Podcasts about Meje

Priscilla Richard le dit en parlant d'elle-même : « Je suis une femme au service de l'amour ». Ses origines indiennes sont probablement à l'origine de son attachement à Amma. Elle a effectué de nombreux voyages en Inde, vécu des longs séjours auprès de celle qui prône la religion de l'amour universel. Devenue l'une de ses disciples, elle fréquente régulièrement l'Asram du Plessis, près de Paris, fondé et animé par Swamini (Zeteo #347).Son ancrage en terre française, le pays de sa naissance, son attachement à notre culture et à notre langue sont probablement à l'origine de son baptême récent dans l'Église orthodoxe à Paris (en novembre 2024), après avoir été notamment très marquée par l'enseignement du père Philippe Dautais.Aujourd'hui, Priscilla anime avec Jacques Rousseaux, son mari, le Centre de Recherche Évolutives qu'ils ont créé ensemble. Un lieu aussi étonnant qu'inattendu dans l'est parisien, où se tiennent régulièrement des rencontres avec des invités venus partager leurs expériences spirituelles, artistiques, médicales ou sociales. Parmi elles, certains qui ont déjà participé à Zeteo, comme Jean-Philippe de Tonnac, Swamini, Veronika Dimicoli, d'autres qui le feront bientôt.Priscilla est thérapeute. Les soins ayurvédiques qu'elle pratique sont imprégnés d'une impressionnante dimension mystique et sacrée.Parce qu'avant tout, Priscilla est une femme ardente. Le feu brûle en elle et rayonne autour d'elle, dans l'éclat d'une beauté et d'une puissance féminine libérée.Dans sa proximité avec Amma, sa relation étroite avec Marie de Nazareth, ses liens avec les mystiques, les thérapeutes et jusqu'aux chamanes, Priscilla témoigne de la convergence entre toutes les spiritualités.Priscilla est une mère de famille et même déjà une grand-mère. Une femme qui a connu les épreuves et les souffrances, qui traverse comme chacun ses ombres et ses vulnérabilités.La joie, la grâce et la puissance qui vivent en elles la traversent aussi. Disciple de l'amour divin, elle nous libère à notre tour. Elle nous restaure dans notre confiance, et notre aptitude originelle au bonheur. Sa beauté, sa féminité, son intelligence et sa sensibilité expriment la quintessence d'une énergie féminine ouverte à l'amour inconditionnel et universel.Pour découvrir le Centre de Recherches Évolutives, créé et animé par Priscilla Richard et Jacques Rousseaux, cliquer ici.Pour découvrir son activité et contacter Priscilla Richard, cliquer ici. --------------     LE RÈGLEMENT INTÉRIEUR DE PRISCILLAJe suis la guérisseuse du Monde et je me guéris moi-mêmeJe suis l'Amour incarné sans limite dans mon CœurJe suis la Connaissance IntuitiveJe suis l'Essence de la FéminitéJe suis la Femme Révolutionnaire qui participe au Grand Réveil des ConsciencesJ'ai des mains en Or, chargées d'Amour et de LumièreJe suis en Paix avec moi-même et avec les autresJe suis telle que mon temple intérieur est sacréJe suis Celle qui manifeste l'abondance dans ma réalitéJe suis l'Équilibre du MondeJe suis la Puissance CréatriceJe suis la Manifestation DivineJe suis le Soi-Suprême qui incarne la Joie, la Paix et l'acceptation de mon être sans conditionsJe suis celle qui a le cœur débordant de douceur et qui diffuse cette énergie dans le MondeJe suis l'ÉternitéJe suis l'Esprit éclairé et éclairantJe suis l'Être d'expansion qui répand sa lumière sur la terreJe suis la GuidanceJe suis l'InspirationJe suis l'Être précieux et sacréJe suis la Co-fondatrice d'un lieu de convergenceJe suis le Grand Amour de ma vieJe suis la femme libre, puissante et libérée de ses chainesJe suis celle qui n'a pas peurJe suis sans conditionnementJe suis celle qui nage dans l'océan du BonheurJe M'aime et je T'aime Voici qui je suis, me voilà telle que je me créée, et mes parents m'ont appelée Priscilla --------------     LE SOLEIL DE L'AMOURIl y a quelques jours, Thierry Janssen nous a attiré vers le Soleil de l'Égypte antique. Cette semaine, c'est encore plus à l'Orient que nous mène Priscilla Richard. Si son voyage intérieur est illuminé par la spiritualité orthodoxe, à l'orient de l'Europe, son incarnation et sa projection dans le monde sont profondément inspirées par l'Inde… encore plus vers le Levant.  Nous entrons dans la période de l'année où la lumière, chaque jour, gagne sur les ombres. Avec Priscilla, Zeteo suit le mouvement de la vie qui explose au printemps pour culminer en été. Dans le coeur des auditeurs et des auditrices vont se propager la lumière, l'énergie et la flamme qui brûlent en elle. Ce sont les parcelles d'un feu d'amour universel qu'Amma répand dans le monde en embrassant des millions d'hommes et de femmes.C'est le même amour divin que celui du Christ qui a embrasé le monde et qui l'a traversé de part en part, dans l'offrande absolue de sa vie en sacrifice.Je suis très heureux et ému de partager cet épisode aujourd'hui, et de permettre à un plus grand nombre la rencontre avec une femme que j'ai découverte un peu par hasard il y a juste un peu plus de trois mois. Depuis, je peux dire que ma vie n'est plus comme avant. De Priscilla, j'ai reçu une lumière et une confiance là où mes ombres rêgnaient encore, au cœur de ma propre incarnation, dans mon corps.« Ne t'occupe pas des ténèbres, répand la lumière », nous disait ici notre bien aimée Marguerite Kardos il y a quelques mois. Oui, le monde mortel des hommes est inquiétant. Mais avec des porteurs de lumière comme Marguerite, Amala, Thierry, Priscilla et tant d'autres, nous sommes guidés vers l'amour éternel, dès notre vivant, dans notre incarnation, dans notre corps.  En ce moment, un grand soleil brille dans mon cœur, comme rarement dans ma vie. Parfois, je me surprends à des pensées craintives… Surtout, ne rien dire, garder la joie pour soi, par peur d'attirer les envies, les jalousies, les ondes néfastes de ceux qui maudissent le bonheur des autres, quand leur propre cœur est trop fermé pour l'accueillir en eux.Eh bien non ! À l'image de Priscilla ou de Thierry, je préfère prendre le risque de proclamer la joie et la lumière qui vivent en eux, et aussi en moi. Je pense aussi à Amala, qui prend ce risque aussi, comme elle le disait ici il y a deux semaines. Elle nous parle de sa Joie, mais elle ne nous cache pas ses ombres, ses limites et ses souffrances.Le courant d'amour qui va vous traverser tous en écoutant Priscilla, il est trop fort pour être craint ou rejeté. Il épouse, transforme et guérit nos ombres. Je vous souhaite à tous que grandisse dans vos cœurs et vos corps le Soleil de l'Amour,Guillaume Devoud  --------------    Pour soutenir l'effort de Zeteo, podcast sans publicité et d'accès entièrement gratuit, vous pouvez faire un don. Il suffit pour cela de cliquer sur l'un des deux boutons ci-dessous, pour le paiement de dons en ligne au profit de l'association Telio qui gère Zeteo.Cliquer ici pour aller sur notre compte de paiement de dons en ligne sécurisé par HelloAsso.Ou cliquer ici pour aller sur notre compte Paypal.Vos dons sont défiscalisables à hauteur de 66% : par exemple, un don de 50€ ne coûte en réalité que 17€. Le reçu fiscal est généré automatiquement et immédiatement à tous ceux qui passent par la plateforme de paiement sécurisé en ligne de HelloAssoNous délivrons directement un reçu fiscal à tous ceux qui effectuent un paiement autrement (Paypal, chèque à l'association Telio, 76 rue de la Pompe, 75016 Paris – virement : nous écrire à info@zeteo.fr ).  Pour lire d'autres messages de nos auditeurs : cliquer ici.Pour en savoir plus au sujet de Zeteo, cliquer ici.Pour lire les messages de nos auditeurs, cliquer ici.Nous contacter : contact@zeteo.frProposer votre témoignage ou celui d'un proche : temoignage@zeteo.fr

Aujourd'hui, j'ai le plaisir de vous présenter Thomas, le petit dernier d'une fratrie de trois garçons.Enfant, il grandit dans une famille où l'on boit peu. Sa mère consomme occasionnellement, son père pas du tout.À l'adolescence, Thomas commence à sortir, à boire comme beaucoup de jeunes, de façon festive. Et au même moment, son père, ancien alcoolique, replonge.Thomas comprend alors pourquoi il ne l'avait jamais vu boire : il était abstinent depuis des années.Puis, dans sa vie de jeune adulte, survient un moment décisif. Un épisode dont il parle avec pudeur. Une absence. Une culpabilité. Quelque chose qui va s'inscrire en lui… et qui jouera un rôle central dans son alcoolisme. Vous l'entendrez, c'est encore sensible aujourd'hui.Plongé dans les métiers de l'art, avec des rythmes décalés, l'alcool prend de plus en plus de place. Jusqu'au jour où Thomas commence à faire le lien entre son addiction et cette blessure.Dans cet épisode, vous entendrez un chemin en mouvement. Une plaie qui ne disparaît pas, mais qui apprend à cicatriser.Aujourd'hui, Thomas partage son parcours avec humilité. Et il nous rappelle une chose importante : s'entourer de professionnels peut tout changer.Ce récit met en lumière combien il est essentiel de travailler les blessures à l'origine de l'addiction, et pas seulement la consommation elle-mêmeJe vous mets ici :- le compte face book de Thomas : https://www.facebook.com/profile.php?id=61573450555422&locale=fr_FR- compte entraide addict 26 : https://www.facebook.com/profile.php?id=61587906718424&locale=fr_FR - je vous mets aussi l'adresse mail d'entraide addict 26 : entraidaddict26@gmail.com Sur Face Book, vous pouvez trouver d'autre groupes d'entraide tel que : zap addiction, Addiction Dépendance co-dépendance : le Cercle Elan, les différents entraide des autres départements ... Bonne écoute  : )

