Podcasts about spra

Growing membership doesn't happen by accident. Christa explains how PenSPRA built relationships with superintendents, tracked new communications roles, and reached out when districts posted jobs.For one-person school PR shops, connection is everything. You'll hear how PenSPRA creates a built-in network through mentoring, monthly conversations, and professional development designed specifically for school communication leaders.Christa's advice for other SPRA chapters is refreshingly practical. From grassroots outreach to a stronger LinkedIn presence, she shares simple strategies that help elevate the role of school communications statewide.Christa shares how PenSPRA's unique executive director model works - and why contracting with the Chester County Intermediate Unit gives the chapter access to an entire communications team, not just one person.SPECIAL GUESTChrista FazioPenSPRA Executive Director Division Director of Communications, Marketing, and EngagementChester County Intermediate Unit, PennsylvaniaEmail: Christaf@cciu.org Instagram: https://instagram.com/christafazio LinkedIn: https://www.linkedin.com/in/christa-fazio-9694503/ Websites: https://penspra.com/ https://cciu.org USEFUL INFORMATIONHelpful blog: Back to School – Checklist for Getting Staff Involved in Social MediaOrder your copy of my book Social Media for Schools: Proven Storytelling Strategies & Ideas to Celebrate Your Students & Staff - While Keeping Your Sanity now!Interested in our membership program? Learn more here: https://socialschool4edu.com/MORE RESOURCESFree Video Training: Learn the simple secrets behind social media for K12 schools!Sign up for our free e-newsletter - click herewww.SocialSchool4EDU.com

Sprašujemo se, od kod izvira beseda ananas in kaj pravzaprav v izvirniku sploh pomeni.

Sprašujemo se, od kod izvira beseda jogurt in kaj pravzaprav v izvirniku sploh pomeni.

Sprašujemo se, od kod izvira beseda tabu in kaj pravzaprav v izvirniku sploh pomeni.

Zdravo. Tokrat začnemo z razmišljanjem, kako bi z našimi žametnimi glasovi zjutraj razveseljevali vaše sosede v kampih. Spomnimo se višjih plač, ki jih je obljubljala nova vlada in ugotovimo, da junijska še ni bila razbremenjena, kot so obljubljali, saj je bila zadnja Golobova. Vmes obdelamo pasivni dohodek, investiranje regresa v orožarske delnice, nemške tanke inženirstvo iz II. svetovne vojne in kitajsko taktiko. Nadaljujemo o goloti. Sprašujemo se, kdaj je sprejemljivo biti nag in kdaj ne, kdo se je s kom o tem zmenil in zakaj se nihče več ne udeležuje simpozijev in debat na to temo. Ugotovimo, da če ti ne moreš tiča kontrolirat, je mogoče problem v tebi in ne v okolici. Od golote preidemo k knjigi, v kateri prispemo do ledenikov. Bill Black pove, da si je nekoč skoraj zakuril roke z bencinom prepojenimi rokavicami, ko si je prižigal cigareto. O vaših izkušnjah z grebeni ali goloto nam pišite na Discord ali na dopisnice.

Sprašujemo se, od kod izvira beseda bikini in kaj pravzaprav v izvirniku sploh pomeni.

Sprašujemo se, od kod izvira beseda šampon in kaj pravzaprav v izvirniku sploh pomeni.

Die demokratische Gesell­schaft befindet sich inmitten eines tief­greifenden Wan­dels der Orte und Medien des Sozialen. Begeg­nungen und Ko­opera­tionen, aber auch Aus­einan­der­setzungen und Kon­flikte finden immer häu­figer in neuen tech­nisch-me­dialen Kon­texten statt. Dabei verändern sich auch die tra­ditio­nellen Formen politi­scher Re­prä­sen­tation. Politi­ker­innen und Politiker nutzen neue Mög­lichkeiten, sich selbst zu entwerfen und zu prä­sen­tieren. Konsum, Klei­dung, Körper­haltung, Spra­che – private Ent­schei­dungen werden dabei oft inszeniert und politisch auf­geladen. Politik­wissen­schaft­lerin Astrid Séville (Leuphana Univer­sität Lüne­burg), So­zio­loge Julian Müller (Univer­sität Ham­burg) und Literatur­wissen­schaftler Chris­tian Kirch­­meier (Univer­sität Bremen) zeigen, wie sich politische Präsentation und Re­präsentation umformen, moderiert von Hannah Bethke (Welt). Eine Diskussion beim Salon Sophie Charlotte 2026 in der Berlin-Brandenburgischen Akademie der Wissenschaften (17.01.2026) Den Originalbeitrag und mehr finden Sie bitte hier: https://lisa.gerda-henkel-stiftung.de/salon_sc_2026_formen_politischer_ansprache_fuersprache

Die demokratische Gesell­schaft befindet sich inmitten eines tief­greifenden Wan­dels der Orte und Medien des Sozialen. Begeg­nungen und Ko­opera­tionen, aber auch Aus­einan­der­setzungen und Kon­flikte finden immer häu­figer in neuen tech­nisch-me­dialen Kon­texten statt. Dabei verändern sich auch die tra­ditio­nellen Formen politi­scher Re­prä­sen­tation. Politi­ker­innen und Politiker nutzen neue Mög­lichkeiten, sich selbst zu entwerfen und zu prä­sen­tieren. Konsum, Klei­dung, Körper­haltung, Spra­che – private Ent­schei­dungen werden dabei oft inszeniert und politisch auf­geladen. Politik­wissen­schaft­lerin Astrid Séville (Leuphana Univer­sität Lüne­burg), So­zio­loge Julian Müller (Univer­sität Ham­burg) und Literatur­wissen­schaftler Chris­tian Kirch­­meier (Univer­sität Bremen) zeigen, wie sich politische Präsentation und Re­präsentation umformen, moderiert von Hannah Bethke (Welt). Eine Diskussion beim Salon Sophie Charlotte 2026 in der Berlin-Brandenburgischen Akademie der Wissenschaften (17.01.2026) Den Originalbeitrag und mehr finden Sie bitte hier: https://lisa.gerda-henkel-stiftung.de/salon_sc_2026_formen_politischer_ansprache_fuersprache

