Podcasts about njeno

Na Dvojezični trgovski akademiji v Celovcu je v okviru pobude »Mladina proti pozabi« potekalo srečanje, namenjeno ohranjanju zgodovinskega spomina. Osrednja gostja je bila 90-letna Katja Sturm-Schnabl, ki je dijakom in dijakinjam pretresljivo opisala izkušnjo deportacije koroških Slovencev, ki jo je sama doživela leta 1942 kot otrok in travmatično izkušnjo iz taborišča. Njeno sestro Verico, ki je tam zbolela, je zdravnik umoril z injekcijo v srce v naročju mame. To je grozota, ki je ostala travma družine do danes. Organizatorka te pobude, ki že več let poteka na akademiji, je profesorica Mirjam Zwitter-Šlemic. Zgodovinski okvir obdobja pregona koroških Slovenk in Slovencev v dobi nacizma so pripravili dijakinje in dijaki četrtega letnika pod mentorstvom profesorice Miriam Salbrechter. Prireditev je s slovenskimi pesmimi in ubranim solopetjem olepšala maturantka Victorija Micheuz. V drugem delu prireditve je pravice manjšin in razvoj le-teh po avstrijski državni pogodbi osvetlil odvetnik Rudi Vouk. V sklopu prireditve so odprli razstavo »Pregon«, ki v naslednjih tednih omogoča dijakinjam in dijakom podrobnejši vpogled v temo deportacije.

Palestinska umetnica Samira Badran živi in dela v Barceloni. Je akademsko izobražena likovna umetnica. Njeno glavno izrazno sredstvo je risba, značilnost njene prakse pa preobrazba risbe in njeno mešanje z medijem fotografije ter prehajanje med tehnikami, kot sta kolaž in animacija. Zanjo je umetnost sredstvo, s katero lahko premakne zavest ljudi o dogajanju o Palestini, in njen namen je odpirati prostor, kjer se tovrstnemu razmisleku lahko posveti počasi in podrobno. Meni, da množični mediji ljudi spreminjajo v številke, umetnost pa omogoči prostor čustvom in pripovedništvu. V njenih umetniških delih se plasti čas. Ob obiskih Palestine umetnica fotografira zasedeno ozemlje. Fotografije razdejane pokrajine in odpadlih predmetov natisne na papir, namenjen uporabi v fotografski temnici, potem pa v svojemu studiu v Barceloni intervenira vanje z ilustratorsko gesto, počasi, vztrajno in podrobno. Zarez v emulzijo povzroči kemijsko reakcijo, ki fotografskemu papirju spreminja barvo. Od tod tudi naslov razstave Jedka Palestina, ki je opomnik na desetletja zasedbe Palestine in nasilno zatiranje njenega ljudstva. V oddaji lahko prisluhnete pogovoru z umetnico Samiro Badran in Angels Miralda, kuratorko razstave, ki je predstavljena v Galeriji Škuc v Ljubljani. Oddajo je pripravila Urška Savič, brali sta Mateja Perpar in Lidija Hartman, tonsko sliko je uredil Damjan Rostan.

Prof. dr. Milica Antić Gaber je ena najopaznejših slovenskih sociologinj, redna profesorica na oddelku za sociologijo filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, nekdanja predsednica Slovenskega sociološkega društva in mednarodna predavateljica. Je članica več mednarodnih mrež, ki se raziskovalno ukvarjajo s položajem žensk v politiki. Deluje v predsedstvu Evropske sociološke asociacije, v preteklosti je bila članica strokovnega foruma Evropskega inštituta za enakost spolov s sedežem v Vilni. Njeno delo je bilo odločilno pri uvajanju vprašanj enakosti spolov v slovenski akademski in politični diskurz, ključno pa je tudi za siceršnje razumevanje sodobne slovenske družbe, predvsem na področjih, na katerih se stikajo politika, družbena moč in spol. Položaj žensk v politiki, feministična teorija, nasilje na podlagi spola, migracije in državljanstvo so nekatera izmed glavnih področij, s katerimi se raziskovalno ukvarja. Je avtorica in urednica številnih monografij, med katerimi vzbujajo posebno pozornost tiste, ki analizirajo parlamentarne volitve z gledišča spola in položaj žensk v akademski sferi. Pri svojem javnem delovanju pa je ves čas zavezana strogi znanstveni analizi z jasnim namenom – zavzemanjem za večjo pravičnost in enakost v družbi. Tokratno gostjo je pred mikrofon povabila avtorica in voditeljica oddaje Tita Mayer.

Ana Grilc je ena od zavednih in zelo dejavnih koroških Slovenk mlajše generacije. Je pisateljica in novinarka, vsestranska gledališka ustvarjalka; režiserka, scenaristka in dramaturginja, od najzgodnejših let tesno povezana z lutkarstvom. Za svoja besedila in predstave je dobila več nagrad, med drugim vizionarja za lutkovno predstavo Mrličožerec, s katero so Lutke Mladje obeležile 50 let organiziranega lutkovnega delovanja koroških Slovencev. Njeno kulturno ustvarjanje je povezano tudi s pregonom leta 1942, ki je vsajeno v njene gene. Je namreč potomka ene od več kot 200 družin, ki so jih zaradi negovanja slovenskega jezika in kulture odpeljali v delovna in koncentracijska taborišča. Je tudi slikarka, čeprav za likovno ustvarjanje ne ostane veliko časa, in ilustratorka. Vse od najzgodnejših let pa je tesno povezana tudi z Ziljo. Kot pravi, se zaveda odgovornosti, ki jo ima kot govorka ziljskega narečja in kot pripadnica manjšine. Prisluhnite!

