Podcasts about zanjo

Že od otroštva nog Tjaša Kosar opaža, da se večina ljudi v življenju bori in da tista znana fraza, da življenje ni potica, še kako drži. Tjaša to čuti tudi na lastni koži. Njena visoka občutljivost, ki jo opisuje kot sposobnost, da »čutiš bolečino drugega fizično«, ji ne dovoljuje, da bi pogledala stran od krivic. Kot priča številnim neenakostim je že hitro spoznala, da je v življenju »ne bomo vsi enako odnesli«.To globoko zavedanje jo je gnalo, da svoje izkušnje in bolečnino okoli nje spremeni v dejanja. »Moja želja je prispevati k temu, da mogoče tistim za tabo ne bi bilo treba iti čez iste bolečine, ker so nepotrebne,« pravi. To svoje notranje vodilo uresničuje skozi delo na področju izobraževanja, ozaveščanja, zagovorništva o ženskih pravicah, duševnega zdravja ter skozi umetnost, kot sta gledališče zatiranih in ustvarjanje dokumentarnega filma »Pokaži mi bolečino sveta«. Verjame, da je »borba za druge tudi eno izmed zdravil, kako sebe izvleči iz temnih prostorov«.Tjaša opozarja, da se neenakosti med nami poglabljajo, ker ne naredimo dovolj, da bi bilo drugače. Živimo v kulturi, kjer so v ospredju »tekmovanje, individualizem in samouresničevanje«, medtem ko sistemsko razmišljanje o dobrobiti celotne skupnosti ostaja spregledano. »V resnici vse deluje tako, da ne bi bili solidarni,« je neposredna. Ta erozija se po njenem kaže v tem, da sicer deklarativno nasprotujemo neenakostim, a se te v praksi krepijo, ker naša dejanja ne sledijo našim besedam.Zakaj je tako težko graditi solidarnost? Tjaša izpostavlja ekonomske pritiske: velik del prebivalstva, kar dve tretjini, zasluži manj od povprečne plače. »In zdaj: če ne zaslužiš dovolj, se moraš ves čas pehati za to, da preživiš.« Ljudje morda preprosto ne zmorejo, ne pa, da nočejo, ko se ne odzovejo na pozive k dejanjem solidarnosti, razmišlja Tjaša, ki pa sama ne ostaja nema opazovalka. Verjame, da »solidarnost ni nekaj, kar pritisneš na on ali off, ampak je kultura, način življenja.« Zanjo solidarnost tudi ni le občasna gesta pomoči, temveč prepričanje, »skoraj kot verovanje«, ki se kaže v vseh naših dejanjih in odnosih.Spodbuja nas, da »ne skrivamo, kaj se nam zares dogaja«, saj s tem, ko spregovorimo, lahko preprečimo, da bi se podobne stiske ponovile komu drugemu. To je dejanje, ki »ti pomaga, da ponoči lahko spiš.«Prisluhnimo Tjaši. Njeno delo in razmišljanje kažeta, da kljub sistemskim oviram in občutku nemoči vedno obstaja pot naprej. »Tam, kjer se začne tema, se na drugi strani začne tudi pogum,« pravi. Vsak posameznik, ki »ne obupa«, lahko prispeva k spremembi. Včasih je dovolj že, da ponudimo roko in resnično prisluhnemo drug drugemu.

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

"Moj mož ima 34 let delovne dobe in dobi minimalno plačo. Pa še ta večkrat zamuja. Delajo devet ali deset ur, se zgodi, da tudi enajst, večkrat tudi ob sobotah… plače pa večkrat zamujajo tudi po dva meseca. In takrat ne veš, kako bomo plačali položnice in nujne, vsakdanje stvari. Včasih ne vemo, kaj bomo lahko dali na mizo. Veliko je neprespanih noči, veliko joka, veliko skrbi. Grozno je, ker se položnice nabirajo, prihajajo opomini, izterjave, vse se nabere in ne zmoreš se izkopati iz te zagate," o finančnih stiskah svoje družine pripoveduje sogovornica, ki je zaradi zdravstvenih težav trenutno nezaposljiva.Ob stroških najema stanovanja in stroških šolanja dijaka in mlajšega otroka, ki obiskuje šolo s prilagojenim programom, zima prinaša še vse višje zneske za ogrevanje. Država je za zmanjšanje energetske revščine prek EKO sklada pripravila razpis za pomoč pri prenovi stavb, ki je še aktualen, prek CSDjev pa je mogoče zaprositi za izredno denarno pomoč tudi za pomoč pri ogrevanju. Zanjo pogoji niso tako ostri kot so pri za redno denarno pomoč, zato sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo Tatjana Milavec ljudi v stiski poziva, naj vsekakor tudi za plačilo ogrevanja oddajo vlogo pri pristojnem centru za socialno delo.

14. decembra 2014 se je rodil Frane Milčinski – Ježek, nepozabni humorist, igralec, pevec, šansonjer, režiser in radijski ustvarjalec, po katerem se imenuje tudi nagrada, ki jo podeljuje RTV Slovenija za izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti. V radijski hiši je delal od leta 1936 pa vse do smrti leta 1988, vendar kljub temu nikoli ni gostoval v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, da bi v strnjeni obliki predstavil svoje življenje in delo. Ohranjenih pa je veliko drobcev, njegovih nepovezanih pripovedi o sebi in delu, ki ga je imel rad. To so bili nastopi pred občinstvom, pred kamero in pred mikrofonom, da bi razveseljeval ljudi. Nekaj teh drobcev smo že pred leti sestavili v celoto. Ta naj da vsaj slutiti, kakšen je bil Frane Milčinski - Ježek kot človek.

»V akademsko tradicionalistično okolje romantično harmoničnega igranja je zarezala z dotlej v Drami neobičajnim atonalnim izrazom »nove glasbe««. »Zanjo bi se potegovali vsi odri tega sveta.« »Ne znam si drugače razložiti močnega vtisa, ki ga je zapuščala s prav vulkanskimi izlivi svoje umetniške izpovedi.« S temi in podobnimi stavki je sočasna strokovna in kritiška javnost označevala umetniško, igralsko delo Duše Počkaj. V posebni oddaji In srce na dlani in v srcu zaklad, posvečeni 100.obletnici rojstva Duše Počkaj. Ta torek po 14.uri. Ne zamudite! Foto: Duša Počkaj kot Martha v Kdo se boji Virginie Woolf, režiser Mile Korun, Drama SNG Ljubljana, 1964. Foto: Vlastja Simončič. Vir : Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.

Do nedelje lahko obiščete 35. izdajo Ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, v soboto pa bodo na zaključni slovesnosti razglasili letošnje prejemnike festivalskih nagrad, tudi nagrade vodomec. Zanjo tekmuje deseterica del, ki so uvrščena v sekcijo Perspektive – o njih razmišljamo tudi mi, poleg tega o retrospektivi v okviru Liffa, posvečeni grško-francoskemu filmarju Costi-Gavrasu in še o treh filmih s festivala: Z ljubeznijo, Hilde, Alfa in Dahomej.

Predstavili smo dobrodelni koncert OVITA zanjo, ki bo v ponedeljek 14. oktobra ob 18. uri v Gallusovi dvorani, ljubljanskega Cankarjevega doma. Namenjen je pomoči in predstavitvi zgodb žensk, ki se soočajo ali so prestale bolezni raka na rodilih. Skupaj z zdravnico in pianistko ter ponudnico koncerta Matejo Lasič bodo nastopili Anja Bukovec, Bojan Cvjetićanin iz skupine Jocker out, Tomi Meglič iz skupine Siddharta, Sara Čano, Maja Žerjav, vokalna skupina Katrinas in vokalna skupina Muze.

