Podcasts about njeni

8. septembra 1944 so zavezniška letala med Koprom in Izolo potopila italijansko čezoceansko ladjo Rex. Mogočna ladja, nekaj let tudi nosilka modrega traku za najhitrejše prečkanje Atlantika proti zahodu, je tako preluknjana na boku obležala v slovenskem morju. V prvih letih Jugoslavije je bila »največji rudnik železa na morju«, saj so jo velik del razrezali in pretopili. Njeni ostanki na morskem dnu so od decembra 2005 vpisani v register nepremične kulturne dediščine, od leta 2009 pa zavarovani kot arheološko najdišče.

Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.

Anita Ogulin je bila neutrudna humanitarka in edinstvena osebnost, ki je z neizmernim čutom za človeško stisko pomagala številnim in hkrati nenehno opozarjala na sistemske probleme, ki vedno znova soustvarjajo generacije revnih. Ta teden je minilo dve leti od njene smrti in stvari se niso spremenile na bolje: revnih je vse več redno zaposlenih, najemnine, na katere je obsojena predvsem mlajša generacija, neusmiljeno rastejo, nakupi nepremičnine pa so privilegij redkih, ki še zmorejo zadostiti zahtevam bank. Naj nam mednarodne statistične primerjave kažejo še tako ugodne številke, med nami živi veliko ljudi, ki delajo le še za preživetje in ki jim lahko le en izgubljen dohodek ali nepričakovan strošek v hipu zruši krhke družinske proračune. Vsaj nekaterim, ki se na pomoč obrnejo k Zvezi Anita Ogulin, tam lahko pomagajo s sredstvi iz Anitinega sklada, ustanovljenega prav zato, da se nenadne finančne stiske ne prelevijo v nerešljiv klobčič izvršb in zadolževanj. Prav hitrost je namreč tista, ki prepreči, da bi se stiska iz meseca v mesec še poglabljala. Primer mlade družine naše sogovornice je eden tistih, za katere je bila takojšnja pomoč Anitinega sklada neprecenljiva.

Evropska unija je imela izredni vrh glede podpore Ukrajini. Njeni voditelji so tudi prišli v Kijev na ukrajinski državni praznik. Novic o iskanju miru med Ukrajino in Rusijo v zadnjem času ni. Propadlo je tudi premirje med Iranom in ZDA. Poleg vojnih žarišč, Evropo prizadeva tudi naravni ogenj. Zaradi visokih temperatur in suše je veliko gozdnih požarov.

Tokrat smo se (dan po praznovanju dneva državnosti) posvetili živi narodni dediščini, ki ni le kmetijska panoga. Odšli smo v osrčje zgornjega Posočja, kjer pod strmimi vršaci živi in kljubuje času naša edina avtohtona pasma koze. Naš gost prof. dr. Simon Horvat je skozi zgodbo drežniške koze osvetlil pomen ohranjanja avtohtonih genetskih virov, identitete, prehranske varnosti in negovanja znanja, ki se prenaša iz roda v rod.

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah je na ogled razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst. Gre za arhitektko in industrijsko oblikovalko Bibo Bertok, ki je v sedemdesetih, pa tudi osemdesetih letih zaznamovala slovensko pohištveno industrijo po načelih funkcionalnosti, oblike, proizvodno – tehnoloških zahtev, tržne uspešnosti in humanosti bivanja »v betonskih celicah spalnih naselij,« kot je sama rekla. Njeni usmerjenosti je sledil tudi veliko bolj poznani oblikovalec Niko Kralj. Razstavo Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst si bo mogoče v Fužinskem gradu ogledati vse do začetka novembra. Za širšo predstavitev oblikovalke Bibe Bertok in razstave je kustosinji Špelo Šubic in Barbaro Predan Tadeja Krečič povabila v studio oddaje Razgledi in razmisleki.

Zakaj imamo radi to državo po 35 letih samostojnosti in demokracije? Ne zato, ker je v njej marsikaj narobe. Ljubim jo, ker je moja, ker je naša, ker je samostojna, ker je slovenska.

Agencija za okolje opozarja: Slovenijo čaka prvi vročinski val.Slovenija na lestvici konkurenčnosti zdrsnila na 49. mesto, največ težav pri vladni učinkovitosti.Dr. Peter Wostner iz UMARJA opozarja na zamude pri digitalizaiciji.Zakaj je vlada dvignila dovoljene marže naftnim trgovcem? Njeni predstavniki pojasnjujejo, da so marže v sosednjih državah še bistveno višje. Financiranje RTV Slovenija: Komu koristi 10 milijonov evrov za narodne skupnosti?Dogovor med Iranom in Združenimi državami Amerike po včerajšnjem podpisu stopil v veljavo. Kaj prinaša?Vreme- sončni in vroči dnevi so pred nami s temperaturami do 35 stopinj,Obrambni ministri NATA v Bruslju med drugim o okrepitvi obrambnih izdatkov in vojaški pomoči Ukrajini.na Hrvaškem pojav prašičje kuge, na kaj naj bomo pozorni turisti?ŠPORT: Nogometaši Anglije v skupinskem delu svetovnega prvenstva sinoči s 4 proti 2 premagali Hrvate.

Letos minevajo tri desetletja od sprejetja prvega pravilnika službe nujne medicinske pomoči, temeljnega za nadaljnji organiziran razvoj sistema, ki odločilno vpliva na preživetje in potek bolezni najbolj ogroženih bolnikov in poškodovanih. Kako se je razvijala in spreminjala služba, zakaj je vse manj zanimanja za urgentno medicino, kaj bodo prinesli satelitski urgentni centri in kako pomembni so v nujnih stanjih tudi prvi posredovalci? Urgentni centri in zaposleni so vse bolj obremenjeni, kot tudi ambulante nujne medicinske pomoči. Po dostopnih podatkih je kar 60 odstotkov oskrb v urgentnih centrih nenujnih. Več v Studiu ob 17ih, kjer bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, zakaj nujna medicinska pomoč organizacijsko potrebuje samostojno institucijo. Gostje: dr. Gregor Prosen, predstojnik Urgentnega centra UKC Maribor; dr. Mitja Mohor, spec. urgentne medicine, Zdravstveni dom Kranj; Denis Kordež, poznavalec nujne medicinske pomoči. Avtorica oddaje Aljana Jocif.

Na slovesnosti ob začetku 56. Tedna slovenske drame je vsakoletne nagrade za igralske in neigralske dosežke podelilo Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Nagrado “Polde Bibič” za življenjsko delo je prejela Barbara Stupica, »Opus Barbare Stupice je raznolik in obsežen. Njeni začetki delovanja v gledaliških hišah segajo v čas konca osemdesetih let prejšnjega stoletja in v dobrih tridesetih letih sodelovanja z različnimi umetniškimi ustvarjalci se je v garderobah, depojih, delavnicah, hodnikih zbralo veliko lutk, kostumov in drugih rekvizitov, ki pričajo o pestrosti kreativnega duha avtorice. Barbara Stupica je snovalka lutk, ilustratorka, kostumografinja, scenografka; sodeluje pri nastajanju predstav za najmlajše in odrasle. Njene stvaritve so lahko zelo majhne, v obliki namiznih lutk ali senčnega gledališča, in velike ali zelo velike, v funkciji scenskih postavitev in kostumov za animatorje ali igralce. Sama poudarja, da ji je zelo blizu vizualna estetika zgodovinskih slogovnih obdobij baroka in rokokoja ter v smehu doda: "ultra kič". Vstopiti v zagonetni labirint Barbare Stupice pomeni biti povabljen (ali zvabljen) v "zajčjo luknjo" ali v "hišo za ogledalom", kjer kraljuje domišljija«, je med drugim zapisala Dr. Nataša Smolič v katalogu Bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije 2021, kjer so Barbaro Stupico izpostavili kot osrednjo likovnico bienala. V svoji karieri je zelo intenzivno sodelovala z Vitom Tauferjem, Matjažem Pograjcem, Ivanom Peterneljem in Barbaro Hieng Samobor, Jako Ivancem, Ivano Djilas, Matjažem Faričem in Iztokom Kovačem. Predvsem v Slovenskem mladinskem gledališču in Lutkovnem gledališču Ljubljana je od leta 1989 pustila neizbrisljiv pečat. Barbara Stupica je tudi prejemnica več Borštnikovih nagrad za kostumografijo in scenografijo ter nagrad na festivalih zunaj Slovenije. O njenem visokem umetniškem kredu pričajo tudi oddaje, v katerih smo umetnico gostili pred nekaj leti in smo jih za danes pripravili v radijski kolaž. Ta naj prikaže njen odnos do gledališke materije, ki se je posveča, njeno iskateljsko in drzno žilico, ki jo vsakič znova spodbuja k preizkušanju novih in neznanih poti, strokovnost in prizadevanja, da se bi njene zamisli uresničile čim bolj avtentično in v popolnosti. Vabimo vas, da prisluhnete Barbari Stupici.

Evo, samo ovde potpišite, Uzoriti gospodine kardinale, da se univerza u Beogradu neće zvati „Sv. Alojzije Stepinac“, „Tompson“, niti „Picula“, i evo akreditacije, evo donacije, evo milodara sa naše strane, evo placa! The post RETROVIZOR Srbija i njeni prijatelji appeared first on Istinomer Podcast.

Evo, samo ovde potpišite, Uzoriti gospodine kardinale, da se univerza u Beogradu neće zvati „Sv. Alojzije Stepinac“, „Tompson“, niti „Picula“, i evo akreditacije, evo donacije, evo milodara sa naše strane, evo placa! The post RETROVIZOR Srbija i njeni prijatelji appeared first on Istinomer Podcast.