Piše Sanja Podržaj, bere Eva Longyka Marušič. Majo B. Kranjc smo že lahko spoznali kot pesnico, ki je leta 2024 objavila prvenec Mreža na dlani, konec lanskega leta je izšel njen prvi roman Klopotec in skoraj hkrati je prejela še nagrado modra ptica za še neobjavljeno delo, tako da bomo njen drugi roman lahko brali že letos! Zdi se, da je Maja B. Kranjc doživela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vseživljenjsko gojenje veščine, saj v pesniški zbirki Mreža na dlani lahko preberemo, da se s poezijo sooča že od otroštva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne preseneča, da se roman Klopotec ne razpira v široko zastavljeno zgodbo, temveč gre v globino in se odvija na ravni čustev, notranjih doživljanj in odnosov. Vse zunanje praktično odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene hčerke Nine, zadaj slišimo zvok klopotca, ki je včasih tišji in počasnejši, spet drugič pa glasno tolče v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in hči delita, čeprav tega dolgo ne vesta. Obe ga čutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi občutki. Kar ju združuje, ju hkrati tudi ločuje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh. V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in hčerjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila še otrok. Njeno otroštvo se je takrat končalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine čevlje in prevzeti skrb za starejšega, a manj zrelega brata. Strogi oče je pričakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata drugačna, bolj ohlapna. Morda si zato kasneje ne želi otrok, morda je skrbela že dovolj. Verina želja je bila, da bi živela sama, da bi učila in pisala, zato se sprva ne želi vezati s Tinetom, ki jo sicer očara, a čuti, da je med njima preveč razlik. Njeno življenje se zasuče v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmišlja Vera, in ta otrok jo od njega začne oddaljevati. Tine je presrečen, ona pa je obupana v krču poporodne depresije. Občutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno življenje ni prinesel veselja, ampak še več skrbi in bolečine? Uteho začne iskati v alkoholu. Medtem že zaslišimo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otroški pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Začutimo lahko njeno željo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po ločitvi se odnos med materjo in hčerjo le še ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina možnost drugačnega življenja vidi z Bojanom in ko z njim nepričakovano zanosi, se veseli nove družine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastniški, k čemur njegove težave z alkoholom ne pripomorejo. Tako Vero kot Nino spremljamo od dekliških let naprej, roman pa spretno preskakuje v času, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v širok časovni lok, a ni preobloženo. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala ključne momente za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredotočen na notranjost Vere in Nine, se bralci težko orientiramo, kje in kdaj se pravzaprav nahajamo. Ko se Vera loči od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot država – šele na tem mestu je prvič jasno, kdaj se zgodba dogaja in to je ena redkih orientacijskih točk v romanu. Roman se tako zelo osredotoča na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v družinski celici, da popolnoma odmisli širšo, družbeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se občasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odločno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo občutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bližnji preteklosti. Lažje bi razumeli tudi Verin občutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer še danes tabu, a vseeno nekaj, o čemer smo bolj ozaveščeni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja. Poleg psihološkega raziskovanja likov se roman osredinja tudi na vzorce, ki jih podedujemo od prednikov. Čeprav Verina mama v romanu nikoli ne spregovori, se izkaže, da je tudi ona čutila klopotec v trebuhu. Zgodba kaže nekakšno napredovanje, od Verine mame, ki s klopotcem ni zmogla živeti, prek Vere, ki se je z njim borila po svoje, z alkoholom in pisanjem poezije, do Nine, za katero lahko ob koncu optimistično upamo, da ji bo uspelo razbiti okove podedovane travme. Prav tako se zasveti možnost, da bosta Vera in Nina premostili razdaljo, ki se je z leti ustvarila med njima, ter vzpostavili bolj pristen in topel odnos. Roman tako deluje očiščevalno, saj sporoča, da je mogoče zaživeti drugače in da za to nikoli ni prepozno. Veliko vlogo pri tem ima za obe junakinji prav pisanje – to je poleg klopotca, ki se vrtinči v njunem drobovju, še ena stvar, ki jo imata skupno. S pisanjem ta klopotec pravzaprav premagujeta. Vera poezijo piše ponoči, ko ima čas in mir, Nina v najstniških letih poskuša tudi sama, a jo od pisanja odvrne prav Vera, ki njene pesmi brez dovoljenja pokaže stricu. Nina to občuti kot izdajo in pisanje za dolga leta opusti, želja pa v njej ponovno vzbrsti, ko se po ločitvi in bolezni sooča s svojo preteklostjo, s klopotcem. Roman je tako tudi svojevrstna hvalnica terapevtski in katarzični moči besed, izlitih na papir. Moški liki v romanu nastopajo samo obrobno, a vendarle je vredno omeniti, da jih je Maja B. Kranjc prikazala plastično, in ne zgolj stereotipno v vlogi antagonistov. Tine, Verin mož in Ninin oče, si želi, da bi družina ostala skupaj, a ga Verin hlad potiska vse dlje od doma. Ne on ne Vera nista dovolj čustveno opremljena, da bi odnos lahko rešila. Nina ima pravzaprav več lepih in toplih spominov nanj kot na Vero, pa vendar Tine v njenem življenju nima večje vloge in v celoti zbledi v Verini senci. Ninin partner Bojan je Tinetovo nasprotje, bolj je podoben Veri, saj je oblasten in obsojajoč, s taščo pa si delita tudi odvisnost od alkohola, na nek način postaneta zaveznika, zaradi česar postane Nina še bolj priklenjena nanj. Bojan je do Nine in do njunega sina Petra tako verbalno kot fizično nasilen, a se v ozadju nakazujejo tudi njegovi notranji boji, posebej z odvisnostjo, ki se je zmore rešiti. Roman je do njega prizanesljiv in dopušča, da se lahko spremeni, vendar pa z jasnim sporočilom, da gre za odnos, od katerega se mora Nina oddaljiti. Kdo smo brez tistih, na katere nas vežejo nevidne niti, se sprašuje roman Klopotec. Oblikujejo nas družina, odnosi, ki jih pletemo z ljudmi okoli sebe. Roman se osredotoča predvsem na družinske in partnerske vezi, na družino kot osnovno celico. Odsotnost širše družbene dimenzije sicer povzroča dezorientiranost v času in prostoru, po drugi strani pa ustvari toliko bolj precizno izrisane psihološke portrete glavnih junakinj. Dogajanje teče gladko in čeprav zajema dolgo obdobje, je avtorica dobro izbrala in izpostavila ključne momente v življenju protagonistk. Roman Klopotec je suveren prehod Maje B. Krajnc od poezije k prozi, pri čemer je avtorica ohranila poetičnost jezika in slogovno izpiljenost. Kljub nekaterim pomanjkljivostim lahko rečemo, da je to tenkočuten roman, ki bo gotovo nagovoril marsikaterega bralca, in predvsem bralke, in da se že veselimo njenega drugega romana.

V Mestni galeriji Ljubljana se z do zdaj najobsežnejšo pregledno razstavo predstavlja akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe. Naslov Kako sanjati nazaj? nam da na več načinov misliti: naprej, nazaj, v vse smeri – kajti njegov opus po eni strani deluje, kot da ne spreminja kaj dosti svojega sicer izrazito prepoznavnega obraza – ko človek vidi njegovo sliko, reče, ja, to je Sicoe. Ampak argument slikarja je lahko, da se invencija odvija bolj subtilno. Poleg tega motiv ni vedno enak, včasih je slikal več ljudi iz popularne kulture, potem so prišli vtisi iz otroštva. Nekaj se torej spreminja, a v različne smeri, ne le premočrtno. Njegove podobe na po večini velikih platnih delujejo že, če jih ošvrknemo s pogledom, sicer pa so tudi polne simbolike in humorja. Osnovni element je barva, živa, žareča, ki ga je, kot pravi, zastrupila, načrtno se ukvarja z njeno magijo. Prepleta različne principe, na primer čiste barvne ploskve sopostavlja vzorčnemu slojenju, polivanju, ali pa ostro zamejene oblike obda z mehkimi, kot bi jih napršil. Človeške figure, sove, rastline so lahko v na videz kubistični maniri ali pa jih s senco modelira in jim da vsaj delno realističen volumen. Podlage so kdaj gladke, kdaj reliefne. Sicoe, neoekspresionist in punkovski kubist, se ne ustraši, ko na plan stopijo otroška igrivost, eksplozivnost in neke vrste totalnost. Ker med drugim piše poezijo, likovni jezik prepleta z literarnim.

Rhoda Roberts, Ikona umjetnosti i medija Prvih naroda, preminula je ovog vikenda u 66. godini. Njeno kulturno naslijeđe je ogromnno, kao npr. kreacija predstave Buđenja, koreografisane za ceremoniju otvaranja Olimpijskih igara u Sydneyu 2000-te, zaslužna je za početak tradicije priznanja tradicionalnim vlasnicima na javnim događajima i oblikovanje termina "Dobrodošlica u zemlju". Dobitnica je Ordena Australije 2016. godine, a od 2021. bila je rezidualni starješina na SBS-u.