Ko se je Mateja Lasič odločila, da bo študirala medicino, je vedela, da si želi delati v tisti veji, kjer bo uporabljala roke. Te so že prej vzljubile klavir in tako je danes specialistka ginekologije in porodništva, kirurginja, zaposlena na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana, ter tudi akademska glasbenica. Prav glasbo in medicino je združila v projektu Ovita, namen katerega je ozaveščati o raku na rodilih pa tudi prispevati k najboljši mogoči obravnavi, zdravljenju in podpori žensk s temi boleznimi. V sklopu projekta bo danes ob 18-ih v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma dobrodelni koncert OVITA zanjo, na katerem bo na klavirju zaigrala prav kirurginja Mateja Lasič, na odru pa se ji bodo pridružili še mnogi drugi glasbeniki, med njimi Bojan Cvjetićanin, Tomi Meglič, Anja Bukovec. Pri programu koncerta sta sodelovala tudi skladatelja Anže Rozman in Hans Zimmer s svojo filmsko glasbo, ki bo pospremila tri videozgodbe.

Jutri se tudi uradno začnejo Dnevi poezije in vina, ki se jim bomo posvetili s sporočilom Jacka Dehnela, poljskega pisatelja, pesnika, prevajalca in slikarja, avtorja letošnjega Odprtega pisma Evropi. V njem razmišlja o človeku, delu in strojih ter o umetni inteligenci. V Novi Gorici pa že ogrevajo vzdušje za prestolnico kulture 2025. Zanjo plesni ansambel M&N dance company napoveduje enega večjih kulturnih dogodkov, te dni pa že gosti plesalke in plesalce z vsega sveta, saj za naslednji teden pripravljajo celovečerno predstavo na gradu Kromberk.

Na včerajšnji seji Ekonomsko-socialnega sveta so socialni partnerji določili časovnico za pripravo pokojninske reforme. Zanjo si bodo vzeli pol leta časa, začnejo septembra, najprej pa se bodo lotili odmernega odstotka in upokojitvene starosti. V okviru ESS so včeraj ustanovili tudi odbor, ki bo obravnaval zaposlovanje tujcev, in sicer tako zakon o tujcih kot tudi zakon o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev. Za ustanovitev so se odločili, ker imajo o tem vprašanju precej različna mnenja. Druge teme: - Bodo najvišji položaji v Uniji razdeljeni tako, kot so si zamislili Evropska ljudska stranka, socialisti in liberalci? - Najnovejše poročilo Združenih narodov o razmerah v Gazi: začaran krog podhranjenosti in bolezni. - Brežice med petimi najbolj obiskanimi turističnimi kraji pri nas.

Ste že slišali za fibromialgijo? Dokaj slabo poznano in prepoznavno bolezen, opredeljeno kot kronični mišično-skeletni sindrom, za katero je značilna nepojasnjena in široko razširjena kronična bolečina v mišicah in v mehkem tkivu, poleg bolečine pa so zanjo značilni tudi številni drugi simptomi – med drugim nenehna utrujenost in slab spanec. Zanjo ni zdravila, v Sloveniji pa tudi ne specialista, ki bi bolnikom, ki so prepuščeni samim sebi, znal pomagati. Tako trkajo na vrata številnih specialistov, okolica jih razglaša za namišljene bolnike in pogosto so deležni posmeha. V veliko podporo jim je Društvo bolnikov Zebra z več skupinami za samopomoč, ki delujejo po državi. Postojnsko je obiskala Sabrina Mulec.

Hayao Miyazaki, soustanovitelj znamenitega studia Ghibli, je avtor številnih najbolj priljubljenih animiranih filmov vseh časov – pomislimo na njegove mojstrovine Princesa Mononoke, Čarovnik Howl in gibljivi grad, Moj sosed Totoro ali na Čudežno potovanje. Miyazaki je že v svoja zgodnja dela vnašal temo naravovarstva, pozival je k miru in strpnosti ter poudarjal pomen ljubezni in družine. Po filmu Veter se dviga izpred enajstih let je napovedal svojo upokojitev, k sreči pa se napovedi ni držal in je ustvaril še animacijo Fant in čaplja. Zanjo je spet prejel vrsto najprestižnejših priznanj, med temi zlati globus in oskarja za najboljši animirani film. Oceno je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Dominc Roque, ba't nga ba laging nasa labas ni Bea Alonzo? "Buntis si Ria Atayde, kaya magpapakasal na sila ni Zanjo?" Dingdong-Marian, speechless!

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je bila Mariborčanka Milena Pivec, dobra poznavalka založniškega trga in velika ljubiteljica knjig, ki je pred dobrima dvema desetletjema ustanovila zasebno založbo. Zanjo je založništvo eden najlepših poklicev, saj človeka delo s knjigami in sodelovanje z literarnimi ustvarjalci bogati. Z Mileno Pivec smo se pogovarjali tudi o knjigah, ki nam odpirajo nove poti, in o delovanju družinske založbe, ki jo predaja v zanesljive roke naslednje generacije.

Ksenia Juvan, Rusinja iz mesta Togliati, je zelo mlada odšla od doma. Najprej v Nemčijo, potem na Nizozemsko, živela je tudi na Kitajskem, povsod se je izobraževala. V Slovenijo je pred osmimi leti prišla na dopust, v Portorožu je spoznala sedanjega moža in ostala. Študirala je turizem, danes se ukvarja z digitalnim marketingom. Na svojem blogu Ksenia in Slovenia je promotorka Slovenije, njenih naravnih lepot, odkriva manj znane kotičke, srečuje ljudi, povezane s turizmom, spoznava gastronomijo, vina, predvsem jo zanimajo zgodbe. Središče Ljubljane, kjer živi z družino, jo navdihuje. Obožuje tudi Gorenjsko, od koder je doma njen mož, in Obalo. Zanjo je največjega pomena znanje tujih jezikov, ki ga prenaša tudi na hčerki, stari 3 in 6 let. Več pa v Drugem pogledu, ki ga je pripravila Aljana Jocif.   

Naša gostjo je bila avtorica lutk, scenografka, kostumografka in akademska slikarka Agata Freyer, letošnja dobitnica Klemenčičeva nagrada za življenjsko delo na področju lutkarstva in lutkovne umetnosti v Sloveniji. V pogovoru smo izvedeli, da prihaja iz znane družine, ki je imela na Kongresnem trgu Lectarijo, najbolj znano trgovino umetnostne obrti v Ljubljani. Zanjo je mojster Plečnik izdelal načrte notranje opreme. Agata Freyer je že od malih nog vedela, da se želi ukvarjati z umetnostjo. Po končani Akademiji za likovno umetnost je ustvarila scene, lutke in kostume za več kot 40 predstav slovenskih in tujih lutkovnih gledališč. Bila je tudi soustanoviteljica Freyer teatra, ki je po osamosvojitvi združil več svobodnih lutkovnih ustvarjalcev in ponudil nekatere izjemne predstave, denimo Trnuljčico (1992), Tobija (1996) in Osla nazarenskega (1996). Sicer je bila Agata Feyer tudi predana profesorica umetnostne zgodovine na Srednji trgovski šoli, smer aranžerski tehnik.

Široki in ustvarjalno bogati so svetovi Lidije Šket Kamenšek, profesorice razrednega pouka, strokovne delavke na področju vzgoje in izobraževanja, magistrice znanosti s področja socialne pedagogike. Zanimajo jo vedenjske posebnosti otrok in mladostnikov ter načini pomoči. Tudi pravljice so predmet njenega znanstvenega raziskovanja. Intenzivno se ukvarja s težavami pozornosti, impulzivnostjo in hiperaktivnostjo, z otroki, mladostniki in odraslimi z ADHD. Napisala je priročnik ADHD – Ampak Danes Hočem Drugače, ki je izšel pri Mohorjevi založbi v Celju. Skoraj četrt stoletja se je Lidija spraševala in iskala odgovore za svoj nemir, svoje svetove, ki jih je nosila v sebi, nerazumevanje okolice. Morala se je prilagoditi, da je določene stvari sploh lahko izvedla, kar je bilo zelo težko. »Ko izvemo, kdo smo in zakaj smo takšni, je to tolikšno olajšanje, ko končno lahko odložimo strahove in skrbi. Odgovori, ki jih dobimo, nas pomirijo, hkrati pa dobimo tudi priložnost za raziskovanje talentov, ki jih nosimo v sebi.« Zanjo je bilo to veliko olajšanje.

Napanoood nyo na ba itong ginawa ni Zanjoe Marudo? Joshua Garcia, na-red flag! Joel Lamangan, kinaiinisan!

Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Kakovostno, vsebinsko bogato in bralno vznemirljivo besedilo Tisto neustavljivo pisateljica imenuje pripoved. Da, pripoved, saj Metka Zupančič o marsičem res pripoveduje, toda poudariti velja, da je njeno pisanje še veliko več, in sicer srečavanje s samo sabo, grebenje vase, analiziranje odnosa z moškim, imenuje ga mislec, in nenehno vračanje v nekdanjo skupno državo, ki jo je zaznamovala, in tudi moškemu se je v njej marsikaj, morda celo preveč, primerilo. Posameznost se preveša v splošnost in družbenost, protagonistka si zastavlja nova in nova vprašanja in hoče priti resnici do dna. Njen ego je močan, nenehno govori o takšni ali drugačni energiji, rada bi, da bi v razmerju z moškim prevladal duh in bi se potrjeval njen intelekt, toda biti v zvezi nikakor ni preprosto, saj odnos vedno znova naleti na čeri in literarnima likoma se primeri, da nasedeta nanje. Ženska je kritična in brezkompromisna. Že res, da je tudi samokritična in neprizanesljiva do sebe, toda nadvse gorka je moškemu, s katerim ohranja zvezo na daljavo, moški pa jo v tujini, kjer živi ženska, tudi obišče. Nezadovoljna je z njegovo prehitro sprostitvijo strasti, odveč ji je, da moški igra vlogo žrtve in je poistoveten s trpljenjem. Izkušnjo, ki jo je doživel med vojno v Bosni, nosi kot breme, ki se ga nikakor ne more otresti. Protagonistka mu očita balkansko miselnost in se zgražala nad tem, da bi si jo rad podredil in jo obvladal. Toliko vsega mu meče pod nos in si noče priznati, da jo pravzaprav preveva dvojnost: rada bi doživela pristno ljubezen in blage občutke, hkrati pa si je samoto izbrala hote, saj v njej lahko nemoteno piše in je zato njen pravšnji življenjski slog. Zanjo sta poglavitna svoboda in lastni življenjski prostor, v katerega smejo vstopiti le redki. Vleče jo k moškemu in hkrati beži od njega. Oba si izrekata žaljivke, kot da bi se bala ljubezenskega razmerja, bližine in medsebojne povezanosti. Moški ji naravnost navrže, da si je kot ženske ne želi več, ona pa mu ne ostane dolžna in mu brez olepšav razgali njegov domnevno klavrni življenjski položaj. Izmenjata si vse preveč grdih in zlobnih besed, potem pa po vsej verjetnosti pogrešata drug drugega in se spet pogovarjata po telefonu. Gotovo obstajajo utemeljeni razlogi, da ne obmolkneta, če zapiše: »Nase se jezi, ker je metaforično padla na kolena pred moškim, ki mu je hotela prepustiti vso svojo moč. Nase se jezi, tako zelo, da je sploh doživela kaj takega, kar je včasih nevredno vsakega človeškega bitja, kar ponižuje in jemlje pogum, pa tudi, ker ni znala preprečiti, da bi kaj takega doživeli tudi drugi. Jezi se nase, da je človek. Pa je vseeno rada na zemlji, tako zelo, tako zelo.« Ženska živi v tujini in je predavateljica in voditeljica jogijske skupine. V predavalnici skuša mladim dekletom odpirati nova obzorja in jim s primeri iz svetovne literature razkrivati doživljanje žensk in njihov položaj v zgodovini. Ne da bi to načrtovala, pogosto analizira svojo življenjsko situacijo. Joga je zanjo čudežna možnost obvladovanja same sebe in pretakanja življenjske energije, harmonije med dušo in telesom, samospoznanja in zaupanja vase. Jogijska skupina posluša tudi glasbo, protagonistka igra na flavto in tedaj se jim primeri nekaj čudovitega. Zvoki jih popeljejo v čaroben svet, v katerem začutijo lepoto in božajočo uresničitev skritega hrepenenja. Tako ženska kot moški sta doživela poraze. V strokovnih krogih so izrazili dvom o njenem znanstvenem prispevku, pravzaprav neposrednem nasprotovanju stereotipom in predsodkom, moškemu pa so se v tujini postavili po robu študenti v predavalnici, ga očrnili in mu očitali arogantnost. Oba na svoji koži občutita vse tisto, kar s seboj prinaša tujstvo. Metka Zupančič je velik del svojega življenja predavateljsko in znanstvenoraziskovalno delovala na ameriških in kanadskih frankofonskih univerzah. Pripoved Tisto neustavljivo je zakladnica idej, individualno seciranje, svojevrstna psihološka študija, razčlenjevanje družbenih odnosov, položaja ženske ter razmerja med ženskami in moškimi in še marsikaj drugega. K odličnemu slogu in bralnim užitkom je pripomogla prevajalka Živa Čebulj. Avtorici veliko pomeni, da je prevajalka svoje delo opravila profesionalno in predano in skrbno prevedla dolge in zgoščene povedi. Pripoved je napisana kot neke vrste vodenje bralk in bralcev ter skoraj newageevski ali novodobni prispevek k osebni rasti: pomembna spoznanja so namreč zapisana v ležečem tisku, nekatere ugotovitve z velikimi črkami, pomensko poudarjene besede, na primer razum, z veliko začetnico, očitno ne gre tudi brez angleških vzkličnih povedi in podobnih tujejezičnih zapisov. Nazorno je poudarjeno tisto, kar naj bi bilo v pripovedi poglavitno. V dogajanju se ne zgodi nič prelomnega in vendar je besedilo tako estetsko dognano, vsebinsko vznemirljivo in privlačno, da ga zlepa ni mogoče odložiti iz rok, temveč ga je treba prebrati na mah ter se čez čas spet zatopiti vanj.

Erika Gregorič je izolska ljubiteljska ilustratorka in pisateljica. Širša javnost jo pozna predvsem po junakih japonskih risank, ki so jo v otroštvu tako zelo prevzeli, da so postali glavni motiv njenega umetniškega ustvarjanja. Gre predvsem za risanje stripov in animacij v japonskem manga oziroma anime slogu. Erika Gregorič se sicer ukvarja tudi s pisanjem. Je avtorica člankov o fantazijski književnosti, ki je bila tudi tema njene magistrske naloge. Zanjo je prejela Kosovelovo nagrado Univerze na Primorskem. Z Eriko Gregorič, ki se zadnja leta predstavlja z umetniškim imenom Arti Reika, se je pogovarjala Jasna Preskar.

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Zgodovinar Janko Prunk je o raziskovanju razvoja slovenske politične misli, kot se spominja, začel razmišljati že med študijem. Pozneje se je občasno posvečal posameznim pojavom in obdobjem, načrt, da bi v eni monografiji zajel celoto, pa je moral počakati do upokojitve. Pri pisanju knjige Zgodovina slovenske politične misli je postavil v ospredje preglednost in željo, da bi vsak bralec dojel, da smo imeli Slovenci na poti k nacionalni samozavesti in emancipaciji poleg kulturne in narodne tudi politično misel. Zaživela je v pomladi narodov po revoluciji leta 1848 in se izkazala s pogumno zahtevo po združitvi vseh v avstrijskih deželah živečih Slovencev v politični enoti, kar bi jim, znotraj habsburške monarhije, omogočilo samostojno odločati o svojih zadevah. Začetnik prizadevanj za ta cilj je bil koroški duhovnik Matija Majar Ziljski s programom za Zedinjeno Slovenijo. Petdeseta leta 19. stoletja je zaznamoval Bachov absolutizem, ki je politične razmere vračal v čas pred revolucijo. Obenem so množične izdaje Mohorjeve družbe močno okrepile slovenski tisk s konservativnimi Bleiweisovimi novicami in cerkveno Zgodnjo Danico. Naslednje desetletje se je z ustanavljanjem čitalnic – v Trstu, Mariboru, šele tretje v Ljubljani itn. – ter podružnic telovadnega društva Južni Sokol poživilo društveno življenje. Nastala je Slovenska matica, politični list Naprej, ki ga je izdajal narodnjak Miroslav Vilhar in urejal do oportunizma konservativnih veljakov kritični Fran Levstik, pa je cenzura zadušila. Po porazih Avstrije v severni Italiji ter izgubi Lombardije in Benečije je idejo Zedinjene Slovenije v brošuri Slovenci, kaj hočemo? znova obudil Josip Vošnjak. Bleiweis ga je ostro zavrnil: »Kdor premišljuje snovanje samostojnega južno-slovanskega kraljestva, ta je sam bedak ali pa ima za bedake nas …« Kajti »naš dom je v Avstriji …« V tem času, posebno po razmahu taborskega gibanja z zahtevami po uveljavitvi slovenskega jezika, je politična misel na Slovenskem znova dobila zalet. Liberalci so dobili svoj politični časopis Slovenski narod, konservativna katoliška stran pa nekaj pozneje časnik Slovenec. Razkol med taboroma se je po obdobju slogaštva le še poglabljal. Liberalci so se na Dunaju in doma, kadar so v tem videli korist, povezovali z Nemci, Cerkev pa se je odločno zavzemala za slovenstvo, vendar predvsem v podložnosti nadnacionalni papeški oblasti. Pa tudi tukaj so bile razlike: medtem ko je Anton Mahnič zaostroval kulturni boj in mu je bila vera pomembnejša od narodnega vprašanja, se je socialno občutljivi Janez Evangelist Krek ob zahtevah za boljše življenje kmetstva in drugih deprivilegiranih skupin vrnil tudi k programu Zedinjene Slovenije, češ: »Mi se s ponosom imenujemo Slovenci in zahtevamo za svoj narod skupno upravo in pravično narodno avtonomijo.« Kulturna samozavest in politična misel, nadaljuje Janko Prunk, sta zlasti pred koncem prve svetovne vojne tako okrepili slovenski narod, da se je leta 1918 odločil zapustiti monarhijo, ki ni bila pripravljena prisluhniti njegovim zahtevam. Slovencem se je po izgubi Primorske in večjega dela Koroške, kar so občutil kot narodno tragedijo, v kraljevini Jugoslaviji nekoliko izboljšal položaj, še naprej pa niso dosegli zakonske ustavne avtonomije. Zanjo se je sprva zavzemala le najmočnejša stranka, SLS pod vodstvom Antona Korošca, medtem ko so liberalci in socialni demokrati vztrajali pri jugoslovanski centralistični in narodno unitarni obliki države. Kljub temu, ugotavlja Prunk, »je bila slovenska politična misel v kraljevini Jugoslaviji zelo živa, pluralistična in ustvarjalna«. Slovenska ljudska stranka z največ volivci je leta 1932 v Koroščevi Slovenski deklaraciji oblikovala svoj odnos do narodnega vprašanja. Po njegovih besedah je celo zatrdila, »da sta teritorialna združitev slovenskega naroda prek vseh imperialističnih meja in njegov avtonomni status v Jugoslaviji nujna za njegov obstanek in razvoj.« Korošec je ob grožnji naci-fašizma v upanju, da bodo Srbi branili tudi Slovence, nekoliko popustil v svojih zahtevah, razpada in razkosanja države pa ni dočakal. Slovenski narod je bil ob okupaciji prepuščen samemu sebi, kajti nekdanje politične elite so se, ugotavlja Prunk, skrile v pomilovanja vreden atentizem in čakale rešitev od begunske vlade. Sočasno je »komunistična partija prepoznala odporniško voljo Slovencev in jo organizirala v Osvobodilno fronto ...« Med okupacijo, nadaljuje Prunk, »so Slovenci razvili intenzivno politično misel, tako oefovski, ki so se že poleti 1941 podali v neposreden oborožen boj proti okupatorju, kakor oni, ki so v nekdanjem režimu vladali, zdaj pa so čakali, da jih bo rešila begunska vlada«. Nato podrobneje predstavi še svoj pogled na vso politično misel v letih, ko so se »huda politična nasprotovanja med obema taboroma razplamtela v medsebojen slovenski državljanski spopad«. Značilnost politične misli v povojni Jugoslaviji avtor vidi v skoraj do konca trajajoči zaznamovanosti s komunističnim ideološkim stereotipom, nad katerim je bedel Edvard Kardelj. Hkrati se je prepovedani nekomunistični politični misli – Prunk izpostavlja preganjanje Edvarda Kocbeka, Jožeta Pučnika in drugih oporečnikov – tu in tam le uspelo prebiti v javnost. Po Kardeljevi smrti je ideološki pritisk sčasoma popustil, tako da so »demokratični misleci vseh ideoloških smeri lahko razvijali svoje politične poglede, usmerjene k odpravi komunističnega režima in ustanovitvi samostojne slovenske države«. Najočitnejši izraz te politične misli je bila nova Majniška deklaracija, ki so jo opozicijske politične sile objavile 8. maja 1989. Sledila je ustanovitev Demosa in njegova volilna zmaga nad Zvezo komunistov. Zamenjava socialistične zakonodaje z demokratično ter razglasitev neodvisnosti in nove ustave so zadnji mejniki, s katerimi Janko Prunk zaokroža svojo s portreti pomembnejših akterjev ilustrirano monografijo Zgodovina slovenske politične misli.

Jaclyn Jose, bakit malungkot nu'ng birthday? Barbie Imperial-Debbie Garcia war, eto na ang latest! Kathniel, Zanjo and Ria, "naglipatan"?

Ocena filma Izvirni naslov: Serre moi fort Režiser: Mathieu Amalric Nastopajo: Vicky Krieps, Arieh Worthalter, Anne-Sophie Bowen-Chatet, Sacha Ardilly, Juliette Benveniste, Aurèle Grzesik Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič "Zdi se, da gre za zgodbo o ženski, ki je odšla," je vse, kar na Kinodvorovi spletni strani piše o najnovejšem filmu režiserja in scenarista Mathieua Amalrica Močno me objemi. In prav zares je o vsebini te pretresljive in čustveno zelo zahtevne družinske drame težko zapisati kaj bolj otipljivega, ne da bi pri tem preveč razkrili njegovo vsebino. Gre namreč dejansko točno za to – za zgodbo o Clarisse, ki nekega ranega jutra odkoraka iz družinskega doma in se sama odpelje proti morju. Zakaj? Za koliko časa? Se namerava še kdaj vrniti? Ima morda drugo zvezo ali pa družinskega življenja enostavno ne more več prenašati? Vprašanja, ki jih režiser s presunljivo igro izvrstne Vicky Krieps med filmom bolj odpira, kakor da bi nanje tudi odgovarjal, čeprav se že po dobre pol ure razkrije resnični razlog njenega jutranjega odhoda in gledalec se nehote vpraša, kaj bo naslednjo uro sploh še gledal, če je pa že "vse" pojasnjeno. A seveda filma, za katerega je Amalric v izredno simpatičnem pogovoru po premierni projekciji posebej opozoril, da ne gre za detektivsko zgodbo, v kateri bi bilo treba iskati vzroke in posledice, v tistem trenutku še zdaleč ni konec. Pravzaprav se takrat, ko se pozornost iz zunanjih okoliščin preusmeri in na nek način izenači s Clarissinim notranjim svetom, vse šele zares začne. Zanjo sta namreč ta dva svetova, torej svet resničnih doživetji in svet njenih projekcij ali celo izmišljij, čustveno popolnoma enakovredna in zato ju tudi doživlja na povsem enak način, kar je poleg neklasičnega časovnega zaporedja dogodkov nedvomno ena boljših režiserjevih domislic. S tem se je spretno izognil tako pretiranemu pomilovanju, ki bi ga lahko gledalec občutil ob Clarissini zgodbi, kot tudi morebitnemu obsojanju njenih vsaj navidezno nerazsodnih dejanj. Namesto "papirnatega" gledališkega lika – Amalric je scenarij napisal po dramskem besedilu francoske pisateljice Claudine Galea – pa Clarissa na platnu zaživi kot mlada, polnokrvna ženska, željna življenja in utiranja poti naprej. Ona hoče živeti in kakor nam je med smehom zaupal režiser, ji je v njegovi viziji to nekoč pozneje tudi uspelo. Močno me objemi je film, ki po ogledu pričakuje molčeči sprehod po tihih nočnih ulicah ali pa vsaj živahno izmenjavo mnenj, saj ga bo verjetno vsak doživljal malce drugače, malce po svoje. V njem namreč ne gre za to, kaj je res ali kaj ni, ampak za nežno, okrutno, naporno, tudi lepo, predvsem pa vztrajno iskanje svetlobe v notranjih razpokah nekega sesutega sveta, ki se želi na novo zgraditi. Film, ki po nekaj dnevih deluje kot močan, svetel objem.

»Pravičnost je zadeva vseh nas,« opozarja kampanja več kot 100 evropskih organizacij, ki Evropsko unijo poziva k sprejemu strožje zakonodaje na področju mednarodne trgovine. Zanjo je namreč še vedno značilno veliko izkoriščanje ljudi in okolja. Evropska komisija je pred meseci predlagala direktivo, ki od velikih podjetij zahteva skrbni pregled svojih dobavnih verig na tem področju, da bi se izognili kršitvam človekovih pravic. Predlog je korak v pravo smer, vendar ima veliko pomanjkljivosti.

V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš

Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo!

Slovita papeževa okrožnica Mir na zemlji je izšla malo pred smrtjo Janeza Dobrega. Zanjo je avtor rekel: To je moje velikonočno darilo človeštvu. Delo ni dokončano. Doslej smo napravili dobršen del poti, treba pa je vztrajati in nadaljevati.

Slovita papeževa okrožnica Mir na zemlji je izšla malo pred smrtjo Janeza Dobrega. Zanjo je avtor rekel: To je moje velikonočno darilo človeštvu. Delo ni dokončano. Doslej smo napravili dobršen del poti, treba pa je vztrajati in nadaljevati.

Ko se je štoparka Coleen usedla v avto k zakoncema Cameronu in Janice Hooker ni niti slutila, da se bo njeno življenje za naslednjih sedem let obrnilo na glavo. Zanjo se je začela prava nočna mora, ki se posluša kot zgodba iz grozljivke.

Zasedba Bossa de Novo je v Prvi vrsti z nekaj pesmimi in v pogovoru predstavila svoj peti album, ki je izšel konec lanskega leta. Naslov albuma in naslovne skladbe je Twist. Zanjo je na besedilo slovenskega pesnika in pisatelja Milana Kleča glasbo napisal Mitja Vrhovnik Smrekar. Na albumu je 13 skladb različnih domačih in tujih avtorjev; med drugimi je tudi narečna : »Wada je za pet«. Člani zasedbe: Primož Vitez – glas; Aljoša Kosor – akustična kitara; Mitja Vrhovnik Smrekar –tolkala, el. kitara; Marko Gregorič – el. bas, glas, Sergej Ranđelović - tolkala, glas in Tomaž Gajšt - krilovka. Poleg novosti smo v Prvi vrsti slišati tudi Brecljev stol.

Rezultati tretje Medianine raziskave javnega mnenja pred aprilskimi volitvami kažejo, da bi, če bi bile volitve včeraj, zmagala novoustanovljena stranka Roberta Goloba Gibanje Svoboda. Zanjo bi glasovalo 20 odstotkov anketirancev. V oddaji boste slišali tudi:t - Novi diplomatski koraki v prizadevanjih za rešitev ukrajinske krize. - Na predvečer kulturnega praznika tradicionalna proslava s podelitvijo Prešernovih nagrad za življenjski opus in nagrad Prešernovega sklada. - Meta Hrovat po prvi vožnji olimpijskega veleslaloma 4-ta.t

Priznana jasličarka Ana Korenč poglobljeno izdeluje figure za jaslice. Zanjo se z adventom začne posebni, težko pričakovani čas. Preko številnih srečevanj s p. Leopoldom Grčarjem v preteklih letih je poglobila duhovno razumevanje svetopisemskega sporočila ob rojstvu Gospoda, Odrešenika. Spoznajmo simboliko jaslic in njihov globlji pomen za bolj pristno praznično razpoloženje po družinah in skupnostih.

Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830–1886), ki je napisala približno 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne z njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne izplača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je "jaz", ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: "Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo." V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: "Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?" Poveljnik mu je odgovoril: "Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo." A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.

Ime tedna je postala Karmina Šilec, režiserka predstave Threnos, ki je nastala v produkciji Carmine Slovenice in izvedbi ansambla Choregie. Zanjo so prejeli mednarodno nagrado Music Theatre Now, ugledno priznanje vodilnega mednarodnega tekmovanja prvih produkcij novih glasbeno gledaliških del.

Casey Anthony naj bi bila ena od najbolj osovraženih žensk v ZDA, čeprav uradno ni bila obsojena za noben zločin in živi na prostosti. Casey je bila od nekdaj "svobodnega duha" v vseh možnih pomenih besedne zveze. Kot najstnica se je rada zabavala, živela z dneva v dan in pri 19-tih je rodila hčerko Caylee, katere oče ni bil znan. Caylee je bila pravi sonček, s svojimi veliki očmi in neverjetno osebnostjo in je ukradla srca vseh, ki so jo poznali. Zanjo sta v večji meri skrbela stara starša in, ko se je njena mati, Casey, z njima nekoč sprla, je Caylee odpeljala s sabo in se odselila. Stara starša Caylee nista videla ali je slišala po telefonu kar 31 dni, dokler je nista prijavila kot pogrešane, saj se je morala njuna hči vendarle nehati izgovarjati in je na plan privlekla zgodbo, da je Caylee vzela njena varuška, Zannie the Nanny (ja, tudi meni ni jasno...) in je ne želi vrnit. Ko je stekla preiskava, ni bilo ne duha ne sluha ne o tej varuški, ne o Caylee. Našli pa so Caseyin avto, ki je zaudarjal po truplu in imel v prtljažniku madež v obliki otroškega telesa.

Zakaj imamo ljudje in večina živalskih vrst dve očesi, vidimo pa eno podobo, eno sliko pred seboj? Med drugim zato, da možganom olajšamo naporno delo pri procesiranju informacij zunanjega sveta. Esejistka, kolumnistka in prevajalka Urša Zabukovec nam odpre oči drugače. V uvodu svoje zbirke kolumn Levo oko, desno oko (Kud Logos) se namreč nasloni na nemško teologijo in pojasnilo, da ima tudi ustvarjena človekova duša dve očesi. Prvo nam daje zmožnost zreti v večnost, drugo pa gledati v čas in ustvarjena bitja ter v njih spoznavati razlike.V kolumnah prevprašuje, kakšen svet si postiljamo in kako v njem spimo oziroma živimo. Razmišlja o tem, kakšna je vloga novih tehnologij in kako se razrašča nadzor, zanima jo, kako deluje izobraževalni sistem, kje je mesto umetnosti, kam nas vrtita globalizacija in kako jo poganja denar. Gleda v koronačas in razmišlja o času smrti. Kakšen svet se avtorici razkriva, ko zdaj z enim, zdaj z drugim očesom zre na svet, ali pa ko se oba ob gledanju ujameta, prisluhnite v podkastu. V njem pa si vzamemo čas tudi za njen še čisto sveži prevod romana Mladenič, ki ga je leta 1875 napisal Fjodor Mihajlovič Dostojevski, in je letos ob 200. obletnici njegovega rojstva izšel pri založbi Beletrina. —-Urša Zabukovec je kolumne objavljala od leta 2018 v Delu, s pisanjem pa je sklenila konec lanskega leta in jih nato zbrala v zbirko Levo oko, desno oko, ki je bila nominirana za Rožančevo nagrado. Zanjo je bila nominirana tudi z zbirko esejev Vseživo.Sicer pa je doktorica ruske filologije in prevajalka iz španščine, poljščine in ruščine. Za prevod romana Tatjane Tolstoj Mjausk je prejela Sovretovo nagrado. Je tudi velika poznavalka ruskega literarnega velikana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in avtorica knjige Neverbalni Dostojevski.

Slovenci se radi ograjujemo in številni za zamejitev svoje posesti uporabijo živo mejo. Zanjo lahko uporabimo različne listopadne ali zimzelene rastline, od izbire pa sta odvisni tudi oskrba in obstojnost take meje. Ker je čas za sajenje žive meje ravno pravi, vam bo pri izbiri in z nasveti za oskrbo pomagal Peter Ribič z Biotehniškega centra Naklo. Vprašanja zanj lahko zapišete v obrazec na spletni strani Prvega, pošljete na elektronski naslov radioprvi@rtvslo.si ali nas pokličete med oddajo.

V hišo Ljubhospica so pripeljali staro gospo z rešilcem. Bila je že precej izgubljena in ni vedela, ne kje je ne kdo je z njo. Ko smo jo namestili v njeni sobi, smo ji hoteli vzeti iz rok že precej umazano okrasno krpico. No, gospa jo je stisnila tako čvrsto, da smo ji krpico morali pustiti v roki. Njena hčerka nam je razložila, da je gospa s to krpico pred nekaj meseci obrisala zadnje solze svojega moža in da je od takrat ne da več iz rok. Zanjo to ni bila umazana krpica, ampak dragocen spomin na dragega moža, s katerim sta živela skupaj več kot 50 let. Spominčki so dragoceni zaradi tistega, kar pomenijo. Nimajo vrednosti zaradi svoje umetniške oblike, ali materiala iz katerega so narejeni, niti zaradi svoje zgodovinske vrednosti. Spominčkom dajejo vrednost ljudje, ki jih hranijo. Kot da bi del skrivnosti svojega srca prelili v materialno obliko. V spominčkih je skrit spomin na ljubezen, žalost, trpljenje, srečanje, slovo, odlikovanje, skratka na poseben trenutek življenja, ki bi ga radi zadržali, imeli zmeraj ob sebi, ga nikoli pozabili. Mene še zmeraj globoko gane zgodba o odkritju Tutankamonove grobnice. Ko slišimo e besede, najprej pomislimo na Egipt, piramide, faraone, zlato, bogastvo. A pravijo in so zapisali, da je arheologa, ki je odkril to eno največjih in najbolj bogatih grobnic na svetu, presunilo nekaj čisto drugega. Ko je namreč snel zlati oklep, ki je prekrival mumijo, je mlademu faraonu na prsih še vedno ležal šopek suhih rož, ki mo ga je kot zadnje znamenje ljubezni v grob položila njegova žena… Po več tisočih letih je ta skromni šopek še zmeraj pripovedoval zgodbo o ljubezni dveh prezgodaj umrlih ljudi. Tudi Jezus je želel, da učenci nekaj naredijo njemu v spomin. Da se zbirajo okrog svete mize in si delijo evharistični kruh in vino – njegovo kri in telo. Spomin, da je On dal svoje življenje za svoje vernike. Spomin, da, kot je sam tekel, »nima večje ljubezni nihče, kot ta, ki da svoje življenje za svoje brate«. Mogoče prav zato spomin na Njega ne zbledi nikoli več. Vse življenje nabiramo spomine, saj prav spomini pomagajo ljudem, da gredo iz preteklosti naprej v prihodnost in da bogastvo svojih izkustev nosijo s seboj. Mnogi imajo doma prave male muzeje svojih življenj. Nekdo je zapisal - spomini ostanejo, ljudje ne… Mogoče prav zato radi shranimo nekaj, kar je naša vez z ljubljenimi tudi, ko odidejo na drugo stran obale življenja. Da se počasi naučimo novih duhovnih vezi in povezav.

Spoštovani, z vprašanjem, zakaj dobri Bog dopušča zlo in trpljenje, stopam v prevelike čevlje, a bojne sekire za spopade z Bogom morem zakopati, ker sem vanj do norosti zaljubljen; zato je bolečina toliko večja. Legenda Svetega pisma, nedolžni Job, moj trpeči favorit, je takšno bolečino izkusil. Job je navdihnjena knjiga nenavdihnjenih besed. Njegova žena in prijatelji so bili prepričani, da trpi zato, ker nima vere ali pa ima kak pritajeni greh. S pozornim branjem ugotavljam, da so ga v prečiščeno in neomajno vero pripeljali prav oni, ne pa golo trpljenje. Dialog z Bogom je začel zaradi njihovih krivičnih mnenj. Kot fantastični heroj se je podal na najdaljšo pot neraziskanih Božjih poti. V njem prepoznam sebe, ker tudi jaz živim v mraku vere, ki je polna luči, a jih ne vidim. Job je moj brat. Hebrejska številčna vrednost imena Job označuje besedni simbol in pomeni »moj brat«. Joba so porogljive obsodbe zunanjih opazovalcev okronale s pokojem v duši, saj je bila njegova vera v Boga ves čas čista, iskrena in brez računice. Sam se ni mogel dokopati do tega. Pomagal mu je isti Bog, ki je zlodeju dopustil, da z njim grdo ravna, kar se zdi skrajno nepošteno, in njegovi najbližji, ki mu v agoniji niso stali ob strani, ampak so ga po krivem obsojali. Fama je širila o njem neresnične zgodbe, kar mu je strlo utrujeno srce. Preseneča me preobrat, da je našel edinega sogovornika le v svojem Bogu, čeprav ga je prepustil v nemilost mrcvarjenja. Večje ko je naše trpljenje, bližji nam postaja Bog. Do njega začutimo naklonjenost, četudi nas ne rehabilitira. Elie Wiesel (1928-2016), romunsko-ameriški pisatelj, Nobelov nagrajenec za literaturo, je zapisal: »Job je bil ves čas za Boga in proti Bogu, hkrati pa vedno z Bogom.« Nerazložljivo, kajne? Bog je drugačen od sprevrženih idej Jobovih prijateljev, ki so videli v Bogu »molzno kravo«, dežurnega kurirja ali nakupovalni voziček, ne pa Gospoda. Job je ves čas vedel, da je nedolžen in da to vé tudi Bog, zato je rekel: »Zakaj iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto, čeprav veš, da nisem krivičen.« (Job 10,6-7) Ko je Bog Jobu razodel svoje znanje in moč ter ga vprašal, kje je bil, ko je utemeljeval zemljo in nebo, je Job odnehal: »Glej, premajhen sem. Kaj na ti odgovorim? Svojo roko polagam na usta.« (Job 40,4-5) Jobovo vprašanje je ostalo odprto. Izročil se je nedojemljivi Božji volji in spoznal, da premeteni zlodej ni absolutni vladar, saj ne more brez Božje dopustitve nikomur škoditi. Simone Weil (1909-1943), francoska filozofinja in levičarska aktivistka, je krog logike absurdnega zaprla. Zanjo je nasprotje nepogrešljivi kriterij resničnosti. Zapisala je: »Zlo je brezmejno, ni pa neskončno, kajti neskončni Bog omejuje brezmejno.«