Špela Bavčar živi ob severnem delu plaže Manly v Sydneyju in je specialistka onkologije za male živali. Njeni pacienti so večinoma psi in mačke, se je pa v Avstraliji srečala tudi z bolj eksotičnimi živalmi, s kuščarji, pticami in kačami, prosili so jo za nasvet pri zdravljenju koale z levkemijo in koale z nosnim tumorjem. Pravi, da bi se lahko od živali naučili marsikaj, predvsem, kako živeti v trenutku, ne pa za jutri. Veterinarka je zaposlena v bolnišnici, v kateri snemajo priljubljeno televizijsko oddajo Bondi Vet, v njej je enkrat nastopila tudi sama. Razlaga, da pozna živalske paciente po imenu, v času praznikov pa prejme številne voščilnice njihovih skrbnikov.

Andreja Rauch Podrzavnik je ustvarjalka na področju uprizoritvenih umetnosti, koreografinja, režiserka, performerka. Svoje delo opravlja in razvija več kot 30 let, tako v polju uprizoritvenih in raziskovalnih projektov kot na področju poučevanja kompozicije, tehnike, improvizacije in performativnih veščin. Njena praksa na področju performativne umetnosti pogosto združuje koreografijo z glasbeno in vizualno umetnostjo in instalacijami, specifičnimi za posamezno lokacijo. Prostor uprizoritve in izvedbe projekta je zanjo odločilen soigralec in ga vključuje kot aktiven del svojega ustvarjalnega procesa. Njeni projekti se včasih povežejo v sklope, serije, nekateri projekti so rezultirali v publikacijah. Tudi v slednjih deluje kot koreografinja in uporablja svoje kompozicijske veščine. Za svoje delo je Andreja Rauch Podrzavnik prejela številne nagrade in priznanja, med njimi tudi letošnjo nagrado Ksenije Hribar za koreografsko delo.

Piše Marija Švajncer, bereta Dejan Kaloper in Lidija Hartman. Pisateljica, igralka in energijska terapevtka Tanja Dimitrievska je objavila svoj drugi roman in mu dala pomenljiv naslov Tako kot delfini ter se z literarnim snovanjem pridružila slovenskim igralkam in igralcem, ki so prepričljivi tako na odru ali filmu kot pri ustvarjanju v vezani ali nevezani besedi. V preteklosti Poldetu Bibiču in Metodu Pevcu, v današnjem času pa Saši Pavček, Barbari Cerar, Sašu Tabakoviću, Desi in Kristijanu Mucku in še mnogim drugim. V novem literarnem delu pisateljica opisuje dogajanje skupine posameznikov, ki se družijo in krepijo svoja telesa v telovadnici: Dvojica ženske in moškega zaživi skupaj, eden od njih pa zatrjuje, da je gojenje konoplje nadvse priporočljivo in zaželeno. Ne zgodi se nič usodnega, zgodbe skorajda ni, toda pomembno je, da je avtorica izvirna, domiselna in v marsičem drugačna od drugih literarnih ustvarjalcev. Njeni odličnosti sta humor in igrivost, posebnosti pa zmožnost in spretnost, da zna čustvena stanja in stališča materializirati, jih spreminjati v dogajanje, ki je podobno naravnim pojavom ali telesni dejavnosti, v hipu pa bi ga lahko imeli celo za nekakšno metafiziko. Obraz se na primer skisa in napihne v žabo, smeh uide na ves obraz in skoči še čez. Kaj, če je konoplja, o kateri je med drugim govor, plevel pod krinko? Iz glavne protagonistke, po imenu Eme, skoči mačka, čez čas pa se mlada ženska čedalje bolj zbližuje z delfinom. Delfin simbolizira igrivost in občutljivost, je živo bitje, ki ga je strah odgovornosti in nevarnosti zunaj sebe. Delfini ves čas plavajo v krogih, prepoznajo svoj odsev v ogledalu, vedno spijo samo na pol ter so vesele in šegave narave. Njihovi možgani imajo veliko površino, tako rekoč odločilno za inteligenco, če bi jo v zvezi z njimi lahko tako imenovali. Globlja in tesnejša povezanost z delfinom bi bila za Emo morda rešitev, saj bi se ta sesalec, ki torej ni riba, izluščil iz morske sinjine in nenadoma postal viden. Ema je občutljiva mlada ženska, marsikaj ji je jasno in vprašanje je, ali sploh potrebuje rešitev v pravem pomenu besede. Med drugim modruje: »V srcu je vse. Tudi modrost, za vsak korak, iz koraka v korak, iz trenutka v trenutek. Resnica je v srcu in raste iz trenutka v trenutek. Hipna je. Rešitev je vedno v srcu, mi ga pa znova in znova zapuščamo in iščemo modrost drugje.« Ema ima občasne odvode nekam v vesolje. Zgodi se, da se košček miru zdrobi, tanek pas tesnobe vrže senco, skrhano od prežvečenih časov. V nekaterih odlomkih bi bilo mogoče prepoznati nadrealizem, magični realizem in tudi neke vrste nonsens. Igrivo pisanje postaja čedalje bolj poglobljeno in sporočilno razvejano. Dogajanje je postavljeno v koronski čas. Kljub nevarnostim, ki prežijo na protagoniste, so medčloveški odnosi precej preprosti in večinoma dobronamerni, toda pozornost vzbujajo spoznanja o prostoru in času, že kar filozofija, ki se staplja z igralskimi izkušnjami in terapevtskim znanjem. Lahko se zgodi, da igralec nehote sprejme negativno energijo iz okolice, na primer ljubljansko energijo:. » In potem se zgodi, da se v tisti têmi, ki jo igra, igralec za trenutek izgubi in takrat, v tistem trenutku šibkosti, ko on kar je tista tema, brez svetlobe okrog, takrat se okoliška energijska tema z lahkoto nalepi nanj.« Terapevtska vednost govori o ženski in moškem v dvojici in njunih različnih hotenjih ter pobudi, da bi morali biti ljudje vsak trenutek začudeni, uporabljati intuicijo in zajeziti tok neumnosti. Človek ima pet čutov in si lahko prizadeva, da bi se povzdignil do višje čutne zaznave. Z notranjim očesom bi bilo mogoče videti celo dogodke iz preteklosti. Telo ima modrost in spomin. S kar nekaj besedami je prikazan pomen višjega jaza, globlje zavesti, duha in brezčasja, in to že skoraj v maniri new agea, se pravi nove dobe in prizadevanj po združevanju pristnega človeka, upanju ter ohranjanju narave in povezanosti z njo. Tanja Dimitrievska ponuja dvojnost, pripoved v romanu in refleksijo vsebine, nekaj zunanjega in podkrepljenega z vrednostnimi sodbami, torej razlikovanje med notranjim in zunanjim. Sama omeni, da je situacija groteskna. Ema bi v hipu najraje skočila nazaj v poglavje in ga prebutala, včasih pa se znajde na robu romana. Sporazumevanje med protagonisti tu in tam spominja na teater absurda. Očitna je tudi družbena kritika. Neposredno je izražena trditev, da je največje zlo našega sveta pohlep. Preden se bo svet v celoti iztiril, bi ga bilo treba izboljšati ter premagati kaos in v pretirano potrošništvo obrnjen moderni čas. Odločilnega pomena je prizadevanje za ohranitev narave. Na koncu romana ostane veliko nerešenih vprašanj, takih, ki bralkam in bralcem vsekakor dajo misliti in jih spodbujajo, da bi sami iskali odgovore nanje. Je primerno gojiti konopljo? Ali je revolucija res edina rešitev? Kdo si upa vzeti moč, da sodi drugim? Je mar to, kaj je prav in kaj ni prav, res nekaj absolutnega? So virus covida-19 povzročili luskavci in netopirji ali pa je bil morda namerno izdelan v laboratoriju? Je neznana bolezen izbruhnila kot svarilo in kazen za človekovo pokvarjenost? Ali se vse začne pri spreminjanju posameznika? »Šele ko bo dosežena kritična masa transformiranih posameznikov, bo družba lahko resnično spremenjena, bolj zdrava.« Tanja Dimitrievska v delu Tako kot delfini poudarja, da človek v življenju potrebuje svobodo in mir. Izpeljanka ljubezni pomeni sočutje, modrost, notranjo skladnost, iskrivost, pogum in ustvarjalnost. Vsak izmed nas bi lahko bil žarek istega sonca in to bi zagotavljalo pristno povezanost in vzajemnost. V ubranosti je treba ohraniti predvidljivost in slej ko prej se bodo uresničili svetloba, mir in vnovična rast. Protagonistka Ema poleti nekam navzgor, toda pri tem jo preganja misel, da pravzaprav ni mogoče nikamor pobegniti in uiti. A na njeno vprašanje, ali je nekakšen absolut samo ljubezen, bi bilo po vsej verjetnosti mogoče najti odgovor.