Islandski filmar Hlynur Pálmason je za Ljubezen, ki ostaja napisal scenarij, ga režiral in tudi posnel. Zanimivo je, da je na lanskem filmskem festivalu v Cannesu pes, ki v filmu nastopa, po imenu Panda, za svojo vlogo prejel pasjo palmo. Gre za filmsko pripoved o družini s tremi otroki po ločitvi staršev, posneto na 35 mm filmski trak. Ločitev v filmu ni redko tematizirana, pristopi do nje pa seveda segajo od tragičnih do bolj humornih. Za Ljubezen, ki ostaja ne bi mogli reči, da na ločitev daje humoren ali pretirano tragičen pogled, vsekakor pa je sprejemajoč – življenjsko dejstvo družine, ki je v ospredju tega filma. O razlogih za razdružitev para režiser ne razglablja, ne poskuša jasno začrtati kakršnekoli teze, ne išče definicij, ampak zgolj prikaže izsek časa, tok dogajanja, vsakdan te specifične družine po ločitvi: mame umetnice, očeta, ki pogosto živi svoje vzporedno življenje na ribiški ladji ter vsakdanjik otrok, ki je kar se da brezskrben in povezan z naravo. Vse skupaj se dogaja na ozadju slikovite islandske pokrajine z veliko vetra, s spranimi barvami in morjem. Naslov Ljubezen, ki ostaja je zgovoren in ključen, kajti prav iskanje tega, kar ostaja po razhodu staršev, je v središču filma, ki neidealizirano in brez romantičnega filtra v ospredje postavlja nasprotujoča si čustva, ki vrvijo v takšni situaciji. Pálmason je povedal, da gre zanj za oseben film, in v njem res igrajo njegovi trije otroci. Spretno in duhovito se prepletata dve ravni resničnosti - realno dogajanje v filmu in raven, ki ponazarja čustveno stanje likov. To prepletanje deluje spontano, naravno, tako kot se tudi v resnici pri ljudeh prepleta resničnost z nanosi, ki predstavljajo naše strahove, želje, fantazije. Nekakšen magični realizem torej, s katerim se Pálmason poklanja človekovi domišljiji in zaznavam, ki presegajo zgolj realno, a so na neki način vendarle del te realnosti. Poleg družinske je pomembna tema v filmu tudi sodobna umetnost in umetniški trg danes. Anna – mati, ki je obenem likovna umetnica, z rjavenjem kovinskih modelov ustvarja slike. Njen postopek je sam po sebi simboličen, saj tako ustvarja umetnine s posredovanjem učinkov minevajočega časa in odtisov, ki jih ta čas skupaj s predmeti pušča na platnu. Kot življenje pušča svoje sledi na nas. Zanimiva v filmu je med drugim simbolna podoba strašila – viteza, h kateremu hodijo protagonisti in vanj izstreljujejo puščice. Bolj ko je zdelan, bolj postaja človeški – in to je samo na videz protislovno. Naj dodamo, da je Pálmason prav figuri tega viteza posvetil samostojen film z naslovom Ivana Orleanska. Film Ljubezen, ki ostaja nevsiljivo prikaže specifičen način bivanja na Islandiji, v klimatsko neizprosnem delu našega sveta, ki mu zaradi svoje odmaknjenosti uspeva ohranjati lastne kulturne posebnosti. Sprašuje se o ljubezni in korakih naprej v življenju, ki pa jih je včasih težko narediti. Iz oddaje Gremo v kino.

Zdravo. Tokrat začnemo z robotom v McDonald'su in se spomnimo naslov za podkast, ki ga še ni. Mogoče pa bo. Mi se sprašujemo o svetli prihodnosti, napovedujemo znižanja DDV na osnovna živila in dvig splošne stopnje. Sprašujemo se tudi zakaj davčne razbremenitve nekako praviloma pristanejo v žepih tistih, ki imajo žepe že tako globoke, in zaključimo, da bi moralo goreti več gradov, pa bi bilo mogoče bolje. Pozdravimo hupi fruda Primoža (in ekipo) in si zarolamo album Radioheadov, ki ima prav posebnobno mesto med hupi frudi. Dotaknemo se še problemov z metrikami in čakamo, da pride plačilni dan. Po vzoru Aleša Debeljaka se odločimo, da bomo tudi sami začeli pisati razglednice prijateljem. Čao, Daki.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Aleš Mustar, pesnik in prevajalec makedonske in romunske književnosti, v zbirki z naslovom Nad rušo tematizira zgodovinski, družbeni, politični in kulturni kontekst pokopališč, ki jih skupaj s hčerko obiskuje od Slovenije prek vzhodne in deloma zahodne Evrope vse do Azije. Zbirka je glede na geografsko oddaljenost razdeljena na pet sklopov z naslovi Na rodni ruši, Pri sosedih, Malo dlje, Še malo dlje in Daleč stran. Začne se s sklopom Žale, kjer se pesnik ustavi ob skromnem grobu Jožeta Plečnika, igralcev Duše Počkaj in Lojzeta Rozmana, ob grobnici žrtev korziške letalske nesreče ter ob skupnem nagrobnem znamenju predstavnikov slovenske moderne, kjer ob ločenem Župančičevem grobu provokativno zapiše: “Je Cankarjeva / nesojena nevesta, / ko je dala urediti / skupni grob, / na četrtega, / še živega / mušketirja moderne / pozabila / ali pa takrat še ni bilo v modi, / da nekomu nagrobnik postaviš / že za časa življenja, / in je večno počivališče / našel pri nogah kolegov?” Pot na ljubljanskih Žalah, ki predstavlja uverturo v raziskovanje večjih pokopališč po svetu, se začne ob