Kupovanje sledilcev ali kupovanje prisluhov? Ne vemo še, kaj ima na volivca večji vpliv, so pa predvolilne metode tudi v kibernetskem prostoru vsako leto ostrejše, bolj umazane in dražje.Kako ranljiva je država v predvolilnem obdobju in česa se lahko naučimo na primerih iz tujine? Odgovarja kibernetski strokovnjak in etični heker Milan Gabor. Zapiski: Odbit Discord Oglasite se lahko na odbita@rtvslo.si Poglavja: 00:00:01 Uvod in politična kampanja na družbenih omrežjih 00:03:00 Tehnologija za prisluškovanje in izraelska podjetja 00:06:43 Cilji kibernetskih napadov na demokracijo 00:09:04 Nenavadne tarče: Od srčnih spodbujevalnikov do pametnih hiš 00:15:52 Primeri iz tujine: Estonija, Ukrajina in Francija 00:22:00 Kibernetska varnost in higiena v Sloveniji 00:33:29 Ali smo pripravljeni na e-volitve?

Pogovor s psihiatrinjo Tino Šubic Metlikovič.Generalizirana anksiozna motnja je najpogostejša anksiozna motnja – zaznamujejo jo stalna zaskrbljenost, napetost in občutek, da skrbi nikoli ne utihnejo. V oddaji Glasovi svetov predstavljamo zgodbo 30-letne pacientke, ki je zaradi hude tesnobe prvič poiskala pomoč v urgentni psihiatrični ambulanti. Njeno pot zdravljenja in okrevanja pojasnjuje psihiatrinja Tina Šubic Metlikovič iz Psihiatrične bolnišnice Begunje. Kako se motnja razvije, kaj je zanjo značilno, kakšna je najbolj učinkovita terapija in kako si lahko človek sčasoma ponovno uredi življenje? Klic v duševni stiski 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj). Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 116 123 (24ur/ dan, vsak dan). Klic je brezplačen. Pomoč v primeru duševne stiske TUKAJ Nacionalni program duševnega zdravja (MIRA) TUKAJ Psihiatrična bolnišnica Begunje TUKAJ Foto: Tina Šubic Metlikovič/ Osebni arhiv Tine Šubic Metlikovič

Modernizacijski pritiski sodobnega sveta so v zadnjih desetletjih korenito spremenili življenja ljudi v Nadiških dolinah, te spremembe pa so se potem odrazile tudi v močno spremenjeni podobi tamkajšnje kulturne krajinePred nekaj leti je slovenske ljubitelje in ljubiteljice sedme umetnosti navdušil film Zgodbe iz kostanjevih gozdov, celovečerec, ki ga je njegov režiser in so-scenarist Gregor Božič umestil med strme hribe in odročne doline Beneške Slovenije. Film je gledalke in gledalce očaral predvsem z lepimi, pravzaprav že kar sapo jemajočimi podobami tamkajšnje neokrnjene narave. A te estetizantne podobe tihih, rumenečih gozdov imajo tudi svojo senčnejšo, hrbtno stran, stran, o kateri se lahko pouči, kdor v roke vzame Zaraščanje in upanje v Beneški Sloveniji. Gre za intrigantno razpravo, ki jo je pri Založbi Univerze v Ljubljani lani objavila antropologinja, predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tina Ivnik, v njej pa piše – kot pravzaprav lahko razberemo že iz podnaslova knjige – o preobrazbah kulturne krajine Nadiških dolin. To pomeni, povedano precej preprosto, da se avtorica v svoji monografiji posveča vprašanju, kako so modernizacijski pritiski sodobnega sveta spremenili življenja ljudi v Beneški Sloveniji in kako so se te spremembe potem navzven odrazile v podobi tamkajšnje krajine, ki se je v zadnjega pol ali tri četrt stoletja menda precej spremenila, precej pogozdila. In kolikor je razumeti razpravljanje dr. Ivnik, so ti isti gozdovi, ki so tako navdušili slovenske cinefile, v očeh Beneških Slovencev videti čisto drugače. Takole namreč beremo v predgovoru: »O gozdu so mi pripovedovali z nejevoljo, večkrat so me podučili, da gozd Nadiških dolin ni lep gozd, in ga nasploh opisovali kot nekakšno nadlogo.« Zakaj tako? Od kod ta resentiment? Kaj se je Beneški Sloveniji, njenim krajem in njenim ljudem zgodilo v novejši dobi, da so razvili tak odnos do gozda? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tino Ivnik. Foto: kulturna krajina v Nadiških dolinah septembra 2022 (Tina Ivnik, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Kot je dandanes že v navadi, smo prvi vpogled v najnovejšo priredbo klasičnega romana Viharni vrh dobili skoraj leto pred premiero s pomočjo neuradnih fotografij s snemanja. Te so ponujale precej transgresivno vizijo viktorijanske ljubezenske zgodbe, ki prek tragičnega odnosa med Catherine Earnshaw in Heathcliffom, temnopoltim varovancem njenega očeta, tematizira vprašanja medgeneracijske travme ter rasnih in razrednih trenj v angleški družbi 18. stoletja. Tudi pred prvimi podobami Margot Robbie kot Catherine in Jacoba Elordija kot Heathcliffa pa nas večina verjetno ni pričakovala tradicionalne priredbe. Fennell se je v svojem dosedanjem delu namreč precej zavestno in z veseljem predala vlogi provokatorke. Vseeno so prej omenjene fotografije prizorov s kostumi v slogu osemdesetih let prejšnjega stoletja, svetlolaso Robbie v vlogi temnolase Catherine in izrazito erotičnimi trenutki razburili marsikaterega oboževalca izvirnika. Še večja tarča pomislekov pa sta bila glavna igralca. Kljub pogostim diskrepancam v starosti igralcev in njihovih likov, je petintridesetletna Robbie precej vprašljiva kandidatka za vlogo Cathy, ki v romanu umre pri svojih osemnajstih. Še bolj problematičen pa je seveda izbris Heathcliffove rase. Prav sedaj, ko je javni diskurz tako osredotočen na probleme reprezentacije, razmerij moči in prevpraševanje zgodovine, bi lahko Fennell v svoji priredbi povedala kaj zares pomembnega. A se je odločila, da ne bo. Kot režiserka tudi sama prizna, je omenjeni konteksti pri pisanju scenarija niso zanimali. Fennell je želela prej kot samo knjižno predlogo na veliki zaslon prenesti svoj najstniški vtis romana. Za ta namen si je pred ponovnim prebiranjem knjige tudi izpisala vse, česar se je spominjala od preteklih branj. Med temi zapiski so se tako znašle reči, ki so se režiserki skozi leta vtisnile v spomin, pa tudi tisto, kar je v procesu pozabljanja in fantaziranja sama dodala. Sodeč po filmu in njenih besedah, je pri adaptiranju bolj zvesto sledila tem vtisom kot Brontëjinemu romanu. Njeno priredbo bi lahko zato ustrezneje karakterizirali kot fanovsko literaturo v filmski različici. Kot številne priredbe romana prej Fennell v svoji v ospredje postavi del zgodbe, ki se osredotoča na odnos med Catherine in Heathcliffom – izpusti torej knjižno sedanjost, v kateri Brontë izriše usodo naslednje generacije na Viharnem vrhu. Fennell vsebinsko niti v najširšem smislu ni zvesta sporočilu ali resnici romana, temveč raje sledi svoji čustveni resnici. Heathcliffov lik je tako odrešen praktično vseh svojih okrutnih lastnosti ter s tem zravnan v idealiziranega romantičnega junaka. Mnogo drugih likov je iz zgodbe izbrisanih ali združenih v en lik, pa tudi njihove motivacije in dejanja so drugačni. Vse te spremembe služijo izbrisu kompleksnejših družbenih vidikov romana ter osredotočenju na trenutke zgodbe, ki lahko samo v takšnem vakuumu zares delujejo kot epska romantična tragedija. Tako se najnovejši Viharni vrh popolnoma preda erotičnim podtonom romana in estetiki kiča iz osemdesetih. Fluorescenčno oranžno-rožnato nebo in razkošna kostumografija bi lahko bili vzeti naravnost s platnic cenenih zgodovinskih ljubezenskih romanov – ti so nenazadnje navdihnili tudi plakat filma. Mogočna scenografija prehaja med meglenimi travnatimi griči in izumetničenimi notranjščinami, ki obenem spominjajo na Drakulo Francisa Forda Coppole in Rocky Horror Picture Show režiserja Jima Sharmana. Namesto zgodovinsko ali literarno ustrezne priredbe nam Fennell s tem ponudi čutno, impresionistično, stilizirano izkušnjo. Če uspemo ob ogledu tudi sami popolnoma zanemariti izvirni roman, lahko s potopitvijo v to izkušnjo film doživimo kot učinkovit, koherenten in estetsko presunljiv izdelek. Bere: Maja Moll Piše: Vanja Gajić