Maja bo minilo 50 let od rušilnega potresa v Benečiji in Reziji, ki je bil za tam živeče Slovence prelomen trenutek. Takrat so se namreč zavedeli, da se morajo tudi formalno organizirati. Potres je pomenil neke vrste preporod, se spominja beneška pesnica Marina Černetič, naša tokratna sogovornica. O izzivih, s katerimi se soočajo koroški slovenski kmetovalci, pripoveduje predsednik Zadruge Market Pliberk Štefan Domej, član Skupnosti južnokoroških kmetov in kmetic, svetnik v koroški Kmetijski zbornici. Posvetimo se kamišibaju, s katerim so koroškimi Slovenci nadgradili svojo bogato gledališko dejavnost. Odpravimo pa se tudi v Monošter, kjer bodo letos začeli z obnovo restavracije in recepcije hotela Lipa, enega od središč porabskih Slovencev. Pridružite se nam! Foto(zajem zaslona): Hotel Lipa v Monoštru 

Glasbeno-plesni dogodek Meje mojega jezika pomenijo meje mojega sveta jemlje navdih iz Logično-filozofskega traktata avstrijskega filozofa Ludwiga Wittgensteina, pod idejo in koncept se podpisuje koreograf Gregor Luštek. V njej ustvarjalci raziskujejo meje zvoka in svobodo plesa. Ideja in koncept: Gregor Luštek Avtorji in izvajalci: Eduardo Raon Irena Tomažin Zagoričnik Gregor Luštek Kristijan Krajnčan Kristýna Peldová Scenografija: Eduardo Raon Gregor Luštek Asistentka: Leja Jurišić

V Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu bo zvečer premiera glasbeno plesnega dogodka z naslovom »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«, ki ga podpisuje plesalec Gregor Luštek. V Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma pa bodo uprizorili radijski literarni večer o romanu Tine Vrščaj Na Klancu. Neposredni prenos bo potekal tudi na programu Ars. Bili smo tudi na koncertu Koroška poje v Celovcu. Tina Vrščaj: Na klancu

Piše Miša Gams, bereta Dejan Kaloper in Eva Longyka Marušič. Marija Švajncer je vsestranska ustvarjalka, avtorica devetih pesniških zbirk, štirih romanov za odrasle, štirih mladinskih romanov, desetih filozofskih knjig ter številnih uglasbenih pesmi in lutkovnih iger; obenem pa tudi piska literarnih recenzij in prejemnica nagrad, med katerimi izstopata Glazerjeva listina in nagrada Mira. V svojih delih se poglablja v družinske in obče medčloveške odnose, secira avtorska dela slikarjev in gledaliških igralcev ter odslikava parodijo sodobne družbe, ki iz dneva v dan drvi v digitalizacijo in razpad tradicionalnih vrednot. Roman Ljubezen z robotom je pretresljiv in hkrati duhovit prikaz življenjske zgodbe hrepeneče ženske v srednjih letih, ki se v nekem trenutku odloči nabaviti robota, da bi ji služil za pomoč v gospodinjstvu pa tudi za ljubezenskega partnerja, saj ima z biološkimi primerki vse preveč težav – od prevelike posesivnosti in narcizma do zanemarjanja in hladnokrvne brezčutnosti. Robot, ki je sredi tretjega tisočletja programiran s sofisticiranimi algoritmi, ki senzibilno beležijo vsako žensko željo kot tudi njen intuitivni domet, se izkaže za veliko bolj razmišljujočega, delujočega in čustvenega partnerja od vseh protagonistkinih izbrancev, poleg tega pa premore tudi kritično dojemanje sodobne družbe, ki po zadnjih programskih “posodobitvah” pridobi prav revolucionarne razsežnosti. Medtem ko glavna junakinja v svojih željah in pričakovanjih postaja čedalje bolj skromna, postaja robot, ki mu junakinja ljubkovalno pravi Boti, toliko bolj neučakan in zahteven – kar nenadoma pričakuje, da bo z njim sodelovala pri delavskih protestih in robotski revoluciji, iz zvestega partnerja se prelevi v uličnega bandita in spolnega predatorja, ki preži na izzivalno sosedo. Junakinja se zaloti pri razmišljanju: “Ljubila sem Botija, toda ne sedanjega, temveč prejšnjega, čeprav sta si bila na las podobna. V njegovi notranjosti je bilo zdaj vse drugače. 'Prekleti prasci, da so ga tako iznakazili!'” Nekje na zadnji tretjini knjige protagonistka spozna zdravnika, se zaplete v ljubezensko razmerje in kuje načrte, da bi z njim pobegnila na planet Ipsilon. Zdi se, da jo Boti pri njenih načrtih ovira, saj postaja čedalje bolj militarističen in maščevalen, sama pa v sebi prepoznava le še željo po doživljenjskem umiku in absolutnem miru. Vendar na Zemlji, ki jo v svojih šapah držijo tri velesile, mir ni več opcija, saj gre za nenehno dokazovanje premoči s pomočjo nove tehnologije: “Nekdo je predlagal, da bi bilo najbolje, če bi se spopadale med seboj tri obstoječe velesile. Američani bodo stregli po življenju Rusom in Kitajcem, Rusi Američanom in Kitajcem, Kitajci pa Američanom in Rusom. Militaristi so si meli roke. Krvi bo toliko, da bo preplavila celine. Mrliče bo treba hitro pokopati, da ne bodo začeli zaudarjati. Spreletel me je srh. Najraje bi se skrila v krtino ali polhovo duplino, toda takšnih odrešilnih kotičkov že zdavnaj ni bilo več. Boti je imel v očeh nekaj grozečega. Nič dobrega ni obetalo.” Čeprav so geopolitične razmere v svetu že na začetku drugega tisočletja takšne, da si bralec težko predstavlja, da bo življenje v tretjem tisočletju sploh še mogoče, pa roman Ljubezen z robotom vendarle ponuja svojevrsten optimizem, vsaj glede izbire življenja na drugih planetih in izbire ali živeti z robotom ali s sočlovekom. Protagonistka si na koncu zaželi, da bi tudi sama postala robotka, in to v tistem najbolj optimalnem, funkcionalnem smislu, saj spoznava, da jo lastna čustva čedalje bolj omejujejo, obenem pa opaža, da so razlike med robotom in človekom vse bolj zabrisane: “Zaželela sem si, da bi bila tudi jaz robotka. Če že ne drugega, bi me izdelali tako, da ne bi mogla jokati. Tudi glede pobitosti in žalosti bi pomislili na omejitve. Toliko ji bomo dovolili, potem pa ne bomo nadaljevali. Gre za to, da roboti vseeno ne morejo biti čisto enaki kot ljudje. Prav čustva jim je treba odvzeti. Malce se že lahko jezijo, morda bi jim dovolili tudi preklinjati in se razburjati, medtem ko jim gorečnosti, strasti in zaslepljenosti, kakršne zmorejo ljudje in pri tem krepko pretiravajo, ne bi dovolili. Meje, na kateri so roboti čedalje bolj podobni ljudem, ni mogoče določiti.” Marija Švajncer nam skozi zgodbo o ljubezni med človekom in robotom sugerira, da s tehnologijo, ki vpliva na čustva ljudi, le še bolj prispevamo k razmahu vojn, zato je treba razmisliti, v kolikšni meri spustiti v vsakdanje življenje umetno inteligenco, ki s človekom vzpostavlja intimno prijateljstvo in vzbuja najgloblja čustva. Nihče ne more vedeti, v katero smer se bodo razvijali sofisticirani algoritmi in kako bodo manipulirali z ljudmi v geopolitičnem, čustvenem pa tudi v reproduktivnem smislu. Ne nazadnje se je treba vprašati, kakšen svet želimo pustiti mladim generacijam, ki so že zdaj prikrajšane za živ stik z vrstniki in za poglabljanje medčloveških vezi. Čeprav je uvod v roman z opisi pomanjkljivosti protagonistkinih nekdanjih ljubimcev precej razvlečen, pa v jedru uspešno pripelje zgodbo do vrhunca, saj razpre rdečo nit v smeri psiholoških in filozofskih vprašanj, ki pestijo sodobno žensko in ki jih je Freud pred stoletjem strnil v kompleksno vprašanje: Kaj neki ženska hoče? Četudi liki v romanu delujejo precej plastično in enodimenzionalno, pa ironični monologi in duhoviti dialogi poskrbijo za dramaturški suspenz, zlasti na točki, ko pride do okvare robota in njegove nadgradnje, ki posledično privede do zatona ljubezni. Roman Ljubezen z robotom je zaradi inovativne teme in zabavnega pripovednega toka predvsem berilo, po katerem bi lahko segli zlasti dijaki in študentje ter v njem poiskali pomembne ideje za šolske eseje in posvetovalne razprave.

