Podcasts about napisala

Kaj pa če so subjektivno intonirane religiozne pesmi, ki jih je svetnica pisala v 12. stoletju, morale počakati skoraj 900 let, da bi jih v roke vzeli bralke in bralci, ki jih naposled lahko razumejo v njihovi sporočilni polnosti?Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda Hildegarda iz Bingna, ki je živela v 12. stoletju, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih, nenavadnih in vplivnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Napisala je več pomembnih knjig s področij medicine in botanike. Bila je dovršena skladateljica sakralne vokalne glasbe. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki jih je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter vplivnih delih na teološko izviren način komentirala, spričo česar jo je papež Benedikt XVI. jeseni leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 33 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Pa to še ni vse; Hildegarda iz Bingna je bila tudi navdahnjena pesnica, avtorica globoko občutene, poudarjeno subjektivne religiozne lirike. In prav njene pesmi lahko zdaj prebiramo v Simfoniji, dvojezični, latinsko-slovenski izdaji, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem KUD Logos. Zato smo v tokratnem Sobotnem branju pred mikrofon povabili komparativista in predavatelja na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Alena Širco, ki je Hildegardino poezijo prevedel in ji pripisal spremno besedo, da bi preverili, kako se je svetnica, ko je pisala pesmi, naslanjala na krščansko duhovno tradicijo, kako je to isto tradicijo z nepričakovanimi novostmi in avtorskimi uvidi preoblikovala, pa tudi koliko težav bomo sodobni bralci in bralke pravzaprav imeli, če se bomo hoteli polnokrvno srečati s temi, zdaj že skoraj 900 let starimi besedili? Foto: Goran Dekleva

Tudi čarovnice imajo težave. Pripoveduje: Majda Grbac. Napisala: Špela Stres. Posneto v studiih Radia Slovenija 2001.

Petra Guček Tomšič je posvojiteljica in specialna pedagoginja, predvsem pa mama danes že 11-letne deklice iz Gane. Napisala je tudi knjigo Po svoje – Vse, kar ste želeli izvedeti o posvojitvi in rejništvu, na enem mestu. V njej je zapisala, da ve, kako naporna in dolgotrajna je lahko pot do starševstva, pa tudi to, kako navdušujoče in ljubeče je postati mama. Zaveda se tudi velike odgovornosti, ki sta jo z možem prevzela ob odločitvi za posvojitev. Kakšna je bila pot do posvojitve in starševstva ter kakšen izziv jima je pomenila? Kako je njuna hčerka sprejela njiju in novo okolje ter zakaj se je odločila napisati knjigo Po svoje? O tem bo pripovedovala Petra Guček Tomšič, gostja tokratne oddaje Med štirimi stenami. Pred mikrofon jo je povabila Petra Medved.

Evelina Umek se je rodila pri Svetem Ivanu v Trstu tik pred drugo svetovno vojno. Po diplomi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je delala kot urednica pri različnih revijah in založbah ter na Televiziji Slovenija – tam je bila urednica Otroškega in mladinskega programa, soustvarjala je kultnega Radovednega Tačka. Upokojila se je leta 1995. Napisala je romane Mandrija, Frizerka, Hiša na Krasu, Zlata poroka ali tržaški blues, Sidrišče spomina ter zbirko kratkih zgodb Odtisi v času. Napisala je več knjig za otroke in mlade. V zadnji knjigi P'nče je tematizirala svojo osebno izkušnjo vojne. Z Evelino Umek se je tik pred tem, ko ji je novembra Ženski odbor Slovenskega centra PEN podelil nagrado mira, pogovarjala Staša Grahek. Oddajo je tonsko uredil Gašper Loborec. Foto: BoBo

Spoštovane poslušalke in spoštovani poslušalci, priznana gledališka in filmska igralka Milada Kalezić, ki se je poklicno upokojila leta 2017, ni zrasla v verni družini, vendar je pred leti tik pred abrahamom postala kristjanka. Krstila se je v Pravoslavni cerkvi in je danes zelo dejavna v pravoslavnem občestvu v Mariboru. Kot boste slišali v oddaji, ji to pomeni temelj. Nedavno je napisala knjigo, duhovno avtobiografijo z naslovom Vsa moja resnica je v Njem. Naša sogovornica je nekoč dejala: »Brez njegove milosti ne bi stala tukaj.« Kako doživlja drobna znamenja te Božje milosti in vero, ki se je globoko dotika na vsakodnevni ravni?

Bukvin list se občuduje … Pripoveduje: Milan Kalan. Napisala: Živa Paulin. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1976.