Manca Počivavšek Janhar se je leta 2020 preselila v glavno mesto Belgije, v Bruselj, evropski mehurček, v prestolnico evropske politike. Pravi, da je mesto zelo ambiciozno, velik izziv so dolgi delavniki, ki se zavlečejo v službene dogodke in večerje. Njeno delo je spremljanje evropskih politik in predlogov, zaposlena je v združenju Bundesverband für Öffentliche Dienstleistungen, ki predstavlja nemške javne službe. Zasebno pa spremlja tudi različne pobude, pravi, da je ponosna na državljansko pobudo My Voice My Choice (Moj glas, moja izbira) za varen in dostopen splav. Pripoveduje o življenju v občini Saint-Gilles in poudarja, da je nakup stanovanja ugodnejši kot denimo v Ljubljani, so pa višji stroški hrane, ki je manj kakovostna. To zlasti opaža pri okusu korenja.

Neža Vene Pongrac je fizioterapevtka, podjetnica, žena in mama, ki svoje delo posveča razumevanju ženskega telesa skozi gibanje. Po selitvi v Velenje je zgradila svojo podjetniško zgodbo in odprla studio, kjer lahko ženske vseh starosti – tudi nosečnice in mamice po porodu – vadijo varno, premišljeno in brez pritiska popolnosti.Njeno delo temelji na spoštovanju telesa, znanju in poslušanju. In ja – tudi sama redno hodim k Neži na reformer, zato lahko iz prve roke povem, da je občutek po vadbi nekaj čisto drugega kot klasičen “fitnes”.V najinem iskrenem in izjemno zanimivem pogovoru se dotakneva tem, ki jih pogosto spregledamo:Zakaj “nazaj v formo” po porodu ni vedno prava pot.Kaj se v telesu ženske po nosečnosti zares spremeni - in česar pogosto sploh ne razumemo.Zakaj bolečine, uhajanje urina in občutek teže niso nekaj, kar bi morale sprejeti kot normalno.Kaj pri vadbi žensk najpogosteje manjka v klasičnih pristopih.Kako graditi studio – in hkrati skupnost žensk, ki si med seboj zaupajo.Kako Neža združuje vloge fizioterapevtke, podjetnice, žene in mame.Kdaj pride trenutek, ko se mora ženska nehati dokazovati in začeti skrbeti zase.To je pogovor o telesu, ki ni projekt, ampak odnos. O gibanju, ki ni kazen, ampak podpora. In o tem, kako lahko z več razumevanja do sebe ustvarimo več varnosti – zase in za svoje otroke.Če si želiš drugačnega pogleda na žensko telo, materinstvo in gibanje, si vzemi čas in prisluhni najinemu čveku ob matchi.Po ogledu videa ali poslušanju podkasta se lahko z nami povežeš tudi na Instagramu: ► https://www.instagram.com/malincanastja/ ► https://www.instagram.com/nezavene/Če imaš vprašanja, mi lahko vedno pišeš na nastja.kramer@malinca.si

Muzej Slovenija v malem v Šenčurju je ob prvi obletnici postal bogatejši za samogradno maketo ladje Rex, ki je bila med najbolj prepoznavnimi evropskimi čezoceankami 20. stoletja. V tridesetih letih prejšnjega stoletja ni bila zgolj ladja, temveč tudi svetovni tehnološki in simbolni presežek. Ob začetku druge svetovne vojne so jo v strahu pred zavezniškimi napadi iz Genove umaknili v Trst. Potem pa so jo z vlačilci odvlekli do obale med Koprom in Izolo, kjer je v zavezniškem letalskem napadu doživela svoj tragični konec. Njeno maketo, ki bo v muzeju na ogled vsaj nekaj mesecev, je Izolan Miran Bolha ustvarjal štiri leta, sestavljena pa je iz 8020 delcev. Težka je 29 kilogramov in dolga 169 centimetrov.

V Francki je neka moč, ki ji jo osebno zelo zavidam, je dejal režiser Jernej Lorenci pred premierno uprizoritvijo romana Ivana Cankarja Na klancu, ki bo zvečer v Cankarjevem domu v Ljubljani. V glavnih vlogah nastopata Tamara Avguštin in Gregor Zorc. V oddaji tudi o koncertu pianista Alexandra Gadjieva, ki bo nastopil na 3. koncertu Komornega cikla Narodnega doma Maribor, in 5. Dnevih poljskega filma. V Slovenski kinoteki z njimi zaznamujejo 100. obletnico rojstva Andrzeja Wajde, enega največjih mojstrov poljske kinematografije.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je Simona Kostanjšek Brglez iz Poljčan, doktorica humanističnih znanosti, umetnostna zgodovinarka in konservatorka. Njeno raziskovalno delo je usmerjeno tudi v proučevanje sakralne umetnosti na Štajerskem. Poznamo jo po številnih projektih, med drugim je vodja obnove samostana Studenice v Poljčanah, trenutno pa sodeluje tudi pri obnovi zvonika slovenskobistriške cerkve Svetega Jerneja, in še kje.

Ime tedna je postal Toni Mulec, slovenski motociklistični dirkač, ki je na letošnjem reliju Dakar v Savdski Arabiji dosegel izjemen uspeh. Zmagal je v razredu reli 2, v skupni razvrstitvi med motoristi pa osvojil deveto mesto. Ne gre le za vrhunski osebni dosežek, temveč tudi za najboljšo uvrstitev slovenskega tekmovalca v zgodovini nastopov na reliju Dakar, najslovitejši in najzahtevnejši vzdržljivostni reli preizkušnji na svetu.Kandidata sta bila tudi: Emilija Vučićević, študentka, ki je v Raziskovalnem centru za humanistiko Univerze v Novi Gorici ustvarila računalniški model, ki samodejno prepisuje stara pisma. S tem je omogočila hitrejšo transkripcijo in natančnejšo digitalizacijo zahtevnih zgodovinskih besedil, med drugim tudi pisem Zofke Kveder. Njeno tehnologijo bodo uporabili tudi v ljubljanskem NUK-u, kar odpira nove možnosti za raziskovanje in ohranjanje kulturne dediščine. Gregor Božič, filmski režiser, scenarist in snemalec, ki je kot direktor fotografije sodeloval pri dokumentarno-igranem filmu Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića, ki je nastal v slovenski manjšinski koprodukciji. Film je na podelitvi Evropskih filmskih nagrad prejel nagrado za evropski dokumentarec leta. Božič je sicer sodeloval pri številnih cenjenih filmskih projektih ter je prejemnik nagrade Prešernovega sklada za izjemen prispevek k slovenski kinematografiji.