Neka dežela je bila gosto poseljena, gospodarsko bogata, kulturno razvita in tehnološko napredna. Njeni prebivalci pa so bili razdeljeni na dve ...Iz knjige Zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Andrea Zabric je slikarka, ki živi med Dunajem, Ljubljano in Krasom. Njeni projekti so konceptualno oblikovani in se medsebojno prepletajo. V najnovejši razstavi Le model v prostorih Zavoda 2^32 v Ljubljani je v sklopu dolgometražnega avtorskega projekta predstavila deveto tuto. Tuta v primorskem narečju označuje delovno obleko v enem kosu – prva tuta je bila narejena po merah umetnice same, deveta tuta pa po merah modela, to je bila Tjaša Stanić Gjorgjievski, ki je tuto na otvoritvenem performansu tudi nosila. Poleg nje je nastopil trobentač Nikola Vuković, ki je logiko postavitve, ta pa razkriva notranjo zgradbo projekta, prevedel v slušno izkušnjo. Umetnica je tuto IX posvetila Thei Černigoj, konstruktivistki, ki za seboj ni pustila veliko del. Andreo Zabric vselej zanimajo ravno tiste predstavnice umetniških gibanj, ki v kanonu niso prepoznane. ''Gre za pogosto zanemarjeno obliko sobivanja in ustvarjanja med zakonci (v tem primeru Avgustom Černigojem v času tržaškega konstruktivizma). Piše se premalo kolabiografij.'' Foto: Sara Rman: Dokumentacija projekta tuta IX, 2025, za ''Le Model'', v produkciji Zavoda 2^32.

V New Yorku se je začelo vsakoletno zasedanje generalne skupščine Združenih narodov. Svetovna organizacija deluje 80 let. Zdi se, da odnosi v svetu še nikoli doslej niso bili tako v nasprotju z njeno ustanovno listino. V tokratnem Studiu ob 17h o dveh največjih krizah, ki zaznamujeta današnji čas, bližnjevzhodni in vojni v Ukrajini, ter o vse bolj očitnem razpadanju sistema, ki je bil vzpostavljen pred 80-imi leti. Primerjamo načine reševanja svetovnih kriz, vlogo Svetovne organizacije pri tem ter ocenjujemo odnose med velesilami. Gostje: Darja Bavdaž Kuret, slovenska diplomatka; Ervin Milharčič Hladnik, komentator; dr. Mitja Žagar, Inštitut za narodnostna vprašanja. Avtor oddaje Marjan Vešligaj.

Radomira Antič ustvarja šopke iz naravnega suhega cvetja, prihaja iz Brežic. Njeni izdelki so prepoznavni po certifikatu Obrtne zbornice Slovenije. Navdih sta ji bili tudi mama in stara mama, je samoukinja, z ustvarjanjem šopkov je začela že kot študentka.

Radomira Antič ustvarja šopke iz naravnega suhega cvetja, prihaja iz Brežic. Njeni izdelki so prepoznavni po certifikatu Obrtne zbornice Slovenije. Navdih sta ji bili tudi mama in stara mama, je samoukinja, z ustvarjanjem šopkov je začela že kot študentka.

Slovenska matica in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani sta sredi meseca junija pripravili mednarodno konferenco z naslovom: »Religijsko izkustvo v kontekstu digitalne kulture«. Njeni udeleženci so poskusili odgovoriti na vprašanja, kaj digitalizacija pomeni za delovanje verskih ustanov, kako vpliva na podajanje verskih vsebin? Kje je tu vloga t. i. umetne inteligence? O tem sta spregovorila profesorja s TEOF: dr. Bojan Žalec in dr. Janez Vodičar.

Melika Hadžić je bh. violinistica čija je muzička priča posve neobična. Violinu je prvi put uzela u ruke sa samo tri godine u Tuzli, a svoje školovanje je započela sa pet godina kod profesora Muhameda Mazalovića u tuzlanskoj Muzičkoj školi. Početkom rata u BiH odlazi u Zagreb na Muzičku akademiju i sa samo 15 godina postaje najmlađa studentica na toj Akedemiji. Nedugo poslije toga odlazi u Beč na Muzički konzervatorij, a u Beču dobiva stipendiju za prestižnu privatnu školu čuvenog svjetskog violiniste Yehudi Menuhina u švicarskom gradu Gstaadu. Njeno muzičko istraživanje dalje je odvodi u London na Royal Academy of Music, gdje je boravila dvije godine, a potom odlučuje potražiti svoj novi muzički pravac na američkom Univerzitetu u Indiani gdje je studirala klasičnu muziku i violinu zajedno sa psihologijom pokreta. Počela se baviti yogom, izučavati spiritualne tehnike opuštanja pri sviranju violine, koje su joj pomogle da upozna novi svijet muziciranja kroz upoznavanje sebe i svoje duše. Iz Indiane je put vodi natrag u BiH, do Sarajeva, a potom i do Rotterdama, gdje je magistrirala na renomiranoj muzičkoj akademiji Codarts. Nakon života u Amsterdamu vraća se u Sarajevo gdje nastavlja sa svojim muzičkim eksperimentima. Melika nije samo klasična violinistica – ona je umjetnica koja violinu koristi ne samo kao instrument, već sredstvo povezivanja – žanrova, emocija, publike... Njeni nastupi, bilo s orkestrima, filharmonijama, ili s Dinom Merlinom, odišu autentičnom energijom. Svira i klasičnu i električnu violinu, a njen stil opisuje kao “Connective Music” – muziku koja povezuje, u kojoj publika ne stoji po strani, već postaje njen aktivni dio._____________

Včeraj je praznovala svoj 85. rojstni dan – 8. marec je naš kolektivni in njen osebni praznik. Ne zameri, če jo kdo naslovi z "doktor" Ada Vidovič Muha, in dodaja, da smo kot družba včasih pretirano zavezani izrazu, pozornost pa bi si medtem bolj zaslužila vsebina.Med pogovorom jo je večkrat zaskrbelo, da nastopa ekspresivno, a zdi se, da to prej prispeva k njeni markantnosti in kaže na izoblikovano znanstveno držo. Spominjala se je njenega študijskega obiska Karlove univerze, kjer se je seznanila s tedanjim praškim jezikoslovnim krožkom, nato pa se v Ljubljano vrnila opremljena z modernim pristopom k slovaropisju in se zaposlila v Leksikološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Sodelovala je pri oblikovanju koncepta prvega Slovarja slovenskega knjižnega jezika; je tudi soavtorica prvih treh knjig. Dalje jo je pot vodila v predavalnico, bila je prva predstojnica ljubljanskega Oddelka za slovenistiko. Njeni deli Slovensko leksikalno pomenoslovje in Slovensko skladenjsko besedotvorje sta danes obvezno študijsko gradivo bodočih slovenistov. Zaslužna prof. dr. Ada Vidovič Muha največ časa preživi v svojem domačem kabinetu, kjer ima, pravi, svoj red – na delovni mizi jo te dni čakajo korekture novega zbornika njenih razprav iz zadnjega desetletja z naslovom Slovarska slovnica.

Spregovorili smo o učinkih termalne vodje na različne skupine ljudi, zlasti na različne bolezni. Kako delujejo različni vrelci in ali so pomembne časovne omejitve? Gostja je bila Klavdija Hribar iz Term Snovik.

Evropski film leta 2023, sodno dramo Anatomija padca, je posnela Francozinja Justine Triet. Evropski filmski ustvarjalci, člani Evropske filmske akademije so se spet zbrali v Švici in izbrali najboljše filme in ustvarjalce za leto 2024. Komu je laskavi naslov predala francoska režiserka? Pogovarjali smo se s članico velike žirije na 21. Animateki, baskovsko animatorko Izibene Oñederra. Njeni filmi nastajajo z risanjem na papir, so pogosto temačni, saj kot sama pravi, z risanjem poskuša razumeti občutke, ki jih ne razume ali ne zna ubesediti. Ocenjujemo Megalopolis, fantazijski, intelektualno ambiciozni filmski ep, ki se odkrito spogleduje z znamenitimi rimskimi spektakli iz filmske zgodovine, in je očitno sinteza Coppolovega ustvarjanja. V kinih pa se je zavrtel tudi novi film Španca Pedra Almodóvarja Sosednja soba, njegov prvi celovečerec, posnet v angleščini po dveh kratkih filmih, ki jih je prav tako že posnel v angleščini – Človeški glas in Čuden način življenja.

Ladeja odlično povezuje ljudi, s tem pa njim in svetu ponuja spodbudo, da je v slogi res moč – velikih razsežnosti. Njeni številni nazivi pričajo o njenih izjemnih sposobnostih in dosežkih. Deluje v mednarodnem okolju, kjer je prepoznana kot strokovnjakinja in ambasadorka krožnega gospodarstva, govornica, predavateljica, publicistka in moderatorka. Ladeja Godina Košir, ki je tudi ustanoviteljica in izvršna direktorica inštituta Circular Change, vse to počne z nalezljivo energijo in spoštljivostjo do človeštva in okolja. Že sedem let sopredseduje Evropski platformi za krožno gospodarstvo v Bruslju, je članica številnih mednarodnih odborov in komisij, bila pa je tudi finalistka nagrade Circular Leadership Award 2018 v Davosu. Omenimo naj še, da je soavtorica Kažipota prehoda v krožno gospodarstvo v Sloveniji, Srbiji, Črni gori, Kosovu in Čilu, Komisija EU pa jo je uvrstila med # EUwomen4future. Več o podkastu z Ladejo Godino Košir si lahko preberete tukaj. Gostja: Ladeja Godina Košir Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