Slovenija in Madžarska sta v skupni sklad za gospodarski razvoj obmejnega območja namenili še vsaka po milijon evrov. Katere projekte bo sklad financiral letos in kaj to pomeni za porabske Slovence, pojasnjuje državna sekretarka Vesna Humar. Ustavimo se v Celovcu, kjer se te dni na tradicionalni Tribuni predstavljajo mladi koroški slovenski lutkarji in gledališčniki. Odpravimo se v Sele, kjer so ponosni na prvi občinski zemljevid slovenskih ledinskih in hišnih imen, priljubljen tudi med izletniki. Z doktorico Bogomilo Kravos se sprehodimo po Svetem Ivanu v Trstu, mestni četrti, ki je bila nekdaj pretežno slovenska. V Pulju pa se pridružimo učenkam in učencem dopolnilnega pouka slovenskega jezika. Zakaj so se odločili zanj? Prisluhnite!Foto (Jaka Novak): Slovesno odprtje Koroških kulturnih dnevov v Ljubljani in koroška Slovenka Ana Grilc, ki bere o svojih prednikih pregnanih leta 1942 

Kaj se zgodi, ko za bolezen, s katero se rodi otrok, ni zdravila? Ko se je pred petimi leti rodil deček Urban, zdravila za njegovo redko gensko bolezen ni bilo. Njegova mama Špela se je v želji po pomoči svojemu otroku in vsem drugim otrokom z isto boleznijo povezala z zdravniki, raziskovalci in strokovnjaki iz vsega sveta, da bi razvili novo zdravilo, ki bi Urbanovo bolezen pozdravilo, izboljšalo ali vsaj ustavilo. Uspelo ji je! Iz osebne stiske je nastal projekt, ki je privedel do razvoja zdravila Urbagen — enega redkih na svetu, razvitih brez sodelovanja velike farmacevtske družbe. Zgodba o pogumu, sodelovanju in vprašanju, kako danes nastajajo zdravila za redke bolezni, je zgodba tokratne Intelekte. Foto: UKC Ljubljana Sodelujejo: Urbanova mama dr. Špela Miroševič (Fundacija CTNNB 1), njegov nevrolog prof. dr. Damjan Osredkar (Pediatrična klinika Ljubljana), vodja raziskovalne skupine, ki je razvila samo zdravilo, prof. dr. Leszek Lisowski (CMRI Sydney) in raziskovalec, ki se je projektu pridružil že na samem začetku, dr. Duško Lainšček (Kemijski inštitut Ljubljana).  Fundacija CTNNB 1 TUKAJ

Certaines personnes sont perçues comme froides, sauvages, distantes ou hautaines, car elles ne sont pas tactiles, souriantes ou ouvertes au premier abordAlors qu'en réalité, elles sont simplement sélectives et peut-être introvertiesDans cet épisode, je parle de ces fonctionnements plus discrets, plus observateurs, qui ont besoin de temps, d'espace et de sécurité pour se connecterJ'explique pourquoi la société valorise les personnalités solaires, expressives, chaleureuses, et comment, quand on ne rentre pas dans ce moule, on peut finir par croire que l'on est un problèmeJe partage aussi mon propre chemin : les doutes, la culpabilité, l'idée qu'il faudrait se “réparer” ou changerCet épisode est une invitation à comprendre que cela peut êtreune auto-sécurité intelligente, un radar, une manière fine de sentir l'autreIl n'y a rien à réparer, c'est seulement une manière d'être au mondeHébergé par Ausha. Visitez ausha.co/politique-de-confidentialite pour plus d'informations.

70. tekmovanje za pesem Evrovizije, prihodnje leto maja na Dunaju, spravlja v precep tudi belgijsko nacionalno radiotelevizijo. Federica Mogherini, nekdanja visoka zunanjepolitična predstavnica Evropske unije, je zaradi obtožb o korupciji odstopila z mesta rektorice univerze College of Europe. Belgija razmišlja o uvedbi starostne meje za uporabo družbenih omrežji.

Gorica in Nova Gorica počasi končujeta svoje letošnje poslanstvo kulturne prestolnice Evrope. Nataša Lang se je novembra leta 2022 pogovarjala s katoliškim duhovnikom iz koprske škofije Primožem Erjavcem, ki je takrat pripravljal skupne dejavnosti mladih kristjank in kristjanov z obeh strani meje. Pred oddajo pa najprej poslušajmo pogovor Tomaža Gerdena s katoliškim duhovnikom mag. Božom Rustjo, kako povezovanja teh mladih potekajo zdaj.

Ob 80-letnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša objavljamo intervju s predstojnikom te ustanove, jezikoslovcem dr. Kozmo Ahačičem. Pravi, da je glede prihodnosti slovenščine previden optimist. V javnosti večkrat slišimo opozorila o ogroženosti našega jezika, vendar zaradi prizadevanja mnogih njegov položaj trenutno ni slab. Po oceni Ahačiča je po razvitosti, relativni prisotnosti v digitalnem svetu in opremljenosti slovenščina celo med prvimi 50 svetovnimi jeziki. Pri čemer je danes v rabi kar okoli sedem tisoč jezikov, od tega jih večina populacije govori nekaj sto.

Ob 80-letnici Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša objavljamo intervju s predstojnikom te ustanove, jezikoslovcem dr. Kozmo Ahačičem. Pravi, da je glede prihodnosti slovenščine previden optimist. V javnosti večkrat slišimo opozorila o ogroženosti našega jezika, vendar zaradi prizadevanja mnogih njegov položaj trenutno ni slab. Po oceni Ahačiča je po razvitosti, relativni prisotnosti v digitalnem svetu in opremljenosti slovenščina celo med prvimi 50 svetovnimi jeziki. Pri čemer je danes v rabi kar okoli sedem tisoč jezikov, od tega jih večina populacije govori nekaj sto.

Si tu es en parcours de PMA tu as probablement ressenti un sentiment de culpabilité lié à diverses situations : tu te dis peut être des choses comme je ne suis pas capable d'avoir un enfant de manière naturelle, ou que c'est à cause de toi tout ça, ou encore tu culpabilises peut être de ne pas arriver à te rejouir quand une personne proche t'annonce qu'elle est enceinte...Tu n'es pas seule.Dans cet épisode, je t'explique pourquoi cette culpabilité s'installe, ce qu'elle cache vraiment… et surtout comment t'en libérer progressivement.