Piše, Sanja Podržaj, bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman. Iva L. Novak se je kot pisateljica prvič predstavila lani z romanom Ajaccio, ponovno, v katerem spremljamo pripovedovalkino soočanje s travmo, ki jo je povzročila smrt njenih staršev v letalski nesreči 1. decembra 1981 na Korziki. Tudi drugi roman, Povej, napisala bom, se dogaja na ozadju velikega pretresa, ki pa je imel svetovne razsežnosti, to je bila pandemija virusa COVID-19. Slogovno, tematsko in formalno se avtorica ne odmakne od tega, kar je pokazala že v prvencu, vendar pa roman ne prepriča v enaki meri. »Če živiš le zato, da pišeš, kakšna ženska si potem?« se glasi vprašanje, ki ga brezimni protagonistki in pripovedovalki v enem izmed njunih nočnih pogovorov zastavi mož, imenovan samo s kratico L. Ona odgovori z novim vprašanjem: »Če živim samo za to, da sem mama, kakšna ženska sem potem?« Njen odgovor pravzaprav predstavlja osišče pripovedi. Vanjo vstopimo decembra 2021, v času karanten, odlokov in spodbud, naj ostanemo doma, kot je to storila pripovedovalka, ki se je odpovedala svojemu delu in se posvetila skrbi za predšolska otroka, sina in hčerko, medtem ko njen mož, zdravnik, dolge ure dela na intenzivnem oddelku. V primerjavi z njegovim pomembnim delom, s katerim rešuje življenja in je v samem središču dogajanja, se ji njeno življenje zdi zastalo in prazno, okrnjeno na sfero zasebnega, dolgočasno. Njena želja po udejstvovanju onkraj domačega se manifestira v pisanju, ki je zanjo nuja. Problem je le v tem, da ji primanjkuje vsebine, o kateri bi pisala. To išče v drugi ženski, ki v njeni predstavi živi bolj razgibano življenje kot ona. Lejla D. Kres je moževa bivša partnerka in ko je njen oče sprejet na oddelek diagnostično-terapevtskega servisa v UKC, ga ponovno kontaktira. Protagonistka prisluškuje pogovoru in sliši besedo želim, kar jo spodbudi k pisanju in je tudi prva beseda, ki jo zapiše: »Želja, se mi je zdelo, je najprej želja po življenju. In tam zunaj je bila ženska po imenu Lejla, ki si je v tem času dovolila želeti si. To sem hotela tudi zase. Ne vem točno, česa si je Lejla želela, tega mi L ni povedal, vem pa, da je njena želja vzbudila mojo.« Takrat se začnejo nočni pogovori med protagonistko in njenim možem, med njima pa je vedno telefon, ki snema, kar naj bi postalo meso zgodbe. Čeprav L ne želi govoriti o Lejli, so ženina vprašanja neumorna in nujna, zato so njuni pogovori pogosto polni frustracij, prek katerih se izrisuje tudi njuno kompleksno razmerje. Prizori njunih izmenjav v postelji se hitro menjavajo s prizori iz dnevnega življenja, pri čemer je v ospredju predvsem protagonistkin odnos z mamo in hčerko. Čeprav so dinamike med njimi napete, se protagonistka z njimi ne ukvarja, kot da bi zanjo predstavljale nerazrešljive vozle, Lejla pa distrakcijo, fantazijo, željo samo. Zdi se, da jo Lejla tako privlači, saj si želi napisati žensko, kakršna bi tudi sama rada bila, a ne more biti – morda prav zaradi tega, česar v odnosih do mame, hčerke, moža in nazadnje do same sebe ne more razrešiti. Zdi se, kot da se v vseh svojih vlogah počuti nezadostno in želi pred tem pobegniti v iluzijo, ki je Lejla – njene matere ni več, po njej je podedovala hišo, njenega moža pa je v nasprotju z njo, ki ga posesivno in obsedeno ljubi, držala na distanci, poleg tega ni vezana na otroke in živi svetovljansko, svobodno prehaja meje v več ozirih. Če se protagonistki dozdeva, da je njeno življenje omejeno na vlogo mame in si želi še kaj več, je Lejla tista, ki to nekaj več ima. Na ta način avtorica vzpostavi intriganten okvir, v katerem bralci pričakujemo zapletanje in razpletanje odnosov, morda ljubezenski trikotnik ali pa spremembo v protagonistki, nekakšen preboj. A to pričakovanje zvodeni, medtem ko se pred nami nizajo posnetki iz življenja protagonistke, kot bi gledali fotografije, zgodba pa ne napreduje nikamor. Na tem mestu se je težko izogniti primerjavam z avtoričinim prvencem Ajaccio, ponovno, ki je romanu Povej, napisala bom tako zelo podoben, a hkrati tako zelo drugačen. Vzporednice lahko potegnemo že na formalni ravni, saj sta oba romana napisana v kratkih odstavkih, ki preskakujejo iz enega prizora v drugega, vse pa pravzaprav spremljamo prek razmišljanja protagonistke in pripovedovalke, osredotočenost je predvsem na njenem notranjem svetu. Prav tako so v obeh romanih izpostavljeni predvsem odnosi z možem, mamo in hčerko, ki pa so v Ajacciu, ponovno bolj razdelani. Nasploh je v prvencu več zgodbe in dogajanja, medtem ko v romanu Povej, napisala bom umanjkata. Če nam je v Ajaccio, ponovno pripovedovalka plast za plastjo razkrivala preteklost svoje družine in materine fascinantne osebnosti, kar nas je priklenilo k branju z željo, da bi izvedeli še več, izvemo o Lejli D. Kres in preteklosti, ki jo je z njo imel L, le malo in še to ne vzbudi občutka skrivnosti, da bi si želeli s protagonistko kopati naprej. Povej, napisala bom, daje občutek ponovitve, tako podobni so si liki in njihovi odnosi s tistimi, ki smo jih brali že v Ajacciu, ponovno. Protagonistka goji nekakšno obsedeno ljubezen do moža, a ga kljub temu ni zmožna spustiti blizu. V odnosu do mame čuti nezadostnost, mama pa je v obeh primerih vezana na moškega, ki ji ljubezni ni zmožen vračati. Prav tako je zaznati negotovost protagonistke v vlogi matere v odnosu do hčerke. Roman Povej, napisala bom v tem smislu deluje nedomišljeno in neizvirno. Morda bi vse skupaj delovalo bolje kot kratka zgodba ali novela, saj obsega le 141 strani, ali pa bi zgodba potrebovala nekaj več dogajanja, lahko bi na primer izvedeli kaj več o skrivnostni Lejli. Skratka, zdi se, da se na koncu romana nismo premaknili s točke, na kateri smo začeli. Lahko bi se sicer spraševali, ali roman s tem ne odseva situacije, v kateri se je znašla protagonistka, omejena na dom, čakajoča na dogodek, ki bi vnesel pestrost med dneve, ki so si vse preveč podobni. Morda je res tako, a žal ob branju prevlada občutek dolgočasja, ki ga izraža tudi protagonistka. S svojim drugim romanom je Iva L. Novak vzpostavila prepoznaven slog, ki na nek način odraža njeno fotografsko pot, saj se kratki odstavki nizajo pred nami kot fotografije posameznih prizorov, ki jih izpiše v poetičnem in nekoliko zasanjanem jeziku. Vrnila se je tudi h kompleksnim tematikam odnosov, materinstva, ženskosti in iskanja identitete. Žal pa romanu Povej, napisala bom manjka nekaj mesa, ki bi potešilo bralske apetite.

Nov, intriganten prispevek v bogato zakladnico slovenskega pisanja o gorah, plezanju in alpinizmuSlovenska literatura se sicer ponaša z bogato in notranje precej raznoliko tradicijo pisanja o hribih, o planinarjenju in alpinizmu, toda nesporni vrhovi našega gorniškega slovstva – pa naj gre za filozofske eseje Klementa Juga, za meditativne izpovedi Nejca Zaplotnika ali za avtofikcijske romane Dušana Jelinčiča – vendarle ustvarjajo dovolj enovit vtis, da je človek, ko enkrat pusti krotke nižave in zelene doline za seboj, ko se torej zagrize v stene in prične osvajati komaj dostopne vrhove, pravzaprav sam, usodno sam in da bo ta, ki hodi v gore, natanko tam – nekako med kladivom nemile, brezbrižne narave in nakovalom lastnih psihofizičnih omejitev – navsezadnje tudi srečal samega sebe. Vtis je, skratka, da pisci planinske literature – pa naj svoje bralke in bralce popeljejo v Julijce ali v Himalajo – postavljajo spomenik svojstveni, introspektivni obliki individualizma, to je: spomenik iskanju in najdevanju svojega najbolj resničnega, najbolj pravega obraza. Prav zato je presenetljivo – in najbrž tudi vsaj malo osvežujoče – v roke vzeti knjigo Naveza, ki je ob začetku poletja izšla pri založbi Beletrina. Pričujoče delo namreč govori o plezanju v dvoje, o plezanju v – hja – navezi. Napisala sta ga zdravnik Iztok Tomazin in literarni zgodovinar Tomo Virk in v njem popisala več kot trideset let skupnih vzponov, skupnih navezav, ki so poskrbele, da sta dva samotarja, ki sta se povsem naključno seznanila med služenjem vojaščine v rajnki JLA, navsezadnje postala tesna prijatelja. Kakšne eksistencialne uvide so jima torej podarila ta tri desetletja skupnih premagovanj gora in kako se je to, kar v stenah doživljata, spreminjalo skozi čas, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko je bil naš gost pred mikrofonom Tomo Virk.   foto: Goran Dekleva

Kako otroku postaviti meje, zakaj se starši ne smejo bati omejevanja časa in zakaj mladostniki cenijo jasno strukturo in doslednost? Ker jim daje občutek varnosti. Vse to so teme, ki jih najdete v knjigi Bližina osrečuje. Napisala sta jo družinska terapevta Sara in Drago Jerebic. Knjigo Celjske Mohorjeve družbe smo že predstavljali, tokrat pa izpostavili teme, ki so še posebej primerne pred počitniškim časom: “Starševstvo je čudovito, pa vendar včasih tudi naporno. Vse, kar doživlja otrok, tako ali drugače začutijo tudi starši. Prav prek čutenja so starši vedno povezani z otroki. Nosijo in čutijo njihova bremena in njihova doživljanja. To pa je včasih zelo težko. Takrat so starši še posebej povabljeni, da ostanejo povezani z otrokom, da zdržijo z njim in mu pomagajo umiriti njegovo stisko. Najlažje to storijo tako, da se spomnijo svojega otroštva in mladostništva.”