*Zdravlje ti je prioritet? Pridružite se 5x5 Newsletteru i svakog ponedjeljka dobiješ niz znanstveno utemeljenih i praktičnih savjeta za zdravlje i dugovječnost. Nemoj čekati, novi ponedjeljak je blizu. Započni svoje putovanje prema zdravijem životu! https://humanlabhub.com/5x5* ANA BANIĆ Ana Banić je magistra fizioterapije specijalizirana za Bowen terapiju. Svoje znanje kontinuirano nadograđuje, te je imala priliku učiti od Romneya Smeetona, jednog od šest izvornih učenika tvorca Bowen terapije. Ana je fizioterapeutkinja s više od 26 godina iskustva, od čega 20 godina vodi svoju privatnu praksu u Malom Lošinju. Osim što aktivno prakticira Bowen tehniku, Ana je i edukatorica te vodi tečajeve i radionice u Hrvatskoj i regiji, uključujući Zagreb i Mostar. Njeni tečajevi namijenjeni su profesionalcima iz područja fizioterapije, manualne terapije, kao i drugim zdravstvenim djelatnicima. Bowen tehnika, kojom se bavi, poznata je po nježnim, ali učinkovitima pokretima koji stimuliraju prirodne procese ozdravljenja tijela, što je čini primjenjivom za širok spektar zdravstvenih tegoba. PARTNERI PODCASTA: ...................................... *FTB: Feed The Beast Nutrition* - Gotovi kvalitetni obroci za zdravlje i performanse KOD: HUMANLAB za 10% popusta - https://www.ftbnutrition.hr *MyProtein* - Najbolji izbor dodataka prehrani i sportske odjeće KOD: HUMANLAB za 40% popusta - https://tidd.ly/4bzx7SX *Human LAB Hub* - Tvoj kompas u svijetu fitnessa, zdravlja i dugovječnosti. Posjeti nas: https://humanlabhub.com *CCM - Centar za crijevni mikrobiom* - Briga o zdravlju počinje s crijevima: https://ccm.hr/ ..................................... VREMENSKE OZNAKE: // POVEŽI SE S MATEOM // Instagram: https://www.instagram.com/mateozx95 LinkedIn: https://www.linkedin.com/in/mateo-%C4%87orluka Facebook: https://www.facebook.com/HumanLABpodcast Sve HLP društvene mreže: https://linktr.ee/humanlabpodcast // PODRŽI RAD KANALA DONACIJOM// Patreon Donacija: https://www.patreon.com/humanlabpodcast VIDEO PRODUKACIJA: 38FILMS, Luka Justinijanović, web: https://38films.eu *Dobrodošli u Human LAB!* Podcast koji spaja znanost i praktične savjete za zdravlje, dugovječnost i kvalitetu života. Ja sam Mateo Ćorluka, medicinski tehničar i zaljubljenik u dugovječnost, posvećen pružanju znanstveno utemeljenih informacija koje ti pomažu preuzeti kontrolu nad vlastitim zdravljem. Kroz podcast epizode istražujem ključne teme zdravlja, fitnessa, prevencije bolesti i mentalnog blagostanja, s ciljem inspiriranja svakog pojedinca da živi svoj najbolji život. Pridruži mi se u ovoj misiji i otkrij kako znanost može raditi za tebe. #metabolichealth #Zdravlje #dijabetes #prehrana #podcast Pratite Human LAB podcast za najnovije epizode o zdravlju i dugovječnosti, i ne zaboravite se prijaviti na naš 5x5 Newsletter za tjedne savjete direktno u vašu inbox. - https://humanlabhub.com/5x5 Za sve upite i suradnje molim javiti se na mail: mateo@humanlabhub.com

Kaja Karba, slovenska vplivnica, ustvarjalka vsebin in mamica, je svoje življenje obogatila z izkušnjo življenja v Londonu. Tam je sprva delala kot varuška, nato pa s svojo ustvarjalnostjo in vztrajnostjo zgradila kariero na Youtubu in Instagramu. Zakaj se je vrnila v Slovenijo in ali svojo odločitev obžaluje? Vse to in še več sva obdelali na tokratnem Čveku ob Matchi ... - Njeni začetki življenja v Londonu - Sprejemanje tujcev in izzivi življenja v tujini - S katerimi izzivi se je soočala ob vrnitvi v Slovenijo - Zakaj se je vrnila v Slovenijo - Kako se razlikuje vzgoja otrok v Angliji in Sloveniji - Njeno mnenje o izpostavljanju družine na spletu - Kako je sprejela nenačrtovanega družinskega člana - Načrti za prihodnost Kaja zna postaviti meje, po drugi strani pa si upa stopiti iz cone udobja, zato sem prepričana da bo tudi tebe očarala. Po poslušanju podkasta se lahko z nama povežeš tudi na Instagramu: ►   https://www.instagram.com/malincanastja/ ►   https://www.instagram.com/alenkatrogrlic/ Če imaš vprašanja, mi lahko vedno pišeš na nastja.kramer@malinca.si

Piše Silvija Žnidar, bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman Osnovni pomenski, sporočilni in motivni graditelj pesniške zbirke Lucije Stupica Magnolija. Njena zgodba je akt spomina, je zapisovanje lastne, subjektivne naracije iz drobcev preteklega, v oseben spomin zapisanega časa, je lirično preigravanje modusov in spominjanja, polemiziranje njegove zanesljivosti in fiksnosti: spomin se kaže kot kompleksen, večsmeren, brezdanji tok, v katerega subjektinja posega med drugim zaradi osmišljanja sedanjosti s pomočjo podob in dogodkov preteklosti. Nanj se zanaša, ko celi rane časa; je v dialogu z njim, ko sestavlja slike pokojnih, odsotnih oseb, ali preposto, ko v reki časa in njegovega dogodja išče in izpisuje poezijo, poetično govorico preteklosti. A če ta uvodni zapis morda daje pretežno priokus nostalgije, preproste utehe in iskanja vitalnega ravnovesja, kaže zbirka po drugi strani tudi varljive, nokturne, negotove plati spomina. Če ponazorim z avtoričinim verzom: »S poezijo se približam spominu, ki že hip zatem, / kot Evridika, za vedno izgine.« Za izbiro besede »zgodba« v naslovu teh pesmi v prozi nikakor ne bi mogli reči, da je naključna: niz pesmi v zbirki tvori svojevrstno pesniško naracijo, četudi bi lahko govorili o precej bolj fragmentarnem, asociativnem, »razpuščenem«, prosto tekočem dramaturškem loku, kar bi sicer lahko pripisali sami naravi in funkcioniranju spomina. Gre za premišljeno poetično zgradbo neke osebne zgodbe, zaradi česar se tudi izbira prozno-pesniške forme načeloma zdi smiselna. Na prvi pogled zbirka, tako oblikovno kot vsebinsko, deluje dvodelno, deluje, kot da jo na dva dela ločujeta dve za simboliko in motiviko pomenljivi slovarski definiciji; prvi del nekako daje vtis subjektinjinega vračanja v preteklost, aktivno iskanje spominov na otroštvo in konkretnega prednika, zaradi česar se nam zdi, da smo skozi spomine in refleksije bolj zasidrani v preteklem, drugi del pa deluje kot s tesnobo zaznamovana, s sedimenti bolečine prepredena sedanjost, v katero spomini hote ali nehote »vdirajo« in imajo pri spoprijemanju z njo bolj zapleteno vlogo. Vendar je ta dvojna delitev bolj »navidezna«, saj so prehodi med pesniškimi naracijami precej zrahljani, odnosi med sedaj in včasih, med (spominjanim) jazom in drugimi, bolj elaborirani, kot se je zdelo na začetku. Tudi nekakšna naivnost spominjanja, izklicevanja otroštva, v katero nas avtorica morda »zavede« v štartu Magnolije, se izkaže za iluzorno. Skozi zbirko se spomini sicer dajejo kot morebitna identitetna zaslomba, kot čudežen prostor s svojimi svetlinami, a se hkrati kažejo tudi kot varljive konstrukcije, kot imaginacije, kot slike, na katere vsakič gledamo drugače, ki jim lahko vsakič pripisujemo drug pomen, dodamo pomensko nianso in ki se nam vedno izmuznejo, ne glede na to, kako jih skušamo zasidrati: »Spraviti se moram s tem, s to večno izgubo. / Nezmožnostjo, da bi se zakoreninila v / pesem, spomin«, pravi glas iz pesmi. Stupica pri tem povedno naslika nekdanje podobe, skicira zgodbe iz preteklosti, jih oriše z ravno dovolj informacijami; a vhodi v preteklost lahko, kot povedo pesničine drobne refleksije in pomisleki, hitro vodijo v druge zgodbe, ali pa napotujejo na nestabilnost, relativnost imaginirane preteklosti, in s tem na krhkost naših identitet, takšnih in drugačnih prostorij. Celotno bivanje – zakaj sploh si kar, si, na kakšen način si to, kar si, kako te sooblikuje bivanje drugih – je fluidna, fleksibilna enigma, težko ulovljiva; kot ptica, ki je eden izmed vodilnih, pomenljivih simbolov v zbirki. Vprašanja, premisleki glede samega obstoja, njegove teže in smisla se postopoma »pomnožijo«, ko prehajamo v drugo polovico zbirke, ki postaja bolj kontemplativna, čeravno še vedno v upodabljanju precej »slikarska«, polna čutnih skic, ki jih predirajo drobne, pretehtane misli, emocije. Srčiko refleksivne osi poem dobro zaobjamejo verzi »Vedeti kaj o krajih in ljudeh, čemu / to koristi? Slednji se selijo, izginjajo, / tisti, ki ostajajo, pa v naših spominih / zaledenijo v sliko.« Tudi razporeditev pesmi tukaj postaja bolj raztresena, razvejena, kot da se tematike in motivi menjujejo naključno, po zelo prosti asociativni logiki – kar ni nujno slaba, nepremišljena poteza, lahko jo beremo kot formalni komentar na »odraslo«, zbegano življenje, ki ga tu in tam zajame tesnoba, kdaj pa tudi svetloba. Zdi se tudi, da želi pesniška subjektinja v svojo zgodbo zajeti tudi čim več univerzalnih tem; od pomena rojstva, ki popolnoma spremeni tkanino življenja, do teže in izročil, ki jih sami prenašamo potomcem oziroma zanamcem, konec koncev do pomena same poezije za posameznike in življenje, kaj poezija v sami srčiki je. Zdi se tudi, da je z nizanjem pesmi občutek melanholije, bremena bivanja, nekoliko močnejši, čeprav je prisoten že v sami zasnovi zbirke, a pesnica ima občutek za stopnjevanje razpoloženjskega kolorita. Vendar pa ne gre za neko zapadanje zankam življenjskega pesimizma: da, morda naša domišljija z izstopom iz otroštva izdihuje in tako v resnici zares umiramo, morda nas okoliščine in ljudje brazgotinijo, morda vselej iščemo svoj jezik in prostor v negotovem, izmuzljivem, neulovljivem svetu, a Magnolija dopušča vselej opcijo svetilnika, možnost svetlih sledov. Ne nazadnje je osrednji, naslovni simbol zbirke navdan z upanjem: vselej lahko zraste in se razcveti nova magnolija. V Magnoliji. Njeni zgodbi se Lucija Stupica predstavi z nekoliko drugačno pisavo, kot smo je pri njej vajeni. Zdi se, da je forma pesmi v prozi nekoliko »obrzdala«, umirila njen tonus, večslojnost imaginacije, manj je poudarka na »umetelnosti« jezika in več na nekakšnem refleksivnem, fokusiranem slikanju. Gotovo bi zbirka prenesla več jezikovnega preigravanja, več tenzij in digresij, a tudi v tej obliki, v tej zastavljenosti povsem funkcionira znotraj svojih okvirov ter posrka bralstvo v poetičen dialog z različnimi pojavi časa, individuuma in prostora, v razkrivanje enigmatičnih zemljevidov obstoja. »To / je vse. Ta skrivni glas bivanja«, če zaključim z besedami pesnice.

