Podcasts about rusije

Piše Katarina Mahnič, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Britanska pisateljica Samantha Harvey je za roman V orbiti leta 2024 prejela prestižno Bookerjevo nagrado, kar pri tako drobnih delih (140 strani) ni prav pogosto. Ena od članic žirije je zapisala, da knjiga sicer ni obsežna, vendar je v njej zbrano vse življenje, neki drugi žirant pa, da je to ljubezensko pismo našemu planetu ter presunljiva potrditev tako posamezne kot kolektivne vrednosti vsakega človeškega življenja. V orbiti ni roman v klasičnem pomenu, v katerem bi se zgodilo kaj izrednega ali bi imel izrazitega glavnega junaka. Kljub premočrtni pripovedi, začinjeni s spomini, je vzdušje tisto, ki ohranja bralčevo pozornost, ga nenehno izziva in preseneča. Seveda pa je izjemno tudi okolje, v katerem se zgodba dogaja: mednarodna vesoljska postaja, kjer je šest astronavtov in kozmonavtov iz petih držav (Velike Britanije, ZDA, Italije, Japonske in Rusije) na devetmesečni misiji. Spremljamo en dan njihovega življenja, v katerem šestnajstkrat obkrožijo Zemljo in v 24 urah vidijo šestnajst sončnih vzhodov in zahodov, šestnajst dni in noči. Med urjenjem so jim zabičali, da si morajo zabeležiti vsak dan, ko se prebudijo, in si reči: To je jutro novega dne. Kajti v svetu tega omejenega, nečloveškega okolja brez gravitacije, z liofilizirano hrano, ponavljajočimi se opravki in raziskavami, spanjem v zraku, strogimi telesnimi treningi, pomanjkanjem prostora in širše človeške skupnosti je treba realni čas kar naprej miselno ozaveščati. In čeprav se počutijo kot povsem rutinski astronavti na dvorišču Zemlje, so tako odmaknjeni od vsega znanega, da tam zgoraj nehote ustvarijo svoj svet in svoja razmerja, drug drugemu nadomeščajo vse druge ljudi »prežema jih občutek zlitja, vse manj so si različni«. Iz svoje perspektive dojemajo in na novo odkrivajo dotlej znane stvari. Odkrivajo, kako bi moralo biti. Kot bi bila esenca človeštva zbrana v tej peščici ljudi in bi med njimi ne bilo več begajočih razlik in oddaljenosti, temveč bi vse postalo bližnje in otipljivo. Ko japonsko astronavtko doseže novica o smrti matere, pomisli, da bi bilo vse v redu, če bi lahko ostala v orbiti do konca življenja, saj bo njena mati mrtva šele, ko se bo vrnila. »Ko planet drvi skozi vesolje in ti drviš za njim skozi svetlobo in temo in so tvoji možgani okajeni od nedoumevanja časa, se nič ne more končati. Mogoče pa sploh ni konca, samo to večno kroženje.« Angleška astronavtka prebira besede, ki ji jih je njen mož zapisal na fotografijo zvezdnega neba: »Tukaj si. Tukaj si bila. Do takrat, ko boš to prejela, boš že osem- ali devetkrat okoli sveta. Moraš priznati, da je težko imeti ženo, ki ti leti nad glavo sedemindvajset tisoč kilometrov na uro. Nikoli ne veš, kje je ali kje jo najti.« Potem ko italijanski astronavt poje svoje kosmiče in pritrdi žlico na magnetni pladenj, razmišlja, k čemu se bo z veseljem vrnil, ko bo napočil čas. »K stvarem, ki jih ne potrebujem. K odvečnosti. K nekemu odvečnemu okrasku na polici. K preprogi.« Pa čeprav bi, ko bi ležal na njej, spet sanjal o vesolju. Ko se šesterica pogovarja o svojih vesoljskih sprehodih, vsi opisujejo nekakšen déjà vu – vedo, da so tam že bili. Ruski kozmonavt pravi, da je to morda povezano z nedosegljivimi spomini iz maternice. »Tak občutek dobim med lebdenjem v vesolju. Da še nisem rojen.« Poleg osebnih uvidov in popolne zavezanosti vesolju so (kljub nespečnosti, bolečim sinusom, propadanju mišic, zmanjševanju kostne gostote, pogrešanjem bližnjih ...) najmočnejši astronavtski pogledi na Zemljo, okoli katere krožijo, ki v devetdesetminutnih razmakih utripa pred njihovimi očmi in se jim razkriva povsem drugače, kot so je vajeni, in katere pojave (med njimi tudi krepitev tajfuna) lahko samo nemočno opazujejo, se jim čudijo, jih občudujejo. »Tukaj je prišla Evropa in že je izginila tam.« Poleg časa, ki se skrči v točko na polju puste beline, konkreten in nesmiseln, padejo tudi meje; vidijo odsotnost meja, z izjemo tistih med kopnim in morjem. Ne vidijo držav, zgolj vrtečo se, nedeljivo kroglo, ki ne pozna možnosti ločevanja, kaj šele vojne. »Tukaj ni nobenih sten ali ograd – nobenih plemen, nobene vojne ali korupcije ali posebnega povoda za strah.« Roman V orbiti Samanthe Harvey v tenkočutnem prevodu Igorja Harba je čudovito brati, vendar je o njem zelo težko pisati. Čeprav je poln tudi znanstvenih dejstev in tehničnih podrobnosti, je pisan v gostem, poetičnem jeziku, ki zahteva počasno použivanje, zbrano razmišljanje in skoraj meditativno stanje duha. Napisan je tako popolno, da smo že ob vstopanju v deseto orbito (poglavja so namreč razdeljena v šestnajst orbit, prav toliko, kot jih vsak dan izkusijo astronavti) dodobra izmučeni, odlično odmerjeno izmenjavanje klavstrofobije in čistega čudenja terja svoj davek. Poleg svežega pogleda na našo mater Zemljo iz zelo posebne perspektive njenih opazovalcev in njihovih razmišljanj o smislu življenja, ljubezni, smrti in preživetju knjiga postavlja tudi druga zelo aktualna vprašanja, vendar drugače od zguljenih okoljevarstvenih manter: o človeškem uničevanju in svinjanju našega planeta, o pohlepu in osvajanjih, s katerimi zaradi nenasitnih potreb spreminjamo naravni svet, o nepovezanosti ljudi, ki nas dela nesrečne ... Pa čeprav se Zemlja z vesoljske postaje zdi »ne majhna, temveč skoraj neskončno povezana, epska pesem v tekočih verzih. V orbiti je droben roman z mogočnim sporočilom: Ali ljudje res ne morejo skleniti miru drug z drugim, miru z Zemljo?

