Podcasts about razen

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Mednarodno javnost je zvečer pretresla nova napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa glede carin. Napovedal je namreč takojšnjo 90-dnevno zamrznitev dviga carin za vse države, razen za Kitajsko. Druge teme: - Nemški socialdemokrati in krščanska unija podpisali koalicijsko pogodbo - Državni svet izglasoval veto na zakon o zdravstveni dejavnosti - Svet ljubljanske psihiatrične klinike potrdil nov mandat Bojanu Zalarju

Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začela Tanja Dominko. Celoten komentar si lahko v zapisani obliki preberete tudi na naši spletni strani.

Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konj bojim. Poslušnejši in pohlevnejši so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doletita hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.

Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.

Razen redkih izjem smo se že vsi vsaj kdaj sprehodili po znameniti skandinavski trgovini s pohištvom, kjer si najprej napaseš oči na prostranem razstavišču, da ti pade v oči to, kar si morda iskal, pa tudi vse tisto, česar nisi, potem pa se podaš v prav tako - če ne še bolj -prostrano skladišče, kjer v enem ali več kosih nabereš skupaj, kar si videl lepega, plačaš ter glede na velikost reči odneseš ali odpelješ domov, kjer izbrano in plačano potegneš iz škatle v kateri so poleg vseh sestavnih delov še jasna in natančna navodila, nato pa – sledeč navodilom – zložiš, privijačiš in zbiješ skupaj, kar je v trgovini izgledalo izjemno lepo, v tvojem stanovanju pa ne več tako zelo, ter sedeš na novi stol ali ležeš na novo posteljo ali se skriješ v novo omaro … odvisno pač od tega, kaj ti je padlo v oči ali po čem so se ti pocedile sline ali je reklo srce, da brez tega tvoj dom pač ne bo popoln. Zdaj pa je. Popoln. Nikakor ne mislim delati reklame, a poleg cenovne ugodnosti, so za priljubljenost dotične pohištvene tovarne svoje brez dvoma prispevala – navodila! Slediš navodilom … in kar je še pred nekaj minutami bilo zgolj nekaj nenavadno oblikovanih kosov lesa, je zdaj stol! Ali postelja! Ali omara! Odvisno pač od tega, kaj si hotel in kaj ti je med ogledom padlo v oči! In k temu si bistveno pripomogel ti sam s svojim trudom: sestavil si stol! Ali posteljo. Ali omaro … saj zdaj že veste. Tako se mi zdi, da mnogi ljudje hodijo v cerkev – in seveda tudi v Cerkev – kot v to znamenito pohištveno trgovino: Vzamem to kar trenutno potrebujem, kar mi je všeč, kar je morda celo modno, predvsem pa kar mi ustreza in se prilega in poda mojemu domu/življenju. Za to sem pripravljen plačati določeno ceno, ostalo prezrem in pustim drugim. Svojo vero želim prejeti/živeti v lični embalaži s priloženimi jasnimi in natančnimi navodili, kaj se sme in kaj ne, do kam se sme in kaj se mora. Kako drugače razumeti vprašanje, ki ga Jezusu zastavi učitelj postave in ga za njim že dva tisoč let ponavljamo vsi po vrsti: Kaj naj torej storim, da dosežem večno življenje? (Lk 10, 25) Radi bi jasna in natančna navodila za življenje, tako zemeljsko - »Pijte to vsak dan, pa boste shujšali! Jejte to enkrat na teden, pa vas nikoli ne bo bolela glava! Šest počepov na dan, pa boste dočakali osemdeset let!« - kot tudi presežno: »Kaj naj storim, kaj naj izmolim, kaj naj darujem? Pa ne morem storiti prav nič, da bi prišel v nebesa. Ga ni počepa, ne jedi ne pijače, ni trika, ki bi me »vnebovzel«! Lahko le sprejmem, kar Jezus ponuja in prinaša: božje življenje! In Jezus pravi: »Ljubi! Ljubi Boga in bližnjega, kakor samega sebe. In še bolj!«

Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo?Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu. A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu. Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih. foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem' medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.' Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega' bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.

Nedavno sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta si delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen nečesa. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena hudo zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in skvačkam podstavek, preden kar koli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat razjezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Te tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je čustveno vznemirjenje. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste pozneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarije …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakor koli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi bila palica brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

Als de oppositie Nederland snel wil verlossen van de extreemrechtse poppenkast van kabinet-Schoof, dan zijn messcherpe interrupties niet genoeg. Zet die trots opzij, partijen op centrumlinks: werk samen aan een toekomstproof plan voor Nederland. En begin vandaag! Opname: Milou van Hirtum Montage, mixage & mastering: Tom Ruijg Maak de boeken van de toekomst mogelijk. Word boekenlid: decorrespondent.nl/boekenlidmaatschap

Cycloon Boris veroorzaakt een enorme ramp in heel wat landen in Centraal-Europa. Maar zou dat ook bij ons kunnen gebeuren? We vragen het aan weerman Frank Deboosere en hydroloog Patrick Willems (KU Leuven). "Een half miljoen Vlamingen woont in overstromingsgebied. Natuurlijk zou hier ook enorme schade zijn. " See omnystudio.com/listener for privacy information.

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

Here is een Belgisch drama van Bas Devos, gemaakt in 2023. Het is een intieme en kleine film, gelaagd en minimalistisch, maar volgens cinema.nl echt een meesterwerkje. De film speelt zich af in Brussel, en we volgen daar de Roemeense bouwvakker Stefan, die op het punt staat de stad te verlaten om terug te keren naar zijn thuisland, en de Belgisch-Chinese Shuxiu, die onderzoek doet naar mos. Door een toevallige ontmoeting ontstaat er iets moois tussen de twee. De Muziek bij Here is gemaakt door Ameel Brecht - hier en daar ook wel Brecht Ameel genoemd. Net als de film is het uiterst minimale, bijna kale muziek. Ameel Brecht is een klassiek opgeleid gitarist uit Schaarbeek (België), die zich toelegt op het creëren van een verstilde, melancholieke klankwereld waarin tijd geen rol lijkt te spelen. Ameel Brecht is medeoprichter van het akoestische collectief Razen, een impro-ensemble dat gebruik maakt van middeleeuwse muziekinstrumenten.

Drage moje učiteljice in učitelji! Mnogo vas je… premnogo. Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil… da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno kot moji otroci o svojih učiteljih ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo. In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh! Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga… a ponavadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi… ki ve kam vodi… ki ve, da mora voditi… trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom, rešil iz prenekatere stiske! In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali… in niso izpustili moje roke… čeprav sem se branil in upiral… in so me pripeljali kamor so me morali pripeljati… kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali! In se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah… ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju… In se, s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem… In premišljujem kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti… kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti… kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi… kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti…

Na 170. zasedanju Tajnega društva OFCsmo potegnili črto pod sezono 2023/24, ki se je začela z evropsko ekstazo inkončala z apatijo. Pogovarjali smo se o obisku, izbrali enajsterico sezone,igralca sezone in se na koncu zazrli še v bližnjo prihodnost, saj bodo že čezmesec in pol na sporedu kvalifikacije za konferenčno ligo. Spočijte si od nogometa in Olimpije inse spet slišimo na višku poletja, ko bodo normalni ljudje na morju, mi pa naštadionu. Razen če se vmes ne zgodi kaj drastičnega in nas prisili, da posnamemoše kakšno epizodo … Pri Olimpiji nikoli ne veš …

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odsotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

Živimo v času vojne. Kdo ve, kako jo bodo poimenovali naši zanamci, če bodo preživeli? Morda bo to zanje tretja svetovna vojna. Morda jo bodo poimenovali po poražencu, ki ga bodo hkrati označili tudi za glavnega krivca. Etnična čiščenja in pojavi genocida bodo verjetno označeni za stranski produkt vojne ali nujno zlo, potrebno za zmago prave strani. Razen, če se zgodi čudež in človeštvo spozna, da je vojna, bila in ostala, najslabša možna izbira. Več o tem in še čem pa v Labirintih sveta.

Je paard voelt wat fris, het waait, je hebt misschien al een paar dagen niet gereden. Toch eerst even longeren, dat is wel zo veilig. Dan kan je paard even lekker de energie eruit rennen, en kun je daarna ontspannen opstappen en samen trainen! Maar soms lijkt het alsof je paard van die rondjes slingeren nóg wakkerder wordt, en zeker in het begin is het nogal zoeken naar de verbinding… je paard lijkt niet aanwezig en is met hele andere dingen bezig (rennuuuh!) dan met jou. Herkenbaar? In deze aflevering vertel ik je waarom je paard uit laten razen niet per se een goed idee, en wat je wél kunt doen om toch ontspannen aan jullie training te beginnen (en nee, dat betekent niet dat je direct op moet stappen). Dus mis je soms de ontspanning aan het begin van je rit, is het spannend om gelijk op te stappen en wil je je paard (en jezelf) beter kunnen helpen om de rust weer terug te vinden? Dan is deze aflevering van de Two Happy Athletes Academy voor jou. Veel luisterplezier! ***** Ben je op zoek naar meer rust en ontspanning voor je paard? En wil je zelf ook meer rust ervaren en leren hoe je kalm kunt blijven, ook als het spannend wordt? In het exclusieve online college "Rust in jezelf, rust in je paard" leer je hoe je jezelf en je paard kunt kalmeren, om samen in ontspanning en harmonie te kunnen samenwerken! Koop hier je ticket: https://horsepowerlifepower.plugandpay.nl/checkout/2023nov-collegerustinjezelfrustinjepaard Je krijgt daarna gelijk de link om het college te bekijken!

"Risveglio e Grande Sonno" Giunti alla Grande Sala del Dungeon, i nostri eroi devono fronteggiare uno dei loro compagni, Razen, rimasto succube di una forza oscura che prende possesso del suo corpo...

