Podcasts about spra

Romi so največja etnična manjšina v Evropi, hkrati pa tudi ena najbolj marginaliziranih skupin prebivalstva. Zveza Romov Slovenije na svetovni dan Romov opozarja, da je položaj Romov pri nas v primerjavi z drugimi državami v EU relativno dober, vendar pa naraščata sovražni govor in anticiganizem v družbi. O izzivih romske skupnosti pri nas v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Jožek Horvat Muc, predsednik Zveze Romov Slovenije; Darko Rudaš, predsednik Forumaromskih svetnikov; Luka Mesec, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; Ana Komac, v. d. direktorice urada za narodnosti; mag. Gregor Macedoni, župan Novega mesta in predsednik Skupnosti občin Slovenije.

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratek, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam, in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

Komentar na portalu Domovina.je je tokrat prispeval dr. Andrej Fink. Sprašuje se ali si želimo varnost. Med drugim je zapisal: »Nevarnosti so pred vrati in so otipljiva stvarnost. Vse evropske države jih vidijo. Samo pri nas v Sloveniji smo tako nespametni, da nočemo razumeti odvračalnega pomena razumnega oboroževanja in se odpovedujemo legitimni obrambi pod lažno pretvezo, da dajemo prednost znanosti, kulturi, zdravju, šolstvu, takemu in drugačnemu blagostanju.«

Ravnatelj Rafaelove družbe motri nemirni svet in vlogo Zahoda in nove ameriške politike. Sprašuje se, ali je za nagibanje političnega prostora res kriva levica. Ustavi se tudi pri tem, zakaj se ljudje v nekaterih državah namesto za tradicionalne stranke odločajo za alternative. Naglasi: prva dolžnost resne stranke bi bila odkriti nevarnosti in se jim upreti, ne pa podleči. Ob koncu se sprašuje: ali bo v Evropi prišlo do obrata in če bo, ali bo pravočasen.

Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«

Spoštovani, verski reformator doktor Martin Luter je šel zaradi Božjega molka večkrat skozi trpljenje. Nekoč je bilo zelo hudo. Prepričan je bil, da se Bog ne zmeni zanj, zato se je odločil, da bo dokončno odnehal. Da ni, gre zahvala podpori njegove žene Katharine von Bora. Sunkovito je zapustil hišo in v obupu odšel v neznano, njegova žena pa je šla molit. Takoj se je preoblekla v črnino, od pet do glave, če bi se mož po naključju hitro vrnil. Čez okna je potegnila zavese in povrhu dodala še črno tkanino. Ugasnila je vse svetilke in sobo zavila v temo. Ko se je Luter končno vrnil, je opazil same znake smrti. Vprašal jo je: »Katarina, ali so sporočili, da je kdo umrl? Povej že vendar, kdo je umrl?« Odgovorila mu je: »Bog je umrl, saj si vendar rekel, da je za nas mrtev. Da ga ni več. Da nas je pustil na cedilu. Pomisli, angeli v nebesih imajo toliko dela s pogrebom Boga.« Tudi sam se velikokrat tako počutim. Takrat se trudim biti študent, ne pa žrtev situacije. Kot žrtev se sprašujem, zakaj se je nepravična stvar zgodila ravno meni. Kot študent pa se hočem v trpljenju nekaj naučiti in najti smisel tudi v njem. Kot žrtev vedno pomilujem sebe, kot študent pa se osredinjam tudi na potrebe drugih. Potem je tu še tisti glodajoči občutek krivde, da trpim zaradi kakega greha, a to ne drži. Greh je moralno zlo, trpljenje pa ne, sicer ga Bog ne bi mogel prevzeti nase, ker bi postal s tem grešen. Med Bogom in grehom je nasprotje, med Bogom in trpljenjem pa ni, ampak je združljivo. Zato trpljenje ni zlo in ni izraz greha. Kdor trpi, ni grešen, niti mu ne primanjkuje vere. Trpljenje ni Božja kazen. Trpijo verujoči in neverujoči, dobri in hudobni. Trpljenje ne nasprotuje ljubezni, ampak jo celo razodeva. Križ razkriva in odgrinja Božjo ljubezen. Bog ne more preslišati stoka trpinov. Vsak trpeči je naš brat. Kdor želi vedeti, kaj je prava ljubezen, naj tega ne išče v slovarju, ampak na križu (Jonathan McLeod). Kristusov križ z Golgote me uči, da se prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Prava ljubezen je vedno daritev, žrtev. Prava ljubezen se hrani z daritvami. Tako kot Luter se učim sprejemati tudi Božjo tišino. Veliki mislec C. S. Lewis se je pred koncem življenja vprašal: »Kje bi bil danes in kaj bi se z mano zgodilo, če bi dobri Bog uslišal vse moje nore in sebične molitve, ki sem jih v življenju izrekel?« Kdaj bom končno dojel, da so Božji dar tudi neodgovorjene, neuslišane molitve. Kajti če bi hotel, da Bog usliši vse moje molitve, bi moral postati moj sovražnik. Moral bi mi dati kačo namesto ribe in kamen namesto kruha, kot je povedal Jezus. Sprašujem se, če ne razumem Božje tišine, kako si drznem trditi in se hvalisati, da razumem njegove besede.

V epizodi podcasta Money-How tokrat o o meme kovancih, ki jih je izdal Trump in tudi prihodnosti meme kovancev na sploh. Se obeta mememanija? Omenjamo regulacijo v Evropi in deregulacijo v ZDA. Kaj to pomeni za evropske ponudnike? Sprašujemo se, ali in kdaj bodo države med svoje rezerve uvrščal bitcoin ter kdaj bodo podjetja del denarja in denarnih ustreznikov preusmerile v bitcoin? Katere kriptokriminalci je Trump pomilostil? Najbolj znan je ustanovitelj spletne tržnice Slik Road Ross Ulbricht. Sprašujemo se, do kam lahko prileze bitcoin? Kakšne so napovedi? Kjer je dim ,je tudi ogenj, prevaranti so na pohodu. Zato previdno! Pred mikrofonom: - Nejc Bizjak, Bitstamp - Peter Merc, Lemur Legal

Več kot 412 tisoč nekdanjih zavarovancev Vzajemne bo prejelo pošto uprave zavarovalnice z vprašanjem ali želijo vračilo deleža premije v denarju ali v delnicah družbe, več kot 419 tisoč pa jih bo prejelo obvestilo, da lahko prevzamejo delnice. Sprašujemo se, ali naj vzamemo denar ali delnice, če imamo izbiro in tudi, kako ravnati, če nimamo izbire in smo obsojeni na prevzem delnic. Za nasvet smo prosili mag. Mitjo Vezoviška, neodvisnega upravljavca osebnega premoženja.