Posvečamo se knjigi z naslovom Segam po nebesnih zvezdah; to je biografija slovenske akademske slikarke Elde Piščanec. Napisala jo je Metka Pekle, slikarkina pranečakinja, ki hrani številne dnevnike, pisma, zapiske, dokumente, pa seveda risbe, slike in načrte predmetov. Fotografije in reprodukcije vidimo tudi v knjigi, skoraj dvesto jih je. So kot ilustriracija zgodbe o Eldi Piščanec prek tega, kar je zapisala sama; Metka Pekle skuša besedo prepustiti predvsem umetnici. Knjiga Segam po nebesnih zvezdah je izšla pri Mladinski knjigi v zbirki Spomini, izpovedi, uredila jo je Nela Malečkar. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se z avtorico Metko Pekle pogovarja Tadeja Krečič. Foto: izrez iz originalne fotografije; MMC; last družine.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič. Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani. S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno." Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko." Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.

Predsednica države Nataša Pirc Musar je ob obisku na avstrijskem Koroškem pozvala pristojne, naj določijo časovnico za uresničitev določb 7. člena avstrijske državne pogodbe. Kaj so ključne težave? Preverjamo, kako daleč so dela na slovenski turistično izobraževalni kmetiji v Gorskem kotarju, vredni več kot milijon evrov. Gostimo ravnateljico dvojezične osnovne šole v Števanovcih Agico Holec, dejavno porabsko Slovenko, ki je za svoje delo dobila spominsko plaketo Avgusta Pavla, in prisluhnemo novi rezijanski pravljici. 50 let po Zverinicah iz Rezije je nastala slikanica Ta Ladinina lisica s 14 novimi pravljicami. Napisala jih je Catia Quaglia, lektorirala pa še ena dejavna rojakinja Luigia Negro. In kako je danes z rezijanskim narečjem, koliko ljudi ga še govori?   Foto (Mateja Železnikar): razstava ilustracij Urše Volovšek iz slikanice Ta Ladinina lisica na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ljubljani

Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Annie Ernaux je edina Francozinja, ki je doslej prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 2022 je žirija za to prestižno nagrado zapisala, da jo prejme zaradi »poguma in klinične ostrine, s katerima odkriva korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina.« Precej umetelna razlaga, ki pa sporoča, da je v njenem pisanju mogoče začutiti nekakšno brezkompromisno, ostro držo. V slovenščini lahko beremo njen roman Leta (ki je njen največkrat nagrajeni in najbolj prevajani roman) in zdaj še zbirko štirih daljših zgodb z naslovom Dogodek in druga besedila. Napisala je več kot dvajset literarnih del in poleg Nobelove nagrade prejela še številne druge nagrade in priznanja. Dobršen del življenja je delala kot predavateljica književnosti na univerzi Cergy-Pontoise. Pisanje je bilo vedno del njenega življenja, piše v uvodu k zgodbi Mladenič: »Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Nekje drugje pa pravi: »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Če s to mislijo pristopimo k branju zbirke Dogodek in druga besedila, je učinek zgodb Dogodek, Gola strast, Okupacija ter Mladenič lahko močnejši, kot če bi avtorica trdila, da je vse zgolj fikcija. Dasiravno je v vsakem pisanju nedvomno nekaj avtobiografskega. Ker pa je Annie Ernaux eksplicitna v izpostavitvi lastne usode, ki je vpisana v zgodbe, jih beremo lahko še bolj zavzeto in doživeto. Vsa štiri besedila (dve izmed njih – Dogodek in Gola strast – sta doživeli tudi filmsko upodobitev) so neposredna ali, kot se je v kratkem opisu pisateljice izrazila prevajalka Suzana Koncut, »skoraj surova« in kar težko je predelati vse nanizane prizore. Opisi so nazorni, včasih na meji vzdržnega. Ko na primer v zgodbi Dogodek opisuje potek splava, ki ga protagonistka v študentskih letih naredi neki ženski, ki skrivaj odpravljala neželene otroke oziroma nosečnosti, je branje opisov telesnih reakcij precej zahtevno. Zanimivo je, da pisateljica zgodbe, ki se navezujejo na bolj ali manj oddaljeno preteklost, spremlja z razmisleki, ki so včasih v oklepajih, včasih pa so preprosto vtkani v zgodbo. Gre za nekakšne komentarje in tudi za razmišljanje o pisateljskem procesu. V zgodbi Dogodek, ki se dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, piše: »Med pisanjem se vedno zastavlja vprašanje dokaza: zdi se mi, da razen svojega dnevnika in beležnice iz tistega časa nimam na voljo ničesar zanesljivega o čustvih in mislih, tako brezsnovno in bežno je vse, kar gre skozi um. Samo spomin na občutja, povezana z osebami in stvarmi zunaj mene, mi prinaša dokaze o dejanskosti. Edini pravi spomin je snoven.« Gola strast je pripoved o obsesivni zvezi med žensko in poročenim moškim, ki vstopi v njeno življenje. »Od lanskega septembra nisem počela ničesar drugega razen čakala na tega moškega: da me bo poklical, da bo prišel k meni«, beremo nekje na začetku. Vse v življenju neimenovane protagonistke je podrejeno zvezi, ki to sploh ni. Čas meri s časom, ki ga preživita skupaj, in časom, ko sta ločena, pravzaprav so zanjo vsi drugi elementi in vidiki življenja podrejeni dejanjem in mislim, ki jih usmerja k moškemu. Njeno življenje postane eno samo mučno čakanje – na klic, na kratek obisk, na besedo ali dve. Pisateljica nam ne prizanaša z bolečino in občutki ujetosti. »Neke noči me je prešinila želja, da bi napravila test za aids: mogoče mi je zapustil vsaj to.« Kljub trpljenju pa pravi tudi, da je razkošje v življenju tudi to, da lahko živiš strast do moškega ali ženske. Zgodba Okupacija obravnava podobno temo, spet je v ospredju odnos med moškim in žensko, avtorica se tu ukvarja predvsem z ljubosumnostjo, negotovostjo, beganjem, ki jih v odnos vnaša navzočnost tretje osebe. Spet imamo v zgodbi misli o pisanju in o tem, kako se pisateljica boji, da bi izpustila kaj bistvenega; pisanje se ji kaže kot ljubosumen odnos do resničnosti. Zgodba Mladenič s katero se zbirka zaključi, pa je pripoved o zvezi med mladim študentom in profesorico književnosti. V tem odnosu je ženska tista, ki ima večjo moč, ki odloča in se na koncu tudi odloči zapustiti zvezo. Pred tem pa skozi spolnost in podoživljanje mladosti za nekaj časa pretenta proces staranja. »Moje telo ni več pripadalo nobeni starosti,« pove. Konec njune zgodbe sovpada s koncem knjige, ki jo piše pripovedovalka. Zadnji odstavek pravzaprav zaokroži celotno zbirko: »Bila je jesen, zadnja v dvajsetem stoletju. Ugotavljala sem, da sem srečna, ker sama in svobodna vstopam v tretje tisočletje.« V ospredju pisanja Annie Ernaux so protagonistke, ki se sprašujejo o lastni vrednosti, identiteti in položaju v družbi, ki še vedno pogosto favorizira moške. Ernaux je iskrena, neposredna in neomajna v svoji sporočilnosti, ki pa nima namena na silo provocirati, pretirano intelektualizirati ali zavajati bralca in bralko. To je pravzaprav redkost današnje literarne produkcije in tudi zato ima zbirka tolikšno težo in pomen.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Oranžni start: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-start ----------------------------------------------------------- Povezava do vstopnic za predstavo "Sama sta najboljša": https://popup.si/fejmici-sama-sta-najboljsa/ Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Rak, izgorelost, posttravmatski sindrom so se pojavili kot stanja telesa in psihe navzven najbrž kot posledica potlačenih zlorab in težkih življenjskih preizkušenj, ki jih kot močna ženska ne kaže niti svojim bližnjim, vse do dna, do soočenja z živeti ali umreti. Takrat pa iz dna duše privrejo pesmi kot način zdravljenja in zdravilo samo, predvsem pa kot pogumno razkritje svoje ranljivosti pred vsem svetom. Ksenija Medved je vstala kot feniks iz pepela in prišla v oddajo Med štirimi stenami.