V letu 2026 vstopamo v nov cikel katehez za bolnike in starejše, ki jih bomo pripravljali skupaj z župnikom bolniške župnije dr. Anžetom Cunkom. Tokrat nam je približal vsebino poslanice papeža Leona za februarski svetovni dan bolnikov. Njeno središče je »Sočutje Samarijana: ljubiti s prenašanjem bolečine drugega.« Iz svoje izkušnje obiskovanja bolnikov dr. Cunk dobro pozna potrebo, da je nekdo z nami, da zdrži z nami v težkih in neprijetnih situacijah. Spoznali smo tudi nekaj več o Armenski apostolski Cerkvi, kjer so letos napisali gradivo za Teden edinosti med kristjani.

Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V drugem delu oddaje smo se posvetili njenemu unikatnemu delovanju na področju kulturne diplomacije izven slovenskih in evropskih meja.

Kljub vse slabši bralni pismenosti smo pogumno vstopili, ne samo v volilno, ampak tudi Kosovelovo leto in leto Zofke Kveder. Zato bi morda lahko vzeli v roke roman ene prvih slovenskih pisateljic Njeno življenje, v katerem med drugim piše, kako mora ženska v patriarhalni družbi ubogati moškega, kar je žal pogosto aktualno še danes. A če med preštevilnimi, ki ne berejo knjig, nekateri tega ne počnejo z izgovorom pomanjkanja časa, za kar temeljito poskrbi kapitalizem, ki ima raje čips kot misli, bi morda lahko preberali vsaj kakšno pesem. Na primer Evropa umira.

Tatjana Ažman letos praznuje trideset let ustvarjanja v SNG Opera in balet Ljubljana, kjer je leta 2015 prejela naziv priznane dramaturginje za področje opere in baleta. Je osebnost številnih teatroloških vlog, saj gledališče raziskuje in soustvarja v najrazličnejših dimenzijah. Njeno delo povezuje teorijo, dramatiko, pedagoško delo in kulturno diplomacijo, spremljajo pa ga razgledanost, predanost in mednarodna prepoznavnost. V prvem delu oddaje smo se z gostjo pogovarjali o njeni dramaturški poti in delu v matični operni hiši pa tudi nalogah in poslanstvu dramaturginje.

Red. prof. dr. Darja Zaviršek je ena ključnih raziskovalk in javnih intelektualk na področju socialnega dela v Sloveniji in širši regiji. S svojim raziskovalnim in družbeno angažiranim delom že desetletja bistveno prispeva k razvoju in ugledu socialnega dela in Fakultete za socialno delo. Njeno uspešnost izkazujejo domače in mednarodne znanstvene objave, ki jih najdemo v izjemnih bibliografskih seznamih. Kot primera prepoznavnosti v mednarodnem prostoru omenimo častno profesuro na najstarejši evropski univerzi za socialno delo Alice Salomon v Berlinu in prejem nagrade Eillen Younghusband, enega najvidnejših mednarodnih priznanj v disciplini socialnega dela. Je izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Njeno znanstveno, pedagoško in javno delo pa dosledno uresničuje načela socialne pravičnosti in družbeno odgovorne znanosti.

Na Mirovnem inštitutu deluje že skoraj osemnajst let. Maja Ladić je svojo pot začela kot študentka pri prepisovanju intervjujev z izbrisanimi, kar je bila njena vstopna točka v svet boja za človekove pravice in soočanja s sistemskimi krivicami. Kasneje jo je pot vodila v Ruando, kjer je sodelovala pri razvojnih projektih. Tam se je osebno soočila s posledicami genocida – trenutek, ko je na ulici srečala zapornike v rožnatih oblekah, obsojene zaradi grozodejstev, ji je odprl oči za razsežnosti tragedije, ki jo prebivalstvo čuti še desetletja kasneje. Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno delo na področju antidiskriminacije in boja proti zločinom iz sovraštva.Danes se pri svojem delu srečuje s podobnimi občutki ob dogajanju v Gazi, le da se ta genocid odvija v živo, pred našimi očmi, na naših zaslonih. Maja opozarja na absurdne birokratske ovire, ki ljudem preprečujejo beg na varno. Postopki za združitev družine so polni zank: bratje in sestre kot da niso ožji družinski člani, od njih zahtevajo originalne dokumente, ki so v vojni pogosto uničeni, in osebno prisotnost na veleposlaništvu, denimo v Kairu, do koder pa je iz zaprte Gaze nemogoče priti. »Jaz recimo še svoje mape z vsemi originalnimi dokumenti nimam. Če pride do vojne in bi morala pobegniti, bi verjetno padla na točno teh problemih.«Njeno glavno orožje v boju s togimi institucijami je nepopustljivost ali, kot sama pravi, »teženje in teženje in teženje«.Podpri Strašno hude. Vsaka donacija pomeni veliko. Ob vsaki bova tudi skočili do stropa. Obljubiva. To lahko storite tako, da kliknete tu.

Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSKD) že desetletja skrbi za razvoj zborovske dejavnosti otrok in odraslih. S projektom Potujoča muzika pa ustvarja posebno priložnost za mladinske zbore, ki jim v zadnjih letih namenja posebno pozornost. Potujoča muzika je bila prvič izvedena leta 2011, projekt pa izvaja sklad na dve leti. Posvečen je Svetovnemu dnevu zborovske glasbe, ki je na drugo nedeljo v decembru in predstavlja največjo prireditev te vrste pri nas. Njeno sporočilo – solidarnost, mir in razumevanje, dopolnjujejo umetniško vrednost, vse skupaj pa zborovsko petje uteleša na najlepši način. Na 7. Potujoči muziki bo v Cankarjevem domu nastopilo petnajst izbranih mladinskih zborov iz vse Slovenije – približno 450 pevcev, ki se na koncert pripravljajo že od septembra. Posamično so se srečali na eni od regijskih vaj, 14. decembra pa bodo na odru Gallusove dvorane združili glasove v mogočno pevsko celoto.

Devetindvajsetletna Lea Mavec je polna življenjskih lekcij in dogodivščin. Njeno zavedanje o svojih lastnih privilegijih izhaja iz opazovanja ljudi, ki jih je obiskala na najrazličnejših koncih sveta, od Gvatemale, Tajske, Laosa do Nove Zelandije, in dvojnosti izkušenj. Leta je namreč delala kot zasebna kuharska mojstrica pri bogatašinji v Londonu, nato pa spremljala revščino in videla posledice evropske razvajenosti. Obiskala je sirotišnico v Vietnamu, si delila sobo s ščurki in doživela brodolom. Ter preživela.