Na znanstveni krožnik tokrat postavljamo prehranska dopolnila. Potrošnike bomo poskušali še enkrat opolnomočiti in predstaviti dejstva o določenih vitaminih, mineralih, maščobnih kislinah, prehranskih vlakninah, aminokislinah, algah, ki se pogosto oglašujejo, kot da nam bodo povrnili dobro počutje in morda izboljšali določena zdravstvena stanja. Govorili bomo o pasteh in prednostih jemanja določenih dopolnil, ugotavljali bomo, da več ni nujno bolje, prav tako kot tudi naravno ni nujno bolj zdravo. Spraševali se bomo tudi o pogostih negativnih stranskih učinkih jemanja prehranskih dopolnil, ustvarili bomo tudi mini slovar z razlago učinkov pogosteje uporabljenih in oglaševanih dopolnil. Sogovorniki so: - dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko, - dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, - dr. Tanja Varl Turk s Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana in - Andreja Mojškrc z Zdravstvenega inšpektorata.

Oče in sin sta se nekega dne sprehajala. Deček je vprašal očeta, kako potuje ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane med prvimi uradno imenoval vernike križa (religiosi crusis) teolog in cerkveni oče Tertulijan (roj. je bil l. 160, umrl pa je l. 225). Preden so začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbol, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča učenje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znamenje prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znamenje, navrženo vsem, razdvaja in polarizira družbo, še posebno zato, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi ob pogledu na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist. Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednotenje, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki doživijo trpljenje, ne samo uspeh. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v njem ne bomo sami? Zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano« (sv. Bernard). Priznam, da se v meni neopazno rojeva tak pogled na Božjo ljubezen. Moje pobóženje. Trudim se ‒ čeprav je težko ‒ da bi raje hodil z Bogom v temi kot sam v svetlobi in ljubil Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki je človek ne sprejema, ampak zavrača.

Na 189. rednem zasedanju Tajnega društva OFC so bili »na tapeti« rumeno-beli mlajši bratje iz Ljubljane in zeleno-črni mlajši bratje iz Bruggea. Spraševali smo se, zakaj Sanchez sili Ratnika na položaj zadnjega veznega, se čudili slabi seriji proti Bravu, ki se vleče in vleče in podrobno raziskali Cercle Brugge, drugi klub prestolnice Zahodne Flandrije. Pa še Sualehe, Sabolič, Spartak in druge stvari iz zeleno-belega univerzuma.

Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, vedemo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v prihodnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902–1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893–1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872–1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem, kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem sklene: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.«

Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede perečega vprašanja zla v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni primeren, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate, polne trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da edino krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je edino krščanstvo razvilo znotraj teologije prav apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani, to je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V preostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu na slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne naklepa zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršna koli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti časti. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (1920–1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There's No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Govori o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil vso hišo in zavzemal ozemlja tudi zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V istem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in svojih zablod priznati, predvsem etičnih in ekoloških. Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Slej ko prej nam zadeve uidejo iz rok, dolg zmajev politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj.