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Eva Longyka Marušič. Alenka Vreček, v Sloveniji rojena avtorica, zagreta športnica, ki je mladost preživela v Radovljici, se je z dvajsetimi leti podala v Ameriko učit smučanje in tam zaradi ljubezni tudi ostala. V knjigi opisano kolesarsko turo je dolgo načrtovala, sprva le v mislih, in v težkih letih po razpadu prvega zakona, ko je ostala sama s tremi otroki, je idejo o njej zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije: “Poskušam narediti tisto, kar se mi zdi prav, da bi lahko živela brez obžalovanj. Želim si pustolovščine, ki mi ni nedosegljiva. Da bom imela čas za premišljevanje, čas za čutenje, čas za pisanje. Čas, da bi se znova počutila živo. Čas, ko bom lahko sama. Rada bi prekolesarila pot od svojega doma ob jezeru Tahoe do palape v Baji.” Po besedah avtorice rdeča nit romana ni v kolesarjenju, ampak pomenu življenja, ki si ga želimo živeti. “Če nehaš sanjati, nehaš živeti,” je zapisala. In prav zato je ta knjiga tako posebna. Lahko bi bila le še eden od številnih avanturističnih potopisnih priročnikov, v katerih se nizajo kolesarske tehnikalije in fizični napori, višinski metri in strmine klancev, povprečna hitrost in dnevno prevoženi kilometri. Kot dolgoletna kolesarska navdušenka, ki imam tudi sama v nogah lepo število tako makadamskih kot asfaltnih kilometrov na s potovalnimi torbami obteženem kolesu, sem sicer z užitkom in občudovanjem prebirala tudi te dosežke in se iskreno čudila Alenkini vzdržljivosti, trmi in pogumu, saj sem dobro vedela, kakšne napore je premagovala. Štiriinpetdesetletna. In sama. Pa vendar za branje knjige ni treba, da si sploh kdaj sedel na koelsu, saj je tako kot v vsakem dobrem literarnem potopisu pomembneje, kar se dogaja v kolesarkini notranjosti. Vse tisto, kar je na skoraj 4000 km dolgem samotnem potovanju od Kalifornije do mehiške vasice La Ventana o sebi spoznala – da je morala proč, da bi se po več resnih diagnozah in operacijah spet naučila dihati. Prvič v življenju si je dovolila sebe postaviti na prvo mesto, se gibati blizu roba, s katerega je lahko življenje uzrla v jasnejši luči: “Morala sem se odmakniti od vsega. Ne vem, ali se bo moj rak vrnil. Ne vem, kako bo napredovala moževa bolezen ali koliko časa še imava za stvari, ki si jih želiva početi. Občutek imam, da je to moja zadnja priložnost za nekaj, kar sem si od nekdaj želela narediti.” Knjiga Naj se vrti je razdeljena na 29 poglavij. Posrečeno in prilegajoč se njihovi vsebini jih uvajajo izbrani citati različnih avtorjev. Začenja jih tisti znani iz Zaplotnikove Poti, da je “važna pot, ne cilj”, za njim pa se vrstijo številna znamenita literarna imena, med drugimi Pablo Neruda, Alice Munro, John Steinbeck, Isabel Allende, Anna Frank, Ernest Hemingway, Paul Theroux, Homer ter A. A. Milne z meni najljubšim citatom iz Medveda Puja: “Če vem, kje sem, se nisem izgubil. Lahko pa sem izgubljen tam, kjer sem.”, ki tudi najbolje povzema smiselnost in duha Alenkinega potovanja. Morda je knjiga še bolj kot za slovenski trg izjemna, eksotična in dragocena za ameriškega, saj se v njej poleg družinskega življenja v Ameriki prepletajo tudi pisateljičine otroške vragolije in mladost v Sloveniji, ljubezen do dedka, pa poletja na dalmatinskem otočku Šipan, kjer si je prav tako želela živeti, dokler ni ugotovila, da pravzaprav nikamor res ne pripada. Veliko prostora je posvečenega odnosom med ljudmi, medsebojni pomoči in razumevanju in njihovim reakcijam, ko se pripeti kaj hudega – Alenkina diagnoza rak, moževa diagnoza parkinson, huda nesreča najstarejše hčere Mateje. Ob takih dogodkih se kalijo ljudje, takrat pokažejo, iz kakšnega testa so. Prav tako kot na kolesu, ki ga je poimenovala Zverina, ko napor iz človeka iztisne tisto najboljše, ko šele s premagovanjem fizičnih ovir odkrivaš pravega sebe. Ko te utrujenost spet naredi živega. V knjigi so razpršena tudi zanimiva srečanja z ljudmi, tako na ameriški kot na mehiški strani, in prav vsa so svetla, optimistična, vračajo zaupanje v človekovo prijaznost in dobroto. Avtorica na vsej poti ne izkusi nič hudega (razen po lastni nerodnosti), zato se ob prečkanju meje upravičeno sprašuje, zakaj zidovi sploh obstajajo: “Ko sem se peljala ob zidu iz valovite pločevine, za katerega vem, da ločuje ljudi med seboj, so me navdajali zelo čudni, neprijetni občutki. Cesta je bila mirna, a srhljiva. Prehitevale so me samo obmejne patrulje. Vse skupaj je bilo tako nadrealistično. Meje nas ločujejo, varujejo in ščitijo. Pred čim? Zidovi po Evropi so se rušili in meje brisale. Zidovi, ki so v nekaterih primerih ljudi ločevali stoletja, so se podirali, v ZDA pa smo gradili še višje in trdnejše zidove, da bi ljudi ohranjali na drugi strani.” Kolesarski literarni potopis Alenke Vreček je tudi dragocena ljubezenska zgodba, saj so bili za takšen samoten podvig pomembni ljudje, ki so ga podprli. Še posebej en človek, njen drugi mož Jim, ki ga imenuje ljubezen svojega življenja. Dragocena tudi zato, ker ne govori le o samoti, ki je nujno potrebna za obstanek in zdravo pamet človeka, ki si skuša na svoj način razjasniti sebe, da se bo lahko mirno posvetil ljubljenim, ampak ker poudarja potrebo po ljudeh, ki te razumejo, po bližnjih, ki vedo, da moraš oditi, da se vrneš izpolnjen in pomirjen. Boljši. Ker zdaj veš, da si samo tam, med njimi, zares doma.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Lidija Hartman. Eden od načinov približevanja motivni izpovedi enega najžlahtnejših likovnih umetnikov prejšnjega stoletja, Vladimirja Makuca, je bil od nekdaj poetičnost. V desetletjih je intimna melodioznost v vseh oblikah njegovega likovnega ustvarjanja postala zaščitni znak minucioznega in na neki način sentimentalnega umetnika, ki ga je sprejela tako strokovna kot široka javnost. Ni presenetljivo, da so ob njegovih delih sočasno nastajale obsežnejše lirske izpovedi vidnih slovenskih poetov, kot so Ciril Zlobec, Tone Pavček in Ivo Svetina, ki so ob njegovih delih opevali Kras in slovensko primorje ter v verze prevajali svoj pogled na intimnost njegovih likovnih sporočil. Meje novega navdiha je Makuc zaslutil na prelomu tistega obdobja, ko je bil prvi zanosni melodični spev Krasu izpet in je zavestno prestopil v svet tehničnega izobilja, v sodobne, iz vedno novih tehnicističnih spoznanj skovane sanje. A nikoli, v nobenem trenutku ni kot interpret Krasa in mediteranskega duha pretrgal vezi s kraji, iz katerih je izhajal. Ob letošnji spominski razstavi z naslovom Želja po nebu v kranjski Galeriji Prešernovih nagrajencev je bila k sodelovanju povabljena pesnica Miljana Cunta. Ne zato, ker je bila lani dobitnica nagrade Prešernovega sklada, temveč predvsem kot njegova rojakinja. Naslov dvojezične knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem / Conversazioni con Vladimir Makuc nedvoumno sporoča, da gre za pesničin dvogovor s slikarjevimi deli, pozorno branje pa razgrinja, da gre za projekcijo pesničinega doživljanja Makučevih umetnin, njenega intimnega poglabljanja vanje, a tudi za razmišljanje o mukah in radostih ustvarjanja v vseh umetniških zvrsteh. Svojo značilno likovno govorico, ki se je mojstrsko približevala otroški risbi, je Makuc organsko prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom. Kako je pesnica vodila pogovor z izjemnim likovnikom, ki je brezhibno obvladoval metier prisluškujoč pticam, zemlji in imaginarnemu domu svoje ustvarjalne domišljije, sporoča že v prvih stavkih uvoda. Šla je za umetnikovimi podobami, kot se človek spusti do kletnih prostorov, da bi videl, ali so morda povezani s kletnimi prostori sosednje hiše. Nato je obiskala kraje njegovega bivanja in delovanja, premišljevala o umetnikovi potrebi po samoti, vstopila v cerkvico na hribu, kjer je več let kopiral mojstrovine iz preteklosti, s čimer si je tlakoval lastno pot, zaznala slikarjevo otroško zaljubljenost v lepoto in njegovo trmasto zazrtost vase. Ko je zbrala vtise, se je v večerni tišini vprašala, katere njegovih podob so se vtisnile vanjo, in si priklicala v zavest lastne spomine, slutnje, sanje. Stalnice v lirskem jeziku Miljane Cunta so slogovna jasnost, čistost in milina, skrben izbor prispodob, pretanjeno občutje presojne lepote ter prečiščena, a zato nič manj bogata lirska izreka besed. Že v njenem pesniškem prvencu Za pol neba, v katerem je s prefinjeno krhkostjo upesnjevala pokrajine hrepenenja in presojnost ženske lepote, se nežno razpirajo metafore poetičnega. V knjigi Svetloba od zunaj se je v petih ciklih z opisi usodnih in neopaznih vsakdanjih dogodkov vrnila k poetiki prvenca s skrajno občutenim, duhovno povzdignjenim, domala eteričnim jezikom. S pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica premika po času in prostoru natančno, premišljeno, skoraj asketsko, a hkrati gibko, lahkotno in jasno zaznava podobe in jih zapisuje v večnost. Zbirka Pesmi dneva pa skupaj s črno-belimi fotografijami nenavadnih prizorov navadnih stvari Dušana Šarotarja predstavlja drugačno konceptualno zasnovo. Pesmi v prozi, ki prinašajo célo vesolje enega dneva, v katerem se prelivajo navzočnost in odsotnost, tišina in živost, počitek in premišljevanje, v zasnovi spominjajo na Pogovore z Vladimirjem Makucem. Za pogovore, ki so – ob osmih dvostranskih in šestintridesetih enostranskih reprodukcijah likovnih del Vladimirja Makuca – za pesnico v tej poetični knjigi dokument osebnega potovanja v prostoru in času, je bil primeren drugačen žanr. Pesniška zasnova knjige – skupaj z uvodno stranjo – temelji na dvajsetih obsežnih fragmentih, zapisanih kot kratke ali daljše zgodbe, ki koncizno grajene ena za drugo kažejo na pripovedno širino, s katero pesnica pritegne v razmislek širok nabor tém, asociiranih z Makučevimi vizualnimi podobami. Glede na vprašanje, kako tènka je meja med klasično zapisano kratko zgodbo in poetično zapisanim kratkim proznim besedilom, ni dvoma, da gre v knjigi kljub stvarnemu naslovu, ki je morda prav zaradi tega zavajajoč, za čisto poezijo. Avtoportret oziroma portret – tako pesnice kot za v pogovoru z njo živo navzočega umetnika v tej knjigi – se kaže kot nikoli dokončana pesem. Kljub temu je nujno, da zdaj v tihoti ateljeja najdeš tistega, ki zre v vsa zrcala sveta in ostane cel. Vladimir Makuc se je zavedal notranjih omejitev svobode in jih je zato likovno lucidno izpovedoval. Ptice, voli, krogi – kot zobati urni mehanizmi ali planeti – in znaki, ki jim morda še sam ni razvozlal pomena, so ga tako zasvojili, da je kot mistik in vizionar čutil njihovo moč. Pod črepinjasto suhoto se udira korak, vse globlje stopa, zamotan in težak, dokler se v nekem hipu – kdo ga je priklical? – ne zasveti zlata sled. V svojem zadnjem obdobju je Makuc – v slikah na platnu, grafikah, na akvarelih, miniaturnih kipih in na kamnitih skulpturah, posejanih z zelenimi, a ošiljenimi črepinjami – osvobodil črto, da je spregovorila z lastnim pomenom in ptice odrešil znakovne funkcionalnosti, da so se polne prhutave radoživosti, zvedave, a prestrašene v prostorih, nasičenih s črtami, osvobajale. V zadnjem zapisu Miljana Cunta suvereno, nič kaj sramežljivo nagovori slikarja z besedami »Dragi prijatelj, naj ti predstavim svoj atelje. Nič posebnega – miza, stol in nekaj knjig v kotu spalnice.« Celostranski zapis spremlja črno-bela fotografija iz Makučevega ateljeja, na kateri je Lado Mlekuž ujel umetnika med pripravo za tisk grafike na njegovi mizi. Zdi se, kot bi prisluhnil pesničinim besedam, ki zaključujejo knjigo: »Tako se zlagajo pesmi, prijatelj, v ateljejih večnosti, kot mize – ena v drugi prebivajo, naključne sopotnice, da te spominjajo.«