Halfway through this pod, Zanjo joined, and he and SD went off the rails. It was quite the thrill ride! We recapped YSU, another complement sandwich We previewed Miami, 3/4 of us believe MSU will win RIP ta da Rams 0-17 Jokes!

Po polnoči bo z nami Marjeta Čič, prejemnica priznanja za izjemne dosežke na področju prostovoljstva za leto 2020, pobudnica novih delovnih skupin Gluhi strežejo v planinskih kočah, Za slepe in slabovidne ni ovir, Paraplezanje in številnih drugih. Aktivna je v Planinski zvezi Slovenije in številnih drugih nevladnih organizacijah, sodeluje tudi pri pripravi in izvedbi inkluzijskih pohodov. Zanjo je prostovoljstvo vrednota, ki izvira iz njene osebne naravnanosti. Pred mikrofon jo je povabila nočna voditeljica Darinka Čobec.

Na nočni obisk prihaja umetnica, akademsko izobražena pevka in slikarka Eva Pavli. Zanjo kreativnost nima meja, zato zelo rada združuje različne umetniške zvrsti. Navdih za ustvarjanje išče v naravi, klasični glasbi in dobrih knjigah, pa tudi v ljudeh, ki jih srečuje. Je strastna zagovornica narave in ekologije. Več Eva Pavli pove v pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj.

Film Dva papeža prikazuje srečanje dveh najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov, ki sta, vsak v svojem slogu, zaznamovala in še vedno zaznamujeta sodobni čas. Prek dialoga, ki preide od formalnih vljudnosti in soočanja teoloških mnenj vse do globoko osebne izpovedi, se papež Benedikt, ki je pozneje odstopil, in papež Frančišek, ki ga je nasledil, soočita vsak s svojo preteklostjo, a še bolj kot z njo – s svojo ranljivostjo. Ne s tisto, ki jo z lahkoto priznamo drugim, ker bomo tako nemara dosegli sočutje, ampak z ono, ki jo težko priznamo celo samim sebi. Z leti se v človeku nabere teža neuresničenih želja, zlaganih odločitev in kompromisov, ki so se v hipu, ko smo jih sprejeli, zdeli edini mogoč odgovor na zagato. Zdaj jih vidimo kot past, v katero smo se ujeli. Bežimo v delo, sanjarjenje in iskanje krivcev, a v pljučih zmanjkuje zraka – vse dokler se ne naučimo dihati plitvo, tako plitvo, da imamo občutek, da ne dihamo več. Ko ni več kam zbežati, se lahko odpre pot navznoter. Najtežja pot. Pot, na katero bomo morda stopili prvič, vselej pa sami. Zanjo ne potrebujemo zemljevidov, samo tišino, vztrajnost in trdoživost. Kar bomo na tej poti srečali, ne bo prizanesljivo. Pot skozi puščavo ni sredobežno gibanje in lahkotno raziskovanje, temveč oženje pogleda, poglabljanje diha in usmerjanje misli. Puščava je vrlina osredinjanja na tistih nekaj ključnih razpotij, ko smo sledili svetu namesto srcu, na tistih nekaj ran, od katerih smo predolgo umikali pogled. V puščavi se človek zave, da je edini kraj vrnitve in pomiritve razpoka, ki se razpira za videzom. Mitološki Narcis je tako dolgo zrl v svoj lastni odsev na gladini jezera, da je naposled padel vanj. Puščava je polna navideznih krajev, ko lahko v samozagledanosti ali samopomilovanju strmoglavimo. Kar lahko prepreči padec, je odpuščanje, najtežja vrlina. Odpustiti sebi pomeni gledati v svoj lastni odsev ozaveščeno in stvarno ter ga videti kot dar, ki smo ga prejeli v okušanje in spoznavanje in ki ga bo treba ob določenem času vrniti.

Ime tedna je postal Boštjan Videmšek, novinar in avtor knjige Plan B, zbirke zgodb o nenavadnih in trmastih vizionarjih, ki se vsak po svoje spopadajo s podnebno krizo. Zanjo je prejel priznanje knjiga leta 2020, veliko nagrado letošnjega Slovenskega knjižnega sejma.

Andrej Muren: Boj proti epidemiji je ideološko obarvan, saj politična levica poskuša zrušiti vlado Janeza Janše že od prvega dne njenega obstoja in je pripravljena uporabiti vsa sredstva za dosego svojega cilja. Videti je, kot da je vladna obramba pred epidemijo obenem tudi boj proti levici. V Evropi ni nikjer ničesar podobnega, povsod so različne stranke stopile skupaj in probleme rešujejo po svojih najboljših močeh.

SD, Lucas, Sean, Zanjo, and Blake give their unfiltered takes about MSUs loss to Rutgers Get 20% off and free shipping with promo code "BACON" at manscaped.com!

Brett, Takes, Mitch, and Sean are joined by Zanjo to discuss the weekend in College Football and the NFL

Lucas is flying solo as the host, joined by Carter (@CarterLandis3 on Twitter) and Zanjo (@shartyzanjo69 on Twitter)! We discussed the Big Ten postponing all fall sports until the spring... and do we really think that this all happens without a hitch? Plus we slam Nebraska, because Nebraska sucks.

Zadnja v spomladansko-poletni seriji Tečajnic danes prinaša domačo nalogo. Táko, za katero boste imeli čas do konca poletja. Nič zahtevnega, pravita Rok Kužel in odgovorna urednica Mojih financ Marja Milič. V resnici gre le za spodbudo k natančnemu spremljanju in beleženju osebne porabe, kar bo osnova za graditev varnostne rezerve. Nepričakovana kriza, ki jo je povzročila epidemija in v kateri je marsikdo ostal brez prihodkov ali vsaj dela njih, je še enkrat pokazala, da je zlata rezerva temelj urejenih osebnih financ. Kot pravi finančni strokovnjak Marko Ploj iz Finančne skupine Prima, je naslednji korak zavarovanje. Zavarovanje sebe, družine in premoženja. Sledi poseben kupček, na katerega nalagamo denar za dolgoročne cilje, med katerimi je eden od pomembnejših pokojnina. Zanjo je najbolje začeti varčevati na začetku poklicne poti, še preden si posameznik ustvari družino. Kot pravi Ploj, obrestno-obrestni račun dela čudeže in v 40 letih varčevanja je lahko privarčevani kupček kar zajeten.

Na splošno je veljalo prepričanje, da otroci covid-19 prebolijo brez večjih težav. Zdaj pa zdravniki v Italiji, Franciji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike opažajo povečano število otrok s Kawasakijevo boleznijo, z redko in hudo otroško boleznijo, oziroma s sindromom, ki je Kawasakijevi bolezni zelo podoben. Zanjo je značilno vnetje žil. Iz Bergama v Italiji tako poročajo o kar 30-kratnem povečanju števila primerov. Kako pa je v Sloveniji? Ali gre le za naključje, ali sta hudo vnetje žil in covid-19 povezana? Iztok Konc se je pogovarjal s pediatrinjo na Infekcijski kliniki dr. Tino Plankar Srovin. Foto: pedro_wroclaw/ pixabay

spartandog97 and Lucas discuss conspiracy theories and Mel Tucker's recruiting progress with the one of the biggest Js out there, Zanjo! Zanjo and SD97 were drinking during this episode, so expect some wild tangents (sorry not sorry) spartandog97 on Twitter: @spartandog97 Lucas on Twitter: @MSUDevotee Zanjo on Twitter: @gomsubuttboy69

04 Oblikovanje zanjo ft. Klara Otorepec by Bring To Front

  "Ko sem prvič pogledal skozi makro objektiv, to je bilo - noro!"  Makro fotografija je fotografiranje zelo majhnih subjektov, kot so npr. žuželke, zelo majhne rastline, pa tudi celo bakterije. Zanjo potrebujemo posebno opremo, pa tudi posebno znanje! Prisluhnite Marjanu Hrenu, makro fotografu iz Zreč, ki nam razodene nekaj skrivnosti tehnike makro fotografije! Njegov portfelj na WishCAMu:https://wishcam.com/sl/profile/932 Si fotograf/inja? Pridruži se nam in si zdelaj svoj brezplačen portfelj v našem spletnem iskalniku fotografov!https://www.wishcam.com

Ko zaradi bolečin v nogah ne moremo prehoditi niti petdeset metrov, je skrajni čas za pregled pri zdravniku. Posredi je lahko obolenje, ki ga poznamo kar pod tremi imeni: bolezen ogledovalca izložb, bolezen zamašenih žil, periferna arterijska bolezen. Zanjo je značilna stiskajoča bolečina v mečih ali stegnu, ki se pojavi med hojo in preneha po počitku. Bolezen ima lahko zelo hude posledice; sreča v nesreči pa je, da jo lahko odkrijemo s hitro in enostavno meritvijo. Podrobneje pa v oddaji Ultrazvok. Iztok Konc se je o periferni arterijski bolezni pogovarjal s kardiologom in specialistom za bolezni žil prof. dr. Alešem Blincem, ki v ljubljanskem Kliničnem centru vodi Oddelek za žilne bolezni. Foto: https://zdravearterije.si/

Potreba po psihoterapevtski pomoči je v sodobnem času čedalje večja in odločitev zanjo, kot marsikdo zmotno misli, ni poraz, ampak korak k bolj kakovostnemu življenju. Bolj kot metoda in tehnika psihoterapije je za učinkovito pomoč pomemben odnos, ki se razvije med terapevtom in klientom. Mojca Brezavšcek, psihologinja in psihoterapevtka.

Noč je čas, ko je sonce navidezno pod krajevnim obzorjem. Rečemo, da je takrat tema. Toda tema se je usedla v človekovo zavest tudi kot stanje duha. Postala je simbol posebnega stanja ali razpoloženja, celo začasnega ali trajnega brezupa. Ko se človeku zdi, da se mu dogajajo samo slabe stvari, ko se nič ne zgodi, kot bi si želel, ko se trudi, da bi storil nekaj, zgodi se pa nekaj povsem drugega, ko ima občutek, da na vse slabo, kar se mu dogaja nima nobenega vpliva, nobene moči, da bi tok slabega ustavil, takrat reče, da je padel v temo. Takrat ima občutek, da je v popolni temi in išče, kje bi našel vsaj kanček svetlobe, ki bi mu pomagal najti pot na takšno količino svetlega, da bi prekril vso temo. Tukaj tudi svetloba nastopa simbolno. Kitajski pregovor pravi, da je bolje prižgati svečo, kot tarnati nad temo. V simbolnem pomenu je to nasvet za pot iz teme. V takšnih temačnih okoliščinah se je znašla tudi Saška Strnad, avtorica dveh pesniških zbirk Beneške čipke in Čarne, sicer pa predana kulturi in umetnosti. Dela v Šentjakobskem gledališču, slika, piše scenarije in režira odrske postavitve, poleg tega pa pripravlja in vodi kulturne delavnice za mlade. Rada prenaša svoja umetniška snovanja in ljubezen do umetnosti na druge. Zanjo velja, da ne zna reči ne. In prav to jo je pripeljalo v temo o kateri smo govorili na začetku. Pot vanjo je trajala dolgo, najbrž je za zadnje korake poskrbela sinova bolezen. Toda Saška ni obupala, v skladu s kitajsko modrostjo, si je sama naredila prvo svečo in jo prižgala. Nastaja le pesniška zbirka, ki je na začetku imela naslov Črne, mišljeno kot črne pesmi, toda s tem, ko jih je spravljala iz sebe, so spreminjale barvo, vse do »bele, bele« in zato so postale Čarne, nekaj jih je začaralo, da so spremenile barvo. Čarovnija je bila tudi to, da je prišla v stik s članicami in člani društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj iz Ljubljane in rodila se je ideja, da bi prav oni predstavili njene pesmi. Celoten recital naj bi potekal v temi. Na predstavitvi v kletnih prostorih gradu v Žužemberku je bil tudi Jurij Popov in posnel Nedeljsko reportažo, ki govori o tem, kako sta se dve temi združili, se med seboj pomešali in prižgali že drugo svečo iz kitajskega pregovora.

Miastenija gravis je redka, kronična in neozdravljiva avtoimunska bolezen, ki prizadene živčno-mišični stik skeletnih mišic. Zanjo je značilna spreminjajoča se in različna stopnja šibkosti in utrudljivosti skeletnih mišic telesa. Prizadene lahko katero koli hotno mišico, najpogosteje pa so prizadete tiste, ki nadzirajo gibanje zrkel in vek, mimiko in požiranje. Huda oblika bolezni lahko prizadene tudi dihalne mišice. Zdravila ni, lajšajo se le simptomi. Kako bolezen vpliva na delo obolelih, njihovo družabno življenje in rekreacijo, bomo govorili v oddaji, ki jo je pripravila Petra Medved.

Prebarvana slovenska imena krajev spremljajo pot po Kanalski dolini, od italijanskega Trbiža do Aupaske doline. Zanjo nekateri pravijo, da je najlepša dolina v italijanskih Alpah. Presojo, ali je res, prepuščamo vsakemu posamezniku, gotovo pa je ena bolj zapuščenih. Pred sto leti je dolino poseljevalo 2000 ljudi, danes le še približno 200. Četrtina jih živi v Dordolli, vasici, ki se skriva, in to dobesedno, prav nekje na sredi doline. Legenda pravi, da so se ljudje tja naselili prav zaradi skrivne lege, v iskanju zavetja pred mongolskimi plemeni, ki so nekoč ustrahovala Evropo. Gnezdo med gorami, ki te nežno zmasira, kraj imenuje umetnik, ki se je tja priselil iz Londona in zadnja leta ni edini, ki je raje kot odšel prišel. Dordolla je bila tudi ena od točk letošnje poti We are Alps, Mi smo Alpe, ki ga za boljše poznavanje življenja v Alpah za predstavnike medijev že nekaj let organizira Stalni sekretariat Alpske konvencije.