načrtujejo. Pomembno pa je, da protipoplavna infrastruktura hkrati ohranja in spodbuja biotsko raznovrstnost domačih morskih vrst. S tem tudi omejuje širjenje tujerodnih vrst, ki rade naselijo, denimo, betonske pomole v pristaniščih, marinah in drugod. Znanja o takšnem ekoinženiringu je veliko, pravijo strokovnjaki Morske biološke postaje NIB v Piranu. A rešitve iz drugih delov sveta je treba nadgraditi z raziskavami, prilagojenimi lokalnemu okolju. Podrobneje pa v tokratni oddaji.

Kolesarska zveza Slovenije je na Večeru zvezd, včerajšnji slavnostni podelitvi, nagradila najboljše kolesarje in kolesarke letošnjega leta. Na dogodku so bili v ospredju vrhunski dosežki prvega kolesarja sveta, Tadeja Pogačarja. Nekatere evropske košarkarske zvezdnike pa so včeraj v Stožicah gostili igralci Olimpije, ki so se v 7. krogu jadranske lige pomerili s Crveno zvezdo. Beograjska ekipa letošnjega regionalnega tekmovanja ni začela najbolje, je pa v vrhu Evrolige, najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja.

Kolesarska zveza Slovenije je na Večeru zvezd, včerajšnji slavnostni podelitvi, nagradila najboljše kolesarje in kolesarke letošnjega leta. Na dogodku so bili v ospredju vrhunski dosežki prvega kolesarja sveta, Tadeja Pogačarja. Nekatere evropske košarkarske zvezdnike pa so včeraj v Stožicah gostili igralci Olimpije, ki so se v 7. krogu jadranske lige pomerili s Crveno zvezdo. Beograjska ekipa letošnjega regionalnega tekmovanja ni začela najbolje, je pa v vrhu Evrolige, najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja.

Tako imenovani Šutarjev zakon z obravnavo na pristojnem odboru danes začenja parlamentarno pot. Kot poudarja vlada, prinaša ukrepe za zagotavljanje varnosti. Strokovnjaki z različnih področij in nevladne organizacije opozarjajo, da je bil pripravljen preveč na hitro, brez strokovne razprave, zato da so nekatere določbe ustavno sporne, celota pa da vodi v represijo. Podpora zakonu v parlamentu je zagotovljena. Drugi poudarki oddaje: - Prvi teden podnebnih pogajanj v Braziliji je prinesel razprave o novih zavezah in iskanju financ za države v razvoju. Nekatere dogovore so že dosegli, a glavnina pogajanj pogajalce še čaka. - Ob dnevu slovenskega znakovnega jezika se vrstijo opozorila o še vedno omejenem dostopu gluhih do informacij. Zveza društev gluhih in naglušnih poziva k izvajanju zapisanega v ustavo. - Odbojkarji ACH Volleyja so po dramatičnem koncu tekme za uvrstitev v Ligo prvakov napredovali v zadnji krog kvalifikacij. V Tivoliju so premagali Dinamo iz Bukarešte s 3: 1.

Film Ena bitka za drugo v neizprosnem tempu vrsti eno temo za drugo: revolucija, spolnost, starševstvo, militarizem, rasizem, migracije … Pa to so le glavne teme, ki jih odpira. Nekatere na svež in izviren način, druge pa površno in neprepričljivo. Režiser in scenarist Paul Thomas Anderson si je tokrat očitno zadal preveč, pa ne le na ravni scenarija. Čeprav so nekateri deli filma pričakovano odlični in jih je pravi užitek gledati, pa je v celoti gledano zmeden in nekonsistenten. Ko začnemo uživati v sočnih dialogih, nas vrže v akcijo. Ko se sprostimo ob akcijskih prizorih in dobri glasbi, nas prestavi v družinsko melodramo. Ko se vživimo v glavne junake in njihove odnose, pristanemo v satiri. Ko se začnemo smejati, nas šokira in zapeljuje. Kot da to ne bi bilo dovolj, tudi v glavnih junakinjah in junakih, ki jih večinoma izvrstno upodobi zvezdniška zasedba, ne najdemo sidra. Takoj potem, ko se z njimi poistovetimo, ko jih vzljubimo ali zasovražimo, nam jih film vzame – dokončno ali vsaj začasno. Izjemnih likov, kot so zdelan in zmeden, a hkrati srčen oče Pat oziroma Bob (Leonardo DiCaprio), samosvoja in močna upornica Perfidia (Teyana Taylor) in zadrto zavrti, a hkrati neuničljivi polkovnik Lockjaw (Sean Penn), je v filmu na pretek. A noben izmed njih kljub skoraj triurni dolžini ne dobi dovolj prostora, da bi na platnu res zablestel. Tempo filma s tem ponekod celo spominja na podoben slog nekega drugega Andersona – Wesa, a tudi pri tem ne vztraja, oziroma se jemlje veliko preresno, da bi lahko deloval kot skrajno odbit, domišljijski odsev absurdne realnosti. Rezultat je zgodba, ki ves čas bolj ali manj drsi po površini, kot na hitro zlepljen kolaž aktualnih tem, zvezdniških imen, dobrih posnetkov in zanimivih okolij. In čeprav je vse to občasno posneto vrhunsko, nas film kot celota nikoli prav ne potopi v globino svojih likov, njihovih čustev in družbenopolitičnega konteksta, v katerega so postavljeni. Posledično na koncu izpade reakcionarno namesto revolucionarno. Konzervativno namesto napredno. In večkrat neokusno namesto izzivalno. Ponekod je razvlečen in dolgočasen, saj ljudje še kar blebetajo, medtem ko čakamo, kaj se bo zgodilo. Spet drugič pa preveč odrezav in prenagljen, saj bi želeli slišati ali videti še več, preden nas vrže v novo, popolnoma drugačno situacijo. Ena bitka za drugo je skratka eden tistih filmov, v katerem je marsikaj dobrega, celo odličnega, a se to nikoli ne poveže v delujočo, prepričljivo celoto. Kot bi Paul Thomas Anderson v skladu z naslovom snemanje res razumel kot eno bitko za drugo. Ko bi morala priti končna, veličastna zmaga, pa mu je zmanjkalo navdiha (in časa) za piko na i, ki bi vse povezala v res dober film. Teh smo od njega že vajeni in jih skoraj pričakujemo. Morda pa ta pričakovanja, ki jih dodatno napihujejo hvalospevi ameriških kritikov, prav tako naredijo svoje. Filmar, katerega odlika je prav preseganje pričakovanj in zapovedi, se je tokrat ujel v lastno past.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Etnologinja in knjižničarka Jerneja Ferlež, avtorica vrste študij o bivalni kulturi in znamenitih mariborskih osebnostih 19. in 20. stoletja, se je z literaturo že spogledovala v knjigi Mariborska paralaksa, ki jo je napisala s Petrom Rezmanom. V desetih dneh, ki jih je kot gostja pisateljske rezidence prebila v Idriji, je naredila korak več in se še bolj sproščeno prepustila intuiciji in domišljiji. Idrija s svojo edinstveno rudarsko in kulturno tradicijo je bila izziv za odkrivanje in artikuliranje lastnega odnosa do posebnega okolja, v katerem se je znašla. Vnaprej ni vedela ničesar o ljudeh, ki jih je srečevala in se z mnogimi zbližala. Bilo je, kot da so samo čakali, da jih spravi v odnos s seboj, je zapisala ob slovesu. Uslužni arhivar, poštna uslužbenka, trgovka, knjižničarka, muzealki in še kdo so brez zadrege spregovorili, nekateri v narečju, tako da so se njihove besede, kot jih je začutila, pozibavale v mehkobi značilnih idrijskih samoglasnikov. Vsak po svoje so ji pomagali tkati zgodbe, v katerih so nastopali oni in njihovi predniki, še bolj navdihujoče pa so bile izpostavljene dobro stoletje stare fotografije mojstra Josipa Pelikana. Nekatere črno-bele upodobitve so delovale kot ilustracije k zgodbam, ki so jih spodbudile, druge so govorile same zase, tudi humorno in nekatere s kančkom erotike, ter razpirale krila domišljije. Vse – razen ene neznanega avtorja in druge s podpisom Marijane Pelikan – je med letom 1909 in sredo drugega desetletja 20. stoletja v Idriji posnel Josip Pelikan. V Trbižu rojenega mladeniča je fotografske obrti izučil domnevni oče Anton Schmeiler, s katerim si je v mestu uredil atelje. V njem je delal – ko ni bil v uniformi – do leta 1919, ko se mu je dokončno uprlo poitalijančevanje slovenske Idrije. Prodal je hišo in vse imetje razen fotografske opreme, ki jo je na skrivaj naložil na voz s konjsko vprego ter pod okriljem noči po gozdnih poteh pretihotapil v Jugoslavijo. Jerneja Ferlež je kajpada literarno oživila tudi to dramatično zgodbo – ter na koncu orisala še poznejše uspešno delovanje Josipa Pelikana z družino v Celju. Za njim so v idrijskih družinah, ne le najpremožnejših, ostali številni v fotografije ujeti spomini. Prevladujejo portreti meščanov in meščank, družin, otrok ter bolj zapetih kot šegavo razpoloženih druščin v prazničnih oblačilih. Avtorica je ob pogledu nanje nizala zgodbe, ki so se – ali bi se pred dobrim stoletjem lahko – zgodile. Ob duhoviti sodobni parafrazi Kosmačeve Poti v Tolmin predvsem resnejše zgodbe o bolj z razumom kot iz ljubezni sklenjenih porokah ter o stiskah deklet in žena, ki so zanosile, ne da bi imele v tesnem skupnem domovanju dveh ali treh generacij prostor za še eno dete. Toda ljudje, vajeni trdega življenja, niso moralizirali ali sanjarili o nedosegljivem. Hvaležni so bili za vse, kar so mogli obrniti na bolje. Jerneja Ferlež je v Idriji, hočeš nočeš, lovila tudi nevidne stopinje Franja Baša, še enega bližnjega človeka iz kroga utemeljiteljev slovenske etnologije. Bližnjega po stroki, čeprav je umrl leto, preden se je rodila, in zato, ker je postavil na noge muzejsko zbirko v njenem Mariboru. Njegova razprava Rudarska hiša v Idriji iz leta 1957, je dobila nove razsežnosti, ko je stala pred stavbami, ki jih je opisoval. V misli si je priklicala tudi hiše, ki so jih po Baševem času s prezidavami izmaličili ali podrli, a so se skozi posnetke, načrte ali pripovedi vrisale v njene predstave. Prebrala je, kod je hodil in kje, na primer, je stal, ko je skiciral neko podrobnost ali dajal napotke fotografu. Dokler se kot avtorica na vsem lepem ni zavedla, da je v Idrijo pravzaprav prišla zaradi svojih stopinj in pogledov, da mestece ni ne Baševo ne njeno in da je bil svoj čas tudi on le prišlek in zunanji opazovalec. Odložila je breme iskanja neulovljivega in nadaljevala po svoje – vedoč, da za dobro zgodbo ni pomembno le, kako in kaj se je – če se je – v resnici zgodilo.