Vse bolj je jasno, da turizem niso le potovanja in oddih, ampak tudi odgovornost - do okolja, skupnosti in prihodnosti. Trajnostni turizem ni več le usmeritev, ampak nuja, če želimo ohraniti naravne in kulturne dragocenosti našega sveta. Kako lahko ta načela živimo vsak dan, dokazuje družina Butul z Manžana pri Kopru. Na njihovi domačiji že vrsto let živijo v sozvočju z naravo, s spoštovanjem do zemlje, tradicije in ljudi. Filozofijo domačije je predstavil Črt Butul, s katerim se je pogovorila Anita Urbančič. Črt je bil kot najstnik najprej fotograf in novinar, nato je postal najmlajši ljubiteljski sommelier, pri 23 pa kuhal v restavraciji z Michelinovo zvezdico v Švici. A vedno znova se je vračal domov, kjer skupaj s staršema vsa leta soustvarja edinstveno trajnostno zgodbo. Foto: Jaka Ivančič

''Ženske kot glasnice upanja – to je po mojem mnenju bistveno sporočilo v delih Aïde Muluneh,'' je poudarila kuratorka Celina Lunsford ob razstavi sodobne etiopske fotografinje z naslovom Na robu pretekle prihodnosti, ki jo je skupaj s kuratorko Andreo Horvay zasnovala v nemški galeriji Fotografie Forum Frankfurt, zdaj pa si jo lahko ogledamo v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Vodja te, Marija Skočir, doda, da Aïda Muluneh žensko prikazuje v vseh spektrih njenega obstoja in čeprav res pogosto kot žrtev, jo hkrati predstavi kot izjemno močno, polno miru in modrosti. Ob divjih barvah in kontrastih, kot jih narekuje žareče sonce, in vzorcih, da nam že skoraj migetajo pred očmi, se v fotografijah Aïde Muluneh torej skriva veliko več kot le vizualna igra. Gre za družbeno kritično ustvarjalko, ki opozarja ne le na afriške ampak globalne stiske, kot so spolna neenakost, rasna nestrpnost, nedostopnost čiste vode in izobraževanja ter zloraba politične moči. Svetovno priznana umetnica svoja dela polni z metaforami in simboli, osrednji motiv pa je skoraj vedno ženska. Na to, kako zavezana je fotografskemu mediju, kaže tudi njen trud, ko scene, ozadja, ki bi jih lahko ustvarila digitalno, postavlja v kdaj nemogočih pogojih, puščavi, ki ji je tako ljuba, v vročini in vetru. Fotografije etiopske ustvarjalke Aïde Muluneh torej presegajo le estetsko izkušnjo in se, kljub svoji vizualni konkretnosti, širijo še v duhovno sfero. Zanje si je ob obisku razstave potrebno vzeti čas. Foto: Žiga Bratoš

Vrnitev ukrajinske meje na tisto pred letom 2014 ni realna, je ob robu srečanja kontaktne skupine za Ukrajino v Bruslju dejal ameriški obrambni minister Pete Hegseth. Prepričan je, da bi morale evropske zaveznice zagotoviti levji delež pomoči napadeni državi. Drugi poudarki oddaje: - Svobodnjakov, kot kaže, ne bo v prihodnji avstrijski vladi. - Pomen zaupanja v sodstvo med poudarki ob začetku sodnega leta - Med mladostniki se širi nevaren spletni izziv z uživanjem paracetamola.

V pogovoru s sociologom in zgodovinarjem, ki se ubada z mejnimi študijami in teorijo migracij, preverjamo, kako razumeti paradoks, da si pogosto želimo, da bi bile naše meje hkrati odprte in zaprteKo si na zemljevidu ogledujemo današnje meje Republike Slovenije, si ni težko predstavljati, da bi tista črtkana črta, ki nas loči od Italije ali Avstrije potekala tudi kje drugje – tam nekje med Logatcem in Postojno, denimo, ali pa, če smo bolj optimističnega duha, po severnih obronkih Gosposvetskega polja. Meje, drugače rečeno, nikakor niso v kamen klesane ali nepremične. Kolikor so nasledek dolgih, zapletenih, notranje protislovnih in pogosto celo kontingentnih zgodovinskih procesov, se jih pač vselej drži nekaj arbitrarnega. A kjerkoli že potekajo, vselej sprožajo zelo realne, zelo otipljive učinke – tako za tiste ljudi, ki živijo neposredno ob njih in z njimi, kakor tudi za one, ki živijo globoko v notranjosti. Da vseh tistih, ki bi te meje – z veljavnim potnim listom v rokah ali brez njega – radi prečkali, niti ne omenjamo. Široko paleto učinkov, ki jih meje sprožajo v naših življenjih, proučuje sociolog in zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ter predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Jure Gombač. Zakaj si tako rekoč v isti sapi želimo, da bi bile naše meje odprte in zaprte? Zakaj si, na primer, želimo, da bi jih lahko prehajali brez ovir, kadar nas mika, da bi obiskali katero izmed prireditev, ki bodo potekale v kontekstu novogoriške Evropske prestolnice kulture, in zakaj si želimo bistveno drugačnega mejnega režima, ko nas preganjajo strahovi o migrantih iz podsaharske Afrike ali Bližnjega vzhoda? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Gombačem iskali v tokratnih Podobah znanja. foto: dr. Jure Gombač (Goran Dekleva)

V naših krogih debata pogosto nanese na vprašanje pekla, če ta obstaja ali ga ni. Ali je ta morda samo ostanek stare teologije, ki je želela vernika držati v strahu, da bi imela nad njim oblast, ali je pekel nekaj aktualnega tudi za sodobnega, vseh spon (in dolžnosti) osvobojenega človeka. Da pekla ni, je po navadi ugotovitev, ki sledi vprašanju Božje dobrote: če je Bog res dober, potem pekla kot kraja večnega pogubljenja ne more dopustiti. Kaj pa če »dobroto« razumemo narobe? Kaj če je tisto, kar se nam zdi nekaj dobrega, v resnici nekaj škodljivega? In če je pekel nekaj, kar človeku pomaga biti (pravilno) dober? Zato ima pekel za nas večji pomen, kot si mislimo, če se ob njem seveda ne sprašujemo, ali je tam ogenj in ali po njem skačejo kosmati peklenščki z rogovi. Pomembno pri tem je razumeti, zakaj pekel kot kraj pogube za človeka mora obstajati, da ga v svojem govoru omenja tudi Jezus, zakaj brez njega pravzaprav ne moremo. Zaradi vzgoje, namreč. Zaradi meja. Takole namreč dandanes pravijo psihologi, ki so uvideli, da permisivna vzgoja ne deluje: da otroci potrebujejo omejitve, da se počutijo varne in zaščitene. Brez meja, brez doslednih pravil so otroci zmedeni. To se zgodi, če starši zamenjajo ljubeče vedenje s popustljivostjo. Razlika je tako v mejah: ljubeča vzgoja postavlja meje, popustljivost pa jih nima. Postavljanje meja torej ni namenjeno kaznovanju. Meje preprosto povedo, kakšne izbire so na voljo. Zato torej človek potrebuje pekel: ker potrebuje meje. Ker je treba vedeti, da vsega pač ne smemo, da so črte, ki jih ne smemo prestopiti, da so stvari, ki imajo za nas tudi hude posledice. Ne samo zaradi morale in etike, tudi zaradi sebe moramo imeti meje, da se ne prekurimo. Zatorej moramo razumeti, kako nekaj škodljivega je za vsakega človeka popustljivost, ki jo imamo tako radi, ker nas drži v udobju. Grožnja s peklom je zato na tem mestu izrazito pedagoške narave: kot izraz ljubeče pozornosti Boga, kot svarilo, da se lahko zgodi nekaj hudega. Lahko se zgodi, predvsem, če ne vemo, da se lahko. Ker je to pravzaprav pekel, hude posledice naše »svobode«, za katere nismo vedeli. Zato: »Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj!« (Mr 9,43) Da bo imel tudi hudič svojo mejo.