In This Episode, You Will Learn: Eastern vs. Western Medicine The Importance of Lysine and The Role of Guinea Hen Weed and Sericea The Difference Between Fasting and Detoxing The Problem with Hospital Food for Cancer Patients Critique of Cancer Treatment in Hospitals How to Naturally Boost Your Testosterone: Black cumin Bee pollen  Red onions  Garlic  Cloves Alfalfa sprouts Ashwagandha Onion Tea Recipe for Stress: Boil in a pot for 15-20 min: One Red Onion Cut Three Cloves of Garlic Cut Ginger Remove from heat and pour into cup Add 1 TBSP Honey Add 1 TBSP of Cayenne   Resources + Links:   Shoot us an email at info@docjacque.com Or call the office 412-828-6000   Follow Doc Jacque on Instagram | @doc_jacque Subscribe to our YouTube Channel | Doc Jacque    Schedule a Full Immersion New Patient Consultation with Doc Jacque Schedule your 15 Minute FREE Consultation   Check out the Supplement Shop   Find more resources on our website | https://www.docjacque.com/  

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.

Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in napoved ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

In This Episode, You Will Learn: Eastern vs. Western Medicine The Importance of Lysine and The Role of Guinea Hen Weed and Sericea The Difference Between Fasting and Detoxing The Problem with Hospital Food for Cancer Patients and Critique of Cancer Treatment in Hospitals Resources + Links:   Shoot us an email at info@docjacque.com Or call the office 412-828-6000   Follow Doc Jacque on Instagram | @doc_jacque Subscribe to our YouTube Channel | Doc Jacque    Schedule a Full Immersion New Patient Consultation with Doc Jacque Schedule your 15 Minute FREE Consultation   Check out the Supplement Shop   Find more resources on our website | https://www.docjacque.com/  

Prejšnji torek je ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije najbolj zaslužnim dijakom in profesorjem podelil Škerjančeve nagrade, diplome in priznanja, v nedeljo pa je v isti dvorani potekal drugi in hkrati sklepni koncert letošnjih Mozartin Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Razen tega bo Glasbeni utrip ta teden operno obarvan, in sicer smo spremljali uprizoritev nove mladinske opere Kekec in škrat Skovik v kateri sta moči združila libretist Milan Dekleva in skladatelj Tomaž Habe, v Gradcu so uprizorili Foersterjevega Gorenjskega slavčka, v Zagrebu pa Mozartovo Così fan tutte.

Navadno so zmaji hudobni stvori, ki želijo škodovati in posegati v človeška življenja. Razen tistih, ki so jih še bolj zlobni od njih začarali. In eden od takih je tudi zmaj iz avstrijske pravljice Zmajski mladenič. Prisluhni. Zbirka Zlata ptica, Avstrijske pravljice, izbral, uredil in spremno besedo napisal Karl Haiding, prevedla Gitica Jakopin, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, bere Nataša Holy

Zdravo. Tokrat začnemo s prednovoletnimi (ne)oglasi, a kaj kmalu preidemo na mentalno zdravje, ki je pomembno. Sploh, če letite nad kukavičjim gnezdom. Seveda ne moremo mimo bogov, alkohola, vesoljcev, dejstva, da smo danes bolj enaki, kot kadarkoli. Razen, če nismo. Njegovega imena kljub temu ne omenjamo po nemarnem, če ni res nujno. Zi se spomni na stari nemški pregovor in dobi domačo nalogo za naslednjič. Ugotovimo, da je Artur našel smisel (srečnega) življenja na Lamuelli in da Ford polni praznino v sebi z raznimi ekscesi, divjanjem po Galaksiji in ostalimi divjimi štosi. V poglavju stari Bargo ob slovesu Fordu in Arturju natrese poln koš enovrstičnic in končno pokaže svoje prave barve in tudi ptico pikka, ki se izkaže kot zelo priročna stvarca, če bi humanoid slučajno rad prišel v Kraljevo deželo.

Po daljšem času sem bil spet v stiku z družino, ki so jo prizadele poplave. To pa zato, ker ima otroka s posebnimi potrebami. Mama je dokaj natančno opisala, kaj vse jim je poškodovala voda. Najprej je kazalo, da ne bo tako velike škode, ko pa so začeli popravljati, se je pokazalo, kako globoko je prodrla voda in poškodovala hišo in vse, kar je v njej. Njene zadnje besede (sicer že pred nekaj časa) so bile: »Do sedaj nismo dobili še nič pomoči. Razen od Karitas. Oni so prvi priskočili na pomoč.«To je samo eno pričevanje, ki pa govori podobno: od države nismo dobili (še) nič. Karitas je pomagala. Vem, da so mnogi sodelavci Karitas ob poplavah naredili ogromno. Mnogi so prvi priskočili na pomoč. Toda od 20. septembra je vse njihovo delo nekoristno. Tako so namreč tistega dne izglasovali poslanci državnega zbora. Karitas, ki deluje v okviru Cerkve, je skupaj z njo postala nekoristna, saj so poslanci tistega lepega dne verskim skupnostim odvzeli status splošno koristne organizacije. Razumi, kdor moreš.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

The usual sonic journey across continents, where you can immerse yourself in a fusion of sounds, from Finland's futuristic funk with The Stance Brothers to the avant-garde creations of Eartheater. Elsewhere, we have experimental noise from Argentina's Francisco Ali-Brouchoud and ferocious Iberian hardcore from Lame, amongst such more… You can listen to the first six tracks for free. To listen to the full episode, get a huge back catalogue of music, and access to our live shows and Discord group, please join our Patreon: patreon.com/independentmusicpodcast. The podcast only survives with Patron support Tracklisting The Stance Brothers – Futuristic Earth (WeJazz, Finland) Francisco Ali-Brouchoud – Catálogo de Amenazas (Pakapi Records, Argentina) Marina Herlop – Karada (PAN, Germany) Lame – Matanza (La Vida Es Un Mus Discos, UK) Lenhart Tapes – Vodu Brala (feat. Tijana Stanković) (Glitterbeat, Germany) East Coast Love Affair – I'm So Glad (Athens of the North, UK) Eartheater – Face in the Moon (Chemical X, USA) Fetus – Dog Sleeper (Trekkie Trax, Japan) Yoke – Working Person (Rocket Recordings, UK) Razen – 08/05/4004 (Hands in the Dark, France) This week's episode is sponsored by the state51 Conspiracy, an independent music house. Go to state51.com to find out more about everything they do: state51 Factory sessions and events; hand-made Atelier products; a diverse roster of Label releases; Greedbag stores, pop-up and fanzine, and the Collective of distribution partner labels and artists Produced and edited by Nick McCorriston.

V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni. Ker se dijaki prav zaradi tega stroška niso vpisovali v želene smeri ali pa so šolanje predčasno končevali, v najboljšem primeru pa izgubljali neštete ure z vožnjo do šole, so pri ZPM Ljubljana Moste Polje donatorje nagovorili, naj jim namesto države pomagajo sofinancirati to poklicno pot dijakov. Doslej je bilo zbranih že skoraj 1,2 milijona evrov, s pomočjo katerih se šola ali pa je šolanje že končalo več kot 900 otrok. V tem času sta bili pristojni ministrstvi večkrat opozorjeni, da je odvisnost šolanja zgolj od donacij nedopustna, sploh zato, ker gre za javne zavode. Nazadnje so ZPM Ljubljana Moste Polje in Skupnost dijaških domov k sistemski ureditvi ministrstvi pozvali pred dobrimi štirimi meseci. Do danes odgovora niso dobili, zato smo ga poiskati pri ministru za vzgojo in izobraževanje dr. Darju Feldi.

Razen nesrečnega Ivana, ki jo je zatajil, je za sinove nekako normalno, da imamo …

⏰ Driiiiing! Ja, driiiiiing! Polni, pravi, ofsajdski driiiiing! Nazaj sva, nazaj je, nazaj smo! Ofsajd 351! Sva zamudila preveč? Skoraj, pravi tudi Žiga. Jaša pa dodaja, da imamo pravi naraščaj. Tudi fuzbalskega ;)

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.

Razen ob nedeljah in praznikih, tudi državnih, svojega očeta nisem videla brez dela. S šihta, kakor se je reklo, je prihajal okoli četrte ure popoldne. Pripeljal se je s kolesom, z njim se je pa naučil voziti, ko je bil star že 30 let. Zdaj bi jih imel 127. Sama sem se na njem naučila voziti že kot smrkljica. Na njegovem, se razume. Brez dela bi pa znala preživeti ves dan. A se mi ni posrečilo. Jamrala sem, da se mi ne ljubi več pleti korenja na tej dolgi njivi, ki ji ni videti konca. Da naj kar naveličana plevem dalje, so mi svetovali. A dobro, da je bilo treba hoditi še v šolo. Vsaj tam se mi ni bilo treba spotiti. Čez čas je bil že čas za opravljanje poklica. Stric mlinar mi je dejal: Poglej, niti kile teže ti ne bo treba dvigniti s tal. Res je bilo tako, a palica v šoli ni imela več besede tako kot v njegovem. V splošnem je učiteljski poklic veljal kot najbolj sanjski. Iz samih počitnic! Torej iz ničpočetja, pa še plača ti neovirano priteka v žep. Celo disciplina je imela še nekaj veljave. Učenci so dvigali roko, če so hoteli kaj reči. A ko je na šolo prišel učenec iz Amerike, smo vsi strmeli nad njegovo olikanostjo. Učiteljem je odpiral vrata in se jim priklonil. Žal ga je že prihodnje leto odneslo nazaj v ZDA. Od tam nam je napisal dolgo pismo. Strmeli smo vanj kot v Butalah. Da daje takle smrkolin pismo natisnit v tiskarno! Pa je bilo natipkano le na pisalni stroj, o kakršnih še nismo imeli pojma. Sporoča, da se počuti odlično v šoli, saj ve veliko več kot drugi. Vsaj to! Prav dolgčas bi mu bilo, če se ne bi vpisal še v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da se ni odločil za ničpočetje. Čez leta je prišel na obisk kot strokovnjak pri IBM in je na hitro od nenadnega posla v Nemčiji smuknil še do nas. Življenje mi je dolgo let potekalo v učiteljskem poslu. Veselo se spominjam odgovora dežurnega učenca, ki mi je na vprašanje, kje da se potika Miha, ki ga že tri dni ni k pouku, odgovoril: Doma rase! Od časa do časa me zdaj kak učenec obišče, navadno fantje, že upokojeni gospodje, a mi ne pride na misel, da bi jih vikala. Saj so vendar moji! Potem nanese beseda tudi na ničpočetje. Pravijo, da je oddih potreben. A brez konjička, da ne gre in delo da je zdaj sprostitev.

Saj veste, vsi moramo umreti, takšno je pač življenje. Nekateri prej, drugi kasneje, nihče pa ne more smrti uiti. Razen te starke, o kateri pripoveduje slovaška pravljica Smrt in starka. In kaj meniš, ji je uspelo ali je na koncu smrt le zmagala? Prisluhni. Zbirka pravljice, Slovaške pravljice, izbral in prevedel Andrej Pleterski, KUD Sodobnost Internacional, Ljubljana, 2019, bere Nataša Holy

Episode XLVI is respectfully dedicated to the memory of singer, songwriter, civil rights activist, musician, and all round legend Joe Mulheron who passed away earlier this month. It features a couple of songs by him as well as an unexpected early 80s anarcho-punk link with The Mob, new tracks from Jrpjej, Lainey Dempsey, Razen and Synth Widow, some risque slip jigs by Mary-Grace Autumn Lee alongside some classics by Pat Usher and James 'Ironhead' Baker and also a track for Seán Keane who also sadly passed away this month. Joe Mulheron – Free State Adjudicator Men of No Property – No Time for Love if they Come in the Morning The Mob – Cry of a Morning Jrpjej – Hakurıne Batmırze yi wored (feat. Myst) Lainey Dempsey – The Lum Hat Wantin the Croon Mary-Grace Autumn Lee – CENSORED / Come Upstairs with Me / Chloe's Passion / Hardiman the Fiddler Pat Usher – Wild Rover Pat Usher – The Prayer of Sheil James Ironhead Baker – Go Down Old Hannah Razen – A Postcard From Olivier Synth Widow – Wayfaring Stranger Sean Keane with Liam O'Flynn – The Maiden That Jigs It in Style / The Girl of the Big House / Alasdruim's March

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.Ampak kljub temu podajmo nekaj temeljnih resnic o državljanski vojni, samo kot teoretično osnovo, namenjeno šolajoči se mladini; opazili smo namreč, da je prevladujoči pogled nanjo zgodovinopisni, ki pa je zelo odvisen od učitelja v razredu. K teoriji torej.  Bistveni vprašanji pri državljanski vojni sta: "Kdo jo je sprožil?" in "Kdo je v njej zmagal?" Glede na ti vprašanji imamo potem različne rezultate državljanske vojne. Tisti, ki si ga vsi želijo, je seveda: "Sprožili ste jo vi, zmagali pa smo mi!" V zadnji slovenski pobudi zanjo, ki je prišla od vodje opozicije, je jasno nakazana intenca po tem grand slamu državljanskih vojn. Ponovimo še enkrat, da si bo šolajoča mladina zapomnila: "Začeli ste jo vi, zmagali pa smo mi!" Povsem logičen je antipod, se pravi najslabši možni rezultat državljanske vojne: "Začeli smo jo mi, zmagali pa ste vi!" Ker se je nekaj takšnega zgodilo med pravo in do zdaj edino državljansko vojno na Slovenskem, je ta rezultat, oziroma želja po njegovi spremembi, tudi eden generatorjev nove državljanske vojne. Ob teh dveh temeljnih resnicah državljanske vojne je nato cela vrsta podresnic. Recimo: "Začeli smo jo mi in zmagali smo mi!" ali pa "Začeli ste jo vi in zgubili ste jo vi!" in tako naprej in tako nazaj. Z milostjo logike obdarjen poslušalec kaj kmalu ugotovi, da so resnice državljanske vojne odvisne od stališča pripovedovalca! Ker se "mi" ali "vi" spreminjata, odvisno od gledišča, je ultimativna resnica o državljanski vojni tista, da resnice ni! Povedano še drugače; tisti, ki išče krivca za državljansko vojno in po tihem kuje lastno zmago, se brutalno moti; kajti današnji hujskači in zmagovalci bodo jutrišnji mirotvorci in hkratni poraženci. To je edina in resnična narava državljanske vojne, v kateri se – to ste do zdaj že ugotovili – borimo državljani, ki bomo tudi po njej živeli v isti državi. Naše zmage so v istem stavku naši porazi. Od čiste teorije pa vsaj malo tudi k praksi, saj se v naši skromni oddaji tudi na to spoznamo. Najprej bojno polje. Ne sme biti preveliko, da vojskujoči se strani ne bosta poteptali preveč poljščin. Prav tako ne sme biti preveč na vzhodu, ki je v zadnjih tednih doživel toliko moče. Janezu Janši pa že ne privoščimo zmagoslavja Henrika V., ki mu je slavo pri Azincourtu prineslo blato. Razen tega mora biti bojno polje nekje v bližini večjega parkirišča, kamor lahko obe strani dostavita svoje čete z avtobusi.  Ob tem bi bilo dobro, če bi bilo v bližini nekaj večjih gostinskih lokalov, specializiranih za birme, poroke in Abrahame, da bi lahko po državljanski vojni obe strani odšli na dunajca in krompirjevo solato. Ker pa so grožnje z državljansko vojno najvišjih predstavnikov oblasti precej resna zadeva, so se nanjo že po službeni dolžnosti pripravili nekateri podsistemi države. V zdravstvenih ustanovah so dobili posebna navodila, kateri sanitetni material morajo pripraviti, da bodo oskrbeli ranjene in poškodovane. Predvideva se namreč, da v državljanski vojni zaradi tresočih rok ne bo nobene žrtve, kar pa ne pomeni, da ne bo resnih poškodb. Tako naj ima medicinsko osebje s seboj dodatne količine lepila za zobne proteze, še pred državljansko vojno pa naj bi slovenski okulisti darovali večjo količino očal – da ne bi prihajalo do bratomornega klanja znotraj bratomornega klanja. Za vseh dvajset mladcev oziroma strankarskih podmladkov, ki se bodo udeležili državljanske vojne, pa bo civilna zaščita postavila posebne kabine, v katerih se bodo lahko pred državljansko vojno znebili hormonskega viška. 

Ocena filma Izvirni naslov: Modelář Režiser: Petr Zelenka Nastopajo: Kryštof Hádek, Jiří Mádl, Veronika Khek Kubařová, Richard Stanke, Zuzana Fialová, Miroslav Hanuš Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Proti kakšnim mlinom na veter bi se dandanes bojeval bistroumni plemič Don Kihot iz Manče in kakšno orožje bi pri tem uporabil? Glavnemu protagonistu svojega zadnjega celovečernega filma Modelar, nad svetom, pravom in človeštvom na splošno globoko razočaranemu kemiku Pavlu, češki režiser in scenarist Petr Zelenka v bojevite roke potisne – dron. Pavlov »oproda«, če ostanemo pri izrazoslovju znamenitega novoveškega romana, ljubiteljski raper Plech, ki ga bolj od popravljanja svetovnih krivic privlačijo z denarjem povezane življenjske radosti, je nad prijateljevim pravičniškim srdom seveda zgrožen, a tok dogodkov je že odletel v usodno in pogubno smer … Idejna zasnova filma, za katerega je čudovito glasbo ustvaril slovenski harmonikar, skladatelj in multiinstrumentalist Janez Dovč, je nadvse zanimiva in spodbuja k razmisleku o številnih perečih temah našega časa, hkrati pa oživlja tudi brezčasen boj posameznika proti sistemu. Kakor se je slavni španski plemič iz 16. stoletja neuspešno bojeval proti krivcem in krivicam tistega časa, tako se Pavel – tudi neuspešno – loti zločinov proti človeštvu, ki jih prepozna v ravnanju nekdanjega ameriškega predsednika Georgea W. Busha med iraško vojno. Ker pravna pot kljub na papirju določenim postopkom in predpisom v praksi popolnoma odpove, obupani Pavel maščevanje nazadnje seveda prevzame v svoje roke. In to dobesedno, s krmiljenjem smrtonosno predelanega drona. Žanrsko bi Modelar lahko bil marsikaj, od akcijskega trilerja, črne komedije pa vse tja do ostre družbene drame, a v resnici ni prav nič od tega. Zgodba nikakor zares ne steče, dramaturškega loka sploh ni, vse preveč je nejasnosti, prek katerih se mukoma spotikata oba protagonista, med njima kljub očitnemu dolgoletnemu poznanstvu ni čutiti pravega stika in tako naprej. Zdi se, da so ustvarjalci imeli vsak svojo filmsko vizijo in jim svojih pogledov kljub dobremu izvornemu materialu ni uspelo zgnesti v enovito celoto. Namesto da bi nam Modelar ponudil dobro in duhovito kritiko sodobne družbe, tako predvsem zaradi precej nespretno izpeljanih neposrednih navezav na nedavne zgodovinske dogodke izzveni pretirano revanšistično in nekako brez jasnega namena ali sporočila. Razen morda tega, da je tudi več kot štiristo let pozneje boj z mlini na veter za posameznika še vedno usoden.

Na veliki teden smo objavili pogovor ob predstavitvi knjige Sare Ahlin Doljak z naslovom: Da, življenje! Avtorica je odvetnica in mediatorka in izredna profesorica prava. Še prej je predana žena možu Bojanu in ljubeča mama Valentina in Maje. In predvsem je zaljubljena v Življenje, ki se ji podarja iz dneva v dan. Če jo kdo vpraša, kako ji gre, včasih reče: »Oh, imam multiplo sklerozo. Razen tega mi gre odlično.« Bolezen ji je veliko vzela. Možnost premikanja nog in rok, možnost govora ter neodvisnosti od pomoči drugih in od medicinskih pripomočkov. Ni pa ji vzela veselja do življenja. Nasprotno. Pravi, da ji je bolezen veliko dala. Spoznala je mnogo ljudi, za kar je hvaležna. Svoja spoznanja in srečanja z ljudmi in Božjimi dotiki je stkala v knjigo DA, Življenje! Z možem Bojanom pričujeta o življenju ljubezni, ki ga vsak dan znova sprejemata in darujeta.

Na veliki teden smo objavili pogovor ob predstavitvi knjige Sare Ahlin Doljak z naslovom: Da, življenje! Avtorica je odvetnica in mediatorka in izredna profesorica prava. Še prej je predana žena možu Bojanu in ljubeča mama Valentina in Maje. In predvsem je zaljubljena v Življenje, ki se ji podarja iz dneva v dan. Če jo kdo vpraša, kako ji gre, včasih reče: »Oh, imam multiplo sklerozo. Razen tega mi gre odlično.« Bolezen ji je veliko vzela. Možnost premikanja nog in rok, možnost govora ter neodvisnosti od pomoči drugih in od medicinskih pripomočkov. Ni pa ji vzela veselja do življenja. Nasprotno. Pravi, da ji je bolezen veliko dala. Spoznala je mnogo ljudi, za kar je hvaležna. Svoja spoznanja in srečanja z ljudmi in Božjimi dotiki je stkala v knjigo DA, Življenje! Z možem Bojanom pričujeta o življenju ljubezni, ki ga vsak dan znova sprejemata in darujeta.

Episode 618: February 24, 2023 playlist: FACS, "When You Say" (Still Life In Decay) 2023 Trouble In Mind Angel Bat Dawid, "RECORDARE-Recall the Joy" (Requiem for Jazz) 2023 International Anthem Dry Cleaning, "Swampy" (Swampy EP) 2023 4AD serpentwithfeet, "Gonna Go" (Gonna Go) 2023 Secretly Canadian Razen, "A Postcard From Jehan" (Postcards From Hereafter) 2023 Cassauna Less Bells, "Scheele's Green" (The Drowned Ground) 2023 Meadows Heavy Recorders Cruel Diagonals, "Reconciliation" (Fractured Whole) 2023 Beacon Sound Chasms, "Another Dream" (Glimpse of Heaven) 2023 Felte Casa Ukrania and Lu Joyce, "Orchids" (Orchids) 2023 self-released loscil // lawrence english, "Violet" (Colours of Air) 2023 Kranky Holsen and Cassiers, "Time Is" (Walking in Circles) 2023 Stroom Laibach, "Love Is Still Alive I (Moon, Euphoria)" (Love is Still Alive) 2023 Mute Email podcast at brainwashed dot com to say who you are; what you like; what you want to hear; share pictures for the podcast of where you're from, your computer or MP3 player with or without the Brainwashed Podcast Playing; and win free music! We have no tracking information, no idea who's listening to these things so the more feedback that comes in, the more frequent podcasts will come. You will not be put on any spam list and your information will remain completely private and not farmed out to a third party. Thanks for your attention and thanks for listening.

Predsednik vlade Robert Golob je ob koncu prejšnjega leta napovedal nekatere ključne reforme, med njimi tudi pravosodja. Razen predloga treh vladnih strank za spremembo ustave s katero bi imenovanje sodnikov v trajni mandat namesto državnega zbora opravila predsednica republike, podrobnosti pravosodne reforme še niso znane. Predsednik vlade naj bi jih sodnikom predstavil v začetku prihodnjega tedna na izrednem občnem zboru Slovenskega sodniškega društva. Druge teme oddaje: - Cene plina v Evropi najnižje od začetka vojne v Ukrajini - Načrt sanacije pogorelega Krasa deležen številnih pripomb - Slovo Dunje Klemenc, ene prvih slovenskih profesionalnih filmskih producentk

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Knjiga Dekle, ženska, druga_i Bernardine Evaristo je literarnozvrstno hibridno delo; v različnih virih je pretežno označeno za roman, a mogoče bi bilo trditi tudi, da gre za zbirko novel. Delo namreč nima osrednje pripovedi, grajeno je iz pripovedi enajstih žensk in ene nebinarne osebe, ki ji je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, zdaj pa se dojema kot agender in uporablja zase tako moške kot ženske zaimke – te pri skupinskem naslavljanju zaradi radiofonskosti uporablja tudi pričujoča kritika. Ta zasnova besedilu omogoča, da se literarno vesolje dela vzpostavlja nelinearno in nehierarhično ter zajema zgodbe oseb z zelo raznolikimi izkušnjami, tudi na presekih različnih oblik zatiranja. Temu ustreza tudi dejstvo, da se likinje nahajajo v različnih obdobjih, bivajo v različnih okoljih (v podeželskem ali mestnem okolju Velike Britanije, v Afriki ali v ZDA) in imajo raznolika družinska ozadja. Na ta način avtorica v romanu razgrajuje podobo temnopolte ženske v Veliki Britaniji, obenem pa v svojem literarnem svetu odmerja prostor številnim likinjam, gradi na mnoštvu, na heterogenizaciji družbene skupine in s tem nastopa proti dejstvu, da so temnopolte ženske v angleški literaturi še vedno slabo zastopane – tudi v primerjavi z literaturami drugih angleško govorečih okolij. Posamične pripovedi nam ponujajo pogled tako v družinsko ozadje kot tudi v način mišljenja, vrednote, zmožnosti in cilje vsake od žensk; vse imajo afriške prednice in prednike, tudi Penelope, ki do genetskega testiranja v starosti nikoli ne podvomi o svoji belskosti. Vse so obremenjene z rasnim vprašanjem, toda obenem jih – od likinje do likinje različno – zaznamujejo tudi revščina, priseljenstvo, spol, spolna usmerjenost, izkušnje spolnega, telesnega in čustvenega nasilja, najstniška nosečnost in tako dalje; gre za širok nabor sistemskih zatiranj in njihovih konkretnih izrazov. Roman raziskuje, kako se te okoliščine prepletajo, dopolnjujejo in ustvarjajo individualne, neponovljive osebne zgodbe, s tem pa se razgrajuje tudi podoba temnopoltih žensk v Veliki Britaniji kot nekakšne monolitne družbene skupine z enako monolitnim bivanjskim izkustvom. Pripovedi so med seboj povezane zgolj z vezmi, ki si jih nastopajoče delijo; gre za pare matere in hčere, prijateljic, partnerk, ki jih v najširšem smislu poveže obisk predstave, ki jo režira ena od njih. Razen tega gre pretežno za ločene vsebinske enote, ki popisujejo življenjsko zgodbo vsake od njih od rojstva prek odraščanja in odraslosti, vse do starosti v času dogajanja romana. Ker likinje obstajajo v različnih časovnih okvirjih, spremljamo tudi, kako se spreminjajo družbene okoliščine v Veliki Britaniji, kako se spreminja odnos do temnopoltih, do priseljenske populacije in kaj se (ne) dogaja z rasizmom, pa tudi feminizmom, kvirom in razrednim bojem skozi čas, pa tudi skozi prostor; nakazane so razlike v mentaliteti, ki vznika zlasti po liniji razreda in (ne)urbanosti okolja, pri čemer je londonsko občasno mestoma ironizirano, periferija in podeželje pa predstavljena s plastičnimi raznolikostmi. Sprejemajočnost in solidarnost tako nista nekaj, kar bi bilo vezano na urbana okolja ali humanistične, intelektualne kroge; pogosto se vzpostavljata kot del medosebnih odnosov v manjših skupnostih. Zadržek, ki ga je ob delu Dekle, ženska, druga_i mogoče izraziti, je zlasti ta, da zgodbe ponekod izzvenijo pretirano opisno, skorajda shematično, kot svojevrstni portreti, ki so vsi opredeljeni z družinskim ozadjem, karierno potjo in partnerskim odnosom. V tako ozko odmerjenem prostoru se zdi, da bi si bilo mogoče želeti več detajlnosti, več specifik o nastopajočih, četudi se, po drugi strani, prav skozi to shemo dobro izrišejo nekateri grobi preseki in razhajanja med likinjami. Prevajalsko je delo zahtevno, saj se giblje nekje med poetičnim in proznim. Avtorica uporablja za prozno besedilo neobičajne prelome vrstic, ne uporablja končnih ločil, prehaja po različnih naglasih in dialektih, ena od likinj je tudi spolno nebinarna oseba. Katja Zakrajšek je delo pretežno izvrstno prevedla, uspelo ji je doseči raznolikost glasov in dialektov, tudi jezikov, krasna so številna slovenjenja slengovskih besed. Nekoliko zmoti le eden izmed dialektov, ki radikalneje sega v slovensko slovnico in sintakso, rezultat pa je zelo nenaraven vtis, lomljenje jezika, ki si ga je težko zamišljati v govorjeni obliki in ki, če beremo vzporedno z izvirnikom, v angleščini deluje, ima smisel, v slovenščini, z uporabo njenih specifik (npr. sklanjatve), pa resnično ne. Dekle, ženska, druga¬¬_i Bernardine Evaristo je roman, ki strukturno ponekod deluje nekoliko shematsko, ponuja pa bogat literarni svet in kompleksen pogled v rasno in razredno vprašanje ter vprašanje spolne identitete.

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.

Ocena filma Izvirni naslov: Fall Režiser: Scott Mann Nastopajo: Grace Caroline Currey, Virginia Gardner, Jeffrey Dean Morgan Piše: Gaja Poeschl Bere: Mateja Perpar Zgodba najnovejšega vratolomnega trilerja britanskega režiserja in soscenarista Scotta Manna Padec je sprva, milo rečeno, precej klišejska. Sveže poročeni par in njuna skupna prijateljica, vsi izkušeni in željni adrenalinskih podvigov, plezajo v živi skali, zgodi se nesreča in mož v slogu precej legendarnega filma Sylvestra Stalloneja iz leta 1993 omahne v globino. Žena Becky se z izgubo nikakor ne more sprijazniti, odtuji se od družine in skoraj leto pozneje je njen edini dnevni podvig zapijanje v bližnjem lokalu, medtem ko pepel njenega pokojnega moža še vedno čaka na raztros v njeni omari. A seveda se tik pred dokončnim Beckyinim potopom v obup na njenih vratih pojavi pričakovano nepričakovana rešitev – prijateljica Hunter, ki je šok prebolevala na povsem drugačen način. Postala je uspešna spletna vplivnica, ki svoje sledilce zabava z nevarnimi adrenalinskimi podvigi in na naslednjega bi rada zvabila tudi Becky. Plezanje na več kot 600 metrov visok opuščen radijski stolp sredi puščave naj bi Hunter dokončno ustoličil na spletnem univerzumu, Becky pa pomagal premagati strahove in ji povrniti voljo do življenja. In sploh – le kaj bi lahko šlo narobe? Vse, seveda, narobe gre čisto vse. Razen samega filma. V trenutku, ko se kot hišica iz kart podira načrt mladih prijateljic in se v povsem spodobnem tempu vrstijo en klišejski prizor za drugim, film skoraj neopazno zaživi in ob dramaturško izredno spretno stopnjevanem dogajanju gledalca vse bolj potiska na rob sedeža. Ne le, da se mu po določenem času skoraj nujno začne vrteti od presežka višine in primanjkljaja širine dogajalnega prostora, tudi vse drobne scenaristične nespretnosti se postopoma izkažejo za zelo dobro umeščene poudarke, ki pa zaživijo šele retrospektivno. Povsem nesmiselno bi bilo seveda iskati kakršne koli povezave z realno življenjsko situacijo ali celo s plezanjem kot takim, saj to lahko zelo hitro privede do popolnega sesutja verjetnosti same zgodbe, hkrati pa to – neko veristično ali dokumentaristično podajanje dogodkov – tudi očitno ni bil namen ustvarjalcev, ki so, kot zanimivost, glavnega distributerja dobili šele po koncu produkcije, zaradi česar so morali s pomočjo posebne tehnologije tudi nadsinhronizirati številne psovke v že dokončanem filmu. Padec tako v resnici ni plezalni film, ampak dih jemajoča, srhljiva in adrenalinska nizkoproračunska enodejanka o izgubi, prijateljstvu in želji po preživetju, ki dokazuje, da tudi veliko klišejev lahko osupne, če so le dovolj spretno povezani v celoto.

Razen nesrečnega Ivana, ki jo je zatajil, je za sinove nekako normalno, da imamo …

Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.

Dostikrat me vprašajo, kako kot kristjan živim med nevernimi kolegi in prijatelji … v službi, torej, in kakšen je krščanski očka in mož doma, v družini. Kako se kot kristjan obnašam in vedem v javnosti in kako se obnašam med mašo? In spoznavam, da mnogi ljudje svojo pripadnost Kristusu razumejo kot obleko. Da svoje krščanstvo nosijo kot obleko. Kajti: človek se res obleče drugače, če gre v službo ali zgolj na sprehod v gozd; oprava je drugačna, če greš kidat sneg ali če kidaš gnoj; hlače za šport niso tako fine, kot tiste druge za v opero; in v gojzarjih ne greš na plažo in s sandali ne v gore … razen, če nisi češki turist! Pri krstu resda »oblečemo Kristusa (Gal 3, 27), a to ni obleka, ki jo preoblečeš, glede na okoliščine in prilike; ki jo zavržeš, ko se je naveličaš; jo malo pokrpaš, če se strga ali vržeš v pralni stroj, ko se umaže. Krst nas prerodi v božje otroke, nas včleni v Cerkev, s čimer postanemo del Kristusovega telesa. Telesa, ne obleke! Obleka je delo človeških rok, je mrtva stvar, brez čustev in čutenja. Telo pa je živo! Pokrito s kožo. Ki drži vkup kosti in mišice … in odvečne kilograme. Ki čuti. Ki boli. »Koža pokriva celotno telo. Je človekov največji, pa tudi najtežji organ in čuva vse preostale organe v telesu. Služi za razmejitev telesa od okolice, ščiti pred vplivi okolja, uravnava temperaturo, z njim telo zaznava in se sporazumeva z okolico … «, če prepišem z Wikipedie. Bi pa tole, kar se mene tiče, lahko pisalo tudi v Katekizmu. Kajti, če je vera »živa«, je kot koža: drugače napeta čez trebuh kot čez pleča, bolj občutljiva na dlaneh, kot na podplatih, različno debela vrh glave kot na zadnji plati. In rečemo včasih, da je koža razdražena, da peče, da srbi! Včasih diši po znoju, včasih smrdi po znoju! Včasih je popikana, opraskana, ranjena … mozoljasta … pa je vendar ne menjam … je niti ne morem. Skrbim zanjo, jo negujem, in zdravim. Umivam, seveda. In nihče ne ve, kako je biti v moji koži, pa tudi jaz ne morem za nikogar vedeti kako mu je. In čeprav bi kdaj pa kdaj najraje skočil iz kože … ne morem. Ne morem iz svoje kože. Razen za ceno življenja. Večnega življenja!

Lani je bil noveliran Zakon o osebni asistenci, šele zdaj pa uporabnikom postaja jasno, kakšne spremembe prinaša. Nekateri uživalci pravice in strokovnjaki problematizirajo razlikovanje med aktivnimi in pasivnimi uporabniki. Na ta račun so izvedenci Inštituta za socialno varstvo nekaterim uporabnikom, ki so dali prošnjo za povečanje števila ur osebne asistence, zmanjšali število ur ali jim pravico celo ukinili. Takšen primer je bil Ivan Vidmar. Njegova 73-letna mama Stanislava Vidmar, sicer srčna bolnica: "Sem dala prošnjo za dodatnih 10 ur osebne asistence, če jaz ostanem v bolnici, kar se pogosto zgodi. Da bi njegov osebni asistent prišel še 2 uri zjutraj, da bi ga pripravil za v VDC." Zgodilo se je nasprotno od pričakovanega, Vidmarju so 30 ur osebne asistence odvzeli. Direktorica Inštituta za socialno varstvo Barbara Kobal Tomc pravi, da Inštitut samo izvršuje zakon: "Ne morem se strinjati, da je bilo ljudem karkoli odvzeto. Razen tistim, ki so želeli spremembe in se niso informirali o spremembah zakonodaje." Preteklemu sistemu ocenjevanja so nekateri očitali subjektivnost, a tudi nova ureditev ocenjevanja ima pomanjkljivosti. Tako direktorica Varstveno-delovnega centra Zasavje Špela Režun: "Za razmisliti bi bilo, da bi se mnenje poslalo strokovnjaku iz lokalnega okolja, ki uporabnika pozna." Izpostavlja, da bi bilo nujno urediti tudi status družinskega pomočnika, saj je v primerjavi z osebnim asistentom močno podcenjen

Lawines Razen (1954) van An Rutgers van der Loeff werd bekroond als allereerste Kinderboek van het jaar (voorloper van de Gouden Griffel) en in vijftien landen vertaald. Het speelt zich af in een Zwitsers bergdorpje en al op de eerste bladzijden rolt de eerste lawine van de berg. Gasten zijn schrijvers Rita Verschuur (tevens goede vriendin van wijlen An Rutgers van der Loeff) en Sanne Rooseboom (van bv. Het Ministerie van Oplossingen). In Lawines Razen herlezen we klassieke Nederlandstalige kinderboeken met bekende auteurs van nu. Hoe vers voelen de boeken nog? Wat voor schrijver was er aan het werk? Lees alle info uit deze aflevering terug op www.vuurland.nu – klik even door op Café Vuurland. Presentatie: Edward van de Vendel.Montage: Ignace Schoot.Financiële steun: Nederlands Letterenfonds.Muziek: Capering door Blue Dot Sessions.

Dolge noči za kuhinjsko mizo. Računalnik, pisanje, družba muc, brez ljudi. To je le grob oris ustvarjalnega procesa Dijane Matković. »Bolj kot oris procesa ali priporočilo, je to lahko opozorilo, česa ne početi, ker je bilo zelo nezdravo: ponoči sem delala, ful enih redbulov spila, pivo, cigarete …«Dijana Matković pravi, da je bilo obdobje pisanja precej intenzivno. »Na trenutku se mi je zdelo, da grem tako daleč z intenzivnostjo in ob tem nekakšno avtodestruktivnostjo, da bom pač na neki točki pristala na urgenci.«Na srečo ni. A na srečo tudi ni odnehala. Lani je tako pri Cankarjevi založbi izšel njen roman Zakaj ne pišem.Pisanje ponoči in spanje čez dan je po njenem odlična strategija za izogibanje bivanju v družbi. Odmik je Dijana potrebovala, četudi je prav bivanje v družbi rdeča nit njenega romana. Če nit še nekoliko odvijemo in se potopimo v roman ali pa v svoje izkušnje, postane razvidno, da nikakor ni preprosto biti član družbe, sploh ne takšne, ki se tudi nerada pogovarja o težavah vseh vrst in iz katere se marsikdo rad umakne. Tudi Dijana se je.Kako in zakaj, nam pojasnjuje v avtofikcijskem romanu Zakaj ne pišem, v katerem nas kot literarna oseba odpelje do svojega otroštva, nas skozi izkušnje in socialno-ekonomski položaj svoje družine in nje same seznanja z obremenjenostjo delavcev, nižjega družbenega razreda in vseh drugih bolečih pasti sistema, zaradi katerih ne sodiš ne sem ne tja, zaradi katerih nimaš zaledja in varnostne mreže, v katero se lahko ob padcih varneje uloviš, in ki marsikoga pripeljejo do tega, da se pač ne gre več … Da obmolkne, se še sam dodatno porine na obrobje družbe, iz nje izstopi v popolno osamo, neha proizvajati ali – povsem ne odneha. Razen če se ne pobira po delcih, gre dalje, čeprav ves razdrobljen, in, če nič drugega, vsaj piše.»Pravzaprav sem po svoje hotela pokazati, zakaj mnogi, kot sem jaz, ki prihajajo iz podobnega, priseljensko delavskega okolja, ne pišejo, zakaj oni ne ustvarjajo, zakaj je na področju kulture samo 16 odstotkov ljudi iz delavskega razreda. Ja, ravno zato, ker se morajo za preživetje ukvarjati z drugimi rečmi, ker verjamejo, da so ničvredni, da njihove zgodbe niso pomembne. Mogoče jim je bilo tudi priučeno, da ustvarjanje ni zares delo,« je povedala Dijana Matković v podkastu.

Ministrstvo za kulturo je pred tremi tedni vnovič ugodilo denacionalizacijskemu zahtevku za vrnitev križevniške cerkve njenemu dejanskemu lastniku. Odločitev še ni pravnomočna, ljubljanski župan je že napovedal pritožbo, gre pa za že četrto podobno odločitev ministrstva, in sicer leta 1996, 2007 in 2017. Vedno znova je namreč upravno sodišče zadevo vrnilo v odločanje Ministrstvu.

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure FrankoMaribor: Litera, 2021Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec Glas noči je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom Zgodbe nekega slabiča se že prva zgodba Sladoledarjevo poročilo vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu Tujec – začne se s skoraj enakimi stavki: “Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.” Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb Divji pesnik in Kirurginja sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: “Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.” Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe Angeli nad Atosom išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom 1943 se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: “Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.” Naslov knjige Zgodbe nekega slabiča tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe Trolovo pismo politikom ogorčeno zapiše: “Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!” Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi 20 4 9, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi. Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke Zgodbe nekega slabiča mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu Glas noči je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba 1943 je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, Trolovo pismo politikom je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba 20 4  9 pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe Angeli nad Atosom, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom V kazenski koloniji začne z besedami: “Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.” Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …

Jan Peloza je inženir računalništva in informatike, ima magisterij iz strateškega tržnega komuniciranja s poudarkom na socialnem marketingu ter je zaključil MBA na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Skozi svojo kariero je gradil uspešne zgodbe v nevladnem sektorju in socialni ekonomiji, zadnja leta se pa osredotoča predvsem na razvoj sektorja podjetij z družbenim in okolijskim učinkom. Jan je dobitnik številnih državnih in tujih nagrad, med drugim s področja zdravja, izobraževanja in trajnostnega razvoja, je One Young World ambasador in ustanovni kurator Global Shapers Community-ja v Kopru, ki deluje pod okriljem Svetovnega gospodarskega foruma. V prostem času igra košarko, sicer pa trenutno vodi Slovensko agencijo za mlade ter mednarodni organizaciji Zvezo evropskih mladinskih kartic in Mednarodno zvezo za zdravje mladih (International Youth Health Organization). Jan je bil tudi dolgo časa zaposlen pri Svetovni Zdravstveni Organizaciji (WHO). Trenutno je direktor SLOAMa – Slovenske agencije za mlade, kjer je vključenih 130.000 maldih, 100+ partnerjev in več kot 7 mio popustov po Evropi. Sedaj pa prevzema vodenje do zdaj zanj največjega projekt, pospeševalnika za podjetja z družbenim in okolijskim učinkom, Impact Hub Ljubljana, ki odpira svoje prostore na bivšem trgovalnem prostoru ljubljanske Borze. Naj quote: Impact first, profit second Naj knjiga: Simon Sinek - Infinite Game Naj serija: Karkoli triler ali strategy-wise - mogoče recently najbolj Casa de Papel, pred tem pa House of Cards, ampak tudi kaj bolj sci-fi kot je lost in sitcom kot je the Office, čeprav slednjemu v današnjem času ne bi dovolili posnet prvih epizod :) Hobiji: Košarka, meditacija, vsekakor potovanja Najljubša hrana: Kruhovi cmoki s slivami brez sliv ;) Samo okus sliv torej, slive sem vedno odmaknil. Najljubši podjetnik: Težko je imeti vzornika v tem primeru. Se pa dostikrat pošalim, da je dober socialni ali impact podjetnik neka mešanica med Elonom Muskom in Mati Terezo ;) Naj app: Najbolj pogosto osebno uporabljen sigurno kak trgovalni app, ampak poslovno pa EYCA Slovenija (Evropska mladinska kartica), ker ga pač razvijamo mi ;) Tvoji trije nauki za naše poslušalce · V življenju nisem šel k partnerju s finančno ponudbo brez, da bi imel win-win zgodbo - zelo nerad grem torej v partnerstva, kjer samo mi profitiramo, zato sem organsko proti donacijam, ki so enostranske. Razen seveda, če to ne gre v dobrodelne namene - s tem ne gradiš trajnostnega biznisa in platforme za dejanski uspeh. · V tridesetih letih (do 2050) tisti podjetnik, ki ne bo imel implicitno vkomponirane družbene in okoljske odgovornosti, mogoče celo net positive impacta na okolje in družbo, bo verjetno obubožal oz.ne bo uspel. Če seveda ostanemo v kapitalizmu, kot ga poznamo, ker je to edina logična rešitev, če želimo obdržati business as usual · Ne zamenjujte samozavest in odprtost za uspeh in odličnost vodenja. Sem sam že parkrat pristal na tankem ledu. Torej hire for attitude, train for skills.

Dit wordt het nieuws: Medaillekansen voor TeamNL bij het schaatsen en op de vrije kür, politiebonden breiden acties voor cao uit en stormen Dudley en Eunice razen door ons land. Zie het privacybeleid op https://art19.com/privacy en de privacyverklaring van Californië op https://art19.com/privacy#do-not-sell-my-info.

Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?

Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarnem nivoju. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere dekle že, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled brisa na materničnem vratu imajo pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek: "To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in ostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo nudimo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi." Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600: "V tistih ambulantah, ki so bolj približane tem normativom, je boljša dostopnost za pacientke. Višja kot je glavarina, slabša je dostopnost." Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje precej slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov in ginekologinj, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović: "Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti. Tega lahko, in nekateri tudi ga uveljavljajo, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije." Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk, je problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger: "Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ne rabiš te kemije jesti, zakaj bi se mučila s tem." Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak: "Zato je zelo važno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo." V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.

Danes sta začela veljati nova odloka za obvladovanje epidemije, ki ju je vlada sprejela sinoči. Prvi omejuje število strank v prodajalnah, drugi pa kot edine izjeme, ki jim po visoko tveganem stiku ne bo treba v karanteno, določa cepljene s poživitvenim odmerkom. Ostali poudarki oddaje: - Vlada danes po napovedih tudi o usodi silvestrovanj, parlamentani odbor za finance o desetem protikoronskem svežnju. - Mineva 30 let od sprejetja slovenske ustave in 31 od osamosvojitvenega plebiscita. - Odbojkarji ACH-ja osvojili državni pokal, državna prvaka v smučarskih skokih Urša Bogataj in Timi Zajc.

Jasna Čuk Rupnik je dejavna na mnogih področjih, med drugim tudi članica skupine za primarno pediatrijo. V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom: Resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.

Kot vsi preostali meseci se tudi november začne čisto normalno s »prvim dnem«, le da je »prvi november« nenormalen dan. »Prvi november« je uradno in od države urejen, potrjen in organiziran »prvi april«! Dan norcev! Le da mu rečemo dan mrtvih! No, ja … prešminkali smo ga v dan spomina na mrtve! In ker se spominjamo mrtvih, želimo pokazati, da smo še živi in zato gremo vsi iz svojih hiš. Vsi! Tudi hudi bolniki in invalidi! Tudi tisti, ki se jim sicer še do trgovine ne da! Tudi tisti, ki sicer še smeti ne odnesejo do kante in jih raje vržejo kar skozi okno, da jim le ni treba ven! Vse, kar diha in se premika, vse, kar se lahko premakne, pa čeprav že dehni, se obleče v najlepše in najboljše, kar premore in … ven! Pokazat in dokazat svetu, da še živí! Vse ceste, poti, stezice in bližnjice, ki vodijo do pokopališč, doživijo prometni kolaps, kaos, zamaške in zastoj. Vse stoji! Vse! Razen mrtvih. Ki ležijo. Vse, kar raste ob cestah, poteh, stezicah in bližnjicah, ki vodijo do pokopališč, vse, kar cveti po naših vrtovih ali vsaj malo spominja na rože, potrgamo in uredimo v šopke, vence in cvetlične aranžmaje, kar pa smo spregledali ali pozabili utrgati, pa oveni zaradi vonja po naftalinu, afteršejvu in drugih parfumih! Vse diši! Razen mrtvih. Ki … ne dišijo. In tudi nam ne diši, da bomo nekoč mrtvi! Zato je lepo, ko si na pokopališčih po novem lahko privoščimo porcijo čevapčičev in sladkorno peno. Da ima človek občutek, da je na gasilski veselici ali v lunaparku, ne pa na božji njivi! Kupimo še kak pisan balon, igračo za otroka in nekaj kilogramov sveč. In vžigalice. In ko se zvečeri … ko iz hiš prilezejo še tisti, ki ne prenesejo sončne svetlobe, a vendarle želijo pokazati, da so še živi … so pokopališča res razsvetljena kot zabaviščni parki. Morje prižganih lučk nas spomni na … novoletne lučke, seveda! A je potem kaj čudnega, da tako že tam, na pokopališču, začnemo razmišljati o prihajajočih praznikih in se že 3. novembra začne »veseli december« in pozabimo na mrtve do naslednjega leta! Oprostite, ampak mislim, da je moja krščanska dolžnost, da me vse to nervira in me spravi iz tira. Naj v očeh sveta veljam za še takega kretena, a bom vendarle ravnal »kretničarsko« in premaknil kretnice, da zaustavim vlak! Da iztirim! Da obrnem! Pa čeprav je potem treba peš! Naši verni rajni morda res niso vsi sveti, a še zdaleč niso mrtvi. Tisti, ki so v Bogu, so bolj živi od nas. Kajti naš Bog je Bog živih in ne Bog mrtvih! (Lk 20, 38) In če me znervira zombijevsko dokazovanje živih, da še niso mrtvi, potem me lahko in mora znervirati tudi njihovo dokazovanje, da je nekaj, kar je živo, mrtvo … Recimo temu osnovni civilizacijski in življenjski bonton, če je pretežko govoriti o svetosti življenja. Meni se zdi prav, da to, kar smo spočeli, tudi rodimo in da tega, kar smo kot dar prejeli, ne zavrnemo. Ampak, če smo pri »vseh svetih« s sistemsko in državno ureditvijo privolili v »dan mrtvih«, me je resnično strah, kje bomo pristali, ko bo država uredila in sistematizirala samomor!

Razen is a Belgian improvisational group that creates music informed by early music, the unique acoustics of sacred spaces and a deep sense of ritual and connection. The group's core members, Brecht Ameel and Kim Delcour, have been involved in this project for more than ten years and they join us here for an interview about their creative process, the importance of acoustics and how they incorporate the pipe organ's complex historical context into their sound. Listen to the full album Ayîk Adhîsta, Adhîsta Ayîk here!

Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

Razen nesrečnega Ivana, ki jo je zatajil, je za sinove nekako normalno, da imamo …

Sistem PCT bo od srede veljal tako rekoč za vse dejavnosti v družbi, celo za obisk zdravnika, razen v primeru nujne pomoči. Razburjenje je znova povzročilo dejstvo, da so podrobnosti ukrepa predstavljene tik pred zdajci in nejasno, ob tem pa tudi, da je izjem malo. Oddaja med drugim prinaša tudi te poudarke: - Če bo sistem PCT nujen tudi za uporabnike socialne oskrbe na domu, jih bo brez nje ostala skoraj tretjina - Simoniti predčasno zapustil sejo o fašizmu in nacizmu v državnem zboru, Dikaučiča ni bilo - Slovenska odbojkarska reprezentanca že v četrtfinalu evropskega prvenstva

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.

Zdajšnja italijanska vlada se zaveda, da bo treba rešiti odprta vprašanja s slovensko narodno skupnostjo, ugotavlja senatorka Tatjana Rojc. O uporu proti nacizmu na avstrijskem Koroškem in negovanju kulture spominjanja se pogovarjamo z Evo Hartmann in dr. Danielom Wuttijem, članoma pomlajenega vodstva društva Peršman. Odpravimo se v Pulj, kjer so ob 20-letnici delovanja društva Istra odkrili spominsko ploščo Ivanu Cankarju, in v Zagreb, kjer so ob 30-letnici Slovenije odkrili doprsni kip Bojana Stupice. V Novigradu obiščemo prvo knjižnico na plaži v hrvaški Istri. V Porabju pa se pridružimo nosilcem slovenske olimpijske bakle. Dež ni ustavil rojakov, ki so jo navdušeno ponesli po porabskih vaseh.

Welcome to the 16th episode of Anechoic Chamber, featuring Johnson City, TN-based artist Bryan Lewis Saunders. Working in a wide array of disciplines from drawing to sound recording, Saunders is in many ways the quintessential American folk artist: having himself identified risk-taking as one of the key identifying features of American creativity, his own forays into this field have coupled the boundary-testing ethos of 1970s American performance artists with an intensely dedicated level of documentation that itself combines scientific rigor and journalistic honesty. For decades now, Saunders has maintained his vow to draw daily self-portraits that reveal fluctuations in his psychic makeup, and has done this in tandem with projects in which he imposes severe restraints upon himself: living for a month deprived of sight. Drawing while under the influence of a new drug for two straight weeks. Subjecting himself to extreme temperatures for extensive periods, and choosing to document the effects of completely monochromatic living environments during quarantine. In addition to this, Saunders' experiments with sleep-talking and his unique form of confessional performance known as “stand-up tragedy” hint at an individual for whom no obscure corner of human experiential terrain is to be left un-explored or un-mapped. credits: Remixed excerpts of Bryan Lewis Saunders' "Deaf Month", "Blind Month", and "Temperature Month" Vinyls by Thomas Bey William Bailey. Background music by Razen. Audio recordings by Christopher Fleeger, Bryan Lewis Saunders and Thomas Bey William Bailey. Artist link: www.bryanlewissaunders.org Anechoic Chamber links: Donate via Paypal - tbwb@protonmail.com General host info: www.thomasbeywilliambailey.net

April je zmešan mesec. Že začne se z »dnevom norcev«, prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač, katera smer se vam zdi bolj nora. Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi! Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno. Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa čeprav je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, pa čeprav zna prenesti bolečino. Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli. In še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje. A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in me ne čudi, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasel človek, pa ne veš: ali je zmešan ali samo (še) v puberteti! Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je samo šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Prvi april je prvi april in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, česar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je »dan norcev« in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic! Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu da je »dan«, rečemo »noč«! Celo »velika noč«! Če to ni zmešano!

Čeprav se je svet skrčil v globalno vas, se lahko tuji planeti začnejo že takoj za prvo nacionalno mejo. Tak svet je tudi Italija, svetovna kulturna velesila in soseda, o kateri pa zelo malo vemo. Razen … če redno spremljamo našega današnjega sogovornika: igralca, prevajalca in dopisnika RTV Slovenija iz Rima Janka Petrovca. Janko poskuša […]

V Zeliščarnici predstavljamo zelišča in seznanjamo poslušalce, zakaj moramo zelišča pred nabiranjem in uporabo dobro poznati, pa tudi, kako jih pravilno uporabljamo.

Zaradi nadaljnjega potrjevanja novih okužb s koronavirusom pri nas, ki so posledica druženj, bo vlada uresničila napovedi in zbiranje omejila na največ deset ljudi oziroma na 50 pod določenimi pogoji. K upoštevanju teh in drugih ukrepov, kot so higiena rok in kašlja ter vzdrževanje medsebojne razdalje ali nošnja mask, pozivajo tudi na infekcijski kliniki. Zaradi povečevanja števila bolnikov s covidom-19, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje, so namreč na robu zmogljivosti. V oddaji še: - Premier Janša državnega zbora ni obvestil o odstopu Hojsa, ta ostaja na položaju - Večina ranjenih na nočnih protestih v Beogradu so policisti - Okužb, ki v državo prihajajo iz tujine, se bojijo tudi v Italiji - Do sprave tudi 30 let po slovesnosti v Kočevskem rogu še daleč

Vsaka klasična trilogija ima tri dele in se zaključi pri tretjem delu (razen trilogija Štoparski vodnik po galaksiji, ki ima pet delov, ker … jih ima). Gostovanje Davida Urankarja spada med klasične trilogije in se tukaj zaključuje. Razen, če bo še kdaj gost. No, potem pa to ne bo trilogija ampak … odvisno kolikokrat bo […]

Sedma in, upamo, zadnja korona epizoda

Tri tedne pred pričetkom spomladanskega dela PLTS, torej večnim derbijem, se večina razpoložljivega Olimpijinega kadra mudi na pripravah v Turčiji. Razen tistih, katerih prisotnost iz takšnih ali drugačnih razlogov ni zaželjena, seveda.Pod drobnogled vzamemo zadnji dve predstavi zeleno-belih; proti Slovanu iz Bratislave in Željezničarju iz Sarajeva. Poleg rezultata se je na prvi tekmi proti Slovakom (za katere sta nastopila tudi nekdanja Zmaja Kenan Bajrić in Ezekiel Henty) pripetila še ena reč, kateri v 21. stoletju ne bi smelo biti mesta. Več izveste v epizodi ;)Ozremo se po dogajanju na nogometni tržnici, kjer pa vse kaže, da bo stolpec z odhodi bistveno bolj zapolnjen, kot tisti s prihodi. Zavoljo praktično popolne odsotnosti službe za stike z javnostjo o tem vemo bore malo, šušlja pa se marsikaj. Med pregledom deponiranih pogodb na nogometni zvezi nas spreleti srh, ko ugotovimo koliko nogometašem se po koncu sezone iztečejo pogodbe, zaradi česar nam zmanjka rok za situaciji dostojno uprizoritev manevra obraz-dlan. Zato se raje zatečemo v fantazijski svet Football Managerja in poiščemo enajsterico tistih nogometašev, ki bi jih radi videli v zelenem dresu.V svetu košarke pozdravimo prihod Jurice Golemca na mesto trenerja, pokomentiramo tekmo proti beograjskem FMP-ju, na kateri je zablestel kapetan, prav tako pa pokomentiramo tudi okrepitev, do katere finalizacije je prišlo ravno med snemanjem.VESTI IZ ZEMLJECedevita OlimpijaABA ligaOlimpija : FMP 105:100 (29:26, 22:16, 20:22, 19: 26, 15:10)Povzetek tekmePosnetek celotne tekmeBlažič 27 točk, 4 skoki, 5 podaj, 12 točk v 159 sekundah podaljškaTrenutno tretji v ABA ligi; 11 zmag, 7 porazovV ponedeljek še derbi Zvezda - PartizanSamo še 4 tekme do konca, dve domačiHK SŽ OlimpijaSreda, 29. 1. Vs. EHC Lustenau 2:3 (0:2, 1:0, 1:0, 0:1)Prvi poraz po 30. 11., nato 18 zaporednih zmagSobota, 1. 2. @ HK Zeller Eisbaren 1:2 (1:1, 0:0, 0:0, 0:1)Konec rednega dela Alpske lige81 točk22 zmag, 6 zmag po podaljških3 porazi, 3 porazi po podaljškihSledi “Master round”. Prvih šest ekip igra med seboj, prva ekipa začne s 4 točkami, druga s tremi, tretja z dvema, četrta z eno in peta ter šesta z nič. Igrajo za vrstni red izbiranja nasprotnika v četrtifnalu (izbirajo samo prve štiri)Ekipe 7.-18. Se razvrstijo v dve skupini in igrajo med seboj, dva zmagovalca skupin gresta v četrtfinale.Četrtfinale in finale se igrata na best-of-seven, polfinale na best-of-five.TELETEKSTCedevita OlimpijaABA liga: v soboto, 8. 2. V Stožicah proti ZadruZadar trenutno 11./12. Na lestvici, prvo tekmo zmagali 101:63HK SŽ OlimpijaAlpska liga: četrtek, 13. 2. Ob 19:15 doma z JesenicamZačne se Master round.Olimpija 4, Rittner Buam 3, Pustertal Wölfe (lanski finalist) 2, SG Cortina Hafro 1, Asiago Hockey 0, HDD Jesenice 0Z vsakim doma in v gosteh

Kot se za veseli december spodobi, smo bili tokrat prešerne volje. Pretekli vikend je namreč Olimpiji prinesel same dobre rezultate, pa še smučarija se je začela! Ne, saj ne. Tole slednje je čista, zlobna in popolnoma neprimerna provokacija. Kot celotna epizoda.RAZEN ko je govora o tradicionalni dobrodelni akciji Green Dragonsov, ki bo potekala na sredini, zadnji tekmi jesenskega dela PLTS. Toplo se oblecite in se nam pridružite na tribunah Stožic, saj kotlinski derbi praviloma ne razočara. Več o akciji izveste tukaj!Redosled epizode:00:33 Dobrodelna akcija Green Dragonsov02:01 Bravo - Olimpija30:48 S klubskimi koledarji je križ36:45 Napoved Domžale : Olimpija47:23 Derbi lige ABA in počastitev junakov iz Lozane '941:05:07 Vesti iz zemlje + Arrivederci, Fabio!Po novem smo še na Facebooku, že od prej pa na Twitterju in Instagramu! Stara zasedanja TD OFC najdete v vaši najljubši podkast aplikaciji in na Simplecast domovanju. Veseli bomo dobrih ocen v aplikacijah, zlasti tisti jabolčni, še bolj pa če boste vest o obstoju podkasta posredovali še komu, ki bi ga ta kanil zanimati. Hvala, ker nas poslušate! VESTI IZ ZEMLJE - pregled rezultatov:Mlajše selekcije NK Olimpija Ljubljana1. SMLNŠ Mura - NK Olimpija 2:3NK Celje - NK Olimpija 0:11. SKLNŠ Mura - NK Olimpija 0:6NK Celje - NK Olimpija 1:1 KK Cedevita OlimpijaABA ligaCedevita Olimpija : Crvena zvezda; 75:64 (14:16, 21:16, 18:16, 22:16)Boatright 17 točk, 6 skokov, 3 asistenceHK SŽ OlimpijaAlpska ligaHK SŽ Olimpija : Steel Wings Linz; 12:1 (3:0, 4:1, 5:0)HK SŽ Olimpija : HC Pustertal; 3:2 (1:0, 1:0, 1:2)Red Bull Juniors : HK SŽ Olimpija; 7:3 (2:0, 1:1, 4:2) TELETEKST ali kam v prihodnjem tednu na tekme Olimpije:(domače tekme so zapisane krepko)NK OlimpijaNK Domžale, Stožice, 4. 12. ob 20:15Mlajše selekcije NK OlimpijaNK Aluminij, Športni park Kidričevo, sobota, 14. 12., kadeti ob 13:00, mladinci ob 15:00KK Cedevita OlimpijaABA ligaKK Budučnost, Morača, sobota, 7. 12. ob 18:00HK SŽ OlimpijaDPHK Slavija Junior, Hala Tivoli, torek, 3. 12. ob 19:30

Najprej postaviva 5 temeljev, na katerih bi zgradila najino hiško. Drugače se pa v ligi NBA fejst počiva in prijateljem iz vrha sporočava, da tak ne gre. Ker sva pa prijazna pa polna idej, jim predstaviva tudi rešitev. Mogoče se z njo ne bodo strinjali, ker dnar ne raste na drevesih. Razen za KATa. On je reku, da raste na drevesih. City ma novega golmana. Pa 9 pik zaostanka, tak da je vse na Liverpoolu. Končno pade naslov? Ker sva pa oblubla tudi malo več informacij iz drugih lig, danes na kratko o situaciji v Serie A in kmečki ligi. O NBA fantasyju ne bova preveč, v nogometnem je pa no Vardy, no party. One season wonder baje.Deli, naroči se, komentiraj. Ceniva na fulare! 00:00 - 5V (NBA)12:50 - NBA24:00 - Halftime show in nogomet42:20 – Fantazija Novopečeni angleški vratar: https://www.youtube.com/watch?v=5S-ZbehAow4Najbolj zanimivi trenutki tekme Liverpoola in MAN Cityja: https://www.youtube.com/watch?v=EmSwWPAlhoY&t=111s

Ni glih vsak teden. Se opravičujeva, ampak ne gane ravno preveč, ker sva oba uživala :D Se trudiva čim bolj redno. Obljub ne bova več prodajala.Pet veličastnih namenjenih mladičem lige NBA od katerih letos pričakujeva velik napredek. Drugih novic iz lige skoraj ni. Razen poškodbe Cousinsa, ki je počasi že na poti v pokoj. Nogomet pa o Neymarju, Barceloni in njihovi (ne)genijalnosti, ter Premierligi, ki je že v polnem zagonu. po točkah Arsenal deli prvo mesto. Jan že sanja.Do naslednjič!00:00 - 5V (NBA23:00 - NBA30:35 - Halftime show in nogomet55:35 - Kotiček de la kulturaPoškodba DeMarcusa Cousinsa: https://www.nba.com/article/2019/08/15/report-demarcus-cousins-suffers-possible-knee-injury

O poslovnih vidikih upravljanja z mediji in digitalni preobrazbi časnika Finance. Kakšne so naše navade na spletu, koliko beremo in kaj smo pripravljeni plačati....

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?

Madžarska naj bi letos začela graditi jedrsko elektrarno Paks 2, ki bo kar trikrat zmogljivejša od Jedrske elektrarne Krško. Ko so Američani v Sloveniji leta 1983 zgradili krško nuklearko, je približno sto kilometrov južno od Budimpešte že leto dni obratovala prva jedrska elektrarna Paks 1, ki jo je zgradila Rusija. Za zdaj obratujejo štirje reaktorji, ki skupaj proizvedejo 2000 megavatov električne energije. Rusko podjetje Rosatom pa naj bi letos začelo graditi kompleks dveh 1200-megavatnih reaktorjev, ki bosta proizvedla trikrat več elektrike, kot je proizvedejo v Krškem. Objekt Paks je od Ljubljane oddaljen 340 kilometrov. Razen javne obravnave projekta na ministrstvu za okolje leta 2015 v Sloveniji o novi megaelektrarni ni bilo mogoče zaslediti novic. Madžarske nevladne organizacije opozarjajo, da je projekt netransparenten, neekonomičen in zavit v tančico skrivnosti, država pa z njim odkrito vzpostavlja še močnejše energetske vezi z Rusijo. Oddajo je pripravil dr. Blaž Mazi.

Na 57. Pokalu Vitranc je Marcel... Ne, ne. Pa ne! Ne! Kar naj pada. Težava je, da bolj kot pada sneg, manj je fuzbala. Razen na Goriškem, kakopak. Enačba je pa še bolj nevejetna: bolj sneži, več pik ima Olimpija! Kako, zakaj in čemu, razloži naš in vaš vremenski fuzbal stručko Žiga. No, drugi, Žiga Lipušček [ND Gorica] vam pa pove, kako se je vrniti v Gorico in koliko pomeni, če te po prvi tekmi ali v Kidričevem spodbujajo Terror Boys, medtem ko vam Sandro Bloudek [Bistrica / NK Maribor] razgrne, kdaj se je odločil za trenerja, kakšna je njegova izkušnja iz šestih držav in kaj svetuje mladim, ki bi šli, kot on, zelo mladi v klube tipa AC Milan. ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, nas lahko tudi [finančno] podprete, vsak evro bo šel na fuzbal: brcajte na urbani.si/ofsajd. ***Podaljšek sodnikovega podaljška*** Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije, ki jo snemamo vsak ponedeljek v mariborskem GT22, kjer nas giga prijetno gostijo, poslušate na Apple Podcast in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si. Ofsajd #124 bo na sporedu v ponedeljek, 12. marca.

Žaga, brusilni stroji, trifazni tok in podobni pojmi niso ravno pogosti v fotografski tehniki. Razen če ne izdeluješ fotografskih luknjičark – prvinskih fotoaparatov pinhole, kakršne je zasnoval oblikovalec in izdelovalec Elvis Halilović.

Are you a born-again Believer in Christ Jesus and NEVER been delivered from demons living in your soul [mind, will, emotions] and body? For details on requesting a deliverance prayer session, visit http://thechildrensmite.org/deliverance. ALL CALLS ARE PUBLIC, RECORDED AND SHARED ON ALL OUR PROGRAMS. Shalom †

Pester teden, kajne? O, ja. Maribor prek Levskega, Domžale prek Šahtjorja. Za Aberdeen in West Ham v četrtek. Bumf! Dras! Škoda, da ni uspelo tudi Olimpiji proti Trenčinu, si bomo pa 6:6 vsekakor zapomnili. A tukaj je tudi 2. krog PLTS, na katero smo pripravljeni vsi... Razen, morda, NZS. Pa nič zato. Imamo presenečenje v napadalnem fuzbalu Celja. In gosta! Amel Mujčinović se je razgovoril, kako in kaj. Za naprej in za nazaj. O, ja. 5.100 gledalcev ta vikend, 8 golov, nobena tekma 0:0. Ha! P.S.: Ofsajd #48 ne bo na vrsti v ponedeljek, kot rečeno v oddaji, temveč v torek! *** OFSAJD KROGA: Pomanjkanje rezervnih dresov [Radomlje] • Live-ticker, termini & superpokal [NZS] GOL KROGA: Sunny Omoregie [Maribor, Jaša] / Blessing Eleke [Olimpija, Klemen] IGRALEC KROGA: Sunny Omoregie [Maribor, Klemem] • Dare Vršič [Maribor, Jaša] MENJAVA KROGA: Jaka Štromajer [Koper, Klemen] • Etien Velikonja [Olimpija, Jaša] TRENER KROGA: Robert Pevnik [Celje, Jaša] • Darko Milanič [Maribor, Klemen] NAVIJAČI KROGA: Četverica Velenjčanov, ki so prišli v 21. minuti v Ljudski vrt. *** OFSAJDI 2016/17 7 - Celje 6 - Maribor, Aluminij 5 - Gorica 3 - Krško, Radomlje, Rudar 2 - Olimpija 1 - Koper 0 - Domžale *** ZAPISNIK Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije poslušate na iTunes in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si.

Andy meets Razen, the King’s food taster, and really "hits it off" with him, then learns about an Us Pus box and the king's plans for it. Are the magistrate's intentions villainous or virtuous? What will Andy do?