Združeni narodi so na območju mesta Gaza in v njegovi okolici danes uradno razglasili lakoto, ki je posledica nenehnih napadov izraelske vojske, oviranja dostave zadostnih količin humanitarne pomoči ter propada zdravstvenega sistema. Človekoljubne organizacije poudarjajo nujnost takojšnjega ukrepanja in svarijo pred širitvijo lakote. Drugi poudarki oddaje: - Zelenski zaveznice poziva k okrepitvi pritiska na Rusijo, če ne bo pokazala zanimanja za mir. - Nekatere poklice v šolskem sistemu bi že lahko uvrstili med deficitarne. - Med upokojenci se vse bolj širi revščina.

Piše Matjaž Zorec, bereta Aleksander Golja in Maja Moll. Drugo pesniško zbirko Natalije Milovanović Tuja mehkoba lahko umestimo v najprisotnejšo tradicijo naše sodobne poezije. Nekatere njene osnovne značilnosti so: subjektivizacija se iz romanticistične patetike in usodnosti umakne v pretanjeno, pomirjeno senzibilnost, ekspresivne izbruhe nadomesti jezikovna refleksivnost, neposredna aktivnost prehaja v kontemplativno reakcijo. Fatalizem ni več neposredna grožnja, temveč vedno že prežet z bolj ali manj pomirjeno vednostjo. Svet je ustvarjen z modrimi izreki, verzi prepredeni z nekričečimi metaforami, ki iz retoričnih sredstev vstopajo v prvi plan pomenjenja; pesem oživlja jezik. Recimo: “Kar je pozabljeno, je razsuto v čas / kot preostanek kuhane pšenice po pogrebu, ki so jo jedli otroci, nato mravlje in ptice.” // “Kar je vrezano, je razporejeno po spominu / kot stalna razstava pred spanjem, / na ogled, ko se stemni pred očmi.” Fenomen poezije ima v pisanju te vrste inherentno vrednost sam po sebi, takšna poza pa je, mimogrede, dostikrat precej dismisivna do drugačnih registrov. Poezija je vendarle čista. Pri čemer je treba poudariti, da Milovanovićino pesniško in literarno delo seveda ni takšno, prej nasprotno, iz njega veje temeljna odprtost. Kakorkoli že, poetika v Tuji mehkobi je v liniji z do nedavnega najbolj etabliranim delom slovenskega pesništva. Poleg same poezije k temu kažeta tudi navedka Gregorja Podlogarja, ki uvaja zbirko, in Mete Kušar pred pesmijo In svet je spet stal na svojem mestu. Takšno je torej najsplošnejše nahajanje najnovejše poezije Natalije Milanović, seveda pa ima vsako delo čisto svoje, edinstvene specifike. Če se teh zopet lotimo od daleč: najprej je tu zelo precizna konstrukcija zbirke. Najprimerneje jo je v treh variantah komada tehtnica, ki kot hrbteničin lok veže in razvezuje tri vsebinske sklope, imenovala kar avtorica sama; analizna, precizna, sintezna. Vsebinski sklopi – Sledi, Perspektive in Brazgotine – pa spet vsak s svojo barvo in nastrojenostjo bistveno prispevajo k dramaturgiji strukture. Vsak sklop se zaključi z istoimensko pesmijo. Sledi, vezane na imena v podnaslovu oziroma oklepaju, izrisujejo najbolj pereče tegobe našega časa, kot so vojne, begunci, ženske pravice, odtujenost, tujčevstvo, življenje v času negotovosti nasploh in tako naprej. Perspektive pesnijo kompleksen pojav nostalgije, ki ni le stvar preprostega spominjanja, temveč vznika iz najprisotnejšega trenutka, razpeta čez spominjanje na prihodnost. Brazgotine pa delujejo kot nekakšna sinteza prejšnjih sklopov; so intimnejše, neposrednejše in tudi nekoliko intenzivnejše, kot opomnik, kako smo ljudje brazgotine svojih življenj. Poezija skoz vso zbirko ubira še kar učinkovit postopek; dozdevno, minimalistično risanje ozadja, v katerem funkcionira subjekt, tenkočutno poudarja prav to ozadje. Nekatere pesmi so pisane kot naracija iz drobca tega ali onega življenja, momenta nekega nahajanja v brezbrežni situacijskosti. Na nekaterih mestih se, kot je iz vzpostavljenega korpusa poezije precej običajno, pojavlja prva oseba množine; poezija na teh mestih govori za vse nas, tako kot se je nekoč izražala filozofija. A najpogostejši komadi v knjigi so pesmi s konkretno subjektko, ki pred nas vstopa v vsem pisanem spektru neke človeškosti in njenih nepreštevnih usedlin, intim in temin, nenazadnje upov in strahov, umerjeno sedatiranih. Hkrati pa kot da prav zrela distanca daje tisto moč preseganja slehernih bremen, kot voda, ki zaobjame vse, česar se dotakne. Zbirka se zaključi z verzi “Jasno je, da že voda, / toda ne zunanja, / temveč ta, ki polni celice, / ki je koža, / preverjeno vpija krik, / ga prevaja v brazgotine.” Ena od unikatnejših razsežnosti zbirke je tudi soočenje izpostavljenega tipa poezije z neposredno političnostjo sodobnega sveta. To soočenje je pričakovano zelo senzibilno in bistro, ker se zaveda, da kakršnakoli aktivističnost v poeziji in literaturi nasploh hitro postane pretirana in preterana; raje pušča efektivno govoriti kuriranim izsekom iz tega ali onega življenjsko obarvanega političnega momenta. Ta govorica bi bila gotovo lahko mestoma radikalnejša; ob tem pa Natalija Milovanović najmočnejši izraz hrani za od neposredne konkretnosti in političnih bojev odmaknjena, v intimo zastekljena spoznanja. Najbolj učinkovito v naslovni pesmi zbirke Tuja mehkoba:“Vsakomur se zdijo lastni sunki najmočnejši, / vsakomur tuja mehkoba pretrda. / Svet stoji, vsakič najslabši, / vsakič najboljši doslej.”

Prepoved uvoza, izvoza in tranzita orožja v Izrael je za zdaj sprožila predvsem domače odzive. Ker je naša država v odziv na dogodke v Gazi prva v Evropi, ki se je odločila za takšno potezo, se porajajo vprašanja, kako takšno omejitev sploh uvesti. Po besedah državnega sekretarja Boštjana Pavlina bodo ministrstva podrobnosti uskladila ta mesec, že zdaj pa je jasno, da bodo veljale nekatere izjeme, in sicer na uvoz, izvoz in tranzit tistih sredstev iz Izraela, ki so pomembne za odpornost in varnost Slovenije. Druge teme: - Ameriški predsednik Donald Trump si je za uvedbo novih carin kupil še sedem dni. - Sodišče potrdilo zapor in prepoved političnega delovanja Miloradu Dodiku. - Vipavska hitra cesta bo zaradi nujnih del zaprta več kot 3 mesece.

Še drugi poudarki iz oddaje: - Gasilska zveza Medvode bo ob 30-letnici delovanja pridobila tudi novo specialno vozilo za ukrepanje ob naravnih nesrečah. - Na občini Bloke so pripravili dokumentacijo za graditev novega vrtca. - V Parku Škocjanske jame skušajo ohraniti semena ogroženih vrst Nature 2000 na slovenski in hrvaški strani meje. - V Laškem priprave na festival Pivo in cvetje, ki bo konec prihodnjega tedna.

S še zadnjimi ocenjevanji, ustnimi zagovori pri maturi, čakanji na točke za vpis na želene šole in fakultete je zaključevanje tega šolskega leta pri samem vrelišču. Mladi se soočajo s številnimi stresnimi trenutki, ki so za nekatere med njimi tako neznosni, da rešitve iščejo tudi v tako skrajnih odločitvah kot so beg od doma, samopoškodovanje ali samomorilne misli. In čeprav uradnih podatkov o povsem obupanih mladostnikih ni, se zdi, da se končuje še eno zahtevno šolsko leto. Zakaj mladi posegajo po tako radikalnih odločitvah oz. ne vidijo več smisla v življenju, na katere znake moramo biti pozorni in kako jim lahko pomagamo, sploh v teh najbolj kritičnih dnevih? Sogovornika: Monika Erjavec Bizjak, magistra zakonskih družinskih študij, družinska mediatorka, vodja programa program Dobro sem, namenjenega krepitvi duševnega zdravja ranljivih skupin, ki ga izvajajo pri Zvezi Anita Ogulin in ZPM Andrej Omulec, terapevt in predavatelj na FUDŠ in strokovni sodelavec pri zvezi Anita Ogulin Če ste v stiski zaradi osebe, ki je storila samomor ali se sami soočate s samomorilnimi mislimi? Čimprej poiščite strokovno pomoč: Svetovalnice za psihološko pomoč Posvet – Tu smo zate (brezplačno, brez napotnice): naročanje na tel.št.: 031 704 707 (vsak delovni dan od 9. do 19.ure ali po e-pošti info@posvet.org  najbližja splošna ali psihiatrična bolnišnica 112 – reševalna službo (za takojšnjo nujno pomoč) 01/4750 670 – Center za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani (od 8. do 12.ure) 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj) 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan) Mreža pomoči na Gorenjskem in po vsej Sloveniji Živ? Živ! – kadar se znajdemo v stiski

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.»Nekatere oblike srčnega popuščanja so popolnoma ozdravljive,« pravi specialist kardiologije in vaskularne medicine prof. dr. Mitja Lainščak. Predavatelj in raziskovalec je eden od vodilnih slovenskih strokovnjakov, ki preučujejo srčno popuščanje. V pogovoru za oddajo Podobe znanja je poudaril, da lahko Slovenijo na področju obvladovanja srčnega popuščanja uvrstimo ob bok najbolj razvitim in najbogatejšim državam. »Bolnicam in bolnikom so pri nas na voljo tako rekoč vsa razpoložljiva zdravila.« Dr. Mitja Lainščak svoje raziskovalne članke objavlja v najbolj uglednih strokovnih revijah, kjer deluje tudi kot član uredniških odborov in recenzent. Leta 2024 je za svoje znanstveno delo prejel Zoisovo priznanje. Ob tem so pri Odboru za podelitev nagrad in priznanj zapisali, da je: … njegovo znanstveno delo pomembno tako za klinično prakso kot za načrtovanje novih raziskav. Eno od bolj aktualnih področij njegovega raziskovalnega dela so med drugim tudi posledice covida in cepljenja proti covidu na srce. Več v oddaji Podobe znanja. Z dr. Lainščakom se je v raziskovalni ambulanti Splošne bolnišnice v Murski Soboti srečal Iztok Konc.

Zdi se, da v teh časih evropska politika obravnava samo dve temi, oboroževanje in carine. A tudi pri teh dveh glavnih prioritetah večje enotnosti ni. Pri oboroževanju sta nastali dve večji skupini, pri carinah pa je protiukrepanje odvisno od vsake posamezne članice. Nekatere bi Trumpu z enako mero vrnile na področju industrije, spet druge na področju kmetijskih pridelkov ...

Odraščal je v enem največjih mest v Južni Ameriki, v São Paulu, zdaj že dvanajst let živi v Ljubljani. Predstavljamo vam Cuco Valiukeviciusa, glasbenega producenta, strastnega kuharja ter ljubitelja piva in življenja. Nekatere slovenske besede mu še vedno delajo preglavice, recimo "Gospodarsko razstavišče", vendar jezik po več kot desetih letih življenja v Sloveniji obvlada. V pogovoru tudi o odločitvi za selitev v Ljubljano, o njegovem producentskem delu in večjezični družini.

Ne le cvetlične gredice, tudi okrasne grmovnice lahko naredijo vaš vrt še lepši. Nekatere cvetijo spomladi, druge poleti, kako jih torej zasaditi, če želite cvetoče grme skozi vso sezono? To je le eno od vprašanj, ki jih bomo v četrtkovem Svetovalnem servisu zastavili strokovnjaku za grmovnice Petru Ribiču z Biotehniškega centra Naklo. Vprašanja lahko zastavite tudi vi na elektronskem naslovu prvi@rtvslo.si ali v obrazcu na spletni strani Prvega.

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

Na Prešernov dan slovesno v Novi Gorici, ki postaja Evropska prestolnica kulture.Predsednica države je od italijanskega kolega prejela državno odlikovanje.Fiskalni svet znova opozarja na neracionalno načrtovanje proračuna.Nekatere točke zakona o medijih puščajo odprta vrata političnim vplivom, opozarjajo tudi v Slovenski oglaševalski zbornici.VREME- pooblačilo se bo, danes več sonca na severu, jutri na severovzhodu.

Letošnje zimske počitnice bodo za več kot 276 tisoč slovenskih učencev priložnost za uživanje. Nekatere družine se odločajo za smučanje in zimsko idilo, druge pa iščejo sončne kraje s poletnimi temepraturami. Krajši počitniški oddihi postajajo vse bolj priljubljeni, saj družine izbirajo cenovno ugodne možnosti. Kljub dvigom cen pa Slovenci še vedno cenijo pomen počitnic, saj se zavedajo, da je kakovosten čas s svojimi najbližnjimi neprecenljiv.

Pogledali smo v ozadje problematike digitalnih odpadkov. Teh seveda ne vidimo, vendar pa je podatek, da za shranjevanje trenutne količine podatkov človeštvo potrebuje približno 70 milijonov strežnikov, zgovoren. Nekatere študije ocenjujejo, da bo v desetletju internetno omrežje porabilo 20 % odstotkov celotne svetovne energije. Gre ob številnih drugih težavah, ki pestijo planet, za obrobno temo ali jo je nujno nasloviti? Z nami je bil Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja!

Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.

Nekatere oblike vedeževanja izhajajo že iz pradavnine. Ljudje so verjeli, da se da usoda razbrati z opazovanjem raznih znamenj, kot so npr. vedenje živali, vremenski vzorci in pojavi... In vladarji so se zanašali na vedeževalske napovedi. Vedeževalec je bil eden najpomemnejših služabnikov na dvoru. V resnici pa vedeževalci napovedujejo tisto, kar si želimo slišati. Prisluhni kazaški narodni pravljici Glavni vedeževalec Vir: Kazaške in druge pravljice Čudežni vodnjak, izbral Bolat Šarinovič Kaziev, prevedla Zdenka Jerman, Mladinska knjiga 1986, bere Nataša Holy

Nekatere države na vzhodni polobli so že vstopile v novo leto, na to se pripravljamo tudi pri nas. Številni bodo praznovali na prostem, ponekod pa so že sredi dneva pripravili otroška praznovanja. Eno od njih se prav zdaj končuje v Celju. Pristojni pa pred večernim rajanjem opozarjajo na nevarnosti pirotehničnih sredstev. - Mladoletnik po včerajšnji poškodbi s pirotehniko ostaja na zdravljenju - Prebivalce Gaze poleg izraelskih napadov in blokiranja pomočí prizadele tudi poplave - Sankanje na Mariborskem Pohorju je predrago, pravijo obiskovalci Bellevueja

Piše Nada Breznik, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Kratke zgodbe Matjaža Lunačka v zbirki Jutranji opoji razkrivajo raznolik svet, zanimive, pogosto zakrinkane protagoniste, ki se srečujejo na postajah, na obrežjih, v kavarnah ali na običajnih krajih, ki pa imajo zabrisane konture. Junaki se znajdejo celo v posvečenem bivališču božanstev. Če bi hoteli opredeliti skupno značilnost teh pripovedi, je to vsekakor jezik, pisava, deloma arhaična, deloma poetična, ki večino zgodb že sama po sebi umešča v zapleten svet premišljevanj, v magičen in abstrakten svet prividov in sanj, ki ga navdihujejo ljudje in njihova dejanja, družbeno dogajanje, literatura, človeške vrednote, vrline in slabosti, pa izjemnosti in zaslepljenosti, vse v neki novi dimenziji, ki daje vsebinam drugačno perspektivo. To so res kratke zgodbe, nekatere delujejo kot nastavki ali utrinki, v drugih je spet zgoščeno kar preveč snovi, da dajejo vtis nabuhlosti. Nekatere teh zgodb so uglašene melanholično, celo mračno, druge spet poučno, pridigarsko in kritično, mnoge slavijo vzvišenost, ustvarjalnost, razsvetljenost in eleganco duha. V njih je obilo prispodob, metafor in prenesenih pomenov, ki zahtevajo pronicljivega bralca. In med njimi so tudi povedne, preproste in enoznačne zgodbe, lepo tekoče pripovedi. Srečanja ljudi različnih generacij in spolov so pogosta tema Lunačkovih zgodb, srečanja, ki vzbudijo naklonjenost, privlačnost, prijateljstvo, ljubezen, strast, a tudi ljubosumje in odpor. Ta srečanja, večinoma neznancev, presenetljivo obrnejo pričakovani tok dogodkov in ga tako popestrijo in obogatijo. Stalnica v zgodbah je občudovanje lepote, pri čemer občudovanje deške in mladeniške lepote, čeprav prepleteno z grško mitologijo, zveni nekoliko problematično in bi lahko vzbudilo napačne interpretacije. Nasprotni pol pogosto zapletenim in bolečim medčloveškim odnosom predstavljajo namerne osamitve, beg pred hrupom sveta, pri čemer se pogosto pojavijo nepoklicani zasledovalci, kot so lastna senca, vest, v srečnejših okoliščinah tudi angeli in drugi skrivnostni vodniki. In zakaj so ti vodniki na poti osame pomembni? Ker so ta potovanja lahko nevarna. Brez pomoči lahko duša zaide. Seveda je osama v prvi vrsti torišče razvoja duha, individualnosti in izjemnosti, kjer je mogoče doseči vzpone in neprecenljiva izkustva. Kdo bi to vedel bolje od psihiatra in psihoanalitika, ki se zna strokovno poglobiti v lastno duševnost in v duševnost drugih ljudi? Rane iz preteklosti še vedno krvavijo, zato se Lunaček posveča tudi vojni in njenim nesmislom. Prihodnosti, ko se vanjo ozira, grozi poguba, zato so slike o njej apokaliptične. Pa vendar ni vse tako črno, skozi sivo kopreno zasveti tudi kakšno upanje, kakšno drobno dejanje, ustvarjalna iskra, topel objem, ki preženejo strah, osmislijo bivanje in mu dodajo nekaj zanosa. Takšna je zadnja zgodba o osamljenem fantu, ki v uborno utesnjeni sobi po jutranjem sprehodu in le nekaj grižljajih kruha zamaknjeno piše, ne da bi se čutil za karkoli prikrajšanega, saj je „vanjo prinesel ves svet, drevesa, vodo, nebo in ptice ... Soba kot da se je razsvetlila, ko je vstopil, kot da se je opila od sonca, njegove svetlobe in toplote“. Kot pravijo poznavalci Lunačkovih del, je to svet Arthurja Rimbauda, ki ga pisatelj obravnava tudi v drugih zgodbah zbirke, posvečal pa se mu je tudi v prejšnjih delih.

Vlada je danes sprejela novelo uredbe o programih zdravstvenih storitev za letos, ki zdravstvenim izvajalcem prinaša dodatnih 36,6 milijona evrov s ciljem povečati dostopnost bolnikov do zdravstvenih storitev na najpomembnejših področjih. Predvsem dodaja denar primarni ravni, tako spodbuja dodatno opredeljevanje v družinskih in pediatričnih ambulantah, širi time v dispanzerjih za ženske, duševno zdravje, razvojne ambulante, fizioterapijo, bolje vrednoti prve kardiološke preglede. Na drugi strani pa znižuje ceno preiskav CT in MR. Druge teme: - S sprejeto novelo zakona o evidencah dela odpadlo beleženja odmora za malico. - Enoletno prehodno obdobje pri obračunavanju omrežnine za elektriko bo veljalo tudi za vse podjetnike. - Slovenija z novo zunanjepolitično strategijo, ki bo po mnenju ministrice Fajon pripomogla k enotnemu glasu naše države v svetu.

Nekatere evropske države so začasno zaustavile obravnavanje prošenj državljanov Sirije za azil. Slovenija tega za zdaj ni storila, je pa slovenska policija poostrila nadzor na meji s Hrvaško in z Madžarsko. Kakšne so zdaj migracijske razmere pri nas? Kako bo padec režima sirskega predsednika Bašarja al Asada vplival na migracije? Kaj bo z državljani Sirije, ki so pri nas dobili mednarodno zaščito ali zaprosili zanjo? Kako se Slovenija pripravlja na izvajanje pakta o migracijah in azilu? Gostje: Matej Torkar, generalni direktor direktorata za migracije na ministrstvu za notranje zadeve; Katarina Štrukelj, direktorica Urada za oskrbo in integracijo migrantov; dr. Jure Gombač, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU; Franci Zlatar, direktor Slovenske filantropije.

Po padcu sirskega režima novo vodstvo poziva Sirce k vrni v domovino. Nekatere evropske države so medtem pohitele z načrti, kako jih pripraviti do tega zlepa ali ne. Medtem se tako iz Bruslja kot iz nevladnih organizacij vrstijo opozorila, da Sirija za zdaj še ni varna država. Druge teme: Državni zbor na izredni seji o zakonski podlagi za nov režim delovanja Teša; v panogi računajo nanj tudi po novem letu. Slovenija v boju proti korupciji zaostaja za evropskim povprečjem; po nekaterih ocenah zaradi nje izgubimo 3,5 milijarde evrov na leto..Slovenske rokometašice izgubile proti Nemčiji in končale evropsko prvenstvo na 10-em mestu

Kateri so ključni datumi za pošiljanje pisemskih in paketnih pošiljk? Smo te datume že zamudili, če želimo dostavo do praznikov? Kako hitro se odstavljajo paketi? Katere možnosti prevzema ima Pošta Slovenije? Kaj storiti, če je naša pošiljka poškodovana? Nekatere jezi delovni čas poštnih poslovalnic, druge veselijo priložnostne poštne znamke. V sredinem svetovalnem servisu bo z nami Simona Glodež, strokovna sodelavka Oddelka za razvoj in tehnologijo poštnih storitev pri Pošti Slovenije.

Mesta in njihove stavbe prav tako živijo svoja življenja kot prebivalci v njih. Nekatere stavbe skozi leta spreminjajo svojo namembnost, tudi s pomočjo obnove. Zakaj stare stavbe prenavljamo in jih enostavno ne porušimo in zgradimo novih? Katja Arhar je pobrskala in našla kar nekaj stavb zgrajenih v nekem drugem času in arhitekturnem stilu, ki so nedavno ali pa bodo v kratkem doživele prenovo. Skozi uvid arhitekta in lokalnih skupnosti boste izvedeli zakaj so omenjene stavbe pomemembne za mesto v katerem stojijo že leta, nekatere stoletja.

Piše Bojan Sedmak, bereta Alekander Golja in Lidija Hartman. Za začetek – je knjiga Izpisano zbirka kratkih zgodb ali roman? Ja, je slednje. Enak kronotop na sto straneh. Enormno število oseb z inovativnimi imeni v medsebojnih odnosih. Za omizji, ki se pojavljajo v domala vsakem od enaintridesetih naslovljenih poglavij in s tem potrjujejo enovitost prizorišča. V svobodni vizualizaciji kraja dogajanja se ta omizja lahko nahajajo kjerkoli, na primer tudi v stolpnici ob kakem pomolu, pripravljena za sprejem osebja s priplule letalonosilke. Na takem prizorišču se pojavljajo književne osebe kot piščeve marionete in – kako blagodejno za spremembo – nobena ni avtorjev alter ego. Imajo svoje motivacije, četudi niso povite v psihološko plastičnost, a obložene z bizarnostmi nekako le uveljavljajo svojo voljo do moči. Pri tem so zelo netaktne, čeprav ne v lahkotno razberljivih in jasno obnovljivih prigodah. No, zaznavno je, da generalni direktor Uroda, nekakšnega urada za zamrznitve in odmrznitve oploditvenega materiala, dosledno pošilja svoje podrejene v tri pike, medtem ko neženirano hlasta po jestvinah. Vsekakor je odsotno prisoten od prvega do zadnjega stavka v besedilu, s čimer potrjuje, da je Izpisano zaokrožen roman. Namesto takta v glasbenem smislu v Lutmanovi prozi dobro deluje nekaj drugega – zanimivo zatikanje. Seveda je vsak začetek težak, a v izpisanem je ta še najlažji; problem celovite bralne vzdržljivosti je spravljiv z občasnim prelaganjem knjige iz vidnega polja, vendar to ne reši vprašanja, kakšen je ritem tega pripovedovanja. Če nasploh obstaja prozni notranji ritem, je v Izpisanem posebno nasekljan in je to pravzaprav prednost tega besedila. Bahtin na nekem mestu v svoji teoriji romana pravi, da ritem »v kali zatira tiste družbeno-govorne svetove in obraze, ki potencialno obstajajo v besedi: vsekakor jim ritem postavlja določene ovire, ne pusti jim, da bi se razvili«. Prav razgradnja besed na dele in njihovo stikanje na podlagi preigravanja pomenov pa je gonilo svojevrstne Lutmanove pisateljske energije. Mogoče bi bilo treba angažirati študente slovenistike, da iz Izpisanega zberejo na kup vsa imena likov ter neologizme, stavčne osebke in predmete s številnimi prilastki, za dodatek pa še vse deležnike in menjave glagolskih časov v istih povedih – zakaj pa ne, saj je misel lahko v malo daljšem hipu v vseh treh časih – ter poskusijo doumeti, od kod se avtorju vse to jemlje. Vsekakor iz bogate slovenščine, in morda bi kdo celo pristavil in obelonočil, da se avtorjevo besedovanje iz bdenja, imenovanega po Finneganu, tako se že zdi – poraja iz modernizma. Lutman vztraja, da se v tej prezgodaj proglašeni slepi ulici marsikaj dogaja. Slepi seveda za tiste, ki dandanes na promenadah ponujajo zaslepljujočo, kot češ nujno potrebno, vsesplošno razumljivo in komunikativno izpisano šaro. V glavnem seveda za kulturniške posle, zato da ti tečejo po pretežno preverjenih tirnicah, po utrjenih modelih, kalupih, klišejih. Lutman kot čarovnik šarad bi se tem v brk zlahka poigral s poslom – z njegovim starinskim pomenom tistega, ki streže, je ustrežljiv, malodane komi, tako rekoč hlapec oziroma suženj že česa. Čudežni modernizem, osamosvojitelj jezika kot samostojnega elementa pripovedovanja, ki teče brez razvidnih zgodb, torej lahko, ne glede na množično prezrtost, deluje prav dobro, če ne celo odlično. Nekako tako kot v modernističnem slikarstvu očarajo poglede samo barve, osvobojene tem in motivov. Poleg tega da v Lutmanovi zadnji mojstrovinici ni enovito zastavljene in zlahka obnovljive zgodbe, v tekstu tudi ni smrti. Dovolj je je zunaj književnosti pa tudi v njenih drugih žanrih, zgodovinskih pa kriminalnih, kjer je tako rekoč nujni vezni člen naracije. Med drugimi je lepo humanistično sporočilo Izpisanega, da je sporazumevanje med ljudmi mogoče tudi brez obveznih opomb o smrtnosti, serijsko podajanih v umetniške obtoke. In da je uživanje v tekstu, v njegovem temnem humorju, mogoče tudi brez nanašanj na prenaseljene reference umrljivosti. Na platnici knjige spremni pisec piše, da je Izpisano dragocen tekst, ki nima trenutnih vzporednic, in pristavi, ali jih je mogoče iskati v zgodovini svetovne književnosti? V tej je sicer precej simpozijev, pogovornih in jedilnih, a za kakršnokoli vsebinsko in slogovno primerjavo so predrugačni. Antični Petronijev Satirikon, vključno s Pojedino pri Trimalhionu, na primer, je preveč gibljiv in premonološki. Za kontrastno asociacijo – dve tisočletji pozneje v Brechtovi Malomeščanski svatbi, ki se vsa odvija za omizjem, glavarju družine sploh ne pustijo do besede. Morda je omizjem v Izpisanem še najbližje nažiranje predmestnega pariškega proletariata v Zolajevi Beznici. Primerjave s postopki deskripcije v novem romanu najbrž ne bi zdržali globlje analize. Kot tudi ne nanašanje na stil triptiha o znani domači junakinji, ki se poskuša osmisliti z delom, ljubeznijo in s transcendenco, a je vseskozi zgolj objekt vsiljivih, grozečih in morečih mehanizmov. Nekaj nadiha po statistično vodenih avtomatizmih in po birokratskem jezikanju vsebuje tudi Izpisano, a nasploh je Lutmanovo pisanje preoriginalno za ustrezne vplivne primerjave. Čeprav se torej zdi, da je Izpisano izpisano z naturalistično oziroma skrajno reistično natančnostjo, je bistvo tega pisanja drugje; mogoče ga je ponazoriti s konstrukcijo zabavnih stavkov, pri čemer sploh ni nujno, da so logično poantirani. Nekatere like avtor povleče iz svoje prejšnje knjige Pojanja, iz zadnje zgodbe Napornost, nove pa brez napora poljubno vnaša v tekst kot za šalo, seveda absurdno: »Na novo uveden osebek, v hotnji biti osebnost, še zvedaveje pričakuje odgovorov. Do in vanj pridejo besede: ris dohitel zajca, zajec prestregel sovo.« In že je na vrsti letalonosilka, ki spusti slap na gladino zaliva. Ali: »odmrznjeni par poseže po besednjaku in sozvočno zabesedi: prečiti prek besed je kakor namiziti sebe glede na naju.« Nakar je nemudoma dodano, da si prva violina zaželi druge. Iz duhovitih krilatic, ki mrgolijo povsod po Izpisanem, si bralec lahko sestavi svoj lastni okusni meni, na primer s citati, kot so: »čemu služiti odvečnosti«, »se dogodi vonj večerje« in neka književna oseba »zasede najbližjo mizo, jo zamizi, mižeč …«, nakar »se nadaljevanje odpove smislu« in »sledi vprašanje; kako se preneha?« No, najbrž se preneha tudi tako, da se neha brati tá tekst in se raje prepusti Lutmanovemu. V Izpisanem je dosegel zrelo kulminacijo svojevrstnega in hvale vrednega literarnega ustvarjanja.