V okrogli trideseti epizodi podkasta je moja sogovornica Tina Bončina, zdravnica, psihoterapevtka in avtorica dveh knjig na temo duševnega zdravja: "Izgorelost" in "A to je vse, kar je?". Tina je pred odhodom na samostojno pot delala kot sobna zdravnica na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, že vrsto let pa se ukvarja s tematikami, ki so za moj podkast posebej relevantne. Govorila sva o tem, kaj sploh je izgorelost, kakšni so opozorilni znaki in zakaj se o tej entiteti nenadoma tako veliko pogovarja. Potem sva svojo perspektivo še razširila in spregovorila o stresu, počitku, načinih samopomoči in skrbi za duševno zdravje. Bogat pogovor, ki človeku vrne upanje, da v vsakdanji hektiki modernega življenja ni sam in da vedno obstajajo načini, s katerimi lahko ob temačnih dneh podpremo upanje v boljše čase. Tino najdeš na https://www.boncina.si/ Njeni knjigi lahko najdeš na spletni strani https://emka.si/pages/tina-boncina Obe Tinini knjigi lahko najdeš tudi v obliki zvočnih ali e-knjig na aplikaciji MK Plus. Na isti aplikaciji je več kot 1000 drugih knjig, vključno z obema mojima! Aplikacijo najdeš na App Store, Google Play oz. na: https://emka.si/pages/mladinskaknjiga-plus V pogovoru omenjava meditacijo 'Pregled telesa' (Body Scan), ki jo lahko najdeš tudi na mojem YouTube kanalu in na podkast aplikacijah: https://youtu.be/wscC60FIBTw?si=tjw5QRc44TfmR0jw Omenjava knjige Search Inside Yourself (Chade-Meng Tan; prevod: Najdi v sebi), Happiness: A Guide to Developing Life's Most Important Skill (Matthieu Ricard). Omenjam raziskavo, ki je skušala izmeriti in kvantificirati emocijo sreče. Opisana je v knjigi Najdi v sebi, gre pa za: Davidson R, Irwin W. The Functional Neuroanatomy of Emotion and Affective Style. Trends in Cognitive Sciences 3, no. 1. 1999; 11–21. Epizoda je nastala v sodelovanju z: Mladinska knjiga, d.d.

Smo leto dni po ujmi epskih razsežnosti bolj varni pred poplavami in plazovi? Smo izboljšali sistem odzivanja na tovrstne katastrofe, tako kot smo ga v primeru požarov? Zakaj več kot 300 družin še vedno ne ve, kje si bodo lahko ustvarile nov dom, in kako smo popravili občinsko infrastrukturo, ki so jo letošnja neurja spet poškodovala? Kako porabljamo donatorski in kako javni denar za obnovo? V Studiu ob 17.00 bodo dopisniki s sogovorniki na terenu preverili razmere na najbolj prizadetih območjih, na ključna vprašanja, ki se ob tem porajajo, pa bosta v radijskem studiu odgovarjala dva gosta, ki sta tesno vpeta v intervencije in obnovo. Gosta: Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije; Boštjan Šefic, državni sekretar v Kabinetu predsednika vlade in vodja Službe vlade za obnovo.

Piše:Jera Krečič, bereta Amrož Kvartič in Eva Longyka Marušič. Pesnica in pisateljica Katarina Gomboc Čeh je po dveh pesniških zbirkah izdala še roman Nihče nikogar ne spozna – naslov je izbran po enem od verzov Svetlane Makarovič v pesmi Grm. Uglasbena pesem, ki jo glavna protagonistka Maša, 21-letna študentka etnologije in kulturne antropologije prepeva v ženskem zboru Filoméla, povezuje dva svetova njenega življenja, o katerih premišljuje v celotnem romanu: pevski zbor na čelu s perfekcionistično in karizmatično zborovodkinjo Agato, h kateremu hodi skupaj s sestro Urško, in fakulteta z Maksom, družinskim prijateljem iz otroštva, v katerega je skrivaj zaljubljena, a sta se njuni poti zaradi ideoloških razprtij med njunima družinama, ponovno prekrižali šele pred kratkim. Moto iz romana Sally Rooney Kje si, prelepi svet? v marsikaterem pogledu postavlja roman Nihče nikogar ne spozna ob bok eni najslavnejših irskih milenijskih pisateljic, vendar dogajalna čas in prostor odpirata mnoga neposredna vprašanja, za katera se zdi, da so, čeprav slovenska kulturno-politična razklanost ni novost, skozi oči junakov romana postavljena prvič. Iskreno iskanje nečrno-bele poti mladih slovenskih intelektualcev, prihajajočih iz različnih socialnih in ideoloških okolij, je glavna odlika romana. Dogajalni čas romana o mladih odraslih, kot ga je avtorica Katarina Gomboc Čeh označila v nekem intervjuju, je eno leto – od poletja 2015 do poletja 2016. Gre za čas begunske krize in referenduma o družinskem zakoniku, ki glavna protagonista, antropologa Mašo in Maksa, dodatno vznemirja in vodi njune karierne odločitve, vendar pa so srž romana medosebni vrstniški in družinski odnosi, ki tako in drugače zaposlujejo in oblikujejo Mašin notranji svet. Prek njih avtorica odpira mnogotere tematike, s katerimi roman dosega primerno kompleksnos – sestrsko prijateljstvo in rivalstvo, žensko iskanje razmerja med materinskostjo in kariero, perfekcionizem, socialna privilegiranost in neprivilegiranost, vloga duhovnosti v človeškem življenju, smisel študija humanistike in družboslovja, strah pred prihodnostjo itn. Nekatere literarne osebe, prek katerih avtorica vzpostavlja omenjene tematike, na trenutke delujejo izpraznjeno in shematično, in nam zato dajejo občutek, da so tam zato, da roman polnijo s potrebnim balastom. Estetsko polnejši pa so Mašini opisi doživljanja glasbe – tako zborovske, verske in popularne kot tudi uglasbene poezije –, ki neposredno romaneskno dogajanje izpolnjujoče ustavljajo in hkrati uokvirjajo. '»Še enkrat zapojva,« je odredila. Spet je zaigrala disonanco akordov. Z nežnim, čistim mrmranjem je uprizorila glasove, ki bi se na teh tonih morali slišati: zvenelo je nadvse neusklajeno, nekoliko nemirno, a vseeno popolnoma spevno in boleče lepo. Prav ima, me je prešinilo, če skladbo izvaja ona, je to vrhunska partitura, vrhunsko delo. Njeni prsti so zaigrali zadnji akord, ki je bil v nasprotju s prejšnjim čist, skladen in preprost. Sredi tega svetlega akorda sem vstopila jaz: »Ko trnje veje zabrste, si te privijam na srce,« sem zapela in tokrat je bil moj glas močnejši, čeprav ga še vedno nisem mogla povsem izkoristiti, »ko bi me ranil do krvi, bi šele vedela« – zvenelo je dobro, a sem se ustavila, še preden sem zapela »kdo si«, zmotilo me je namreč trkanje na vrata.' Živost pripovedi bralca vleče od poglavja do poglavja, čeprav je dogajanje v veliki meri postavljeno v Mašino notranjost. Zaposlujejo jo trki različnih mnenj in svetov, ki pa nikoli ne povzročijo ničesar silovitega. Morda je to razlog za občutek izpraznjenosti, ki nam ga roman pušča ob koncu. Drži namreč, da nihče nikogar resnično ne spozna in da je življenje tudi sicer vedno le neulovljivo valovanje, ki ga znova in znova poskušamo vsaj v drobcih razumeti.