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Anja Mugerli, letošnja prejemnica nagrade kresnik za roman Pričakovanja, v katerem odkrito piše o zagatah, s katerimi se mlad par spopada ob umetni oploditvi, je tudi avtorica več kratkoproznih zbirk – s knjigo Zeleni fotelj je bila pred slabim desetletjem nominirana za najboljši knjižni prvenec, za zbirko Čebelja družina pa je pred tremi leti prejela evropsko nagrado za književnost in bila nominirana na nagrado Novo mesto short. Zbirka Plagiat je tako njena tretja knjiga kratke proze in peta leposlovna knjiga po vrsti, če vključimo še romaneskni prvenec Spovin, za katerega je bila leta 2018 prav tako nominirana za kresnik. Diplomantka slovenistike na Univerzi v Novi Gorici in magistrica uprizoritvenih študij in kreativnega pisanja na Primorski univerzi je v šestih letih dodobra izoblikovala svoj stil pisanja, njena ljubezen do literature pa veje tudi iz vseh devetih zgodb v pričujoči zbirki. Gre za zgodbe o razočaranju zaradi takšne in drugačne izdaje, zgodbe o demenci in osamljenosti, zgodbe o predanosti, ljubezni in umiranju. Protagonisti in protagonistke zgodb v zbirki Plagiat so večinoma odraščajoče najstnice, ki gradijo identiteto na družbenih omrežjih in si z njo utirajo virtualno pot v odraslost, medtem ko z zahrbtnimi udarci staršev in prijateljev dobivajo prve izkušnje o ljubezni in ambivalentnih odnosih. Po drugi strani pa se nam v zgodbah odpira tudi poglobljen pogled v razmerje med materjo in hčerko, profesorico in učenko ter lastnico stanovanja in njeno podnajemnico. Tako v zgodbi z naslovom Tatica spremljamo odnos med hčerjo in dementno mamo, ki tava izgubljena po soseski, po kateri sta še nedavno skupaj sprehajali, zdaj pa jo zaradi izgube spomina doživlja kot ječo: “Kdaj lasten dom postane ujetništvo? Ko odpreš vhodna vrata in ničesar, kar vidiš na drugi strani, ne prepoznaš, čeprav greš vsak dan na sprehod po ulicah in ti nekdo pove, kje je najboljša pekarna, kje park in kje si nekoč delal. /…/ Peljem jo do centra mesta, kjer sva se po navadi dobili na kavi. Na maminem obrazu vlada začudenje. Začetna jeza, ker se ni mogla spomniti, jo je minila – zdaj spominja na otroka, ki ga prvič peljejo v luna park.” Zgodba Na vdih se osredotoča na potapljačko, ki se zaganja v morsko globino, medtem ko se njena mati bojuje z rakom na pljučih – vsaka na svoj način hlastata za zrakom ob zavedanju, da je vsak vdih lahko zadnji. Tudi glavni junakinji zgodbe Plagiat, pisateljici in profesorici Ani, zmanjkuje zraka, ko ugotovi, da jo je študentka dobila pri kraji zgodbe in da bo do konca terjala pravico – knjižna polica, v katero postopoma zlaga svoje knjige, med katerimi se znajdejo tudi plagiati, se pod težo laži vse bolj trese, dokler na koncu ne popusti. Medtem ko se Ani ne zdi nič spornega, da v sklopu umetniških rezidenc počiva, saj ji študentje ne nazadnje kar sami preskrbijo manjkajoče dele njenih knjig, pa se protagonistka zgodbe Motovilka udeleži literarnega simpozija v Lihtenštajnu, kjer jo prostor in hrana spomnita na pravljico o Motovilki. Po ogledu filma o duhovih, si v rjuhi izreže oči, da bi jo bilo manj strah: “Sprašujem se, ali je bilo Motovilko strah teme. O tem sem skoraj stoodstotno prepričana. Kako je premagovala svoj strah pred temo? Je na ves glas prepevala? Si je predstavljala, da stoji sredi zelenega travnika, obsijanega s soncem? Je masturbirala?” Tudi junakinja zgodbe Zofi si krajša čas z nenavadnim hobijem, ki vključuje glasno branje knjig travmatiziranim psom – ob branju Sreče na vrvici se približa zlorabljeni kužki ter z njo po nizu nenavadnih okoliščin preživi novoletni večer daleč od petard in mestnega vrveža. Protagonistka zgodbe Siva pega, ki ji je zaradi epidemioloških ukrepov onemogočeno nastopanje na gledaliških odrih, postane ljubosumna na svakinjo, ki prav takrat prvič v življenju pride do službe varnostnice lokalnega zdravstvenega doma. Statusni simboli se tako “premešajo”; koncept službe, družine, zdravja in sreče se postavi na glavo, domači postanejo tujci, ki le tu in tam skupaj molče pokadijo cigareto. V še bolj tragične vode zabrede zgodba Stanovanje, v kateri se izpoved hčerke lastnice ljubljanskega stanovanja izmenjuje z izpovedjo njene podnajemnice, ki za sobo plačuje 250 evrov na mesec, dokler se lastnica stanovanja ob hčerinem prigovarjanju ne odloči, da bo Srbkinjo po hitrem postopku izgnala iz stanovanja, saj bo od turistov prejela po 70 evrov na noč. Hči, ki je prav tako kot slednja šla s trebuhom za kruhom v Berlin, je do Srbkinje pokroviteljska, čeprav ima sama zaradi slovenskega potnega lista in družinskih nepremičnin prednost že v izhodišču: “Človek se mora znat prilagodit in si sam pomagat, ne pa čakat, da mu stvari padejo z neba. Ko je šla jezikovna šola po gobe, nisem stisnila repa med noge in tekla nazaj k mami, čeprav bi lahko šla. Hotela sem ostat tukaj, ampak morala sem se potrudit, bit inovativna, se znajt. Noben me ni prijel za rokico in rekel, glej, Maja, zdaj bi pa ti lahko to in to, ne, sama sem se spomnila, da bi lahko poučevala po netu, sama sem zalaufala biznis … akcija – reakcija, pravim jaz, nič ne pomaga, če samo sediš na riti. Vesela sem, da sem prišla sem. Če bi ostala v Sloveniji, bi mogoče odprla espe in bi zdaj dihala na škrge, tako kot par mojih dobrih frendov, ali pa bi bila prisiljena naredit strokovnega in it delat v šolstvo, si predstavljaš?” Posebnost pisanja Anje Mugerli je v tem, da počasi in temeljito gradi psihološke like, ki na začetku dajejo vtis enoličnosti, dokler prek drobnih detajlov ne odkrijemo njihovih temnih plati. Pa vendarle jih avtorica moralno ne obsoja niti jih ne kuje v zvezde – večkrat jih niti ne poimenuje ali pa bralcu poda ime in priimek z opisom knjig ali med povzemanjem pogovora s prijatelji. Pod gladino malomeščanske urejenosti in zlaganih vrednot se skozi razpoke vsakdanjega življenja postopno prebija tisto, kar bi Freud opredelil kot Das Unheimliche bodisi skozi ponovitev nasilnega dejanja iz otroštva bodisi skozi diskrepanco med pravljicami oziroma virtualnim svetom in travmatično sedanjostjo. Vdor duhov, ki opozarjajo na potlačene in nerazčiščene vsebine iz nezavednega, je možen tako v obliki privida pokojne prijateljice, do katere protagonistka razvije občutke krivde, kot tudi v razmajani knjižni polici in rjuhi z luknjama, namenjenima potešitvi strahov in spolnega vznemirjenja. Strukturo posamezne zgodbe Anja Mugerli dodatno popestri z navajanjem pisem, sporočil, asociacij iz nezavednega in izmeničnim podajanjem monologa glavnih junakov, ki se načeloma zelo pristransko, lahko bi rekli narcisoidno, bojujejo za prevlado svoje doktrine. Literarni verizem s primesmi družbene kritike in numinozne intrige je prav gotovo kombinacija, ki bo bralca za dolgo prikovala h knjigi.

Bohoslužby EQ Nitra

Danes podrobno raziskane posamezne faze spanca so na svoj način poznali že v antiki. Ljudje vseh časov so bili prepričani, da lahko sanje povedo o sedanjih in prihodnjih dogodkih prav toliko kot to, kar doživljamo v stanju budnosti. Spraševali so se, ali se Božje misli izražajo v človeških sanjah, in obratno, ali se v sanjah razkrivajo Božji načrti za človeka. O stiku med sanjami in duhovnim se bomo pogovarjali z jezuitom Damjanom Ristićem. V duhovnih izročilih vseh časov so imele sanje poseben pomen za človeka. Danes podrobno raziskane posamezne faze spanca so na svoj način poznali že v antiki. Ljudje vseh časov so bili prepričani, da lahko sanje povedo o sedanjih in prihodnjih dogodkih prav toliko kot to, kar doživljamo v stanju budnosti. Spraševali so se, ali se Božje misli izražajo v človeških sanjah, in obratno, ali se v sanjah razkrivajo Božji načrti za človeka. O stiku med sanjami in duhovnim se bomo pogovarjali z jezuitom Damjanom Ristićem.

V tokratnem nagovoru se mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl ustavi pri pomenu počitka in samote ter odkrivanju Boga v življenju - skozi delo in počitek. Sprašuje se kakšno mesto imata nedeljskem počitek ter duhovnost v moderni družbi? Kakšen je pomen stika z Bogom? Razmišljanje pa pridigar sklene z mislijo, da so sočutje, molitev, ljubezen ter nedeljska sveta maša ključni elementi osebnega razvoja posameznika. Odkrivanje svojih korenin ter življenjske poti pa je ključnega pomena za doseganje pravega razmerja do sebe in sveta.

Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.

Spoštovani, vprašanje zla v svetu je za skrajne registre mojega razuma izziv, ker Boga jemljem tako zares, da se bojim, da bi me slepa vera zapeljala v zmoto. Kot jurišnik in upornik si privoščim majhna, a sladka zadovoljstva, misleč, da kalim večni mir v nebesih. Osrečuje me občutek evforije, da morda celo Bog nebogljeno zardeva pred mojim vprašanjem, zakaj trpljenje. Sprašujem ga, zastava katere barve naj plapola na strehi sveta. Rdeča, s črnim kljukastim križem, ali rdeča, z rumenim srpom in kladivom? Zvezda katere partije naj hipnotizira psihologijo histerične množice in umiri divje strasti? Zelene, rumene, bele, črne, mavrične …? Včasih imam občutek, da je dobri stari Bog zaspal in se pridružujem besedam svetopisemskega pisca: »Zbudi se! Zakaj spiš, o Gospod? Zakaj skrivaš svoje obličje, pozabljaš našo nesrečo in našo stisko?« (Psalm 44,24-27) Moreče vprašanje zla je v velikih filozofijah in religijah, posebno v krščanstvu, pravzaprav vprašanje metafizike in etike. Nemški filozof Leibniz (1646–1716) je skoval metafizično domišljijo o najboljšem mogočem svetu, ki lahko obstaja. A kaj, ko se je francoski filozof Voltaire (1694–1778) v satiričnem romanu z naslovom Kandid (1759) iz nje sarkastično norčeval in se ironično spopadel z realnim zlom, še posebno zaradi nedolžnih trpinov uničujočega potresa v Lizboni. S humorističnimi alegorijami je ošvrknil iluzijo naivnih o obljubljeni mitski deželi Eldorado. Bog nam je svobodo Eldorada podaril, a kaj, ko smo jo zlorabili. Tudi če bi bili ustvarjeni kot Božji sužnji, se avantura ne bi končala drugače; sprva bi bili srečni, ker smo se znebili odgovornosti, čez čas pa bi se duh sužnja v nas itak uprl. Tudi če se ne bi, bi se sužnja naveličal gospodar, ker mu suženj, avtomatizirani robot, nima ponuditi ničesar drugega razen čemerne poslušnosti. Kdo bi v nedogled živel s tem, da v poslušnosti ni svobode in ljubezni? Ker smo pravo svobodo zapravili, ustvarjamo politično in duhovno svobodo z nazadnjaškimi silami logike totalitarne svobode. Celo Bog ne more ničesar storiti za svet, ki mu ne dá prilike in prostora. Kaj storiti z našimi majhnimi razmišljanji o velikem Bogu? Koliko časa bo še zaprt v naši črni železni škatli, medtem ko nemirno sedimo na njej kot na sodu smodnika? Zakaj ne moremo dvigniti rok od svojega nevidnega spremljevalca in utišati svoje slabe vesti? Ujeli smo se v past in smo prepričani, da imamo v svetu podivjane praznine in tesnobe nekaj, česar nimamo.

Za prvi maj je zagorelo veliko kresov. Pridružujem se trditvam, da se je tisti večer število zažigalnic odpadkov v Sloveniji zelo pomnožilo. Kajti ponekod je bil zaradi kresov, na katerih so kurili vse mogoče, zelo slab zrak. Sprašujem se, kje so bili tisti naravovarstveniki, ki so izražali svojo skrb za ohranjevanje narave ob napisih JEZUS. Ob prvomajsko slabem zraku so molčali. Tudi proslav je bilo precej. Vedno znova sem pozoren na ono na Rožniku (levo usmerjen italijanski publicist je zapisal na Krožniku). In vedno znova občudujem ljubljanskega župana, kako leto za letom javno vleče za nos množico, ki pride na tisto ljubljansko vzpetino. So res tako neuke ovčice, da se mu dajo vleči za nos? Naj se zaradi pomanjkanja prostora ustavim samo pri dveh povedih iz govora ljubljanskega glavarja. »Kapitalizmu na svetu ni dolgega obstoja.« Če prav razumem, ga bo v nekaj letih konec. Komaj čakam ta dan, ko bom gledal, kako Jankoviću in njegovi družini nacionalizirajo premoženje in bogastvo, ki so si ga pridobili v času kapitalizma. Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Vieles, was lange nicht ging, wird jetzt wieder möglich. Vor allem im Freien. Was macht ihr am liebsten in der Natur? Fahrt ihr viel Fahrrad? Treibt ihr draußen Sport? Malt ihr auf der Straße gern mit Kreide? Oder spielt ihr auch bei gutem Wetter lieber drinnen, weil es euch draußen noch zu kalt ist? Ihr habt bei Mikado am Telefon erzählt, was ihr gern draußen spielt - und was im Frühling richtig Spraß macht.

Začátek štědrosti: Dobrý správce - Michal Apetauer (18.02.2024) by CityHouse Brno

Teden je zaznamovala zdravniška stavka, ki jo pacienti sprva niso močno občutili, zdaj pa se stopnjuje in s tem se krepi strah pred dodatnim povečevanjem čakalnih dob. Sprašujemo se, ali bodo nanovo imenovani vladni pogajalci za celotni javni sektor in posamezne stebre lahko premaknili pogajanja z mrtve točke. Protest nadaljujejo tudi sodniki, tožilci so še uradno napovedali stavko za konec meseca, ministrica za pravosodje pa se namesto z iskanjem rešitev ukvarja z afero sodna stavba. Komentiramo domači kompromis glede sežiga oziroma sosežiga odpadkov. O moči kapitala razmišljamo tudi ob tradicionalnem srečanju globalnih elit v Davosu, ki sta ga zaznamovali vojni v Ukrajini in na Bližnjem Vzhodu. Poročamo tudi o spopadu za republikansko predsedniško nominacijo v ZDA. Kritični pregled tedna ta petek z Jernejko Drolec.

Prva letošnja epizoda podkasta Umetnost Lenarjenja bi se lahko imenovala tudi "moj najbolj iskreni intervju". Preko Instagrama sem zbral kup izjemno zanimivih vprašanj, ki so jih anonimno prispevali sledilci. Spraševali ste o otrocih in starševstvu; o študiju medicine in mojih preteklih napakah; o konfliktih med zdravstvenimi delavci; o alternativni medicini; o nazivu ‘vplivnež', prihodnosti Instagrama in temu, kaj ta sekundarna kariera pomeni za mojo službo zdravnika; o ‘slavi', pisateljevanju in prodaji knjig; o svetovnih katastrofah, vojnah, kapitalizmu; o Ester, ljubezni in negovanju razmerja; o tem, kje najti čas za stvari, ki so ti pomembne; o neozdravljivih infekcijskih boleznih; o razvijanju odnosa do sebe in svojih pomanjkljivosti; in celo o covidu in teorijah zarote. Upam, da vam bodo odgovori zanimivi! In vam želim fantastično leto 2024, polno globokih pogovorov in zelenih semaforjev. V podkastu omenjam pesem Storm (Tim Minchin). Omenjam družabni igri Gloomhaven in Frosthaven. Omenjam zbirke: A Song of Ice and Fire (George RR Martin), Mistborn (Brandon Sanderson), The Complete Fiction of H.P. Lovecraft. Podkast o transplantacijski dejavnosti in kirurgiji srca z dr. Markom Racmanom: https://spotifyanchor-web.app.link/e/HGa06Hk14Fb Podkast o Junakih 3. nadstropja in zdravljenju otroškega raka: https://spotifyanchor-web.app.link/e/ILxE5Qk14Fb Podkast Mala Šola Čuječnosti (1. del): https://spotifyanchor-web.app.link/e/sItJKUk14Fb

Od smrti Edvarda Ravnikarja, osrednjega mojstra slovenske modernistične arhitekture, letos mineva 30 let. Kako je z današnjega vidika videti njegova stavbarska in urbanistična zapuščina?Letos smo obeležili 30. obletnico smrti arhitekta Edvarda Ravnikarja in vlada je to leto razglasila za Ravnikarjevo leto. Ta najvidnejši predstavnik slovenske moderne arhitekture, o katerem slovenska laična javnost pravzaprav ne ve kaj dosti, je s svojimi stavbami, projekti, zapisi in pedagoškim delom usodno zaznamoval naš prostor, pa tudi vsa dogajanja in prelomnice v slovenski arhitekturi, urbanizmu in v veliki meri tudi oblikovanju v drugi polovici 20. stoletja. Pa vendar je vprašanje, kako in koliko smo ga sploh razumeli. Sam je ob neki priložnosti zapisal: »Sprašujemo arhitekta, a odgovor je v njegovem delu. Tega pa ne znamo brati.« Za podrobnejši vpogled, uvide v lik, razmišljanje in delo Edvarda Ravnikarja je avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič v studio 1. programa Radia Slovenija povabila: Majdo Kregar - arhitektko biroja Ambient, Ravnikarjevo diplomantko in dolgoletno sodelavko, eno od skrbnic Ravnikarjeve dediščine, prof. dr. Aleša Vodopivca - arhitekta, upokojenega profesorja s Fakultete za arhitekturo, tudi diplomanta prof. Ravnikarja, ki jeostal z njim v stiku tudi po končanem študiju in dr. Miloša Kosca - docenta na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in kustosa razstave Struktura modernosti: iskanja Edvarda Ravnikarja v MAO (Muzeju za arhitekturo in oblikovanje).   foto: Cankarjev dom v Ljubljani so med letoma 1977 in 1982 zgradili po načrtih Edvarda Ravnikarja (Wikipeija, javna last)

V zadnjem delu serije Zdravstvo 3.0 povzemamo mnenja, predloge in vprašanja petih zdravnic in zdravnikov, s katerimi smo se pogovarjali o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Tatjana Pirc je odgovore in komentarje vztrajno iskala pri predsedniku vlade Robertu Golobu, ki začasno vodi tudi ministrstvo za zdravje.Zapiski: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko; Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori; Zdravstvo 3.0: Sprašujte, dokler ne dobite odgovora; Zdravstvo 3.0: Najlažje je napisati recept ali napotnico; Zdravstvo 3.0: Tudi podeželski otroci imajo pravico do lepega nasmeha;    

Dr. Sanda Lah Kravanja je specialistka zobne in čeljustne ortopedije, ki ima v Bovcu zasebni dentalni center, v njem pa delujejo tudi tri ordinacije s koncesijo, zobna in specialistični ortodontski ordinaciji v Bovcu in Tolminu.V Posočje je prišla pred tridesetimi leti, začela kot šolska zobozdravnica, potem pa se je odločila, da izstopi iz javnega zdravstva. Odprla je zasebno samoplačniško zobno ordinacijo, doživela marsikaj, tudi rušilni potres v Posočju, ki je poškodoval njihovo hišo in ordinacijo. Vedno je sledila novostim, se izobraževala in uspešno končala specializacijo. Takrat se je tri leta skoraj vsak dan iz Bovca vozila v Ljubljano in nazaj, kar ni mačji kašelj. Sanda Lah Kravanja je tudi predsednica Slovenskega ortodontskega društva, ki dejavno sodeluje pri iskanju rešitev za skrajševanje nedopustno dolgih čakalnih dob v ortodontiji. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Zapiski: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko; Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori; Zdravstvo 3.0: Sprašujte, dokler ne dobite odgovora; Zdravstvo 3.0: Najlažje je napisati recept ali napotnico; Zdravstvo 3.0: Zdravstvo 3.0: Se vam zdi, da je politična volja zdravstvo izboljšati, preden se zruši?  

Dr. Jaka Strel je specialist družinske medicine iz zasebne ambulante v Žireh. V pogovoru pripoveduje o delu v ambulanti in na terenu, o odnosih s pacienti, povezanosti ambulante z lokalno skupnostjo, pa tudi o tem, kako in zakaj spodbujajo ljudi k bolj zdravemu življenju, kar je eden izmed razlogov, da je v njihovi ambulanti zaposlena kineziologinja. Doktor Strel pojasni, zakaj pravi, da je najlažje napisati recept ali napotnico, oceni delovanje našega zdravstvenega sistema, razmišlja o tem, kako bi se morali lotiti težav zaradi pomanjkanja družinskih zdravnikov, na koncu pa odgovori tudi na vprašanje, kako si predstavlja slovensko zdravstvo po letu 2030. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Zapiski: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko; Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori; Zdravstvo 3.0: Sprašujte, dokler ne dobite odgovora; Zdravstvo 3.0: Tudi podeželski otroci imajo pravico do lepega nasmeha; Zdravstvo 3.0: Se vam zdi, da je politična volja zdravstvo izboljšati, preden se zruši?  