Na današnji praznik, dan samostojnosti in enotnosti, se spominjamo razglasitve rezultatov plebiscita pred 34-imi leti, ko je kar 95 odstotkov udeležencev glasovalo za samostojno in neodvisno Slovenijo. Predsednica republike Nataša Pirc Musar ob tem poudarja, da moč naroda ni le v odločitvah iz preteklosti, temveč tudi v enotnosti in dejanjih sedanjosti. V oddaji tudi: - V Evropi porast antisemitizma in antiislamizma - Za zdaj brez potrditve, da je azerbajdžansko letalo strmoglavil ruski iztrelek - Med številnimi božični sejmi vabi tudi tržaški

Med poudarki oddaje še: - V Mojstrani nov dom reševalcev združuje gasilce in gorske reševalce pod eno streho - V Kanalu ob Soči znižali nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, podjetniki in obrtniki umaknili pritožbe - Najopaznejši del razširitve Obrtne cone Trebnje je ureditev krožišča na regionalni cesti proti Mirni - V Idriji šestič podelili certifikate odličnosti v okviru kolektivne blagovne znamke »Idrija izbrano«

Piše Tonja Jelen, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Nekoliko provokativen naslov druge pesniška zbirka pesnice, performerke, slemerke in prevajalke Nine Medved Rodna doba v valu pisanja o materinstvu in celotni problematiki ter predvsem o lepoti se kmalu zlije v pesniške posnetke opazovanja otrok. To je ena izmed tehnično najbolj izpiljenih tem te pesmi. Zdi se, kot da pesnica ves čas zaznava brbotanje otroškega sveta. Ta svet varno prekriva otroška igra, izrisane podobe so anonimne kljub temu pa so blizu – v mestu, na klopci, v parku. Oživljanje drobnih nožic, pajkic ali puhovk je prefinjena pesniška igra, s katero se zlahka potopimo v življenje tako otroških kot mačjih mladičev. Meje med njimi ni in živijo v nekakšni simbiozi. Ob vsem tem vlada posebna pesniška zadržanost, ki bi jo lahko primerjali z distanco. Kakopak, pesniška subjektka to samo opazuje. Ničesar ne želi prestopiti. Preobrat se zgodi, ko pesmi zdrsnejo v subjektkino intimo, prepleteno z dvojino. Pesniški jezik se tu najbolj odpre in valovi: »To drhtavo moško telo ob mojem, / premeti sanj, ki si jih izmenjujeva / kot kunca, ki se igrava na travniku, / ljubezen, ki se nenadoma zravna.« V prvencu Drseči svet je pesnica le redko pisala o erotiki, zdaj pa se ji v nekaterih pesmih prepusti. Povabljeni smo v zemljevid približevanja in sobivanja, skoraj skupnega jaza, hkrati pa še vedno lahko diha vsak posebej. Posebno gonilo za odmike od ljubezni je namreč strah: »Včasih / skozi ena vrata / izstopi ljubezen // in se skozi druga / vselijo strahovi.« V pesmi Najina otroka se pretresljivo odpre nova problematika. V teh pesmih se drobijo najrazličnejša vprašanja o materinstvu in številnih tabuiziranih temah, na primer o mikronasilju v ordinacijah. Kolikokrat lahko vprašanja ali plakati nehote ranijo žensko, zelo jasno ponazarjajo različni motivi. V teh primerih je jezik stvaren, še vedno pa dovolj zamegljen in ne povsem razkrit. Pesmi delujejo kot razmišljanja, dopolnjuje jih avtoričine fotografije, vse skupaj pa deluje kot pesniško-fotografski dnevnik. Nonšalantna primerjava nosečnosti z nošenjem fotoaparata spomni na avtoričine žgečkljive slamovske pesmi. Pri tem naletimo tudi na nekatere zdaj preoblikovane in predelane starejše pesmi. Počasno stopnjevanje v notranji svet je preplavljeno s subjektkinim doživljanjem telesa. Prav te pesmi so vrh zbirke Rodna doba. Premisleki o bolečini, želji in vezi med umom in telesom so jezikovno in slogovno na visoki ravni. Stopnjujejo čustvovanje in niso nič kaj igrivi kot prej pesniški posnetki. Prav tu pesnica dobro uporabi medbesedilnost. V nasprotju s prejšnjim delom je zaznati tudi vpliv feminizma. A rodna doba ni samo želja po otroku – to je tudi avtoričin ustvarjalni proces. Nosečnost je lahko še vse kaj drugega. Kot da avtorica prehaja v bran vsaki poziciji in odločitvi, pri tem pa ni borka, temveč prežeča opazovalka. Pesniška zbirka Nine Medved Rodna doba se napaja iz literature, fotografij, opazovanj in doživljanj. In je tudi poezija o življenju. Gre za delo najrazličnejših pretresov in pogledov v lepoto. Je kot zemljevid notranjih in zunanjih svetov. Ob tem je pomembno, da si dovoli biti krhka: »Gotovo to počne, ker ve, / da se tudi jaz kdaj / kot listnato testo / krušim po življenju.« Kljub temu pa kot glas in misel ostaja močna in precizna. Želi pokrivati svet in vsak drobec, ki ga z verzom in posnetkom ujame na poti. Uspelo.

Bienvenue dans l'épisode 8 du Podcast Mantrailing Addict !

Prepoznavnemu čezmejnemu festivalu Glasbe sveta, ki na gradu Kromberk že od leta 2011 prepleta različne glasbene tradicije in godbe, se letos pridružuje še nov festival Zrcala meje. Z njim želijo odpirati vprašanje dojemanja meje na območju, kjer se stikata, spoznavata in dopolnjujeta dve med seboj povezani mesti. Začenjajo s predstavitvijo pesniške zbirke Onde ribelli pesnika Alessandra Canelle. Mi pa še o festivalu glasbe Richarda Wagnerja v Bayreuthu, ki se ga še zmeraj drži sloves najteže dostopnega glasbenega festivala.

Miha Senčar je direktor komerciale in solastnik v družinskem podjetju Tenzor. Kot predstavnik druge generacije nadaljuje vizijo trajnostnega družinskega podjetja in rezultati njegovega dela se kažejo v preskoku v verigi vrednosti - podjetje se je iz integratorja na področju tehničnega varovanja razvilo v izvajalca, ki ponuja celovite storitve na področju integracije sistemov električnih inštalacij (svetovanje, projektiranje, razvoj, izvedba, servis in vzdrževanje). Kot aktiven član sodeluje v razvoju lastne IoT platforme za integracijo na različnih segmentih (REMS in iEMS). Njegove dolgoletne izkušnje so steber stabilnosti in rasti pri vodenju razvoja poslovanja skupine Tenzor (v Sloveniji, Albaniji, Hrvaški, Kosovu, Makedoniji in Srbiji). Priznanje Mladi manager 2021 zrcali njegov doprinos na nivoju podjetja Tenzor, Skupine Tenzor in slovenskega poslovnega okolja.   Na kratko: Človek besede. Odgovoren. Dober sogovornik. Pozitiven pristop. Rad ima življenje.   Vodje moramo stremeti k temu, da bomo sami, podjetje in člani ekipe vsak dan boljši. Ustvarjati moramo okolje zaupanja, varnosti, kreativnega kaosa in jasnega namena za vsakega. Z veliko mero srčnosti, poštenosti, integritete, odločnosti, poguma in odličnostjo v komunikaciji lahko z opolnomočeno in motivirano ekipo dosežemo tudi navidezno nemogoče cilje. Edina stvar, ki se zagotovo ne bo zgodila, je tista, ki je ne poskusimo. Največja nagrada za managerja pa je, da člani ekipe skozi svoje ustvarjanje rastejo in dosežejo nekaj, v kar so sami dvomili. Ko mi je oče pri 18 letih podaril delež v podjetju in rekel: "Mali, ti si moja penzija," še nisem zares razumel, kaj to pomeni. Danes razumem, da morajo dobri managerji ustvarjati nove managerje, ki bodo lahko nadaljevali neskončno igro. Cilj obeh ustanoviteljev našega 'dvodružinskega' podjetja je preudaren in potrpežljiv razvoj skozi generacije in eden od najpomembnejših ciljev vodstva je pripraviti podjetje na naslednje generacije in naslednje generacije vodij ter članov ekipe.   Ob razglasitvi za mladega managerja leta 2021, je Miha dejal: “To ni nagrada zame, ampak za vseh 110 Tenzorjank in Tenzorjancev, ki v sedmih državah izpolnjujejo trajnostno vizijo podjetja. To je njihovo priznanje.”   Najljubši citat: Simon Sinek: "Neskončno misleči voditelji razumejo, da 'najboljši' ni trajno stanje. Namesto tega si prizadevajo biti 'boljši'. 'Boljši' nakazuje pot nenehnega izboljševanja in daje občutek, da smo povabljeni, da prispevamo svoje talente in energijo za napredek na tej poti." Najljubša knjiga: Adam Grant: Premisli še enkrat, obožuje Simon Sineka, Najljubši hobiji: Jahanje, numizmatika, golf, fitnes Najljubša hrana: Testenine Najljubša aplikacija: Outlook, Viber, WhatsApp Zaključni nauki: ·       Vodje moramo stremeti k temu, da bomo sami, podjetje in člani ekipe vsak dan boljši. ·       Dokler smo živi je vse rešljivo. Bodimo optimistični in konstanto je treba poizkušati nove stvari in spreševati. Če ne vprašaš, ne moreš izvedeti odgovora ·       Izkoristite čas, da naredite nekaj dobrega in nekaj več.

Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji. FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon VIR: Goran Tenze, Program Ars

Dans cet épisode , je réponds à une question inspirante posée par une abonnée sur Instagram : "Comment se remplir d'amour ?" Cette question m'a permis de faire un retour en arrière, d'évaluer mon parcours et de me célébrer pour les progrès accomplis intérieurement. Plutôt que de vous donner une recette magique, je partage mon expérience personnelle en espérant que cela vous parle et vous inspire à trouver des méthodes qui vous conviennent.Les points forts de cet épisode: 01:06 - Retour sur le chemin parcouru 01:23 - Introduction à l'amour de soi 01:44 - Premier choc face à la question 02:22 - Recherche de validation extérieure 03:08 - Conséquences des relations toxiques 05:02 - Dépendance à la validation externe 06:15 - Transition vers l'amour de soi 06:42 - Ralentir pour se recentrer07:41 - Accompagnement et introspection08:02 - Importance de l'égoïsme sain 08:20 - Réévaluation des relations 09:02 - Engagement envers soi-mêmeJe vous invite à écouter cet épisode pour découvrir mon parcours et peut-être y trouver des pistes pour votre propre chemin vers l'amour de soi.

Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska. Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Gostili smo predstavnike treh humanitarnih organizacij: Društvo Kralji ulice, Verigo dobrih ljudi in Rdeči križ. Odprli smo zanimiva vprašanja: odnos države in lokalnih skupnosti do teh organizacij, spremenjena struktura prosilcev pomoči in povedali nekaj uspešnih zgodb, ko so ljudje zaživeli na novo.

Gostili smo predstavnike treh humanitarnih organizacij: Društvo Kralji ulice, Verigo dobrih ljudi in Rdeči križ. Odprli smo zanimiva vprašanja: odnos države in lokalnih skupnosti do teh organizacij, spremenjena struktura prosilcev pomoči in povedali nekaj uspešnih zgodb, ko so ljudje zaživeli na novo.

Bienvenue dans l'épisode 3 du Podcast Mantrailing Addict !

Tovrstno goriško združenje se ponaša z evropsko prestolnico kulture, ki jo bosta prihodnje leto skupaj pripravili Nova Gorica in Gorica. Zanima nas, kakšne priložnosti ta projekt (EPK Go2025) prinaša mladim, koliko so vključeni vanj in kaj pričakujejo. O tem so razpravljali tudi na Forumu idej.  Fakultete na Reki krepijo sodelovanje z ljubljansko univerzo. Zanimanje za študij slovenščine je vse večje, zato ga skušajo še okrepiti in tako usposobiti tudi več učiteljev slovenščine na Hrvaškem. Teh namreč primanjkuje. Toda to so, pravi dr. Klemen Lah, sladke skrbi. K razvoju porabske literature pomembno prispevata knjižna zbirka Med Rabo in Muro in literat Štefan Kardoš. Njegov roman Stric Geza pripoveduje je najnovejše delo, ki je izšlo v tej zbirki, pri kateri sodeluje tudi Zveza Slovencev na Madžarskem. Povabimo pa vas tudi na razstavo del koroškega slovenskega umetnika Karla Vouka Skrito in razkrito, ki je na ogled v Ljubljani. Foto(zajem zaslona): Forum idej   

Mag. Ladeja Godina Košir je ustanoviteljica in direktorica Inštituta za krožno gospodarstvo - Circular change. Inštitut s svojim delom sodeluje pri oblikovanju edinstvenih rešitev za kožni prehod z različnimi vladami in organizacijami po svetu, z majhnimi in večjimi podjetji, poseben poudarek pa namenja izobraževanju in osveščanju posameznikov in posameznic pri iskanju načinov za bolj trajnosten življenjski slog. V epizodi govoriva o izzivih, kako nam gre kot družbi na področju trajnostnega razvoja, o pomenu volitev, osveščanja in izobraževanja. Ladejino delo lahko spremljate prek spletne strani in LinkedIna. Svoj ogljični odtis si lahko izračunate na PSLifstyle platformi, kjer boste ob rezultatih prejeli tudi 100 nasvetov za bolj trajnostni življensjki slog. Zapis epizode, ki vključuje iztočnice in vire iz pogovora, je na voljo na: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda210 *** Če imaš ali poznaš zanimivo podjetniško zgodbo, ki jo želiš predstaviti na podcastu Lovim ravnotežje, imaš vprašanje ali komentar se mi lahko oglasiš na ⁠⁠⁠info@ninagaspari.com

Pri rojakih na avstrijskem Koroškem je te dni še posebej živahno. V Pliberku so se s praizvedbo plesno gledališke predstave V vsem sem nezmerna poklonili avstrijski literatki Christine Lavant. Idejni oče in režiser Zdravko Haderlap je zbral vrhunsko mednarodno zasedbo, v kateri je več slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalk. Pestra kulturna dejavnost koroških Slovencev je na ogled tudi v Ljubljani, kjer so se z odprtjem razstave likovnih del Vincenca Gotthardta v galeriji Družina začeli letošnji Koroški kulturni dnevi. Kaj prinašajo? Tradicionalna revija Koroška poje v nedeljo v Celovcu bo posebej mladostna, saj bodo nastopili zgolj mladinski pevski sestavi, pravi Martin Kuchling, poslovodja Krščanske kulturne zveze. Na Proseku pa so se ob dnevu žena z razstavo poklonili »rožnarcam«, sovaščankam, ki so si kruh služile s prodajo rož v bližnjem Trstu in s svojo podjetnostjo krepile samozavest celotne narodne skupnosti. Foto: delo Vincenca Gotthardta   

Pred kratkim smo se s Frekvenco X mudili v CERN-u, Evropski organizaciji za jedrske raziskave, v kateri se že 70 let ukvarjajo s trki osnovnih delcev. Gre za megalomansko raziskovalno območje na meji med Švico in Francijo v Ženevi, pod katerim je 27 kilometrov dolg Veliki hadronski trkalnik. V njem so, spomnimo, leta 2012 ob pomoči velikanskih detektorjev potrdili obstoj Higgsovega bozona. Trki, ki se z velikanskimi energijami in hitrostmi dogajajo v pospeševalniku, razkrivajo delovanje vesolja v njegovih prvih trenutkih, ob tem pa se poskušajo raziskovalci dokopati tudi do odgovorov na to, kaj bi utegnila biti temna snov in kako bolje spoznati antimaterijo.CERN povezuje več kot 15 000 znanstvenikov iz vsega sveta, tudi Slovence. Prav ta teden se je sicer v Sloveniji mudila strokovna skupina Cerna, ki je preverjala, ali naša država izpolnjuje ključne kriterije za polnopravno članstvo v tej ugledni mednarodni organizaciji. Kot so sporočili iz Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, naj bi slovenska zastava predvidoma zaplapolala v Cernu v začetku prihodnjega leta. Sogovorniki: Dr. Tadej Novak, Inštitut Jožef Stefan, Univerza v Novi Gorici (projekt SMASH) Dr. Andrej Gorišek, Inštitut Jožef Stefan Dr. Anja Kranjc Horvat, Science Gateway Center, CERN Dr. Michael Doser, Tovarna antimaterije, CERN Charlotte Lindberg Warakaulle, direktorica za mednarodne odnose v CERN-u Dr. Simone Campana, Podatkovni center, CERN Dr. Markus Zerleuth, Large Magnet Facility, CERN Rende Steerenberg, Kontrolni center v CERN-u Na kratko sodelujejo tudi novinarji in komunikatorji znanosti Saša Novak, Mojca Delač, Saša Senica, Maja Čakarić, Sašo Dolenc in Goran Dekleva. Hvala Znanosti na cesti za organizacijo ekskurzije. Vodenje po CERN-u: dr. Anja Kranjc Horvat, dr. Andrej Gorišek in dr. Tadej Novak. Pomoč pri posnetkih: Mojca Delač.

Vsakodnevno se srečujemo z različnimi mejami, tako vidnimi kot tudi nevidnimi. Pravzaprav pa je meja nekaj, kar človeka spremlja skozi vso zgodovino. V pogovoru, ki je nastal v rednem mesečnem sodelovanju 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat razmišljamo, kakšen vpliv so imele meje na ljudi v slovenskem in evropskem prostoru, kako danes meje vplivajo nanje v krajih, ki so z njo neločljivo povezani, in ali se bodo v prihodnje še spreminjale. V pogovoru sodelujejo red. prof. dr. Marta Verginella, zgodovinarka, zaposlena na ljubljanski Filozofski fakulteti, izr. prof. dr. Peter Mikša, zgodovinar, zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, mag. Roman Roblek, pravnik, strokovni svetovalec pri Slovenskem informacijskem centru v Celovcu. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: RTV SLO

Edina dnevna informativna oddaja o kulturi. V dobrih petnajstih minutah povzame kulturno in ustvarjalno dogajanje pri nas. V njej skrbimo za odzive na minule kulturne dogodke (z ocenami predstav, razstav ali knjig), predstavljamo novosti, festivale in kulturno problematiko kot tako. Namenjena je tudi javnim kulturnim razpisom in nagrajencem številnih festivalov, tako pri nas kot v tujini. Na sporedu od ponedeljka do petka ob 16.10.V Mestni galeriji Nova Gorica je od prejšnjega tedna na ogled razstava slik Alessandre Lazzaris v projektu MEJE / za vsakim obzorjem je vedno drugo obzorje. Projekt spodbuja razmislek o pomenu meje, obzorja, posledično pa k razmišljanju o usodi Evrope in celotnega človeštva, o spopadih, ki smo jim priča, o kulturi, razumljeni kot orodje, primerno za približevanje stališč in opevanje razlik. V Rimu pa so minuli vikend odprli nov arheološki park in v njem muzej, kjer hranijo fragmente največjega zemljevida antičnega mesta, izdelanega v 3. stoletju.  