Začenja se jubilejna, 30. kolesarska dirka Po Sloveniji. Njeni začetki segajo v leto 1993, ko je postala nova članica Mednarodne kolesarske zveze. V vsem tem času je dirka odpadla le dvakrat: leta 1997 zaradi pomanjkanja denarja, leta 2020 pa zaradi epidemije koronavirusa. Prvi organizacijski direktor dirke je bil legendarni Jože Majes, leta 2002 pa je to krmilo prevzel takrat komaj 30-letni Bogdan Fink, ki je tega leta stopil tudi v direktorske čevlje novomeškega kolesarskega kluba Adria Mobil. Bogdan Fink je nekdanji vrhunski kolesar, ki je svojo kariero začel v Novem mestu, na mladinskem svetovnem prvenstvu je osvojil bron, po poškodbi stegnenice pa se je podal v trenerske in organizacijske vode. Kako je prehodil pot od tekmovalca do direktorja mednarodne kolesarske dirke, ki je tudi priprava na znameniti Tour de France? Kakšne izzive prinaša organizacija takšnega dogodka, kako je sodeloval pri preobrazbi kolesarskega asa Primoža Rogliča in kaj lahko pričakujemo na letošnji dirki Po Sloveniji? O vsem tem z Bogdanom Finkom na terenu v Murski Soboti, pred štartom prve etape Dirke Po Sloveniji, novinar Rok Valenčič, tehnična izvedba Nina Kač.

Pirančanka Nika Stegel si je po končanem študiju na Fakulteti za dizajn, smer notranja oprema, privoščila leto predaha. In tako je nekega dne kar v domači kuhinji, na jedilni mizi, začela ustvarjati miniaturne piranske hišice iz naplavin, ki jih je med sprehodom pobrala na plaži. Tak je začetek zgodbe o Nikini uspešni poslovni poti, po kateri stopa že deveto leto in za katero pravi, da jo izpopolnjuje. Danes ustvarja v ateljeju 'Nika's tiny house', ki ga najdemo v piranski 'ulici umetnikov'. Njeni izdelki so našli svoje domove v že več kot 50 državah po svetu. Foto: Urška Miklič

Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani. In ne samo to, nesmiselno delo se pojavlja tam, kjer se po različnih ekonomskih teorijah sploh ne bi smelo, saj ne gre le za javni sektor, ampak je tega veliko tudi v menedžmentu velikih korporacij, kjer se denar prav tako troši nenadzorovano in netransparentno, čeprav naj bi bil smisel dobro plačanih služb kadra, ki navadno sodi v srednji menedžment, velikokrat racionalizacija in množenje ekonomskega učinka. Ti bulšihti, kot je naslov knjige v slovenščino prevedla Aleksandra Rekar, doživljajo razcvet predvsem v finančni industriji, zato se avtor knjige sprašuje, kdo in zakaj si jih je izmislil, zakaj niso tako slabi, zakaj v njih določeni zelo trpijo, in končno, zakaj kot družba ne nasprotujemo rasti nesmiselnega zaposlovanja in se morda začnemo zgledovati po morali časa bolj naravnih delovnih ritmov, bolj zadovoljujoče in cenjene ustvarjalne produktivnosti. Gost: dr. Blaž Kosovel, ki je napisal spremno besedo

Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.

Voditelji Evropske unije skušajo v Bruslju odpraviti težave, povezane z dogovorom o nadaljnji finančni pomoči Ukrajini. Kako ranljiva je Evropa v kontekstu dveh vojn v njeni neposredni soseščini, naraščajočih trenj med Rusijo in Natom ter vzpona Kitajske, od katere je močno odvisno njeno gospodarstvo? Kako lahko poveča svoj vpliv in svojo moč? In koliko je njena ranljivost tudi posledica notranjih nesoglasij? Gostje: • profesorica mednarodne ekonomije z Ekonomske fakultete v Ljubljani Katja Zajc Kejžar • publicist in nekdanji diplomat Mirko Cigler • profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani Zlatko Šabič

Nenad Kreizer razgovara s kolegom Sašom Bojićem o tome koliko je Eurovizija u sjeni politike. Njeni organizatori tvrde da su apolitični i tako obrazlažu odbijanje zahtjeva iz Finske da se Izraelu ove godine zabrani nastup. Je li ESC zbilja samo zabava i glazba bez politike? Osim toga od Zorana Čatića iz Sarajeva saznajemo čime se to glazbenici ugrijavaju u najdepresivnijem od svih mjeseci. Slušamo i novu glazbu s jugoistoka Europe, između ostalog i izlet Ede Majke u crnogorske hip-hop vode. Von Nenad Kreizer.

V Ljubljani in okoliških krajih se je zbralo več tisoč mladih kristjanov iz različnih krščanskih cerkva iz 48-ih držav; udeležujejo se petdnevnega 46. Evropskega srečanja mladih, ki ga Taizejska ekumenska skupnost v sodelovanju z lokalnimi krščanskimi cerkvami vsako leto pripravi v katerem izmed evropskih mest.

Deželna vlada je namreč v petek sprejela sklep o posodobitvi načrta o mreži šol za šolsko leto 2024/2025. Kljub temu da je predhodna uredba ministrov za izobraževanje in finance predvidela združevanje ravnateljstev slovenskih šol, tega dežela ni potrdila. Ocenjuje namreč, da je za ustanavljanje oz. ukinjanje slovenskih šol pristojna država. Do teh ugotovitev je prišla tudi po poglobljeni preučitvi skupaj z ministrstvom za izobraževanje. V Italiji namreč šole ustanavljajo oz. ukinjajo z uredbo predsednika republike na predlog ministrov za izobraževanje in finance. Sklep tudi izpostavlja, da je ministrstvo za izobraževanje pristojnost urejanja mreže šol s slovenskim učnim jezikom oz. dvojezičnih slovensko-italijanskih šol podelilo generalni direktorici Deželnega šolskega urada za FJK. Načrtovano združevanje slovenskih ravnateljstev je vznemirilo slovensko manjšino v Italiji. Njeni predstavniki so med drugim poudarjali, da slovenske šole v Italiji ščiti Londonski memorandum iz leta 1954. Na to vprašanje so opozorili tudi ob nedavnem srečanju s slovenskim premierjem Robertom Golobom in na sestanku omizja za vprašanja slovenske manjšine v Italiji

Teden, v katerem zaznamujemo mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami, smo začeli z Nočnim obiskom predsednice Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja Maje Plaz. V Sloveniji je žrtev nasilja vsaka peta ženska, vsako leto pa jih med pet in sedem zaradi radikalnega nasilja tudi umre. Dolgoletna prostovoljka je spregovorila o teh ženskah, o njihovih zgodbah, ki so jih zaupale tudi za potrebe knjige V njeni koži, ki bo izšla na ta ponedeljek. Z voditeljico Evo Lipovšek pa sta se pogovarjali tudi o altruističnem prostovoljstvu in sistemskih pomanjkljivostih pri obravnavi žrtev nasilja.

Socialno gospodarstvo po opredelitvi Mednarodne organizacije dela definira podjetniške, družbene in okoljske aktivnosti z namenom zasledovanja skupnega oziroma družbenega interesa. To pomeni, da njihov primarni interes ni dobiček, temveč uresničevanje potreb svojih članov, uporabnikov oziroma širše skupnosti. Zakaj so te dejavnosti pomembne in kako jih okrepiti? O tem v Studiu ob 17h z voditeljico Špelo Novak. Njeni gostje bodo: • Živa Lopačič iz zadruge Buna, tudi vodja Pravične trgovine v Sloveniji • Tej Gonza, Inštitut za ekonomsko demokracijo • Urška Bitenc, ministrstvo za gospodarstvo • Petra Peternel, Center alternativne in avtonomne produkcije • Maja Bučar, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani

V tokratni oddaji podkasta Odprto se z avtorji slovenskega paviljona pogovarjamo o njihovem prispevku k 18. mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah, v katerem se lotijo raziskave vernakularne arhiutekture. Razumejo jo kot živ nabor arhitekturnih principov, ki energetsko učinkovitost stavb rešujejo skozi prostorsko zasnovo, brez dodatne plasti visokotehnoloških naprav, ki bivalno ugodje zagotavljajo danes. Izbor primerov osredotočijo na problematiko ogrevanja in hlajenja ter jih reinterpretirajo skozi prostorsko zasnovo paviljona. Vprašanje ekološke gradnje oprejo na arhitekturno zasnovo kot alternativo trenutnemu iskanju rešitev v tehnologiji. Prisluhnite podkastu Odprto!