Gostja serije Zdravstvo 3.0 je anesteziologinja Anita Mrvar Brečko z UKC Ljubljana. Pripoveduje o delu na urgenci, reševanju življenj in skrbi za najtežje bolnike in poškodovance, opisuje helikopterske prevoze pacientov, govori tudi o specialističnih izpitih, "s katerimi mladi zdravniki postanejo pravi zdravniki". Nad študenti medicine in novo generacijo zdravnic in zdravnikov je navdušena, zato je ne skrbi za prihodnost. Predava, raziskuje, piše članke, nenehno izpopolnjuje svoje znanje, pogosto razmišlja in razpravlja, kako bi bilo mogoče izboljšati onemogel slovenski zdravstveni sistem. Pacientom in njihovim svojcem svetuje, naj zdravstveno osebje sprašujejo, dokler ne dobijo odgovora. Dr. Anita Mrvar Brečko je res predana svojemu delu. Takole pravi: "Biti zdravnik ni poklic, ampak način življenja."V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Zapiski: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko; Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori; Zdravstvo 3.0: Najlažje je napisati recept ali napotnico; Zdravstvo 3.0: Tudi podeželski otroci imajo pravico do lepega nasmeha; Zdravstvo 3.0: Se vam zdi, da je politična volja zdravstvo izboljšati, preden se zruši?  

Povsod puščamo sledi, tudi na spletu in v našem avdioarhivu! Spraševali smo, kaj pomeni: kjer osel leži, tam dlako pusti.

Dr. Alenka Strdin Košir, specialistka interne in intenzivne medicine, ki vodi enoto za intenzivno infektologijo UKC Maribor, se pri svojem delu nenehno giblje med življenjem in smrtjo. Tudi zanjo velja, da je eden izmed stebrov, ki majavo zdravstveno stavbo držijo pokonci. V intervjuju pripoveduje o tem, kako je potekalo delo v covid intenzivni enoti, ki jo je vodila med epidemijo, o krizi zdravstva, mladih zdravnikih; opaža, da je smrt v družbi (in celo v zdravstvu!) postala tabu, da se o tem premalo pogovarjamo; pojasni, zakaj pogosto odpotuje v Ugando; razloži, zakaj so bolnišnične okužbe tako velik problem; odgovori pa tudi na vprašanje, kakšno bo slovensko zdravstvo leta 2030. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu. Vsak torek ob 12.00 na Valu 202 in v epizodah podkasta Zgodbe. Zapiski: Zdravstvo 3.0: Kirurg potrebuje razum, srce in roko; Zdravstvo 3.0: Sprašujte, dokler ne dobite odgovora; Zdravstvo 3.0: Najlažje je napisati recept ali napotnico; Zdravstvo 3.0: Tudi podeželski otroci imajo pravico do lepega nasmeha; Zdravstvo 3.0: Se vam zdi, da je politična volja zdravstvo izboljšati, preden se zruši?  

Prof. dr. Matej Cimerman, specialist splošne kirurgije in travmatologije, predstojnik Kliničnega oddelka za travmatologijo UKC Ljubljana, pravi, da se moramo, ko rešujemo naše zdravstvo, odločiti tudi, kaj bomo naredili z vrhunsko medicino. V seriji Zdravstvo 3.0 se Tatjana Pirc z zdravnicami in zdravniki pogovarja o zdravju, zdravljenju in zdravstvu.Zapiski: Zdravstvo 3.0: Vsi umremo, a o smrti se ne govori; Zdravstvo 3.0: Sprašujte, dokler ne dobite odgovora; Zdravstvo 3.0: Najlažje je napisati recept ali napotnico; Zdravstvo 3.0: Tudi podeželski otroci imajo pravico do lepega nasmeha; Zdravstvo 3.0: Se vam zdi, da je politična volja zdravstvo izboljšati, preden se zruši?  

Zdravo. Tokrat se v predigri spomnimo filma Stereotip v katerem je igral in svoja umetniška dela izgubil Magnifico. Sprašujemo se v čigavi privatni zbirki so in apeliramo, da na hvalazavseribe.si donirate za Pelijevo privat zbirko kitar. Ne moremo mimo sekir Krmelj, pogledamo pa tudi rodbinsko drevo družine Pavlica, preverimo vrata v studiu, ker tudi Ford brcne v siva vrata sobe, kjer je glavni računalnški terminal Štoparskega vodnika po Galaksiji. Poglavje je dolgo in slikovito, zato ga le preberite, sploh če ste na morju. Še posebej zato, ker v njem izveste kakšen je Fordov etični kodeks.

Mednarodno skupnost in Rusijo je konec tedna presenetil pohod najemniške Wagnerjeve vojske z ukrajinskih bojišč proti Moskvi. Spraševali smo se, ali gre za državni udar, za napoved notranjega ruskega spopada … Po dogovoru med razvpitim Prigožinom in beloruskim režimom so se razmere umirile. A odprta vprašanja ostajajo. Kaj nam dogajanje ob koncu tedna pove o Putinovi moči in razmerah v Kremlju? Kaj vse to pomeni za vojno v Ukrajini? Kakšne bodo nadaljnje poteze Združenih držav, Evrope in Kitajske in kako daljnosežne bodo posledice? O vsem tem voditelj Blaž Ermenc s sogovorniki. Gostje: dr. Andrej Benedejčič, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade; Mirko Cigler, nekdanji diplomat in vojaški strokovnjak; Vlasta Jeseničnik, dopisnica RTV Slovenija iz Moskve; Andrej Stopar, dopisnik RTV Slovenija iz Washingtona

Teden je zaznamoval prvi letošnji vročinski val. Vse je globoko pretresla smrt malčka v razbeljenem avtomobilu, dan pozneje je med neurjem moškega v avtomobilu smrtno poškodovalo padlo drevo. Sprašujemo se, ali so tudi to svareče posledice podnebnih sprememb. V luči tega je dobrodošla potrditev ambicioznejšega nacionalnega energetskega načrta in podnebnega zakona. Da bi tudi revnejši svetovni jug lahko financiral podnebne spremembe, so v Parizu pripravili konferenco o odpisu dolga državam v razvoju. Komentiramo tudi bruseljske proračunske načrte ter se z dopisnico iz Azije pogovarjamo o vroče-hladnem odnosu Kitajske z Zahodom in vlečemo vzporednice med Tajvanom in nesrečno Ukrajino. Kritični pregled tedna ta petek s Katjo Arhar.