Ministrstvo za delo je pripravilo nov zakon o osebni asistenci. Pomembnih novosti je več: spreminja se definicija osebne asistence, ocenjevanje o upravičenosti prenašajo na Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nadzor je opredeljen bolj natančno. Poleg tega predlog zakona povečuje pravice osebnih asistentov na področju plač. Socialni partnerji podpirajo predlog, neuradno pa imajo zadržke na finančnem ministrstvu. V oddaji tudi o tem: - V senci številnih svetovnih konfliktov vse glasnejši pozivi h krepitvi samozadostnosti, tudi prehranske - Po podpori ameriškega kongresa bi se lahko predlog zakona o objavi vseh Epsteinovih dokumentov že danes znašel na mizi predsednika Trumpa - Ob koncu kvalifikacij za nogometno svetovno prvenstvo so si nastope zagotovile Škotska, Španija, Avstrija in Belgija

Mučno razmerje med Andrejinimi starši se je končalo že kmalu po njenem rojstvu in tako se mame skoraj ne spomni: spomni pa se zanemarjanja, večurnega čakanja na očeta v avtomobilu pred igralnico, spomni se njegovih partneric, s katerimi je imel spolne odnose v isti sobi. In nato je tudi sama doživela spolno zlorabo. Njeno otroštvo je zaznamovala tudi mačeha, ki jo je redno pretepala, tako zelo, da se po zahtevni operaciji srca še nekaj mesecev ni smela vrniti domov in je živela pri najeti varuški. Pozneje je kot najstnica na še enem zahtevnem zdravljenju in rehabilitaciji v tujini ostala sama, brez spremstva, brez sredstev, brez podpore. Nekaj let o vseh zlorabah in stiskah ni povedala nikomur; ko je ob pomoči zaupne osebe zbrala pogum, pa je ostala brez družine in doma, sama ‒ najprej v varni hiši, pozneje v dijaški skupnosti. Kljub slabemu zdravju in formalni brezdomnosti pa ima velikanski cilj: študirati želi medicino in tako prispevati svoj delež k boljši družbi.Kako lahko pomagate Andreji? Pošljite SMS z besedo BOTER5 ali BOTER10 na številko 1919 ali donirajte v poljubnem znesku na spodaj navedeni sklic in pripis Andrejina zgodba. Vsa sredstva bodo brez slehernih odbitkov porabljena za Andrejino izobrazbo in lažje življenje. Podatki za nakazilo: ZVEZA ANITA OGULIN IN ZPMPROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991BIC: LJBASI2XKODA: CHAR NAMEN: ANDREJINA ZGODBASKLIC: SI00 738 Kontaktni podatki programa Botrstvo: info@boter.si ali 070 698 642 novinarka Vala 202 Jana Vidic: jana.vidic@rtvslo.si

Kako lahko oblikovanje obvladuje, moti ali preoblikuje meje, ki nas ločujejo, in kako trenja spreminja v potencialne rešitve? Kakšne ustvarjalne možnosti se pojavijo, ko se srečajo omejitve in nasprotujoče si silnice? V Centru Rog v Ljubljani se odvijajo drugi Rog dizajn dnevi. V Avditoriju v Portorožu pa so v nedeljo premierno uprizorili mlademu občinstvu namenjeno operno detektivko Zločin v Blatnem dolu. Njeno temeljno sporočilo je, da človek ni ločen od narave in da s škodovanjem naravi škodi tudi sebi. Za konec pa še o festivalu Forum nove glasbe, v središču katerega bosta opus ameriškega skladatelja Johna Cagea ter njegov vpliv na umetnost.

Saša Lončar je priznana pedagoginja in koreografinja z bogatimi izkušnjami na področju plesne umetnosti. »Danes k meni prihajajo že otroci otrok, ki so pri meni plesali, in še vedno se vsake predstave veselim, kot bi bila prva,« pravi ustanoviteljica in umetniška vodja Kulturnega društva Qulenium, ki že več kot tri desetletja razvija plesno ustvarjalnost otrok in mladih. Njeno delo temelji na spodbujanju ustvarjalnega giba, individualne gibalne izraznosti, ki vključuje odprtost, avtentičnost in poglobljeno raziskovanje telesa v prostoru. Sašo Lončar je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Humanitarno morsko misijo Global sumud flotilla, v kateri je proti Gazi plulo 50 jadrnic in motornih čolnov, je izraelska vojska pričakovano ustavila. Aretirali so 462 aktivistov iz 44 držav. Nekateri so že doma in poročajo o zlorabah, poniževanju, ki so jih doživeli v izraelskih zaporih. Vendar je njihovo sporočilo doseglo cilj. Poziv k dejavni solidarnosti s Palestino in obsodba nevzdržne pasivnosti mednarodne politike ob genocidu v Gazi sta sprožila močan čustven odziv v civilni družbi. Italijo je v petek ohromila splošna stavka z geslom: blokirajmo genocid. S shodom pred koprskim pristaniščem se je protestom pridružil Sindikat žerjavistov Luke Koper. Za prebivalce Gaze je pomen »sumud flotille« jasen: vse oči so bile znova uprte v Gazo in tudi če mednarodna politika ne ukrepa, niso sami, med drugim poudarja aktivistka Nada Pretnar iz Gibanja za pravice Palestincev. V oddajo jo je povabila Lea Širok.

Zahvaljujoč dolgoletnim prizadevanjem škofa Jegliča je leta 1905 vrata odprl Zavod sv. Stanislava, ki je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom omogočil maturo opravljati v slovenščiniČe je slovenščina prišla v osnovno šolo že za časa Marije Terezije, se je v srednji uveljavila pozno in le s težavo. Tako je prva gimnazija, na kateri ni le pouk čisto vseh osem let pri vseh predmetih potekal v slovenščini, temveč je kot sploh prva srednješolska institucija pri nas dijakom na koncu ponudila tudi slovensko maturo, vrata odprla šele leta 1905. To je bil Zavod sv. Stanislava, ki ga je ljubljanska škofija na pobudo tedanjega škofa Antona Bonaventure Jegliča ustanovila v Šentvidu nad Ljubljano. Zapletov polno zgodbo o nastanku te institucije smo obnovili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Simona Malmenvalla, kustosa Slovenskega šolskega muzeja, sicer pa tudi teologa, rusista in zgodovinarja. Foto: učiteljski zbor Zavoda sv. Stanislava s škofom Jegličem, ki sedi v prvi vrsti, četrti z desne (Wikipedija, javna domena)

Izrael je ta teden z napadom na pogajalsko skupino Hamasa v Katarju še dodatno zamajal mednarodno pravo, ki ga ta država razume popolnoma selektivno. Nad Poljsko je poletela množica ruskih dronov, medtem ko se članice Evropske unije v svojem tradicionalnem nestrinjanju vse bolj zavedajo svoje dejanske politične in vojaške nevplivnosti in odvisnosti od še ene ignorantke mednarodnega prava - Združenih držav Amerike.

V tokratni oddaji gostimo izjemno sogovornico – biologinjo, profesorico, raziskovalko in kulturno delavko Marinko Pertot. Njeno življenje je stkano iz pedagoškega dela na slovenskih šolah in univerzi v Trstu, iz botaničnih raziskav na Krasu in v Furlaniji ter iz predanega dela v Slovenskem planinskem društvu Trst, ki mu je predsedovala kar dve desetletji. Sodelovala je pri številnih naravovarstvenih projektih in med drugim kartirala urbano floro Trsta. Bila je tesna sodelavka uglednih botanikov, prevajalka strokovnih del in ocenjevalka znanstvenih knjig. Ob vsem tem pa ostaja tudi povezovalka – med znanostjo in skupnostjo, med Slovenci in drugimi narodi, med naravo in človekom. Mi smo jo dan po hudi nevihti obiskali na njenem domu v Barkovljah.