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bereta: Igor Velše in Lidija Hartman Pesnica, esejistka, umetnostna zgodovinarka, urednica in založnica Tatjana Pregl Kobe je ustvarila izjemen opus s področja likovne umetnosti, izdala je več monografij, napisala vrsto pesniških zbirk za otroke in za odrasle ter prejela več nagrad. Njeni osmi knjigi nonetov Najprej pride strah je poglobljeno spremno besedo napisal pesnik dr. Zoran Pevec, knjižni ovitek pa je oblikoval pesničin sin, akademski slikar Arjan Pregl. Pesnica se v njej strogo ravna po naslednji shemi: Nonet ima devet verzov, vsak verz tri besede, kitice so trivrstične, tri kitice sestavljajo nonet, devet nonetov venec, devet vencev pa zbirko. Vsak venec ima naslov po osnovnem občutju ali miselnem preblisku, ki ga vzbudi določen impulz: Na obronku sanj, Samo da sem, Najprej pride strah, Neznosna lahkost sprenevedanja, Prikrite sledi trpljenja, Ugasli gejzir žalostink, Nikoli ni vseeno, Obredi tihega slovesa in Neskončna pogoltnost časa. Nonet že zaradi oblike ne more vsebovati obsežnega razmišljanja ali izpovednosti. Večkrat razpoloženje in posebno občutje spodbudi stik z naravo: pogled na cvetočo plezalko, drevesne krošnje, sprehod po morski obali, razgled na gore, pa tudi poslušanje glasbe, ki pomirja. Izzvenela pesem pušča za sabo sledi doživetja lepote in čudežnosti sveta. Pesnica ugotavlja, da se v življenju nenehno ponavljata rojstvo in smrt. Dvome o smislu vsega, kar delamo, prežene spoznanje, da je življenje dragoceno, popolnost pa mu daje ljubezen: »samo da sem / : da ne zavračam / poljubov ne dotikov«. V vsako bivanje je zakoreninjen strah pred končnostjo: Saj vse mine, tako kot izgoreva elementarna strast v stanje nočnih mor. Brahmsov koncert prežene nemir in žalost, saj uteleša sanje o lepoti in dokazuje, da vse, kar živi, ne more umreti. Pesmi v vencu Neznosna lahkost sprenevedanja uvaja razpoloženjska lirska pesem, ki skoraj spominja na japonski haiku: »Večer se poslavlja / s pesmijo čričkov / svetloba pridušeno ihti.« Lirskemu uvodu sledijo pesmi o hinavščini in lažnem sočutju ljudi, ki v svojem varnem udobju na televiziji gledajo vojne grozote, potem pa zamenjajo program in gledajo reklame ali pogrošne nadaljevanke, češ saj bo slej ko prej vse minilo. Obledela fotografija deklice v preveliki uniformi s puško na rami, z grozo pred smrtjo v očeh, spominja na neko drugo, že minulo vojno, na krvaveče rane, prekrite z nakitom jesenskega listja. Ob zavesti, da moramo umreti, si želimo, da ostane za nami vsaj kak delček: »: beseda : podoba : umetnina / : prikrite sledi trpljenja / : zgodovina spomina : parnas« Pesnica ljubi drevesa, njihovo rast, v gnezdih cvetov se valijo njene pesmi o starih ljudeh in čisto majhne pesmi o mehkih otroških dlaneh. Drugačni pa so občutki ob spominih na mater, ki je med vojno veliko pretrpela, a je o tem le malo govorila. Pesnica dosledno upošteva formo nonetov, vsebinsko pa so ti kljub temu zelo raznoliki. Pogost je miselni prestop, ločil ni, razen dvopičja pred spremembami pojmov in sicer neopaznimi prehodi. Pesniški jezik je bogat s podobami, kot so dostojanstvo molčečih gora, ekran misli, porušen tempelj vesti, razbrazdane prsi drevesa … Metafore so tudi iz antičnega izročila: perfidne Kalipsine obljube, vestalke, Odisejeve poti. Najprej pride strah je zbirka večpovedne poezije o vznikih občutij in misli, ki se porajajo ob stiku z realnim svetom, včasih za druge neopaznim: »sem ena tistih / ki vidim česar / drugi ne vidijo«. Zbirko odlikuje izbrano, pretanjeno pesniško sporočilo. Njena govorica v na videz lahkotni obliki noneta zahteva od bralca poglobljeno odkrivanje lepote in dilem v življenju in svetu, kot se danes z njimi soočajo čuteči in razmišljajoči ljudje, ki jim ni vseeno. Zoran Pevec je v poglobljeni spremni besedi zapisal: »če je poezija abeceda sveta, in to najbrž, da je, potem je tako zaradi tega, ker beleži ljubezen, sovraštvo, dobro, zlo, tesnobo in strah.«

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pripovedni opus nobelovke Herte Müller je v naših logih že lep čas prisoten, v slovenščini šteje štiri romaneskne naslove in enega kratkoproznega, kar daje širok pogled v njeno primarno ustvarjalnost. Pri esejistiki, ki je njeno pomembno dopolnilo pa tudi hvaležno interpretacijsko pomagalo, prevodov ni toliko, doslej je v knjižni obliki izšel pravzaprav le en izbor, zato je zbirka esejev Kralj se prikloni in ubija za vse ljubitelje in poklicne spremljevalce te posebne in v več ozirih izjemne nemško¬-romunske avtorice dobrodošla obogatitev. Še bolj pa: poglobitev. Literatura Herte Müller je namreč v tematskem oziru omejena in osredotočena na nekaj bistvenih žarišč, ki jih je na kratko mogoče povzeti s krilatico "življenje posameznice v represivni totalitarni družbi". Gre seveda za stalinistično družbo Ceauşescujeve Romunije in za avtoričino življenjsko izkušnjo. Herta Müller je banatska Nemka, rodila se je v vasi Nitzkydorf na zahodu Romunije, kjer nekoč številna nemška etnična skupnost prebiva že približno 300 let. Romunščine se je naučila šele petnajstletna, ko je odšla na šolanje v bližnji Temišvar. Tam je tudi študirala nemščino in romanistiko ter se po končanem študiju zaposlila. Njena poklicna in življenjska pot se je kmalu zapletla, saj jo je v tovarni, kjer je delala kot prevajalka tehničnih navodil, hotela v svoje vrste rekrutirati romunska tajna služba Securitate, vendar je Herta Müller sodelovanje zavrnila. S tem se je vpisala na črno listo, postala je sovražnica delovnega ljudtsva, kot se je rado reklo sistemsko neprilagojenim posameznikom v realsocialističnih diktaturah. Odtlej pa vse do leta 1987, ko je emigrirala v Nemčijo, se je soočala z brutalnim in sistematičnim policijskim nasiljem. Primež zastraševanja in podlih intrig romunske tajne službe Securitate jo je stiskal še celo v emigraciji, popustil je šele s propadom Ceauşescujeve Romunije leta 1989 in z demokratizacijo vzhodne Evrope, ki jo simbolično predstavlja padec Berlinskega zidu. V vsakem od devetih esejev v knjigi Kralj se prikloni in ubija, ki je v izvirniku prvič izšla leta 2003, se Herta Müller navezuje na kopico dogodkov, pripetljajev ali pa spominskih detajlov iz svojega življenja. To navezovanje nima nobene zveze z nostalgičnim obujanjem spominov, ampak nudi izhodišče za premislek o temah, ki so za pisateljico trajno eksistencialno pereče, po drugi strani pa tudi v estetsko-ustvarjalnem pogledu avtorsko določujoče. V uvodnem eseju V vsakem jeziku tičijo druge oči jo tako nekateri spomini na otroštvo v garaškem vsakdanu kmečkega življenja napeljejo k premislekom o razmerju med molčanjem in govorom, med jezikom in predmeti, ki jih jezik poimenuje, ter o pomenskih premenah, v katere se besede nekega jezika zakotalijo, potem ko so osvetljene s pomenskimi konteksti svoje prevodne ustreznice v drugem jeziku. Pri tem izpostavlja, da je zanjo bistveno tisto območje, ki ga besede, svoji izrekovalski, denotativni vnemi navkljub, ne morejo zajeti, ampak ga le poetično nakazujejo, s tam ko poustvarjajo vtise, ki jih na svoji predbesedni ravni vzbuja predmetna, stvarna resničnost. Avtorica temu reče "območje blodenj" in dodaja: "Kriterij kakovosti besedila je bil zame vedno: se bodo v glavi pojavile blodnje ali ne. Vsak dober stavek v glavi vodi vedno tja, kjer tisto, kar izzove, s sabo komunicira drugače kot pa z besedami." Herto Müller (literarni) jezik zanima kot prizorišče novih možnosti, vprašljivosti, nestalnosti in iskateljske svobode. To še dodatno ponazarja s svojo dvojezično izkušnjo, ki je povzročila, da se v njeno nemško materinščino stalno vtihotaplja tudi pogled romunščine. Ta pogleda primarne nemščine ne razveljavlja oziroma ga ne spodbija, temveč jo širi in poglablja, zato tudi pravi, da "svoj lastni jezik podržati pred očmi tujega jezika vodi do nenehno pritrjevalnega odnosa, do neutrudljive ljubezni." Takšno najdevanje vedno novih pogledov z istimi, starimi očmi je pravzaprav naraven proces v zgodovinskem razvoju in živi rabi vsakega jezika. Ob tem Herta Müller kaže na primere iz živega, ljudskega govora, ki se je v okolju retorično visokoletečega ideološkega enoumja in kolateralne materialne bede romunskega stalinizma upiral represiji s subverzivnimi in inventivnimi besednimi domislicami, dovtipi in duhovitimi poimenovanji banalnih fenomenov iz vsakdanjega življenja. Tudi drugi, naslovni esej knjige, Kralj se prikloni in ubija, razodeva, kako iztanjšan, fin občutek za drobne jezikovne detajle vodi pisanje Herte Müller. Iz drobnega spomina na lastnoročno izrezljane šahovske figure, ki jih je njen stari oče iz vojnega ujetništva v prvi svetovni vojni prinesel domov in od katerih je nanjo največji vtis naredila figura kralja, razvije kompleksno in strašljivo, pa tudi dvoumno metaforo nasilne usode, ki se igra s posameznikom. Jezikovni artizem je ne zanaša v samozadosten larpurlartizem, ampak, nasprotno, z njim neprizanesljivo razgalja krutost in nasilje oblastnega sistema v totalitarni Romuniji, pa tudi poniglavo omejenost, provincializem in šovinizem vaške nemške skupnosti, ki ni znala in hotela obračunati z nacistično epizodo svoje preteklosti med drugo svetovno vojno. Oče Herte Müller – pisateljica se ga v esejih pogosto spominja – je bil med vojno član zloglasne SS, po vrnitvi domov pa se je grozovito zapil, a še vedno prepeval esesovske pesmi. S tem se je v pisateljičino zavest zarezala podoba klavrno propadlega vaškega kralja; podoba nasilja, ki se pogreza samo vase. Mestni kralj v nasprotju z vaškim svoje zlo in uničenje še dolgo neovirano seje in vliva po Romuniji. Pisateljica podrobno opisuje izkušnje prijateljev in znancev, ki jim je prisluškovala tajna policija, navaja primere insceniranih samomorov in opisuje zaslišanja, šikaniranja in ustrahovanja, ki jih je bila deležna sama. Mučnih spominov na osebno izkušnjo z nasiljem oblasti se Herta Müller dotika tudi v drugih esejih zbirke. Nečloveškost in nedoumljivost teh izkušenj se zrcali v poetičnih potujitvah in asociativnih preskokih jezika, s katerim vse to priklicuje. Njeni eseji zlo totalitarnega sistema in tudi udobno vzvišenost, samozadovoljnost in samozagledanost njenih rojakov, ki jih spoznava v emigraciji v demokratični Nemčiji, vešče razgaljajo ter jasno in nedvoumno obsojajo. A tega ne počnejo v pravičniškem duhu, ki mu je za nazaj in vnaprej vse jasno, temveč z osuplostjo, zgroženostjo, ki se ne neha čuditi, kako je bilo kaj takega sploh mogoče. Ki si ne laže, da se kaj takega ne more nikoli več ponoviti.

