Rožnata dolina

Metka in Blaž sta lani dala odpoved in odšla visoko nad dolino v pastirsko kočo. Da bi počela to, o čemer sta sanjala, da bosta, ko bosta »stara«. A potem se je zgodilo življenje. Metkina diagnoza in spoznanje, da je treba živeti, ne le preživeti. Če bi lahko, bi v hribih preživela celo leto. Pasla bi krave, ležala v travi in obstajala. Samo to. Pravita, da civilizacije nič ne pogrešata, da je izlet v dolino kot srečanje z drugo kulturo. Polno hitenja, primerjav, nepomembnih informacij in nakupov. Za pol ure pavze, miru in koščka pastirskega življenja uporabite slušalke in se odpravite v Rožnato … planino!

Matic Vrečko neke noči ni mogel zaspati. Sanjal je o tem, da bi se podal na pustolovščino. Sam. Da bi z jadrnico prečkal ocean. Želja je rasla, motivacija in podpora družine pa pomagali, da je to željo uresničil. Šestega decembra je Matic izplul iz marine Amarilla. Petnajst dni je jadral proti obzorju, se boril z vetrom in s samim seboj. O kitih, nevihtah in samoti. O 50-minutnih intervalih spanca, tečnobi in občutku, da ti nihče ne more pomagati. O upravljanju 13-metrske jadrnice. O spoznavanju svoje lastne biti in želji po vrnitvi.

Martin Poljšak je novinar Primorskega dnevnika, ki večinoma piše o migracijah in zgodbah migrantov. Verjame namreč, da se za statistikami skrivajo zgodbe, ki morajo najti pot do bralcev in odtajati naše hladno dojemanje številk o izgubljenih na morju. Martin se je pravkar vrnil z ladje Life Support, ki v Sredozemlju rešuje migrante. Pripoveduje o vojaški disciplini, človečnosti in predanosti. O zdravnikih, ki jih denar ne zanima. O reševalki, ki ji je grozilo 14 let zapora, pa se je vseeno vrnila. O praznih besedah na kopnem in tišini na morju. Pravi, da nismo dovolj jezni. Da nam ne sme biti vseeno. Da bomo morda nekoč v želji po boljšem življenju bežali mi.

29-letno dekle Katji zaupa svojo izkušnjo družine. Rejniške. Pripoveduje zgodbe o tem, kako je pri štirih letih zbežala od doma, kako je bila zanemarjena s strani rejnice, kako je biti revna študentka, sama z ubogo državno štipendijo. Pove, kako jo je razočaral Center za socialno delo, kako jo je na cedilu pustila država. Ko ni časa za filozofiranje o eksistencialni krizi, ni prostora za sanjarjenje in spraševanje o zadovoljstvu. To je zgodba o moči posameznice. O dialogu s svojim notranjim otrokom. O tem, da ni kriva ona, niti ne noben drug otrok, ki je v podobni situaciji.

Vid Červek je radoveden. Pred šestimi leti se je odločil, da Evropa zanj ni dovolj. Začel je varčevati, opravljati različna dela, se učiti, spraševati ostale popotnike – in se odločil, da bo raziskal Afriko. Oster kritik kapitalizma, kolonializma in propada morale, predvsem pri vodilnih v zahodnem sistemu, se je med dvoletnim potovanjem po Afriki ustavil v Rožnati dolini. Govori o kreativnosti, iznajdljivosti, dojemanju časa in družbe, družini. O malariji, soočanju s smrtjo, o poglavarjih v vasi in ljubezni. Ali od česa beži? Se bo vrnil? Kaj bo potem? Dobrodošli!

Gregorjevo se približuje! In mi razmišljamo o ljubezni in romancah. Moj laični antropološki kompas je zaznal, da potrebujemo epizodo o odnosih. Intimih. Romantičnih. Nedorečenih, toksičnih in poligamnih. Pa tudi o tistih navidezno klasičnih. To epizodo ste pomagali ustvariti vi. S svojimi vprašanji in namigi, kako naj debato zapeljeva. Drži, da se nikjer več ne da nikogar spoznati? Naj bejba naredi prvi korak? Kaj so rdeče zastave? Smo preveč izbirčni ali pač ne bomo nižali svojih standardov? Zakaj imamo težave z navezovanjem in odgovornostjo? Je ghostanje kdaj opravičljivo? Te zveza omejuje? Si lahko prijatelj z bivšo? Kakšna je scena na Tinderju? Z Borisom bluziva zgolj na podlagi lastnih izkušenj in opažanj. Poslušanje torej na lastno odgovornost.

Alen ima 26 let. Je fotograf, harmonikar, prvak v plavanju, operni pevec, fant, sin, pesnik in še kaj. Alen ima tudi Downov sindrom. Ta epizoda je rahlo drugačna od preostalih. Premikamo se z drugačno hitrostjo. Spoznavamo svet nekoga, ki nam je zelo podoben. Morda se bistveno razlikujemo le po tem, da ima on en kromosom več. Rada bi, da v tej slabi uri res začutimo, kakšen je Alenov svet. Da ga poskusimo razumeti. Se bo lahko osamosvojil? Si želi sam živeti v stanovanju? Kako se počuti v družbi? Je osamljen? Kako je z romantiko? In kakšna je naša vloga pri boljši vključenosti Alenov v družbo?

Valentina ni tipična pripadnica generacije Z. Namesto jutranjega scrollanja po Instagramu si ob 4:00 na ramo obesi puško, na glavo nadene klobuk in se odpravi v hosto. Na jago! Jeleni, srne, divji prašiči in gamsi. Sončni vzhod, plezanje na prežo in opazovanje. Pa tudi strel. Če ima rada živali, kako jih potem lahko upleni? Kaj ji gre po glavi, tik preden pritisne na sprožilec? A ima človek pravico do odstrela, ko pa je sam odgovoren za krčenje habitata živalim? In kako je drevo ultimativna prispodoba smisla življenjskega cikla? Z Vale vas vabiva v gozd.

Drogiramo se. Skoraj vsi, vsak po svoje. Eni z alkoholom in cigaretami, drugi z gandžo ali koko, tretji z gobicami in LSD-jem. Ne vemo pa dovolj o tem, kako zmanjševati tveganja pri uporabi. Kako pomagati prijateljici, ki ima bad trip. Kako zaznati, da so bratrancu droge začele narekovati življenje. Marko Verdenik je magister evropskih študij drog in alkohola in drogartovec. Neprofitna organizacija Drogart si prizadeva zmanjševati škodljive posledice drog in alkohola med mladimi. Informirajo, svetujejo in zagotavljajo psihosocialno pomoč, izobražujejo na raznih delavnicah. Njihovi projekti so za marsikoga sicer kontroverzni. Izvajajo namreč tudi testiranje drog. Marsikdo jih pozna s terena, z žurov, kjer na kraju samem pomagajo, so na voljo za pogovor, poskrbijo tudi za pripomočke za manj tvegano rabo.

Za brate kapucine sem prvič slišala v risanki Marcelino Kruh in vino. Ko jih srečam danes, z belo brado in v svojih značilnih odpravah ne vzbudijo pretirane pozornosti. Ko pa oko zazna v rjavem postopati mlajše fante, se utrne marsikatero vprašanje. Moj sogovornik je brat Ambrož Brezovšek. Sprva je želel postati igralec v Hollywoodu, zdaj pa živi v skupnosti s samimi moškimi – v bratstvu, v celibatu. Kaj to sploh pomeni v praksi!? Jim je dovoljeno flirtati z nunami? Kakšen je njegov odnos z bogom? So trenutki, ko vanj dvomi? Kako je videti, ko te vsemogočni ali vsemogočna pokliče in reče: »Model, rabim te, pusti lajf in pridi!« Kakšna je vloga nekaj stoletij stare druščine v sodobnem svetu? Je njihovo asketsko življenje morda celo zmaga nad tem ogabno-hiper-zapravljalsko-tekmovalnim svetom? Kaj je fora teh oblek? Zakaj je, če je prisegel na uboštvo, pravzaprav del ene največjih hobotnic zlata? Srečen božič.

Ta epizoda je tu zato, ker se premalo govori o ženskem telesu. Želim razbiti mite, ki ne držijo. Da bi bile manj presenečene nad kakšnimi spremembami ali stanji. Predvsem pa je namen epizode, da bomo same sebe bolje razumele in se imele bolj rade. Na vaša vprašanja odgovarja Marija Batkoska, mlada specializantka ginekologije in porodništva. Kakšna je najboljša zaščita pri spolnem odnosu? So tamponi in vložki škodljivi zaradi pesticidov? Kje in kdaj se testirati za spolno prenosljive bolezni? Zakaj se nam menstrualni cikli sinhronizirajo s prijateljičinimi? Kaj je endometrioza in kako si pomagati? Bejbe, poskrbimo za svoje zdravje!

Viseti iz par tisoč metrov višine, zreti v prepad, pa še zebe te. Dokler se nisem pogovarjala z Gregorjem, radosti v tem nisem prepoznala. Pa je tako strasten do raziskovanja svojih sposobnosti, da bo navdušil še marsikoga izmed vas! 25 jih ima, pa je že bil na odpravah z enimi od boljših slovenskih alpinistov - v Himalaji, Patagoniji in v Maroku. Kako je na gori? A na vrhu doživiš nirvano? Se je s svojo punco že pogovarjal o smrti? Kaj daš v nahrbtnik, ko te ne bo 1 mesec? Kaj ješ in kako spiš v snegu? Zakaj ga vrhovi ne zanimajo pretirano in kako začeti z alpinizmom?

Predstavo o zaporniškem življenju smo si pogosto ustvarili ob ogledu Bega iz zapora, Kaznilnice odrešitve, Eksperimenta in Zelene milje. Kakšno je zares življenje za zapahi? Kdo so zapornice in zaporniki? Kako je videti samica? Te ob prihodu pretepejo? Kako v celici prakticiraš ljubezen? So pazniki zafrustrirani nasilneži? Da preženem vse holivudske in druge pravljice, ki so izmaličile našo domišljijo, sem se odpravila v zapor in v sobi za obiske spoznala mladeniča, ki bo za zapahi preživel predvidoma 20 let svojega življenja – doslej jih je enajst.

Fotograf Jan Pirnat je pred štirimi leti avto zamenjal za kombi, ga sam opremil in se vanj vselil. Ne zato, da bi kot vplivnež prodajal "Youtube utopijo", ne zato, da bi potoval, ne, da bi se iskal, temveč zato, ker mu kombi predstavlja način življenja. O lulanju in kakanju, finančnem vložku in dojemanju doma. O ljubezni do fotografiranja in o naukih, ki jih ponuja pot. "Manj kot imaš, boljše je. Minljivost je lepota življenja. Treba je živeti zdaj." Do vseh teh modrosti so ga pripeljale izkušnje, tudi diagnoza s cistično fibrozo, s katero so mu zdravniki napovedali maksimalno starost 20 let. Jan Pirnat jih ima danes 31.

Trije svojeglavci, ki se požvižgamo na družbena pravila, tradicionalne prakse in ustaljene norme, debatiramo o tem čudaškem potovanju obstoja. Odnosi, ljubezen, starost, odgovornost, scena, družina, čustva, meje, ustvarjalnost, okolje, prihodnost, preteklost, tukaj in zdaj. Masayah, glasbenica, prejemnica zlate piščali za skladbo in album leta 2024, Boris Kokalj, pevec in kitarist skupine Kokosy, soavtor radijskih oddaj, Katja Stojnić, avtorica podkasta Rožnata dolina in voditeljica na Valu 202

O smrti ne vemo veliko. Delno tudi zato, ker nočemo vedeti. Krivdo gre pripisati tudi vzgoji, družbi, religiji, predvsem pa strahu. To je področje, ki Jona Kanjirja, 20-letnega prostovoljca v Slovenskem društvu Hospic, še posebej zanima. Jon poleg organiziranja delavnic, okroglih miz, izobraževanj, tudi spremlja ljudi v smrt. Zaupajo mu svoje skrivnosti, bolečine in otroške spomine - od nabiranja borovnic do bolečine ob nezakopanih sekirah. Vsako potovanje v smrt je drugačno. O čem razmišljamo preden umremo, česa si želimo, po čem hrepenimo in kaj ostane z(a) nami, ko odidemo? Je smrt res strašljiva? Ali je bolj shrljivo življenje samo?

Po najnovejših raziskavah je tudi uradno portrjeno, da nam na duševnem področju ne gre najbolje. Konkretno mladim v Sloveniji, predvsem po kovidu. Pa se ne bomo smilili sami sebi - ker nam ne prinese nič dobrega. Zala Hudoklin je študentka 5. letnika psihologije in članica Društva študentov psihologije. Odgovarja na vaša vprašanja - od tega, kako si pomagati, ko doživiš panični napad, kaj so znaki depresije in izgorelosti, do tega, ali je pretirana empatičnost toksična in zakaj so se začele duševne stiske v družbi romantizirati.Viri:    - knjiga Premagovanje anksioznosti za telebane (to je predvsem za osnove o anksioznosti, predstavljeno je pa tudi na način, da je razumljeno vsem laikom, zato se mi zdi fina zadeva za uporabit, morda tudi za zastavitev kakšnih vprašanj)    - knjiga Kognitivno-vedenjska terapija za telebane (osnove o terapiji, ki se v zdravstvu najpogosteje uporablja, ter je usmerjena na spremembe vedenja in misli, ki lahko zmanjšajo simptome npr. anksioznosti)    - priročnik Pomoč anksioznemu učencu - sicer je bolj usmerjena na učence, ampak je vsebina namenjena tako otrokom in mladostnikom, navedenih je nekaj osnovnih dejstev o anksioznosti, kako se kaže, kaj točno to je, kako se lahko pomaga itd.   - članek Mladostniki iz manj premožnih družin v času covid-19 bolj ogroženi – namenimo jim večjo pozornost    - vsebine iz spletnega pogovora Vpliv epidemije COVID-19 na duševno zdravje     - izsledki raziskave HBSC Neenakosti v zdravju in z zdravjem povezanimi vedenji med mladostniki v času pandemije COVIDA-19    - članek Duševno zdravje mladostnikov v Evropi in širše    - publikacija Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji    - članek Podatki raziskave HBSC opozarjajo na poslabšanje duševnega zdravja mladostnikov v Sloveniji    - letaki Kako si lahko mladostniki sami pomagajo ob različnih stiskah?    - priročnik To sem jaz – viri opore za odraščajoče otroke in mladostnike   - priročnik za mladostnike, ki vključuje vrste pomoči, ki si jih lahko zagotovi tudi sam   - članek Raziskava o doživljanju epidemije covid-19 med študenti    - članek Vpliv epidemije covid-19 na duševno zdravje 

