Podcasts about njeno

Feničanska spletka se začne z zaušnico, ki gledalcu vzame dih. Le za trenutek – da se odvrti začetna špica – mu pusti zajeti nekaj zraka. Nato pa se z neverjetnim tempom v prepoznavnem andersonovskem slogu vse do konca razpleta kot napeta, nepredvidljiva vožnja po ponorelem svetu megalomanskega, sociopatskega poslovneža Zsa-Zsa Korde. Ta v podobi odličnega Benicia del Tora živi čudaško življenje, ki odtujeno od svoje družine in prepredeno s sumljivimi posli ves čas visi na nitki. Ker hoče dokončati še zadnji, največji projekt, spomenik svoji poslovni genialnosti, a se po zadnjem poskusu atentata hkrati začne zavedati tudi svoje ranljivosti, po šestih letih vpokliče svojo odtujeno hčer Liesl. Ta je njegovo popolno nasprotje, saj se je odmaknila od poblaznelega, materialnega sveta in se kot redovnica zapisala bogu. Njeno še kako razumljivo hladnost do odsotnega očeta – pa tudi do boga in preostalega sveta – prepričljivo upodobi Mia Threapleton. Ker hoče izvedeti, kaj se je zgodilo z njeno materjo, se vseeno poda na absurdno pustolovščino reševanja Kordovega imperija, postavljenega v deželo v vojnem stanju Fenicijo. V skladu z bujno Andersonovo domišljijo na poti naletita na vrsto absurdnih zapletov in kopico ekscentričnih likov, ki se, soočeni s silno dvojico, vedno znova izkažejo za drugačne, kot se sprva prikazujejo. Prav tako pa se skozi to izkušnjo spremenita in na svoj čudaški način zbližata tudi sama. Namigi na našo lastno ponorelo realnost so številni, da bi lahko spregledali izrazito političnost filma. Korda z devetimi sinovi, ki živijo ločeno od njega v instituciji čez cesto, in hčerko, ki se je odrekla svoji seksualnosti, a jo kljub temu vsi še vedno objektivizirajo, bi lahko bil karikatura Elona Muska, a je tudi metafora patriarhata, ki se na vse kriplje oklepa svoje moči. Fenicija ni izmišljena dežela, ampak je nekoč dejansko obstajala tam, kjer sta danes od vojn razsula Sirija in Libanon. Da se v filmu pojavi tudi terorist, ki se izrazito samoironično sklicuje na revolucijo, je zelo natančna oznaka trenutnega stanja v Siriji, kjer nekoč eden najbolj iskanih teroristov zdaj z vso podporo zahodnih sil in medijev vlada kot samooklicani »osvoboditelj«. Libanon, od koder sicer prihaja Andersonova žena Juman Malouf, katere prispevek k filmu je močno čutiti, pa je tako ali tako vedno samo žrtvovan kmet na šahovnici geopolitičnih interesov. Od vse kaotičnosti ima največje koristi ozek krog tajkunov iz mednarodnih korporacij (in njihovih vazalov v regiji), ki so v filmu teoretsko-zarotniško še vsi družinsko med seboj povezani. Paranoično razpoloženje in dih jemajoč tempo, ki sta proti koncu filma že nekoliko utrujajoča, sta tako samo odraz vseprisotnih občutkov v naših vsakdanjih življenjih. Da se k težavam pristopa s kričanjem moških in njihovo očaranostjo nad to svojo »moškostjo«, pa je prav tako vse prej kot fikcija. Skratka, Anderson je s Feničansko – lahko bi rekli tudi sirsko-libanonsko – spletko tokrat zelo natančno zajel duh časa. To, da se lahko iz tega tako izvirno norčuje in ob vsem tem po vrhu ostaja še optimist, lahko kritiziramo, predvsem pa mu zavidamo. Oceno je napisal Žiga Brdnik, bere Igor Velše

V tokratni epizodi Kulturosfere se potopimo v živahno razpravo z dogodka WellBIEN 2025, programske enote Mednarodnega bienala tekstilne umetnosti BIEN 2025 v organizaciji Zavoda Carnica. V razpravi odpiramo prostor premisleku o presečiščih umetnosti, zdravja in skupnosti. Osredotočamo se na tekstilne prakse kot orodje za promocijo zdravja, kulturno predpisovanje ter na izzive in potenciale, ki jih prinaša sodelovanje med umetniki, terapevti in zdravstvenimi delavci.Osrednja gostja epizode je Pamela Whitaker (Irska), predavateljica likovne psihoterapije na Univerzi v Ulstru, ki raziskuje tekstil kot prostor refleksije, skupnostne solidarnosti in skrbi za duševno zdravje. Njeno delo naslavlja preplet umetniške prakse, socialne angažiranosti in ustvarjalnega zdravja v kontekstih travme, neenakosti in družbenega okrevanja.Ob njej se v pogovoru predstavijo še članici tekstilnih skupnosti Aleksandra Šuler in Jasmina Ferček ter vodja strokovne pisarne Asociacije in predstavnica konzorcija Kultura za duševno zdravje Polona Torkar, ki raziskujejo, kako lahko lokalne ustvarjalne pobude postanejo pomemben dejavnik izboljšanja kakovosti življenja.Skupaj razmišljamo:- Kako tekstilna praksa lahko deluje kot terapevtsko in emancipatorno orodje?- Kje so stičišča in razlike med socialno angažirano umetnostjo, umetnostno terapijo in praksami ustvarjalnega zdravja?- In kako lahko izkušnje iz tujine osmislimo v našem kulturnem in zdravstvenem prostoru?Prisluhnite pogovoru, ki tke nove niti med umetnostjo in zdravstvenim varstvom.

V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Svetlano Slapšak, avtorico knjige z naslovom Kje smo? in podnaslovom Ljubljanski steganogram, je vznemirila legenda, po kateri naj bi Ljubljano, v rimskih časih imenovano Emona, ustanovili Jazon in Argonavti. Na ladji Argo so z zlatim runom bežali od Črnega morja po Donavi, navzgor po Savi in potem Ljubljanici. Druga pripoved pravi, da so Argonavti svojo ladjo ob Ljubljanici razstavili in jo čez slovenski Kras prenesli ali prepeljali do Jadranskega morja. Leta 1955 je slovenski matematik Ivo Lah zgodbo o Argonavtih nadgradil za ponazoritev svoje matematične formule. Do obale vodijo številne poti, zato je upošteval možnost, da je bil vsak del ladje Argo iz varnostnih razlogov prepeljan po drugi poti, kar naj bi zmedlo zasledovalce. Avtorica pojasni, kaj pomeni podnaslov knjige. Steganografija je praksa prikrivanja sporočila znotraj drugega sporočila in fizičnega predmeta; steganogram je njen proizvod. »V računalniških / elektronskih kontekstih je to računalniška datoteka, sporočilo, slika ali video, skrit znotraj druge datoteke, sporočila, slike ali videa … V zadnjih letih se v steganografiji uporablja število Lah, podatki se skrivajo v sliki.« Svetlana Slapšak je iz Lahove enačbe razbrala, da matematik v njej operira z nedeljivimi deli ladje. Njeno pozornost sta torej vzbudila nedeljivo in vizualizacija; prav z vizualizacijo je matematik ustvaril steganogram. V zvezi s tem je miturgija tisto, kar je poljubno in nedeljivo, vizualno in akustično, skratka, zgodba, ki je vselej drugačna. »Moj namen ni bil, da premagam pozabo, marveč da spomin miturgično razširim in obenem odstiram tehnike pozabe. Ključni element je tu nedeljivi del.« Svetlana Slapšak pravi, da je roman napisala kot poskus literarne verbaliziranja Lahove formule. Edini žanr, ki romanu ustreza, je menipska satira. Nastala je v poznem helenističnem obdobju in je nekakšna mešanica eseja, retorične vaje, verzov in zapleta, pravzaprav dekonstrukcija vseh teh žanrov. Ključni element je prenos oziroma potovanje. Argonavti se množijo vse do Lahovega števila, prenašajo sporočila in ostajajo nevidni. Samo poznavalci in poznavalke so tisti, ki jih opazujejo, opisujejo in opevajo. Svetlana Slapšak se prepričljivo uvršča mednje. Kot klasična filologinja, antropologinja, poliglotka, plodovita ustvarjalka, temeljita poznavalka zgodovine, umetnosti in številnih drugih področij razgrne svoje bogato znanje. Izobrazba, omika in razgledanost so zanjo vrednote; vedno znova poudarja, kako veliko veljavo imajo v človekovem življenju. V enem od zadnjih poglavij prikaže svojo življenjsko zgodbo, otroštvo in mladost v družini, ki jo ima danes za socialno okolje nižjega srednjega razreda in precej revno, vendar z zmožnostjo preživetja, izobraženo ter s smislom za humor. Piše o predanosti antični demokraciji in poskusom oživljanja prednosti te družbene ureditve. Doživela je veliko prelomnic. Zaradi kritičnih prizadevanj med študentsko stavko leta 1970 so jo politični nasprotniki napadli in ji prebili arkado. Srbska zgodovina se očitno ponavlja. Svetlana Slapšak je bila zmeraj uporniška in pokončna. Zna pa se tudi pošaliti na svoj račun, saj je kljub poudarjenemu intelektualizmu pogosto počela stvari, ki so jo zgolj zabavale in sproščale – od mode, aerobike in joge pa vse do zbiranja kuhinjskih receptov in domiselnega kuhanja. Avtoričino obsežno literarno-esejistično delo ima umetniško vrednost. Omeniti velja vidike eksofonije, se pravi vstopanja v drugi jezik in opuščanja materinščine – iz srbskega jezika v slovenski. Na koncu knjige sta namreč navedeni lektorica in korektorica, ne pa tudi prevajalka. Knjiga je napisana v slikovitem slogu, bogatem besedišču in jezikovno barvito. Posebnost je pisateljičino vživljanje v posamezne literarne like, tako zgodovinske kot mitične osebnosti, bodisi s pozitivnimi bodisi z negativnimi lastnostmi. Svetlana Slapšak je do njih prizanesljiva, se z njimi pogovarja in skuša razumeti njihova dejanja. Kot da bi bili živi, stopajo pred nas Charles Nodier, hči Vuka Karadžića, Gustav Mahler, Medeja, Prešernova Urška, prijateljice in še marsikdo, osebe, ki so tako ali drugače povezane z Ljubljano. Pisateljica kritično vrednoti zapostavljenost žensk, med vojaki pa jih na začetku omeni kar nekaj, ki so svoje ženske ljubili predano in tudi spoštljivo. Družbena kritika preteklosti in sedanjosti je pronicljiva, argumentirana in poglobljena. V knjigi so natisnjene pesmi v izvirnih jezikih, grškem, nemškem in češkem, ter prevodi, na koncu pa so dodane predstavitve, slikarske upodobitve ter fotografije zgodovinskih in miturgijskih likov. Večina prevodov v romanu je delo Božidarja in Svetlane Slapšak, odlomek iz drame Biljane Jovanović je prevedel Darinko Kores. Antropologinja razkriva etimološko ozadje ter se zaustavlja pri glasbenih in literarnih vrhuncih. Seznaniti se je mogoče tudi s simbolnim in mitološkim pomenom različnih živali – od slona, konja in miši, pa vse do krokodila in vrane. Knjiga Svetlane Slapšak Kje smo? je zakladnica novih in novih informacij, iz nje vejeta tudi posebna toplina in očaranost nad brezmejnimi možnostmi človekovega življenja: »Prenos, zmaga nad prostorom, upanje, da je možno znova sestaviti kose v ladjo, ki nas bo nosila daleč, daleč od smrti in blizu tistih, ki jih imamo radi.«