Piše: Katja Šifkovič Bere: Maja Moll Pisateljica Brina Svit je znana po pisanju, ki presega meje jezika. Avtorica, ki živi v Parizu, piše predvsem v francoščini in se sama prevaja v slovenščino, tokrat pa je slovenskemu bralstvu namenila privilegij, da avtofikcijski roman Uporni bicikli preberejo prvi. V Franciji bo namreč knjiga izšla šele v začetku prihodnjega leta. Brina Svit v novi pripovedi prevprašuje konvencionalnosti jezikovnih in kulturnih meja, predvsem pa ljubezni in spominjanja. Glavna junakinja Nastja v času pandemije covida-19 iz Pariza prispe k sestri v Ljubljano. Za prihod v času karantene in zaprtja se odloči, ker jo je zapustil dolgoletni partner. V mestu praznih ulic in kolesarskih protestov se sooči s svojo preteklostjo in postopoma začne odkrivati drugačno plat Ljubljane, ki se razlikuje od njenih spominov na mesto iz mladosti. Ko se vključi v proteste, odkrije moč kolektivne akcije in začne na novo začrtovati svojo življenjsko pot. Protagonistko romana bralci razumemo, saj Nastja kot glavni lik uteleša zapletenost in protislovja, s kakršnimi se v življenju spopadajo številni posamezniki. Njeni ranljivost in negotovost odsevata univerzalno človekovo stanje, Brini Svit pa je prek svoje junakinje uspelo ujeti bistvo tega, kaj pomeni premagovati izzive neprizanesljive sodobnosti, ukleščene v politično in družbeno razdvajanje. Nastja na nek način deluje tudi kot metafora za večje družbene premike, saj skozi njene oči dobimo pogled v kompleksnost kolektivnega delovanja in možnosti za spremembe. »Tukaj smo zato, da rečemo ne. Ne tej vladi in vsemu kar predstavlja. Ne temu svetu, ki gre po vodi,« reče. Pisanje Brine Svit je znano po introspektivni naravnanosti in tudi roman Uporni bicikli obeta razmišljujoče raziskovanje protagonistkinega notranjega življenja. Z liričnim in odkritosrčnim jezikom na vsaki strani romana odkriva plasti posameznikovega raziskovanja bolečine in želje po boljši prihodnosti, po prihodnosti, v kateri bo prostor za upanje. S prepletanjem Nastjinih izkušenj v Ljubljani s širšim političnim in družbenim kontekstom pandemije in protestov, Brina Svit ustvarja večplastno pripoved, ki je ljubezensko pismo Ljubljani in s katero se je znova izkazala za neusmiljeno in pozorno bralko človekove psihe ter za mojstrico sodobne književnosti.

Visoka medicinska sestra – babica, osnivač Udruženja “Fit i zdrava mama”, direktorka patronaže “Bebi patrola” i mama dve devojčice, Dušica Kovačević, kroz “Mamazjaniju” nas uvodi u čaroban svet trudnoće i porođaja. Njeni saveti, radionice i psihofizičke pripreme za porođaj, čine da svaka trudnica samouvereno i bez straha dočeka dan u kojem donosi novi život. Dušica nam opisuje kako to trudnica, koju ona priprema, pola porođaja provede kod kuće, na koji način se žena umiri, ohrabri i osvesti stanje u kojem se nalazi tokom devet meseci. Ona uspeva da nam dočara i koliko je važno da žena shvati da su na porođaju manje bitni lekari, sestre, babice, a najvažnija je njena uloga - uloga majke. Takođe, Dušica naglašava važnost uloge oca, muža, partnera i njegovog prisustva na porođaju, ali i tokom bebinih prvih dana i apeluje na srpska porodilišta da omoguće pratnju na porođaju, koja ženama mnogo znači, a koja je u Zapadnoj Evropi uobičajena pojava.

"Uspeh je kada iznenadim sebe daljinom do koje odem."   If you like what you hear and you want to support me you can make a one time donation using PayPal https://paypal.me/beinganddoing. Jednokratne donacije kanalu: ⁠ https://paypal.me/beinganddoing Ovo je prva epizoda Being and Doing podkasta na srpskom jeziku I teme kojih smo se dotakle su meni jako drage, teške i bitne. Iako vreme prolazi, priče izlaze u javnost a onda ih zamene neke druge priče, jako je važno da ne zaboravimo i da nastavimo da govorimo o nasilju, posebno o nasilju koje se događa ženama, devojkama i devojčicama oko nas. Tijana i ja smo se dotakle našeg iskustva u Istraživačkoj stanici Petnica i poteškoća sa kojima smo s susrele u pokušaju da otvoreno govrimo o problemima koji su nas okruživali. Kako nije bilo dovoljno sluha u okviru stanice, nadam se da će ovaj podkast naići na više razumevanja. Osim toga dotičemo se buđenja ženskog principa i otkrivanja moći koju ima naš glas i osećaj da nismo sami kada taj isti glas podelimo sa drugima. Nadam se da ćete uživati koliko sam i ja!    TIJANA GRUMIĆ (1993) je dramska spisateljica i dramaturškinja. Diplomirala je na katedri za dramaturgiju Fakulteta dramskih umetnosti u Beogradu 2016. godine kao studentkinja generacije. Na istom fakultetu je 2017. godine završila master studije dramaturgije, a trenutno je studentkinja doktorskih umetničkih studija. Njeni dramski tekstovi izvođeni su u omladinskom pozorištu DADOV, na sceni UK Vuk Karadžić u Beogradu, u pozorištu ''Bora Stanković'' u Vranju, Srpskom narodnom pozorištu u Novom Sadu, Gradskom pozorištu u Čačku, pozorištu Atelje 212 u Beogradu i Kraljevačkom pozorištu. Kao dramaturškinja radila je na projektima u pozorištima širom Srbije. Tijana je dobitnica nekoliko nagrada za svoj rad među kojima i nagrade za celokupno dramsko stvaralaštvo Borislav Mihajlović Mihiz koju dodeljuje Srpska čitaonica u Irigu i fond ''Borislav Mihajlović Mihiz.''   Za sve linkove ka ovom podkastu: Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing Vise informacija o podkastu Being and Doing:  Facebook: https://www.facebook.com/beinganddoing.podcast  Instagram: https://www.instagram.com/being_and_doing/ Twitter: https://twitter.com/beinganddoing_p Newsletter: https://crafty-trader-7519.ck.page/68feebc101 Sounder.fm: https://beinganddoing.sounder.fm Spotify: https://open.spotify.com/show/05UVsrG...   Apple podcasts: https://podcasts.apple.com/us/podcast...   Google podcasts: https://podcasts.google.com/feed/aHR0...  Stitcher: https://www.stitcher.com/podcast/bein...  Linktr.ee: https://linktr.ee/being_and_doing  S'ljubavlju, Aleks

V epizodi 76 je bila moja gostja Irena Štaudohar, dramaturginja, urednica, pisateljica, s svojo knjigo Kaj hoče ženska, orje gladino enakopravnosti med spoloma v slovenskem prostoru, s svojimi prispevki in članki, pa širi družbeno kritično vsebino z željo po bolj moderni državi. Dotakneva se tematik, kot so: O knjigi: Kaj hoče ženska Kaj hoče moderna ženska Povezava med hotenjem in srečo Predaja ženske v odnosu moškega in ženske Izzivi sodobne ženske Vpliv vojne na spol Zakaj so ženske manj plačane Kako do zmanjšanja diskriminacije Stereotipi in strukturna diskriminacija Notranji izzivi ženske Enakost vs. enakopravnost Feminizem Slovenska družba in izzivi Slovenski umetniki in ustvarjalci Pripovedovanje in ustvarjanje zgodbe Ivan Cankar Knjige, branje in podkasti Vpliv trenutne vojne na umetnost Vojna, demokracija, svoboda govora Življenje na Kitajskem Geste upora, moč posameznika Podarjene knjige, Orlando Figes Čustva, ljubezen, predstava o ljubezni Filmi, dobra zgodba, teater ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA