Podcasts about njeni

Melika Hadžić je bh. violinistica čija je muzička priča posve neobična. Violinu je prvi put uzela u ruke sa samo tri godine u Tuzli, a svoje školovanje je započela sa pet godina kod profesora Muhameda Mazalovića u tuzlanskoj Muzičkoj školi. Početkom rata u BiH odlazi u Zagreb na Muzičku akademiju i sa samo 15 godina postaje najmlađa studentica na toj Akedemiji. Nedugo poslije toga odlazi u Beč na Muzički konzervatorij, a u Beču dobiva stipendiju za prestižnu privatnu školu čuvenog svjetskog violiniste Yehudi Menuhina u švicarskom gradu Gstaadu. Njeno muzičko istraživanje dalje je odvodi u London na Royal Academy of Music, gdje je boravila dvije godine, a potom odlučuje potražiti svoj novi muzički pravac na američkom Univerzitetu u Indiani gdje je studirala klasičnu muziku i violinu zajedno sa psihologijom pokreta. Počela se baviti yogom, izučavati spiritualne tehnike opuštanja pri sviranju violine, koje su joj pomogle da upozna novi svijet muziciranja kroz upoznavanje sebe i svoje duše. Iz Indiane je put vodi natrag u BiH, do Sarajeva, a potom i do Rotterdama, gdje je magistrirala na renomiranoj muzičkoj akademiji Codarts. Nakon života u Amsterdamu vraća se u Sarajevo gdje nastavlja sa svojim muzičkim eksperimentima. Melika nije samo klasična violinistica – ona je umjetnica koja violinu koristi ne samo kao instrument, već sredstvo povezivanja – žanrova, emocija, publike... Njeni nastupi, bilo s orkestrima, filharmonijama, ili s Dinom Merlinom, odišu autentičnom energijom. Svira i klasičnu i električnu violinu, a njen stil opisuje kao “Connective Music” – muziku koja povezuje, u kojoj publika ne stoji po strani, već postaje njen aktivni dio._____________

Spregovorili smo o učinkih termalne vodje na različne skupine ljudi, zlasti na različne bolezni. Kako delujejo različni vrelci in ali so pomembne časovne omejitve? Gostja je bila Klavdija Hribar iz Term Snovik.

Evropski film leta 2023, sodno dramo Anatomija padca, je posnela Francozinja Justine Triet. Evropski filmski ustvarjalci, člani Evropske filmske akademije so se spet zbrali v Švici in izbrali najboljše filme in ustvarjalce za leto 2024. Komu je laskavi naslov predala francoska režiserka? Pogovarjali smo se s članico velike žirije na 21. Animateki, baskovsko animatorko Izibene Oñederra. Njeni filmi nastajajo z risanjem na papir, so pogosto temačni, saj kot sama pravi, z risanjem poskuša razumeti občutke, ki jih ne razume ali ne zna ubesediti. Ocenjujemo Megalopolis, fantazijski, intelektualno ambiciozni filmski ep, ki se odkrito spogleduje z znamenitimi rimskimi spektakli iz filmske zgodovine, in je očitno sinteza Coppolovega ustvarjanja. V kinih pa se je zavrtel tudi novi film Španca Pedra Almodóvarja Sosednja soba, njegov prvi celovečerec, posnet v angleščini po dveh kratkih filmih, ki jih je prav tako že posnel v angleščini – Človeški glas in Čuden način življenja.

Ladeja odlično povezuje ljudi, s tem pa njim in svetu ponuja spodbudo, da je v slogi res moč – velikih razsežnosti. Njeni številni nazivi pričajo o njenih izjemnih sposobnostih in dosežkih. Deluje v mednarodnem okolju, kjer je prepoznana kot strokovnjakinja in ambasadorka krožnega gospodarstva, govornica, predavateljica, publicistka in moderatorka. Ladeja Godina Košir, ki je tudi ustanoviteljica in izvršna direktorica inštituta Circular Change, vse to počne z nalezljivo energijo in spoštljivostjo do človeštva in okolja. Že sedem let sopredseduje Evropski platformi za krožno gospodarstvo v Bruslju, je članica številnih mednarodnih odborov in komisij, bila pa je tudi finalistka nagrade Circular Leadership Award 2018 v Davosu. Omenimo naj še, da je soavtorica Kažipota prehoda v krožno gospodarstvo v Sloveniji, Srbiji, Črni gori, Kosovu in Čilu, Komisija EU pa jo je uvrstila med # EUwomen4future. Več o podkastu z Ladejo Godino Košir si lahko preberete tukaj. Gostja: Ladeja Godina Košir Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

*Zdravlje ti je prioritet? Pridružite se 5x5 Newsletteru i svakog ponedjeljka dobiješ niz znanstveno utemeljenih i praktičnih savjeta za zdravlje i dugovječnost. Nemoj čekati, novi ponedjeljak je blizu. Započni svoje putovanje prema zdravijem životu! https://humanlabhub.com/5x5* ANA BANIĆ Ana Banić je magistra fizioterapije specijalizirana za Bowen terapiju. Svoje znanje kontinuirano nadograđuje, te je imala priliku učiti od Romneya Smeetona, jednog od šest izvornih učenika tvorca Bowen terapije. Ana je fizioterapeutkinja s više od 26 godina iskustva, od čega 20 godina vodi svoju privatnu praksu u Malom Lošinju. Osim što aktivno prakticira Bowen tehniku, Ana je i edukatorica te vodi tečajeve i radionice u Hrvatskoj i regiji, uključujući Zagreb i Mostar. Njeni tečajevi namijenjeni su profesionalcima iz područja fizioterapije, manualne terapije, kao i drugim zdravstvenim djelatnicima. Bowen tehnika, kojom se bavi, poznata je po nježnim, ali učinkovitima pokretima koji stimuliraju prirodne procese ozdravljenja tijela, što je čini primjenjivom za širok spektar zdravstvenih tegoba. PARTNERI PODCASTA: ...................................... *FTB: Feed The Beast Nutrition* - Gotovi kvalitetni obroci za zdravlje i performanse KOD: HUMANLAB za 10% popusta - https://www.ftbnutrition.hr *MyProtein* - Najbolji izbor dodataka prehrani i sportske odjeće KOD: HUMANLAB za 40% popusta - https://tidd.ly/4bzx7SX *Human LAB Hub* - Tvoj kompas u svijetu fitnessa, zdravlja i dugovječnosti. Posjeti nas: https://humanlabhub.com *CCM - Centar za crijevni mikrobiom* - Briga o zdravlju počinje s crijevima: https://ccm.hr/ ..................................... VREMENSKE OZNAKE: // POVEŽI SE S MATEOM // Instagram: https://www.instagram.com/mateozx95 LinkedIn: https://www.linkedin.com/in/mateo-%C4%87orluka Facebook: https://www.facebook.com/HumanLABpodcast Sve HLP društvene mreže: https://linktr.ee/humanlabpodcast // PODRŽI RAD KANALA DONACIJOM// Patreon Donacija: https://www.patreon.com/humanlabpodcast VIDEO PRODUKACIJA: 38FILMS, Luka Justinijanović, web: https://38films.eu *Dobrodošli u Human LAB!* Podcast koji spaja znanost i praktične savjete za zdravlje, dugovječnost i kvalitetu života. Ja sam Mateo Ćorluka, medicinski tehničar i zaljubljenik u dugovječnost, posvećen pružanju znanstveno utemeljenih informacija koje ti pomažu preuzeti kontrolu nad vlastitim zdravljem. Kroz podcast epizode istražujem ključne teme zdravlja, fitnessa, prevencije bolesti i mentalnog blagostanja, s ciljem inspiriranja svakog pojedinca da živi svoj najbolji život. Pridruži mi se u ovoj misiji i otkrij kako znanost može raditi za tebe. #metabolichealth #Zdravlje #dijabetes #prehrana #podcast Pratite Human LAB podcast za najnovije epizode o zdravlju i dugovječnosti, i ne zaboravite se prijaviti na naš 5x5 Newsletter za tjedne savjete direktno u vašu inbox. - https://humanlabhub.com/5x5 Za sve upite i suradnje molim javiti se na mail: mateo@humanlabhub.com

Kaja Karba, slovenska vplivnica, ustvarjalka vsebin in mamica, je svoje življenje obogatila z izkušnjo življenja v Londonu. Tam je sprva delala kot varuška, nato pa s svojo ustvarjalnostjo in vztrajnostjo zgradila kariero na Youtubu in Instagramu. Zakaj se je vrnila v Slovenijo in ali svojo odločitev obžaluje? Vse to in še več sva obdelali na tokratnem Čveku ob Matchi ... - Njeni začetki življenja v Londonu - Sprejemanje tujcev in izzivi življenja v tujini - S katerimi izzivi se je soočala ob vrnitvi v Slovenijo - Zakaj se je vrnila v Slovenijo - Kako se razlikuje vzgoja otrok v Angliji in Sloveniji - Njeno mnenje o izpostavljanju družine na spletu - Kako je sprejela nenačrtovanega družinskega člana - Načrti za prihodnost Kaja zna postaviti meje, po drugi strani pa si upa stopiti iz cone udobja, zato sem prepričana da bo tudi tebe očarala. Po poslušanju podkasta se lahko z nama povežeš tudi na Instagramu: ►   https://www.instagram.com/malincanastja/ ►   https://www.instagram.com/alenkatrogrlic/ Če imaš vprašanja, mi lahko vedno pišeš na nastja.kramer@malinca.si

Piše Silvija Žnidar, bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman Osnovni pomenski, sporočilni in motivni graditelj pesniške zbirke Lucije Stupica Magnolija. Njena zgodba je akt spomina, je zapisovanje lastne, subjektivne naracije iz drobcev preteklega, v oseben spomin zapisanega časa, je lirično preigravanje modusov in spominjanja, polemiziranje njegove zanesljivosti in fiksnosti: spomin se kaže kot kompleksen, večsmeren, brezdanji tok, v katerega subjektinja posega med drugim zaradi osmišljanja sedanjosti s pomočjo podob in dogodkov preteklosti. Nanj se zanaša, ko celi rane časa; je v dialogu z njim, ko sestavlja slike pokojnih, odsotnih oseb, ali preposto, ko v reki časa in njegovega dogodja išče in izpisuje poezijo, poetično govorico preteklosti. A če ta uvodni zapis morda daje pretežno priokus nostalgije, preproste utehe in iskanja vitalnega ravnovesja, kaže zbirka po drugi strani tudi varljive, nokturne, negotove plati spomina. Če ponazorim z avtoričinim verzom: »S poezijo se približam spominu, ki že hip zatem, / kot Evridika, za vedno izgine.« Za izbiro besede »zgodba« v naslovu teh pesmi v prozi nikakor ne bi mogli reči, da je naključna: niz pesmi v zbirki tvori svojevrstno pesniško naracijo, četudi bi lahko govorili o precej bolj fragmentarnem, asociativnem, »razpuščenem«, prosto tekočem dramaturškem loku, kar bi sicer lahko pripisali sami naravi in funkcioniranju spomina. Gre za premišljeno poetično zgradbo neke osebne zgodbe, zaradi česar se tudi izbira prozno-pesniške forme načeloma zdi smiselna. Na prvi pogled zbirka, tako oblikovno kot vsebinsko, deluje dvodelno, deluje, kot da jo na dva dela ločujeta dve za simboliko in motiviko pomenljivi slovarski definiciji; prvi del nekako daje vtis subjektinjinega vračanja v preteklost, aktivno iskanje spominov na otroštvo in konkretnega prednika, zaradi česar se nam zdi, da smo skozi spomine in refleksije bolj zasidrani v preteklem, drugi del pa deluje kot s tesnobo zaznamovana, s sedimenti bolečine prepredena sedanjost, v katero spomini hote ali nehote »vdirajo« in imajo pri spoprijemanju z njo bolj zapleteno vlogo. Vendar je ta dvojna delitev bolj »navidezna«, saj so prehodi med pesniškimi naracijami precej zrahljani, odnosi med sedaj in včasih, med (spominjanim) jazom in drugimi, bolj elaborirani, kot se je zdelo na začetku. Tudi nekakšna naivnost spominjanja, izklicevanja otroštva, v katero nas avtorica morda »zavede« v štartu Magnolije, se izkaže za iluzorno. Skozi zbirko se spomini sicer dajejo kot morebitna identitetna zaslomba, kot čudežen prostor s svojimi svetlinami, a se hkrati kažejo tudi kot varljive konstrukcije, kot imaginacije, kot slike, na katere vsakič gledamo drugače, ki jim lahko vsakič pripisujemo drug pomen, dodamo pomensko nianso in ki se nam vedno izmuznejo, ne glede na to, kako jih skušamo zasidrati: »Spraviti se moram s tem, s to večno izgubo. / Nezmožnostjo, da bi se zakoreninila v / pesem, spomin«, pravi glas iz pesmi. Stupica pri tem povedno naslika nekdanje podobe, skicira zgodbe iz preteklosti, jih oriše z ravno dovolj informacijami; a vhodi v preteklost lahko, kot povedo pesničine drobne refleksije in pomisleki, hitro vodijo v druge zgodbe, ali pa napotujejo na nestabilnost, relativnost imaginirane preteklosti, in s tem na krhkost naših identitet, takšnih in drugačnih prostorij. Celotno bivanje – zakaj sploh si kar, si, na kakšen način si to, kar si, kako te sooblikuje bivanje drugih – je fluidna, fleksibilna enigma, težko ulovljiva; kot ptica, ki je eden izmed vodilnih, pomenljivih simbolov v zbirki. Vprašanja, premisleki glede samega obstoja, njegove teže in smisla se postopoma »pomnožijo«, ko prehajamo v drugo polovico zbirke, ki postaja bolj kontemplativna, čeravno še vedno v upodabljanju precej »slikarska«, polna čutnih skic, ki jih predirajo drobne, pretehtane misli, emocije. Srčiko refleksivne osi poem dobro zaobjamejo verzi »Vedeti kaj o krajih in ljudeh, čemu / to koristi? Slednji se selijo, izginjajo, / tisti, ki ostajajo, pa v naših spominih / zaledenijo v sliko.« Tudi razporeditev pesmi tukaj postaja bolj raztresena, razvejena, kot da se tematike in motivi menjujejo naključno, po zelo prosti asociativni logiki – kar ni nujno slaba, nepremišljena poteza, lahko jo beremo kot formalni komentar na »odraslo«, zbegano življenje, ki ga tu in tam zajame tesnoba, kdaj pa tudi svetloba. Zdi se tudi, da želi pesniška subjektinja v svojo zgodbo zajeti tudi čim več univerzalnih tem; od pomena rojstva, ki popolnoma spremeni tkanino življenja, do teže in izročil, ki jih sami prenašamo potomcem oziroma zanamcem, konec koncev do pomena same poezije za posameznike in življenje, kaj poezija v sami srčiki je. Zdi se tudi, da je z nizanjem pesmi občutek melanholije, bremena bivanja, nekoliko močnejši, čeprav je prisoten že v sami zasnovi zbirke, a pesnica ima občutek za stopnjevanje razpoloženjskega kolorita. Vendar pa ne gre za neko zapadanje zankam življenjskega pesimizma: da, morda naša domišljija z izstopom iz otroštva izdihuje in tako v resnici zares umiramo, morda nas okoliščine in ljudje brazgotinijo, morda vselej iščemo svoj jezik in prostor v negotovem, izmuzljivem, neulovljivem svetu, a Magnolija dopušča vselej opcijo svetilnika, možnost svetlih sledov. Ne nazadnje je osrednji, naslovni simbol zbirke navdan z upanjem: vselej lahko zraste in se razcveti nova magnolija. V Magnoliji. Njeni zgodbi se Lucija Stupica predstavi z nekoliko drugačno pisavo, kot smo je pri njej vajeni. Zdi se, da je forma pesmi v prozi nekoliko »obrzdala«, umirila njen tonus, večslojnost imaginacije, manj je poudarka na »umetelnosti« jezika in več na nekakšnem refleksivnem, fokusiranem slikanju. Gotovo bi zbirka prenesla več jezikovnega preigravanja, več tenzij in digresij, a tudi v tej obliki, v tej zastavljenosti povsem funkcionira znotraj svojih okvirov ter posrka bralstvo v poetičen dialog z različnimi pojavi časa, individuuma in prostora, v razkrivanje enigmatičnih zemljevidov obstoja. »To / je vse. Ta skrivni glas bivanja«, če zaključim z besedami pesnice.

V okrogli trideseti epizodi podkasta je moja sogovornica Tina Bončina, zdravnica, psihoterapevtka in avtorica dveh knjig na temo duševnega zdravja: "Izgorelost" in "A to je vse, kar je?". Tina je pred odhodom na samostojno pot delala kot sobna zdravnica na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, že vrsto let pa se ukvarja s tematikami, ki so za moj podkast posebej relevantne. Govorila sva o tem, kaj sploh je izgorelost, kakšni so opozorilni znaki in zakaj se o tej entiteti nenadoma tako veliko pogovarja. Potem sva svojo perspektivo še razširila in spregovorila o stresu, počitku, načinih samopomoči in skrbi za duševno zdravje. Bogat pogovor, ki človeku vrne upanje, da v vsakdanji hektiki modernega življenja ni sam in da vedno obstajajo načini, s katerimi lahko ob temačnih dneh podpremo upanje v boljše čase. Tino najdeš na https://www.boncina.si/ Njeni knjigi lahko najdeš na spletni strani https://emka.si/pages/tina-boncina Obe Tinini knjigi lahko najdeš tudi v obliki zvočnih ali e-knjig na aplikaciji MK Plus. Na isti aplikaciji je več kot 1000 drugih knjig, vključno z obema mojima! Aplikacijo najdeš na App Store, Google Play oz. na: https://emka.si/pages/mladinskaknjiga-plus V pogovoru omenjava meditacijo 'Pregled telesa' (Body Scan), ki jo lahko najdeš tudi na mojem YouTube kanalu in na podkast aplikacijah: https://youtu.be/wscC60FIBTw?si=tjw5QRc44TfmR0jw Omenjava knjige Search Inside Yourself (Chade-Meng Tan; prevod: Najdi v sebi), Happiness: A Guide to Developing Life's Most Important Skill (Matthieu Ricard). Omenjam raziskavo, ki je skušala izmeriti in kvantificirati emocijo sreče. Opisana je v knjigi Najdi v sebi, gre pa za: Davidson R, Irwin W. The Functional Neuroanatomy of Emotion and Affective Style. Trends in Cognitive Sciences 3, no. 1. 1999; 11–21. Epizoda je nastala v sodelovanju z: Mladinska knjiga, d.d.

Smo leto dni po ujmi epskih razsežnosti bolj varni pred poplavami in plazovi? Smo izboljšali sistem odzivanja na tovrstne katastrofe, tako kot smo ga v primeru požarov? Zakaj več kot 300 družin še vedno ne ve, kje si bodo lahko ustvarile nov dom, in kako smo popravili občinsko infrastrukturo, ki so jo letošnja neurja spet poškodovala? Kako porabljamo donatorski in kako javni denar za obnovo? V Studiu ob 17.00 bodo dopisniki s sogovorniki na terenu preverili razmere na najbolj prizadetih območjih, na ključna vprašanja, ki se ob tem porajajo, pa bosta v radijskem studiu odgovarjala dva gosta, ki sta tesno vpeta v intervencije in obnovo. Gosta: Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije; Boštjan Šefic, državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade in vodja Službe vlade za obnovo.

Piše:Jera Krečič, bereta Amrož Kvartič in Eva Longyka Marušič. Pesnica in pisateljica Katarina Gomboc Čeh je po dveh pesniških zbirkah izdala še roman Nihče nikogar ne spozna – naslov je izbran po enem od verzov Svetlane Makarovič v pesmi Grm. Uglasbena pesem, ki jo glavna protagonistka Maša, 21-letna študentka etnologije in kulturne antropologije prepeva v ženskem zboru Filoméla, povezuje dva svetova njenega življenja, o katerih premišljuje v celotnem romanu: pevski zbor na čelu s perfekcionistično in karizmatično zborovodkinjo Agato, h kateremu hodi skupaj s sestro Urško, in fakulteta z Maksom, družinskim prijateljem iz otroštva, v katerega je skrivaj zaljubljena, a sta se njuni poti zaradi ideoloških razprtij med njunima družinama, ponovno prekrižali šele pred kratkim. Moto iz romana Sally Rooney Kje si, prelepi svet? v marsikaterem pogledu postavlja roman Nihče nikogar ne spozna ob bok eni najslavnejših irskih milenijskih pisateljic, vendar dogajalna čas in prostor odpirata mnoga neposredna vprašanja, za katera se zdi, da so, čeprav slovenska kulturno-politična razklanost ni novost, skozi oči junakov romana postavljena prvič. Iskreno iskanje nečrno-bele poti mladih slovenskih intelektualcev, prihajajočih iz različnih socialnih in ideoloških okolij, je glavna odlika romana. Dogajalni čas romana o mladih odraslih, kot ga je avtorica Katarina Gomboc Čeh označila v nekem intervjuju, je eno leto – od poletja 2015 do poletja 2016. Gre za čas begunske krize in referenduma o družinskem zakoniku, ki glavna protagonista, antropologa Mašo in Maksa, dodatno vznemirja in vodi njune karierne odločitve, vendar pa so srž romana medosebni vrstniški in družinski odnosi, ki tako in drugače zaposlujejo in oblikujejo Mašin notranji svet. Prek njih avtorica odpira mnogotere tematike, s katerimi roman dosega primerno kompleksnos – sestrsko prijateljstvo in rivalstvo, žensko iskanje razmerja med materinskostjo in kariero, perfekcionizem, socialna privilegiranost in neprivilegiranost, vloga duhovnosti v človeškem življenju, smisel študija humanistike in družboslovja, strah pred prihodnostjo itn. Nekatere literarne osebe, prek katerih avtorica vzpostavlja omenjene tematike, na trenutke delujejo izpraznjeno in shematično, in nam zato dajejo občutek, da so tam zato, da roman polnijo s potrebnim balastom. Estetsko polnejši pa so Mašini opisi doživljanja glasbe – tako zborovske, verske in popularne kot tudi uglasbene poezije –, ki neposredno romaneskno dogajanje izpolnjujoče ustavljajo in hkrati uokvirjajo. '»Še enkrat zapojva,« je odredila. Spet je zaigrala disonanco akordov. Z nežnim, čistim mrmranjem je uprizorila glasove, ki bi se na teh tonih morali slišati: zvenelo je nadvse neusklajeno, nekoliko nemirno, a vseeno popolnoma spevno in boleče lepo. Prav ima, me je prešinilo, če skladbo izvaja ona, je to vrhunska partitura, vrhunsko delo. Njeni prsti so zaigrali zadnji akord, ki je bil v nasprotju s prejšnjim čist, skladen in preprost. Sredi tega svetlega akorda sem vstopila jaz: »Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce,« sem zapela in tokrat je bil moj glas močnejši, čeprav ga še vedno nisem mogla povsem izkoristiti, »ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela« – zvenelo je dobro, a sem se ustavila, še preden sem zapela »kdo si«, zmotilo me je namreč trkanje na vrata.' Živost pripovedi bralca vleče od poglavja do poglavja, čeprav je dogajanje v veliki meri postavljeno v Mašino notranjost. Zaposlujejo jo trki različnih mnenj in svetov, ki pa nikoli ne povzročijo ničesar silovitega. Morda je to razlog za občutek izpraznjenosti, ki nam ga roman pušča ob koncu. Drži namreč, da nihče nikogar resnično ne spozna in da je življenje tudi sicer vedno le neulovljivo valovanje, ki ga znova in znova poskušamo vsaj v drobcih razumeti.

Začenja se jubilejna, 30. kolesarska dirka Po Sloveniji. Njeni začetki segajo v leto 1993, ko je postala nova članica Mednarodne kolesarske zveze. V vsem tem času je dirka odpadla le dvakrat: leta 1997 zaradi pomanjkanja denarja, leta 2020 pa zaradi epidemije koronavirusa. Prvi organizacijski direktor dirke je bil legendarni Jože Majes, leta 2002 pa je to krmilo prevzel takrat komaj 30-letni Bogdan Fink, ki je tega leta stopil tudi v direktorske čevlje novomeškega kolesarskega kluba Adria Mobil. Bogdan Fink je nekdanji vrhunski kolesar, ki je svojo kariero začel v Novem mestu, na mladinskem svetovnem prvenstvu je osvojil bron, po poškodbi stegnenice pa se je podal v trenerske in organizacijske vode. Kako je prehodil pot od tekmovalca do direktorja mednarodne kolesarske dirke, ki je tudi priprava na znameniti Tour de France? Kakšne izzive prinaša organizacija takšnega dogodka, kako je sodeloval pri preobrazbi kolesarskega asa Primoža Rogliča in kaj lahko pričakujemo na letošnji dirki Po Sloveniji? O vsem tem z Bogdanom Finkom na terenu v Murski Soboti, pred štartom prve etape Dirke Po Sloveniji, novinar Rok Valenčič, tehnična izvedba Nina Kač.

Pirančanka Nika Stegel si je po končanem študiju na Fakulteti za dizajn, smer notranja oprema, privoščila leto predaha. In tako je nekega dne kar v domači kuhinji, na jedilni mizi, začela ustvarjati miniaturne piranske hišice iz naplavin, ki jih je med sprehodom pobrala na plaži. Tak je začetek zgodbe o Nikini uspešni poslovni poti, po kateri stopa že deveto leto in za katero pravi, da jo izpopolnjuje. Danes ustvarja v ateljeju 'Nika's tiny house', ki ga najdemo v piranski 'ulici umetnikov'. Njeni izdelki so našli svoje domove v že več kot 50 državah po svetu. Foto: Urška Miklič

Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani. In ne samo to, nesmiselno delo se pojavlja tam, kjer se po različnih ekonomskih teorijah sploh ne bi smelo, saj ne gre le za javni sektor, ampak je tega veliko tudi v menedžmentu velikih korporacij, kjer se denar prav tako troši nenadzorovano in netransparentno, čeprav naj bi bil smisel dobro plačanih služb kadra, ki navadno sodi v srednji menedžment, velikokrat racionalizacija in množenje ekonomskega učinka. Ti bulšihti, kot je naslov knjige v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar, doživljajo razcvet predvsem v finančni industriji, zato se avtor knjige sprašuje, kdo in zakaj si jih je izmislil, zakaj niso tako slabi, zakaj v njih določeni zelo trpijo, in končno, zakaj kot družba ne nasprotujemo rasti nesmiselnega zaposlovanja in se morda začnemo zgledovati po morali časa bolj naravnih delovnih ritmov, bolj zadovoljujoče in cenjene ustvarjalne produktivnosti. Gost: dr. Blaž Kosovel, ki je napisal spremno besedo

Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.

Voditelji Evropske unije skušajo v Bruslju odpraviti težave, povezane z dogovorom o nadaljnji finančni pomoči Ukrajini. Kako ranljiva je Evropa v kontekstu dveh vojn v njeni neposredni soseščini, naraščajočih trenj med Rusijo in Natom ter vzpona Kitajske, od katere je močno odvisno njeno gospodarstvo? Kako lahko poveča svoj vpliv in svojo moč? In koliko je njena ranljivost tudi posledica notranjih nesoglasij? Gostje: • profesorica mednarodne ekonomije z Ekonomske fakultete v Ljubljani Katja Zajc Kejžar • publicist in nekdanji diplomat Mirko Cigler • profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Zlatko Šabič

Nenad Kreizer razgovara s kolegom Sašom Bojićem o tome koliko je Eurovizija u sjeni politike. Njeni organizatori tvrde da su apolitični i tako obrazlažu odbijanje zahtjeva iz Finske da se Izraelu ove godine zabrani nastup. Je li ESC zbilja samo zabava i glazba bez politike? Osim toga od Zorana Čatića iz Sarajeva saznajemo čime se to glazbenici ugrijavaju u najdepresivnijem od svih mjeseci. Slušamo i novu glazbu s jugoistoka Europe, između ostalog i izlet Ede Majke u crnogorske hip-hop vode. Von Nenad Kreizer.

V Ljubljani in okoliških krajih se je zbralo več tisoč mladih kristjanov iz različnih krščanskih cerkva iz 48-ih držav; udeležujejo se petdnevnega 46. Evropskega srečanja mladih, ki ga Taizejska ekumenska skupnost v sodelovanju z lokalnimi krščanskimi cerkvami vsako leto pripravi v katerem izmed evropskih mest.

Deželna vlada je namreč v petek sprejela sklep o posodobitvi načrta o mreži šol za šolsko leto 2024/2025. Kljub temu da je predhodna uredba ministrov za izobraževanje in finance predvidela združevanje ravnateljstev slovenskih šol, tega dežela ni potrdila. Ocenjuje namreč, da je za ustanavljanje oz. ukinjanje slovenskih šol pristojna država. Do teh ugotovitev je prišla tudi po poglobljeni preučitvi skupaj z ministrstvom za izobraževanje. V Italiji namreč šole ustanavljajo oz. ukinjajo z uredbo predsednika republike na predlog ministrov za izobraževanje in finance. Sklep tudi izpostavlja, da je ministrstvo za izobraževanje pristojnost urejanja mreže šol s slovenskim učnim jezikom oz. dvojezičnih slovensko-italijanskih šol podelilo generalni direktorici Deželnega šolskega urada za FJK. Načrtovano združevanje slovenskih ravnateljstev je vznemirilo slovensko manjšino v Italiji. Njeni predstavniki so med drugim poudarjali, da slovenske šole v Italiji ščiti Londonski memorandum iz leta 1954. Na to vprašanje so opozorili tudi ob nedavnem srečanju s slovenskim premierjem Robertom Golobom in na sestanku omizja za vprašanja slovenske manjšine v Italiji

Teden, v katerem zaznamujemo mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, smo začeli z Nočnim obiskom predsednice Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja Maje Plaz. V Sloveniji je žrtev nasilja vsaka peta ženska, vsako leto pa jih med pet in sedem zaradi radikalnega nasilja tudi umre. Dolgoletna prostovoljka je spregovorila o teh ženskah, o njihovih zgodbah, ki so jih zaupale tudi za potrebe knjige V njeni koži, ki bo izšla na ta ponedeljek. Z voditeljico Evo Lipovšek pa sta se pogovarjali tudi o altruističnem prostovoljstvu in sistemskih pomanjkljivostih pri obravnavi žrtev nasilja.

Socialno gospodarstvo po opredelitvi Mednarodne organizacije dela definira podjetniške, družbene in okoljske aktivnosti z namenom zasledovanja skupnega oziroma družbenega interesa. To pomeni, da njihov primarni interes ni dobiček, temveč uresničevanje potreb svojih članov, uporabnikov oziroma širše skupnosti. Zakaj so te dejavnosti pomembne in kako jih okrepiti? O tem v Studiu ob 17h z voditeljico Špelo Novak. Njeni gostje bodo: • Živa Lopačič iz zadruge Buna, tudi vodja Pravične trgovine v Sloveniji • Tej Gonza, Inštitut za ekonomsko demokracijo • Urška Bitenc, ministrstvo za gospodarstvo • Petra Peternel, Center alternativne in avtonomne produkcije • Maja Bučar, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani

V tokratni oddaji podkasta Odprto se z avtorji slovenskega paviljona pogovarjamo o njihovem prispevku k 18. mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah, v katerem se lotijo raziskave vernakularne arhiutekture. Razumejo jo kot živ nabor arhitekturnih principov, ki energetsko učinkovitost stavb rešujejo skozi prostorsko zasnovo, brez dodatne plasti visokotehnoloških naprav, ki bivalno ugodje zagotavljajo danes. Izbor primerov osredotočijo na problematiko ogrevanja in hlajenja ter jih reinterpretirajo skozi prostorsko zasnovo paviljona. Vprašanje ekološke gradnje oprejo na arhitekturno zasnovo kot alternativo trenutnemu iskanju rešitev v tehnologiji. Prisluhnite podkastu Odprto!

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta: Igor Velše in Lidija Hartman Pesnica, esejistka, umetnostna zgodovinarka, urednica in založnica Tatjana Pregl Kobe je ustvarila izjemen opus s področja likovne umetnosti, izdala je več monografij, napisala vrsto pesniških zbirk za otroke in za odrasle ter prejela več nagrad. Njeni osmi knjigi nonetov Najprej pride strah je poglobljeno spremno besedo napisal pesnik dr. Zoran Pevec, knjižni ovitek pa je oblikoval pesničin sin, akademski slikar Arjan Pregl. Pesnica se v njej strogo ravna po naslednji shemi: Nonet ima devet verzov, vsak verz tri besede, kitice so trivrstične, tri kitice sestavljajo nonet, devet nonetov venec, devet vencev pa zbirko. Vsak venec ima naslov po osnovnem občutju ali miselnem preblisku, ki ga vzbudi določen impulz: Na obronku sanj, Samo da sem, Najprej pride strah, Neznosna lahkost sprenevedanja, Prikrite sledi trpljenja, Ugasli gejzir žalostink, Nikoli ni vseeno, Obredi tihega slovesa in Neskončna pogoltnost časa. Nonet že zaradi oblike ne more vsebovati obsežnega razmišljanja ali izpovednosti. Večkrat razpoloženje in posebno občutje spodbudi stik z naravo: pogled na cvetočo plezalko, drevesne krošnje, sprehod po morski obali, razgled na gore, pa tudi poslušanje glasbe, ki pomirja. Izzvenela pesem pušča za sabo sledi doživetja lepote in čudežnosti sveta. Pesnica ugotavlja, da se v življenju nenehno ponavljata rojstvo in smrt. Dvome o smislu vsega, kar delamo, prežene spoznanje, da je življenje dragoceno, popolnost pa mu daje ljubezen: »samo da sem / : da ne zavračam / poljubov ne dotikov«. V vsako bivanje je zakoreninjen strah pred končnostjo: Saj vse mine, tako kot izgoreva elementarna strast v stanje nočnih mor. Brahmsov koncert prežene nemir in žalost, saj uteleša sanje o lepoti in dokazuje, da vse, kar živi, ne more umreti. Pesmi v vencu Neznosna lahkost sprenevedanja uvaja razpoloženjska lirska pesem, ki skoraj spominja na japonski haiku: »Večer se poslavlja / s pesmijo čričkov / svetloba pridušeno ihti.« Lirskemu uvodu sledijo pesmi o hinavščini in lažnem sočutju ljudi, ki v svojem varnem udobju na televiziji gledajo vojne grozote, potem pa zamenjajo program in gledajo reklame ali pogrošne nadaljevanke, češ saj bo slej ko prej vse minilo. Obledela fotografija deklice v preveliki uniformi s puško na rami, z grozo pred smrtjo v očeh, spominja na neko drugo, že minulo vojno, na krvaveče rane, prekrite z nakitom jesenskega listja. Ob zavesti, da moramo umreti, si želimo, da ostane za nami vsaj kak delček: »: beseda : podoba : umetnina / : prikrite sledi trpljenja / : zgodovina spomina : parnas« Pesnica ljubi drevesa, njihovo rast, v gnezdih cvetov se valijo njene pesmi o starih ljudeh in čisto majhne pesmi o mehkih otroških dlaneh. Drugačni pa so občutki ob spominih na mater, ki je med vojno veliko pretrpela, a je o tem le malo govorila. Pesnica dosledno upošteva formo nonetov, vsebinsko pa so ti kljub temu zelo raznoliki. Pogost je miselni prestop, ločil ni, razen dvopičja pred spremembami pojmov in sicer neopaznimi prehodi. Pesniški jezik je bogat s podobami, kot so dostojanstvo molčečih gora, ekran misli, porušen tempelj vesti, razbrazdane prsi drevesa … Metafore so tudi iz antičnega izročila: perfidne Kalipsine obljube, vestalke, Odisejeve poti. Najprej pride strah je zbirka večpovedne poezije o vznikih občutij in misli, ki se porajajo ob stiku z realnim svetom, včasih za druge neopaznim: »sem ena tistih / ki vidim česar / drugi ne vidijo«. Zbirko odlikuje izbrano, pretanjeno pesniško sporočilo. Njena govorica v na videz lahkotni obliki noneta zahteva od bralca poglobljeno odkrivanje lepote in dilem v življenju in svetu, kot se danes z njimi soočajo čuteči in razmišljajoči ljudje, ki jim ni vseeno. Zoran Pevec je v poglobljeni spremni besedi zapisal: »če je poezija abeceda sveta, in to najbrž, da je, potem je tako zaradi tega, ker beleži ljubezen, sovraštvo, dobro, zlo, tesnobo in strah.«

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pripovedni opus nobelovke Herte Müller je v naših logih že lep čas prisoten, v slovenščini šteje štiri romaneskne naslove in enega kratkoproznega, kar daje širok pogled v njeno primarno ustvarjalnost. Pri esejistiki, ki je njeno pomembno dopolnilo pa tudi hvaležno interpretacijsko pomagalo, prevodov ni toliko, doslej je v knjižni obliki izšel pravzaprav le en izbor, zato je zbirka esejev Kralj se prikloni in ubija za vse ljubitelje in poklicne spremljevalce te posebne in v več ozirih izjemne nemško¬-romunske avtorice dobrodošla obogatitev. Še bolj pa: poglobitev. Literatura Herte Müller je namreč v tematskem oziru omejena in osredotočena na nekaj bistvenih žarišč, ki jih je na kratko mogoče povzeti s krilatico "življenje posameznice v represivni totalitarni družbi". Gre seveda za stalinistično družbo Ceauşescujeve Romunije in za avtoričino življenjsko izkušnjo. Herta Müller je banatska Nemka, rodila se je v vasi Nitzkydorf na zahodu Romunije, kjer nekoč številna nemška etnična skupnost prebiva že približno 300 let. Romunščine se je naučila šele petnajstletna, ko je odšla na šolanje v bližnji Temišvar. Tam je tudi študirala nemščino in romanistiko ter se po končanem študiju zaposlila. Njena poklicna in življenjska pot se je kmalu zapletla, saj jo je v tovarni, kjer je delala kot prevajalka tehničnih navodil, hotela v svoje vrste rekrutirati romunska tajna služba Securitate, vendar je Herta Müller sodelovanje zavrnila. S tem se je vpisala na črno listo, postala je sovražnica delovnega ljudtsva, kot se je rado reklo sistemsko neprilagojenim posameznikom v realsocialističnih diktaturah. Odtlej pa vse do leta 1987, ko je emigrirala v Nemčijo, se je soočala z brutalnim in sistematičnim policijskim nasiljem. Primež zastraševanja in podlih intrig romunske tajne službe Securitate jo je stiskal še celo v emigraciji, popustil je šele s propadom Ceauşescujeve Romunije leta 1989 in z demokratizacijo vzhodne Evrope, ki jo simbolično predstavlja padec Berlinskega zidu. V vsakem od devetih esejev v knjigi Kralj se prikloni in ubija, ki je v izvirniku prvič izšla leta 2003, se Herta Müller navezuje na kopico dogodkov, pripetljajev ali pa spominskih detajlov iz svojega življenja. To navezovanje nima nobene zveze z nostalgičnim obujanjem spominov, ampak nudi izhodišče za premislek o temah, ki so za pisateljico trajno eksistencialno pereče, po drugi strani pa tudi v estetsko-ustvarjalnem pogledu avtorsko določujoče. V uvodnem eseju V vsakem jeziku tičijo druge oči jo tako nekateri spomini na otroštvo v garaškem vsakdanu kmečkega življenja napeljejo k premislekom o razmerju med molčanjem in govorom, med jezikom in predmeti, ki jih jezik poimenuje, ter o pomenskih premenah, v katere se besede nekega jezika zakotalijo, potem ko so osvetljene s pomenskimi konteksti svoje prevodne ustreznice v drugem jeziku. Pri tem izpostavlja, da je zanjo bistveno tisto območje, ki ga besede, svoji izrekovalski, denotativni vnemi navkljub, ne morejo zajeti, ampak ga le poetično nakazujejo, s tam ko poustvarjajo vtise, ki jih na svoji predbesedni ravni vzbuja predmetna, stvarna resničnost. Avtorica temu reče "območje blodenj" in dodaja: "Kriterij kakovosti besedila je bil zame vedno: se bodo v glavi pojavile blodnje ali ne. Vsak dober stavek v glavi vodi vedno tja, kjer tisto, kar izzove, s sabo komunicira drugače kot pa z besedami." Herto Müller (literarni) jezik zanima kot prizorišče novih možnosti, vprašljivosti, nestalnosti in iskateljske svobode. To še dodatno ponazarja s svojo dvojezično izkušnjo, ki je povzročila, da se v njeno nemško materinščino stalno vtihotaplja tudi pogled romunščine. Ta pogleda primarne nemščine ne razveljavlja oziroma ga ne spodbija, temveč jo širi in poglablja, zato tudi pravi, da "svoj lastni jezik podržati pred očmi tujega jezika vodi do nenehno pritrjevalnega odnosa, do neutrudljive ljubezni." Takšno najdevanje vedno novih pogledov z istimi, starimi očmi je pravzaprav naraven proces v zgodovinskem razvoju in živi rabi vsakega jezika. Ob tem Herta Müller kaže na primere iz živega, ljudskega govora, ki se je v okolju retorično visokoletečega ideološkega enoumja in kolateralne materialne bede romunskega stalinizma upiral represiji s subverzivnimi in inventivnimi besednimi domislicami, dovtipi in duhovitimi poimenovanji banalnih fenomenov iz vsakdanjega življenja. Tudi drugi, naslovni esej knjige, Kralj se prikloni in ubija, razodeva, kako iztanjšan, fin občutek za drobne jezikovne detajle vodi pisanje Herte Müller. Iz drobnega spomina na lastnoročno izrezljane šahovske figure, ki jih je njen stari oče iz vojnega ujetništva v prvi svetovni vojni prinesel domov in od katerih je nanjo največji vtis naredila figura kralja, razvije kompleksno in strašljivo, pa tudi dvoumno metaforo nasilne usode, ki se igra s posameznikom. Jezikovni artizem je ne zanaša v samozadosten larpurlartizem, ampak, nasprotno, z njim neprizanesljivo razgalja krutost in nasilje oblastnega sistema v totalitarni Romuniji, pa tudi poniglavo omejenost, provincializem in šovinizem vaške nemške skupnosti, ki ni znala in hotela obračunati z nacistično epizodo svoje preteklosti med drugo svetovno vojno. Oče Herte Müller – pisateljica se ga v esejih pogosto spominja – je bil med vojno član zloglasne SS, po vrnitvi domov pa se je grozovito zapil, a še vedno prepeval esesovske pesmi. S tem se je v pisateljičino zavest zarezala podoba klavrno propadlega vaškega kralja; podoba nasilja, ki se pogreza samo vase. Mestni kralj v nasprotju z vaškim svoje zlo in uničenje še dolgo neovirano seje in vliva po Romuniji. Pisateljica podrobno opisuje izkušnje prijateljev in znancev, ki jim je prisluškovala tajna policija, navaja primere insceniranih samomorov in opisuje zaslišanja, šikaniranja in ustrahovanja, ki jih je bila deležna sama. Mučnih spominov na osebno izkušnjo z nasiljem oblasti se Herta Müller dotika tudi v drugih esejih zbirke. Nečloveškost in nedoumljivost teh izkušenj se zrcali v poetičnih potujitvah in asociativnih preskokih jezika, s katerim vse to priklicuje. Njeni eseji zlo totalitarnega sistema in tudi udobno vzvišenost, samozadovoljnost in samozagledanost njenih rojakov, ki jih spoznava v emigraciji v demokratični Nemčiji, vešče razgaljajo ter jasno in nedvoumno obsojajo. A tega ne počnejo v pravičniškem duhu, ki mu je za nazaj in vnaprej vse jasno, temveč z osuplostjo, zgroženostjo, ki se ne neha čuditi, kako je bilo kaj takega sploh mogoče. Ki si ne laže, da se kaj takega ne more nikoli več ponoviti.

Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Pisateljica Brina Svit je znana po pisanju, ki presega meje jezika. Avtorica, ki živi v Parizu, piše predvsem v francoščini in se sama prevaja v slovenščino, tokrat pa je slovenskemu bralstvu namenila privilegij, da avtofikcijski roman Uporni bicikli preberejo prvi. V Franciji bo namreč knjiga izšla šele v začetku prihodnjega leta. Brina Svit v novi pripovedi prevprašuje konvencionalnosti jezikovnih in kulturnih meja, predvsem pa ljubezni in spominjanja. Glavna junakinja Nastja v času pandemije covida-19 iz Pariza prispe k sestri v Ljubljano. Za prihod v času karantene in zaprtja se odloči, ker jo je zapustil dolgoletni partner. V mestu praznih ulic in kolesarskih protestov se sooči s svojo preteklostjo in postopoma začne odkrivati drugačno plat Ljubljane, ki se razlikuje od njenih spominov na mesto iz mladosti. Ko se vključi v proteste, odkrije moč kolektivne akcije in začne na novo začrtovati svojo življenjsko pot. Protagonistko romana bralci razumemo, saj Nastja kot glavni lik uteleša zapletenost in protislovja, s kakršnimi se v življenju spopadajo številni posamezniki. Njeni ranljivost in negotovost odsevata univerzalno človekovo stanje, Brini Svit pa je prek svoje junakinje uspelo ujeti bistvo tega, kaj pomeni premagovati izzive neprizanesljive sodobnosti, ukleščene v politično in družbeno razdvajanje. Nastja na nek način deluje tudi kot metafora za večje družbene premike, saj skozi njene oči dobimo pogled v kompleksnost kolektivnega delovanja in možnosti za spremembe. »Tukaj smo zato, da rečemo ne. Ne tej vladi in vsemu kar predstavlja. Ne temu svetu, ki gre po vodi,« reče. Pisanje Brine Svit je znano po introspektivni naravnanosti in tudi roman Uporni bicikli obeta razmišljujoče raziskovanje protagonistkinega notranjega življenja. Z liričnim in odkritosrčnim jezikom na vsaki strani romana odkriva plasti posameznikovega raziskovanja bolečine in želje po boljši prihodnosti, po prihodnosti, v kateri bo prostor za upanje. S prepletanjem Nastjinih izkušenj v Ljubljani s širšim političnim in družbenim kontekstom pandemije in protestov, Brina Svit ustvarja večplastno pripoved, ki je ljubezensko pismo Ljubljani in s katero se je znova izkazala za neusmiljeno in pozorno bralko človekove psihe ter za mojstrico sodobne književnosti.

Prisluhnete lahko enajsti oddaji o slovenskih mučencih, žrtvah totalitarizmov 20. stoletja. Zgodovinar mag. Jurij Pavel Emeršič je predstavil tragično usodo učiteljice Anice Drobnič iz Bégunj pri Cerknici, ki je bila ena od obtoženih na smrt na montiranem Kočevskem procesu leta 1943. Njeni domači so ob prekopu leta 2003 povedali, da so prepričani, da so jo partizani ubili iz sovraštva do njenega dela na verskem področju. Ubili so jo zato, ker je bila tako verna, ker je delala za Cerkev, ker je delala za katoliško prosveto.

Enega od učinkovitih načinov, kako poskrbeti za lastno dobro počutje v tem občasno prehitrem tempu življenja, predstavlja joga. Njeni številni pozitivni učinki se poznajo tako na telesnem kot duševnem nivoju: zmanjšuje stres in spodbuja notranji mir, z njeno pomočjo se pride do večje telesne kondicije, pa tudi do izboljšanja gibljivosti in dihanja. Morda se bo kdo nad njo navdušil ob poslušanju tokratne oddaje Primorski kraji in ljudje. Anita Urbančič se je povabila na obisk v Joga sobo v Izolo, kjer jo je z nasmeškom na obrazu sprejela Anja Brenko.

Danes goduje izjemna ženska, ki je sicer živela v 14. stoletju, ki pa se ji je poklonil tudi naš čas, saj jo je papež Pavel VI. razglasil za cerkveno učiteljico in Janez Pavel II. celo za sozavetnico Evrope. To je Katarina, rojena l. 1347 v Sieni. Še kot otrok je imela močna duhovna doživetja in je zaradi tega razumljivo želela že zgodaj oditi v kontemplativni samostan, saj jo je mistično izkustvo spremljalo še naprej. Najbolj prelomno pa je bilo njeno videnje l. 1367, v katerem se je mistično zaročila z ženinom svoje duše, s Kristusom samim. Ta dogodek je bil čudovit navdih za številne renesančne slikarje, ki so tekmovali med seboj, komu bo uspelo narisati Katarinin obraz v lepših odtenkih svetlobe, ki so izražali njeno dekliško srečo. Trubadurski čas takrat še ni bil tako daleč in dekleta so še vedno imela smisel za lepoto duhovne lirične ljubezni, ki se je navdihovala v svetopisemski Visoki pesmi. Zanimivo pa je, da je Katarino Siensko prav ta trenutek najvišje duhovnosti vodil nazaj v konkretno življenje. Začudenje je še toliko večje, ker ni bila samo zelo blizu bolnikom z nevarno kužno boleznijo, ampak je posegla v konkretna družbena in politična dogajanja. Najprej je zaslovela, ker je znala pomiriti spore med svojimi someščani. Njen uspeh ni slonel na sklepanju kompromisov, ampak je svoje sprte sogovornike povabila v poglobljen etični pogled, v katerem so se zasvetile temeljne vrednote poštenja in ljubezni. V luči teh vrednot so razhajanja postala majhna, če že ne smešna. Katarina je pokazala velik pogum, ko se je odpravila v francoski Avignon ter pregovorila papeža Gregorja XI., da se je znova vrnil v Rim. Ampak s tem njenega poslanstva še ni bilo konec. V Rimu je pozneje nastal razkol, ko so papežu Urbanu VI. zaradi njegove osornosti opozicijski kardinali izvolili proti-ppeža Klemena VII. Urban je poklical Katarino v Rim in jo prosil, naj doseže pomiritev. Nemočni papež je potreboval prepričljivost in veliko modrost njenih besed. Njena modrost se kaže tudi v njenih pismih. Ohranilo se jih je 380. Komentatorji pravijo, da so živa in neposredna, zrcalo njenih skrbi, misli in čustev ter polna svežine, ljubezni in očarljivih prispodob. Njeni naslovniki so bile vplivni v družbi, pa tudi globoke duhovne osebnosti in veliko zelo preprostih ljudi. Katarina Sienska je pokazala, da moč krščanstva ni v družbeni strategiji in še manj v politični taktiki, njegova moč je v globokem etičnem korektivu, ki razkriva novo upanje.

Visoka medicinska sestra – babica, osnivač Udruženja “Fit i zdrava mama”, direktorka patronaže “Bebi patrola” i mama dve devojčice, Dušica Kovačević, kroz “Mamazjaniju” nas uvodi u čaroban svet trudnoće i porođaja. Njeni saveti, radionice i psihofizičke pripreme za porođaj, čine da svaka trudnica samouvereno i bez straha dočeka dan u kojem donosi novi život. Dušica nam opisuje kako to trudnica, koju ona priprema, pola porođaja provede kod kuće, na koji način se žena umiri, ohrabri i osvesti stanje u kojem se nalazi tokom devet meseci. Ona uspeva da nam dočara i koliko je važno da žena shvati da su na porođaju manje bitni lekari, sestre, babice, a najvažnija je njena uloga - uloga majke. Takođe, Dušica naglašava važnost uloge oca, muža, partnera i njegovog prisustva na porođaju, ali i tokom bebinih prvih dana i apeluje na srpska porodilišta da omoguće pratnju na porođaju, koja ženama mnogo znači, a koja je u Zapadnoj Evropi uobičajena pojava.

»Vse moje literarno znanje so sumi, jaz se literaturi približujem s sumljenjem. Literaturi in tudi skoraj vsemu drugemu,« zapiše avtorica Cristina Morales v prvencu Bojevniki, ki zaradi nenehnega preizpraševanja obstoječih družbenih, kulturnih in literarnih struktur velja za enega radikalnejših španskih literarnih glasov. Z njo smo se pogovarjali ob njenem obisku festivala Literature sveta Fabula. V oddaji tudi o kiparski razstavi Boštjana Kavčiča z naslovom Krog, ki je na ogled v Galeriji Kocka v Kulturnem centru Janeza Trdine v Novem mestu.

Črtomir Frelih povzema misel svojega kolega, da znanstveniki svoja dognanja neprestano preverjajo, spreminjajo, dopolnjujejo in popravljajo, Mona Liza pa je bila naslikana samo enkrat in za vselej. Nobenih popravkov ne potrebuje več. Tokrat je gost oddaje Kulturni fokus umetnik in pedagog Črtomir Frelih, ki se pretežno ukvarja z medijem grafike. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru so namreč nedavno odprli razstavo, na kateri je mogoče videti primerke risarskih in grafičnih del, s katerimi si je štiri desetletja gradil prepoznavno umetniško identiteto, se učil od starih mojstrov, spoznaval vrednost matric likovnih tehnik, se otepal rigidnih form in se vpisoval med inovatorje grafičnih postopkov, večinoma ustvarjal na svetlobi in leta risal v temi. Zadnja leta ga knjigojubna javnost in družbeno medijsko medmrežje poznata po podobah lisic in knjigi umetnika z naslovom Lisice. Breda Ilich Klančnik pa je kurirala aktualno pregledno razstavo z naslovom Grafike in risbe. Štiri desetletja.

Indija zadnja desetletja želi postati globalna velesile. Njeni tehnološki in drugi dosežki so veliki, a hkrati se Indija ubada s starimi problemi – s problematičnimi ostalinami kastnega sistema, korupcijo, spori med hindujci in muslimani, pa tudi z onesnaževanjem okolja. Ob letošnji 75-letnici osamosvojitve se o tej veliki in zanimivi državi pogovarjamo s filozofinjo dr. Nino Petek in politologom dr. Markom Lovcem. Foto: EPA

Aleksandra Pavlovič (rojena 1978) je osnovno glasbeno izobrazbo dobila v Glasbeni šoli Postojna, kasneje v Glasbeni matici v Trstu. Ob gimnaziji v Postojni je šolanje klavirja nadgrajevala na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica v Italiji pri profesorju Sijavušu Gadžijevu. Leta 1997 je nadaljevala študij na Državnem konservatoriju P. I. Čajkovski v Moskvi, kjer je leta 2002 diplomirala in istega leta kot najuspešnejša tuja študentka vpisala podiplomski študij. Njeni profesorji so bile ugledne osebnosti, kot so Lev Naumov, Vladimir Viardo in Andrej Diev. Med študijem v Rusiji je spoznala moža Andreja Pavloviča, s katerim imata tri otroke in zadnja leta živijo v Ljubljani. Več let je bila zaposlena na Glasbeni šoli Nova Gorica in Centru Emil Komel Gorica, trenutno je zaposlena v Glasbenem ateljeju Tartini v Ljubljani, korepetira pa tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že od mladih let dalje redno nastopa na solističnih recitalih in v različnih komornih zasedbah v prestižnih dvoranah doma in v tujini. Pri tem sodeluje s priznanimi glasbeniki iz Slovenije in Rusije. Njena izrazna širina ter spoštovanja vreden občutek do odrskega partnerstva jo uvrščata med iskane in cenjene komorne glasbenike in korepetitorje. Tenkočutna, tehnično podkovana glasbena umetnica je tudi izvrstna klavirska pedagoginja, ki v razredu ustvarja kreativno vzdušje in občudujočo komunikacijo z otroki, saj z navdihom sledi umetniški podobi glasbenega učnega gradiva in tako sproščeno inspirira učence k vztrajnosti v iskanju lepot v klavirski igri. V prostem času pa svojo pozornost deli na številna druga področja: predava na strokovnih forumih, pripravlja radijske oddaje, se poglablja v podrobnosti glasbene zgodovine, piše nenavadne eseje, v katerih se pogovarja s posebneži v glasbi in z njimi vzpostavlja dialog (Prometeji glasbe v reviji Glasna), prevaja strokovne knjige (A. Boissier, Liszt pedagog; S. Isserlis, Kje je pristala Beethovnova obara?). Radovednost, spontanost, kreativnost, pustolovski duh, bujna domišljija jo navdihujejo pri oblikovanju številnih novih projektov, v katerem se večkrat prepletajo glasba, poezija in ples. »Mislim, da vse, kar počnemo v življenju, je v resnici večno iskanje. Sploh ni pomembno, kaj počnemo. Ali igramo klavir ali učimo učenca ali prevajamo poezijo. Vsaj pri meni je vedno na prvem mestu navdih. Seveda ta ni vedno prisoten. A največja umetnost je, da ga znaš poiskati kjerkoli, kadarkoli in v tistem trenutku, ko ga rabiš. In jaz poskušam tako živeti, da karkoli počnem, je ta navdih vseprisoten. Ne morem se omejiti na to, da rečem, da sem pianistka ali učiteljica ali kaj drugega. Jaz zase pravim, da sem arheolog. Nekoč v otroštvu sem to izjavila profesorju Gadžijevu, ko me je vprašal, kaj bom, ko bom velika. Menim, da sem ta arheolog tudi ostala v vsem, kar počnem. Nenehno kopljem. Tudi, ko napišem članek in le-ta izide ... preberem ga in spet izkopljem še eno novo resnico in spoznam sebe v še eni novi luči, v kateri se nisem poznala, ko sem ta članek oddala. Sem nenehno v tem iskanju nekega iskanja in zaljubljenosti. To je še eno srečanje v mojem življenju. Profesor Vladimir Viardo, moj profesor v Moskvi, nas je pravzaprav naučil, da karkoli počneš, se moraš v to zaljubiti. Ni nujno, da je to stanje zaljubljenosti v določenega človeka, lahko si zaljubljen v Roberta Schumanna, ki ga ni več med nami. Teh zaljubljenosti je zelo veliko, odvisno od vremena, od lune, od tega, kako se počutim. Prepričana sem, da je to stanje zelo ustvarjalno in mislim, da se ga da vedno dobiti in sploh ni pomembno, kaj počneš. In kaj sem se naučila pri učencih, ki pridejo v moj razred in jih nikoli ne izbiram. Sama namreč menim, da se vsak dan srečujemo točno s tistimi ljudmi, katerim mi lahko nekaj damo in ki nam oni nekaj dajo. In dokler ne ugotoviš ... včasih učiš vrsto let nekega učenca, ki mu nikakor ne gre in meni je povsem jasno, da sva midva skupaj z nekim razlogom. Če nisva še dojela, zakaj sva skupaj, morava tu še ostati. In običajno se prav na take učence najbolj navežem, ne vem sicer, zakaj, a se mi zdijo te stvari še veliko globje, kot si predstavljamo,« je povedala Aleksandra Pavlovič, ki včasih celo pomisli, kaj bi postala v življenju, če ne bi bila pianistka. »No, če bi bila bolj suha, bi zagotovo bila balerina. Vrsto let sem si zato želela sodelovati s plesalcem. Čeprav dejansko sama ne obvladam giba, pa ob baletu v sebi čutim nekaj, kar mi je izredno blizu. Sodelovanje s plesalcem pomeni, da to, kar jaz naredim z zvokom, z glasbo, s čutenjem, ki se prelije v zvok, plesalec materializira v svoj gib. Ko je pred kratkim Milan Tomášik slišal mojo izvedbo treh preludijev Vladimirja Lovca, me je vzpodbudil za oblikovanje nekega novega skupnega projekta. Že po prvih vajah sem bila očarana, saj je njegov gib bistveno vplival na mojo interpretacijo. In to je naravnost fascinantno.« Sicer pa ima Aleksandra, ob možu Andreju, hčerkah Polini in Arini in sinu Ivanu, številne ljubezni in vzornike. Skladatelji Modest Musorgski, Robert Schumann, Aleksander Skrjabin, pianistka Marija Judina, pisatelj, satirik in pesnik Danijel Ivanovič Harms jo navdihujejo tako pri igranju kot pisanju, stanje zaljubljenosti pa želi vzpostavljati tudi z vsemi, s katerimi deli koncertni oder. To so lahko mnogi doživeli v obdobju, ko je muzicirala z vrhunskim ruskim violončelistom Olegom Bugaevim (z njim je tudi izdala zgoščenko v založbi MKD Soglasje): »Nekoč me je po koncertu celo nekdo vprašal, če je Oleg moj mož. In če dobiš tako vprašanje, pomeni, da si dosegel maksimum odrske resničnosti. Če so poslušalci pomislili, da sva zaljubljena, pomeni, da si na odru tako zelo resnično izvajal glasbo.«

Gymnasium smo namenili pogovoru o planinski orientaciji, saj je na Pokljuki med 30. septembrom in 2. oktobrom potekalo Balkansko planinsko orientacijsko tekmovanje. Med 31 ekipami iz Slovenije, Srbije, Črne Gore, Severne Makedonije, Hrvaške in Bosne in Hercegovine je naše barve zastopalo 12 ekip, v drugi najvišji starostni kategoriji, kategoriji Seniorji, v kateri nastopajo starejši od 18 let, je zmagala slovenska ekipa. Njeni člani Julija Trobina, Bor Kunstelj, Lev Podbregar in Martin Gulin iz Planinskega društva Polzela so bili z nami v studiu. V pogovoru so predstavili, kaj vse je treba znati in poznati za tovrsten uspeh na trasah, kjer bi se vsi ostali zagotovo izgubili. S svojim uspehom so člani ekipe tudi nadaljevali tradicijo odličnih uvrstitev slovenskih ekip na tekmovanjih iz planinske orientacije.

Korejska filmska produkcija je v zadnjih letih postala ena najzanimivejših na svetu. O tem pričajo večkrat nagrajeni filmi, kot je Parazit, s prelomnimi nagradami, kot je ameriški oskar za najboljši film, poleg nagrad na festivalih umetniškega filma. Svetovno uspešnost so Korejci razširili tudi na področje televizije, Igro lignja so tako gledali po vsem svetu. Svoj prvi korejski film je zdaj posnel celo japonski režiser Hirokazu Kore-eda, ki je leta 2018 v Cannesu dobil zlato palmo za svoj film Tatiči. V glavni vlogi nastopa korejski igralec Song Kang-ho, ki je prav tako glavno vlogo igral v Parazitu. A vrnimo se k Hirokazuju Kore-edi. Rdeča nit njegovih filmov, od Čudeža, Kakršen oče, takšen sin, Po nevihti, pa vse do Tatičev, je družina – in tako je tudi v filmu Posrednik. Ta je lahko biološka ali pa ne, lahko je družina po sili razmer, kot v Tatičih, mora tako ali drugače preživeti. V Koreji so razširjeni t. i. baby boxi, »škatle za dojenčke«, v katere lahko ženske, ki se jim rodi nezaželen otrok, tega varno in anonimno oddajo v skrb organizacijam, ki se s tem ukvarjajo. Tako naredi tudi mlada So-young, ne vedoč, da Sang-hyeon, prostovoljec pri cerkvi, ki skrbi za sirote, skupaj s svojim pajdašem sem in tja kakšnega otroka tudi ukrade in ga proda na črnem trgu za posvojitve. Ko se So-young po otroka vrne, hitro ugotovi, kaj se dogaja – in ker nima druge izbire, se jima pridruži pri iskanju posvojiteljev. Tako kot pri Tatičih, ali konec koncev, Parazitu, so »zločinci« v filmu Posrednik tragi-komični liki – čisto običajni ljudje, ki so sposobni nežnosti, ljubezni, skrbnosti, a ki so jih življenjske okoliščine, in slabe odločitve, privedle do nepoštenih poslov. Song Kang-ho v nekaterih pogledih igra podobno vlogo, kot v Parazitu: pri teh poslih igra ključno vlogo, a je hkrati nežna duša, ki mu je globoko mar za vse vpletene. Dojenčka, ki ga namerava prodati, nežno kopa, previja, tolaži, pestuje in se z njim igra. Da lahko iskreno sočustvujemo z likom Posrednika, ki počne nekaj tako skrajnega, kot je preprodaja otrok na črnem trgu, pove veliko o mojstrstvu in subtilnosti Hirokazuja Kore-ede. In morda se lahko le v njegovih filmih zgodi, da trojica, ki prodaja otroka, skupaj s policistko, ki jim sledi, postane družina. Njeni člani so si med seboj zelo različni, a jih hkrati povezuje nekaj globokega: izkušnja zapuščenosti in nezaželenosti. K dogajanju nihče od njih ne pristopa hladno, niti razumsko: dejanja vsakogar izmed njih so utemeljena v podoživljanju starih bolečin. Prav nepristransko, neobsojajoče raziskovanje njihovih osebnosti Hirokazuju Kore-edi omogoči, da film kljub njegovemu zapletu – in to povsem neprisiljeno – izpelje skrajno humanistično.

Od četrtega leta je plesala. Ples je bil središče njenega sveta. »Show dance« in skupina Fever so obvladovali njo in njeno celo bit. Potem se je zgodilo snemanje njihovega nastopa in takrat jo je oder zasvojil še iz druge strani. Ne kot performerko, ampak kot producentko. Zdaj je Alenka Krč že dolgo poznana kot ženska, ki je povezana s svetom filma, televizijskih serij in oglasov, saj v svoji kasting agenciji za naročnike išče obraze, ki bodo statirali ali odigrali vidnejše vloge. Njeni prepoznavni dredi, ki zavzemajo tri četrtine njenega telesa, pa ne vzbujajo občutka, da je Alenka le zelo samosvoja, uporniška. Ko jo pobliže spoznaš, izveš, da je sila disciplinirana, topla in kolektivna individualistka. Z nami bo po polnoči, k poslušanju vas vabi voditeljica Vesna Topolovec.

Pri KUD Sejalec Besnica je aprila 2022 izšel priročnik za vezenje z naslovom UMETNOST VEZENJA, avtorice Marije Šolar. V pogovoru za naš radio je opisala od kod ji veselje do vezenja, koliko tehnik, tudi iz svetovne dediščine vezenja, je zaobjela v priročniku, komu je namenjen in kaj ji vezenje pomeni. Njeni izdelki in umetnine iz vezenja ostalih mojstric iz skupine Sejalčevih vezilj, Marije Sušnik, Angelce Sušnik, Marije Bertoncelj, Marije Skvarča, Valentine Grad in Silve Šifrer, so bile večkrat tudi razstavljene.

V družini Marjete Debevec so prišli spontano na idejo, ob začetku vojne v Ukrajini, da bi pripravili igrico za otroke, ki so se zatekli v Slovenijo po zatočišče, dostojanstvo in mir. Zaupala nam je, da njena družina razume tovrstne stiske. Njeni otroci in še nekaj prijateljev je združilo talente, pripravili so predstavo Ele Peroci Muca Copatarica.

"Uspeh je kada iznenadim sebe daljinom do koje odem."   If you like what you hear and you want to support me you can make a one time donation using PayPal https://paypal.me/beinganddoing. Jednokratne donacije kanalu: ⁠ https://paypal.me/beinganddoing Ovo je prva epizoda Being and Doing podkasta na srpskom jeziku I teme kojih smo se dotakle su meni jako drage, teške i bitne. Iako vreme prolazi, priče izlaze u javnost a onda ih zamene neke druge priče, jako je važno da ne zaboravimo i da nastavimo da govorimo o nasilju, posebno o nasilju koje se događa ženama, devojkama i devojčicama oko nas. Tijana i ja smo se dotakle našeg iskustva u Istraživačkoj stanici Petnica i poteškoća sa kojima smo s susrele u pokušaju da otvoreno govrimo o problemima koji su nas okruživali. Kako nije bilo dovoljno sluha u okviru stanice, nadam se da će ovaj podkast naići na više razumevanja. Osim toga dotičemo se buđenja ženskog principa i otkrivanja moći koju ima naš glas i osećaj da nismo sami kada taj isti glas podelimo sa drugima. Nadam se da ćete uživati koliko sam i ja!    TIJANA GRUMIĆ (1993) je dramska spisateljica i dramaturškinja. Diplomirala je na katedri za dramaturgiju Fakulteta dramskih umetnosti u Beogradu 2016. godine kao studentkinja generacije. Na istom fakultetu je 2017. godine završila master studije dramaturgije, a trenutno je studentkinja doktorskih umetničkih studija. Njeni dramski tekstovi izvođeni su u omladinskom pozorištu DADOV, na sceni UK Vuk Karadžić u Beogradu, u pozorištu ''Bora Stanković'' u Vranju, Srpskom narodnom pozorištu u Novom Sadu, Gradskom pozorištu u Čačku, pozorištu Atelje 212 u Beogradu i Kraljevačkom pozorištu. Kao dramaturškinja radila je na projektima u pozorištima širom Srbije. Tijana je dobitnica nekoliko nagrada za svoj rad među kojima i nagrade za celokupno dramsko stvaralaštvo Borislav Mihajlović Mihiz koju dodeljuje Srpska čitaonica u Irigu i fond ''Borislav Mihajlović Mihiz.''   Za sve linkove ka ovom podkastu: Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Vise informacija o podkastu Being and Doing:  Facebook: https://www.facebook.com/beinganddoing.podcast  Instagram: https://www.instagram.com/being_and_doing/ Twitter: https://twitter.com/beinganddoing_p Newsletter: https://crafty-trader-7519.ck.page/68feebc101 Sounder.fm: https://beinganddoing.sounder.fm Spotify: https://open.spotify.com/show/05UVsrG...   Apple podcasts: https://podcasts.apple.com/us/podcast...   Google podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...  Stitcher: https://www.stitcher.com/podcast/bein...  Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing  S'ljubavlju, Aleks

V epizodi 76 je bila moja gostja Irena Štaudohar, dramaturginja, urednica, pisateljica, s svojo knjigo Kaj hoče ženska, orje gladino enakopravnosti med spoloma v slovenskem prostoru, s svojimi prispevki in članki, pa širi družbeno kritično vsebino z željo po bolj moderni državi. Dotakneva se tematik, kot so: O knjigi: Kaj hoče ženska Kaj hoče moderna ženska Povezava med hotenjem in srečo Predaja ženske v odnosu moškega in ženske Izzivi sodobne ženske Vpliv vojne na spol Zakaj so ženske manj plačane Kako do zmanjšanja diskriminacije Stereotipi in strukturna diskriminacija Notranji izzivi ženske Enakost vs. enakopravnost Feminizem Slovenska družba in izzivi Slovenski umetniki in ustvarjalci Pripovedovanje in ustvarjanje zgodbe Ivan Cankar Knjige, branje in podkasti Vpliv trenutne vojne na umetnost Vojna, demokracija, svoboda govora Življenje na Kitajskem Geste upora, moč posameznika Podarjene knjige, Orlando Figes Čustva, ljubezen, predstava o ljubezni Filmi, dobra zgodba, teater ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.Prevedla Nina Habjan Villarreal in Domen Kavčič; Ljubljana: Beletrina 2022Mieko Kawakami v romanu Vsa moja poletja v središče postavlja vprašanje reproduktivne vloge žensk v še vedno patriarhalni, a tehnološko razviti Japonski. Tematiko umetne oploditve prepleta s problemi klasične družinske celice v odtujeni kapitalistični sodobnosti. Ta je zaznamovana z družbenimi omrežji, tehnološkim napredkom, visoko gospodarsko rastjo in velikim razkorakom med revnim in bogatim slojem prebivalstva. Zgodbe žensk, ne glede na to, iz katerega družbenega razreda prihajajo, so zaznamovane z razočaranjem nad moškimi, prenekatere pretepene, ponižane in zlorabljane že od malih nog. Glavna junakinja Natsuko Natsume pripoved začne leta 2008, na dan ko jo v Tokiu obiščeta sestra in nečakinja. Njeni spomini na otroštvo nam pred očmi izrišejo nasilnega očeta alkoholika, tipiziran lik odsotnega in agresivnega moškega pa se v romanu ves čas pojavlja. Pisateljica se osredotoča na razmerja med ženskami. Prvoosebna pripovedovalka nam pred očmi slika kompleksnost sestrskega odnosa ter odnosa med materjo in najstniško hčerjo. Pripoved odpira vprašanje lepotnih idealov in razvijanja telesa dekleta v puberteti ter že nastavi motiv žensk samohranilk. Ta se v drugem delu temeljiteje razvija. Odsotnost moških v romanu žari z vedno istega praznega mesta, zgodbe žensk pa se okoli njih sestavljajo, vznikajo in ugašajo ter v iskanju lastne izpopolnitve ves čas plavajo med delom in družino. Prvi del romana je nastal kot samostojna novela, s katero je Kawakami zaslovela, pozneje pa jo je nadgradila v roman. V drugem delu romana se zato prvi del bere kakor odmev, ki prikliče vzporednice in spomine na njeno sestro in otroštvo. Čas dogajanja je prestavljen osem let pozneje, zavzema veliko več prostora in se v celoti osredotoča na življenje osemintridesetletne Natsume. Pisateljica, ki bi za novi roman sicer morala raziskovati jakuze, se postopoma poglablja v raziskovanje umetne oploditve, problema samskih žensk in rojevanja otrok. Natsume, ki sprva deluje kot obris, se pred nami postopoma izriše v celostni ženski jaz, odnosi, ki jih plete v romanu, pa se prav tako poglabljajo. Sprva se zdi, da so vsi odnosi v romanu prepredeni z distanco in da se ljudje srečujejo kakor vase zaprte kapsule v času in prostoru. S subtilnim valovanjem pripovedi se osebe postopoma odpirajo in odnosi se poglabljajo, vprašanje umetne oploditve samskih žensk pa vse bolj stopa v ospredje. Kar se je prej zdelo zgolj Natsumijina radovednost, se prelevi v strah pred starostjo, samoto in v tesnobo. Odtujenost in manko skupnosti se zdita ključna razloga za njeno željo po otroku. Kljub feminističnim gibanjem na Japonskem, ki so ženskam izbojevala volilno pravico in možnost svobodne vključitve na trg dela, je biti samska ženska samohranilka pojav, ki zahteva redefinicijo koncepta družine. Sodobnost se znajde na razpotju, kjer družba ženskam omogoča kariero, a jih zasužnjuje z reproduktivnim skrbstvenim delom in vztraja pri svojih tradicionalnih vzorcih. Glavna junakinja s svojo intimno zgodbo izraža trk tega družbeno-zgodovinskega konflikta. Mesta, ženske in njihovo medsebojno prepletanje valovijo v skrajno natančnem popisovanju krajev in notranjega sveta Natsume, ki se ves čas pogovarja s prijateljicami in sodelavkami. Opisi občutij se gibljejo na površini in postopoma luščijo protagonistkino notranjost. Kraj nasilja in bolečine v romanu predstavlja tradicionalna družina, njen izvor je patriarhat, strukturno zapisan tako v moškemu kot tudi v ženski. Zdi se, da roman v svojem podtonu želi priznati, da patriarhata pač ne bomo izkoreninili, spremenimo pa lahko koncept družine. In na ta način morda nekoč na vrsto pride še patriarhat. Na meta ravni pa so Vsa moja poletja roman o nastajanju romana, saj protagonistka z njegovo zadnjo črko rodi zgodbo, ki smo jo pravkar prebrali.

Te dni je izšla nova revija CUKR, ki se je rodila z novim prostorom, Cukrarno. V  prvi številki  v svoje tematsko središče postavlja prostor. Namenjena je umetnosti in življenju kot načinu komunikacije in stičišču svetov, ki jih ni mogoče združiti drugače kot skozi umetniški proces.  Njeni ustanovitelji upajo, da revija CUKR ne bo samo  odpirala novih prostorov, temveč, da bo tudi sam postala nov prostor.

O treh sinovih in mucku je slovenska ljudska pravljica. Povedala jo je knjižničarka Tatjana Šmid.

Nizozemska pisateljica Margriet de Moor je bila najprej glasbenica: na konservatoriju v Haagu je študirala klavir in petje, nato je študirala še zgodovino in arheologijjo in poučevala klavir. Najprej je pisala kratke zgodbe, za romaneskni prvenec z naslovom Najprej sivo, potem belo, potem modro je prejela osrednje nizozemsko literarno priznanje, nagrado AKO. Njeni romani so prevedeni v skoraj vse svetovne jezike, tri imamo tudi v slovenščini: Egiptovski vojvoda, Virtuoz in Slikar in dekle. Z Margriet de Moor se je pred desetletjem, ko je obiskala Slovenijo, pogovarjala Tadeja Krečič. Foto: wikimedia

Rokometaši Gorenja so letos edini slovenski predstavniki v Evropski ligi, kar je najvišje tekmovanje našega rokometnega kluba v Evropi. v 2. krogu jih čaka gostovanje v Španiji. V času ko v Beogradu poteka svetovno prvenstvo v boksu pa bo slovenska poklicna boksarka Eva Kozin znova predstavila svoje načrte za prihodnje tedne. Njeni cilji segajo vse više

Gošća nove epizode podcasta "Život na srpskom" je Nataša Tasić Knežević, operska pevačica, profesorka solo pevanja i solistkinja Opere Srpskog narodnog pozorišta. Nataša je i dobitnica nagrade za najistaknutiju Romkinju na svetu, aktivistkinja i blogerka, a čije reči imaju težinu upravo zbog toga što ih ona izgovara. Nataša Tasić Knežević je mnoge barijere morala da sruši da bi stigla gde je sad. Njeni stavovi često uzburkaju javnost, jer, kako kaže, ne može da ćuti i gleda nepravdu. To ju je nekad i koštalo, ali ne žali. Ovom prilikom opersku divu upoznajemo između spektakularne scene i sumorne svakodnevice našeg društva. Pričamo o Aidi i Karmen, o sveštenicama, o majkama, o ženama koje kažu "ne". Autorka podcasta "Život na srpskom" je Ana Kalaba.

V peti epizodi serije Avtonom predstavljamo beograjsko organizacijo Kreni-Promeni. Njeni člani prihajajo iz različnih področji, druži pa jih vera v pravičnost, solidarnost in pogum. Delujejo na področjih ekologije, človekovih pravic, demokracije in boja proti korupciji. S strateškim načrtovanjem pomagajo mobilizirati državljane, da se ti lažje soočajo s problemi v skupnosti. Želijo si, da bi bili platforma, na katero se ljudje ob nepravilnostih in nepravičnostih obračajo sami.

Še naprej odmeva zgodba maturantov, ki so se v domovino iz Grčije vrnili prek Italije, številni od njih okuženi s koronavirusom. Vodja NIJZ Milan Krek je zatrdil, da nihče od maturantov na italijansko-slovenski meji ni izpolnjeval pogojev PCT. Turistična agencija to zanika in je napovedala tudi tožbo zoper Kreka. Njeni plati zgodbe je pritrdila policija. Druge teme: - Opozorila, da bomo že v petek vstopili v rdečo fazo epidemije po evropskem semaforju. Skrb vzbujajo tudi matematične napovedi o naraščanju števila okužb v prihajajoči jeseni. - V parlamentu je bila seja Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, na kateri so obravnavali problematiko delovanja skrajno desnih skupin pri nas. V ospredju je bilo vprašanje, ali res obstaja povezava med skrajnimi desničarji in vladno SDS. - Zaradi izjemno visokih temperatur, ki so posledica podnebnih sprememb, imajo v manj razvitih državah vse hujše težave zaradi pomanjkanja pitne vode in hrane. Ena od takih držav je Madagaskar, najverjetneje prva država na svetu, kjer bodo Združeni narodi lakoto pripisali podnebnim spremembam.

Kaj pomeni zdravo prehranjevanje in kako vplivajo različna prehranska dopolnila? Prof. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko je odgovoril na to in nekatera druga vprašanja poslušalcev.

Ob praznovanju večera slovenskih krščanskih izročil, na predvečer praznika Marije Pomagaj, smo na Brezjah, romarje in tiste, ki skrbijo za svetišče, vprašali o veri v Marijo, naklonjenosti do narodnega svetišča in zakaj se k njej radi vračajo, oziroma, kako je biti v Njeni bližini. Številne navade, izročila in dediščina našega naroda in ljudi je prepletena s to vero.

Deveti maj je v zgodovino vpisan kot tisti dan, ki ga je Robert Schuman z govorom o ustanovitvi evropske skupnosti za premog in jeklo, postavil na sam začetek evropskega povezovanja. Deveti maj je obveljal kot Dan Evrope in tik pred praznikom se bomo pogovorili o Evropski uniji danes in o tem, kako se lotiti prihodnosti 27-erice. Kako visoko sta cenjeni zdravstvena in socialna varnost? Zakaj ni dovolj, da se to od državljanov izve iz javnomnenjske raziskave oziroma zakaj bi morali Evropejci to vnovič povedati v okviru Konference o prihodnosti Evrope? Kakšen pristop k oblikovanju evropske prihodnosti sploh je ta konferenca, nekakšen vseevropski dialog, ki bo uradno zaživel prav na Dan Evrope? Kako polni pričakovanj so lahko vsakdanji ljudje, da bo njihov glas slišan? Bodo dali podlago za zakonodajne morda celo pogodbene spremembe na evropski ravni? Kako globoko rano je ne družbenem tkivu pustila pandemija in kakšni so obeti za evropsko rekonvalescenco skozi načrte za okrevanje in odpornost? In še - ali je bilo veselje zaradi zmage nad populizmom po volitvah v Evropski parlament pred dvema letoma preuranjeno? O vsem tem voditelj Luka Robida in gostje: - Sabina Kajnč Lange, predavateljica na Evropskem inštitutu za javno upravo EIPA, - Flora Cvetka Tinauer, direktorica podjetja Agencija za elektronsko poslovanje EBA in nekdanja predsednica Savinjsko-šaleške gospodarske zbornice, - Marinko Banjac, Katedra za teoretsko analitsko politologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Oddaja je del projekta Tu EU – moč javnosti, ki ga podpira Evropski parlament.

Literarne, gledališke, filmske ocene.

Podkast: Mirjana Kika Milošević (Body Art umetnica) je podelila fantastičnu priču o svom uspehu i životu. Evo kako Kika sarađuje sa stranim i domaćim kompanijama radeći u svom studiju. U ovom razgovoru ćete saznati:

Tokrat smo obiskali Pedrovo. Na začetku vasice stoji ekološka kmetija in sirarna Čilčevi. Njeni začetki segajo v leto 1880, ko so prvi lastniki na v skalo vklesano teraso postavili hišo, hlev in svinjak. Dvajseto stoletje s svojima vojnama družini ni prizanašalo, tako je gospodinja, ki so jo vsi poznali kot Čilčo, ostala sama. Do svoje starosti je obdelovala vinograd, sadovnjak, njivice in pašnike. Potem je življenje v hiši in tudi v vasi povsem zamrlo. Pred desetimi leti sta se biolog Borut Kokalj in ekonomist Tom Ločniškar preselila in obnovila hišo ter začela kmetovati na opuščenih in zaraščenih površinah. Čredo na njuni kmetiji sestavljajo kraške ovce in koze drežniške pasme. Obe pasmi sta izjemno ogroženi, Čilčevi pa so ena redkih slovenskih kmetij, ki ju ohranjajo. Tom in Borut ponujata paleto mlečnih izdelkov iz ekološkega kozjega in ovčjega mleka. Pred kratkim ju je obiskala Nataša Uršič.

Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa in bolj ozke so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo. "S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija. Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. S pomočjo dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so denimo koliščarji posekali neko drevo, ki so ga uporabili v svojih zgradbah. A v ta namen je potrebno najprej izdelati t. i. referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost. To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo in sicer za točno določeno območje. Pri tem so določene drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Medtem ko jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, se smreka izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega konkretnega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost. "Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko dokaj brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine, pa bi potrebovali posebno kronologijo praktično za vsak kotiček v Sloveniji." Foto: Rado Likon, Cebram

V 63. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim Ivo Rat, ustanoviteljico in lastnico blagovne znamke Pelia Organic, ki v svoje izdelke pilingov za kožo vpleta sestavine najvišje kakovosti. Njeni izdelki pa so primerni za vegane, so prijazni do živali, izdelani ročno in vnešeni v steklene skodelice, ki se jih lahko reciklira in imajo nosijo certifikat Organic. Njihov naravni in hranilni piling za telo, ki vsebuje drobce lotusa, me je letos ob nanašanju na telo že večkrat odpeljal na moj sanjski Bali, v meni drage spomine s tega otoka. V današnji epizodi se z Ivo pogovarjava o podjetniških izzivih in razvoju izdelkov, kako je svoje poslanstvo prepletla v znamko Pelia Organic ter kakšne izzive je preskakovala v norem letu 2020 in kaj načrtuje za prihodnje leto. Ta pogovor je odličen za vse, ki iščete dodatno motivacijo za razvoj svojih podjetniških zgodb. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo vse informacije in dodatne povezave, ki sva jih omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/epizoda63/ Vabim te, da se prijaviš na e-novičnik. S prijavo boš dobila popust za nakup e-vsebin v spletni trgovini in dodatne vsebine, ki jih pripravljam le za naročnice novičk. Takoj ob prijavi boš v svoj nabiralnik prejela popust in moje počasne jutranje rutine, s katerimi poskrbim, da v vsak dan vstopim na najboljši način. Naročiš se lahko prek https://ninagaspari.com/newsletter/ V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/shop/ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari SPLETNA STRAN: https://ninagaspari.com/

"Ne pustimo se in nočemo se vpletati v ideološke in politične teme, ker bi bilo to slabo za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Če bi se oglašali v tem smislu, bi hitro postali žeton v političnih preigravanjih. To pa ne pomeni, da se ne oglašamo v javnosti," pravi predsednik Akademije dr. Peter Štih. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova. Njeni člani so znanstveniki in umetniki, ki so bili izvoljeni zaradi posebnih dosežkov na področju znanosti in umetnosti. Akademik Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti, redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani. Redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je od 18. junija 2015. Od maja 2017 do maja 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. S 1. junijem letos je postal predsednik Akademije. V pogovoru je razmišljal o izzivih akademije v 21. stoletju, načrtih v njegovem mandatu in vlogi Akademije v slovenski družbi. foto: SAZU

Kako ljudem nazorno približati oddaljena obdobja, kako dediščino, ki nas obdaja, kar najbolj prepričljivo predstaviti, so vprašanja, ki že dolgo zaposlujejo muzejsko in dediščinsko stroko. Z novimi tehnologijami, med katere nedvomno sodi tudi navidezna resničnost, se v zadnjem času odpirajo povsem nove možnosti. Na tem področju deluje tudi dr. Kaja Antlej, predavateljica industrijskega oblikovanja na avstralski Univerzi Deakin. Njeni konkretni izzivi so zelo različni in segajo denimo od predstavitve malega dinozavra, ki je pred milijoni let živel v Avstraliji, do ikoničnega avstralskega avtomobila, imenovanega ute. Toda uporaba navidezne resničnosti v praksi prinaša številne izzive. Zahteva interdisciplinaren pristop, ki glede na svojo temo vključuje zelo različne področne strokovnjake, predvsem pa je nujno spremljanje odziva obiskovalcev, ki jim je tehnologija namenjena ter se jim prilagajati. Kajti navidezna resničnost je z nami sorazmerno kratek čas in njena raba nam še zdaleč ni zlezla pod kožo. Se pa to utegne že kmalu spremeniti, še razmišlja sogovornica. Foto: Donna Squire

V teh časih, ki za marsikoga niso najbolj rožnati, se vsaj po našem mnenju splača poslušati nekoga, ki je v na svoji poslovni, modni in glasbeni sceni uspešno preživel vse možne turbolence… in to Rebeka Dremelj zagotovo je. Z veseljem ti sporočamo, da je Filip z njo pred kratkim posnel iskren, sproščen in podjetniško obarvan [...] The post REBEKA DREMELJ: Iskreno O Njeni Poti Do Uspeha… appeared first on Filip Pesek.

V teh časih, ki za marsikoga niso najbolj rožnati, se vsaj po našem mnenju splača poslušati nekoga, ki je v na svoji poslovni, modni in glasbeni sceni uspešno preživel vse možne turbolence… in to Rebeka Dremelj zagotovo je. Z veseljem ti sporočamo, da je Filip z njo pred kratkim posnel iskren, sproščen in podjetniško obarvan [...] The post REBEKA DREMELJ: Iskreno O Njeni Poti Do Uspeha… appeared first on Filip Pesek.

Kristjani so vstopili v 40 dnevni postni čas. Gre za simbolično pripravo na največji krščanski praznik, veliko noč. Post poznajo vse velike svetovne religije in verske skupnosti. Krščanski post temelji na izkušnji Jezusa Kristusa, ki se je 40 dni postil v puščavi in se tako pripravljal na svoje poslanstvo. Med krščanskimi cerkvami tradicijo posta najbolj globoko gojijo v Pravoslavni cerkvi. Njeni pripadniki se postijo pred vsemi velikimi prazniki, lahko le dan ali pa več dni. V obdobje velikega posta pred veliko nočjo so vstopili že dan po pustni nedelji. Protestantske cerkve prepuščajo vernikom odločitev za post, medtem ko se na primer muslimani postijo v svetem postnem mesecu ramazanu. V oddaji nas bo zanimalo, kaj je srčika postnega časa, kako Sveto pismo opisuje post in med drugim še kako Katoliška cerkev gleda na post. O postu smo se pogovarjali s patrom, jezuitom, dr. Ivanom Platovnjakom: »Srčika postnega časa je, da bi se kristjani še globje povezali z Bogom, da bi prečistili svoj razum in srce, vse svoje bitje, da bi bili zmožni živeti z Bogom, in dopustili, da bi ta po njih uresničeval svoje odrešensko delo, to je ljubezen do vsakega človeka in vsega stvarstva.« Post je pomembno sredstvo za duhovno in telesno življenje ljudi pojasnjuje naš sogovornik: »Telesni post naj bo povezan z duhovnim postom, torej z molitvijo, z miloščino, dobrimi deli, da se krepi v nas zavest in pomen solidarnosti in dobrodelnosti.«

Severnoirska pisateljica Jan Carson je za svoj drugi, lani objavljeni roman Požigalci prejela nagrado Evropske unije za literaturo. V središču romana sta očeta, ki se spopadata z dediščino težav oziroma severnoirskega konflikta med protestanti in katoliki, ki je v zadnjih desetletjih 20. stoletja tako boleče zaznamoval ne samo Severno Irsko, temveč je odmeval daleč čez njene meje. Z Jan Carson se je lani novembra pogovarjala Tina Poglajen.

Polhov Gradec je od Ljubljane oddaljen dobrih 17 kilometrov in je središče Gradaške doline ter Polhograjskih dolomitov. Kraj se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino, ki jo lahko spoznate, če se odpravite na izlet v polhograjsko graščino. Njeni začetki segajo v 13. in 14. stoletje, ko je tam stala utrdba v obliki stolpa. V stoletjih so ob menjavi lastnikov grad večkrat prezidali. Pomemben pečat mu je dal v 17. stoletju plemič Mark Anton Kunstel plemeniti Baumgarten. Ta je prizidal baročno grajsko kapelo z bogatimi štukaturami, uredil grajski park, na dvorišču postavil razgledni stolp z uro, pred glavni vhod graščine pa Neptunov vodnjak, na katerem je v reliefu upodobljen grb gospodov Polhograjskih. V letih od 1808 do 1858 je graščino upravljal grof Rihard Ursini-Blagay, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti. V njegovem obdobju je postala središče naprednih razsvetljenskih idej. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V njej sta tudi Krajevni muzej in poročna dvorana. Obiskovalci si lahko privoščijo čaj z grofom Blagayem, v poletnih mesecih pa prebirajo knjige v Knjižnici pod krošnjami ali se udeležijo katerega izmed drugih kulturnih dogodkov. Mi bomo v Nedeljski reportaži šli na grofovsko čajanko. Avtor oddaje je Milan Trobič.

Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.

Podjetniške Skrivnosti – Filip Pesek – Spletna senzacija & naslov številka 1 za dvig vaše (spletne) prodaje. Več o Filipu si preberite na filippesek.com The post Lea Filipovič (Lepa Afna) Iskreno O Njeni Poti Do Uspeha… appeared first on Filip Pesek.

Podjetniške Skrivnosti – Filip Pesek – Spletna senzacija & naslov številka 1 za dvig vaše (spletne) prodaje. Več o Filipu si preberite na filippesek.com The post Lea Filipovič (Lepa Afna) Iskreno O Njeni Poti Do Uspeha… appeared first on Filip Pesek.

Založba Mladinska knjiga je prestavila knjigo z naslovom Rasla je Jelka, ki je izšla ob 80 letnici ilustratorke Jelke Reichman. Gre za knjigo poezije, ki predstavlja pesmi, ki jih je Reichmanova ilustrirala v več kot 50 letih ustvarjalne poti.

Gabriella Colluto je Italijanka, čeprav vse življenje živi v Švici. Pravzaprav si pravi kar Evropejka ali državljanka sveta. Njeni stari starši so iz Benečije po vojni prišli v Švico, kjer so kot poceni delovna sila gradili predore in prelaze. Gabriella se je izobrazila za poklic ‘tišlerke’, kot temu pravi v drugem od obeh maternih jezikov. No, potem je opazila, da se da živeti tudi od petja. Od roka prek džeza je prišla do diplome iz soprana na züriški Visoki umetniški šoli. Danes je operna in koncertna pevka.

Ana Babić je rođena u Kikindi 1987.godine. Trenutno živi i radi u Beogradu. Diplomirala je na Visokoj školi likovnih i primenjenih umetnosti, odsek dizajn enterijera. Nameštaj i enterijer su njena prva ljubav, a ilustracija je nešto što se uvek provlačilo a sada je došlo u prvi plan kroz njen brend Škrabac. Kroz svoj dizajn, uvek pokušava da svakodnevnim predmetima doda nešto što ih čini zabavnim za upotrebu. Učestvovala je na brojnim izložbama u zemlji i inostranstvu (Creative Space Serbia, Ghost Project, 100% Future Serbia, Belgrade Design Week). Njeni radovi su objavljeni u nekoliko knjiga i časopisa (Design and Design, European Product Design, Architectural Crossovers – MONITOR, Office et culture). Škrabac je trenutno njen glavni posao. Škrabac proizvodi se prave od nule. Proces se sastoji od kupovine materijala od domaćih kompanija, izrade krojeva, šivenja, štampanja. Svaki proizvod je od početka do kraja dizajniran do detalja. Ono što je bitno da se spomene je saradnja sa velikim brojem malih firmi i preduzeća, jer je cilj da se uposli što više lokalnog biznisa. Sve je napravljeno u Srbiji sa mnogo ljubavi. Škrabac unosi dozu humora u svakodnevicu, jer se kroz duhovitu ilustraciju prenose svima bliske i čitljive poruke.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

V Katowicah se je v nedeljo začela 24. redna letna konferenca Združenih narodov o podnebju. Na njenem začetku bodo državniki, potem pa strokovne delegacije in na koncu še ministri za okolje iz vseh članic OZN razpravljali o uresničevanju sklepov Pariškega sporazuma. Ta bo začel veljati že novembra leta 2020, države pa zelo zaostajajo z uresničevanjem svojih ciljev za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in drugih ukrepih proti škodljivim posledicam podnebnih sprememb. Tako bo zelo težko ohraniti zviševanje globalnih temperatur pod dvema stopinjama. Tudi v Sloveniji izpusti toplogrednih plinov naraščajo že tretje leto zapored. Zato so nujni bolj koreniti ukrepi na tem področju, tako pri nas kot tudi drugje po svetu.

V Katowicah se bo v nedeljo začela 24. redna letna konferenca Združenih narodov o podnebju. Na njenem začetku bodo državniki, potem pa strokovne delegacije in na koncu še ministri za okolje iz vseh članic OZN razpravljali o uresničevanju sklepov Pariškega sporazuma. Ta bo začel veljati že novembra leta 2020, države pa zelo zaostajajo z uresničevanjem svojih ciljev za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov in drugih ukrepih proti škodljivim posledicam podnebnih sprememb. Tako bo zelo težko ohraniti zviševanje globalnih temperatur pod dvema stopinjama. Tudi v Sloveniji izpusti toplogrednih plinov naraščajo že tretje leto zapored. Zato so nujni bolj koreniti ukrepi na tem področju, tako pri nas kot tudi drugje po svetu.

Urša Premik je izjemna fotografinja. Njeni babici je ime Hilda. Slikajte v sonce. Apparatus je tudi na Twitterju in Facebooku. Anže je na Twitterju @anzet. Oddajo lahko podprete tudi osebno. Zapiski: ursapremik.com VIST Sony RX100V Epson Z850 Hilda! Strojna oprema: iPhone 6s Kindle Paperwhite Macbook Retina 2011 Canon 5D Mark 4 Programska oprema: Instagram Facebook […]

Politično in etnično razklana Makedonija je pred zgodovinsko odločitvijo. Njeni prebivalci bodo 30. septembra odločali o dogovoru z Grčijo in novem imenu Severna Makedonija. Dogovor bi končal več kot četrt stoletja star spor z Atenami, Skopju pa bi omogočil pogajanja za članstvo v Natu in Evropski Uniji. Ovir pa s tem še ne bo konec. Potrebna bo še sprememba makedonske ustave, dogovor pa morajo podpreti tudi v Grčiji, kjer protestirajo, da je Makedonija grška pokrajina in da si severni sosedi skušajo prilastiti dediščino Aleksandra Velikega. Avtor oddaje: Boštjan Anžin

Razgovarali smo s gošćom čiji "tagline" je "Ne znaš što želiš, ali znaš da želiš više?" - jedinom i neponovljivom Teom Zavacki, autoricom popularnog bloga (i podcasta!) TeaTime, u kojem čitateljima (i slušateljima) pomaže pri tome kako organizirati posao i život. Njeni sadržaji sežu od toga kako izabrati ili promijeniti profesiju, kako kreirati posao po svojoj mjeri, kako stvoriti i dizajnirati proizvod ili uslugu, do toga kako učiniti kupce sretnima da bi se ponovno vratili. Ovo potonje je područje "customer experienca" (CX), a njime se bavi i naš voditelj Saša Tenodi, pa je razgovor tekao ugodno i informativno. Tea je inženjerka FER-a, koja je odlučila da se želi više posvetiti ljudskim temama umjesto strojnim, te je nakon perioda traženja svojeg idealnog zanimanja i strasti krenula jednostavno raditi ono što ju zanima - istraživati i pomagati drugima. Teme o kojima smo pričali su, među ostalim: Izboru imena - da li nazvati firmu / brand po sebi ili novim imenom? Što je CX / Customer Experience? Kako s CX-om stoje mali i veliki brandovi? Primjeri dobrog i lošeg CX-a, kako mjeriti utjecaj CX-a? Kako na CX utječe okolina i kulturom uvjetovana očekivanja? Kako nastupiti kad smo u novoj ulozi predavača / trenera? Što se može naučiti od Tima Ferrissa i drugih popularnih autora i blogera? Zašto je naše tržište dobro i za poželjet? Tea preporuča: Svoju knjigu Uspješan početak karijere Knjigu Tima Ferrissa: Four hour work week Carol Dweck: Mindset Angela Duckworth: Grit Seth Godin: Linchpin Simon Sinek: Start with why

Alis Marić je osnivačica bloga i facebook stranice "Čitaj knjigu". Udata, majka troje djece, po struci diplomirana pravnica. 22 godine radila u menadžmentu velikih hrvatskih i internacionalnih kompanija. Govori i piše četiri strana jezika, a u dva navrata je po 4 godine živjela u Njemačkoj. U 50. godini je dobila prvi otkaz u svom životu. Od tada ništa više nije isto. Moraju li se čovjeku dogoditi neke teške stvari da bi se odlučio na promjene? Nakon gubitka posla, u pedesetoj godini života, osjetila je strah, sram i neizvjesnost. Ali umjesto da padne u trajni očaj i okrivljavanje drugih, posvetila se svojoj najvećoj ljubavi – knjigama. Iako su je u početku svi obeshrabrivali, danas njen blog i facebook stranica "Čitaj knjigu" povezuje 400.000 fanova i ljubitelja književnosti iz regije i šire uz razvijanje mnogih drugih aktivnosti vezanih uz knjige i čitanje. Njeni snovi se svakodnevno ostvaruju. Ne sami od sebe, nego stvaranjem prilika i upornim djelovanjem. Danas zna da je na pravom putu jer "teško uspijeva ono u čemu nema srca". Kad joj je krenulo, jednostavno nije mogla stati. Neprestano slijede novi izazovi, nova iskustva i ideje. U svim tim promjenama mnogi ljudi su izašli iz njenog života, a privukla si je nove ljude koji su joj obogatili život. "Sve što vam se u životu događa, događa se sa određenim razlogom i trebate uvijek slušati svoje srce. Kada naši životi završe, jedino što će trajno ostati je ono što smo poslali, trag koji smo ostavili i ljubav koju smo dali." FOLLOW ALIS MARIĆ (Čitaj knjigu) WEBSITE: http://citajknjigu.com FACEBOOK: https://www.facebook.com/citajknjigu INSTAGRAM: https://www.instagram.com/citaj_knjigu EMAIL: alis.maric50@gmail.com Leon Agatić je vrlo pronicljivog avanturističkog duha s nezaustavljivom energijom i velikim interesom u području osobnog rasta, međuljudskih odnosa i emocionalne inteligencije. Nakon obrazovanja na FER-u u Zagrebu, svoj studij nastavlja u Beču i na Harvardu. Uz životno iskustvo koje nosi u srcu, vratio se živjeti u Zagreb kako bi prvenstveno dao potporu i podršku mladima na njihovm putu ka vlastitoj izgradnji i ispunjenju, poduzetničkom duhu i leadershipu. Smatra da svaka osoba ima svoj poziv i svoj životni put koji nije uopće lak, niti je ikad itko tvrdio da će biti, ali bit će vrijedan truda i neodustajanja! Autor je knjige "Istina". FOLLOW LEON AGATIĆ • Youtube Subscription: http://bit.do/agatic-leon • Instagram: https://www.instagram.com/agatic.leon • Facebook: https://www.facebook.com/agatic.leon • Linkedin: https://www.linkedin.com/in/leonagatic • Twitter: https://twitter.com/LeonAgatic • Medium: https://medium.com/@leon.agatic ✔ Subscribe to the PODCAST ✔ • Soundcloud: https://soundcloud.com/leon-agatic-show

Mada pjesnik kaže "Suicide is painless, It brings so many changes", "Suicide Squad" nije ništa od navedenog.

Bojana Bauer je dramaturškinja i teoretičarka plesa i performansa koja živi i radi u Parizu. Govorimo o ulozi dramaturgije u savremenom plesu i performansu kao i razlikama između srpske i francuske scene savremenog plesa.Bojana Bauer, po obrazovanju plesačica klasičnog plesa, trenutno sprovodi svoje istraživanje na 'École doctorale esthétique, sciences et technologies des arts / Université de Paris 8. Nakon rada kao producentkinja na festivalu Alkantara u Lisabonu, predaje u brojnim školama, na različitim master programima koreografije i performansa. Ona takođe sarađuje sa različitim umetnicima, kao što su Latifa Laâbissi, Vera Mantero, Ivana Müller, Pedro Gómez-Egaña i mnogi drugi. Njeni eseji i drugi tekstovi, objavljivani su na francuskom, engleskom, portugalskom i srpskom u časopisima / izdanjima poput Repères, Mouvement, Maska, Performance Research et The Walking Theory.www.pedrogomezegana.com/Domain.htmlwww.festival-far.ch/index.php?id=38

Umra i njeni propisi