Tokratna sogovornica oddaje Drugi pogled je iz Brazilije. Fernanda Spolaor se je v Slovenijo preselila konec leta 2019, saj je tu dobila službo. Dela, ki jo je pripeljalo v Ljubljano, sicer ne opravlja več, je pa še vedno tu, s Slovencem je tudi poročena. Njeno rojstno mesto je sicer Rio de Janeiro, kamor se večkrat vrača, živela pa tam ne bi več, pravi. Z veseljem raziskuje svojo novo domovino, Slovenijo, to objavlja tudi na potovalnem blogu Mauka Travels.

Piše Andrej Lutman, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. „Zgodbe odražajo osebno izkušnjo zapletenih zgodovinskih dogodkov, v katerih so bili pripovedovalci hočeš nočeš udeleženi, in zahtevne socialno-družinske razmere, ki so določile njihovo ravnanje,“ je v uvodu k zbirki Težko je bilo, a smo zdržali zapisal Franci Just. Pripovedovalcev je šest oziroma so štiri pripovedovalke in dva pripovedovalca. Njihove pripovedi je skrbno zapisala Jelka Pšajd, etnologinja, ki je zaposlena v murskosoboškem muzeju in proučuje preteklo življenje v pomurskem prostoru s poudarkom na rokodelstvu, prehrani in vlogi žensk.. Njeno nagnjenje do tovrstnega početja je strnjeno v stavku iz knjižnega napotila: „Če me vprašate, zakaj to počnem, je eden izmed odgovorov zelo oseben – ob poslušanju se počutim kot romarica, ki zapušča svoj dom, da bi se vrnila boljša.“ Prvo zgodbo v knjigi je zapisal Jože Vučko, v muzej pa jo je prinesla njegova hči. V njej se pojavi poved, ki bi bila lahko povzetek kar vseh zgodb: „Živeli smo siromašno, vendar stradali nismo.“ Opisuje otroštvo na kmetiji in odraščanje, ki se je končalo pred uradom za delo, ki pa ga ni bilo. Je pa prišlo naročilo za delo v Franciji. In tja se je odpeljal ter sprejel delo na kmetiji. Začela se je druga svetovna vojna in njegovo vračanje v Prekmurje, ki pa je vodilo prek Nemčije, kjer je pomagal obnavljati zbombardirano deželo. Ko se mu je le uspelo vrniti, je bil že vpoklican v vojsko. Prav vojni čas je osrednja tema pripovedi. Druga tema pa je njegovo ukvarjanje z molžo krav, saj je bilo ukvarjanje s to živino v najširšem pomenu njegovo kar življenjsko poslanstvo. Pripoved Julijane Zrim je povezana z delom na njivah in travnikih. Ko se je zaposlila, si je pri frizerju omislila trajno in si s tem 'prislužila' posmehovanje, češ: s trajno v štalo. Posebnost njene pripovedi so slikoviti opisi šeg, navad in vraž. Pripoved je razdeljena na krajše sestavke in deluje kot skupek kratke proze. Naslednja pripovedovalka ima vzdevek Micika. Pripoved je osredotočena na viničarijo, siromašno, leseno hiško z enim bivalnim prostorom, ki je imela v kleti prostor za predelavo in shranjevanje vina. V zvezi s takšnim bivališčem se pojavi tudi poimenovanje cimprača, hiša, narejena iz masivnega lesa in ometana z zmesjo ilovice in slame ter premazana z apnenim beležem. Hiša je bila prekrita s slamo. To besedilo je pomembno tudi z lingvističnega stališča, saj vsebuje številne narečne izraze, ki so z opombami pojasnjeni. In še eno posebnost ima: precej podrobno opiše menstruacijo in osebno higieno. Krajša izpoved Marije z Goričkega obravnava odhod v Francijo in vrnitev na Goričko, pripovedovalka pa izpostavi še svoj položaj ob možu, ki je v njeni odsotnosti služil dvema ljubicama: vdovi in pijači. Občutje lahko povzame izpoved: „Prvo plačo, ki sem jo zaslužila, sem poslala očetu, da je vrnil sposojeni denar za mojo pot v Francijo.“ Obljubila sem mu, da ga bom čakala je v naslovu izpostavila samska ženska, ki ni želela biti niti imenovana. Zaznamoval jo je oče, ko jo je nabil s kovinskim delom konjskega biča, ker se mu je bila zlagala, da ni bila z nikomer, čeprav je poleg nje sedel občudovalec. Povedna je njena izpoved: „Pri osemnajstih nisem vedela, kako nastanejo otroci.“ Pripoved vsebinsko doseže vrh s podatkom, da se ji je zaročenec zlagal, da gre v Anglijo, a se je izkazalo, da je kot partizan padel v Pohorskem bataljonu. Zbirko šestih pripovedi končujejo nostalgični spomini Janoša Oreovca na verovanja, šege, molitve in praznike. Pripovedovalec obžaluje, da tega ni več in da mladih tovrstnosti ne zanimajo pretirano. Glede na splošno sporočilo knjige je pomenljiv odlomek: „Lahko povem, da na noben krščanski praznik nismo delali, Bog varuj. Nič se ni delalo. V nekaterih molitvenih knjigah je še napisano, da v nedeljo niti rože ne utrgaj.“ Ob listanju knjige Težko je bilo, a smo zdržali morda nastane vtis, da v njej zbrane pripovedi mejijo na novinarsko poročilo s priporočilom za obisk ali ogled tistega, kar izpostavljajo. Tak vtis ne zbledi, a pomembnejši je čar preprostosti, v kar je ovita izpovedna naravnanost.

Te dni je začela veljati nova uredba o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin, ki je skupaj z zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin podlaga za določitev posplošenih vrednosti vseh nepremičnin v državi. Katere lastnosti nepremičnine vplivajo na njeno vrednost in kaj naj lastnik stori, če se s posplošeno vrednostjo ne strinja? O vsem tem sta v sredinem Svetovalnem servisu na vprašanja odgovarjala Matej Plešnar, predsednik matične sekcije geodetov pri Inženirski zbornici Slovenije, ter Dušan Mitrović, direktor Urada za množično vrednotenje nepremičnin.

Bernarda Škrabar Damnjanović je mednarodno priznana strokovnjakinja na področju gospodarske obveščevalne in preiskovalne dejavnosti. Certificirana mednarodna preiskovalka s skoraj 20-letnimi izkušnjami je magistra in doktorandka varstvoslovja.  Je direktorica Detektivsko varnostne agencije, soustanoviteljica tehnološkega podjetja Next Sight, predsednica Inštituta za varnost in strateške raziskave ter članica izvršnega odbora Council of International Investigators (CII) v ZDA. Kot častna dekanja detektivske šole v Bukarešti in vodja programa za globalno izmenjavo preiskovalcev je pionirka na področju detektivske dejavnosti. Njeno strokovno delo pokriva širok spekter področij, od korporativne varnosti, notranjih preiskav in preverjanja poslovnih partnerjev do kibernetske varnosti, forenzičnih analiz. Leta 2024 je postavila prvi globalni sistem izmenjave preiskovalcev, ki omogoča detektivom pridobivanje znanj in vpogled v preiskovalne prakse po svetu. Kot govorka in mentorica sodeluje pri razvoju varnostnih politik na nacionalni in mednarodni ravni. Fun fact: Bernarda je na ena redkih žensk v detektivskem svetu na svetu, ki je dosegla tako visoko prepoznavnost in bila povabljena tudi na Europolove konference o kibernetskem kriminalu in varnostnih strategijah prihodnosti. Najljubši citat: "Find a job you love and you'll never work a day in your life." – Konfucij. Opazujte in poslušajte več kot govorite. Najljubša knjiga: Tao Te Jing (Knjiga poti) ali Daodedžing, na kratko Dao, je zbirka verzov, ki jih je v šestem stoletju pred našim štetjem napisal kitajski mislec Lao Tzu. Verzi govorijo o Tau ali Dau, kar v slovenščini prevajamo kot »Pot«, toda pomen besede je mnogo širši, saj glede na rabo v stavku lahko pomeni tudi vodenje po poti, kar se lahko nanaša na filozofsko razsvetlitev oziroma na etično in moralno vodstvo. Nekateri verzi so preprosti, vsakomur razumljivi, kot na primer: »Dober človek se ne prepira, tisti, ki se, pa ni dober.« Drugi vabijo, da se vanje poglabljamo in osmišljamo z zavestnim ubiranjem Poti, v iskanju presežne, vseprisotne modrosti. Najljubša serija: Sem človek dokumentarcev. Hobiji: Potovanja, slikanje, igralska šola, golf, tenis, jahanjeNajljubša hrana: Rada kuham, rada imam jedi na žlico, slow foodNajljubši podjetnik: nekaj jih je, ampak ne bi delala krivice in nekoga posebej izpostavila, pa drugih ne. Predvsem so mi navdih ljudje, ki so sami ustvarili nekaj iz nič, so vizionarji in si upajo iti svojo pot ter uspejo tudi v tujini. Zaključni nauki za poslušalce:·      Varnost in preventiva sta ključ do uspeha – Ne čakajte, da se zgodi težava, ampak vedno razmišljajte korak naprej.·      Resnica vedno pride na dan. Bolje prej, kot slej. – Poštenost in sistematično delo vedno obrodita sadove.·      Znanje in mreženje odpirata vrata – Vedno vlagaj v svoje znanje in bodi povezan s pravimi ljudmi. Upaj si biti sam svoj in samosvoj!

Melika Hadžić je bh. violinistica čija je muzička priča posve neobična. Violinu je prvi put uzela u ruke sa samo tri godine u Tuzli, a svoje školovanje je započela sa pet godina kod profesora Muhameda Mazalovića u tuzlanskoj Muzičkoj školi. Početkom rata u BiH odlazi u Zagreb na Muzičku akademiju i sa samo 15 godina postaje najmlađa studentica na toj Akedemiji. Nedugo poslije toga odlazi u Beč na Muzički konzervatorij, a u Beču dobiva stipendiju za prestižnu privatnu školu čuvenog svjetskog violiniste Yehudi Menuhina u švicarskom gradu Gstaadu. Njeno muzičko istraživanje dalje je odvodi u London na Royal Academy of Music, gdje je boravila dvije godine, a potom odlučuje potražiti svoj novi muzički pravac na američkom Univerzitetu u Indiani gdje je studirala klasičnu muziku i violinu zajedno sa psihologijom pokreta. Počela se baviti yogom, izučavati spiritualne tehnike opuštanja pri sviranju violine, koje su joj pomogle da upozna novi svijet muziciranja kroz upoznavanje sebe i svoje duše. Iz Indiane je put vodi natrag u BiH, do Sarajeva, a potom i do Rotterdama, gdje je magistrirala na renomiranoj muzičkoj akademiji Codarts. Nakon života u Amsterdamu vraća se u Sarajevo gdje nastavlja sa svojim muzičkim eksperimentima. Melika nije samo klasična violinistica – ona je umjetnica koja violinu koristi ne samo kao instrument, već sredstvo povezivanja – žanrova, emocija, publike... Njeni nastupi, bilo s orkestrima, filharmonijama, ili s Dinom Merlinom, odišu autentičnom energijom. Svira i klasičnu i električnu violinu, a njen stil opisuje kao “Connective Music” – muziku koja povezuje, u kojoj publika ne stoji po strani, već postaje njen aktivni dio._____________

V okviru Vseslovenske akcije ozaveščanja in socialnega vključevanja invalidov z naslovom Vidiš človeka ali invalidnost, ki invalide skozi različne aktivnosti vključuje v javnost in družbo, je nastalo nekaj pogovorov, ki jih boste lahko slišali v oddaji Med štirimi stenami. Akcijo organizira Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije z namenom, da javnost spozna uspehe in zanimive življenjske zgodbe posameznikov, ki znajo kljub invalidnosti izkoristiti svoje prednosti in stopajo po edinstvenih poteh. Danes boste spoznali doktorico Saro Ahlin Doljak, ki je odvetnica, profesorica na Evropski pravni fakulteti, mediatorka in pisateljica. Njeno življenje od leta 2011 zaznamuje multipla skleroza, zaradi katere ne more govoriti in je gibalno ovirana, zato uporablja invalidski voziček. Vendar pa je diagnoza in zapleti bolezni niso ustavili. Z njo se je pogovarjala Lara Gril.

V sobotnih slovenskih šolah v Buenos Airesu v Argentini se začenja novo šolsko leto, imeli so že uvodno sveto mašo. Več nam je povedala šolska referentka Zedinjene Slovenije Luciana Servin. V Sydneyju v Avstraliji pa so se poslovili od zelo dejavne rojakinje Marte Magajna. Njeno življenje in delo nam je predstavil slovenski župnik p. Darko Žnidaršič [14:46], spomine je z nami delila tudi rojakinja Danica Petrič [27:24]. V novicah pa tokrat o dogajanju v zamejstvu [32:51].

Že konec 17. stoletja je v uradnih spisih pisalo, da na idrijsko-cerkljanskem območju nekateri ljudje – moški in ženske – prekupčujejo s čipkami in tihotapijo živo srebro. Čez tri desetletja pa se v njih najde podroben zapis o pridržanju in sojenju tihotapki Marini Melhiorci iz Šebrelj. Njeno zgodbo, ki je bila glede na dolžino procesa in zapise v dokumentih, precej odmevna že v prvi polovici 18. stoletja, so obudili v Mestnem muzeju Idrija, ki domuje prav v gradu, kjer so ji sodili. Nastala je pravljica s senčnimi lutkami, gledališka igra, slikanica, muzejski lik in radijska igra Radia Slovenija. A kdo je bila ženska, ki so jo obtožili, da je del tatinske in tihotapske tolpe? Marino Melhiorco smo spoznali v oddaji Sledi časa, pri tem sta nam pomagali zgodovinarka Marija Terpin Mlinar, ki je nanjo naletela v starih nemških dokumentih, zapisanih v gotici, in igralka Metka Pavšič, ki njen lik igra v gledališki uprizoritvi in radijski igri.

Pomembno vlogo pri začetkih izobraževanja slepih na Slovenskem so imele redovnice. Najpomembnejša med njimi je gotovo usmiljenka sestra Klara, z rodnim imenom Franica Vrhunc. Njeno življenje in delo ter položaj slepih in slabovidnih v prvi polovici 19. stoletja, nam je predstavila Urška Lah. V počastitev slovenskega kulturnega praznika pa smo oddajo zaokrožili s soneti izpod peresa Janeza Mlačnika.

Akademska kiparka Dragica Čadež je ena najbolj uveljavljenih slovenskih umetnic, ki že več kot šestdeset let ustvarja v domačem in tudi mednarodnem likovnem prostoru. Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja. Je tudi letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Mladost je preživela v Mariboru, kjer jo je za kiparsko oblikovanje navdušil priznani kipar Gabrijel Kolbič, poleg njega pa tudi Vlasta Zorko in Slavko Tihec. Bila je prva kiparka, ki se je leta 1982 habilitirala za univerzitetno profesorico na področju kiparstva. Z združevanjem različnih kiparskih tehnik je v slovensko umetnost vnesla nove smernice in jih nadgradila v umetniški skupini Neokonstruktivisti. Njeno polje ustvarjanja obsega predvsem klasične kiparske materiale, hkrati pa je posebno mesto namenila keramiki, ki jo je uveljavila tudi kot ustanoviteljica mednarodnega trienala keramike UNICUM. Z umetnico se je o njeni ustvarjalni poti pogovarjala Aleksandra Saška Gruden.

Bi se kot družba morali bati morilskih robotov ali toksičnih moških? To vprašanje si zastavi film Sopotnica, a žal je rezultat samo parada predvidljivih klišejev in nedomišljenih preobratov, ki se pretvarjajo, da imajo globoko sporočilo. Film se začne s kontemplacijo glavne junakinje Iris o življenjskih tegobah in o tem, da je začutila srečo dvakrat. Prvič, ko je spoznala svojega fanta Josha, in drugič, ko ga je ubila. To naj bi vzpostavilo bizarno in nepredvidljivo vzdušje, a ga pravzaprav izniči, saj je nekako jasno, kako se bo vse skupaj končalo. Čeprav se zgodba nato trudi prikazati Iris in Josha kot povsem običajen par, je jasno, da nekaj ni v redu, in tako se kmalu izkaže, da je Iris robotka in da jo je Josh preprogramiral za morilko. Njen osnovni program je namreč sopotnica oziroma ljubimka, saj se zgodba odvija v bližnji prihodnosti, kjer so realistični roboti postali vsakdanji in marsikomu primarna izbira za pristno ljubezensko razmerje. Seveda takšno, v katerem ima človeški partner ves nadzor, robotski pa je z njim obseden. Sopotnica se ne pretvarja, da s svojo metaforiko izumlja toplo vodo, ko scenarij preigrava toksična razmerja, igre moči in vprašanje umetne inteligence, vendar pa nikakor ne bi mogli reči, da stoji na ramenih velikanov, kot sta bila filma Ex_machina in Ona ter serija Westworld. Zaplet Sopotnice namreč skoraj izključno temelji na naključjih in nelogičnih potezah junakov, ki se vedno znova izkažejo za preveč neumne in nesposobne, da bi jim lahko karkoli uspelo. Če odmislimo zgodbo in si Sopotnico ogledamo na ravni simbolnega sporočila, žal ne pusti nič kaj boljšega vtisa. Razmerje med Iris in Joshem bi lahko interpretirali kot metaforo za čustveno manipulacijo in mračenje oziroma gaslighting. A za razliko od noir klasike, ki je terminu dala ime, režiser ne zna zgraditi prave čustvene katarze junakinje, ker je ta robotka. Njeno razsvetljenje je namreč samo posledica premika drsnika na zaslonu. Podobno bi na Josha lahko gledali kot na incela, torej na moškega, ki je nezmožen tvoriti pristna romantična razmerja in je prepričan, da je za to kriv svet oziroma predvsem ženske. Ni dvoma, da bi bili tovrstni moški prvi kupci robotk za seks, vendar film k tej temi pristopi z dvojno, ne najbolj združljivo perspektivo. Ko se pozicije med junaki večkrat obrnejo, se zdi, da je to izgovor za prikaz čim več različnih načinov trpinčenja žensk, saj je vse čustveno in fizično nasilje nad ženskami namerno, medtem ko so moški povečini tarča naključnega nasilja, samoobrambe ali manipulacije. Za nameček film ponudi samo en odgovor na povsem resničen družbeni problem incelov, s katerim se naša družba že nekaj časa skuša soočiti. Kot je pravzaprav razvidno že iz prej omenjenega uvoda v film, je ta odgovor eliminacija. Na koncu je Sopotnica film, ki v premisi ponudi zanimive in aktualne teme, a jih je zmožen razdelati samo na takšni ravni, kot uspe tkati zgodbo – dolgočasno, že videno in z nepotrebnim nasiljem do žensk. Piše: Igor Harb Bere: Igor Velše

Raziskovalci spremljajo 18 različnih respiratornih virusov iz sedmih virusnih družinVirologinja Monika Jevšnik Virant je raziskovalka in predavateljica na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Njeno področje so respiratorni virusi. Za doktorsko nalogo je še pred epidemijo novega koronavirusa preučevala značilnosti okužb s humanimi koronavirusi pri otrocih. Pravi, da ni nenavadno, da se človek okuži z več različnimi povzročitelji okužb dihal hkrati. Dodaja, da so virus SARS-CoV2, ki povzroča covid, respiratorni sincicijski virus, kratko RSV, in virus gripe najbolj znani respiratorni virusi; še zdaleč pa niso najbolj pogosti. Poznamo namreč kar 18 različnih respiratornih virusov iz 7. družin. Več v Ultrazvoku. Z asist. dr. Moniko Jevšnik Virant se je srečal Iztok Konc. Foto: Flickr, cc/ NIAID Spremljanje gripe (NIJZ) TUKAJ RSV (NIJZ) TUKAJ Kako ukrepati, če zbolimo? (NIJZ) TUKAJ

Tanja Pak, vizualna umetnica, oblikovalka stekla se te dni predstavlja v Steklenem atriju Mestne hise, z razstavo "Odtis spomina/ Ne tukaj in ne čisto tam". Slovenska umetnica je lani v japonski Toyami, na trienalni Mednarodni razstavi umetnosti v steklu, prejela najvišjo nagrado Grand Prize za svoje delo Rêverie /Sanjarjenje. Njeno delo je postalo tudi del stalne zbirke v Muzeju skulptur v steklu Toyama, ki je delo znamenitega arhitekta Kenga Kume. Tam je razstavljenih 50 izbranih del, med njimi je v posebej pripravljenem prostoru tudi najvišje nagrajena velika prostorska skulpturalna postavitev Tanje Pak.

Romy Mathis je direktorica uspešnega tehnološkega podjetja, ki se ukvarja z robotizacijo skladišč. Kljub uspešnemu zakonu z gledališkim režiserjem se zdi tudi njeno zasebno življenje nekoliko robotizirano. Njeno krizo srednjih let pretrese prihod mladega in samozavestnega vajenca Samuela v podjetje, ki začne izzivati njeno pozicijo moči in predpostavke o sami sebi. Film Ljubica je delo nizozemske igralke in režiserke Haline Reijn in se zdi že vnaprej programiran tako, da je postal vroč sprožilec intelektualno žgečkljivih debate sezone. Ne glede na všečnost ali nevšečnost – kinopredstavo, ki sem se je udeležil, je zapustilo kar nekaj gledalcev – je celovečerec zelo inteligentno narejen in namenoma zbuja zadrego ob spoznanju, da ne gre za korporativno priredbo Devetih tednov in pol. Prelahko bi ga bilo tudi odpraviti z domislico, da gre tu samo za 50 odtenkov sive za LinkedIn generacijo. Avtorica Halina Reijn je vsekakor zadela neko nevralgično točko sodobnosti; varnost, ki je v hierarhiji človeških potreb po Maslowu med temeljnimi, hkrati lahko prinaša tudi zdolgočasenost oziroma potrebo po pripadnosti in ljubezni v neki obliki, lahko tudi sadomazohistični, kot se razvije med Romy in Samuelom. Ljubica kot celota tako postane ilustracija slavne Lacanove maksime, da spolno razmerje ne obstaja, oziroma posodobljeno v duhu časa: da je vsako spolno razmerje po svoje toksično. Film Ljubica je pravzaprav esej o nadrejenosti in podrejenosti oziroma o igrah moči, ki se kažejo na zasebni, poklicni in družbeni ravni; zelo spretno, skoraj kot vzporedno zgodbo uporablja tudi razmerje med javnimi in zasebnimi prostori in njihov vpliv na naše vsakdanje vloge. V smislu vlog je izredno posrečena tudi zasedba – Antonio Banderas kot liberalno mlačen anti-macho soprog očitno frustrira Nicole Kidman, ki podobno kot v Kubrickovi mojstrovini Široko zaprte oči obrne na glavo Hitchcockovo pojavo »hladne blondinke«. Neizbrisno nelagoden pečat pa pusti tudi Harris Dickinson kot Samuel. Dominanten pogled je njen pogled in Romy ne razume nujno same sebe – v tem priznanju in iskanju je neka raven iskrenosti. Je za vsem tem – da prav nihče v filmu ni vesel, sproščen in zadovoljen – kot običajno dežurni krivec kapitalizem? Gre za stiske prebujenstva, ali pa je za zmedo odgovorno samo odraščanje v hipijevskem kultu, kot pravi sama Romy? Ljubica ponudi več vprašanj kot odgovorov. Kakorkoli, ta seksualni pesimizem, ki smo ga deležni v filmu Ljubica, se lepo ujema s trendom, ki nam ga v različnih patoloških oblikah prek (pop)kulture servira »dežela svobodnih in pogumnih«. Pač zapoznela posledica dejstva, da smo na drugo stran Atlantika v 17. stoletju deložirali večino pripadnikov fundamentalistične sekte puritancev ... Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše

Bite. Smo v eni najčistejših držav na svetu in najčistejši državi v Afriki. Dobrodošli v Ruandi.

Poslanke in poslanci že več kot šest ur razpravljajo o predlogu opozicijskih SDS in NSi za razrešitev predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Očitajo ji kršenje poslovnika, ustave in zakonov ter neprimerno vedenje. Urška Klakočar Zupančič je vse očitke zavrnila, v bran ji je stopila koalicija. Kmalu se bo začelo tajno glasovanje o predlogu za razrešitev, ki pa je ni pričakovati. Poslanke in poslanci bodo v nadaljevanju seje odločali o predlogu predsednika vlade Roberta Goloba, naj nova ministrica za digitalno preobrazbo postane Ksenija Klampfer. Drugi poudarki oddaje: - Napoved premiera Goloba glede nepremičninskega davka sproža pomisleke in vprašanja - Združeni narodi pozivajo k čimprejšnji preiskavi zločinov Asadovega režima v Siriji - Viri ukrajinske obveščevalne službe potrdili vpletenost v umor ruskega generala

Sv. Lucija je zavetnica slepih in priprošnjica za zdrave oči, saj njeno ime pomeni Polna luči. Živela je v 3. stoletju v Sirakuzah. Njeno življenje je …

Letošnji prejemnik nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, slikar, risar, grafik, kipar in pesnik Zdenko Huzjan, se je dolgo časa navduševal nad eksistencialno filozofijo, ki ga je obsedla že v mladosti, ker se njegova življenjska zgodba navezuje na prisotnost smrti. Slikarstvo je zgodaj razumel kot poslanstvo, saj je bil njegov oče zelo nadarjen, a se mu zaradi prezgodnje smrti ni uspelo izšolati. In potem je sam prevzel očetovo neizpolnjeno pot. ''Prišli smo iz tišine, gremo v tišino, slikanje pa so postopki vmes,'' pravi. Zanj značilni so zemeljsko sivi in rjavi odtenki, tu in tam vstopi z barvno, oblike pa kot razkrajajoči se, zabrisani ljudje in hkrati embriji, arhaične podobe, ujete med življenjem in smrtjo v stanju tihega mirovanja. Za Zdenka Huzjana so značilne globoke téme, kot je eksistencialna stiska človeka, hkrati subtilno vnaša sočutje. Ob tej priložnosti vabimo k poslušanja pogovora, ki ga je Iza Pevec z njim posnela leta 2021 ob njegovi razstavi Geografija tišin v Galeriji Murska Sobota.

Ko vidiš, česa je sposobno telo 20-letne plesalke in ritmične gimnastičarke, ti zastane dih. Gibi, ki jih izvaja 20-letna plesalka in ritmična gimnastičarka, in čisto prava umetnost, ne le športna veščina, ki jo prikazuje na svojih nastopih, dajejo vtis nezemeljskega. Njeno gibanje na gledalca deluje skorajda hipnotično, k temu pa ogromno pripomore tudi njena prezenca. Pri Boleru so po njeni zmagi leta 2022 na svetovnem prvenstvu v modernem solo plesu zapisali, da je njen video z zmagovalno koreografijo že prvi dan dosegel tri milijone ogledov, po štirih dneh pa presegel osem milijonov ogledov. Poleg plesa Brigita navdušuje tudi v ritmični gimnastiki, kjer ob njenem vrhunskem občutku za ritem pridejo še bolj do izraza njene neverjetne telesne sposobnosti – gibljivost, prožnost, elastičnost. Letos je Brigita v vseh štirih rekvizitih postala državna prvakinja, in to dejstvo seveda govori samo zase. Več o podkastu z Brigito Krašovec si lahko preberete tukaj. Gostja: Brigita Krašovec https://www.instagram.com/brigitakrasovec/ Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

Vojne puščajo strupene sledi tudi v oceanih. Na morskem dnu ponekod ležijo ogromna odlagališča odvrženih streliv. V Severnem in Baltskem morju bi z njimi lahko napolnili 2500 kilometrov dolg vlak, enak razdalji med Parizom in Moskvo. Tudi v Jadranskem morju je še precej odloženega streliva. Neeksplodirane mine in bombe so neposredna nevarnost za ljudi. Iz razpadajočih ohišij pa uhajajo snovi, ki dokazano škodijo morskim organizmom. Večplastno vprašanje odstranjevanja streliva iz svetovnih morij je bilo rdeča nit mednarodnega simpozija v Ljubljani, ki ga je umetnica - raziskovalka Robertina Šebjanič oktobra letos organizirala v sklopu svojega projekta Odmevi brezna. Njeno delo je premierno predstavljeno na razstavi v Parizu z naslovom Velika odprava Tara: Umetnost in znanost odstirata ocean, ki se bo zaključila marca prihodnje leto.

Dr Milena Bratičević istražuje mentalno zdravlje, otpornost i svesnost. _______________________________________________________________________________________________ _ Sponzori ⚡️ Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Rada plava, leti z letalom, zapisala se je atletiki, saj meče kij. 40-letna Katarina Milićević nas bo tokrat popeljala skozi svojo življenjsko zgodbo. Pri 22 letih je zaradi prehitre vožnje doživela hudo prometno nesrečo. Morala se je sprijazniti z dejstvom, da nikoli več ne bo hodila in da je njeno življenje postalo drugačno. Že šest let je ambasadorka Zavoda Vozim, v okviru katerega mlade v osnovnih in srednjih šolah opozarja na posledice prehitre vožnje, o vzrokih za nesrečo ter jim pripoveduje, s kakšnimi posledicami poškodbe hrbtenjače živi. Ozaveščanje je postalo njeno poslanstvo, razlaga. Kljub poškodbi pa si vseskozi prizadeva za samostojno in neodvisno življenje. S Katarino Milićević se bo v oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.

Na Gospodarski zbornici Slovenije je potekala predstavitev nekateri poslovnih dosežkov slovenskih podjetij na trgu Savdske Arabije. Njeno gospodarstvo je največje na Bližnjem vzhodu in 17. na svetu. Slovenija je imela s Savdsko Arabijo v letu 2023 za 1.132 mio EUR blagovne menjave. Največ naša država v kraljevino izvozi farmacevtskih izdelkov, pri uvozu pa so v ospredju mineralna goriva. Blagovna menjava je torej precej neuravnotežena, glavnina menjave je uvoz v Slovenijo. Ministrstvo za gospodarstvo je že lani poudarilo, da pripravlja ukrepe za povečanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Za savdske investitorje je gotovo zgovoren podatek, da ima Slovenija eno najnižjih davčnih stopenj na dobiček podjetij v EU ter ponuja davčne olajšave in spodbude za vlagatelje. Glavni namen tokratnega dogodka je torej bil spodbuditi slovenska podjetja k premisleku o širitvi poslov v Savdsko Arabijo ter deliti poslovne zgodbe tistih podjetij, ki so na tem trgu že uspela.

Anja Novak Anjuta je predvsem dramska igralka in pesnica. Njeno igro lahko spremljamo zlasti v Mladinskem gledališču v Ljubljani, njeno poezijo pa lahko beremo v pesniških zbirkah Ranerane (2020) in Žilažili. Ta je izšla pred kratkim v samozaložbi in samozaložba je omogočila avtorici največjo možno mero svobode pri zasnovi knjige (oblikovalka je bila Tajda Pavletič, urednica pa Veronika Šoster). Konceptualno oblikovana zbirka nagovarja bralko in bralca s poezijo, ki je lahko ta hip ostrozoba, včasih morda humorna, pogosto čustveno intenzivna, zmerom pa prepričljiva in vznemirljiva. Več o zbirki Žilažili pove pesnica v pogovoru z Markom Goljo, občuteno pa tudi prebere pesmi Žilažili in Stara in uvela. Nikar ne zamudite Izšlo je (glasbena oprema je skladba 20220302, glasbeni dnevnik lani preminulega japonskega skladatelja Rjuičija Sakamota).

Umetnica Ejti Štih v Boliviji, kjer živi od leta 1982, uvrščajo med najopaznejše tamkajšnje umetnike. V Santa Cruzu je iz opuščene policijske postaje preuredila galerijo Manzana 1. Galerija, ki se nahaja v samem središču mesta, je priljubljena med tujimi in tudi slovenskimi umetniki, še posebej fotografi in lutkarji. Njeno pravo ime je Marija Štih de Fernández de Córdoba – Vovk. Priimek Štih je dobila po očetu Bojanu Štihu, gledališkem kritiku in esejistu, priimek Vovk pa je prevzela po mami Meliti, vsestranski akademski likovni umetnici. Njena slikarska dela, ki opozarja na družbene nepravilnosti in socialne neenakosti, so bila letos razstavljena na treh likovnih prizoriščih. Še vedno si jih lahko ogledamo na Gradu Štanjel.

Xin chào. Pristali smo v Vietnamu in vas popeljemo med riževa polja, slikovite planine in tropske plaže.

Piše Jera Krečič, bere Eva Longyka Marušič. Pesniški prvenec Skozi šivankino uho 25-letne Erike Primc, študentke slovenistike in primerjalne književnosti ter literarne teorije, odstira notranji svet opazovalke, iskalke, spraševalke. Čeprav je sestavljen iz štirih delov, se prvi trije izrazito ločijo od četrtega, v katerem opazovalka, iskalka, spraševalka začne stopati po poteh Najdevanja, kakor je naslov četrtega, tudi po številu pesmi najdaljšega dela. Prvi sklop, sestavljen iz treh poglavij (Izlupinjanja, Brazgotinjanja in Iskanja), se v izrazito osebnoizpovednih formah postopoma pomensko vzpenja od doživljanja resničnosti zunanjega sveta do notranjega. Nenaslovljene pesmi prvega poglavja Izlupinjanja so impresije vsakdana, večinoma izpraznjenega, v katerem opazujemo položaj pesnice – opazovalke, ki motri življenje drugega in tudi sebe, čeprav se pozicija opazovalke na trenutke razume kot obsojajoča. Zadnja pesem prvega poglavja da slutiti pesničino pot iskanja iz izpraznjenega sveta, in sicer v presežnem. Drugo poglavje, Brazgotinjanja, v devetih prav tako nenaslovljenih pesmih postavlja v težišče pesničin notranji svet, v katerem prevladujejo občutja votlosti, omejenosti in tesnobe. Njeno notranje orožje proti temu so črke, prebrane ali napisane, ter iskanje zaupanja v preživelo svetlobo. Tretje poglavje z naslovom Iskanja nadaljuje odkrivanje smisla v izpraznjenem svetu, v katerem se pesnica otepa ničevosti in zlaganosti. Ob vprašanju, kaj je tisto, kar bo odrešilo svet, premišljuje, da sta to iskrena lepota ter hvaležna in ponižna drža do življenja. Pesmi četrtega poglavja Najdevanja se v marsičem razlikujejo od prejšnjih, in sicer najprej v odločnosti in polnosti, pa tudi v dolžini. Gre za dvajset nagovorov Bogu, ki bi jih lahko imenovali kar molitve, saj ga pesnica v njih neposredno nagovarja v drugi osebi ednine. V teh hvalnicah, prošnjah, molitvah, zahvalah razkriva lastno bolečino, ranljivost, nezaupanje in dvome – tako o Njem kot o svetu in sebi. V začetku četrtega poglavja pesmi pripovedujejo o procesu graditve vere in zaupanja. Ta je večkrat opisan s stopnjevanjem: od nevednosti, temine, razočaranja nad praznostjo sveta k vednosti, razumevanju, življenju in svetlobi, Bogu. Bog je v pesmih ljubeč oče, tolažnik, priprošnjik, predvsem pa sogovornik, ki mu pesnica prinaša svojo vsakdanjost – neolepšano, takšno, kot je. Nekatere pesmi premišljujejo citate iz Svetega pisma, ki jih pesnica interpretira iz svoje perspektive. Ta se na eni strani obrača navzven, na izpraznjen in grešen svet, in na drugi navznoter, vase – stičnost obojega, sveta in nje same, pa je v tem, da oba potrebujeta Božjo ljubezen, ki ozdravlja. Pesnica se čudi nedoumljivi in silni Božji ljubezni, poskuša jo razumeti. Išče jo v delčkih vsakdanjih predmetov, v človeškem dotiku, v sebi in v lastni ranljivosti. Iz nje se napaja, v njej najde uteho in se zanjo zahvaljuje. Pričujoče molitve so pravzaprav nihanja med prošnjami in zahvalami, kjer je kontemplativnost poudarjena s ponavljanjem – celega refrena, besed ali skladenjskih vzorcev. Religiozna poezija Erike Primc, kot jo je označil avtor spremne besede Andrej Lokar, je sveža in z iskreno izpovednostjo odstira notranji svet mlade kristjanke 21. stoletja, ki – tako kot sleherni, verni ali neverni – po svoje in poglobljeno išče pot k svetlobi in ljubezni.

Njeno krstno ime je bilo Orsola. Rodila se je leta 1616 blizu Riminija in je s 16-imi leti …

Ime tedna je Tomaž Horvat, programski vodja jubilejnega, že 20. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina v Ljutomeru. Kljub nenehni finančni podhranjenosti mu je z ekipo entuziastov in ljubiteljev žanrske kinematografije uspelo sestaviti pester mednarodni program z delavnicami, pogovori, koncerti in kulinarično ponudbo. Kandidata sta bila še: Branko Šturbej, dramski igralec, ki s svojo karizmatično pojavo, virtuozno gledališko igro in jezikovno briljanco že več kot trideset let oblikuje slovenske odrske, filmske in televizijske like. Je letošnji dobitnik Borštnikovega prstana, osrednje slovenske nagrade za igralsko ustvarjalnost. Tanja Pak, umetnica, ki je na mednarodni tekmovalni razstavi sodobne umetnosti v steklu Toyama International Glass Exhibition na Japonskem za delo Rêverie prejela najvišjo nagrado grand prize. Njeno delo bodo razstavili v Muzeju umetnosti v steklu Tojama in bo postalo del stalne zbirke.

▼Ako želiš sigurne i provjerene informacije postani član Human LAB Zajednice! ▼ https://www.skool.com/human-lab/about Prijavi se na naš 5x5 Newsletter: https://humanlabhub.com/5x5 Svakog ponedjeljka dobivaš 5 korisnih i praktičnih savjeta za brži ali sigurniji napredak do tvoga fitness ili zdravstvenog cilja! PARTNERI PODCASTA: ...................................... Human LAB Hub - Tvoj kompas u svijetu fitnessa & zdravlja - https://humanlabhub.com CCM - Centar za crijevni mikrobiom: https://ccm.hr/ ...................................... [ Akademkinja VIDA DEMARIN ] Ugledna neuropsihijatrica s bogatim akademskim i kliničkim iskustvom. Specijalizirala je neurologiju i neuropsihijatriju te je članica Hrvatske akademije znanosti i umjetnosti. Tijekom karijere, dr. Demarin se istaknula u istraživanjima moždanog udara, prevenciji neurodegenerativnih bolesti i promociji zdravog načina života. Autorica je brojnih znanstvenih radova i knjiga, te redovito sudjeluje na međunarodnim konferencijama. Njeno posvećenje medicinskoj struci i obrazovanju čini je inspiracijom mnogim mladim liječnicima i znanstvenicima. U ovoj epizodi podcasta, akademkinja Demarin dijeli svoje bogato znanje i iskustvo. #brain #neuroplasticity #brainfitness —Poglavlja— 00:00 - Intro 01:40 - Što ne neuropsihijatrija? 04:05 - Problemi moderne medicine 06:20 - Granica između psihologije, psihijatrije i neurologije 12:30 - Prevencija neurodegenerativnih bolesti 15:38 - Uloga prehrane u zdravlju mozga 23:55 - Human LAB Zajednica 25:36 - Hrana i osjećaj ugode 28:15 - Hormoni bitni za mozak 30:03 - Čokolada i čaj za zdrav mozak 32:30 - Voda i hidratacija 35:30 - Kava i kofein 36:50 - Tjelesna aktivnost i BDNF 38:00 - Zrcalni neuroni 43:20 - Vizualizacija 48:35 - Utjecaj medija 50:05 - Meditacija 51:50 - Vjera i duhovnost 55:10 - Utjecaj društvenih mreža 58:05 - Dopaminska ovisnost 01:00:15 - Što je svijest? 01:02:45 - Odlazak mladih iz Hrvatske 01:10:55 - Kako se nositi sa stresom? 01:12:55 - Brain fitness - neuroplastičnost 01:19:25 - Važnost socijalizacije 01:20:45 - San i cirkadijski ritam 01:23:40 - Muško Ženske uloge 01:32:10 - Grantova studija s Harvarda 01:34:05 - Tehnologija, Elon Musk, Neuralink 01:36:27 - Ljubav

Dan Evrope in 20. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo smo sinoči zaznamovali z državno proslavo v Novi Gorici. Njeno glavno sporočilo se nanaša na Evropsko unijo kot na projekt solidarnosti, razumevanja, miru in zaveze skupnosti, da spoštuje in spodbuja različnost vseh kultur. V tem duhu sta govorila tudi slavnostna govornika, številni obiskovalci pa niso skrivali zadovoljstva nad prireditvijo. Drugi poudarki oddaje: - Izteka se rok za vložitev kandidatnih list za evropske volitve, do zdaj potrjenih osem. - Izraelska vojska kljub delni ustavitvi dobave ameriškega orožja nadaljuje ofenzivo v Rafi na jugu Gaze. - Jek 2 naj bi bil v omrežje priključen do leta 2040. Šaleška podjetja oblikovala konzorcij, ki bo skrbel za povezovanje v zelenem prehodu.

Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Annie Ernaux je edina Francozinja, ki je doslej prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 2022 je žirija za to prestižno nagrado zapisala, da jo prejme zaradi »poguma in klinične ostrine, s katerima odkriva korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina.« Precej umetelna razlaga, ki pa sporoča, da je v njenem pisanju mogoče začutiti nekakšno brezkompromisno, ostro držo. V slovenščini lahko beremo njen roman Leta (ki je njen največkrat nagrajeni in najbolj prevajani roman) in zdaj še zbirko štirih daljših zgodb z naslovom Dogodek in druga besedila. Napisala je več kot dvajset literarnih del in poleg Nobelove nagrade prejela še številne druge nagrade in priznanja. Dobršen del življenja je delala kot predavateljica književnosti na univerzi Cergy-Pontoise. Pisanje je bilo vedno del njenega življenja, piše v uvodu k zgodbi Mladenič: »Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Nekje drugje pa pravi: »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Če s to mislijo pristopimo k branju zbirke Dogodek in druga besedila, je učinek zgodb Dogodek, Gola strast, Okupacija ter Mladenič lahko močnejši, kot če bi avtorica trdila, da je vse zgolj fikcija. Dasiravno je v vsakem pisanju nedvomno nekaj avtobiografskega. Ker pa je Annie Ernaux eksplicitna v izpostavitvi lastne usode, ki je vpisana v zgodbe, jih beremo lahko še bolj zavzeto in doživeto. Vsa štiri besedila (dve izmed njih – Dogodek in Gola strast – sta doživeli tudi filmsko upodobitev) so neposredna ali, kot se je v kratkem opisu pisateljice izrazila prevajalka Suzana Koncut, »skoraj surova« in kar težko je predelati vse nanizane prizore. Opisi so nazorni, včasih na meji vzdržnega. Ko na primer v zgodbi Dogodek opisuje potek splava, ki ga protagonistka v študentskih letih naredi neki ženski, ki skrivaj odpravljala neželene otroke oziroma nosečnosti, je branje opisov telesnih reakcij precej zahtevno. Zanimivo je, da pisateljica zgodbe, ki se navezujejo na bolj ali manj oddaljeno preteklost, spremlja z razmisleki, ki so včasih v oklepajih, včasih pa so preprosto vtkani v zgodbo. Gre za nekakšne komentarje in tudi za razmišljanje o pisateljskem procesu. V zgodbi Dogodek, ki se dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, piše: »Med pisanjem se vedno zastavlja vprašanje dokaza: zdi se mi, da razen svojega dnevnika in beležnice iz tistega časa nimam na voljo ničesar zanesljivega o čustvih in mislih, tako brezsnovno in bežno je vse, kar gre skozi um. Samo spomin na občutja, povezana z osebami in stvarmi zunaj mene, mi prinaša dokaze o dejanskosti. Edini pravi spomin je snoven.« Gola strast je pripoved o obsesivni zvezi med žensko in poročenim moškim, ki vstopi v njeno življenje. »Od lanskega septembra nisem počela ničesar drugega razen čakala na tega moškega: da me bo poklical, da bo prišel k meni«, beremo nekje na začetku. Vse v življenju neimenovane protagonistke je podrejeno zvezi, ki to sploh ni. Čas meri s časom, ki ga preživita skupaj, in časom, ko sta ločena, pravzaprav so zanjo vsi drugi elementi in vidiki življenja podrejeni dejanjem in mislim, ki jih usmerja k moškemu. Njeno življenje postane eno samo mučno čakanje – na klic, na kratek obisk, na besedo ali dve. Pisateljica nam ne prizanaša z bolečino in občutki ujetosti. »Neke noči me je prešinila želja, da bi napravila test za aids: mogoče mi je zapustil vsaj to.« Kljub trpljenju pa pravi tudi, da je razkošje v življenju tudi to, da lahko živiš strast do moškega ali ženske. Zgodba Okupacija obravnava podobno temo, spet je v ospredju odnos med moškim in žensko, avtorica se tu ukvarja predvsem z ljubosumnostjo, negotovostjo, beganjem, ki jih v odnos vnaša navzočnost tretje osebe. Spet imamo v zgodbi misli o pisanju in o tem, kako se pisateljica boji, da bi izpustila kaj bistvenega; pisanje se ji kaže kot ljubosumen odnos do resničnosti. Zgodba Mladenič s katero se zbirka zaključi, pa je pripoved o zvezi med mladim študentom in profesorico književnosti. V tem odnosu je ženska tista, ki ima večjo moč, ki odloča in se na koncu tudi odloči zapustiti zvezo. Pred tem pa skozi spolnost in podoživljanje mladosti za nekaj časa pretenta proces staranja. »Moje telo ni več pripadalo nobeni starosti,« pove. Konec njune zgodbe sovpada s koncem knjige, ki jo piše pripovedovalka. Zadnji odstavek pravzaprav zaokroži celotno zbirko: »Bila je jesen, zadnja v dvajsetem stoletju. Ugotavljala sem, da sem srečna, ker sama in svobodna vstopam v tretje tisočletje.« V ospredju pisanja Annie Ernaux so protagonistke, ki se sprašujejo o lastni vrednosti, identiteti in položaju v družbi, ki še vedno pogosto favorizira moške. Ernaux je iskrena, neposredna in neomajna v svoji sporočilnosti, ki pa nima namena na silo provocirati, pretirano intelektualizirati ali zavajati bralca in bralko. To je pravzaprav redkost današnje literarne produkcije in tudi zato ima zbirka tolikšno težo in pomen.

Piše Matjaž Zorec, bere Igor Velše. Drugo pesniško zbirko pesnice in aktivistke Vesne Liponik precej natančno označuje kompakten in luciden spremni zapis Varje Balžalorsky Antić: “Jabk nadaljuje in poglablja raziskovanje, ki je bilo v ospredju že v prvencu […] roko razje: kako v govorici umetniško verodostojno upodobiti oziroma govorno utelesiti raznovrstne čezvrstne odnose med bitji, razumljenimi onkraj binarne sheme človeškega in nečloveškega in na ozadju uvida, da nobeno od teh bitij ne obstaja pred samim odnosom.” Poglejmo, kako se ta konceptualizirana zasnova, iz katere izhaja tudi avtoričin antispecistični aktivizem, izraža v poeziji. Poezija Vesne Liponik na najosnovnejši ravni svojega specifičnega izraza deluje izrazito neaktivistično. Natančneje: kratki, eliptični, skrbno kurirani verzi na nobeni točki ne vstopajo v parolno govorico aktivizma, ki je sicer nujno bolj ali manj pragmatično dnevnopolitična praksa s ciljem spremeniti družbena razmerja, izboljšati ozaveščenost o tej ali oni problematiki, opozoriti na marginalizirano, prezrto in podobno. Takšna govorica je zato nujno tako ali drugače agitatorska, problematizirajoča, strukturirana z namenom subverzije širšega družbenega diskurza. Odločitev za neaktivističen izraz v poeziji je seveda povsem utemeljena in premišljena, lahko bi rekli celo klasična. Že dobre stare šole pisanja opozarjajo, da je poezija specifično diskurzivno polje, ki mu mešanje z ideološkimi in političnimi frazami prej škodi kot koristi. Jabki Vesne Liponik so torej globlji od aktivizma in ga presegajo. Če aktivizem po svoji formi ostaja na površju svojega širokega polja in se od tam sooča z družbenimi realnostmi, poezija razpira celovitejše strukture. Onstran drugih literarnih form, ki mimetično preigravajo množico prepletajočih se idej in njihovih modusov, ima poezija možnost neposredneje ubesediti, tako rekoč utelesiti podstat nekega kozmosa, vednosti, življenja, bivanjskih načinov. In prav v poeziji se pozitivno, na naravni ravni najbolj živo izrazi vsebina avtoričinega aktivizma. Ali natančneje, videnje sveta, iz katerega vznika potreba po spremembi družbenih razmerij. Ta izraz se konkretizira v sodobni fragmentarni poetiki, na način prereza površja, od koder odsevajo kompleksne razsežnosti v mnogoplastnem ekosistemu subjekta. Omenjeni pretežno minimalistični verzi reflektirajo, izrekajo in performirajo pojavnosti posameznih dimenzij; bodisi kot skopa konkretna podoba, asociacijska spominska usedlina, verzna kronika odnosov, netrdnost in nestalnost spolnih razmerij, bitna opolnomočenost nekega jabka. Za podrobnejše vsebinske interpretacije nimamo prostora, a za poanto ga niti ne potrebujemo: kot rečeno, sama življenjskost pisanja, poezija kot zbitek pomena in bivajočega, je tisto, kar avtoričinemu polivrstnemu mišljenju življenja daje temeljno, nepovratno digniteto in resnico obstoja. Njeno poezijsko stvarjenje postane stvarstvo, ki vedno že je. Poleg tega gre poudariti še dve, v skladu s povedanim morda nepričakovani razsežnosti. Prva je jezikovna živost; slovenščina v zbirki je izrazito pragmatična, kot jo uporabljamo v govorni in komunikacijski praksi. Živa črka na papirju. Druga pa je, ne brez povezave s prvo, nenehen in neprisiljen humor. Mnogo kontingentnih izpisov, v katerih je na najosnovnejši ravni izražana splošna dehierarhiziranost raznorodnih življenj, se razpleta v komičnih verzih – kar je morda najboljši humor: režanje ob najresnejših, smrtno oziroma življenjsko resnih situacijah. Najizvirnejši del zbirke je Stvarno in imensko kazalo na samem koncu knjige, kakršnega poznamo iz stvarne oziroma strokovne literature. Ta zbirko najmanj podvoji. Pesmi, ponavadi brane same na sebi, tako dobijo šop ključev, s katerimi se vračamo k branju, lovimo nove pomene, uziramo prezrta ujemanja, kreativno dodajamo nove strukture. Knjiga se s to formalno preprosto in hkrati zelo kreativno gesto razpre in pravzaprav nikoli ne konča. Omenili smo neaktivistični diskurz zbirke. Temu je treba dodati še: z neposrednim prikazom razvejane kompleksnosti nekega mišljenja, življenja in bivanja, ki se temeljno in temeljito izogne posplošitvam abstraktnega mišljenja, je Jabk Vesne Liponik pravo, nelepodušniško, kompleksno politično dejanje v temeljih političnega bitja.

Adriena Šimotová morda pri nas ni zelo znano ime, a gre za eno najbolj priznanih čeških umetnic 20. stoletja, znano predvsem po liričnih in krhkih delih na papirju. Bolj ali manj abstrahirane sledi telesa pogosto minimalistično pripovedujejo o osnovah – kot sta dotik in odtis, ki ju je imela za neločljiv del svojega izraza. V jedru njenega ustvarjanja sta komunikacija v najširšem pomenu in iskanje stika, odnosa. Znana so njena krhka dela na papirju, ki s svojo rahlo zmečkano strukturo ustvarja taktilno napetost in se spaja s subtilno evokacijo dotika in odtisa. V njenem delu so pogosti sledovi delov teles in obraza, a niso vedno jasno vidni, temveč gre za abstraktne monokromne lise, ki le napeljujejo na neko navzočnost, kot da se iskani stik izmika. Ne preseneti torej, da v delih leta 1926 rojene umetnice pisci odkrivajo vpliv eksistencialne misli. Njeno življenje so zaznamovali obdobje vojne in usodne posledice vojnih dogodkov, pozneje pa zapleten in dramatičen razvoj povojne Češkoslovaške ter bolezen in smrt moža, umetnika Jiříja Johna. Ustvarjalna pot je Adrieno Šimotovo na Češkoslovaškem v sedemdesetih vodila mimo uradnih centrov likovne umetnosti in s tem povezanega družbenega priznanja; postala je ena vplivnih osebnosti neuradne kulturne scene, ki je prejela vrsto priznanj in nagrad – med drugim češko medaljo za zasluge, njeno delo pa je vključeno tudi v stalno zbirko Pompidoujevega centra v Parizu. Letos bo minilo deset let od umetničine smrti, in ob tej priložnosti vas ponovno vabimo k poslušanju pogovora, ki je nastal ob razstavi njenih del v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Pogovor s kustosom razstave in umetničnim dolgoletnim sodelavcem Pavlom Brunclikom je tedaj sodelovanju z MGLC prevedla Ksenija Mravlja. Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.

Pri Mladinski knjigi je izšla biografija Elde Piščanec, slikarke, grafičarke in kiparke, ki je ustvarjala v prvi polovici 20. stoletja. Njeno življenje in ustvarjanje je v delu Segam po nebesnih zvezdah raziskala Metka Pekle. V Galeriji Murska Sobota pa je na ogled razstava slikarja Marka Zorovića z naslovom Slike in dela na papirju. Na današnji dan se začenja 56. mednarodno srečanje pisateljev PEN na Bledu v Ljubljani. Aprila se začenja tudi spletna akcija #naprejvpreteklost, ki jo organizirata Skupnost muzejev Slovenije in Služba za premično dediščino in muzeje.

Parlamentarnemu odboru za kmetijstvo se bo danes predstavila Mateja Čalušić, kandidatka Gibanja Svoboda za kmetijsko ministrico. Predsednik vlade je njeno uradno kandidaturo v državni zbor poslal v četrtek, potem ko je imel dlje časa drugega favorita. Njeno verodostojnost je pred predstavitvijo nekoliko zamajal zaplet z napačno navedbo izobrazbe. Odgovornost za administrativno napako, kot so jo imenovali, so v celoti prevzeli v stranki. Drugi poudarki oddaje: - Zahteve po višjih plačah: od danes delo protestno omejujejo sodniki, v zraku ostaja splošna stavka zdravnikov. - Nova politična utež v Nemčiji: Združenje Sahre Wagenknecht z levo ekonomsko politiko in konservativnimi vrednotami. - Evropsko prvenstvo v rokometu: tekmovanje se začenja z večernim spektaklom v Düsseldorfu. Slovence jutri čakajo Ferski otoki.

Gostja je mlada arhitektka Ana Jerman, ki je za svojo magistrsko nalogo Za vse je mesto, prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Njena projektna študija bivalnih tipologij za ranljive skupine in idejna zasnova prostorov skupnosti na območju Hrovatinovega vrta v Ljubljani, zastavlja vprašanje ali lahko arhitektura ustvarja enakopravne pogoje bivanja za vse ter ali lahko spodbuja odprto in vključujočo družbo?S skrajno skrbno zasnovanim idejnim projektom Ana Jerman konkretizira vizijo deinstitucionalizacije in integracije ranljivih skupin ter uveljavljanje »pravice do mesta«. Njeno magistrsko delo ponuja poglobljeni razmislek o zasnovi dostojnega življenjskega prostora in arhitekture za vse.

Upravni odbor Prešernovega sklada je danes razglasil prejemnike najpomembnejših državnih nagrad na področju kulture za leto 2024.Prešernovo nagrado za življenjsko delo bosta na predvečer kulturnega praznika prihodnje leto prejela pesnica in prevajalka Erika Vouk ter baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog Henrik Neubauer. Drugi poudarki oddaje: - Sindikati javnega sektorja in vlada nadaljujejo pogajanja o plačnem sistemu. Zahteve sindikatov so znane, odgovor vlade še ne. Njeno delo so danes kritično ocenili gospodarstveniki, ki nasprotujejo obremenitvam. Z novim letom obrtnike in podjetnike čaka veliko povišanje stroškov za elektriko. - Čiščenje vodotokov in urejanje strug na Savinjskem je treba pospešiti, opozarjajo domačini, saj so poplave še vedno stalnica. Direkcija za vode pravi, da dela vse v svoji moči. - Izraelska vojska je razširila svoje napade na osrednji in južni del Gaze. Prebivalci opozarjajo, da se nimajo kam umakniti. Govorec izraelske vlade Eylon Levy je mednarodno skupnost posvaril, da morajo Združeni narodi nehati gojiti palestinske sanje o nasilni osvoboditvi Izraela in njegovem izbrisu iz zemljevida. Naslednja generacija mora vedeti, da bo Izrael ostal tam, kjer je.

Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.Kot pravijo, naj bi prva slovenska filozofinja, dekanja in izvrstna pedagoginja Alma Sodnik osivela že pri 30. Toda nikoli ni opustila svoje strasti do filozofije in svoje predanosti poučevanju. To briljantno učenjakinjo, poliglotko in na novo odkrito vzornico mnogim generacijam študentov predstavljamo v seriji portretov pomembnih slovenskih znanstvenikov. Portret Alme Sodnik so nam pomagali spisati filozofa Olga Markič s Filozofske fakultete v Ljubljani in Bojan Žalec s Teološke fakultete v Ljubljani ter Helena Koder, ki jo z Almo Sodnik vežejo družinske vezi in ki je gostovala v oddaji Ars Humana, ki jo je marca vodil Gregor Podlogar.

Nataša Simić je viši naučni saradnik na Institutu za psihologiju na Filozofskom fakultetu u Beogradu. Njeno glavno polje interesovanja su inkluzivno obrazovanje i obrazovanje nastavnika. Pored bavljenja naukom i učešća u brojnim projektima u oblasti obrazovanja, Nataša se više od deset godina bavi i psihoterapijom. Završila je edukaciju u oblasti konstruktivistička terapije, kao i dodatne edukacije za rad sa parovima i telom. Being Human and Doing Psychotherapy je podkast koji otkriva ljude u psihoterapeutima i psihoterapeute u ljudima. Kojom god da se profesijom bavimo mi u nju najpre ulazimo sa našom ljudskošću i punoćom celog bića. Kroz ovaj podkast sa radoznalošću istražujem koji su to “tajni sastojci” raznih psihoterapeutskih pravaca i kako se oni integrišu kroz specificne zivotne i ljudske priče terapeuta koji ih praktikuju i žive. Za sve linkove ka ovom podkastu: Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Jednokratne donacije kanalu: ⁠ https://paypal.me/beinganddoing Vise informacija o podkastu I Being and Doing: Facebook: https://www.facebook.com/beinganddoin... Instagram: https://www.instagram.com/being_and_d... Twitter: https://twitter.com/beinganddoing_p Newsletter: https://crafty-trader-7519.ck.page/68... Sounder.fm: https://beinganddoing.sounder.fm Spotify: https://open.spotify.com/show/05UVsrG... Apple podcasts: https://podcasts.apple.com/us/podcast... Google podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0... Stitcher: https://www.stitcher.com/podcast/bein... Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Ovaj podkast predstavlja lične stavove i mišljenja mojih gostiju i mene. Sadržaj ovde ne treba shvatiti kao medicinski ili psihološki savet. Sadržaj je namenjen u informativne svrhe, a kako je svaka osoba jedinstvena, konsultujte odgovarajućeg stručnjaka za sva konkretna pitanja koja imate. S'ljubavlju,⁠ Aleks

Darija Petrović Lubańska jer master psiholog i sertifikovani TA terapeut sa sedištem u Bristolu. Osnovne studije psihologije je zavšila na Univerzitetu u Novom Sadu a master studije kliničke psihologije završila paralelno na Univerzitetu Nikozija na Kipru i Univerzitetu u Novom Sadu godine. Njeno kasnije školovanje je krenulo istraživačim pravcem i imala je sreću da se priključi istraživačkom timu Univerziteta Cambridge, UK. Međutim, ona je definitivno više praktičar neko naučnica. Iako je TA njen dominanti teorijski pravac edukovana je iz CBT i porodične psihoterapije, tako da u radu primenjuje različite tehnike zavisno od potrebe klijenata. Živi u Engleskoj i srećno je udata :) Jednokratne donacije kanalu: ⁠ https://paypal.me/beinganddoing Za infromacije o radu sa mnom posetite moju instagram stranicu https://www.instagram.com/aleksandra.vancevska/ Being Human and Doing Psychotherapy je podkast koji otkriva ljude u psihoterapeutima i psihoterapeute u ljudima. Kojom god da se profesijom bavimo mi u nju najpre ulazimo sa našom ljudskošću i punoćom celog bića. Kroz ovaj podkast sa radoznalošću istražujem koji su to “tajni sastojci” raznih psihoterapeutskih pravaca i kako se oni integrišu kroz specificne zivotne i ljudske priče terapeuta koji ih praktikuju i žive. Za sve linkove ka ovom podkastu: Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Ovaj podkast predstavlja lične stavove i mišljenja mojih gostiju i mene. Sadržaj ovde ne treba shvatiti kao medicinski ili psihološki savet. Sadržaj je namenjen u informativne svrhe, a kako je svaka osoba jedinstvena, konsultujte odgovarajućeg stručnjaka za sva konkretna pitanja koja imate. Hvala što ste mi se pridružili na ovom putovanju. S'ljubavlju, Aleks

Jednokratne donacije kanalu: ⁠ https://paypal.me/beinganddoing Za infromacije o radu sa mnom posetite moju instagram stranicu https://www.instagram.com/aleksandra.vancevska Ljiljana Milić je studirala filozofiju na Filozofskom fakultetu u Beogradu i bavila se proučavanjem filozofskih sistema, radila kao novinar i dramaturg. Sa koučingom se prvi put susreće kroz edukaciju za Participatory Learning and Action metodologiju. Završila je program Heal Your Life, u okviru kojeg je stekla licence za grupni i individualni koučing. U American Association for Aplied Psychology and NLP, stekla je zvanje Praktičara NLPa i Praktične psihologije. Ipak, njen fokus na lični razvoj usmerava se tek nakon lečenja drugog karcinoma. Završila je program Heal Your Life, u okviru kojeg je stekla licence za grupni i individualni koučing. Usput je završila nekoliko različitih koučing škola, uključujući i POINTS OF YOU, u kojoj stiče zvanje Explorer. Završila je i edukaciju za rad sa Asocijativnim kartama za traumu i stres Centra za edukaciju , psihoterapiju i traumu Modus Vivendi System. Trenutno završava psihoedukaciju u Akademiji Srdić. Piše i obajvljuje tekstove na svom blogu PromenaDA, uči i radi kao Prakticar Primenjene psihologije, i kao trener u oblasti lićnog razvoja i Points of You Explorer. U svojoj praksi je do sada imala preko 1300 klijenata. Njeno najvažnije iskustvo je to što je , između dva karcinoma, postala mama. I to je njeno najveće čudo i najveća životna snaga. Being Human and Doing Psychotherapy je podkast koji otkriva ljude u psihoterapeutima i psihoterapeute u ljudima. Kojom god da se profesijom bavimo mi u nju najpre ulazimo sa našom ljudskošću i punoćom celog bića. Kroz ovaj podkast sa radoznalošću istražujem koji su to “tajni sastojci” raznih psihoterapeutskih pravaca i kako se oni integrišu kroz specificne zivotne i ljudske priče terapeuta koji ih praktikuju i žive. Za sve linkove ka ovom podkastu: Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Ovaj podkast predstavlja lične stavove i mišljenja mojih gostiju i mene. Sadržaj ovde ne treba shvatiti kao medicinski ili psihološki savet. Sadržaj je namenjen u informativne svrhe, a kako je svaka osoba jedinstvena, konsultujte odgovarajućeg stručnjaka za sva konkretna pitanja koja imate. Hvala što ste mi se pridružili na ovom putovanju. S'ljubavlju, Aleks

V sredinem Svetovalnem servisu bo z nami mlada raziskovalka in magistrica dietetike Tanja Črešnovar. Njeno ožje področje raziskovanja je časovno omejeno prehranjevanje oziroma prekinitveni post. Tanja Črešnovar sledi domači in tuji literaturi o postenju, sodeluje pa tudi v skupini, ki je raziskavo o tem tako imenovanem intermitentnem postenju izvedla na Fakulteti za vede o zdravju Univerze na Primorskem. Kaj se v času postenja dogaja v telesu? Katere koristne učinke zaznamo prej in katere kasneje? Ali dobi naše telo dovolj hranil za normalno delovanje, če se postimo?

33-letno ponesrečeno jamarko so davi uspešno dvignili iz jame pri Cerknici in jo prepeljali na zdravljenje v Ljubljano. Njeno stanje naj bi bilo stabilno. Ostale teme: - Danes bo podpis pogodbe za nakup prvih letal za gašenje Air Tracktor. - Ukrajina, Kitajska in podnebni ukrepi so med temami, ki bodo ta teden zaposlovale evropske poslance. - Nogometaši Olimpije so po petih letih znova državni prvaki.

Poljski miški pekarici maček uniči dom. V solzah se odpravi na pot. Novi dom si postavi v gozdu, v pečico pa potisne potico. Njeno prepevanje sliši gozdna miška. Kdo si pa ti, se sprašujeta miški. Pravljica Nine Mav Hrovat

Lestat i Sale u epizodi sad ste nas pitali za knjige i nikad više