Knjiga Lovim svoje ravnotežje do 8. 12. 2023 po znižani prednaročniški ceni: https://ninagaspari.com/products/knjiga Hvala za tvojo podporo! ❤️ ----- V 199. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim drugi del pogovorov z navdihujočimi slovenskimi podjetnicami, ki s svojim delom premikajo meje. V epizodi ti predstavljam: Čeberol'co, ki ustvarja naravno alternativo folijam, ki ohranjajo svežino hrane, Lisica in bober, ki oblikuje otroška prikupna oblačila, Loomp, ki v trži personalizirane izdelke za pse in mačke, izdelke in programe Za ljubezen, ki partnerjem pomagajo krepiti in ohranjati zdrav odnos, Kookidi, naročniške pakete za otroke do treh let starosti in Atelje Q, ki nas razvaja z dišečimi cimetovimi rolicami. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, prek katerih lahko spoznaš, slediš ter z naročili, nakupi ali obiski podpreš njihovo podjetniško ustvarjanje. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda199 Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

AIDEA knjiga je izšla... Hvala iz srca, če se odločiš za podporo temu projektu z nakupom knjige AIDEA! https://aidea-knjiga.com/   Prijava za snemanje podkasta Dialog:  https://aidea.si/live-dialog-prijava    ============================= Andrej P. Škraba, Klemen Selakovič & Jani Pravdič. Enkrat na mesec se srečamo in preko dialoga (iz gr. diálogos "pogovor"), drug z drugim delimo ideje.  Teme DIALOGA 43: Zmenkarije Andrejeva ljubezenska razmerja Pijača in zabave Moški in ženski pogledi na partnerske odnose Kaj povemo partnerju, a ne mislimo resno Predstave in izkušnje s seksom Razgaljene fotografije v zasebnih sporočilih Pornografske vsebine za ženske in moške Sextapes Starševstvo Šolanje od doma in primerjava šolskih sistemov Kdaj in zakaj imeti otroke ter koliko jih imeti? Biti samohranilec/samohranilka Meje, ki jih postavljamo v partnerskem odnosu Podjetništvo, postavljanje osebnih mej in izgorelost Razvoj kariere in menjava zaposlitve Mnenje o podkastih Aidea in Dialog Napadi anksioznosti Izid knjige Aidea

V 193. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim navdihujoče slovenske podjetnice, ki s svojim delom premikajo meje. V epizodi ti predstavljam: Beesmetic, ki ustvarja medeno kozmetiko, Rainys, ki oblikuje otroške hlače za brezskrbno igro v naravi, platformo Razturi na maturi, ki mladim pomaga pri učenju različnih srednješolskih predmetov, pa novo zabavno Bungee vadbo, ob kateri krepimo tudi smejalne mišice in projekt Word Me, ki krepi psihosocialno podporo v obporodnem obdobju za oba partnerja in bodoča starša. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, prek katerih lahko spoznaš, slediš ter z naročili, nakupi ali obiski podpreš njihovo podjetniško ustvarjanje. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda193 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Vodna ujma je marsikje preoblikovala ali odnesla dele zazidljivih in pozidanih zemljišč. Ali je v takem primeru potrebna nova izmera in vpis spremembe v zemljiško knjigo? Če je povodenj odnesla mejnike, ali novonastala situacija pomeni stanje neurejene meje? Kdo je dolžan sanirati poškodovano služnostno pot: služnostni upravičenec ali lastnik zemljišča? Gostja četrtkovega svetovalnega servisa bo odvetnica Sonja Dolinar. Pokličite med oddajo ali zapišite vprašanje na spletni strani prvi.rtvslo.si. Odgovori po deveti, na Prvem.

Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v oddaji Sledi časa avtorja Milana Trobiča.

Od nenehnega premikanja meja možnega do končne meje planeta. Vmes pa množica različnih meja – političnih, družbenih in ekonomskih –, ki določajo naša življenja. Meje v glavi, meje jezika, meje znanega, dovoljenega, pa geografske meje, meje skupnosti, kulture, državne meje, meje planeta. Meje so nedvomno zelo raznotere. Kako jih v določenem zgodovinskem trenutku razumemo, kje jih postavljamo in kakšen je naš odnos do njih, v pomembni meri oblikuje tako naš svet danes kot tudi to, kakšne prihodnosti si znamo zamišljati. Kako nas meje določajo in kakšne so meje, ki nas danes obkrožajo so v Intelekti razmišljali zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se je mejam posvetila tudi v sveži knjigi Ženske in meje med preteklostjo in koronavirusom ter antropologa izr. prof. dr. Miha Kozorog s Filozofske fakultete UL in ZRC SAZU ter doc. dr. Tatiana Bajuk Senčar z Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU ter Nove univerze, ki sta o meja pisala v knjigi Meje. Antropološki uvidi.  

Val 202, drugi program Radia Slovenija je že pol stoletja najbolj poslušana radijska postaja v Sloveniji. Je bolj sproščen od Prvega programa in programa Ars, že od svojega začetka pa premika meje in ruši družbene tabuje. Odpiral je težka družbena vprašanja, uvajal nove medijske pristope in sodobne tehnologije. Ob tem je vseskozi ohranjal zaupanje poslušalcev. Kakšna je bila vloga Vala 202 na področju razvoja kulturne pluralnosti, civilne družbe in demokratizacije? Kako je prispeval k utrjevanju slovenske medijske profesionalnosti? Kako se zdaj spoprijema s sodobnimi družbenimi, medijskimi in, nenazadnje, tehnološkimi izzivi? O vsem tem ob 50. rojstnem dnevu Vala 202 voditelj Aleš Kocjan s sogovorniki. Gostje: - Mija Škrabec Arbanas, dolgoletna novinarka in urednica Vala 202, - Nejc Jemec, odgovorni urednik Vala 202, - dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na Katedri za novinarstvo Fakultete za družbene vede, - Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije.Začenjamo praznični teden ob 50. rojstnem dnevu Vala 202Val 202, drugi program Radia Slovenija, je že pol stoletja med najbolj poslušanimi radijskimi postajami v Sloveniji. Je bolj sproščen od Prvega programa in programa Ars, že od svojega začetka pa premika meje in presega družbene tabuje. Odpiral je težka družbena vprašanja, uvajal nove medijske pristope in sodobne tehnologije. Ob tem je vseskozi ohranjal zaupanje poslušalcev. Kakšna je bila vloga Vala 202 na področju razvoja kulturne pluralnosti, civilne družbe in demokratizacije? Kako je prispeval k utrjevanju slovenske medijske profesionalnosti? Kako se zdaj spoprijema s sodobnimi družbenimi, medijskimi in, nenazadnje, tehnološkimi izzivi? O vsem tem ob 50. rojstnem dnevu Vala 202 voditelj Aleš Kocjan s sogovorniki. Gostje: – Mija Škrabec Arbanas, dolgoletna novinarka in urednica Vala 202, – Nejc Jemec, odgovorni urednik Vala 202, – dr. Tina Lengar Verovnik, predavateljica na Katedri za novinarstvo Fakultete za družbene vede, – Petra Lesjak Tušek, predsednica Društva novinarjev Slovenije.

Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.

Pomemben del Vala 202 je vse od njegovih začetkov športno uredništvo, ki poslušalcem ni prenašalo le strogo športnih dogodkov, pač pa skrbelo tudi za – kot so včasih temu rekli – telesno kulturo in nemalokrat močno prispevalo k dviganju narodne zavesti. Zaščitni znak uredništva pa so bili tudi različni domiselni projekti, s katerimi je poskrbelo za premikanje meja mogočega v slovenski radijski krajini. Vse to pa ne bi bilo možno brez izjemne tehnične podpore. Nekaj najpomembnejših projektov bo predstavil Matej Hrastar.

Ruska vojska razširja svojo invazijo v Ukrajini tudi na zahod države. Davišnji letalski napadi na vojaško bazo v neposredni bližini Poljske so zahtevali več deset žrtev. Kijev se medtem tudi s kopičenjem zalog hrane pripravlja na podobno blokado kot jo ruske sile izvajajo na Mariupolj. Danes poskušajo tja znova dostaviti humanitarno pomoč, je sporočil ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Drugi poudarki oddaje: - Na letalniku, ki je strmoglavil v Zagrebu, našli dele letalske bombe - Za neevropske turiste je vojna v Ukrajini vojna v Evropi - Pogačar znova kralj dveh mórij, Kranjec na Vitrancu tudi danes 10-ti

Ma tête n'est plus, bête non plus in Poésies Nocturnes (2020)Illustration : Xabier Moingeon - https://xabiermoingeon.wordpress.comJe ne travaille plusJe n'écris plusJe ne crée plusJe sombre dans la mélancolie intra-cellulaire de mon corps, l'espace interne que je côtoie et caresse depuis l'enfance pour explorer la petite fille qui ne m'effraie plusJe ne lis plusJe ne réfléchis plusJe ne pense plusJe suis sortie de ma bêtise et de mon incapacité à être, à dire, à faire, à montrer, car je n'existe plusJe n'aime plus, Je n'éprouve plusJe ne souffre plusJe plonge la tête dans le pot de graisse qui me tapisse les entrailles pour fondre à l'intérieur de moi-mêmeJe ne partage plusJe n'écoute plusJe n'entends plusJe regarde le ciel de mes pieds en espérant toujours que ce monde intérieur s'écoulera en sens inverse, me remontera à la surface pour me réaliserMa tête n'est plusBête non plus