Juš (27) in Kim (29) sta par. Kupila sta kombi in si želela prepotovati svet. Pa je prišla korona. In kombi je po spletu okoliščin zamenjala kmetija Juševe babice. Glede svojega življenjskega sloga sta zelo jasna: vsaka odločitev ima namen, posledico in cilj. Tudi ta, kaj bosta s svojim časom na Zemlji. Pustila sta svojo službo, že tri leta se preživljata samo s tem, kar pridelata. Devetdeset odstotkov zaslužka vložita v razvoj kmetije (dobrine.goods). Nekdanji hlevi tako postajajo spalnice, mešalec za beton bo sejalnica za kompost, sod se spreminja v bazenček, trampolin doživlja preobrazbo v premični piščančnik. Pri tem jima v toplejših mesecih pomagajo tudi prostovoljci z vsega sveta. Pogovarjamo se o funkcionalnem minimalizmu, skromnosti, odgovornosti, druženju z gosti in tem, da je edina prava pot ta, ko je na prvem mestu narava.

Stara je 22 let. Dvakrat je bila hospitalizirana na zaprtem oddelku Psihiatrične klinike Ljubljana. Dvakrat si je poskušala vzeti življenje. Občutek ima, da ji nekdo sledi, da jo nekdo opazuje. Ves čas sliši glasbo, kdaj glasove. Do nedavnega je stroka njeno stanje označevala za anksioznost. Nihče ji ni verjel. Bila je brez prijateljev, zaupnikov, pomoči.Pa je pogumna. Vsak dan je boj, a ona gre. Naprej. Študira, jemlje zdravila, hodi na terapije. In želi o tem (javno) govoriti, da drugi s podobnimi težavami ne bi bili tako osamljeni, kot je bila sama. Govoriva o tem, kako je imeti shizoefektivno motnjo (shizofrenija in bipolarna motnja). Kako je biti na zaprtem oddelku pred osemnajstim. Kako je, ko doma in v šoli tvoje stanje ignorirajo. Kako je, če ves čas kričiš, pa te nihče ne sliši. In kako je, če se vsak dan poskušaš spraviti s svojimi lastnimi mislimi. Dekletina poezija: Krvava pod kožo, ista kot ti, razlika med nama v glavi tiči. Če tudi misliš, da sem spaka, to zna biti napaka, saj ljubezen na tem svetu me obdaja, če ta sploh obstaja. Vso upanje bi razdelila, te v svoje misli povabila, da bi se razumela, mogoče skupaj bi uspela.

Elizabeta Fetahi je privolila v ta pogovor kljub nevarnosti, ki ji bo morda izpostavljena. Med intervjujem sva večkrat izklopili snemalnik in začeli znova. S tistimi podatki, ki jih lahko deli z javnostjo. Elizabeta govori 7 jezikov. Stara je 26 let, ima sina. Noseča je zapustila nasilnega partnerja in se soočila z življenjem samohranilke. Ni bilo lahko, a je zbrala potrebno moč. V svoji skupnosti velja za moderno, svobodno Rominjo. Marsikatera mlada ženska, ki doživlja enako, jo prosi za nasvete in pomoč. A nimajo vse družinske podpore, kakršno je imela Elizabeta. Pogovarjali sva se o položaju (romske) ženske, razbijali predsodke (od kraj do higiene in kiča) in spoznavali njihove običaje, od namakanja v mleku do teden dolgih porok.

V studiu sta se znašla oseba, ki pravi, da je rojevanje otroka v ta svet skoraj greh, in nekdo, ki je pri tem navzoč, pomaga in to celo spodbuja! In ki bi si (včasih) želel biti ženska, da bi to tudi sam preizkusil. Jaka na rojstvo gleda (dobesedno) s popolnoma drugačnega zornega kota. Zaupal mi je, kako ga sodelavke učijo kvačkati, kakšne dišeče svečke in sezname skladb si izbirajo mamice, koga si želijo ob sebi in zakaj ga nekatere prej primejo za roko kot svoje partnerje. Zakaj ga nekateri očetje zavrnejo, kako med porodom brskajo po telefonu, pritiskajo ali pa spodbujajo in božajo. V Sloveniji je sicer lepo roditi, a bi bilo treba marsikaj spremeniti. Z Jako sva govorila tudi o tem, o splavu, rejništvu in (včasih predrznih) doulah.

Ta epizoda je drugačna. Ker nanjo ne moreš biti pripravljen. Ker si mislimo, da v Sloveniji to ne obstaja. Ker se odvisnikov in odvisnic izogibamo in bojimo. In ker se tudi oni izogibajo njih samih. Obiskala sem Don Pierinovo komuno v Vremskem Britofu, s fanti pojedla karbonaro in jih vprašala o življenju v komuni in njihovih odločitvah. Moj sogovornik je 21-letni zlati maturant, ki je že pet let odvisen od heroina. Zdaj ve, česa si ne želi več. Ne želi biti lažnivec, manipulator, kradljivec. Zato že deset mesecev z devetimi drugimi borci prebiva v Skupnosti Srečanje. Pravi, da komaj zdaj odkriva, kdo sploh je. In da se uči življenja.

Uporabljajte kondome, obstajajo spolno prenosljive bolezni, morate si tipati prsi in moda, umivajte se, enkrat na mesec priteče kri ... Konec. To nas je o spolnosti naučil šolski sistem. Če smo imeli doma še rahlo zadržane starše, sta bila "tisti" oddelek v knjižnici in starejša sestra edino upanje za kakšno sočno informacijo. Zdaj smo postali večja in starejša bitja, ki se o spolnosti raje ne pogovarjamo, predvsem s tisto osebo oziroma osebami, s katero_imi smo v nekem intimnem odnosu. Zato je čas, da na to žgečkljivo temo pogledamo še z drugih vidikov. Užitka. Raziskovanja sebe in drugih. Odnosov. Duševnega zdravja. Je s samozadovoljevanjem v zvezi kaj narobe? Kaj pomeni, če mi je všeč analni seks? Imajo ženske več orgazmov? Je gledanje pornografskih filmov slabo? Zakaj libido niha in kako ga povečati? Kako popestriti spolno življenje v dolgih monogamnih zvezah? Kaj zdaj, če imaš manjši spolni ud? Katja sprašuje, Tim Prezelj odgovarja.   Povezave: Katja na Instagramu   Gradivo s spolnosti: knjiga Zala tamala: priročnik o negi in uporabi ženskih spolnih organov (Nina Brochmann) knjiga A te lahko nekaj vprašam? (Katharina Von Der Gathen) knjiga Seks za telebane (Ruth Karola Westheimer) knjiga Seks ob zori (Christopher Ryan, Cacilda Jethá) knjiga Any Body: A Comic Compendium of Important Facts and Feelings about Our Bodies (Katharina Von Der Gathen) knjiga Do Animals Fall in Love? (Katharina Von Der Gathen) knjiga It's Perfectly Normal: Changing Bodies, Growing Up, Sex, and Sexual Health (Robie Harris) knjiga Biološki/družbeni spol (Anne Fausto-Sterling) Telo med seksom  Kaj, če bi nehali masturbirarati?  Znanost samopodobe  Zakaj so čustvene solze drugačne?  Dlake!  Joške!  Seksualne fantazije … so normalne?  Bi morali biti monogamni?   

Tudi tebe kdaj prime, da bi spakiral_a kufre in se odselil_a v gozd, kjer ni prahu za pljuča, jumbo plakatov in ljudi, ki bi ti težili? Pa se potem zaveš, da to pomeni vsakdan brez prijateljev, koncertov, dogajanja, dobre službe (če slučajno kdo ve, kaj to je), spoznavanja zanimivih likov, hitrega dostopa … skratka mestnega vrveža?Kolektiv Robida poskuša to dvojnost preplesti. Omenjena skupina raziskuje, kako graditi sodobno obliko skupnosti v oddaljenih in marginaliziranih krajih, ustvarja revijo in radio (!!!), gosti umetnike z vsega sveta in se spoprijema z izzivi, ki s solo bivanjem v podnajemu na 30㎡ na površje ne privrejo. Zapiski: spletna stran kolektiva Robida Katja Stojnić Instagram profil

Včasih naš balonček poznanstev, delovanja in sistema postane tako tesen, da imamo občutek, da je to to od lajfa. Naveličani in zdolgočaseni smo prepričani, da drugačen svet ne obstaja. Pa ni res. To so mi zelo slikovito pokazale zdravnice pripravnice, ki so se za tri mesece odpravile v Afriko na medicinsko humanitarno odpravo. Prostovoljno so delale v vaški kliniki in zastonj zdravstveno oskrbovale lokalno prebivalstvo. V 91 dneh so vbrizgale 972 injekcij, izpulile 312 zob, videle 63 sončnih zahodov, imele kravo sredi dnevne sobe in opazile 36 žiraf. Med vrači, diagnozami in mangi so našle svojo družino in odkrile vnovično upanje in vero v svoj poklic, ki so ga prej skoraj izgubile.

Obiskala me je zvezda novega vala narodno-zabavne glasbe, prestolonaslednik družine Avsenik, ustanovitelj in vodja benda (oziroma kot si pravi diplomat in psiholog), ki polni koncertne dvorane v Evropi in čez ocean. Rekel je ne celo Disneyju! Zakaj? Kako nagovarja mlade in ali sploh obiščejo njegove špile? Je narodno-zabavna glasba lahko kritična? Bi se morala posodobiti in kako? Mu je priimek kdaj v breme? Kaj bi bil, če ne bi bil Avsenik? Pa še o družini, disciplini na turnejah, javni podobi dojemanja nasledstva, odnosu med biznisom in umetnostjo.

Gejmerji. Ta skrivnostna bitja, ki zapravljajo svoja življenja za zasloni v temačnih kotičkih izoliranih soban, niso sposobna osnov komunikacije in bodo nasploh pripeljala človeštvo do propada z brezpomenskim streljanjem v imaginarno-virtualnih svetovih, ki jih narekuje kapitalistična domišljija. Ali pa tudi ne. Nejc Miš je gejmerski trener, menedžer in hipi, Nuša Klepec je e-športna psihologinja, trenerka in svetovalka na Logoutu, Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta. Katja je gejmerska telebanka, ki ne šteka, v čem je fora. Do zdaj. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Ja, to so tiste ekstravagantne pojave iz hollywoodskih filmov. Aha, ful so jezikave, samozavestne in hudomušne. Ne, niso samo “tipi, ki se preoblačijo v bejbe”. To so kraljice. V Rožnato sta zakorakali: prva dama zadnjega vala slovenskega draga Babsi Adler in ena in edina Vera Vulva! Katja ju je zaslišala o vsem, kar ste želeli sami vprašati, pa si niste upali. Jim primanjkuje pozornosti? Kdo je zanetil drag v Sloveniji? Kaj je bistvo? Kdo hodi na njihove šove? In zakaj so tako hude!? Pa še zgodbe iz taksijev, med publiko in izza odra. Slay, reading, shade in veliko politega čaja.   Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Vita je diplomantka Fakultete za varnostne vede, blogerka, manekenka (Cosmopolitan, Vogue), vplivnica za invalidne osebe in pisateljica. Pred meseci je izdala svoj prvi roman It's all in our blood. Vita se ne more sama prehranjevati ali držati kozarca v roki, sama ne more na stranišče, pod prho, ne more dvigniti rok, si umiti zob, se obleči, se premakniti. Ne, ne more. Vendar pravi, da je vse to ne ovira, nasprotno, v tem najde svojo moč in samozavest. Kako je to mogoče, se sprašujem, Vita pa odgovarja, pojasnjuje suvereno in neposredno. Največjo oviro v življenju ji namreč predstavlja odnos družbe do invalidk in invalidov.Zapiski: - Vita na Instagramu: https://www.instagram.com/wheelchairsparkle/ - Vita na TikToku: https://www.tiktok.com/@wheelchairsparkle   Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Kako vem, da je nekdo trans? Kaj, če tega ne zaznam? Katera vprašanja so neprimerna (ne o seksu, prosim, če smo se pravkar spoznali na ulici).  Kako se odzovem, če uporabim napačen zaimek? Kako "se razkriti" babici in dedku? Kako ustvariti varen prostor za transljudi? Kaj je spol, kaj spolni izraz in kaj privlačnost ter identiteta? In zakaj je transspolnost v Sloveniji še vedno klasificirana kot duševna motnja? To je epizoda o transskupnosti (v Sloveniji živi najmanj deset tisoč transspolnih ljudi): o mešanici osebnih izkušenj, razlag in pojmov ter o priročniku, kako biti spoštljiv. Katjo sta obiskala Lan in Liam. Zapiski: - Društvo DIH - Trans slovar - Raziskava vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji- Filmi, dokumentarci in serije o transspolnosti: Filmi- Tangerine (2015)- Girl (2018)- Boys Don't Cry (1999)- Tomboy (2011)- A Fantastic Woman (2017)- Just Charlie (2017)- Romeos (2011)- Something Must Break (2014)- 52 Tuesdays (2013)- Saturday Church (2017)- Laurence Anyways (2013)- Neskončnost (2022)- Wild Side (2004)- Madalena (2021)- Ma Vie En Rose (1997)- Lingua Franca (2019)- Med modro in roza: Nika in tovarna igrač (2020) Dokumentarci- Paris is Burning (1990)- Casa Susanna (2022)- Disclosure (2020)- The Death And Life of Marsha P. Johnson (2017)- Mala Mala (2014)- The Pearl of Africa (2017)- Framing Agnes (2022)- The Pearl (2016)- The Trans List (2016)- Passing (2015)- Božja napaka (2014) Serije- Tales of the City (2019)- Pose (2018)   Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Brez zaposlitve, šefa, urnika, tečnih sodelavcev, a tudi brez dopusta, miru in zasebnosti.  Dolino je obiskala Eva Centrih, ena izmed najvidnejših domačih vplivnic, vlogerk in lastnica blagovne znamke, ki je ena redkih, ki se v Sloveniji preživlja izključno z “influencanjem". Govoriva o prihodnosti poklicev, zaposlitvi, pritiskih, zasebnosti, poslovnih pravilih, o otrocih na Instagramu in o tem, ali je res “oglas na dveh nogah”.   Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Jaz sem jo vprašala, ona mi je povedala VSE. O ljubezni, spolnosti, svobodi, žuranju na Metelkovi, butiku za nune, volitvah, študiju in, seveda, o Bogu. Brez dlake na jeziku s sestro Ano Šuštar iz reda Frančiškanke Marijine misijonarke, ki je svojo ljubezen pri dvajsetih zaprisegla Bogu. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Šla sem na obnovitveno kmetijo Zeleni pašnik na Grič pri Trebnjem. H Klari in Mihu. Dvema ljubljanskima srajcama, ki sta se odločila, da želita poskusiti vzpostaviti dober poslovni sistem in živeti srečno življenje na kmetiji. Poleg farme, dveh magisterijev, enega doktorata in dveh otrok, imata še tri hektarje pašnikov, šest zajcev, 22 ovc in 70 piščancev – pa niti 30 še nista! Z njima o tem, zakaj sploh imata živali, če jih je na Zemlji že preveč, o temni plati veganstva in pomembnosti lokalne hrane, tudi o osamljenosti na vasi, urah spanja, odločitvi, da tako hitro razširita družino in pa o vzgoji. Kako svoji štiriletni hčerki razložita, kaj se zgodi z živalmi, ki izginejo čez noč? Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija - mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.

Banda! Evo me nazaj. Znašla sem se v poštudentskem bluesu. In, ja, bluzim. Naenkrat si 26 in vsi te nekaj sprašujejo. Doma, kdaj bom zaposlena. Nona, če znam kaj skuhati. Teta, kdaj ga bom pripeljala domov. Mentor, kaj bo v magistrski. Šef, kdaj bo nova epizoda. Zdi se mi, da vsi okoli mene sprejemajo odločitve. Ena frendica se seli s tipom, druga se je zaposlila, tretja dela doktorat, četrta mi je začela pripovedovati o otrocih, peta po novem hodi v fitnes, šesta vsak dan jemlje kolagen … pri petindvajsetih! Jaz? Še vedno z dvema cimrama. Brez tipa, brez bejbe, brez otrok, brez fleta, brez redne službe, brez zavarovanja, brez načrta. Samo jaz, Katja. Ampak v svoji Rožnati dolini! Zato sem se odpravila iskat nasvete za lajf! K nekomu, ki je to že dal skozi. K svoji familiji. V tej epizodi debatiram z nono, fotrom, mamo in sestro.

Masayah je karizmatična unikatna bomba, ki izstopa od uveljavljenih trendov glasbene industrije - besedila si piše sama, trendom se ne prilagaja, vsebine ne olepšuje in pravi, da je itak buraz! Svobodni duh izraža kot raperka, pevka, kitaristka, poetinja (pa še ful stvari). Pogovarjali sva se o razliki med Mio in Masayo, o tem, kako je bit ženska na slovenski hip hop sceni, kako je zašarmirala prvo bejbo in zbežala od doma, o izgubi očeta in o tem, kaj zanjo pomeni upor. Pa seveda o njenem prvem albumu in zbirki slovenske uporniške poezije - H2SO4. Zapiski: Masayah na InstagramuMasayah na YouTubeZbirka slovenske uporniške poezije H2SO4H2SO4 koncert v Križankah   Katja je na instagramu doma tukaj.

Ali ga imamo, ali smo ga imeli, ali pa poznamo kakšno OMG zgodbo o njem. Tinder! Več kot polovica njegovih uporabnikov je stara med 18 in 25 let - torej je jasno, da to že dolgo niso več geeki in stari perverzneži v temnih sobicah. To smo mi! Glede na to, da je Tinder najuspešnejša aplikacija, ki na dan beleži tudi po 3 milijarde swajpov, me zanima, zakaj in kako ga sploh uporabljamo, kako se na aplikaciji obnašamo in zakaj je tako priljubljena. Nam pomaga in briše meje klasičnih binarnih odnosov ali hrani našo nesposobnost žive komunikacije? S kakimi fotkami se promoviramo, kaj to pove o nas? Kateri so najbolj cringe pick-up lajni? A sploh rabimo aplikacije za zmenke? Zakaj se nam tastari posmehujejo, ker se ne znamo zašarmirat v klubu? In seveda: zakaj nas je Tinderja sram? Po odgovore sem šla k Anamariji Šiši, doktorski študentki na Fakulteti za družbene vede, ki že tri leta preučuje aplikacije za zmenke.

600 evrov za garsonjero, 400 za sobo, ali pa 0 evrov pri sedemindvajsetih ki jih plačaš v drugih oblikah utesnjenosti, v hostlu Mama'n'papa. Ščurki in plesen, stanovanja brez tople vode, umivalnika, ploščic, oken, ali pa z nadzornimi kamerami in nenapovedanimi obiski lastnikov. Najemni trg v Sloveniji je majhen, nereguliran in prenasičen, cene so v višavah, bivanje je negotovo, doma se ne počutimo nikjer, ker vemo, da bo kmalu spet čas za selitev. Radi bi štartali ta lajf po svoje, se osamosvojili, vsaj imeli občutek, da si bomo lahko kaj, kdaj privoščili. Ideje imamo, rešitve obstajajo. V tej epizodi Rožnate jih delimo: Klemen Ploštajner (Zadrugator, Najemniški SOS), ulica, študentke in vi - poslušalci Rožnate. Zapiski: Najemniški SOS Zadrugator Domozlom Katja je na Instagramu tu. 

Kaj sploh še povedati? Kako prepričati ignorante? Kako vedno znova dokazovati, da nimamo več časa? Ne da prihodnost ne bo slaba, ampak je ne bo? Težko. Ampak fajtali bomo do konca! Zato sem se v petek odpravila na Podnebni štrajk in poklepetala z mladimi, ki ne le jamrajo, ampak tudi spreminjajo. Od naključnih uličark do članov Mladih za podnebno pravičnost sem pustila mikrofonu, da ulovi tiste glasove, ki so premalokrat upoštevani. Hipi energija, motivirani vzkliki, jeza, obup, upanje in 29 zahtev. Ni planeta B! Zapiski: Rastava Na vroči strani Alp Mladi za podnebno pravičnost (+ 29 zahtev) Pa še nekaj priporočil po predlogu MZPP: What Every Environmentalist Needs to Know About Capitalism (Fred Magdoff & John Bellamy Foster) An Ecosocialist Manifesto (Joel Kovel & Michael Lowy) dokumentarec Rentiere auf dünnem Eis dokumentarec The Problem with Hydropower  dokumentarec There's Something In The Water dokumentarec Cuba's Life Task: Combatting Climate Change podkast! V globine -- Katja je na Instagramu tu. 

Ta epizoda je odziv na aktualno družbeno stanje. Ali vsaj naše doživljanje razmer. Kako smo? Ne dobro. Zakaj smo anksiozni in depresivni, kako naj bomo optimistični glede prihodnosti, če se ruši pred našimi očmi? Kako se odzvati na vojno? A se imamo pravico "odklopit", ali smo zaradi tega egoisti? Včasih so rekli "na mladih svet stoji", danes pa med nekaterimi starci veljamo za tiste preobčutljive razvajence, ki pasivno skozi ekrane opazujejo, kaj se dogaja. A nismo nekoč študenti veljali za pionirje družbenih sprememb? Zakaj smo tako pesimistični, ujetniki občutka nemoči? V dolini sta na obisku Nika Pušlar, ki je brez dlake na jeziku govorila o svojih duševnih stiskah, in Petra Ofentavšek, skoraj magistrica psihologije, ki je opazovala, razlagala, svetovala in podelila ful fajn nasvete za vse nas, ki imamo težave s kakršnokoli obliko tesnobe.

Paula se je pri šestindvajsetih odločila, da bo pustila redno službo, dom, stare navade in se preselila na drugi konec Slovenije, v Sveto Ano. Pridružila se je duhovni druščini, da ne bi več živela sama, ampak obdana z ljudmi z enakim mišljenjem, usmerjenim k meditiranju, širjenju ljubezni, delu na sebi in pomoči drugim. Kaj so rekli frendi, starši? A so sekta? Kaj sploh počnejo tam, kakšna pravila imajo v skupnosti in kaj jo je pripeljalo do odločitve, ki jo po širše sprejetih merilih še vedno zlahka označimo za precej bizaren skok iz realnosti?

Klara je Kraljica. Njena zgodba se je začela v rejništvu, nadaljevala pa s preživljanjem časa z ekipo Kraljev ulice ob družbi alkohola in v bližini droge. Klara si nikoli ni želela življenja pod milim nebom in se zelo dobro zaveda, da je le ona odgovorna za svojo srečo. Po uspešno zaključeni maturi zdaj opravlja javna dela za Kralje ulice. Svojo zgodbo je zaupala Rožnati dolini.

Astrid jih je imela 23, ko je na testu nosečnosti zagledala dve črtici. Fant ji je rekel: ''Splav, kajne?'' Astrid je rekla: ''Ne!'' Čeprav ni imela pojma, kaj počne. In je postala mama. Mlada. Je tista mama, ki ima poleg previjanja plenic tudi kariero. Kot pevka, plesalka, performerka, harfistka, pa še učiteljica glasbenega pouka v srednji šoli je. In trdi, da imaš lahko oboje. Kljub osamljenosti, krikom in občutku, da je tvoje življenje kdaj excelova tabela.