Junij je že tradicionalno mavrični mesec – mesec, ko opozarjamo na vidnost in položaj skupnosti LGBTIQ+. Položaj oseb LGBTIQ+ se sicer postopno izboljšuje, veliko je prizadevanj za graditev odprte in vključujoče družbe, a mnogo vprašanj ostaja nerešenih. Poizvedujemo, kako v praksi deluje novela družinskega zakonika, vključno z možnostjo posvojitev otrok istospolnih parov. Iščemo vzroke za trdovratno diskriminacijo oseb LGBTIQ+ v nekaterih delih družbe in okoliščinah ter ponujamo možne rešitve. Sprašujemo se o drugačnosti kot tarči medvrstniškega nasilja. Pa tudi: koliko lahko parade ponosa prispevajo k osveščanju in strpnosti. O vsem tem voditelj Rene Markič s sogovorniki. Gostje: Katja Štefanec, društvo Parada ponosa; Eva Margon, svetovalnica Legebitra; dr. Roman Kuhar, sociolog, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani; Miha Lobnik, zagovornik načela enakosti; Barbara Čož s Centra za socialno delo Ljubljana, enota Vič-Rudnik.

Za našo državo je na mednarodnem parketu sanjski teden. Podpora za sedež v varnostnem sedežu OZN je segla prek geopolitičnih delitev, pridobili smo tudi zaupanje številnih držav, s katerimi doslej nismo imeli veliko stikov. Naša diplomacija je dobila prepričljiv mandat za delovanje, ki jo zavezuje k tenkočutnemu in premišljenemu delu. Eden ključnih izzivov Varnostnega sveta bo brez dvoma ostala vojna v Ukrajini. Sprašujemo se o srhljivih humanitarnih in ekoloških posledicah zrušitve jezu na Dnepru in možnih motivih za to zločinsko dejanje. Doma pa v ospredju pozornosti ostaja zdravstvo. Ali gre v zgodbi s Psihiatrično kliniko res za iskreno prizadevanje za izboljšanje zdravljenja duševnih bolezni in odnosa do bolnikov ali zgolj za manever v bitki za prevlado in kadrovski vrtiljak? Z zanimanjem pa spremljamo tudi oblikovanje novih organov na RTV Slovenija. Kritični pregled tedna ta petek z Zdenko Bakalar.

Zdravo. Kot veli naslov tokrat ugotovimo, da smo se (samo za vas) podvrgli znanosti in postali eksperiment v naravi. Vse kar morate storiti je, da nas še naprej poslušate in poveste še komu za nas. Kateri drug podkast je zmožen v svojo epizodo stlačit kable, zvok, rdečo barvo, vino in etikete in vas hkrati povabiti, da naredite iz nas svinjsko bogate kapitaliste? Redki, če sploh. Peli se spomni obletnice mature in pove, kdo je skrivnostna sošolka, ki mu je skoraj zagotovo predstavila Štoparca, obdelamo tudi alternativna vesolja in šminkerje in kolektivni spomin. Sprašujemo se, če smo prva komunistična komuna, ki zares deluje in da smo res podvrženi znanosti. Pravi pravcati eksperiment v naravi. Podvrženi znanosti v vseh kriterijih. Kar se pete knjige tiče in 5. poglavja, pridemo tudi do tja, ko na Triciino trato pristane vesoljska ladja in vesoljci imajo problem s triangulacijo. In horoskopi na Rupretu. Dodajo še, da so prišli na Zemljo, ker so izgubili razum.

Vrh koalicije o davčni in šolski reformi ta teden je prinesel več vprašanj kot odgovorov. Komentiramo napoved korenitih posegov v obdavčitev dohodkov in nepremičnin ter predlog za obvezno učenje nemščine v osnovni šoli, poleg angleščine. Sprašujemo se, kako, če sploh, so razkritja okoriščanj in odstopov v UKC povezani z zdravstveno reformo. Z guvernerjem centralne banke pojasnjujemo ozadje propada bank v Kaliforniji, pa tudi, ali podobna usoda čaka evrsko območje. Kritični pregled teh in drugih dogodkov tedna ta petek s Špelo Novak.

Zdravo. V tokratni epizodi se sprašujemo, kam so šli delfini. Kaj se je slišalo v tihem bobnenju globin? So šli na drug planet ali v drugo dimenzijo? Sprašujemo se tudi, kaj je tretje življenjsko obdobje in kdo bo naslednji predsednik Španije. Omenimo knjigo 4000 tednov in ugotovimo, da čas za šankom mineva hitreje. 10 let v gostilni mine hitreje kot 10 let v službi. Pred poglavjem pozdravimo še na Mastodon in se spomnimo, da za podkasat roadieja nismo dobili nobene prijave. In da smo zaradi hude lektorske napake odpustili lektorja. Pri komadu tedna zataji statistika, procentni račun in še kaj, a vseeno povemo kdo je zmagal na domačem in tujem delu. V poglavju omenimo še senčno Zemljo, kampanjo za rešitev ljudi in ugotovimo, da smo imeli rešitelja, ki je pred 2000 leti obljubil, da pride nazaj, pa se je očitno zataknil v gostilni, kjer čas teče bistveno drugače. Za tokratni komad tedna izberemo štiklc zasedbe Gu-gu (tokrat zares), ki tudi krasi naslov tokratne epizode.

Zdravo! V poglavju, kjer se zgodi, kar je avtor napovedal, da se bo, je največja zanimivost predvsem to, da je bila fizika precej nezadovoljna z dejanji Arturja in Fenchurch in večkrat besno zmajala z glavo, medtem ko sta onadva v zraku počela marsikatero vragolijo in se ne menila za njene zakone. Še bolj je nad vragolijami, ki sta jih počela na krilu Boeinga 747 bila navdušena gospa Kapelsen iz Bostona. Mi začnemo predigro z debato o šumnikih v domenah (ki obstajajo že od leta 2011, kot smo izvedeli v zapiskih) in vam želimo vesel božič, tudi če ni bil bel. Peli priporoči epizodo podkasta Twenty Thousand Hertz o tem kako narediti zvok za moderno filmsko prikolico (trailer). Sprašujemo se, zakaj je prišlo do poglavja o onegavljenju v katerem smo in kdo je zanj kriv: oboževalci, uredniki ali mali zeleni lističi ali kaj tretjega. Ob koncu se spomnimo in razložimo tudi napravo, ki se ji reče walkman in upamo, da smo jo mlajšim poslušalkam in poslušalcem vsaj približno razumljivo razložili.

Zdravo! Ta teden predigro začnemo z uravnoteženo debato o oblikovalcih zvoka in šefih. Ker tudi šefu ne poveste vsega kar mislite, vas vabimo na naš Discord, tam ste varni pred šefom in boljšo polovico. Povemo tudi rezultate ankete o kavi in od kje se je v resnici pritepla zgodba o piškotih iz prejšnjega poglavja. V prejšnji epizodi ugotovimo tudi, da s planetom že dolglo časa nekaj ni v redu in da tudi delfinov ni. V tem poglavju pa se posvetimo naši glavni junakinji (knjigi Štoparski vodnik po Galaksiji) in dejstvu, ki beli glavo marsikateremu njenemu uredniku. To pa so spremembe. Kratko orišemo dolgo in epohalno zgodbo o domu ognjenih zmajev fuolornisov, ki so živeli na Brequindi na Fothu pod Avalarji. Sprašujemo se kako ohraniti deviškost in hrati spočeti otroka in najdemo naslov. Ker, če kdo to ve, ve Marija. Za konec se ustavimo še pri napačnem opisu v Lonely Planetu in končno prispemo do idilične destinacije, ki sliši na ime Fužine ob morju. Če se je zgodilo še kaj, preverite v epizodi!

Kaj je bilo zares zgodovinskega v tednu, ko smo dobili prvo predsednico slovenske države, pravnico Natašo Pirc Musar, na ozemlje Evropske unije so priletele tuje vojaške rakete, v Bruslju pa so prižgali tehnično zeleno luč za premik schengenskega varovanja s slovensko-hrvaške meje na jug, proti Balkanu? Sprašujemo se tudi, kako bo zgodovina sodila sprenevedanje politike na podnebni konferenci COP 27 v Egiptu. Komentiramo pogodbo o nakupu plina z Alžirijo in domače zavlačevanje z ukrepi za pomoč gospodarstvu v energetski draginji. Kritični pregled tedna ta petek s Sandro Krišelj.

Pomembna etapa super-volilnega leta - predsedniška kampanja - je končana. V pregledu tedna komentiramo njen potek, predvsem srdit spopad za drugo mesto, ter pojasnjujemo čisto sveže izide naše javnomnenjske ankete. Tudi predsedniška soočenja so bila prežeta z vojno v Ukrajini, ki jo vodijo vse bolj nerazumne poteze kremeljskega vladarja. Sprašujemo se, ali bodo voditelji Evropske unije uspeli strniti vrste in skupaj brzdati zaradi vojne in špekulantov podivjane cene energije. Osvetljujemo razloge na nezadovoljstvo z dogovorom med vlado in Fidesom o zdravniških plačah in si za vas ogledujemo sloviti Frankfurtski knjižni sejem. kritični pregled tedna ta petek z Urško Jereb.

Zdravo. V predigri se pogovarjamo o našem studiju, številkah, drugih podkastih in tudi o dejstvu, da ta teden 42. rojstni dan praznuje knjiga Restavracija ob koncu Vesolja. V prejšnji epizodi ugotovimo, da bi Artur v teh časih Fenchurch lažje našel na družabnih obrežjih, vprašanje pa se postavlja, če bi bila tudi na Tinderju. S pomočjo Štefice iz LD;GD potrdimo fakt, da je retrogradni Merkur končan in se skupaj s 15. poglavjem odpravimo na zahodno obalo ZDA, kjer v prostoru Zunaj norišnice živi Pametni Wonko, ali po naže Zvonko Prisebni. Pogovarjamo se tudi kakšno je v življenje Kaliforniji in ponovimo, da je konec sveta že bil in minil. Zato pa Aljo ugotovi, da je praznik haloween (helou, vin) le predigra za Martinovo, bistvo pa se je ob potovanju čez veliko lužo izgubilo s prevodom, ker bi moral biti haloween predpraznik vina (hello, wine). Pozdravljeno, vino! Sprašujemo se tudi, če je Jezus že prišel drugič … in če se mu ni morda kaj zgodilo. Če bi kdorkoli vedel kaj o tem, naj nam javi. Hvala.

Zdravo. V tokratni epizodi se za začetek sprašujemo kako hladno bo to zimo, je konec sveta blizu in ugotovimo, da Zemlja bo preživela tudi našo civilizacijo. Se pa sprašujemo “kako je bilo včasih” in kam nas pelje pot “v imenu neustavljivega napredka”. V 14. poglavju 4. knjige Artur kliče v okrepčevalnico, ker … kvarnik! Treba bo poslušati epizodo ali pa prebrati poglavje, najbolje pa kar oboje. Sprašujemo se kdo od voditeljev bo tudi ta teden ostal brez malice in prevoza. In pridemo na briljantno idejo, kako zmanjšati število vozil na cestah: vse, ki pridejo peš / s kolesom / pritečejo ali uporabljajo javni prevoz, bi morala podjetja nagraditi z večjim izdatkom za prevoz. V samem poglavju povemo, da je Artur klical v okrepčevalnico, v kateri je zadel na srečolovu, … spet kvarnik … in se sprašujemo kako najti dekle v mestu, ki ima 9 milijonov prebivalcev. Vmes pride še Vini, Aljo pa se spomni na štorijo z loto listkom iz prejšnjega tedna. P.S.: Tudi na Discordu smo. Klepetajte z nami.

September je mesec demence in že nekaj let se o tej zelo razširjeni in nepredvidljivi bolezni pogovarjamo z Danijelo Hliš, ki je njena zagovornica oz. dementia advocate. Letošnje geslo je "A little support makes a big difference" in veliko lahko pomagamo tudi mi, navadni smrtniki, ki morda poznamo koga, ki boleha za demenco. Ali pa kar tako, ker nam ni vseeno. Kako se po diagnozi spopasti z realnostjo in kam se obrniti? Tukaj najdete nekaj uporabnih informacij: National Dementia Helpline 1800 100 500 http://www.dementia.com.au http://www.dementiafriendly.org.au https://www.carergateway.gov.au

Spraševala sta čmrlja, kotliček in celo sesalec za prah, če ju lahko naučijo presti … Pripoveduje: Vojko Zidar. Napisala: Ruth Ainsworth. Posneto v studiih Radia Slovenija 1995.