Podcasts about razen

Najbolj ekstremne temperature so s koncem vročinskega vala za nami, a po prehodni osvežitvi se bodo visoke temperature nadaljevale še vsaj do konca prihodnjega tedna. Jutri je tako čez dan pričakovati do 36 stopinj. Razen posameznih vročinskih neviht pa tudi ne kaže na deževje, ki bi olajšalo hudo sušo. Tej še ni videti konca. V oddaji o teh temah: - Iran in Združene države vztrajata vsak pri svojih zahtevah, Hormuška ožina pa ostaja zaprta - Izrael zavrača ameriški mirovni načrt za Gazo in vzpostavitev palestinske države - Mulj iz koprskega pristanišča bodo poskusno odlagali drugod v zalivu - V Braniku si ob pomanjkanju vode pomagajo s starimi vodnjaki - štirnami

Vokalna skupina Plamen iz Toronta v Kanadi znova prihaja v Slovenijo, nam je povedala pevka Sabina Sečnik. Čez točno mesec dni, 23. avgusta, bo imela koncert na Ptuju, naslednji dan v Tržiču in v torek, 25. avgusta, v Celju. Tudi tokrat pripravljajo pester in zanimiv program. Zasedbo že 35 let vodi Marija Ahačič Pollak. Razen ohranjanja slovenskega izročila vokalna skupina Plamen skrbi tudi za visok kulturni in umetniški nivo ter prispeva k utrjevanju slovenske narodne zavesti tudi onkraj državnih meja.

Zdravo. Tokrat ugotovimo, da nas lahko reši samo še selitev na druge planete, kjer bomo (najbrž na žalost) počeli iste stvari kot tu. Obdelamo razliko med teroristi in borci za svobodo (terorizem je samo vojna z manjšim budžetom) in se vprašamo, ali je prihodnost farmacije v drogiranju v športne in rekreativne namene.Do Nove Zelandije v 4. poglavju ne uspemo priti, ker se pogovarjamo o uporabi mamil v službene ali za študijske namene in ugotovimo, da v te svrhe teh stvari res ni za jemati. Razen, če jih časti služba. Do mirnosti se da priti tudi na drugačne načine (meditacija, dihanje, skupnost, …). Rokenrol pa je itak boljši s tremi piri v riti, ni pa slab niti brez.

V tokratni Centrifugi o črnem in belem. In črnobelem. Tako na globalnem geopolitičnem polju, kot na domačem političnem parketu smo bili priča rokohitrskim potezam, ki so že prve dni januarja pometle s ponovoletno otopelostjo. V slogu besede leta pri mladih 'šest sedem' bi lahko rekli, da ne razumemo ničesar več. Razen tega, da je tu zima, ki pa nas vedno znova preseneti.

Težko verjetno, a ob omenjanju rojstva, ki ga imamo okoli božiča ves čas na ustih, tako malo omenjamo porod. Se pravi fiziološki fenomen, ki našemu rodu sploh omogoča preživetje na tem planetu. Razen političnih prepirov o porodu govorimo tako zelo redko tudi v kontekstu šeg, običajev in navad, s katerimi se ukvarja etnologija. A na srečo se tiha tabuizacija poroda počasi le taja. Pred nekaj meseci smo dobili temeljno delo o delovanju, naporih in uspehih babiške službe iz povojnih let. Babica, kot osrednji zdravstveni lik v življenju nosečnice in porodnice, ima v Sloveniji dolgo in spoštovano tradicijo. A do pred kratkim se je izjemno malo vedelo o povojnem delovanju t. i. terenskih babic; na hitro izšolanih deklet, ki so se po letu 1945 odpravile na slovensko podeželje in pomagale rojevati in v isti meri tudi izobraževati in prosvetljevati takrat v klešče zaostalosti in tudi revščine ujeto populacijo. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Danes pa nekaj o aktualnem trenutku v slovenskem žogobrcu. V času, ko to poslušate, se končuje slovenska nogometna avantura s poskusom preboja na Mundial prihodnje leto. Kot ima slovenski žurnalizem v navadi, ob uspehih govorimo o junakih in pravljici, ob neuspehih pa udrihamo z vsem kar gre po ubogih športnikih. Naša oddaja bo vsaj malo odvzela breme z ramen nogometašev, selektorja in Nogometne zveze Slovenije … Zakaj? Ker na nogomet gledamo širše kot običajna javnost.Osredinimo se samo na zadnji poraz, ki so ga mnogi opisali kot sramotnega, v Stožicah proti reprezentanci Kosova. Kdo je kriv, je bilo odgovorjeno že stokrat. Zvezna vrsta, ki je bila luknjičasta in počasna. Selektor, ki ne spravi skupaj ofenzivne taktike, ali napadalci, ki dajo gol vsako četrto tekmo? Po našem svetem prepričanju nihče od naštetih. Največjo krivdo nosi Janez Janša, za njim pa Danilo Türk. Zgodba je zapletena, hkrati pa enostavna. Na predlog Janševe vlade je Slovenija prve dni marca leta 2008 priznala Kosovo kot neodvisno in suvereno državo. Strinjal se je tudi tedanji predsednik Danilo Türk in poslanci so z nekaj izjemami priznanje potrdili. Torej; če takrat Slovenija Kosova ne bi priznala, ne bi mogla prejšnjo soboto proti njemu izgubiti, ker tekme sploh ne bi igrala. Igrati proti državi, ki ne obstaja, je pač nemogoče. Sobotni nogometni poraz je dal prav Sašu Pečetu in Zmagu Jelinčiču, ki sta že leta 2008 opozarjala, da bo priznanje imelo daljnosežne in negativne posledice za našo državo. Njune besede so ob sobotnem porazu z 2 : 0 postale meso, kar le še enkrat več pomeni, da je politični šovinizem tek na dolge proge. Da bi se izognili podobnim blamažam in v pomoč našemu nogometu tako predlagamo, da za božjo voljo nikarte več priznavati novih neodvisnih držav … Da ne bi recimo komu prišlo na misel priznanje Katalonije … Ob trenutnem stanju v naši reprezentanci pa ne moremo biti samozavestni niti pred tekmo z ekipo Palestine, ki jo gostimo v rehabilitacijskem centru Soča. Če dobro premislimo; slovenskemu reprezentančnemu nogometu bi najbolj pomagali, ako prekinemo diplomatske stike z večino svetovnih držav in potem bi, z neigranjem tekem, dosegli kar precejšnje uspehe. Pač po logiki, da če tekme ne igraš, si še vedno uspešnejši od tega, da jo izgubiš! Ob tekmi pa je bilo še nekaj spornih situacij, ki so burile javnost mogoče celo bolj kot poraz sam. Tribune so namreč zasedli kosovski navijači v številu, ki je najbrž preseglo slovenske navijače in žvižgali so Zdravljici. Kar je vsega obsojanja vredno, ampak nekaj je treba vedeti … Pogumni in neustrašni Iliri iz goratega zaledja Jadranskega morja gojijo do nogometa posebno strast. Pa ne le to. Nogomet je postal njihov izvozni izdelek, ki je mogoče celo bolj pogost, kot nastrgano meso v štručki ali pa popularna poletna osvežitev. Hočemo povedati, da nogometaši pod dvoglavim orlom logično zapolnjujejo nogometno reprezentanco republike Albanije, nato republike Kosovo in v veliki meri še reprezentanco Švice. Proti takšni valilnici nogometnih talentov je majhna Slovenija brez moči in ker smo v kvalifikacijah igrali tako s Kosovom kot s Švico, lahko v maniri duhovičenja športnih komentatorjev pristavimo, da je dvoglavi orel pošteno oskubil slovensko kokoš. Pa gremo k izgubljenemu dvoboju na tribunah. Mlačnost in pomanjkanje energije slovenskih navijačev na tribunah je čudovito sovpadalo z mlačnostjo in pomanjkanjem energije slovenskih nogometašev. In poznejše jokanje po družbenih omrežjih, kako so bili gostujoči navijači bolj glasni, bolj zavzeti, z večjimi zastavami in z več strasti, je klavrni navijaški predstavi le nastavilo ogledalo. Na tem mestu pa ne moremo mimo katastrofalne politike Nogometne zveze Slovenije. Groteskna in zdaj sploh ne več prikrita absolutna in popolna centralizacija Slovenije je dosegla in zadušila tudi nogomet. Vztrajanje, da mora reprezentanca igrati tekme v na pol dograjenih Stožicah, ker je pač v onih betonskih temeljih zakopano bistvo slovenstva, je neumno, če že ni skrajno škodljivo. Nacionalne nogometne zveze, tudi tiste velikih in pomembnih reprezentanc, dosledno skrbijo, da nacionalna moštva domače tekme igrajo na različnih prizoriščih po državi. To ni ne neka novost, ne posebna praksa. Gre za osnovno nogometno dostojnost, bi zapisali. Razen slovenske nogometne zveze, ki je tako zaverovana v Ljubljano, kot da si nogometni uradniki ne bi smeli izplačati dnevnice, če bi se podali kam drugam. Recimo v Celje, kjer trenutno gori še zadnji dostojni utrinek slovenskega nogometa. Da o Mariboru, ki je kljub sramotni prodaji domačega kluba še vedno z naskokom največje slovensko nogometno mesto. Vztrajanje z Ljubljano in s Stožicami, kjer poskušajo umetno vzpostaviti čarobnost nekdanjega Bežigrada, je za slovenski nogomet škodljivo prav toliko, kot porazne igre naše nogometne reprezentance.  

HI PODCAST LISTENER! You may have noticed how late I’ve been getting with these posts. It takes ages to write everything up, but I think it’s valuable. However, it’s been pointed out to me that people might want the podcast itself to be regular! So I’m now going to separate out the posts for the podcast feed from the main posts. You won’t get all the detailed review text, but you’ll get to listen sooner, and you’ll get the tracklisting itself still! Please let me know if this is good/bad/average. You can find a hint for my email on the website‘s sidebar. All over the place tonight, whether folktronica, percussive experimentalism, minimal dub techno, various drum’n’bass & jungle mutations, proto-postrock, or eerie sound-art… tunng – Anoraks Majken – Re-entering Lawrence English + Stephen Vitiello – with Brendan (Single Edit) Will Glaser – Theft JQ & Richard Pike – Free Paul St. Hilaire & Gavsborg – Confidential Paul St. Hilaire & Cousin – Back Inna Business Carrier – Carbon Works ealing – Down the Rabbithole Pushlock – Oblique Strategy The Untouchables – Rude Enforcer Disiniblud – Blue Rags, Raging Wind (Kerry McCoy Remix) PVAS – Terminal Igorrr – ADHD Obeka – A World No More Temp-Illusion – Hoax Haven Impérieux – Trampa seefeel – moodswing (demo) Nate Scheible – 02 John Wall – Construction I “Stat:Unt:Dist” Razen – hi-mawari Yara Asmar – to die on any hill (if it’s easy enough to climb) Nesa Azadikhah – The Wound Where The Light Enters

Opozorilo: v tej oddaji bomo razkrili nekatere podrobnosti pravljičnega sveta, slovenske politike in človeške narave. Zaradi tega ni primerna za otroke, v primeru mladostnikov pa predlagamo poslušanje v spremstvu staršev. Decembra vsi dobimo božičnico. Tako je rekel premier in poudaril besedico »vsi«. Javni sektor, zasebni sektor, upokojenci, mladi, stari, ženske, moški. Premier je rekel, da vsi, kritiki so rekli, da je to neumnost. Opozicija je skočila kvišku in celo nekatere stranke v poziciji so skočile, še preden so rekle »hop«. Finančni minister, ki se mu bo pod nogami odprla 700-milijonska proračunska luknja, je rekel, da lahko po potrebi ustavimo konje, lastniki kapitala v zasebnem sektorju so se vprašali, če se je premierju zmešalo. Ampak premier je rekel, da jo dobimo vsi, in se pri tem odločno držal. Bili bi nori, če bi kritizirali zastonjsko nakazilo oziroma darilo in na tem mestu bi bilo te oddaje, po vseh zakonih, človeških in božjih, konec. Če ne bi … … Če ne bi slovenska politika, kot že tolikokrat, spregledala očitno. Se pravi, da je iz razprav o božičnici ponovno izpustila – namenoma ali po pomoti, bomo šele ugotovili – bistven element. Bistven element pri razpravah o božičnici pa je Božiček. Božičnica je darilo! Klasično decembrsko darilo. Za njo ne boste opravili nobenega dodatnega dela, nobenih nadur, povišanih obveznosti; nobenega nagrajevanja zaradi uspešnosti ne bo potrebnega. Vsi, leni in pridni, zgodnji in tisti, ki zamujajo, požrtvovalni in ignorantski, vsi jo bomo dobili. Kar pa je klasična definicija darila. In kdo decembra nosi darila? Premier je mišljenja, da on in da ga bo to darilo naredilo priljubljenega za še en mandat, vendar se bridko moti. Decembra nosi darila Božček. Da, morebiti bo premier podpisal tisti nalog, ki bo sprostil sedemsto milijonov; da, morebiti bo dobil glasovanje v parlamentu okoli božičnice, ampak logistiko, se pravi naročila in dostavo bo prevzel Božiček. Ker je to njegova vloga, ker to že desetletja opravlja odlično in ker mu tudi ljudje zaupamo ter se ga veselimo. Razen tega bi bila podoba našega ministrskega predsednika, kako se vozi na saneh z malho, polno božičnic, smešna, in naj bi si še tako uspešno zatlačil blazino pod rdečo suknjo, si nadel lasuljo ter kapo … Nihče, niti otroci mu ne bi verjeli, da je dobri mož. Je pa res, da bo učinek božičnice na politične preference pomladnih volitev primerno manjši, če ne bo jasno in glasno, da je božičnico dostavil premier osebno. Pred Svobodo je torej strateška odločitev. Ali dostavo božičnice zaupati profesionalcem in s tem razvodeneti njihovo povezavo z darilom, ali pa se smešiti z amaterskim deljenjem denarja, ki je bolj podobno delitvi pasulja v kuhinji za brezdomce. Ampak z logistiko in transportom se naša analiza morebitne božičnice še ne konča. Kot vemo, so ob ideji o božičnici dvignili obrvi v koalicijski SD. Zlobni glasovi trdijo, da jih je zaskrbelo, ker niso o predlogu vedeli nič, in je prvak te stranke in gospodarski minister celo zastrigel z ušesi, ker mu naj ne bi nihče nič povedal; a naši viri govorijo o tem, da je nestrinjanje z božičnico v SD mnogo globlje, kot je preprost šum v komunikaciji med koalicijskimi partnerji. Zadeva je namreč ta, da pri SD ne verjamejo v Božička. Trdno so prepričani, da gre pri tem decembrskem možu za imperialističnega agenta in predstavnika korporacijskega kapitala, ki ima zelo malo posluha za socialdemokratske ideje in ideale. Kot slišimo, so se na seji vlade zelo sporekli, saj SD vztraja na stališču, da bi božičnico moral deliti Dedek mraz. Seveda obstaja problem že na načelni ravni, da darila, ki jih nosi Dedek mraz, težko imenujemo božična darila, ob tem pa se tudi čas razdeljevanja zamakne za en teden, na 31. december. Takrat darila sicer še imajo smisel, dodatni denar pa ne več. Kajti utrujeno ležanje na kavču pač ne obremenjuje družinskih proračunov … Zato in zaradi tega ker imajo občutno več poslancev, so pri Svobodi nič kaj prijazno pokopali Dedka mraza, kar je posledično povzročilo slabo voljo pri SD. Kot vemo, pa je nesrečna ali celo razburjena tudi opozicija. Najbolj so ob predlogu božičnice togotni pri Novi Sloveniji. Predvsem zaradi tega, ker kot katoliška stranka, ki se ob Jezusu najbolj zavzema za obrtnike in podjetnike, menijo, da bi božičnico moral deliti Miklavž – Sveti Miklavž. In če smo povsem objektivni in nepristranski, imajo za svoje stališče kar nekaj močnih argumentov. Njihova trditev, da je praoče vseh decembrskih darilnežev sveti Miklavž, vsebuje kar nekaj etnološko izpričane resnice … Ob tem pa je njihov glavni argument, da bi dobili šeststo evrov petega decembra zvečer, takrat, ko bi bili najbolj potrebni, dejansko razumen in dobro umerjen. Obstaja namreč vraža, da božičnica ne sme dočakati Božiča, sicer bo leto pred nami nesrečno leto. Jernej Vrtovec, ki je novi predsednik Nove Slovenije, je predlagal, da se vsa opozicija poenoti okoli Miklavža, ampak so pri SDS odgovorili, da opozicija pozna le enega dobrega moža, in to ni Miklavž. Ob tem pa pri Vrtovčevem predlogu ostaja nerešena težava parkljev, saj nihče noče prejeti darila in se istočasno prestrašiti. V času, ko to poročamo, še ne vemo, kako se bo zadeva z božičnico iztekla. V vsakem primeru pa se ne strinjamo z uglednimi profesorji ekonomije, ki trdijo, da premier ne deli svojega, temveč deli davkoplačevalski denar. Kar je sicer res, kot je tudi res, da deli davkoplačevalski denar nazaj davkoplačevalcem. Kar pa je drugo ime za krožno gospodarstvo.  

V časih, ko se cvet naše predstavniške demokracije obklada z »gnoji od človeka« in se primerja s Hitlerjem, razumnega mika, da bi se obrnil na drugo stran in dremal dalje; a kaj ko je ugovor vesti močnejši od predmestne pritlehnosti. Tako se danes sprašujemo: »Kako je mogoče, da so se polizdelki tipa Zvonko Černač pojavili na tržišču?« In še naprej: »Kako je mogoče, da jim je dan privilegij javne besede.« Odgovor smo, presenetljivo, našli pri Mozartu. Vemo, da bi bil za raziskati to temo najprimernejši nenadkriljivi Marjan Jerman, a žal ga ni več med nami – tako moramo v naši skromni oddaji ugrizniti v gnilo jabolko slovenskih medsosedskih odnosov.  Zadnje čase se je namreč med žive meje, veje hrušk, ki segajo čez mejo, barve fasad in vojne dovoznih poti, čiščenja skupnih vhodov, prenove kopalnic in kar je podobnih medsosedskih tragedij, vrinil nov element. Wolfgang Amadeus Mozart. Oziroma otroci, ali pač zreli ljubitelji  glasbe, ki vadijo njegove etude, skladbice, sonatine ali sonate. Bog ne daj koncerte. Kot nam sporočajo v medijih, policija prejema vse več prijav zaradi hrupa, ker sosedje vadijo instrument. Skoraj praviloma gre za klasično glasbo, v mnogih primerih za v glasbenih šolah šolajočo se mladino. In na tem mestu potegnemo črto. Najbolj očitna točka, ki jo samo ošinemo, tako zelo je prezentna, je dejstvo, da je ukvarjanje z lepimi umetnostmi eden zadnjih branikov, ki današnjo mladež še drži na strani razuma. Histerija družbenih omrežij in računalniških iger je po podatkih že dosegla pandemične razsežnosti in mnoge države, ki so pri vzgoji mladine praviloma okretne kot čezoceanska ladja, so začele sprejemati prve ukrepe, da bi zamejile škodljive posledice strmenja v zaslone. Igranje instrumenta oziroma ukvarjanje z glasbo, ki je imela na zgodovino mladinskih gibanj v zadnjih dveh stoletjih neizmeren vpliv, je eno zadnjih sider normalnosti v tem podivjanem svetu. In potem se tem veličastnim mehanizmom, ki so sooblikovali civilizacijo, upre miselnost slovenske soseske. Da hrup, ki prihaja iz sosednjega stanovanja, ali hiše, ali parcele, moti njen mir. Na državo ni računati. Država je nekje v svojem drobovju nekoč spisala zakone o hrupu in njegova svetost decibel je vladar tega vesolja. Ni pomembno, ali gre za Mozarta, za nočno rajanje, ali za mopede pod oknom – usodo velikanov klasične glasbe odrejajo decibeli. Zato ima država po neki bizarni logiki pravico, da ostarelo profesorico klavirja oglobi, ker je igrala Mozarta. V smeri, da bi država zaščitila ljudi, ki se ukvarjajo z glasbo, torej ne moremo naprej. Tako nam ostane le še spekulacija, z mnogo vegave teorije. Gre pa tako. Posameznik v sedemdesetih kvadratih svojega dvosobja zahteva pravico do miru. Do tišine in spokoja. Ker ko je zastavil svojo dušo pri banki, si ni kupil le stanovanja, temveč si je tudi zagotovil popolno izolacijo od vsega ostalega. Razen veselic v istrskem kampu Slovenec v stanovanju noče imeti nobenih stikov s komerkoli in s čimerkoli. Mozart v sosednjem stanovanju je tako neposredna grožnja njegovi osnovni pravici do miru. In ta pravica se nato upre pravici božanskega Wolfganga, da je igran! Zadeva je namreč ta, da so rezultati genialnih umov tista kolesca, ki poganjajo voz civilizacije naprej. Mozartova glasba je rojena za to, da se igra. Ves čas in nihče je nima pravice omejevati. Omejevanje je podobno bedasto, kot če bi omejevali posledice Teslovega genija in bi ostali brez elektrike! Tako imamo spopad na eni strani slovenskega sosedskega hohštapleraja in na drugi strani enega temeljnih gradnikov civilizacije. Zakon, kar nas v končnih posledicah pripelje do anomalij Zvonka Černača, daje prav pravici do zasebnosti, tišine in miru. Za zdaj. Svet bo brez dvoma boljši, ko bodo po zakonu imeli prav glasbeniki, umetniki in šolajoča se mladina; ljubitelji klasične glasbe in ostarele profesorice klavirja. Do takrat pa le še  predlog, ki smo ga našli v mučilnih tehnikah starega Vzhoda. Dajmo ljudi, ki jih moti hrup glasbenih instrumentov, zapreti v popolno tišino. Brez kakršnihkoli dražljajev iz okolja. V takšni tišini se mora človek slej kot prej soočiti s samim sabo. In velika večina nezadovoljnih sosedov bi že po nekaj urah moledovala, naj nekdo v sosednjem prostoru za božjo voljo začne igrati na klavir.

Pred počitnicami pa še temeljno vprašanje, s katerim si boste lahko krajšali poletne večere: Zakaj in čemu se še nihče ni spomnil slogana: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Bojni vzklik neopopulizma se širi po planetu kot vihar in samodržci, diktatorji, avtokrati ali pa samo populisti, so k znameniti Trumpovi pogruntavščini že prilimali ime svoje dežele. »Ponovno velike« države rastejo kot gobe po dežju. Ponovno velika je skoraj postala Romunija, Izrael tako ali tako, ponovno velika je postala Madžarska, predlagano je, da se k stari slavi vrne Evropa kot celota in še bi lahko naštevali. Le v Sloveniji se še ni našel junak, ki bi se lotil delanja ponovno velike Slovenije. Kar je nenavadno, ker ni, da bi ne imeli kandidatov. V predvolilnem letu, ko se rojevajo nove stranke ena za drugo, stare pa se utrjujejo na svojih pozicijah, bi človek pričakoval, da bo kdo zagrabil geslo, ki je dokazano najbolj učinkovito politično geslo enaindvajsetega stoletja. Pa ne samo to: »MAGA« je geslo in politični program hkrati, kar je vsaj za večino ameriških volivcev zelo udobno. Istočasno pa si v slovenskih strankarskih štabih že belijo glavo, s katerim sloganom naj gredo na državnozborske volitve leta 2026. In medtem ko bodo izumljali slogane, ki bodo vsebovali besede »naprej« in »zaupanje« in »Slovenija«, v političnem kotu stoji in čaka garancija za uspeh, če ne že za zmago na volitvah: »Naredimo Slovenijo spet veliko!« Poglejmo morebitne ovire, ki stojijo na poti uvedbe trumpizma v Sloveniji. Predvsem dve besedi v sloganu sta sporni. In sicer »veliko« ter »spet.« Slovenija je mala. Majhna. Majcena. Povezovati jo na kakršenkoli način s pojmom »velika« je smešno. Razen v prenesenem imenu, ko imajo naši športniki veliko srce. Drugače pa je naša majhnost ne le geografsko dejstvo, temveč tudi primerjalna prednost in dobrodošel turistični atribut. Če bi kdo zdaj začel znotraj trumpistične agende govoriti o Sloveniji kot o »veliki«, bi si zaslužil samo posmeh in njegove politične pozicije bi se kvečjemu oslabile, nikakor pa ne povečale. Potem pa je tu besedica »spet«, ki jo lahko iz originala ustrezneje prevajam kot »ponovno«. V državah, ki geslo uporabljajo, seveda mislijo na nekdanjo slavo teh držav. Madžari na srečna leta znotraj črno-žolte monarhije, Izraelci na srečne čase kralja Davida in tako naprej in tako nazaj. Niti ni povsem jasno, na katero od dob v slavni ameriški zgodovini se navezuje Donaldov vzklik. Večina njegovih privržencev misli na dobo po koncu druge svetovne vojne, do sredine šestdesetih let, ko so se Američanom končno spuntali otroci; omenjenih dvajset let  velja za nekakšno idealizirano predstavo o ameriških sanjah. Mogoča pa slovenski zet celo misli na reaganavsko dobo, ko je Ronald – sicer ne tako vneto in tako pogosto – tudi sam uporabljal zelo podobno geslo o vrnitvi k ameriški veličini. Problem pri Sloveniji je, da zgodovinsko gledano ni bila nikoli velika. Sicer bi tudi težko bila, ker nikoli ni imela državnega okvirja, ampak skozi vso slovensko zgodovino, bi lahko za velika označili samo izbrana poglavja, celotno dobo pa izjemno težko. Kar nas napeljuje na misel, da bi lahko pomladniki začeli poudarjati pomen slovenske osamosvojitve, saj »Naredimo Slovenijo spet veliko« z mislijo na recimo sedemdeseta leta dvajsetega stoletja ne zdrži resne analize. Obstaja seveda možnost, da bi kdo z uvedbo slogana imel v mislih Karantanijo, ampak to se zdi celo za trenutne slovenske populiste že korak predaleč nazaj. Še tretja možnost, zakaj še tako zagreti slovenski populisti ne izkoristijo potenciala slogana »Naredimo Slovenijo spet veliko«, pa se skriva v nerodnem sorodstvu s sloganom: »Naredite mi to deželo spet nemško!« Obstaja pa še ena resnica … Slovenci smo imeli, pa smo ga ali zavrgli ali pozabili, popoln politični slogan, ki pa je bil žal premalo enostranski, premalo politikantski in preveč vključujoč, da bi se obdržal, in ga je stampedo politike razdvajanja poteptal in odvrgel na smetišče zgodovine: »Slovenija, moja dežela.« Nič drugega ni treba.  

Teden gibanja se ne bi mogel začeti ob primernejšem času. Kajti prejšnji teden so v Ljubljani zastavili novo avtobusno in železniško postajo. Nekateri so se razjezili, ker so v časovno kapsulo v temeljih zakopali madžarske časopise in s tem napovedali madžarsko okupacijo; kar pa za nas, ki spremljamo predvolilne ankete, tako ali tako ni nič novega. Drugi se jezijo, ker bo padla stara avtobusna in železniška postaja, mi, kot apologeti krute realnosti, pa se sprašujemo, čemu bo Ljubljani avtobusna in železniška postaja? Namreč; avtobusi in vlaki v Ljubljano sicer vozijo, prispejo pa bolj redko. Če pa že prispejo, je potovanje zelo zanimivo. Vstopiš v Mariboru na vlak, v Ljubljano pa prispeš z avtobusom, oziroma se na poti zgodi nešteto kombinacij med obema vrstama prevoza. Ampak lepo po vrsti in predvsem – kar je nujna lastnost tako za medije kot za prometno infrastrukturo – potrpežljivo.Če bi šli do samih temeljev ustavnih kategorij, je ena izmed glavnih gotovo tista, ki govori, da se suverena država razprostira po bolj ali manj povezanem, enotnem nacionalnem ozemlju. Kar pa Slovenija trenutno ni. Enotni sploh nismo, povezani pa še manj. Razen v reklamah za telekomunikacije. Kot primer povezanosti vzemimo potovanje med Mariborom in Ljubljano kot najbolj usodnosti in zgodovinskih bremen polno pot, kar jih lahko opraviš na Slovenskem. Le malo zaostaja potovanje med Ljubljano in Koprom, na stopničkah pa je tudi letošnjo sezono še potovanje med Ljubljano in Novim mestom. Ampak nazaj na Štajersko, ko gremo gledat, kaj delajo; gledat, kaj delajo ljubice tri. Prva betonira, asfaltira, razširja in obnavlja predore ter viadukt pri Tepanju. Med Slovenskimi Konjicami in Celjem. O cestnem prometu na Slovenskem ne bomo preveč razpredali, razen da bi morali biti vsi domači uporabniki avtocestnega omrežja v Sloveniji upravičeni do vsaj ene delnice Luke Koper. Kajti vozniki smo de facto talci tega podjetja, a o tem kdaj drugič. Dejstvo je, da je pred predoroma in viaduktom gneča, ki jo Dars rešuje, a rešiti je ne more. »Potovanje se podaljša za …,« je milozvočna skovanka naših radijskih programov, žal pa so edino, kar se podaljšuje, t. i. Ostržkovi atributi. Nos, ušesa in izrastek nad trtico. Potovanje na tem odseku se ne podaljšuje, ker potovanje stoji. Trajanje je odvisno od  sreče, ker okoliščin ni mogoče predvideti, saj se pri Domžalah na štajerski avtocesti redno in vsakodnevno, mogoče celo večkrat na dan, zaletijo. Tako je najhitrejše cestno potovanje za teh ušivih sto trideset kilometrov dve uri, najdaljše pa štiri ure. Na normalen dan. »Druga mi piti da,« da lahko gremo na železnico. Ali pač na avtobus, kajti slovenski železničarji delček južne železnice obnavljajo trideset let, medtem ko so pred več kot stoletjem porabili dvajset let, da so jo z rovačami in samokolnicami zgradili v celotnem obsegu trase med Dunajem in Trstom. Kakorkoli; najnovejši prispevek k polževim vlakom je avtobus, ki nekoliko razbije enoličnost potovanja. Da pa se ne bi potniki preveč navadili tudi na avtobusno etapo železniškega prevoza, jih železničarji mečejo z vlakov na različnih postajah. Zidani Most, Celje ali Pragersko so priljubljene okrepne postaje, kjer zmedeni potniki iščejo avtobuse in nato po desetih kilometrih nazaj vagone. Ali povedano še drugače … če hočeš iz Ljubljane v Maribor in obratno, imaš brez prestopanja in brez avtobusnega prevoza na voljo komaj kakšen vlak. Po navadi mednarodni. Seveda to stanje velja ob neupoštevanju dnevnih zamud, ki so edina stalnica slovenskih železnic. In če se človek usaja, mu železnice ukinejo železniško postajo, ministrica pa pove, da bo nova ljubljanska železniška postaja prekrasna. Ampak današnji pamflet nima nobenega namena kritizirati infrastrukturnih stranpoti slovenskega razvojnega modela. Povsem jasno in glasno pa se sprašujemo, ali smo suverena država, če ne zmoremo omogočiti dostojne, enaindvajsetemu stoletju primerne pretočnosti ljudi, blaga in storitev znotraj naše države. Pa ne samo znotraj države. Priti iz Maribora v Ljubljano je enak podvig, kot priti iz Šiške v BTC ali kaj podobnega. Ni, da se ne trudimo – vsako leto se infrastrukturna znanost oplemeniti z novimi strokovnjaki, z novimi inštituti, agencijami in podobnim; trideset let intenzivno razmišljamo, vlagamo denar, edini in ultimativni razsodnik vseh teh naporov, potovalni čas, pa se ni skrajšal. Na cestah ostaja enak zadnjih trideset let, na železnicah zadnje stoletje. Tako je Slovenija še vedno zaprta v meje zgodovinskih dežel in naivno je pričakovati, da se bomo infrastrukturno razdruženi uspeli združiti duhovno.

Ta pravljica pripoveduje o Pepelku, sedmem bratu, ki je kljub temu, da je bil pač Pepelko, pridobil najlepšo kraljično. Spopasti se je moral s čudnim velikanom. Ta je namreč hodil naokrog kar brez srca, ki ga je imel spravljenega nekje, kamor nihče nima dostopa. Razen če ti je ime Pepelko. Njemu uspe vse. Prisluhni torej norveški pravljici Vir: Zlata ptica, Norveške pravljice. Prva knjiga. Prevedel Janko Moder, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1960, bere Nataša Holy

Mednarodno javnost je zvečer pretresla nova napoved ameriškega predsednika Donalda Trumpa glede carin. Napovedal je namreč takojšnjo 90-dnevno zamrznitev dviga carin za vse države, razen za Kitajsko. Druge teme: - Nemški socialdemokrati in krščanska unija podpisali koalicijsko pogodbo - Državni svet izglasoval veto na zakon o zdravstveni dejavnosti - Svet ljubljanske psihiatrične klinike potrdil nov mandat Bojanu Zalarju

Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začela Tanja Dominko. Celoten komentar si lahko v zapisani obliki preberete tudi na naši spletni strani.

Na dan pred gregorjevim, ko se po starem julijanskem koledarju začenja pomlad in velja rek, da se ptički ženijo, je v naši deželici na sončni strani Alp bore malo razlogov za veselje. Razen morda, da se je gorivo nekoliko pocenilo, pa še to ne gane vseh. Ljudje smo različni, nekateri za dobro voljo potrebujejo le lepo vreme, drugi lep znesek na svojem bančnem računu, tretji zaljubljen pogled svoje boljše polovice, četrti zdrave otroke. Ampak če pogledamo malo širše, malo izven svojega vrtička, pa vendarle ne moremo skakati od navdušenja.Tako je svoje razmišljanje v svojem komentarju začela Tanja Dominko. Celoten komentar si lahko v zapisani obliki preberete tudi na naši spletni strani.

Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konj bojim. Poslušnejši in pohlevnejši so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doletita hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.

Piše:Miša Gams, bereta Renato Horvat in Sanja Rejc. Pesniška zbirka Žilažili pesnice, performerke, igralke in pevke z umetniškim psevdonimom Anjuta, nadaljuje zastavljen rez, ki v podobi krvaveče rane kot posledice kirurške zareze sameva na naslovnici pesniškega prvenca Rane rane. Zbirka, sestavljena iz pesmi v obliki QR kod, ki vodijo do multimedijsko raznolikih pesniških – zvočnih, vizualnih in performativnih – utrinkov, predstavlja inovativen preplet različnih umetniških disciplin, pristopov, žanrov in sodelujočih umetnikov, ki so zaokrožili zgodbo okrog osebnih ran Anje Novak pa tudi ran, ki so se odprle v naši družbi in še vedno krvavijo. Njena druga pesniška zbirka nudi intimen pogled v takšne in drugačne rane iz vidika žile, ki preko srčnega utripa in pulziranja krvi sporoča drugi žili svojo zgodbo in to povsem intuitivno, v skladu s prepričanjem, da sta naša fizionomija in duševnost nerazdružljiv fenomen, ki vedno znova poraja nove eksplozije inspiracije in (znotraj)telesne ekstaze. Pri tem kot osrednji punctum motri nenehno spremembo in minljivost, saj tako kot po Heraklitu nihče ne stopi dvakrat v isto reko, tako tudi v skladu s pesničino filozofijo “nihče ne stopi dvakrat v isto žilo”, saj: “… tam ni več iste krvi / večnost je laž laži / koncept obljube ne zdrži / resnica je v tem / da vse beži / resnica je vsak / trenutek in / potem ga več ni / resnica je / da zdaj me srečaš / takšno in čez trenutek / zavržeš me drugačno”. In na koncu pesmi doda: “… kdo me bo ljubil tako spremenljivo / kdo me bo ljubil golo / … / Resnico.” Zdi se kot da je pisanje v zbirki Žilažili obupen poskus premagovanja groze, zevajoče skozi manko, ki ga razpira rana, ki se nikoli ne zaceli. Na tem mestu iskanja gole resnice in hkrati strahu, da bo napačno razumljena, se kot nadomestek neustrezne besede lahko znajde le še dotik. V pesmi Objemi me se sprašuje, kako streči smrti, če ne vemo nič o tem, kako streči življenju: “Še večja groza / od vseh groz / v človeku / je groza, / ko imaš čas se z grozo soočiti. //...// Dotik / je vpoklican / tam, / kjer besedi / spodleti.” Lahko bi rekli, da Anjuta v drugi zbirki še bolj razvija svojo subtilnost, ekspresivnost in telesnost, skupaj z mesenostjo pa se rana le še bolj razpira, bolečina postaja večja, oprijemljivejša pa tudi bolj ozaveščena in prizemljena v konkretnih metaforah oz. prispodobah. V pesmi s pomenljivim naslovom Baba zapiše, da je narejena iz “Ahilove kože”: “Narejena sem / iz kože na podplatu, / ki vse čuti. / Preživela sem / rod za rodom / in sem izpred / tega časa. / Moja globoka rana / so globalna vrata. / Členek sem, / na katerem se obračata / divjina in beton. / Članek sem / v National Geographicu.” Z namigovanjem na biblijski izgon ženske iz raja pripelje pesem do zanimivega preobrata, v katerem subjektka postane plen, ki ubije plenilca; Bog-inja, ki kot sumerska kača Uroboros nenehno lovi in žre samo sebe: “Nič božjega ni / na meni. / Razen njegove sence, / ko me hoče skrit / pred / svetom, / pred / teboj, / ki si svet. / Ti sam / si Bog, / ki si ga / lačna. / Jej.” Pesniška zbirka Anje Novak Anjute Žilažili je razdeljena na deset vsebinskih sklopov. Pesmi po dolžini segajo od najkrajših pesniških formulacij, imenovanih Mikrocirkulacije in se nahajajo v obširni paleti kapilar – pretočna, zadihana, cvetoča, brihtna, vročekrvna, frontna, prestreljena, sočutna, igriva, brezskrbna, radostna in počena kapilara, – pa do daljših eksperimentalnih pesmi, žalostink, molitvic in poslavljanj tako od ljubega kot od delov telesa, ki jih je zapustil pesničin alter ego. Bolezen ji pomeni le “zdrav odziv na bolan svet”, “oblika nemega političnega protesta”, ki zareže v bridko resnico o prepletenosti družbenega in individualnega telesa. V pesmi Anoreksija sprašuje “kako ravnati z rano, ki ne neha krvaveti”, v pesmi z naslovom Moja bolezen pa odsekano in malodane “robotsko” zapiše: “Moja bolezen / čas za začasno vrnitev telesa / njemu meni samemu. / Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj. / … / Moje telo / mašina.” Nekaj pesmi preveva izrazita družbena kritika zaradi neperspektivne stanovanjske in zaposlitvene politike, pri čemer lahko subjektka nastopa kot igralka ali kot čistilka zgolj z menjavo pravih natikačev. V pesmi Cene se razburja nad previsokimi cenami nepremičnin za mlade ter pomenljivo ugotavlja: “Kako naj tržim / svoje možgane, / da bom preživela. / Vem, da nič ne vem / in da vse znam.” V sklopu Krčne žile in krvni strdki se Anjuta poigrava z motivom starogrške Meduze ter secira moški pogled na strastno in pobesnelo žensko, pri čemer citira filozofinjo in pisateljico Hélène Cixous, ki na nekem mestu zapiše: “Moški so iz Meduze naredili pošast, / ker so se bali ženske sle in besa”, drugod pa opazimo vpliv romana Hladnokrvno Trumana Capoteja. Zdi se, da se kljub več kot stotim objavljenim pesmim, Anjuta ne more izpeti, saj se v zadnjem razdelku sprašuje “Katera pesem več obžaluje, zamolčana ali izpeta?” Pesničino krvaveče brezno kar še naprej bruha pesmi, ki druga drugo lovijo za rep, zato nas ne preseneča grafika francoskega slikarja Jeana-Léona Gérôma, objavljena na koncu zbirke, ki prikazuje golo Resnico v podobi mlade ženske, ki se z bičem v roki vzpenja iz vodnjaka z odprtimi usti v želji, da bi kaznovala človeštvo. Zbirka Žilažili Anje Novak Anjute je tako iz vsebinskega in stilističnega kot iz grafičnega vidika nekaj posebnega – je precej ožja od klasičnih knjig, poleg tega pa celotno zbirko preveva manjša luknja, skozi katero drsi gladka modra vezalka, ki jo lahko zavežemo na različne načine. V zbirki naletimo na številna drobna presenečenja, ki popestrijo tako vizualno podobo knjižice kot sámo branje. Naj namignemo, da nam kak del knjige spotoma lahko ostane v dlaneh, a ne zaradi tega, ker bi bil premalo zalepljen, temveč zato, ker se pesnica poigrava z naravo realnosti, namenskostjo posameznih stvari in dobesedno interpretacijo osebnega pečata. Ni naključje, da nas v uvodu pričaka citat pisatelja in filmskega režiserja Cliva Barkerja: “Vsak od nas je knjiga krvi; rdeči smo, kjerkoli nas odpreš.” In dejansko ima bralec oz. bralka pri prebiranju zbirke občutek, da se avtoričina zevajoča rana lahko zlepi z ranami vsakega izmed nas – tako kot se žila žili razkrije na mestu, kjer najbolj krvavi. In to je pravzaprav odlika prvinske poezije – da v nas priteka in iz nas izteka ista, a vsakič drugačna sila, ki jo lahko imenujemo tako Eros Thanatos kot tudi gola Resnica.

Razen redkih izjem smo se že vsi vsaj kdaj sprehodili po znameniti skandinavski trgovini s pohištvom, kjer si najprej napaseš oči na prostranem razstavišču, da ti pade v oči to, kar si morda iskal, pa tudi vse tisto, česar nisi, potem pa se podaš v prav tako - če ne še bolj -prostrano skladišče, kjer v enem ali več kosih nabereš skupaj, kar si videl lepega, plačaš ter glede na velikost reči odneseš ali odpelješ domov, kjer izbrano in plačano potegneš iz škatle v kateri so poleg vseh sestavnih delov še jasna in natančna navodila, nato pa – sledeč navodilom – zložiš, privijačiš in zbiješ skupaj, kar je v trgovini izgledalo izjemno lepo, v tvojem stanovanju pa ne več tako zelo, ter sedeš na novi stol ali ležeš na novo posteljo ali se skriješ v novo omaro … odvisno pač od tega, kaj ti je padlo v oči ali po čem so se ti pocedile sline ali je reklo srce, da brez tega tvoj dom pač ne bo popoln. Zdaj pa je. Popoln. Nikakor ne mislim delati reklame, a poleg cenovne ugodnosti, so za priljubljenost dotične pohištvene tovarne svoje brez dvoma prispevala – navodila! Slediš navodilom … in kar je še pred nekaj minutami bilo zgolj nekaj nenavadno oblikovanih kosov lesa, je zdaj stol! Ali postelja! Ali omara! Odvisno pač od tega, kaj si hotel in kaj ti je med ogledom padlo v oči! In k temu si bistveno pripomogel ti sam s svojim trudom: sestavil si stol! Ali posteljo. Ali omaro … saj zdaj že veste. Tako se mi zdi, da mnogi ljudje hodijo v cerkev – in seveda tudi v Cerkev – kot v to znamenito pohištveno trgovino: Vzamem to kar trenutno potrebujem, kar mi je všeč, kar je morda celo modno, predvsem pa kar mi ustreza in se prilega in poda mojemu domu/življenju. Za to sem pripravljen plačati določeno ceno, ostalo prezrem in pustim drugim. Svojo vero želim prejeti/živeti v lični embalaži s priloženimi jasnimi in natančnimi navodili, kaj se sme in kaj ne, do kam se sme in kaj se mora. Kako drugače razumeti vprašanje, ki ga Jezusu zastavi učitelj postave in ga za njim že dva tisoč let ponavljamo vsi po vrsti: Kaj naj torej storim, da dosežem večno življenje? (Lk 10, 25) Radi bi jasna in natančna navodila za življenje, tako zemeljsko - »Pijte to vsak dan, pa boste shujšali! Jejte to enkrat na teden, pa vas nikoli ne bo bolela glava! Šest počepov na dan, pa boste dočakali osemdeset let!« - kot tudi presežno: »Kaj naj storim, kaj naj izmolim, kaj naj darujem? Pa ne morem storiti prav nič, da bi prišel v nebesa. Ga ni počepa, ne jedi ne pijače, ni trika, ki bi me »vnebovzel«! Lahko le sprejmem, kar Jezus ponuja in prinaša: božje življenje! In Jezus pravi: »Ljubi! Ljubi Boga in bližnjega, kakor samega sebe. In še bolj!«

Pred 30 leti je bil premierno predvajan Šund, kultni celovečerec Quentina Tarantina. Ob tej obletnici se sprašujemo, kaj nam filmi enega najbolj slavljenih režiserjev sodobnega Hollywooda pravzaprav sporočajo?Šund naj bi bilo delo brez sleherne umetniške vrednosti. Razen, seveda, če govorimo o Šundu z veliko začetnico, o kultnem drugem celovečercu Quentina Tarantina torej, ki je v ameriške kinematografe prišel pred natanko tremi desetletji, jeseni leta 1994. Tarantinov Šund s svojim kronološko nelinearnim sižejem in poudarjeno postmodernim, metafikcijskim predelovanjem hollywoodske tradicije namreč velja za enega umetniško najbolj dovršenih filmov zadnjih tridesetih let. Nič čudnega, skratka, če je, še preden smo ga navadni smrtniki lahko videli v kinodvoranah, zmagal na festivalu v Cannesu. A za razloček od večine drugih prejemnikov zlate palme se je Šund sila uspešno zasidral tudi v globalni popkulturni zavesti; kdo se, na primer, ne spominja z ognjem in žveplom prežetega glasu Samuela L. Jacksona, ko navaja pasus o maščevanju Božjem iz svetopisemske Ezekielove knjige, ali Brucea Willisa, ki rahlo zbegani Marii de Medeiros lapidarno pojasnjuje, da je Zed pač mrtev?! – Tarantinu je s Šundom, skratka, uspelo nekaj skrajno nenavadnega: ustvaril je film, ki sodi tako v zabaviščne multiplekse kakor v butične dvorane kinotek. Še bolj impresivno pa se zdi, da lahko nekaj zelo podobnega rečemo tudi o Tarantinovih naslednjih sedmih filmih – od Jackie Brown do Bilo je nekoč … v Hollywoodu. Zato se velja vprašati, v čem je pravzaprav skrivnost Tarantinovega uspeha? Kaj nam njegovi filmi sporočajo in kako neki to počnejo, da po ogledu Tarantinovega filma iz kinodvoran vsakokrat znova zadovoljni odhajamo tako poklicni kakor laični gledalci? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Jelo Krečič, ki je Tarantinove filme že pred časom natančno analizirala v svoji knjigi Zmote neprevaranih. foto: John Travolta in Samuel L. Jackson v filmu Šund, kakor ju je na svojem grafitu iz leta 2002 upodobil britanski ulični umetnik Banksy (Goran Dekleva)

Nedavno sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta si delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen nečesa. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena hudo zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in skvačkam podstavek, preden kar koli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat razjezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Te tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je čustveno vznemirjenje. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste pozneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarije …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakor koli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi bila palica brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem' medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.' Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega' bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.

Als de oppositie Nederland snel wil verlossen van de extreemrechtse poppenkast van kabinet-Schoof, dan zijn messcherpe interrupties niet genoeg. Zet die trots opzij, partijen op centrumlinks: werk samen aan een toekomstproof plan voor Nederland. En begin vandaag! Opname: Milou van Hirtum Montage, mixage & mastering: Tom Ruijg Maak de boeken van de toekomst mogelijk. Word boekenlid: decorrespondent.nl/boekenlidmaatschap

Cycloon Boris veroorzaakt een enorme ramp in heel wat landen in Centraal-Europa. Maar zou dat ook bij ons kunnen gebeuren? We vragen het aan weerman Frank Deboosere en hydroloog Patrick Willems (KU Leuven). "Een half miljoen Vlamingen woont in overstromingsgebied. Natuurlijk zou hier ook enorme schade zijn. " See omnystudio.com/listener for privacy information.

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

Here is een Belgisch drama van Bas Devos, gemaakt in 2023. Het is een intieme en kleine film, gelaagd en minimalistisch, maar volgens cinema.nl echt een meesterwerkje. De film speelt zich af in Brussel, en we volgen daar de Roemeense bouwvakker Stefan, die op het punt staat de stad te verlaten om terug te keren naar zijn thuisland, en de Belgisch-Chinese Shuxiu, die onderzoek doet naar mos. Door een toevallige ontmoeting ontstaat er iets moois tussen de twee. De Muziek bij Here is gemaakt door Ameel Brecht - hier en daar ook wel Brecht Ameel genoemd. Net als de film is het uiterst minimale, bijna kale muziek. Ameel Brecht is een klassiek opgeleid gitarist uit Schaarbeek (België), die zich toelegt op het creëren van een verstilde, melancholieke klankwereld waarin tijd geen rol lijkt te spelen. Ameel Brecht is medeoprichter van het akoestische collectief Razen, een impro-ensemble dat gebruik maakt van middeleeuwse muziekinstrumenten.

Drage moje učiteljice in učitelji! Mnogo vas je… premnogo. Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil… da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno kot moji otroci o svojih učiteljih ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo. In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh! Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga… a ponavadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi… ki ve kam vodi… ki ve, da mora voditi… trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom, rešil iz prenekatere stiske! In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali… in niso izpustili moje roke… čeprav sem se branil in upiral… in so me pripeljali kamor so me morali pripeljati… kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali! In se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah… ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju… In se, s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem… In premišljujem kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti… kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti… kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi… kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti…

Na 170. zasedanju Tajnega društva OFCsmo potegnili črto pod sezono 2023/24, ki se je začela z evropsko ekstazo inkončala z apatijo. Pogovarjali smo se o obisku, izbrali enajsterico sezone,igralca sezone in se na koncu zazrli še v bližnjo prihodnost, saj bodo že čezmesec in pol na sporedu kvalifikacije za konferenčno ligo. Spočijte si od nogometa in Olimpije inse spet slišimo na višku poletja, ko bodo normalni ljudje na morju, mi pa naštadionu. Razen če se vmes ne zgodi kaj drastičnega in nas prisili, da posnamemoše kakšno epizodo … Pri Olimpiji nikoli ne veš …

Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odsotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.

Živimo v času vojne. Kdo ve, kako jo bodo poimenovali naši zanamci, če bodo preživeli? Morda bo to zanje tretja svetovna vojna. Morda jo bodo poimenovali po poražencu, ki ga bodo hkrati označili tudi za glavnega krivca. Etnična čiščenja in pojavi genocida bodo verjetno označeni za stranski produkt vojne ali nujno zlo, potrebno za zmago prave strani. Razen, če se zgodi čudež in človeštvo spozna, da je vojna, bila in ostala, najslabša možna izbira. Več o tem in še čem pa v Labirintih sveta.

Je paard voelt wat fris, het waait, je hebt misschien al een paar dagen niet gereden. Toch eerst even longeren, dat is wel zo veilig. Dan kan je paard even lekker de energie eruit rennen, en kun je daarna ontspannen opstappen en samen trainen! Maar soms lijkt het alsof je paard van die rondjes slingeren nóg wakkerder wordt, en zeker in het begin is het nogal zoeken naar de verbinding… je paard lijkt niet aanwezig en is met hele andere dingen bezig (rennuuuh!) dan met jou. Herkenbaar? In deze aflevering vertel ik je waarom je paard uit laten razen niet per se een goed idee, en wat je wél kunt doen om toch ontspannen aan jullie training te beginnen (en nee, dat betekent niet dat je direct op moet stappen). Dus mis je soms de ontspanning aan het begin van je rit, is het spannend om gelijk op te stappen en wil je je paard (en jezelf) beter kunnen helpen om de rust weer terug te vinden? Dan is deze aflevering van de Two Happy Athletes Academy voor jou. Veel luisterplezier! ***** Ben je op zoek naar meer rust en ontspanning voor je paard? En wil je zelf ook meer rust ervaren en leren hoe je kalm kunt blijven, ook als het spannend wordt? In het exclusieve online college "Rust in jezelf, rust in je paard" leer je hoe je jezelf en je paard kunt kalmeren, om samen in ontspanning en harmonie te kunnen samenwerken! Koop hier je ticket: https://horsepowerlifepower.plugandpay.nl/checkout/2023nov-collegerustinjezelfrustinjepaard Je krijgt daarna gelijk de link om het college te bekijken!

"Risveglio e Grande Sonno" Giunti alla Grande Sala del Dungeon, i nostri eroi devono fronteggiare uno dei loro compagni, Razen, rimasto succube di una forza oscura che prende possesso del suo corpo...

In This Episode, You Will Learn: Eastern vs. Western Medicine The Importance of Lysine and The Role of Guinea Hen Weed and Sericea The Difference Between Fasting and Detoxing The Problem with Hospital Food for Cancer Patients Critique of Cancer Treatment in Hospitals How to Naturally Boost Your Testosterone: Black cumin Bee pollen  Red onions  Garlic  Cloves Alfalfa sprouts Ashwagandha Onion Tea Recipe for Stress: Boil in a pot for 15-20 min: One Red Onion Cut Three Cloves of Garlic Cut Ginger Remove from heat and pour into cup Add 1 TBSP Honey Add 1 TBSP of Cayenne   Resources + Links:   Shoot us an email at info@docjacque.com Or call the office 412-828-6000   Follow Doc Jacque on Instagram | @doc_jacque Subscribe to our YouTube Channel | Doc Jacque    Schedule a Full Immersion New Patient Consultation with Doc Jacque Schedule your 15 Minute FREE Consultation   Check out the Supplement Shop   Find more resources on our website | https://www.docjacque.com/  

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.

Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in napoved ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komaj zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1. Ohladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2. Razmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3. Poslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti prisluhniti in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

In This Episode, You Will Learn: Eastern vs. Western Medicine The Importance of Lysine and The Role of Guinea Hen Weed and Sericea The Difference Between Fasting and Detoxing The Problem with Hospital Food for Cancer Patients and Critique of Cancer Treatment in Hospitals Resources + Links:   Shoot us an email at info@docjacque.com Or call the office 412-828-6000   Follow Doc Jacque on Instagram | @doc_jacque Subscribe to our YouTube Channel | Doc Jacque    Schedule a Full Immersion New Patient Consultation with Doc Jacque Schedule your 15 Minute FREE Consultation   Check out the Supplement Shop   Find more resources on our website | https://www.docjacque.com/  

Prejšnji torek je ljubljanski Konservatorij za glasbo in balet v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije najbolj zaslužnim dijakom in profesorjem podelil Škerjančeve nagrade, diplome in priznanja, v nedeljo pa je v isti dvorani potekal drugi in hkrati sklepni koncert letošnjih Mozartin Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Razen tega bo Glasbeni utrip ta teden operno obarvan, in sicer smo spremljali uprizoritev nove mladinske opere Kekec in škrat Skovik v kateri sta moči združila libretist Milan Dekleva in skladatelj Tomaž Habe, v Gradcu so uprizorili Foersterjevega Gorenjskega slavčka, v Zagrebu pa Mozartovo Così fan tutte.

Navadno so zmaji hudobni stvori, ki želijo škodovati in posegati v človeška življenja. Razen tistih, ki so jih še bolj zlobni od njih začarali. In eden od takih je tudi zmaj iz avstrijske pravljice Zmajski mladenič. Prisluhni. Zbirka Zlata ptica, Avstrijske pravljice, izbral, uredil in spremno besedo napisal Karl Haiding, prevedla Gitica Jakopin, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, bere Nataša Holy

Zdravo. Tokrat začnemo s prednovoletnimi (ne)oglasi, a kaj kmalu preidemo na mentalno zdravje, ki je pomembno. Sploh, če letite nad kukavičjim gnezdom. Seveda ne moremo mimo bogov, alkohola, vesoljcev, dejstva, da smo danes bolj enaki, kot kadarkoli. Razen, če nismo. Njegovega imena kljub temu ne omenjamo po nemarnem, če ni res nujno. Zi se spomni na stari nemški pregovor in dobi domačo nalogo za naslednjič. Ugotovimo, da je Artur našel smisel (srečnega) življenja na Lamuelli in da Ford polni praznino v sebi z raznimi ekscesi, divjanjem po Galaksiji in ostalimi divjimi štosi. V poglavju stari Bargo ob slovesu Fordu in Arturju natrese poln koš enovrstičnic in končno pokaže svoje prave barve in tudi ptico pikka, ki se izkaže kot zelo priročna stvarca, če bi humanoid slučajno rad prišel v Kraljevo deželo.

Po daljšem času sem bil spet v stiku z družino, ki so jo prizadele poplave. To pa zato, ker ima otroka s posebnimi potrebami. Mama je dokaj natančno opisala, kaj vse jim je poškodovala voda. Najprej je kazalo, da ne bo tako velike škode, ko pa so začeli popravljati, se je pokazalo, kako globoko je prodrla voda in poškodovala hišo in vse, kar je v njej. Njene zadnje besede (sicer že pred nekaj časa) so bile: »Do sedaj nismo dobili še nič pomoči. Razen od Karitas. Oni so prvi priskočili na pomoč.«To je samo eno pričevanje, ki pa govori podobno: od države nismo dobili (še) nič. Karitas je pomagala. Vem, da so mnogi sodelavci Karitas ob poplavah naredili ogromno. Mnogi so prvi priskočili na pomoč. Toda od 20. septembra je vse njihovo delo nekoristno. Tako so namreč tistega dne izglasovali poslanci državnega zbora. Karitas, ki deluje v okviru Cerkve, je skupaj z njo postala nekoristna, saj so poslanci tistega lepega dne verskim skupnostim odvzeli status splošno koristne organizacije. Razumi, kdor moreš.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

The usual sonic journey across continents, where you can immerse yourself in a fusion of sounds, from Finland's futuristic funk with The Stance Brothers to the avant-garde creations of Eartheater. Elsewhere, we have experimental noise from Argentina's Francisco Ali-Brouchoud and ferocious Iberian hardcore from Lame, amongst such more… You can listen to the first six tracks for free. To listen to the full episode, get a huge back catalogue of music, and access to our live shows and Discord group, please join our Patreon: patreon.com/independentmusicpodcast. The podcast only survives with Patron support Tracklisting The Stance Brothers – Futuristic Earth (WeJazz, Finland) Francisco Ali-Brouchoud – Catálogo de Amenazas (Pakapi Records, Argentina) Marina Herlop – Karada (PAN, Germany) Lame – Matanza (La Vida Es Un Mus Discos, UK) Lenhart Tapes – Vodu Brala (feat. Tijana Stanković) (Glitterbeat, Germany) East Coast Love Affair – I'm So Glad (Athens of the North, UK) Eartheater – Face in the Moon (Chemical X, USA) Fetus – Dog Sleeper (Trekkie Trax, Japan) Yoke – Working Person (Rocket Recordings, UK) Razen – 08/05/4004 (Hands in the Dark, France) This week's episode is sponsored by the state51 Conspiracy, an independent music house. Go to state51.com to find out more about everything they do: state51 Factory sessions and events; hand-made Atelier products; a diverse roster of Label releases; Greedbag stores, pop-up and fanzine, and the Collective of distribution partner labels and artists Produced and edited by Nick McCorriston.

V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni. Ker se dijaki prav zaradi tega stroška niso vpisovali v želene smeri ali pa so šolanje predčasno končevali, v najboljšem primeru pa izgubljali neštete ure z vožnjo do šole, so pri ZPM Ljubljana Moste Polje donatorje nagovorili, naj jim namesto države pomagajo sofinancirati to poklicno pot dijakov. Doslej je bilo zbranih že skoraj 1,2 milijona evrov, s pomočjo katerih se šola ali pa je šolanje že končalo več kot 900 otrok. V tem času sta bili pristojni ministrstvi večkrat opozorjeni, da je odvisnost šolanja zgolj od donacij nedopustna, sploh zato, ker gre za javne zavode. Nazadnje so ZPM Ljubljana Moste Polje in Skupnost dijaških domov k sistemski ureditvi ministrstvi pozvali pred dobrimi štirimi meseci. Do danes odgovora niso dobili, zato smo ga poiskati pri ministru za vzgojo in izobraževanje dr. Darju Feldi.

⏰ Driiiiing! Ja, driiiiiing! Polni, pravi, ofsajdski driiiiing! Nazaj sva, nazaj je, nazaj smo! Ofsajd 351! Sva zamudila preveč? Skoraj, pravi tudi Žiga. Jaša pa dodaja, da imamo pravi naraščaj. Tudi fuzbalskega ;)

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je že oktobra lani pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.

Episode XLVI is respectfully dedicated to the memory of singer, songwriter, civil rights activist, musician, and all round legend Joe Mulheron who passed away earlier this month. It features a couple of songs by him as well as an unexpected early 80s anarcho-punk link with The Mob, new tracks from Jrpjej, Lainey Dempsey, Razen and Synth Widow, some risque slip jigs by Mary-Grace Autumn Lee alongside some classics by Pat Usher and James 'Ironhead' Baker and also a track for Seán Keane who also sadly passed away this month. Joe Mulheron – Free State Adjudicator Men of No Property – No Time for Love if they Come in the Morning The Mob – Cry of a Morning Jrpjej – Hakurıne Batmırze yi wored (feat. Myst) Lainey Dempsey – The Lum Hat Wantin the Croon Mary-Grace Autumn Lee – CENSORED / Come Upstairs with Me / Chloe's Passion / Hardiman the Fiddler Pat Usher – Wild Rover Pat Usher – The Prayer of Sheil James Ironhead Baker – Go Down Old Hannah Razen – A Postcard From Olivier Synth Widow – Wayfaring Stranger Sean Keane with Liam O'Flynn – The Maiden That Jigs It in Style / The Girl of the Big House / Alasdruim's March

Danes pa nekaj malega o državljanski vojni. Če že pride, je modro biti nanjo pripravljen. Akoravno kritični um ne verjame v bratomorno klanje. Predvsem zaradi tega, ker se je v sodobnosti že omenjalo. Marljivi novinarski ceh z lahkoto izbrska priložnosti, ob katerih se je grozilo z državljansko vojno, ki pa potem le ni prišla. Zdi se, da je na Slovenskem državljanska vojna podoben žeton, kot je na ruskem jedrski napad. Tamkajšnji uradniki na veliko grozijo z ultimativnim orožjem, ki se je uporabilo le enkrat, oziroma dvakrat v zgodovini. In zaradi japonske izkušnje je grožnja z njegovo uporabo tako zelo grozljiva. Podobno kot s slovensko državljansko vojno. Zgodila se je enkrat in grožnja z njeno tragedijo naj bi zadostovala za naslednje stoletje ali dve. A človeška natura se groženj, ki ostanejo grožnje, kmalu navadi in tako tudi zadnje, o ponovni državljanski vojni, ne jemljemo preveč resno. Vsaj tisti ne, ki bi se v njej borili. Tisti, ki bi jo sprožili in od nje kovali koristi, jo jemljejo še kako resno. A na srečo je teh zadnjih za osnovnošolski razred podeželske šole. Se pravi malo.Ampak kljub temu podajmo nekaj temeljnih resnic o državljanski vojni, samo kot teoretično osnovo, namenjeno šolajoči se mladini; opazili smo namreč, da je prevladujoči pogled nanjo zgodovinopisni, ki pa je zelo odvisen od učitelja v razredu. K teoriji torej.  Bistveni vprašanji pri državljanski vojni sta: "Kdo jo je sprožil?" in "Kdo je v njej zmagal?" Glede na ti vprašanji imamo potem različne rezultate državljanske vojne. Tisti, ki si ga vsi želijo, je seveda: "Sprožili ste jo vi, zmagali pa smo mi!" V zadnji slovenski pobudi zanjo, ki je prišla od vodje opozicije, je jasno nakazana intenca po tem grand slamu državljanskih vojn. Ponovimo še enkrat, da si bo šolajoča mladina zapomnila: "Začeli ste jo vi, zmagali pa smo mi!" Povsem logičen je antipod, se pravi najslabši možni rezultat državljanske vojne: "Začeli smo jo mi, zmagali pa ste vi!" Ker se je nekaj takšnega zgodilo med pravo in do zdaj edino državljansko vojno na Slovenskem, je ta rezultat, oziroma želja po njegovi spremembi, tudi eden generatorjev nove državljanske vojne. Ob teh dveh temeljnih resnicah državljanske vojne je nato cela vrsta podresnic. Recimo: "Začeli smo jo mi in zmagali smo mi!" ali pa "Začeli ste jo vi in zgubili ste jo vi!" in tako naprej in tako nazaj. Z milostjo logike obdarjen poslušalec kaj kmalu ugotovi, da so resnice državljanske vojne odvisne od stališča pripovedovalca! Ker se "mi" ali "vi" spreminjata, odvisno od gledišča, je ultimativna resnica o državljanski vojni tista, da resnice ni! Povedano še drugače; tisti, ki išče krivca za državljansko vojno in po tihem kuje lastno zmago, se brutalno moti; kajti današnji hujskači in zmagovalci bodo jutrišnji mirotvorci in hkratni poraženci. To je edina in resnična narava državljanske vojne, v kateri se – to ste do zdaj že ugotovili – borimo državljani, ki bomo tudi po njej živeli v isti državi. Naše zmage so v istem stavku naši porazi. Od čiste teorije pa vsaj malo tudi k praksi, saj se v naši skromni oddaji tudi na to spoznamo. Najprej bojno polje. Ne sme biti preveliko, da vojskujoči se strani ne bosta poteptali preveč poljščin. Prav tako ne sme biti preveč na vzhodu, ki je v zadnjih tednih doživel toliko moče. Janezu Janši pa že ne privoščimo zmagoslavja Henrika V., ki mu je slavo pri Azincourtu prineslo blato. Razen tega mora biti bojno polje nekje v bližini večjega parkirišča, kamor lahko obe strani dostavita svoje čete z avtobusi.  Ob tem bi bilo dobro, če bi bilo v bližini nekaj večjih gostinskih lokalov, specializiranih za birme, poroke in Abrahame, da bi lahko po državljanski vojni obe strani odšli na dunajca in krompirjevo solato. Ker pa so grožnje z državljansko vojno najvišjih predstavnikov oblasti precej resna zadeva, so se nanjo že po službeni dolžnosti pripravili nekateri podsistemi države. V zdravstvenih ustanovah so dobili posebna navodila, kateri sanitetni material morajo pripraviti, da bodo oskrbeli ranjene in poškodovane. Predvideva se namreč, da v državljanski vojni zaradi tresočih rok ne bo nobene žrtve, kar pa ne pomeni, da ne bo resnih poškodb. Tako naj ima medicinsko osebje s seboj dodatne količine lepila za zobne proteze, še pred državljansko vojno pa naj bi slovenski okulisti darovali večjo količino očal – da ne bi prihajalo do bratomornega klanja znotraj bratomornega klanja. Za vseh dvajset mladcev oziroma strankarskih podmladkov, ki se bodo udeležili državljanske vojne, pa bo civilna zaščita postavila posebne kabine, v katerih se bodo lahko pred državljansko vojno znebili hormonskega viška. 

Episode 618: February 24, 2023 playlist: FACS, "When You Say" (Still Life In Decay) 2023 Trouble In Mind Angel Bat Dawid, "RECORDARE-Recall the Joy" (Requiem for Jazz) 2023 International Anthem Dry Cleaning, "Swampy" (Swampy EP) 2023 4AD serpentwithfeet, "Gonna Go" (Gonna Go) 2023 Secretly Canadian Razen, "A Postcard From Jehan" (Postcards From Hereafter) 2023 Cassauna Less Bells, "Scheele's Green" (The Drowned Ground) 2023 Meadows Heavy Recorders Cruel Diagonals, "Reconciliation" (Fractured Whole) 2023 Beacon Sound Chasms, "Another Dream" (Glimpse of Heaven) 2023 Felte Casa Ukrania and Lu Joyce, "Orchids" (Orchids) 2023 self-released loscil // lawrence english, "Violet" (Colours of Air) 2023 Kranky Holsen and Cassiers, "Time Is" (Walking in Circles) 2023 Stroom Laibach, "Love Is Still Alive I (Moon, Euphoria)" (Love is Still Alive) 2023 Mute Email podcast at brainwashed dot com to say who you are; what you like; what you want to hear; share pictures for the podcast of where you're from, your computer or MP3 player with or without the Brainwashed Podcast Playing; and win free music! We have no tracking information, no idea who's listening to these things so the more feedback that comes in, the more frequent podcasts will come. You will not be put on any spam list and your information will remain completely private and not farmed out to a third party. Thanks for your attention and thanks for listening.

Ko Slovenci ali iščemo ali poskušamo promovirati svojo identiteto, pogosto stavimo na napačne konje. Oziroma vse premalo izkoriščamo studence naše samobitnosti, ki so ostali pozabljeni v preteklosti. Ker davnina pripoveduje zgodbe veliko bolj skopo od bleščave sedanjosti, se namesto k tradiciji prepogosto oziramo h plehkosti vsakdana. A prav preteklost nam lahko pomaga najti v nas tisto samozavest, ki nas bo končno popeljala na pot razvoja in prosperitete. Tako za Janeza Žigo Valentina Popoviča na Slovenskem ni slišala živa duša. Razen nekaj posvečenih raziskovalcev in nekaj navdušenih prebivalcev Arclina pri Vojniku. V Sledeh časa, ki jih je pripravil Marko Radmilovič, bo o tem nenavadnem znanstveniku prve polovice 18. st. slišalo še poslušalstvo Prvega programa Radia Slovenija.

Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?

Welcome to the 16th episode of Anechoic Chamber, featuring Johnson City, TN-based artist Bryan Lewis Saunders. Working in a wide array of disciplines from drawing to sound recording, Saunders is in many ways the quintessential American folk artist: having himself identified risk-taking as one of the key identifying features of American creativity, his own forays into this field have coupled the boundary-testing ethos of 1970s American performance artists with an intensely dedicated level of documentation that itself combines scientific rigor and journalistic honesty. For decades now, Saunders has maintained his vow to draw daily self-portraits that reveal fluctuations in his psychic makeup, and has done this in tandem with projects in which he imposes severe restraints upon himself: living for a month deprived of sight. Drawing while under the influence of a new drug for two straight weeks. Subjecting himself to extreme temperatures for extensive periods, and choosing to document the effects of completely monochromatic living environments during quarantine. In addition to this, Saunders' experiments with sleep-talking and his unique form of confessional performance known as “stand-up tragedy” hint at an individual for whom no obscure corner of human experiential terrain is to be left un-explored or un-mapped. credits: Remixed excerpts of Bryan Lewis Saunders' "Deaf Month", "Blind Month", and "Temperature Month" Vinyls by Thomas Bey William Bailey. Background music by Razen. Audio recordings by Christopher Fleeger, Bryan Lewis Saunders and Thomas Bey William Bailey. Artist link: www.bryanlewissaunders.org Anechoic Chamber links: Donate via Paypal - tbwb@protonmail.com General host info: www.thomasbeywilliambailey.net

Vsaka klasična trilogija ima tri dele in se zaključi pri tretjem delu (razen trilogija Štoparski vodnik po galaksiji, ki ima pet delov, ker … jih ima). Gostovanje Davida Urankarja spada med klasične trilogije in se tukaj zaključuje. Razen, če bo še kdaj gost. No, potem pa to ne bo trilogija ampak … odvisno kolikokrat bo […]