Evropski poslanci so danes prisluhnili predstavitvi prve ocene stanja v Evropski uniji v tem mandatu Evropske komisije, ki jo že drugič vodi nemška krščanska demokratka Ursula von der Leyen. Njeno ključno sporočilo je bilo, da mora Evropa sama odločati o svoji varnosti, energiji, tehnologiji in družbi - ob tesnem sodelovanju z zavezniki, a z več svoje odgovornosti. Drugi poudarki oddaje: - Evropa enotno obsodila vdor ruskih dronov v poljski zračni prostor; poljski premier Tusk: nismo na robu vojne, a gre za zelo nevarno provokacijo. - Minister Mesec poudarja: tako ugodne pokojninske reforme ne bo več na mizi; težav pri podpori v parlamentu ne pričakuje. - Skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje potrdila rebalans finančnega načrta zaradi uvedbe dolgotrajne oskrbe.

Rochel Curhalek v Ljubljani živi že 22 let. Njeno domače mesto je Manila, a zdaj se počuti bolj Slovenka kot Filipinka, pravi po več kot dveh desetletjih bivanja pri nas. V domovini je po študiju radia, televizije in oglaševanja delala kot asistentka v televizijski produkciji. Pri nas v medijskih vodah ni dobila priložnosti, zato se je preusmerila v računovodstvo. V oddaji, ki jo je pripravila Andreja Gradišar, boste izvedeli tudi, kdaj je prvič slišala za Slovenijo, kateri so po njenem mnenju največji atributi naše države ter kaj slovenskega se znajde na njenem krožniku.

Tuina masaža je tradicionalna kitajska terapevtska metoda, ki združuje masažne tehnike, akupresuro in manipulacijo sklepov z namenom uravnavanja pretoka življenjske energije »qi« po telesu. Njeno ime pomeni »potiskanje in prijemanje«, kar dobro opisuje osnovne prijeme te tehnike. Uporablja se za lajšanje bolečin, odpravljanje napetosti, spodbujanje krvnega in limfnega obtoka ter krepitev splošnega počutja. O njej smo se pogovarjalo z Barbaro Kavčič, mojstrico tradicionalne kitajske medicine in Tuina masaž ter eno od strokovnjakinj, ki bo letos vodila počitnice na Ižu.Tuina ni namenjena le sprostitvi, temveč deluje globinsko – na energijskih poteh (meridianih), ki so povezane s posameznimi organi. Tako lahko terapevt s pritiskom na določene točke uravnava delovanje notranjih organov in podpira naravno sposobnost telesa za samozdravljenje.Pomemben vidik Tuine je tudi povezava s prehrano. Tradicionalna kitajska medicina namreč verjame, da prehrana močno vpliva na energetsko ravnovesje telesa. Uporaba toplih ali hladnih živil, glede na konstitucijo posameznika in trenutno neravnovesje, lahko okrepi učinek masaže. Skupaj z uravnoteženo prehrano Tuina masaža prispeva k boljšemu delovanju prebave, večji vitalnosti in dolgotrajnemu ohranjanju zdravja.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Rada plava, leti z letalom, zapisala se je atletiki, saj meče kij. 40-letna Katarina Milićević nas bo popeljala skozi svojo življenjsko zgodbo. Pri 22 letih je zaradi prehitre vožnje doživela hudo prometno nesrečo. Morala se je sprijazniti s tem, da nikoli več ne bo hodila in da je njeno življenje postalo drugačno. Že šest let je ambasadorka Zavoda Vozim, v okviru katerega mlade v osnovnih in srednjih šolah opozarja na posledice prehitre vožnje, o vzrokih za nesrečo ter jim pripoveduje, s kakšnimi posledicami poškodbe hrbtenjače živi. Ozaveščanje je postalo njeno poslanstvo, razlaga. Kljub poškodbi pa se ves čas bori za samostojno in neodvisno življenje. S Katarino Milićević se je v novembrski oddaji Med štirimi stenami pogovarjala Petra Medved.

Zunanji ministri članic Evropske unije so na izredni videokonferenci razpravljali o vojni v Ukrajini. Njeno končanje je mogoče doseči samo prek transatlantske enotnosti, pomoči Ukrajini in pritiska na Rusijo ter da ministri podpirajo ameriška prizadevanja v tej smeri, je sporočila visoka zunanjepolitična predstavnica Unije Kaja Kallas. Ob tem je dejala, da bo 27-erica pripravila nov sveženj sankcij proti Moskvi. Izredno srečanje je potekalo v luči napovedanih petkovih razprav med ameriškim in ruskim predsednikom Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom na Aljaski.

Prebivalcu Slovenije je bilo lani za prehrano na voljo v povprečju 143 kg sadja, 113 kg žit, 104 kg zelenjave, 91 kg mesa, 78 kg krompirja, 11 kg jajc, 6 kg riža in 1 kg medu. Vse našteto, pridelano in predelano v Sloveniji. Slovenija je 40-odstotno samooskrbna. Če pogledamo številke ‒ po podatkih statističnega urada smo približno 80-odstotno samooskrbni pri žitih, jajcih in mesu, deset odstotkov več pri mleku, ki ga tudi največ izvažamo, najnižje stopnje pa so pri sadju in zelenjavi ‒ oboje pribl. 30 odstotkov. Zelenjava, pridelana v Sloveniji, je kljub višji ceni pogosto bolj kakovostna, saj ne prepotuje na tisoče kilometrov. Njeno ceno pa zvišujejo predvsem slabše letine, vremenski vplivi in višji stroški pridelave. Kakšne so rešitve za večjo pridelavo sveže zelenjave, s katerimi ovirami se soočajo mali kmetje in velika pridelovalna podjetja? Smo se ob dostopnosti svežih pridelkov čez vso leto tudi potrošniki razvadili? Sogovorniki: Kristjan Magdič, predsednik Združenja pridelovalcev v sodobnih rastlinjakih in solastnik ter direktor podjetja Paradajz Aleksandra Dervarič, kmetijska svetovalka Maša Brandstätter in Aljaž Sedovšek, kmetovalca na kmetiji mašAljaž

Dramska in filmska igralka Nataša Barbara Gračner si je sredi junija nadela Borštnikov prstan za izjemen igralski opus. Oblikovala je več kot dvesto gledaliških, filmskih, radijskih in televizijskih vlog, lotila se je tudi režije. »Njeno delo ni le pomemben del zgodovine slovenskega gledališča, temveč živa prisotnost etike umetniškega delovanja – pokončne, celovite, neodvisne in predane igralskemu poklicu v najširšem humanističnem smislu,« je zapisano v utemeljitvi strokovne komisije. Zadnja leta je tudi profesorica na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Z Natašo Barbaro Gračner se je ob podelitvi Borštnikovega prstana pogovarjala Tadeja Krečič. Fotografija: BoBo

Te dni je začela veljati nova uredba o določitvi modelov vrednotenja nepremičnin, ki je skupaj z zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin podlaga za določitev posplošenih vrednosti vseh nepremičnin v državi. Katere lastnosti nepremičnine vplivajo na njeno vrednost in kaj naj lastnik stori, če se s posplošeno vrednostjo ne strinja? O vsem tem sta v sredinem Svetovalnem servisu na vprašanja odgovarjala Matej Plešnar, predsednik matične sekcije geodetov pri Inženirski zbornici Slovenije, ter Dušan Mitrović, direktor Urada za množično vrednotenje nepremičnin.