Predsednica države Nataša Pirc Musar je konec lanskega leta na Brdu pri Kranju prvič v svojem mandatu slovesno podelila 20 najvišjih državnih odlikovanj in med nagrajenci so bili tudi tržaški Slovenec Samo Pahor, ki je dobil medaljo za zasluge za vztrajno prizadevanje pri priznavanju pravic Slovencev v Italiji, dr. Peter Gstettner, odlikovan za dosežke na področju manjšinskega šolstva in kulture ter za zavzemanje za reševanje problematike koroških Slovencev, ter trije porabski Slovenci. Predsednica in predsednik krovnih organizacij Andrea Kovač in Karel Holec ter zagovornica Slovencev v madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss so dobili medalje za zasluge pri ohranjanju slovenskega jezika, kulture in narodne identitete Slovencev na Madžarskem ter za prizadevanja za vsestranski razvoj in napredek Porabja. Erika Köleš Kiss, ki je že tretji mandat zagovornica v parlamentu, je kot učiteljica poučevala slovenski jezik na srednjih šolah in sodelovala pri pripravi učnega načrta za poučevanje slovenskega narodnostnega jezika. Napisala je tudi učbenik Spoznavanje slovenstva. Državno odlikovanje pa je, kot je povedala, dodatno priznanje za njihov trud, ki se je obrestoval tudi na popisu prebivalstva. Za Slovenca se je namreč opredelilo 3.965 ljudi, tretjina več kot na prejšnjem popisu. Foto: v ospredju odlikovani Slovenci iz sosednjih držav in državna sekretarka na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu  

Knjiga Lovim svoje ravnotežje je na voljo samo na spletni strani: ⁠https://ninagaspari.com/products/knjiga⁠ Hvala za tvojo podporo! ❤️ --- V 201. epizodi podcasta Lovim ravnotežje, ki je ob enem tudi prva epizoda 5. sezone, lahko prisluhneš pogovoru, ki sem ga imela s Klemnom Selakovičem na prvi uradni predstavitvi njegove knjige Aidea. S Klemnom sva se pogovarjala na njegov rojstni dan, ki si ga je izbral za prvo predstavitev knjižnega prvenca. V pogovoru govoriva o najini poti pisanja knjige, izkušnjah sodelovanja z založbo (Klemen je knjigo izdal pri Mladinski knjigi) in odločitve za samozaložniško pot, ki sem ji izbrala jaz. Govoriva tudi o ženskah, o kvotah, o strahovih, sindromu vsiljivca, ustvarjanju podcasta ter izbiranju gostov in gostij.Najin pogovor si lahko ogledaš tudi v videu, povezavo najdeš v zapisu epizode. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, prek katerih lahko spoznaš, slediš ter z naročili, nakupi ali obiski podpreš njihovo podjetniško ustvarjanje. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda201 Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

AIDEA knjiga je izšla! Hvala za podporoooo! :)  https://emka.si/products/aidea   =============================   V epizodi 123 je bila moja gostja Nina Osenar Kontrec, priznana slovenska televizijska voditeljica in pevka. Napisala je knjigo o trpki življenjski preizkušnji, ki jo je doletela kmalu po rojstvu sina. Sindrom kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom jo je za pet let prikoval na posteljo, za vedno pa zaznamoval njeno dušo. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: AIDEA knjiga Ninin pogled na nastopanje v javnosti Od miss do TV voditeljice PlayBoy in Onlyfans - da ali ne? Algoritem za odločanje Ninin avtobiografski roman Sindrom kronične utrujenosti z mialgičnim encefalitisom Odtegnitveni sindrom od antidepresivov Stanje psihe in uma Sodelovanje z dr. Klemenom Rebolom Izkušnja z bogom Vloga Nininega moža pri zdravljenju Načrti za prihodnost

Široki in ustvarjalno bogati so svetovi Lidije Šket Kamenšek, profesorice razrednega pouka, strokovne delavke na področju vzgoje in izobraževanja, magistrice znanosti s področja socialne pedagogike. Zanimajo jo vedenjske posebnosti otrok in mladostnikov ter načini pomoči. Tudi pravljice so predmet njenega znanstvenega raziskovanja. Intenzivno se ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo, z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Napisala je priročnik ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celju. Skoraj četrt stoletja se je Lidija spraševala in iskala odgovore za svoj nemir, svoje svetove, ki jih je nosila v sebi, nerazumevanje okolice. Morala se je prilagoditi, da je določene stvari sploh lahko izvedla, kar je bilo zelo težko. »Ko izvemo, kdo smo in zakaj smo takšni, je to tolikšno olajšanje, ko končno lahko odložimo strahove in skrbi. Odgovori, ki jih dobimo, nas pomirijo, hkrati pa dobimo tudi priložnost za raziskovanje talentov, ki jih nosimo v sebi.« Zanjo je bilo to veliko olajšanje.

Z Majo Stermecki - Bilbi smo se po njenem premoru pogovarjali o njenem delu v koroških krajih, ki spominjajo na kulise iz Gorskega zdravnika, kjer so tudi med korono veliko sredstev namenjali kulturi, o gledališču, študiju in iskanju prostora pod soncem doma in na tujem - v lepih mestih s kulturo in vrvežem. Več na: https://vecer.com/popularno/intervju-ustvarila-se-je-fama-da-je-bilbi-neka-vzgojiteljica-s-pobrezja-ki-je-smirala-z-moskim-ki-ima-sina-jana-10343523 Dobrodošli na uradnem Youtube kanalu medijske hiše Večer. Ne pozabite se naročiti na naš kanal in aktivirati obvestila, da ne zamudite nobenega prispevka. Radi bi vas spomnili, da s sklenitvijo Večerove naročnine dobite ekskluziven dostop do najnovejših novic, analiz, intervjujev in še veliko več! Postanite del naše bralske skupnosti in ostanite vedno korak pred vsemi. Sklenite naročnino na: https://vecer.com/narocnine Sledite nam tudi na naših drugih družbenih omrežjih, da ostanete v stiku z nami in delite svoje mnenje: Facebook: https://www.facebook.com/CasnikVecer Twitter: https://twitter.com/vecer Instagram: https://www.instagram.com/casnik_vecer

Njeno življenjsko popotovanje je nenehno iskanje raziskujočega duha, a tudi potovanje skozi realne, fizične svetove različnih dežel in kultur. Trenutno živi v Maroku, a to gotovo ni zadnja dežela, v kateri razvija svoje zanimanje za pestrost vsega bivajočega – človeka in vseh živih bitij. Raziskovanje stvarnega in duhovnega jo vodi skozi številna področja znanja, med drugim študija grafologije, reikija, tradicionalne kitajske medicine in energetske medicine. Po diplomi iz francoščine in sociologije kulture je nekaj časa delala v šolstvu, založništvu in kulturi. Ko se je njeno življenje radikalno spremenilo, se je s tremi otroki preselila v Tunizijo in se hitro vključila v tamkajšnje življenje. Tragičnemu dogodku, ki je zarezal v življenje družine, je sledila selitev v Atene. Težke preizkušnje krepijo njen pogum, ljubezen do življenja in ljudi. Kot certificirana doula dela s porodnicami in z majhnimi otroki. Poleg tega ves čas tudi prevaja, lektorira in piše. Napisala je zbirko pesmi za otroke Ko je Dan, ki je izšla v trojezični izdaji, in zbirko pisem svojemu sinu Ko je dan za pisma srca.

Obljubljamo, da te oddaje ni napisala umetna inteligenca. Je pa ChatGPT avtor besedila, ki so ga poslušalci morali prepoznati v primerjavi z besedilom izpod peresa človeka. Ugotavljamo, da naloga ni tako preprosta.

Z vrha planine tiho, tiho, kot pravljice v otroške sanje, legajo snežinke … Pripoveduje: Aleš Valič. Napisala: 2019 Valerija Skrinjar Tvrz. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Ker je vanj padel čarobni mlinček … Pripoveduje: Gregor Čušin. Napisala: Čilska pravljica. Posneto v studiih Radia Slovenija 1998.

Umrla je portugalska pesnica, prevajalka in profesorica Ana Luísa Amaral. Rodila se je leta 1956, doktorirala je iz poezije Emily Dickinson. Na univerzi v Portu je predavala angleško in ameriško književnost. Napisala je 19 pesniških knjig in 12 knjig za otroke, za svoje ustvarjanje je prejela številne portugalske in mednarodne literarne nagrade. Zanimalo jo je tudi raziskovanje ženskega, identitete in telesa v književnosti. Ana Luísa Amaral je bila pred letom dni ena izmed dveh častnih gostov Dnevov poezije in vina, v slovenščini je v prevodu Barbare Juršič izšla njena pesniška zbirka z naslovom What's in a name. Z Ano Luíso Amaral se je takrat pogovarjal Vlado Motnikar. Foto: Mattias Blomgren https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ana_Lu%C3%ADsa_Amaral_at_G%C3%B6teborg_Book_Fair_2013_02.JPG

Iransko-kanadska režiserka Sadaf Foroughi je rodni Iran zapustila pred več kot dvajsetimi leti. Študirala je v Franciji, pozneje tudi v Združenih državah Amerike. Živi v Montrealu. Na filmskem festivalu v Karlovih Varih je na začetku julija prejela glavno nagrado za film Poletje upanja; film govori o življenju mladega plavalca – in raziskuje pričakovanja novega rodu Iračanov, ki so pod velikim pritiskom – sebe, družine in družbe. Gre za drugi celovečerec režiserke Sadaf Foroughi in drugi film načrtovane trilogije.

Slovenska modna oblikovalka, Boža Košak, s prepoznavno mednarodno uspešno kariero se je rodila leta 1915 v Trstu, v takratni Avstro-Ogrski. Zaradi vojne je njena družina pribežala v Maribor. Po študiju na Akademiji uporabnih umetnosti na Dunaju (1935–1937) je začela ustvarjati kot ilustratorka, kostumografinja in modna oblikovalka. V zgodnjih štiridesetih letih se je preselila v Rim in ustvarjala v ateljeju na ulici Via Margutta. Njeno delo oblikovalke tekstila, notranje opreme, preprog, tapiserij in oblačil jo je popeljalo po vsej Evropi in Združenih državah Amerike. Njene avantgardne stvaritve so bile razstavljene v stalnih zbirkah številnih prestižnih muzejev. Kot prva oblikovalka je oživila stare tehnike barvanja; njen napredek na tem področju je pripeljal do poplave različnih inovativnih tehnik barvanja in tiska. Bila je teta dr. Barbare Bajd, ki je o njej povedala nekaj več iz svojih spominov. Napisala je tudi knjigo “B kot Boža”. Lahko ji prisluhnete tudi v predavanju na povezavi.

Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar."Bistvo poetičnega je, da zasleduje evolucijo duha."Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar.

Tudi čarovnice imajo težave.t Pripoveduje: Majda Grbac. Napisala: Špela Stres. Posneto v studiih Radia Slovenija 2001.

Pri založbi Forma 7 je nedavno izšla prva knjiga o osebni izkušnji s Covidom pri nas. Napisala jo je Darja Korez Korenčan, dolgoletna urednica, televizijska voditeljica oddaj o umetnosti in kulturi, večkrat nagrajena avtorica v kulturnem uredništvu televizije Slovenija. V knjigi z bralci deli izkušnjo, ki ji je za vedno zaznamovala življenje. Upa, da bo njena zgodba pomagala še komu, ki se bori s posledicami te bolezni. Z Darjo Korez Korenčan se je o bolezni in o vrednotah, ki so po njej prišle v ospredje, pogovarjala Mateja Brežan.

Napisala je več kot tisoč besedil za popevke in šansone. Podpisala se je tudi pod zimzelene skladbe kot so Pegasto dekle, Brez besed, Nasmeh poletnih dni, Ti si moja ljubezen, Samo nasmeh je bolj grenak in Poletna noč. Študirala je arhitekturo, poizkusila se je tudi v vlogi novinarke. Na našem radiu je pripravljala oddaje Večerni utrinek, Kulinarični utrinki in Elzine hrustljave misli.

Poslavljamo se od leta in razmišljamo, kaj nam bo prineslo novo. Upamo, da bo srečno in zdravo. To želimo tudi drugim. Včasih pa nam leto ni ravno naklonjeno. Televizijska novinarka, voditeljica in urednica Darja Korez Korenčan je letos prebolela hujšo obliko covida. Ostale so posledice, a življenjskega optimizma ji ni zmanjkalo. Svojo izkušnjo je opisala v knjigi Korak za korakom.

Tega bi sicer ne pričakovali nujno od svetnice-zavetnice zeliščnih in dišavnih vrtičkov, toda sv. Hildegarda iz Bingna je brez najmanjšega dvoma ena najbolj izjemnih in nenavadnih osebnosti v dolgi in bogati zgodovini zahodnega krščanstva. Dopisovala si je z dvema papežema pa s svetim rimskim cesarjem in vodilnimi teologi svojega časa. Bila je dovršena skladateljica in pesnica. Napisala je več vplivnih knjig s področij medicine in botanike. Izmislila si je celo umeten jezik, tako imenovano linguo ignoto. Predvsem pa je seveda bila mistikinja, ki je od najzgodnejših otroških let prejemala božanska videnja, ki naj bi bila, kot se je izrazila, zakoreninjena in umbra viventis lucis, se pravi v senci ali odblesku živeče luči. Vse to je potem tudi zapisovala in v več obsežnih ter daljnosežno vplivnih delih na teološko izviren način komentirala. Kult Hildegardinega čaščenja se je začel že kmalu po njeni smrti, papež Benedikt XVI pa jo je leta 2012 celo povzdignil ob bok takšnim kolosalnim figuram, kot so sv. Avguštin, sv. Tomaž Akvinski ali sv. Hieronim, in jo razglasil za eno izmed tako imenovanih cerkvenih učiteljic – gre za neverjetno maloštevilno skupino vsega 32 mož in štirih žena, ki so katoliško Cerkev v vsej njeni dvatisočletni zgodovini kar najbolj zaznamovali. Toda: kako neki je sv. Hildegardi iz Bingna uspelo pridobiti tolikšen vpliv, ko pa se je vendar rodila ob koncu 10. stoletja, v času torej, ko naj bi ženske ne imele prav nikakršnega javnega glasu? In seveda: s kolikšno duhovno, intelektualno in umetniško močjo nas njena raznolika dela nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Sonjo Weiss, ki na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava latinsko književno srednjega veka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: sv. Hildegarda prejema božje videnje in o njem pripoveduje tajniku Volmarju, iluminacija (izsek), 12. stol. (Wikipedia, javna last)

Na Valu 202 smo pred poletjem objavil serijo zvočnih dnevnikov. Našli smo ljudi, ki so preprosto vzeli mikrofon in dokumentirali svoj vsakdan. Potem pa se oglasila Kaja Pregrat iz Logatca. Napisala je: “za 8. rojstni dan sem dobila snemalnik in snemala vse živo”. Zdaj je Kaja že odrasla, poslušanje starih kaset jo zabava, še vedno pa snema. Zgodba govori o sosedi, teti Bredi. Kaja je pogovore z njo snemala leta 2018, na telefon. Teta Breda je že pokojna, zaradi posnetih pogovorov in spomina nanjo pa tudi - nesmrtna.

Ugostili smo veliku zvijezdu 90-ih, zvijezdu koja nije stala ni do danas. Danas međutim sve radi drugačije, prepušta se životu i bira samo ono što joj ispunjava srce. Živi u trenutku. Zvuči baš idilično, zar ne? Ma baš si razmišljamo kako nam svi gosti ostave dojam jednostavnosti. Ma to je 100% zbog nas, ljudi dođu kod nas i zapljusne ih čarolija života

Bukvin list se občuduje. Pripoveduje: Milan Kalan. Napisala: Živa Paulin. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana 1976.

Njen ded ji je rad pravil zgodbe in, kot pravi, je bil fantastičen pripovedovalec, z babico pa sta ji tudi kupovala knjige. Miriam Drev v podkastu Zamolčane zgodbe razkriva, kako zelo je že v zgodnjem otroštvu potrebovala besede, knjige, branje, pripovedovanje. Ne samo potrebovala, tudi dobivala jih je. Nič kaj drugače ni bilo pozneje, ko besed ni le užila, ampak jih je začela kot prevajalka prenašati iz enega v drugi jezik, kot pisateljica z njimi kovati svoja literarna dela, z njimi pa imela opraviti tudi kot publicistka in kritičarka.Ko se panoramsko ozreš na njeno delo, je pot videti premočrtna in zanesljiva, a Miriam Drev pravi, da marsikaj na njej ni bilo samoumevnega. Recimo avtorsko ustvarjanje. Čeprav je bila v šoli vedno dobra v pisanju, se temu pozneje, ko je razmišljala o profesionalni pisateljski karieri, ni počutila kos. Svojo željo po ustvarjanju je potisnila v ozadje in šele dolgo pozneje spoznala, da ji je vnema plahnela tudi zato, ker se med drugim ni jemala dovolj resno in ker ni zaznala priliva spodbude. Je pa z njo ves čas ostajala droben glas deda in spomin na njegove prve spodbude k pisanju, ki so jo držale pokonci.In tako se je tudi njena pot zasukala. S prostorsko in tudi časovno oddaljenostjo od države je, kot da plahnela tudi zadržanost. Na Dunaju je nato napisala več literarnih del, spomin na to mesto pa je zapečaten tudi v njenem prvem romanu V pozlačenem mestu.Miriam Drev je odtlej prevedla najmanj 105 knjig, med njimi tudi roman Deklina zgodba Margaret Atwood in dela Iana McEwana, Arundhati Roy, R. W. Emersona .... Napisala je tudi pet pesniških zbirk in dva romana, tretji, z naslovom Od dneva so in od noči, pa je tik pred objavo.

Berite Meto Kušar. Napadeni boste.Cepetali boste.In globoko hvaležni boste Za njeno Neznosnost.Tako je ob izidu pesniške zbirke Ljubljana pesnici in esejistki Meti Kušar zapisal Tomaž Šalamun. Ko se vržeš v njeno poezijo in njeno delo, veš, kaj je imel v mislih. Ni presenetljivo, da avtorica za seboj pušča dolge sledove. Njen zamah s peresom ni neopazen, površen ali medel, v poezijo se vrže vsa. “Lahko je naporno kot hoja ali tek, a je blazno v redu, ko to narediš,” pravi sama. In naredila je že veliko. Napisala je šest pesniških zbirk. Njena Ljubljana je denimo prevedena v angleščino, srbščino in poljščino. Druge zbirke so prevedene še v nizozemščino, hebrejščino in arabščino. Za zbirko Vrt je prejela Veronikino nagrado, za zbirko intervjujev in esejev Kaj je poetično ali ura ilegale pa Rožančevo nagrado.Po tej poti, naj bo na njej še tolikov slepih ulic ali ovir, ji je še vredno hoditi. Ne nazadnje ni užitka, ki bi bil večji in bi trajal dlje, kakor je ta, ko nekaj narediš dobro. Takšnim užitkom, je dobro slediti. Ni pa nujno, da izpod prstov vedno pride kaj dobrega. Lahko pa dobro pride takrat, ko veš, kaj je treba storiti oziroma kako to zagrabiti. Vse se da, če imaš pravi prijem, pravi Meta Kušar. Pravi prijem pomeni, da veš, kako boš nekaj prikazal, da pri tem ne boš kopiral in delal kakor drugi in da ne boš prehitro zadovoljen z odgovori na težka vprašanja. Pa da boš pri tem lepo poslušal, kar ti srce govori, in tudi malo po svoje hodil. Tukaj se približaš popolni svobodi. Ob ustvarjanju se lahko prav česar koli dotakneš in se pri tem ne ustavljaš, ko ugotoviš, da lahko ljudem pokažeš, kar ne vidijo, pa bi bilo prav, da bi.Zato obrnimo svoje oči tudi v poezijo Mete Kušar. V njej se skriva še najmanj en svet, ki se nam bo z veseljem pustil zbezati na plano. Podkast Zamolčane zgodbe v sodelovanju z Miro, ženskim odborom slovenskega centra Pen, ustvarjava Maja Čakarič in Klara Škrinjar. Z Meto Kušar sem se pogovarjala Maja. V podkastu kukamo skozi okna, v dobesednem in prenesenem pomenu. Vstopamo v prostore in svetove, do katerih večinoma nimamo dostopa, in tako glasove ustvarjalcev, ki že dolgo soustvarjajo literarne pokrajine ter bogatijo naš družbeni prostor, prenašamo med vas.

Money–How je know-how osebnih financ. Ravnanje z denarjem ni raketna znanost. Odkrivanje praktičnih finančnih nasvetov pa je lahko tudi zabavno, kar boste spoznali v seriji podkastov Money–How. Na praktičen in razumljiv način boste vstopili v svet osebnih financ. V podcastih bo velik poudarek na tehnologiji in finančni pismenosti. Ravno tu se skriva največ pasti. Pametni telefoni so postali naša denarnica. Preko njih opravljamo nakupe, vlagamo, plačujemo račune, delimo stroške s sodelavci za malico, in na splošno upravljamo z denarjem. Na Money–How ne bo prodajalcev megle in lovcev na vroče zgodbe. Prav tako se bomo brez dlake na jeziku dotaknili tudi bolečih tem, o katerih drugi ne želijo govoriti zaradi konfliktov interesov. Čas je za odkrito debato. In to boste dobili na Money–how. Želimo vas opremiti z znanjem, s katerim boste lažje sprejemali finančne odločitve in razumeli njihove finančno učinke. V tem podkastu vam bom s pomočjo gostov redno predajala vse to, kar se v svoji karieri naučila o upravljanju denarja. Zakaj ustvarjam Money–How? Zelo dobro poznam skrivnosti finančnega sveta ter delovanje vseh udeležencev na tem trgu. Svet osebnih financ sem začela odkrivati pred skoraj 15 leti - najprej kot študentka ekonomije, nato kot specializirana novinarka in urednica za osebne finance, nazadnje pa kot odgovorna urednica revije Moje finance, ki jo izdaja Časnik Finance. Napisala sem preko tisoč člankov, razkrila tudi kar nekaj vročih finančnih prevar, organizirala sem več kot 200 dogodkov in izobraževanj. Sem urednik in soavtor treh knjig. Med drugim tudi priročnika za učitelje finančnega opismenjevanja pri nas. Bila pa sem tudi idejni vodja in kreator prvi šole za finančno opismenjevanje, ki deluje pod okriljem Časnika Finance. Po 15 letih dela na Financah sem sprejela odločitev, da grem novim izzivom naproti. In čeprav zdaj pišem nove razburljive poslovne zgodbe, moja želja po širjenju finančnega znanja ostaja, ne glede na to, kje sem in kaj počnem! To je del mene in to je moje poslanstvo. Money how bom pripravljala z močno ekipo strokovnjakov, ki imajo bogato zakladnico finančnih znanj, izkušenj in kar je ključno so vredni zaupanja. Naš cilj je deliti praktično znanje in s tem prispevati k širokemu dostopu do finančne pismenosti. Ni ravno optimalno, da je to prepuščeno na eni strani predmetu gospodinjstva in državljanske vzgoje v osnovnih šolah, ter na drugi strani raznim izobraževanjem, ki so predvsem namenjena naknadnemu trženju finančnih produktov. Vsebina podkastov Money–How Čeprav v številnih domovih velja, da je pogovor o denarju tabu tema, si bomo v Money–How dali duška in govorili o najbolj perečih finančnih tematikah. Z vami bomo delili denarne modrosti. Vse kar morate vedeti o nepremičninah. Spoznavali bomo vroče trende v digitalizaciji. Secirali konkretne delniške zgodbe, investicijske sklade, kripto avanture in alternativne načine vlaganja. Slišali boste aktualne tematike, ki pomembno vplivajo na vašo denarnico. Money–how deluje v širšem ekosistemu Biznaspace, ki bo skrbel za izmenjavo znanja o poslu, podjetništvu, reševanju problemov in uresničevanju domiselnih idej. Vabim vas, da obiščete spletno stran www.biznispace.com in se naročite na e-pismo. Dovolj je filozofiranja, čas je za akcijo!! Naročite se na Money–How. Ne bom vam žal!

V tokratni oddaji podkasta Odprto se pogovarjamo o pravkar izdani knjigi Zgodbe slovenske arhitekture. Napisala sta jo arhitekta Špela Kuhar in Robert Potokar, izšla pa je pri založbi Beletrina. Prostor je za narodov obstoj prav tako pomemben kot jezik. Izdaja strokovne oz. nekoliko bolj poljudne knjige s področja arhitekture, pa ima zagotovo močan vpliv na širši krog bralcev, saj posreduje informacije in vedenje o pomenu kakovostno oblikovanega in grajenega prostora za širšo družbo. Knjiga na izjemno dostopen način približuje zgodovino slovenske arhitekture skozi zgodbe, ki so botrovale nastanku arhitekture in slovenskega prostora, kakršnega poznamo danes. Pogovarjamo se z avtorjema Špelo Kuhar, Robertom Potokarjem in programskim vodjem založbe Beletrina Alešem Štegrom. Prisluhnite prostoru, prisluhnite podkastu Odprto!

Pravljico Skrivnostni oklep pripoveduje Milena Zupančič, na klavirju pa jo spremlja pianist Klemen Godler. Napisala jo je Bamjana Kenda Hussu, ilustrirala pa Nina Kavzar. Pravljica je del serije pravljic o odnosih in je bila ustvarjena na obisku Lahkonočnic v oddaji Lahko noč, otroci! v produkciji Radia Slovenija z režiserko Špelo Kravogel in urednico oddaje Aljo Verbole. Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam sodobnih slovenskih avtorjev na www.lahkonocnice.si.

Pravljico Iza, Mila in Plesoči osliček pripoveduje Jožica Avbelj, priljubljena dramski igralec, na klavirju pa jo spremlja Klemen Golner. Napisala jo je Ida Mlakar Črnič , ilustrirala Marta Baloh. Pravljica je del serije pravljic o odnosih in je bila ustvarjena na obisku Lahkonočnic v oddaji Lahko noč, otroci! v produkciji Radia Slovenija z režiserko Špelo Kravogel in urednico oddaje Aljo Verbole. Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam sodobnih slovenskih avtorjev na http://www.lahkonocnice.si.

Pravljico Rogačeva zmaga pripoveduje Jurij Souček, priljubljeni dramski igralec, na saksofonu pa ga spremlja Lenart Krečič. Napisala jo je Nina Mav Hrovat, ilustrirala Nina Kavzar. Pravljica je bila ustvarjena v sodelovanju z oddajo Lahko noč, otroci! v produkciji Radia Slovenije z režiserko Špelo Kravogel in urednico oddaje Aljo Verbole. Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam sodobnih slovenskih avtorjev na www.lahkonocnice.si.

Pravljico Ups in čokoladni dan pripoveduje Marijana Brecelj, priljubljena dramska igralka, na klavirju pa jo spremlja Klemen Golner. Napisala jo je Gaja Kos, ilustrirala Eva Mlinar. Pravljica je bila ustvarjena v sodelovanju z oddajo Lahko noč, otroci! v produkciji Radia Slovenije z režiserko Špelo Kravogel in urednico oddaje Aljo Verbole. Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam sodobnih slovenskih avtorjev na www.lahkonocnice.si.

Pravljico Tihomir iz Strahomira pripoveduje Janez Hočevar, priljubljen dramski igralec, s trobento pa ga je spremljal Tomaž Gajšt. Napisala jo je Ida Mlakar Črnič, ilustrirala Polona Lovšin. Pravljica je bila ustvarjena v sodelovanju z oddajo Lahko noč, otroci! v produkciji Radia Slovenija z režiserko Špelo Kravogel in urednico oddaje Aljo Verbole. Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam sodobnih slovenskih avtorjev na www.lahkonocnice.si.

Pravljico O miški, ki je oklofutala medveda pripoveduje Maja Končar, priljubljena dramska igralka, na violini pa jo spremlja Andrej Kopač. Napisala jo je Aksinja Kermaurner, ilustrirala Anja Držanič. Pravljica je bila ustvarjena v sodelovanju z oddajo Lahko noč, otroci! v produkciji Radia Slovenije z režiserko Špelo Kravogel in urednico oddaje Aljo Verbole. Prisluhnite Lahkonočnicam, sodobnim zvočnim pravljicam sodobnih slovenskih avtorjev na www.lahkonocnice.si.

Freddie Mercury se je kot karizmatičen pevec, pisec besedil in glasbe za vedno vpisal v zgodovino in v srca svojih oboževalk in oboževalcev. O njem še vedno govorijo in pišejo kot o legendi in velikanu rocka. Za vedno bo ostal v spominu nastop skupine Queen in Freddija Mercurya leta 1985 na dobrodelnem koncertu Live Aid za pomoč žrtvam lakote v Etiopiji. Tako kot glasbeno, je bilo pestro tudi njegovo zasebno življenje; od nadarjenega fanta iz Zanzibarja do zvezdnika svetovnega formata in do bolezni, ki se je končala z njegovo smrtjo. O marsičem lahko beremo v novejši biografiji legendarnega pevca z naslovom Freddie Mercury Bohemian rhapsody. Napisala jo je glasbena novinarka in kolumnistka Lesley-Ann Jones, ki je za časopise in njihove priloge o glasbeni sceni poročala od zgodnjih osemdesetih do devetdesetih let. Življenje velikana rokovske glasbe je predstavila iz različnih zornih kotov – o njem nam govorijo glasbeni kolegi, ljudje iz medijev in glasbene industrije, znanci, prijatelji, bližnji. Biografijo izjemnega Freddija Mercurya, predvod je izšel pri založbi Učila, smo za oddajo Sobotno branje prelistali z radijskim glasbenim urednikom Andrejem Prezljem. Foto: Iztok Konc

Manca Korelc je podjetnica, ki pomaga posameznikom v B2B podjetjih uporabljati LinkedIn za marketing in prodajo. Kariero v digitalnem marketingu je začela pred 11 leti in ga spoznala z vseh strani oglaševalskega trikotnika. Napisala je več kot 150 člankov o digitalnem marketingu in družbenih omrežjih, med drugimi objavljeni v Marketing magazinu, Financah ter revijah Direktor, Lipov list in Gost. V zadnjih 4 letih je izvedla več kot 140 predavanj in delavnic o digitalnem marketingu in družbenih omrežjih. Svoja znanja deli tudi na Londonski šoli za PR, Marketing Magazinu, Netfork Akademiji ter Inštitutu in akademiji za multimedije. Najbolj uživa v delu, ko na delavnicah vidi zadovoljne obraze ob njihovi prvi objavi in odzivih na LinkedInu. Uživa v povezovanju in zanimivih poslovnih debatah, zato je aktivna članica Združenja Manager, Društva za marketing Slovenije in Društva turističnih novinarjev Slovenije. Je soorganiztatorka LinkedIn Local dogodkov v Sloveniji, ki so namenjeni spoznavanju LinkedIn kontaktov in mreženju. Svoje ljubezni do jezer in kolesarjenja je združila v projekt Moja jezera, v katerem s kolesom raziskuje vsa slovenska jezera. Če obiščete spletno stran www.mojajezera.si, boste našli že 844 jezer. Za projekt je prejela tri nagrade za posebne dosežke vsebinskega marketinga in odličnost digitalnega projekta. Jasna Klemenc Puntar se več kot 20 let ukvarja s prihodom na trg in svoje izkušnje iz visokotehnoloških podjetij in startupov rada deli tako na blogu Omneechannel kot tudi z mentoriranjem. Letos je razvila posebna šesttedenska skupinska usposabljanja Tvoja profesionalna znamka in LinkedIn, ki so še posebej namenjena tistim, ki spreminjajo svojo karierno pot, delajo v kreativno-kulturnih industrijah ali pa so ali bodo ustanovitelji podjetja. Je ena izmed gostiteljev LinkedIn Local iniciative Domžale Kamnik, ki povezuje lokalno skupnost kreativcev in profesionalcev. Jasna je na globalni ali lokalni trg lansirala več kot 20 povsem novih produktov v več kot 7 različnih industrijah tako v B2B kot v B2C. Odlično poznavanje tako produktnega vodenja kot celotnega marketinga in delo tako v korporacijah kot startupih, ji je omogočilo, da je izoblikovala ponovljiv pristop, kako se hitro in z najmanj truda lahko infiltriraš na katerikoli trg lokalno ali globalno. Prepričana je, da je grajenje osebne znamke lahko ena izmed zelo učinkovitih poti, da raziščemo nove priložnosti ali pa začnemo prodajati. Zadnje pol leta s kolegoma intenzivno dela tudi na spletnem izobraževanju za t.i. “Channel Marketing” - to je ko ne gremo na trg direktno - preko spletne trgovine ali z lastnimi prodajalci - ampak preko prodajnega kanala kot je distributer ali dealerji. Njena velika strast je jadranje. V prejšnjem desetletju je s hrvaško žensko ekipo BBcrew odjadrala številne regate po Jadranu in hkrati skrbela za sponzorstva. Danes pa skupaj odjadrajo le še dve: Komiško in Viško.

Zaslužna profesorica dr. Albina Nećak Lük se je vse življenje posvečala jeziku. Doktorirala je iz teme Družbene razsežnosti dvojezičnosti na narodnostno mešanem območju v Prekmurju in se temu vprašanju posvečala vrsto let. Napisala je tudi študijo; ta je postala sestavni del učnega programa. Predavala je tako na mariborski kot na ljubljanski univerzi ter do upokojitve na filozofski fakulteti vodila katedro za uporabno jezikoslovje.

Ajda Stina Turek, mlada jazz pevka in skladateljica, je leta 2018 z najvišjimi ocenami diplomirala iz »Vocal performance » na znamenitem Berklee College of Music v Bostonu. Ves čas študija je bila med najbolj uspešnimi; je tudi edina študentka, prejemnica prestižne nagrade »Outstanding Jazz Vocalist Award 2017«, ki jo je v hudi konkurenci odličnih vokalistov prejela na predlog številnih profesorjev na Berkleeju. Marca 2018 je izdala avtorski album z naslovom Sonder. Napisala je glasbo in besedila v angleškem jeziku, na snemanju pa je sodelovalo več kot dvajset glasbenikov iz različnih držav. Žanrsko se njena glasba giblje od latino jazza, RnB-ja do bluesa. Nastopa in ustvarja v New Yorku; v oddaji Prva vrsta pa z njo nastopajo trije odlični glasbeniki: Gerson Eguiguren iz Ekvadorja – vokal, viola; Marko Čepak, kitara in Lazaro Amet Hierezvelo, violina, tolkala.