prihodu na bodoči družinski grob, kjer se ob maminem obrezovanju grmičevja zave smrtnosti staršev in nekega Janeza, ki je umrl na isti dan, kot se je on rodil. Sprašuje se, ali gre pri tem za naključje ali morebiti za reinkarnacijo. Obišče tudi grob starih staršev na pokopališču Videm-Dobrepolje ter se v pesmi Čebelje poslednje počivališče pomudi pri otroških spominih, ko je iz lista ustvaril improvizirana nosila, s katerimi se je trudil rešiti utapljajočo se čebelo: “… Obideta me otožnost / in strah pred smrtjo, / ki sem ju občutil / na mrliškem vozu, / ko me je dedek, / vaški furman, / vzel s sabo, / da sem v roki držal lanterno. / Na bregu po spominu iz lista / naredim mrtvaški oder, / položim jo nanj in odidem, / pustim prehranjevalni verigi, / da opravi svoje.” Pesmi v zbirki Nad rušo niso temačne, so preplet prvinske otroške radovednosti in antropološko-filozofskega pristopa pesnika, ki se čedalje bolj zaveda svoje minljivosti, obenem pa ga fascinira pokopališko ozračje na različnih koncih sveta, kjer se živi in mrtvi stikajo na obrobju velemest, državnih mej in različnih kulturoloških kontekstov. Tako se v prvem sklopu knjige odpravi v Rožno dolino na staro judovsko pokopališče pa tudi na pokopališče v Miren, kjer se sprašuje, “kaj so pili podpisniki Pariškega mirovnega sporazuma, da so kar sredi pokopališča zarisali državno mejo”. V drugem sklopu z naslovom Pri sosedih se po obisku zagrebškega Mirogoja odpravi na novo in staro judovsko pokopališče, kjer ga pot zanese h grobu prvega knjigarnarja v Splitu, Vida Morpurga, čigar knjigarna je preživela dve svetovni vojni in tri režime, vendar v njej ne najde antologije sodobne hrvaške poezije: “Če si je med knjižnimi uspešnicami / prostor priborila / antologija sodobne hrvaške proze, / poezija nima te sreče. / Bi kaj zaleglo, če bi na / grob položil dva kamna?” V osrednjem delu zbirke Nad rušo pot vodi Aleša Mustarja v Beograd v Hišo cvetja, kjer s hčerko obišče Titov in Jovankin grob, nato pa nadaljujeta pot v Skopje na britansko in francosko vojaško pokopališče ter na turško pokopališče, kjer se nahajajo krste na izposojo – tam se pesnik zgrozi nad diskrepanco, ki jo zazna med pokopališči: pri nas morajo svojci še za upepelitev kupiti krsto iz masivnega lesa, medtem ko je v Skopju izposoja krste brezplačna. Pokopališče Stadion v Sarajevu ga spomni na tragična devetdeseta leta, ko je umrlo ogromno mladih ljudi, ki bi na nekdanjem nogometnem igrišču zagotovo raje igrali nogomet kot bili tako zgodaj pahnjeni v vojno in smrt. V pesmi z naslovom Ado (1981-1994) se v Mostarju prikloni mlademu borcu v majhnem parku sredi mesta. Zaključni del tretjega sklopa je namenjen romunskim pokopališčem, kjer se sprehodi po Aleji pisateljev in ves radosten zapiše: “Končno je pravici zadoščeno. / Na bukareškem pokopališču / so grobovi pesnikov bolje obiskani / od grobov pisateljev. / Krasijo jih / sveže cvetje, lončnice in sveče, / da se ti milo stori. / Pri prozaistih najdeš umetne rože in vence, / prav nič drugačni niso / od zadnjih počivališč navadnih smrtnikov. / Redosled ne upošteva literarne vrednosti. / Kdo ve, ali se zaradi tega veliki kritik, / avtor zgodovine romunske književnosti, / ki je tudi našel večni pokoj med njimi, / ne obrača v grobu.” Čeprav se zdi, da gre Mustarju predvsem za primerjavo med grobovi pesnikov in prozaistov, je pozoren tudi na druge podrobnosti: na grobu Sylvie Plath najprej zazna počečkan priimek njenega moža, med sprehodom po gozdnatem pokopališču v Rigi, kjer išče grob latvijske pesnice, pa zapiše, da se “počuti kot Janko brez Metke”: “Občutek imam, / da bom vsak trenutek / pred seboj zagledal / hišico iz medenjakov, / zato začnem pri priči / brskati po nahrbtniku, / da bi našel piškot, / ki sem ga dobil / ob jutranji kavi, / in si označil pot nazaj. / Večina spomenikov nima / letnic rojstva / niti letnic smrti. / Popade me strah, / da sem ostal ujet v brezčasju.” V ospredju je vendarle bivanjska tematika, saj se iz pesnikovega nezavednega sproti vzpostavljajo potlačene vsebine, vezane na najbolj intimne strahove ... kot bi pogled na pokopališče odpravil blokado oz. cenzuro med zavednim in nezavednim delom duševnosti. Ko se v zadnjem pesniškem sklopu z naslovom Daleč stran sprehodi po pokopališčih na Baliju, v Šrilanki, Egiptu in na Japonskem, je v zadnji pesmi z naslovom Hirošima mogoče začutiti najbolj prvinsko žalost in bolečino: “Po obisku / spominskega muzeja miru / nimam moči, / da bi poiskal / pokopališče.” V zbirki Nad rušo nas Aleš Mustar seznanja z zanimivimi podrobnostmi s pokopališč doma in v tujini, iz katerih lahko izluščimo tudi običaje posameznih kultur; ob tem pa se pokloni pokojnim prijateljem in pesnicam po vsem svetu. Gre za zbirko, ki si jo bomo večkrat zaželeli prijeti v roke …

Nekaj dni po obisku Donalda Trumpa v Pekingu so v Pekingu sprejeli še ruskega predsednika Vladimirja Putina. Kitajska tako daje vedeti, da je ena osrednjih držav mednarodne skupnosti. S krepitvijo voditeljskega videza Ši Džinpinga država tako stopa v ospredje vse bolj personalizirane mednarodne geopolitike Trumpa, Putina, Erdogana in drugih, ki poosebljajo osebne geopolitične pristope držav. To politično smetano zaznamuje pomanjkanje čuta za odgovornost in vse bolj očitna nezmožnost preprečevanja slabih dejanj, kaj šele kaznovanja. K temu pripnimo še ravnanje izraelskega ministra za nacionalno varnost Itamarja Ben-Gvira, ki je kar sam objavil posnetek pridržanih aktivistov s prestreženih plovil humanitarne flotilje za Gazo. Posnetek priča o ponižujočem ravnanju z aktivisti. Sprašujemo se lahko, kaj se šele dogaja s Palestinci, ko so kamere ugasnjene. Tokrat vas po Labirintih sveta vodi Matjaž Trošt.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V četrti pesniški zbirki Klarise Jovanović Banket se razpotegne raznolik poetičen svet in se v devetih sklopih razgrne pred bralcem in bralko v vsem svojem razkošju. Uvodna pesem Besedje, satovje se na metaforični ravni dotakne dela pesnika, ki polaga besedo k besedi kakor čebela, ki pripravlja satje za mlado kraljico in njeno “novo služinčad, za ponoreli roj – / kako strahotno pošumeva – / ki te bo oplodil ali ugonobil, / tega ne veš. Kako bi / vedel?” Ambivalentna čustva, ki zadevajo pesniški eros, razpet med ustvarjanje in razdor, se kažejo tudi v nekaterih drugih pesmih, ki se zgoščajo okrog ozaveščanja praznine niča. Tako na koncu pesmi Moj teritorij zapiše: “… Moj teritorij, / nočna mora. Hlepeti po / zraku. Razkleniti prste. / Jekleni primež, moj teritorij. / Stran, ven iz moje kamre. / Ven, ven. // In se nameriti čez brv / nesnovnosti v materijo, / v drhtečo gmoto živega mesa, / pojemajočo in presihajočo, / pred meč ali pod meč, / pred ogenj ali skozi ogenj, / na pogorišče, na grobišče. / V pepelnato sivino / niča.” V prvem sklopu se pesnica ustavi v mestih in deželah, ki so zaznamovale njene prednike. Konča se s pesmima Zlato, razsuto in Oda nebesnemu svodu, v katerih pogleda v “brezna človeške bede” in gomile brezimnih vojakov, ki so umrli za tuje interese. V drugem sklopu se vzpostavi kontrast med nebom in breznom skozi pogled stare matere in matere, ki – kakor zapiše v pesmi Moja mati pa kar stoji – “kar stoji in gleda / njene oči pa so vse večje. / Moj Bog, toliko vsega se je / nabralo v njih. / Toliko vsega. Zdi se mi, / da bo udarilo čez rob, / da bo kriknilo. In vendar: ne.” V tretjem sklopu obravnava mitološke junake in zgodovinske osebnosti, med katerimi je tudi Agamemnon. Pesnica ga pomenljivo vpraša: “Si zares mislil, da boš z vodo / iz kopeli spral s sebe / kri in gnoj in garje? / Da bo vse tako, kot je bilo prej?” V pesmi Cerber, pes se obregne ob troglavega psa iz grške mitologije, ki naj bi pazil, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz podzemlja pa tudi, da ne bi kakšna živa vanj vstopila. Sprašuje se, ali gre za volka, psa, kojota, šakala ali za pritlikavo hijeno, ki “venomer zaudarja po človeškem joku”. Nahaja se med breznom in prepadom, ki sta drug od drugega oddaljena le za “tanek, svilnat dekliški las”. V zaključku pesmi se sprašuje, zakaj se troglavi pes zaganja v temo in se poskuša strgati z verige, kot bi zasliševala sloje lastnega nezavednega, lastne impulze in gone, ki jo ženejo v ustvarjanje in v izkušanje temnih plati človekove narave. V četrtem sklopu se s kritično zasnovanima pesmima Sokrat in Sapfo dotakne dveh pomembnih osebnosti antične dobe in dobronamerno preizprašuje njuno metodologijo dela. Medtem ko pri Sapfo zapiše, da ji “sintaksa jé iz roke”, se zdi, da ji gre Sokratova majevtična metoda neskončnega zasliševanja sogovornika, dokler le-ta ne spozna globine lastne nevednosti, močno na živce: “Ja, ravno to si / počel. In ko si človeka razcefral, / si ga znova, košček za koščkom, / sestavil, skrbno sestavil, in potem / spet znova, brez konca in kraja. / Medtem si se muzal in hihital / v brado, češ kdo mi pa kaj more, / čeprav bi moral vedeti, da beseda / prej in bolje zadene od bodala. / In ravno ona te je pokopala.” Klarisa Jovanović se močno zaveda dometa besed, zato ne preseneča, da se večkrat zateče k ponavljanju posameznih besednih zvez z obujanjem izrekov iz pravljic ali odsekov iz ljudskih pesmi, ki preigravajo mitološka in življenjska spoznanja. V pesmih najdemo veliko simbolike in metaforike – od senčnih globeli, črnih rečnih strug in čeri pa do prepleta plime in oseke, svetlega in temnega, razodetega in potlačenega, erosa in thanatosa. Slednja prideta najbolj do izraza v šestem poglavju, ko beremo pesniške zapise o Orfeju in Evridiki, Ivani Orleanski, neznanem kastratu, dečku, ki stoji pred Manziolijevo palačo, in deklici, ki stoji pred morjem. Morje v tem primeru pooseblja samoto, brezimnost, pa tudi strah in poželenje deklice, ki se čedalje bolj zaveda svojega bremena: “… Deklica ve: nekoč jo bo / samotno morje vzelo in / ona se mu bo pustila vzeti. / Ogenj v njenem drobu / bo vse bolj plamenel / in morje ga ne bo / pogasilo.” Če je prva polovica zbirke Banket v znamenju vode in ognja, je druga polovica v znamenju puščave in izsušene krajine. V sedmem sklopu beremo pesmi o Kairu, Gizi, Aleksandriji in Heliopolisu, v katerih pesnica v sebi odkriva težo prahu in tišine, v osmem sklopu pa svoja najgloblja čustva razodene v pesmih Zavistna krajina, Lahkokrila krajina, Potrta krajina, Priliznjena krajina, Solzava krajina in Krajina, polna prezira. Tako se v Zavistni krajini pritožuje nad odsotnostjo sence in sladkobo bolečine, ki izvira iz večnega sonca, saj v zaključku zapiše: “Bo mar tako žgalo / do konca? / Tako skelelo / do zadnje kaplje?” V devetem sklopu Banketa se Klarisa Jovanović vrne k sleherniku in slutnji vseobsegajoče boginje, ki prevpije plimo v Atlantiku in se veseli tornada, zato ne preseneča, da ima zaključna pesem naslov Visoka pesem. V njej povzema vso simboliko Svetega pisma stare zaveze kot tudi obet prihodnosti v smislu branjenja ljubezni “pred naraslimi vodami uničenja.” S tem globokim sporočilom se slavnostni Banket konča, v bralcu in bralki pa ostaja občutek mističnega in simbolnega, pomešanega z osebno izkušnjo avtorice, ki se zaveda prepleta ustvarjalnih sil s silami uničenja, a hkrati močno upa, da ljubezen na koncu vendarle prevlada ...

104. Språkkrav och ohälsa by Birgitta Enblom

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič. Na začetku romana Za nagrado bi morda predvidevali, da bo pisateljica Semira Osmanagić razgrnila svoj kritični pogled na delovanje komisije, ki ima zadnjo besedo in z literarno nagrado ovenča izbranko ali izbranca. Roman pa je vsekakor še marsikaj drugega. Že res, da spregovori o merilih za podeljevanje časti, ki jo na koncu doživi en sam književnik, toda roman je hkrati neke vrste literarizirana študija človeških nravi, predvsem nadvse duhovito in s humorjem in ironijo obloženo pisanje v dobrem pomenu besede. Oris značajev članov komisije nakazuje predvsem to, da je človek nekakšno dvojno bitje: eno sta njegova zunanja podoba in ravnanje, kadar je okoli sebe obkrožen z ljudmi, nekaj čisto drugega pa je njegov notranji svet. Pisateljica iskrivo in v izbranem slogu piše o tem, kako visoko lahko poletijo človekove misli in kakšno neverjetno moč ima domišljija. Kar je v realnosti neuresničljivo, se v domišljijskem svetu primeri z lahkoto in seže zelo daleč, tako rekoč kamor koli. V poletu fantazije nekdo, ki se mu v stvarnosti bolj malo posreči, postane zmagovalec, osvajalec in uspešnež. Ni se treba obvladovati in si postavljati mej, saj je mogoče skoraj vse. Morda pa je potem pristanek na trdnih tleh toliko bolj neprijeten. V spletu okoliščin se člani komisije drug pred drugim razgalijo in razkrijejo slabosti, ki so jih vse življenje skrivali, toda to se zgodi samo za hip, saj kaj kmalu spet postanejo ugledni in vsevedni razsojevalci, ki odločajo o kakovosti sodobne slovenske književnosti. Sprašujejo se, ali je to, kar prebirajo in vrednotijo, nekakšno stopicanje na mestu. Treba bi bilo stopiti korak naprej, če že ne naprej, pa vsaj na stran. Eden od njih se zamisli: »Takrat ga v želodcu nekaj zbode, v misli mu trešči predstava, ki si jo je zadnjič ogledal, Gaza in enormno trpljenje, ki se tam dogaja, medtem ko se ukvarjamo z našimi prozaičnimi ali manj prozaičnimi zadevami. Bi o tem načel debato, preden izberejo tekst? Čudno, v nobenem tekstu tega danes aktualnega dogajanja ni. Nima smisla, saj nič ne morejo spremeniti, zakaj bi to omenjali, pa še težje bodo izbrali, če padejo v še bolj duhamorno razpoloženje.« Domiselna posebnost literarnega dela Za nagrado je roman v romanu. Vsak član komisije mora izbrati po tri romane, o katerih je prepričan, da so se avtorju ali avtorici najbolj posrečili. Ne prikrivajo tega, da imajo prednost že znani pisci, toda večina se navduši nad pisateljem z neznanim imenom, nekom, ki piše dobro, vendar o njem še ni bilo ničesar slišati. Nekaj strani tega dela je mogoče tudi spoznati. Bodo znani in z javnimi priznanji povzdignjeni pisatelji zaradi takšne izbire nejevoljni? Ali je bolje vse skupaj storiti s čim manjšim trudom in nagraditi imenitneže, ki so nagrad že vajeni? Priznajo si, da takšne obilice knjig, ki se vsako leto razbohoti na knjižnem tržišču, ni mogoče prebrati od prve do zadnje strani. Pet članov komisije, dve ženski in trije moški, mora izreči oceno o kar šestinpetdesetih rokopisih. Ljudje pišejo kot obsedeni, veliko imajo povedati, bralcev, pravzaprav bralk, pa je čedalje manj. K sreči s komisijo sodeluje referent, ki opravlja pomožna opravila, med vsemi pa je prav on najbolj vzoren in natančen bralec ter veliko ve o literaturi in njenem pomenu. Zadnjo besedo bodo, če se bodo seveda poenotili, izrekli različni ljudje, tako rekoč primerki, v katerih sta združena duh in telo, se pravi pojavne oblike bogate notranjosti in težave, ki jih kdaj pa kdaj povzročijo človekovi organi in telesni deli. Telo ima svojo pamet in mu je čisto vseeno, če se upre prav tedaj, kadar se skupina ukvarja z globokoumnimi zadevami. Tako duh kot telo sta zahtevna gospodarja. Članstvo v komisiji je začasno, saj imajo posamezniki tudi svoje skrbi, na primer kujavo družico, pomanjkanje samozavesti, uporništvo brez razloga ali utemeljeno postavljanje po robu vsakomur in vsemu in ne nazadnje nezmožnost in nemoč, da bi sami napisali kaj tehtnega. Prebrali so skladovnice knjig in so o marsičem dobro poučeni. Nekdo od njih ve naslednje: »Saj ve, da je vse že napisano, vse že povedano, ve pa tudi, da obstajajo novi prijemi, novi načini, kako predstaviti kaj novega, če ne novega, pa vsaj rahlo nepričakovanega.« Marsikateremu neizbranemu piscu se bo zgodila krivica, tudi moški spol bo prevladal nad ženskim, toda nagrada, ki jo podeljuje časopisna hiša, je ena sama. Zmagovalca bodo mediji slavili, seveda ne pretirano dolgo, našel se bo kdo, ki bo njegovo delo hlastno prebral, zlasti kak zavistnež. Knjigi Za nagrado so dodane barvne fotografije, ki jih je posnel neodvisni umetnik, fotograf in založnik Tadej Vaukman. V fotografsko oko ujete podobe so dopolnilo vsebine romana, sočasno pa imajo svojo lastno zgodbo, saj pisateljica na primer nikjer ne navede, da bi člani komisije na mizo moleli gole noge. Med precej slabo razpoloženimi in zaskrbljenimi osebami je mogoče prepoznati igralca Marka Mandića, tudi tokrat razgaljenega, vendar je na eni od fotografij njegovo golo telo videti samo do pasu. Jezikoslovec, prevajalec in glasbenik Primož Vitez je v spremni besedi v zgoščeni obliki podal poglavitno sporočilo romana Za nagrado in poudaril, da je tekst kritičen do literature na splošno, prav tako sodobne slovenske, v kateri manjka humorja in prave družbene vrednosti, očitna pa je hiperprodukcija. Besedilo je napisano v zajetnih proznih blokih in v očitni fascinaciji nad jezikom in pripovednim potencialom, ki ga jezik omogoča. K temu lahko dodamo, da Semira Osmanagić v svojem pisanju podaja resnice našega časa, odete v šegavost in prepredene z zabavnimi domislicami. Tudi resnih tem se je mogoče lotevati s prijazno zbadljivostjo in prizanesljivo kritičnostjo.

Sprašujemo se, kako pozitivno vplivati na črevesno mikrobioto, se primerno gibati in jesti, da bomo imeli zdravo črevesje in s tem tudi telo ter možgane. Zato v tokratni oddaji ponujamo tudi jedilnik, s katerim si lahko pomagamo pri boljšem delovanju našega telesa, predvsem naših možganov. Že kar nekaj časa je znano, da našemu črevesju pravimo tudi drugi možgani, v zadnjih letih pa smo prišli do spoznanj, da imajo črevesje in mikroorganizmi v njem pomembno vlogo tudi pri razvoju duševnih bolezni, kot so tesnoba, depresija, shizofrenija, pa tudi nevrodegenerativnih bolezni, kot je Parkinsonova bolezen. Gosti oddaje so: mikrobiologinja dr. Maja Rupnik z Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano in z Medicinske fakultete Univerze v Mariboru, mikrobiolog dr. Blaž Stres s Kemijskega inštituta v Ljubljani in magistrica nutricionistike Ajda Strnad. Študije na področju mikrobiote in vpliva na možgane:  Povezava med črevesjem in duševnim zdravjem Boljša hrana je motivacija za večjo telesno aktivnost Mikroorganizem v črevesju lahko vpliva na razvoj nevrodegenerativnih bolezni V rubriki Xpertiza (od 00:28:33) se predstavlja Mihael Boštjan Končar, raziskovalec in asistent s Fakultete za strojništvo Univerze v Ljubljani. Poglavja: 00:02:12 Kaj je mikrobiota? 00:04:45 Imunski sistem je tudi v črevesju 00:05:57 Vpliv hrane in gibanja na duševno zdravje 00:10:46 Raziskave na področju povezave mikrobiota-črevesje-možgani 00:14:44 Kaj jesti za zdrave možgane 00:19:17 Prehrana, ki naj ne postane še en stresni faktor 00:22:18 Je kava dobra za našo mikrobioto? 00:23:15 Probiotiki - rešitev ali le kratkoročna potuha? 00:25:23 Fekalna transplantacija 00:28:33 Xpertiza: Mihael Boštjan Končar 00:03:39 Škodljivi in neškodljivi mikroorganizmi v telesu 00:26:20 Prihodnost raziskovanja na področju mikrobiote

Kako ameriško intervencijo v Venezueli ocenjujejo na Bližnjem vzhodu. Trump je nedavno posvaril tudi Iran. Kako obsežni so protesti v Iranu in kaj z njmi zares lahko dosežejo protestniki? Ali novo leto prinaša nove vojne? Kako se izvaja premirje v Gazi, ali je Trump pozabil na drugo fazo? Zakaj se je Izrael odločil za priznanje Somalilanda?

V zadnji oddaji v letošnjem letu se oziramo po preteklem filmskem letu. Spraševali se bomo, kateri filmi so najbolj izstopali v tujini, kaj je zaznamovalo slovensko filmsko krajino in kaj je leto 2025 prineslo za žanrski film. Poleg tega smo vam pripravili tudi nekaj namigov za preživljanje prazničnih večerov v kinodvoranah.

Kot otrok je upodabljal konje, kot fantiča ga je navdušila Snegulčica Walta Disneyja, zvočni, barvni celovečerni animirani film iz leta 1937. Nepozabni so njegovi stripovski junaki: Zvitorepec, Lakotnik in Trdonja, tudi njegovi animirani, risani ter propagandi filmi. Združil je humor, pustolovščino ter natančno in dinamično risbo. Njegovi liki so preprosto duhoviti, zviti, modri, lakomni, imajo poseben, živahen izraz. Njegova risarska linija je bila čista in gibka, natančna, nezmotljiva ... V Sloveniji je utemeljil animirani, risani film. Miki Muster se je rodil pred 100 leti, zato v oddaji Kulturni fokus o svojem očetu njegov sin Miklavž Muster in Barbara Savenc, avtorica razstave v Muzeju in in galerijah mesta Ljubljane. fotografija Foto BOBO

Danes prvič praznujemo dan znanosti. Novi državni praznik zdaj opominja, kako pomembna je vloga znanosti in znanstveno raziskovalnega dela za kvaliteto življenja v državi, pa čeprav pogosto njene dosežke jemljemo kot samoumevne, naj gre za napredek v medicini ali za nove tehnologije, ki jih dnevno uporabljamo.A če se ozremo na pogoje, kakršni so bili konec 18. stoletja in v začetku devetnajstega, ko je deloval razsvetljenec Žiga Zois, mecen številnih prvih znanstvenikov in kulturnikov pri nas, je napredek na številnih vidikih življenja izreden. O okoliščinah, ki so pripeljale do novega praznika, o pomenu in mestu znanosti danes, je razmišljala aktualna predsednica odbora za podelitev Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj prof. dr. Nataša Vaupotič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru.

Spraševala sta čmrlja, kotliček in celo sesalec za prah, če ju lahko naučijo presti … Pripoveduje: Vojko Zidar. Napisala: Ruth Ainsworth. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.

97. Män i vården och språkkrav by Birgitta Enblom

Lovci mamutů z ústeckého Bukova, 1. část: Sprašová návěj (4:47) – Historické souvislosti: O červeném keři (17:17) – Od podrostu k horám: Žáby Jižní Ameriky (22:29)Všechny díly podcastu Planetárium můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.

Lovci mamutů z ústeckého Bukova, 1. část: Sprašová návěj (4:47) – Historické souvislosti: O červeném keři (17:17) – Od podrostu k horám: Žáby Jižní Ameriky (22:29)

Torkova Poletna radijska tribuna je bila turistično obarvana. Spraševali smo se, ali se je turizem znašel na točki preloma in tudi, ali je danes še dovolj zelena trajnostna usmeritev ali pa je že čas za korak naprej: za regenerativni pristop, ki temelji na ideji, da je s svojo dejavnostjo treba okolju vračati več, kot smo iz njega vzeli, torej skrbeti tudi za napredek krajev in mest.

36. Grafični bienale Ljubljana je jubilejni. Praznuje 70. obletnico ustanovitve, zato je v njegovi vsebini še toliko bolj prisoten razmislek o zgodovini in prihodnosti. Gre vendarle za enega najstarejših bienalov na svetu, ki se je že v začetkih trdno zasidral v mednarodnem umetnostnem prostoru. Prilagajal se je času in tako so danes poleg grafike vanj vtkani razni mediji, značilni za sodobno umetnost. A ob vseh velikih konceptih, ki ga zaznamujejo, letošnja umetniška vodja Chus Martínez vanj izrazito vnaša element dostopnosti. Direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra, ki bienale organizira, Nevenka Šivavec je o njej poudarila, da ''z vnovičnim izpraševanjem tega, komu je umetnost namenjena in koga obravnava, drzno izstopa iz kokona sodobne umetnosti in si zna zamisliti tudi občinstvo, ki ne more ali noče vzpostaviti nobenega odnosa s kulturno produkcijo ali pa je od nje povsem odtujeno''. Prizorišča osrednje razstave so letos Grad Tivoli, Švicarija, Plečnikov avditorij, Moderna galerija, Mestna galerija Ljubljana in Jakopičevo sprehajališče. Chus Martínez, španska filozofinja, umetnostna zgodovinarka in kuratorka, si je pri zasnovi bienala zastavila vprašanje: ''Bo državljanom skupaj z umetniki in umetnicami zmožna posredovati zelo nujen občutek zaupanja in upanja?'' Spraševala se je tudi, kako lahko umetnost prispeva k prenovi našega demokratičnega družbenega tkiva. In začela se je zanimati za fantazijo. Jubilejni bienale pa je naslovila Orakelj: O domišljiji in svobodi. Instalacija Intrinzična vrednost umetnice CANAN, foto: Žiga Bratoš

Frederica Leboyera je pred več kot pol stoletja prešinila revolucionarna zamisel. Spraševal se je, zakaj zdravniki porodničarji, porodne babice in niti bodoči starši ne upoštevajo najpomembnejše osebe pri rojstvu - otroka. Foto: Pixabay

Ta teden smo poročali o tem, da je Evropska komisija med nominirance za nagrado Life 2025, ki jih vidi kot najbolj učinkovite, inovativne in navdihujoče projekte programa Life, uvrstila tudi projekt Life Lynx, katerega namen je rešiti rise pred ponovnim izumrtjem v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. In ker smo tudi v naši znanstveni redakciji radi aktualni, je največja prosto živeča evropska mačka glavna protagonistka tokratne epizode Radiovednih.Sprašujemo se, zakaj ima ris krajši rep od ostalih divjih mačk in zakaj ima na ušesih čopke? Sogovornica: Urša Fležar, biologinja z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive vire na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Posebna poročevalka: Olivia Ferlež Zapiski: projekt LIFE Lynx

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

Poglabljamo se v slovenska dokumentarca (Ne pozabi me, režija Anja Medved in Dva brata dve sestri, režija Miha Čelar), ki sta posvečena spominu na dogajanje med drugo svetovno vojno in ju predvajajo v okviru praznovanja 80. obletnice konca vojne. Poročamo o festivalu Crossing Europe v Linzu in o tem, kaj obeta letošnja izdaja Filmskega festivala v Cannesu. Poleg tega razmišljamo o novem filmu Davida Cronenberga Mrtvaški prt.

Romi so največja etnična manjšina v Evropi, hkrati pa tudi ena najbolj marginaliziranih skupin prebivalstva. Zveza Romov Slovenije na svetovni dan Romov opozarja, da je položaj Romov pri nas v primerjavi z drugimi državami v EU relativno dober, vendar pa naraščata sovražni govor in anticiganizem v družbi. O izzivih romske skupnosti pri nas v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Jožek Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije; Darko Rudaš, predsednik Forumaromskih svetnikov; Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Ana Komac, v. d. direktorice urada za narodnosti; mag. Gregor Macedoni, župan Novega mesta in predsednik Skupnosti občin Slovenije.

V epizodi podcasta Money-How tokrat o o meme kovancih, ki jih je izdal Trump in tudi prihodnosti meme kovancev na sploh. Se obeta mememanija? Omenjamo regulacijo v Evropi in deregulacijo v ZDA. Kaj to pomeni za evropske ponudnike? Sprašujemo se, ali in kdaj bodo države med svoje rezerve uvrščal bitcoin ter kdaj bodo podjetja del denarja in denarnih ustreznikov preusmerile v bitcoin? Katere kriptokriminalci je Trump pomilostil? Najbolj znan je ustanovitelj spletne tržnice Slik Road Ross Ulbricht. Sprašujemo se, do kam lahko prileze bitcoin? Kakšne so napovedi? Kjer je dim ,je tudi ogenj, prevaranti so na pohodu. Zato previdno! Pred mikrofonom: - Nejc Bizjak, Bitstamp - Peter Merc, Lemur Legal

Na znanstveni krožnik tokrat postavljamo prehranska dopolnila. Potrošnike bomo poskušali še enkrat opolnomočiti in predstaviti dejstva o določenih vitaminih, mineralih, maščobnih kislinah, prehranskih vlakninah, aminokislinah, algah, ki se pogosto oglašujejo, kot da nam bodo povrnili dobro počutje in morda izboljšali določena zdravstvena stanja. Govorili bomo o pasteh in prednostih jemanja določenih dopolnil, ugotavljali bomo, da več ni nujno bolje, prav tako kot tudi naravno ni nujno bolj zdravo. Spraševali se bomo tudi o pogostih negativnih stranskih učinkih jemanja prehranskih dopolnil, ustvarili bomo tudi mini slovar z razlago učinkov pogosteje uporabljenih in oglaševanih dopolnil. Sogovorniki so: - dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko, - dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, - dr. Tanja Varl Turk s Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana in - Andreja Mojškrc z Zdravstvenega inšpektorata.

Na 189. rednem zasedanju Tajnega društva OFC so bili »na tapeti« rumeno-beli mlajši bratje iz Ljubljane in zeleno-črni mlajši bratje iz Bruggea. Spraševali smo se, zakaj Sanchez sili Ratnika na položaj zadnjega veznega, se čudili slabi seriji proti Bravu, ki se vleče in vleče in podrobno raziskali Cercle Brugge, drugi klub prestolnice Zahodne Flandrije. Pa še Sualehe, Sabolič, Spartak in druge stvari iz zeleno-belega univerzuma.

Vieles, was lange nicht ging, wird jetzt wieder möglich. Vor allem im Freien. Was macht ihr am liebsten in der Natur? Fahrt ihr viel Fahrrad? Treibt ihr draußen Sport? Malt ihr auf der Straße gern mit Kreide? Oder spielt ihr auch bei gutem Wetter lieber drinnen, weil es euch draußen noch zu kalt ist? Ihr habt bei Mikado am Telefon erzählt, was ihr gern draußen spielt - und was im Frühling richtig Spraß macht.

Začátek štědrosti: Dobrý správce - Michal Apetauer (18.02.2024) by CityHouse Brno

Teden je zaznamovala zdravniška stavka, ki jo pacienti sprva niso močno občutili, zdaj pa se stopnjuje in s tem se krepi strah pred dodatnim povečevanjem čakalnih dob. Sprašujemo se, ali bodo nanovo imenovani vladni pogajalci za celotni javni sektor in posamezne stebre lahko premaknili pogajanja z mrtve točke. Protest nadaljujejo tudi sodniki, tožilci so še uradno napovedali stavko za konec meseca, ministrica za pravosodje pa se namesto z iskanjem rešitev ukvarja z afero sodna stavba. Komentiramo domači kompromis glede sežiga oziroma sosežiga odpadkov. O moči kapitala razmišljamo tudi ob tradicionalnem srečanju globalnih elit v Davosu, ki sta ga zaznamovali vojni v Ukrajini in na Bližnjem Vzhodu. Poročamo tudi o spopadu za republikansko predsedniško nominacijo v ZDA. Kritični pregled tedna ta petek z Jernejko Drolec.

Prva letošnja epizoda podkasta Umetnost Lenarjenja bi se lahko imenovala tudi "moj najbolj iskreni intervju". Preko Instagrama sem zbral kup izjemno zanimivih vprašanj, ki so jih anonimno prispevali sledilci. Spraševali ste o otrocih in starševstvu; o študiju medicine in mojih preteklih napakah; o konfliktih med zdravstvenimi delavci; o alternativni medicini; o nazivu ‘vplivnež', prihodnosti Instagrama in temu, kaj ta sekundarna kariera pomeni za mojo službo zdravnika; o ‘slavi', pisateljevanju in prodaji knjig; o svetovnih katastrofah, vojnah, kapitalizmu; o Ester, ljubezni in negovanju razmerja; o tem, kje najti čas za stvari, ki so ti pomembne; o neozdravljivih infekcijskih boleznih; o razvijanju odnosa do sebe in svojih pomanjkljivosti; in celo o covidu in teorijah zarote. Upam, da vam bodo odgovori zanimivi! In vam želim fantastično leto 2024, polno globokih pogovorov in zelenih semaforjev. V podkastu omenjam pesem Storm (Tim Minchin). Omenjam družabni igri Gloomhaven in Frosthaven. Omenjam zbirke: A Song of Ice and Fire (George RR Martin), Mistborn (Brandon Sanderson), The Complete Fiction of H.P. Lovecraft. Podkast o transplantacijski dejavnosti in kirurgiji srca z dr. Markom Racmanom: https://spotifyanchor-web.app.link/e/HGa06Hk14Fb Podkast o Junakih 3. nadstropja in zdravljenju otroškega raka: https://spotifyanchor-web.app.link/e/ILxE5Qk14Fb Podkast Mala Šola Čuječnosti (1. del): https://spotifyanchor-web.app.link/e/sItJKUk14Fb

Od smrti Edvarda Ravnikarja, osrednjega mojstra slovenske modernistične arhitekture, letos mineva 30 let. Kako je z današnjega vidika videti njegova stavbarska in urbanistična zapuščina?Letos smo obeležili 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja in vlada je to leto razglasila za Ravnikarjevo leto. Ta najvidnejši predstavnik slovenske moderne arhitekture, o katerem slovenska laična javnost pravzaprav ne ve kaj dosti, je s svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom usodno zaznamoval naš prostor, pa tudi vsa dogajanja in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu in v veliki meri tudi oblikovanju v drugi polovici 20. stoletja. Pa vendar je vprašanje, kako in koliko smo ga sploh razumeli. Sam je ob neki priložnosti zapisal: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati.« Za podrobnejši vpogled, uvide v lik, razmišljanje in delo Edvarda Ravnikarja je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila: Majdo Kregar - arhitektko biroja Ambient, Ravnikarjevo diplomantko in dolgoletno sodelavko, eno od skrbnic Ravnikarjeve dediščine, prof. dr. Aleša Vodopivca - arhitekta, upokojenega profesorja s Fakultete za arhitekturo, tudi diplomanta prof. Ravnikarja, ki jeostal z njim v stiku tudi po končanem študiju in dr. Miloša Kosca - docenta na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in kustosa razstave Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja v MAO (Muzeju za arhitekturo in oblikovanje).   foto: Cankarjev dom v Ljubljani so med letoma 1977 in 1982 zgradili po načrtih Edvarda Ravnikarja (Wikipeija, javna last)

Povsod puščamo sledi, tudi na spletu in v našem avdioarhivu! Spraševali smo, kaj pomeni: kjer osel leži, tam dlako pusti.

Zdravo. Tokrat se v predigri spomnimo filma Stereotip v katerem je igral in svoja umetniška dela izgubil Magnifico. Sprašujemo se v čigavi privatni zbirki so in apeliramo, da na hvalazavseribe.si donirate za Pelijevo privat zbirko kitar. Ne moremo mimo sekir Krmelj, pogledamo pa tudi rodbinsko drevo družine Pavlica, preverimo vrata v studiu, ker tudi Ford brcne v siva vrata sobe, kjer je glavni računalnški terminal Štoparskega vodnika po Galaksiji. Poglavje je dolgo in slikovito, zato ga le preberite, sploh če ste na morju. Še posebej zato, ker v njem izveste kakšen je Fordov etični kodeks.

Mednarodno skupnost in Rusijo je konec tedna presenetil pohod najemniške Wagnerjeve vojske z ukrajinskih bojišč proti Moskvi. Spraševali smo se, ali gre za državni udar, za napoved notranjega ruskega spopada … Po dogovoru med razvpitim Prigožinom in beloruskim režimom so se razmere umirile. A odprta vprašanja ostajajo. Kaj nam dogajanje ob koncu tedna pove o Putinovi moči in razmerah v Kremlju? Kaj vse to pomeni za vojno v Ukrajini? Kakšne bodo nadaljnje poteze Združenih držav, Evrope in Kitajske in kako daljnosežne bodo posledice? O vsem tem voditelj Blaž Ermenc s sogovorniki. Gostje: dr. Andrej Benedejčič, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade; Mirko Cigler, nekdanji diplomat in vojaški strokovnjak; Vlasta Jeseničnik, dopisnica RTV Slovenija iz Moskve; Andrej Stopar, dopisnik RTV Slovenija iz Washingtona

Teden je zaznamoval prvi letošnji vročinski val. Vse je globoko pretresla smrt malčka v razbeljenem avtomobilu, dan pozneje je med neurjem moškega v avtomobilu smrtno poškodovalo padlo drevo. Sprašujemo se, ali so tudi to svareče posledice podnebnih sprememb. V luči tega je dobrodošla potrditev ambicioznejšega nacionalnega energetskega načrta in podnebnega zakona. Da bi tudi revnejši svetovni jug lahko financiral podnebne spremembe, so v Parizu pripravili konferenco o odpisu dolga državam v razvoju. Komentiramo tudi bruseljske proračunske načrte ter se z dopisnico iz Azije pogovarjamo o vroče-hladnem odnosu Kitajske z Zahodom in vlečemo vzporednice med Tajvanom in nesrečno Ukrajino. Kritični pregled tedna ta petek s Katjo Arhar.

Junij je že tradicionalno mavrični mesec – mesec, ko opozarjamo na vidnost in položaj skupnosti LGBTIQ+. Položaj oseb LGBTIQ+ se sicer postopno izboljšuje, veliko je prizadevanj za graditev odprte in vključujoče družbe, a mnogo vprašanj ostaja nerešenih. Poizvedujemo, kako v praksi deluje novela družinskega zakonika, vključno z možnostjo posvojitev otrok istospolnih parov. Iščemo vzroke za trdovratno diskriminacijo oseb LGBTIQ+ v nekaterih delih družbe in okoliščinah ter ponujamo možne rešitve. Sprašujemo se o drugačnosti kot tarči medvrstniškega nasilja. Pa tudi: koliko lahko parade ponosa prispevajo k osveščanju in strpnosti. O vsem tem voditelj Rene Markič s sogovorniki. Gostje: Katja Štefanec, društvo Parada ponosa; Eva Margon, svetovalnica Legebitra; dr. Roman Kuhar, sociolog, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti; Barbara Čož s Centra za socialno delo Ljubljana, enota Vič-Rudnik.

Za našo državo je na mednarodnem parketu sanjski teden. Podpora za sedež v varnostnem sedežu OZN je segla prek geopolitičnih delitev, pridobili smo tudi zaupanje številnih držav, s katerimi doslej nismo imeli veliko stikov. Naša diplomacija je dobila prepričljiv mandat za delovanje, ki jo zavezuje k tenkočutnemu in premišljenemu delu. Eden ključnih izzivov Varnostnega sveta bo brez dvoma ostala vojna v Ukrajini. Sprašujemo se o srhljivih humanitarnih in ekoloških posledicah zrušitve jezu na Dnepru in možnih motivih za to zločinsko dejanje. Doma pa v ospredju pozornosti ostaja zdravstvo. Ali gre v zgodbi s Psihiatrično kliniko res za iskreno prizadevanje za izboljšanje zdravljenja duševnih bolezni in odnosa do bolnikov ali zgolj za manever v bitki za prevlado in kadrovski vrtiljak? Z zanimanjem pa spremljamo tudi oblikovanje novih organov na RTV Slovenija. Kritični pregled tedna ta petek z Zdenko Bakalar.

Zdravo. Kot veli naslov tokrat ugotovimo, da smo se (samo za vas) podvrgli znanosti in postali eksperiment v naravi. Vse kar morate storiti je, da nas še naprej poslušate in poveste še komu za nas. Kateri drug podkast je zmožen v svojo epizodo stlačit kable, zvok, rdečo barvo, vino in etikete in vas hkrati povabiti, da naredite iz nas svinjsko bogate kapitaliste? Redki, če sploh. Peli se spomni obletnice mature in pove, kdo je skrivnostna sošolka, ki mu je skoraj zagotovo predstavila Štoparca, obdelamo tudi alternativna vesolja in šminkerje in kolektivni spomin. Sprašujemo se, če smo prva komunistična komuna, ki zares deluje in da smo res podvrženi znanosti. Pravi pravcati eksperiment v naravi. Podvrženi znanosti v vseh kriterijih. Kar se pete knjige tiče in 5. poglavja, pridemo tudi do tja, ko na Triciino trato pristane vesoljska ladja in vesoljci imajo problem s triangulacijo. In horoskopi na Rupretu. Dodajo še, da so prišli na Zemljo, ker so izgubili razum.

Vrh koalicije o davčni in šolski reformi ta teden je prinesel več vprašanj kot odgovorov. Komentiramo napoved korenitih posegov v obdavčitev dohodkov in nepremičnin ter predlog za obvezno učenje nemščine v osnovni šoli, poleg angleščine. Sprašujemo se, kako, če sploh, so razkritja okoriščanj in odstopov v UKC povezani z zdravstveno reformo. Z guvernerjem centralne banke pojasnjujemo ozadje propada bank v Kaliforniji, pa tudi, ali podobna usoda čaka evrsko območje. Kritični pregled teh in drugih dogodkov tedna ta petek s Špelo Novak.

September je mesec demence in že nekaj let se o tej zelo razširjeni in nepredvidljivi bolezni pogovarjamo z Danijelo Hliš, ki je njena zagovornica oz. dementia advocate. Letošnje geslo je "A little support makes a big difference" in veliko lahko pomagamo tudi mi, navadni smrtniki, ki morda poznamo koga, ki boleha za demenco. Ali pa kar tako, ker nam ni vseeno. Kako se po diagnozi spopasti z realnostjo in kam se obrniti? Tukaj najdete nekaj uporabnih informacij: National Dementia Helpline 1800 100 500 http://www.dementia.com.au http://www.dementiafriendly.org.au https://www.carergateway.gov.au

Spraševala sta čmrlja, kotliček in celo sesalec za prah, če ju lahko naučijo presti … Pripoveduje: Vojko Zidar. Napisala: Ruth Ainsworth. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.