Že konec 17. stoletja je v uradnih spisih pisalo, da na idrijsko-cerkljanskem območju nekateri ljudje – moški in ženske – prekupčujejo s čipkami in tihotapijo živo srebro. Čez tri desetletja pa se v njih najde podroben zapis o pridržanju in sojenju tihotapki Marini Melhiorci iz Šebrelj. Njeno zgodbo, ki je bila glede na dolžino procesa in zapise v dokumentih, precej odmevna že v prvi polovici 18. stoletja, so obudili v Mestnem muzeju Idrija, ki domuje prav v gradu, kjer so ji sodili. Nastala je pravljica s senčnimi lutkami, gledališka igra, slikanica, muzejski lik in radijska igra Radia Slovenija. A kdo je bila ženska, ki so jo obtožili, da je del tatinske in tihotapske tolpe? Marino Melhiorco smo spoznali v oddaji Sledi časa, pri tem sta nam pomagali zgodovinarka Marija Terpin Mlinar, ki je nanjo naletela v starih nemških dokumentih, zapisanih v gotici, in igralka Metka Pavšič, ki njen lik igra v gledališki uprizoritvi in radijski igri.

Tanja Pak, vizualna umetnica, oblikovalka stekla se te dni predstavlja v Steklenem atriju Mestne hise, z razstavo "Odtis spomina/ Ne tukaj in ne čisto tam". Slovenska umetnica je lani v japonski Toyami, na trienalni Mednarodni razstavi umetnosti v steklu, prejela najvišjo nagrado Grand Prize za svoje delo Rêverie /Sanjarjenje. Njeno delo je postalo tudi del stalne zbirke v Muzeju skulptur v steklu Toyama, ki je delo znamenitega arhitekta Kenga Kume. Tam je razstavljenih 50 izbranih del, med njimi je v posebej pripravljenem prostoru tudi najvišje nagrajena velika prostorska skulpturalna postavitev Tanje Pak.

Poslanke in poslanci že več kot šest ur razpravljajo o predlogu opozicijskih SDS in NSi za razrešitev predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič. Očitajo ji kršenje poslovnika, ustave in zakonov ter neprimerno vedenje. Urška Klakočar Zupančič je vse očitke zavrnila, v bran ji je stopila koalicija. Kmalu se bo začelo tajno glasovanje o predlogu za razrešitev, ki pa je ni pričakovati. Poslanke in poslanci bodo v nadaljevanju seje odločali o predlogu predsednika vlade Roberta Goloba, naj nova ministrica za digitalno preobrazbo postane Ksenija Klampfer. Drugi poudarki oddaje: - Napoved premiera Goloba glede nepremičninskega davka sproža pomisleke in vprašanja - Združeni narodi pozivajo k čimprejšnji preiskavi zločinov Asadovega režima v Siriji - Viri ukrajinske obveščevalne službe potrdili vpletenost v umor ruskega generala

Dr Milena Bratičević istražuje mentalno zdravlje, otpornost i svesnost. _______________________________________________________________________________________________ _ Sponzori ⚡️ Crux suplementi: Ja koristim Ashwagandu pred svako snimanje podkasta ili pred neku meni lično važnu aktivnost koja zahteva moj fokus i energiju. Pružite prirodnu snagu svom umu i telu:

Umetnica Ejti Štih v Boliviji, kjer živi od leta 1982, uvrščajo med najopaznejše tamkajšnje umetnike. V Santa Cruzu je iz opuščene policijske postaje preuredila galerijo Manzana 1. Galerija, ki se nahaja v samem središču mesta, je priljubljena med tujimi in tudi slovenskimi umetniki, še posebej fotografi in lutkarji. Njeno pravo ime je Marija Štih de Fernández de Córdoba – Vovk. Priimek Štih je dobila po očetu Bojanu Štihu, gledališkem kritiku in esejistu, priimek Vovk pa je prevzela po mami Meliti, vsestranski akademski likovni umetnici. Njena slikarska dela, ki opozarja na družbene nepravilnosti in socialne neenakosti, so bila letos razstavljena na treh likovnih prizoriščih. Še vedno si jih lahko ogledamo na Gradu Štanjel.

Dan Evrope in 20. obletnico vstopa Slovenije v Evropsko unijo smo sinoči zaznamovali z državno proslavo v Novi Gorici. Njeno glavno sporočilo se nanaša na Evropsko unijo kot na projekt solidarnosti, razumevanja, miru in zaveze skupnosti, da spoštuje in spodbuja različnost vseh kultur. V tem duhu sta govorila tudi slavnostna govornika, številni obiskovalci pa niso skrivali zadovoljstva nad prireditvijo. Drugi poudarki oddaje: - Izteka se rok za vložitev kandidatnih list za evropske volitve, do zdaj potrjenih osem. - Izraelska vojska kljub delni ustavitvi dobave ameriškega orožja nadaljuje ofenzivo v Rafi na jugu Gaze. - Jek 2 naj bi bil v omrežje priključen do leta 2040. Šaleška podjetja oblikovala konzorcij, ki bo skrbel za povezovanje v zelenem prehodu.

Parlamentarnemu odboru za kmetijstvo se bo danes predstavila Mateja Čalušić, kandidatka Gibanja Svoboda za kmetijsko ministrico. Predsednik vlade je njeno uradno kandidaturo v državni zbor poslal v četrtek, potem ko je imel dlje časa drugega favorita. Njeno verodostojnost je pred predstavitvijo nekoliko zamajal zaplet z napačno navedbo izobrazbe. Odgovornost za administrativno napako, kot so jo imenovali, so v celoti prevzeli v stranki. Drugi poudarki oddaje: - Zahteve po višjih plačah: od danes delo protestno omejujejo sodniki, v zraku ostaja splošna stavka zdravnikov. - Nova politična utež v Nemčiji: Združenje Sahre Wagenknecht z levo ekonomsko politiko in konservativnimi vrednotami. - Evropsko prvenstvo v rokometu: tekmovanje se začenja z večernim spektaklom v Düsseldorfu. Slovence jutri čakajo Ferski otoki.

Njeno življenje ni bilo lahko. Izgubila je edinega otroka, podpirala v vojni poškodovanega moža in kariero gradila v moškem akademskem svetu ter v času najostrejše stalinizacije.Kot pravijo, naj bi prva slovenska filozofinja, dekanja in izvrstna pedagoginja Alma Sodnik osivela že pri 30. Toda nikoli ni opustila svoje strasti do filozofije in svoje predanosti poučevanju. To briljantno učenjakinjo, poliglotko in na novo odkrito vzornico mnogim generacijam študentov predstavljamo v seriji portretov pomembnih slovenskih znanstvenikov. Portret Alme Sodnik so nam pomagali spisati filozofa Olga Markič s Filozofske fakultete v Ljubljani in Bojan Žalec s Teološke fakultete v Ljubljani ter Helena Koder, ki jo z Almo Sodnik vežejo družinske vezi in ki je gostovala v oddaji Ars Humana, ki jo je marca vodil Gregor Podlogar.