Piše Leonora Flis, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Roman Nikogaršnji čas Klemna Kordeža je zajetno branje, obsega skoraj petsto strani in z naslovom morda nakazuje, da je dogajanje, ki ga pisatelj opisuje v štirih razdelkih (Skoraj ljubezen, Sandra, Kolaži ter Stopnice (tragikomedija)) lahko čas kogarkoli ali pa nikogar. Zdi se, da gre vendar bolj za prvo možnost, saj je knjiga s svojo prostorsko umeščenostjo v ljubljansko okolje in v časovne koordinate, ki govorijo o sodobnem času, dovolj aktualna in oprijemljiva, da lahko vsak v njej najde nekaj, na kar se lahko nasloni, bodisi v obliki spomina, občutja ali doživetja. Ali pa morda zgolj v smislu nečesa, kar je nekje slišal, prebral, bežno opazil. V romanu, ki je Kordeževa druga knjiga (njegov prvi roman Hladna veriga je bil nominiran za književni prvenec leta 2021) sledimo seriji likov, ki prihajajo iz različnih življenjskih okolij – gre za mlade ljudi, ki se, povedano preprosto, iščejo. Nekatere izmed njih zasledimo v več razdelkih in tako skozi zgodbo sestavljamo sliko njihovih življenj. Razdelki niso linearne pripovedne linije, temveč nam avtor skozi celoten roman počasi približuje tudi ozadje oziroma zgodovino nekaterih glavnih protagonistov. Prvi del Skoraj ljubezen je časovno pravzaprav zadnji, tretji del z naslovom Kolaži pa se zdi najmanj povezan s celoto. Pisatelj je v nekem intervjuju povedal, da je to namerna poteza, ki naj bi bralca ali bralko odvračala od pričakovanega nadaljevanja ali strukture romana. Razložil je tudi, da je med pisanjem hitro ugotovil, da bo med deli potreboval močnejšo vezivo kot le nekaj likov. Za navdih se je obrnil k starim Grkom, konkretneje k atiški tragediji (k tako imenovani trilogiji), in prav zato je knjigo zaključil s komedijo. V prvem delu sledimo skupini mladih (v ospredju sta Samir in Tamara), ki v stanju nekakšnega brezdelja in obče naveličanosti iščejo razvedrilo in obenem tudi izhod iz življenjih situacij, v katerih se ne počutijo več dobro. Nasploh je Kordež zelo natančen opisovalec dogajanja, interakcij in občutij protagonistov in jim ustrezno pripisuje tudi način govora. Opazne so razlike med socialnimi sloji (najbolj je v ospredju nižji srednji sloj) in tudi osebnimi, življenjskimi motivacijami in ozadji likov, ki se kažejo v govoru. V drugem delu z naslovom Sandra se v obliki predzgodbe razkrije Tamarina preteklost. Tretji del, ki je najmanj povezan z liki, s katerimi se roman začne in konča (se pa v njem pojavi recimo Sandra oziroma Tamara), je najbolj usmerjen v opisovanje ljubljanskega študentskega in uličnega miljeja. Kordež, ki je diplomiral iz filozofije in magistriral iz primerjane književnosti, v roman – zlasti v tretjem delu – vpleta veliko referenc na literarna dela in njihove avtorje. V tem razdelku se v maniri metafikcije tudi vpiše v zgodbo – gre za kratko omembo v kontekstu primerjave z neuspelim delom slovenskega pesnika Nikolaja Klovnarja. Štefan, ki se druži z Andrejem in Tomažem, študentoma književnosti, ki imata v tem poglavju kar veliko vlogo, Klovnarjevo plitkost in epigonstvo primerja s “Kordeževim neuspelim romanom Hladna veriga, ki si je za vzor vzel Michela Houellebequa”. V tretjem delu avtor natrosi precejšnjo število pisateljskih imen, naslovov knjig in literarnih revij ter z nekoliko satiričnim, humornim tonom opisuje slovensko literarno prizorišče. Veliko je razpravljanja o pomenu umetnosti, umetniških vrednotah in smislu pisanja: “Razpršen, popolnoma nepregleden literarni prostor, ki omogoča veliko možnosti za objave, a samo na način nižanja standardov, zaradi katerega še tista kakovostnejša dela, ki vseeno sem in tja izidejo, ne dobijo primerne pozornosti, saj so že vsi pozabili, da kaj takega sploh obstaja.” Zadnji del z naslovom Stopnice (tragikomedija) je predvsem Samirjeva predzgodba. Gre za prikaz življenja najstnikov, katerih starši prihajajo večinoma iz dežel bivše Jugoslavije. Kordež je dobro ujel način govora in avanture (ki se včasih razrastejo v kriminalna dejanja) mladostnikov, ki se želijo dokazati pred starejšimi kolegi ali pa pred dekleti. Njihova dejanja so večkrat prestopniška in avtor želi najbrž opozoriti tudi na to, kako nepovratna je lahko takšna mladostniška nepremišljenost in objestnost. Ena napačna poteza in življenje se lahko hudo zaplete. Kordež ne moralizira, ampak nam, bralcem in bralkam, dopušča lastno sodbo oziroma bolje: presojo. Roman Klemna Kordeža Nikogaršnji čas je pravzaprav zgodba o času vseh nas, v naboru vseh plasti in nians je zlahka prepoznati vsaj nekatere od opisanih usod. Je obsežno delo, ki prinaša tako težke kot lahkotnejše epizode in preobrate in se na koncu odloči za spodbuden zaključek. Samir s prijateljem Darkom sedi na stopnicah pred blokom in zdi se jima “da noben gib ni naključen in da je vse na svetu ravno prav urejeno”.

Za Radio Ognjišče veličastna izvedba Gala koncerta, ki jo je spremljala izjemna hvaležnost poslušalcev.Po tragični letalski nesreči sožalje svojcem izrekel tudi murskosoboški škof Peter Štumpf: »Soboška škofija joče z vami.«Med poslanskimi vprašanji v Državnem zboru tudi o omrežnini in regulaciji cen eletrike. Golob: Menim, da je dovolj časa, da se do naslednje zime stvari uredijo tudi metodološko. Policija prijela enajst osumljenih razširjanja in pridobivanja posnetkov spolnih zlorab otrok.Nekatere moti blagoslov nove osnovne šole v Kamniku.ZDA Ukrajini odobrile uporabo svojega orožja za napade na ruskem ozemlju.Opolnoči pocenitev bencina in podražitev dizla.Po sobotnem kongresu se je vnel besedni boj med Logarjem in Kalohom.Ob evropskem dnevu antibiotikov opozorili na protimikrobno odpornost.Šport: Slovenski nogometaši z remijem na Dunaju sklenili B Ligo narodov. Marca jo čaka boj za obstanek v njej.Vreme: Danes bo deloma sončno. Jutri pooblačitev, predvsem v južni polovici Slovenije bo možen občasen dež.

Ko je Sigmund Freud spoznal, da lahko simptome čustvene stiske včasih lajša preprosto s tem, da se s svojimi pacienti pogovarja na poseben način, je bil hkrati zbegan in navdušen. Leta medicinskega usposabljanja so ga namreč pripravila na to, da je na ljudi gledal le kot na biološko in kemično bitje. Sklepal je, da simptomi težav, kot so tesnoba, depresija ali fobija, kažejo na fiziološko motnjo, ki se jo da zdraviti edino z zdravili. Če bi Freud bral svetopisemsko knjigo pregovorov, bi morda ob ugotovitvi, da lahko imajo besede tako močan vpliv, bil manj presenečen. Prisluhnite, kako Sveto pismo opisuje moč besed: “Smrt in življenje sta v oblasti jezika” (Prg 18,21). Čeprav je jezik majhen del našega telesa, ima izjemen vpliv. Besede, ki jih izgovarjamo z njim, imajo resnično moč, čeprav se tega ne zavedamo ali pa smo do tega velikokrat preprosto ravnodušni. Nekatere naše besede so plitke in plehke puhlice, čeprav morda zvenijo zelo vljudno. Fraze, kot sta “Lepo te je videti!” ali “Kako si? Že celo večnost se nisva srečala!”, so velikokrat le elegantna krinka za sporočilo: “Ohrani distanco; sem le vljuden!” Spet druge besede imajo moč raniti in zaznamovati za vse življenje. Neprimerna šala, kritiziranje ali posmeh lahko osramotijo, povzročijo zagrenjenost in prinesejo dolgotrajno čustveno bolečino. Dobra novica pa je, da so tudi besede, ki lahko blažijo bolečino in spodbujajo. V Pregovorih beremo: “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje” (Prg 12,25) in “Prijazne besede so satovje medu: sladke za dušo in zdrave za telo.” (Prg 16,24) Srčni spodbujevalnik je majhna naprava, vstavljena v prsni koš, ki uravnava nereden srčni utrip. Ob pomoči električnega impulza proži srčni utrip, da se srce krči z normalno frekvenco, ter se tako uporablja za zdravljenje motenj srčnega ritma. Motnja srčnega ritma ali aritmija, ki je najpogosteje zdravljena z vstavitvijo srčnega spodbujevalnika, je bradikardija oziroma prepočasen ritem srca. Takrat srce ne more zagotoviti zadostnega pretoka krvi po telesu, to pa človek občuti kot utrujenost, težko dihanje, vrtoglavico ter občasne izgube zavesti. Zelo hude motnje srčnega ritma lahko v izjemnih primerih ogrožajo tudi življenje, zato ta mala naprava lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Kaj ko bi se odločili, da bomo danes uporabili več besed, ki bodo delovale kot srčni spodbujevalnik? Uporabimo besede, ki bodo ljudi okrog nas, katerih ritem življenja je postal prepočasen, so se utrudili ali pa jim je zmanjkalo sape in moči, da bi nadaljevali, spodbudile in opogumile, da kljub oviram in izčrpanosti vztrajajo in gredo naprej. Upoštevajmo nasvet apostola Pavla iz pisma Efežanom: “Ne govorite kaj slabega o drugih. Če kaj rečete, naj bo v korist tistemu, s katerim se pogovarjate.” (EF 4,29 ŽNZ)

V srednji Soški dolini, skozi katero se vije Soča, ta smaragdni biser naravne lepote, je čas pustil sledi – bolje rečeno – rane. Kar bi morala narava ob reki le še nadgraditi in ljudem nuditi varno okolje, se v Anhovem ni zgodilo. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zgodba cementarne, ki se vleče od prve polovice prejšnjega stoletja, se pravzaprav nadaljuje še danes. Nekatere bitke pa so izbojevane in to zaradi aktivizma ljudi, ki so znali razbrati brezkompromisnost kapitala, ki ne pozna nobenih meja in nobene človečnosti. Knjiga Jasmine Jerant Primer: Anhovo je zgodovinska, gospodarska, okoljska in politična kriminalka. Žal resnična. Knjiga je tudi povod za oddajo Sledi časa, s katero se bomo preselili na kraj dogajanja – v Anhovo.

Konec šolskega leta je tako rekoč pred vrati; osnovnošolci in srednješolci bodo v ponedeljek prejeli zaključna spričevala, potem se začnejo dvomesečne poletne počitnice. Šolsko leto, ki je za nami, bi lahko označili tudi za pripravljalno obdobje za številne spremembe v sistemu vzgoje in izobraževanja, ki se obetajo. Nekatere med njimi, recimo obvezno učenje prvega tujega jezika v prvem razredu in obvezno nacionalno preverjanje znanja za tretješolce, začnejo veljati že jeseni, prenovljen bo tudi tako imenovani razširjeni program. Medtem na pristojnem ministrstvu pripravljajo tudi spremembe zakona o gimnazijah. O vsem tem v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; Lara Romih, predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije; Nives Počkar, predsednica Društva ravnateljev srednjih šol.

Užitne divje rastline so zakladnica vitaminov, mineralov in okusov. Vijolice, trobentice, navadna smrdljivka, čemaž, regrat, deveterolistna konopnica,…. In še mnoge druge v pomladanskem nabiralniškem izboru. Nekatere za prehrano, nekatere tudi za razstrupljanje. Ob tem se bomo v sredinem Svetovalnem servisu spraševali tudi, kako uporabljati in kako pripraviti določene začimbne mešanice. Z nami bo Marija Kočevar, odlična poznavalka začimb.

Njene knjige so izdale številne založbe v Španiji, Portugalski, Italiji, Turčiji, Braziliji, Kitajski, Koreji, Maleziji, Belgiji, Franciji, Nemčji, Ukrajini, Slovaškem, Rusiji in na Maržarskem. Nekatere njene slikanice se v Rusiji in Koreji predvajajo kot risanke. Je pa aktivna tudi v založniški panogi kot članica številnih knjižnih upravnih odborov, pa tudi kot predsednica Slovenskega knjižnega sejma. Založba Morfem, se kljub temu, da je Slovenija častna gostja bolognskega knjižnega sejma, tako kot vsa leta doslej, predstavlja samostojno, pravi direktorica založbe Helena Kraljič, letos z dvestopetdesetimi naslovi v petindvajsetih tujih jezikih. Založba Morfem je zelo uspešna tudi s predstavitvijo domačih avtorjev v tujini in tujih v Sloveniji. Na lanskoletnem Slovenskem knjižnem sejmu je gostila uspešen britanski tandem, pisateljico Rachel Bright in ilustratorja Jima Fielda.

Lani, tik pred vpisi na srednje šole in fakultete, je predvsem med tistimi dijaki srednjih strokovnih šol, ki so želeli po opravljeni poklicni maturi študij nadaljevati v drugačni strokovni smeri, kot je bila srednješolska, močno završalo. Izkazalo se je namreč, da so bili pogoji za vpis v univerzitetne programe precej drugačni kot so bili takrat, ko so se dijaki vpisovali. Ogorčenje je bilo veliko, na bolj striktno upoštevanje zakonodaje, kar je bil vzrok nenadne zaostritve, niso bile pripravljene niti fakultete s tradicionalnim prilivom poklicnih maturantov. Posredovalo je pristojno ministrstvo in za dve leti uvedlo moratorij. Ta se izteče že v prihodnjem šolskem letu, pa vendar devetošolcem, ki se vpisujejo prav te dni, nihče ne zna natanko pojasniti, kakšni bodo pogoji za vpis na fakulteto, ko bodo šolo končali. In kako si bodo z izbiro srednje šole morebiti otežili pot do študija. Zelo verjetno pa bo enako veljalo tudi za dijake, ki zdaj obiskujejo prve, druge ali tretje letnike srednje šole. Kako je prišlo do tako negotovega stanja, kaj to pomeni za dijake, kje sploh lahko dobijo verodostojne informacije in ali bodo te enake tudi takrat, ko se bodo vpisovali na fakultete?Sogovorniki: dr. Franci Demšar, direktor Nakvisa Matej Hriberšek, prodekan za študijske zadeve, Filozofska fakulteta v Ljubljani Branka Hrast Debeljak, generalna direktorica Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih Mojca Mihelič, predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev ter dolgoletna ravnateljica OŠ Danile Kumar dr. Ksenija Vidmar Horvat, prorektorica za študijske in študentske zadeve pri Univerzi v Ljubljani

Danes pa nekaj o človeški tragediji in prelivanju človeške krvi. Kot je znano, se ta življenjska tekočina na veliko preliva tako v Ukrajini kot v Izraelu ter v še nekaj več kot 150 oboroženih konfliktih po svetu. A kot da ne bi bilo dovolj luknjanja človeških teles s kroglami in izstrelki, so se zdaj puščanju krvi pridružile še stenice.Vse več je resnih opozoril, da so ti – od enega do osem milimetrov veliki krvosesni organizmi – na pohodu in iz Francije, kjer se je vse skupaj začelo, se zdaj širijo po vsej Evropi. Odkrili so jih že tudi na Hrvaškem in samo vprašanje časa je, kdaj se bodo prve stenice pojavile tudi v Sloveniji. Nekatere evropske vlade že predlagajo, druge tudi uresničujejo delno odpravo schengenskega režima in posebne protistenične enote je najti na mnogih evropskih mejah. Naša vlada za zdaj zagotavlja, da slovenskih protisteničarjev na naših mejah ne bo, bomo pa poostrili nadzor globlje na ozemlju republike. Kot analitična oddaja se moramo vprašati, zakaj in čemu so se stenice pojavile prav zdaj in kakšna je povezava med ofenzivo mednarodnega terorizma in poplavo stenic. Najprej naj takoj zavržemo razne preroške, skoraj biblične teze, ki govorijo o lakoti, vojni, boleznih in nato še stenicah, ki naj bi končale delo ter civilizacijo izbrisale s planeta. Zdi se, da so v ozadju kljub vsemu bolj prozaični razlogi, ki imajo več opraviti s tretjo nadlogo, ki grozi planetu – to je globalni turizem. Zadeva je namreč ta, da skoraj patološki želji gledati v ekran in objavljati na družbenih omrežjih izseke svojega življenja sledi še patološka želja potovati v druge kraje. Družbeno sprejemljiv in običajen argument je ta, da nas potovanja bogatijo in da najdemo notranji mir ali pa nova vedenja, ko se s tisoči drugih prebijamo po ekvatorialnem pragozdu ali plašimo pingvine nad arktičnim pasom. In capljamo po svetovnih prestolnicah. Vse te milijarde turistov se, ko se vrnejo domov, sicer ne obnašajo kaj bolj poduhovljeno kot pred potovanjem – vsaj empirični dokazi s svetom, ki poka po šivih, nam govorijo tako – a ostaja dejstvo, da je turizem globalni motor gospodarske rasti. In da je hudičevo trdoživ, saj ga ni uničil virus, niti ne mednarodni terorizem, kot kaže, pa ga bodo stenice. Ni pa naša naloga, da sodimo o tem, ali je to dobro ali slabo. Prve stenice najnovejše izdaje so se pojavile v Parizu. V hotelih in na sredstvih javnega prevoza. Skrijejo se med gube tkanine in ko turist miruje ter nič hudega sluteč nabira turistične vtise ali pa fotografira, ga stenica napade. Ko je enkrat ugnezdena pri svojem gostitelju, počaka, da ta zaspi, nato pa začne v ravni vrsti vrtin oziroma pikov sesati njegovo kri. Drugo jutro se turist zbudi z neznosno srbečico, ki mu skoraj zagotovo pokvari njegov paket aranžma. Če pa smo vsaj malo pravični, oziroma če planet dojemamo kot en velik živ organizem, moramo ugotoviti, da je prav tako, kot je turist v Parizu gost, tudi stenica na turistu gost. Gre samo za celostni turistični produkt. Zdaj pa k najbolj nenavadnemu poglavju o najnovejših napadih stenic. O njih namreč vsi poročajo, vlade in predvsem turistične agencije pa njihove napade zanikajo. Medtem ko so družbena omrežja polna stenic, se uradne izjave raje ukvarjajo z vojno v Ukrajini in Izraelu, čeprav je jasno, da so stenice prav tako globalni problem. Ne bomo šli tako daleč, da bi trdili, kako imajo turistične agencije in stenice nekakšno pogodbo, ki stenice pooblašča, da krojijo globalne turistične trende, ampak ignoranca oblasti do problema stenic smrdi do neba. S čimer smo prišli do jedra problema. Stenice so namreč tam, kjer je smrad. Oziroma nesnaga. Oziroma umazanija. V slabo oprani posteljnini, neočiščenem javnem prevozu, v bornih namestitvah in podobno. Stenice so, povedano drugače, kraljice nesnage in globalni turizem, ki se je tako strahotno razmahnil prav zato, ker turisti spijo s pomočjo spletnih platform dobesedno po zasebnih domovih in s tem prihranijo pri stroških potovanja, si je z gojiščem stenic v takšnih higiensko nenadzorovanih namestitvah zabil nož v hrbet. Malo pa je znano, da imamo Slovenci do stenic poseben odnos. Po nam razpoložljivih virih noben drugi svetovni narodov ni stenice ovekovečil kot poetičnega subjekta! A kot je znano, smo Slovenci narod pesnikov, ki se ne ustrašimo v verze preliti nič, kar je od stvarstva … Na srečo stenice ni ovekovečil kateri od domoljubnih jamračev, temveč je »Arestantovo odo stenici« zapisal neponovljivi Fran Milčinski - Ježek. Odmev Steničica rdeča, steničica mala,v trebuščku ti polje kri grešnih ljudi.Še meni svoj strastni poljubček boš dala,da z drugo zmešala se moja bo kri.Saj v tebi, steničica rdeča,ki lezeš prek gavtrov in šip,smo vsi, ki ušla nam je sreča,objeti v en sam srčni utrip.

Kritike, da na področju uporabe konoplje v Sloveniji že leta in desetletja zaostajamo za drugimi državami, so vedno glasnejše. Nekatere so upravičene, druge nePrav od začetka letošnjega leta se v naši državi za zdravljenje lahko dobi kapljice, ki vsebujejo CBD in THC. Nemška vlada je šla še korak dlje, saj so sprejeli predlog za legalizacijo konoplje tudi za rekreativne namene. Vsaka odrasla oseba v gospodinjstvu bo smela gojiti tri rastline za tako imenovano domačo pridelavo. Kaj na vse to pravi dr. Lumir Hanuš ki je eden od vodilnih svetovnih znanstvenikov s področja raziskovanja konoplje? »Konoplja ne pozdravi vsakič, ne pozdravi vseh, ne pozdravi vsake bolezni in ne pozdravi vseh stopenj bolezni. Torej ne verjemite tistemu, kar piše na spletu; ne gre za čudežno zdravilo.« V tokratni Intelekti sodelujejo: kemik prof. dr. Lumir Hanuš, pravnik Peter Homberg, biokemičarka prof. dr. Tamara Lah Turnšek, inženir živilske tehnologije asist. dr. Roman Štukelj in farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj. Z vsemi se je ob robu Mednarodne konference o poslovanju s konopljo – ICBC na Bledu pogovarjal Iztok Konc. V Sloveniji kanabinoidi zdaj na zdravniški recept Dr. Hanuš: Rad imam droge, a samo za znanost

Zadnji počitniški teden smo dobili interventni zakon za najnujnejšo pomoč prizadetim v avgustovski ujmi in ob tem skrhali po poplavno politično premirje med vlado in opozicijo. Nekatere otroke smo v šolo poslali prek zakrpanih cest v sosednjih občinah, druge v improvizirane učilnice v bližnjih stavbah. Gostili smo diplomate vseh celin in na Zahodni Balkan poslali blejsko zavezo o pripravljenosti na širitev Evropske unije leta 2030. Spet smo preštevali prebežnike na evropskih mejah in vojaške udare v afriških državah. Raje kot te bitke z naravo in orožjem pa smo spremljali boje na športnih parketih.

Kmetije so poplave in plazovi različno prizadeli. Nekatere so še vedno brez ceste, nekaterim je odneslo rodovitna kmetijska zemljišča ali pa na njive naneslo onesnažen mulj, nekatere so ostale brez krme za živino. Kdaj si bodo tla opomogla in kako jih lahko v prihodnje zaščitimo pred erozijo? Katere finančne in druge oblike pomoči bodo na voljo prizadetim kmetijam, ki so morale zavreči poplavljene pridelke in krmo za živali? Odgovori v terenskem Studiu ob 17.00 neposredno iz agroživilskega sejma AGRA v Gornji Radgoni. Avtorica in voditeljica oddaje je Jernejka Drolec. Gostje: Irena Šinko, ministrica za kmetijstvo; Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije; prof. dr. Helena Grčman iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani; Aljaž Plankl iz Društva za permakulturo Slovenije.

Dan solidarnosti za pomoč po poplavah je zaznamoval izjemen odziv prostovoljcev. Teh je bilo prek aplikacije Poplave 2023 približno 12 tisoč, delo pa se nadaljuje tudi na današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Nekatere ekipe, ki so na terenu od samega začetka poplav, ga bodo izkoristile za kratek počitek. V teku je torej interventna sanacija, trajna pa bo potekala več let. Ob tem bo potrebno odgovorno prostorsko načrtovanje z upoštevanjem kart poplavne nevarnosti. Drugi poudarki oddaje: - Minevata dve leti od vnovičnega prihoda talibanov na oblast v Afganistanu. - Nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa doletela četrta kazenska ovadba - Slovenski košarkarji danes v Tokio, Sekulič iz seznama črtal Kunca in Morgana.

V 180. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim sedem sogovornic, s katerimi sem govorila o njihovih pogledih na (ne)tradicionalne vloge, ki jih imamo ženske v sodobni družbi. Govorimo o vlogah, ki so nekaterim ženskam blizu in jih sprejemajo, o tistih, proti katerim se nekatere borijo. Govorimo o odločitvah imeti ali ne imeti otroka, o poroki ali izven zakonski vezi, o pritiskih, ki so jih doživljale od okolja ob izbiri izobraževalne poti ali poklica, pa o tem, kaj bi te moralo zanimati in kaj ne, o tem, ali naj ženska ima izpit za avto ali ne. Nekatere sogovornice so želele ostati anonimne, druge so o svojih izkušnjah povedale več. Hvala vsem, ki ste sodelovale pri nastanku te epizode in dovolile, da pokukamo v vaše življenje. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sem jih omenila v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda180 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Aplikacije za vreme so med najbolj priljubljenimi na naših telefonih. Uporabljamo privzete in naložene, tudi plačljive. Nekatere veljajo za boljše, druge za slabše. Zakaj? In kako prepoznati aplikacijo, ki bo natančno napovedala vreme?Blaž Šter, meteorolog Agencije za okolje, o 30-dnevnih napovedih vremena, podatkih, ki jih aplikacije uporabljajo za napovedovanje vremena, in domačih vremenskih postajah za rekreativne vremenoslovce. Zapiski: ARSO vreme Yr.no on the App Store Yr – Google Play Windy.app – Live wind map & weather forecast How Dark Sky users can use the Apple Weather app - Apple Support CARROT Weather for iOS and Android Smart Home Weather Station | Netatmo Odbiti kviz Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na: Discordu, Twitterju, Mastodonu. Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike.Naročilnica na Odbito pismo je tukaj Dosegljiva sva na naslovu: odbita@rtvslo.si