Privid premirja na Bližnjem vzhodu se je po dveh mesecih razblinil. Kljub pozivom iz Bele hiše Iran in Izrael znova izmenjujeta medsebojne napade in vedno nove grožnje. Čeprav je prve strele sinoči sprožil Teheran, pa je glasnik iranskega zunanjega ministrstva Esmail Baghaj odgovornost za nasilje preložil na ameriško vlado. Ne glede na to, ali bodo premirje kršili Američani z napadi na trgovske ladje ali pa sionistični režim z obstreljevanjem Libanona, bodo krivdo in posledice nosile Združene države, je poudaril. V oddaji tudi: - Obrambni ministri Unije iščejo nove možnosti za pritisk na Rusijo - Armenija na volitvah potrdila zasuk od Rusije k Evropski uniji - Ob svetovnem dnevu oceanov pri nas obalne čistilne akcije

V pogajanjih za končanje vojne med Združenimi državami in Iranom ostajajo številne nejasnosti, veliko je nasprotujočih si informacij. Da se mu ne mudi skleniti sporazuma z Iranom, je dejal ameriški predsednik Donald Trump. Druge teme: - Brezpilotni letalnik je po navedbah Rusije zadel stavbo s turbino na območju zaporoške nuklearke. - Digitalizacija in robotizacija vse bolj prodirata tudi v kmetijstvo. - Nogometaši Paris Saint-Germaina so ubranili naslov zmagovalca Lige prvakov.

Norveška ima najbolj elektrificiran promet v Evropi, hkrati pa je poleg Rusije največja evropska proizvajalka nafte in plina. Kljub ambicioznim okoljskim ciljem se je norveška vlada odločila za ponovno odprtje opuščenih plinskih polj v Severnem morju ter krepitev črpanja nafte, s čimer želi okrepiti energetsko oskrbo Evrope. Kritiki državi očitajo, da kljub podnebni krizi izkorišča svetovne konflikte za nadaljevanje okoljsko škodljive proizvodnje, medtem ko se sama predstavlja kot zeleni svetilnik. V Oslu smo se pogovarjali s strokovnjaki za energetiko, mobilnost in urbanizem.Sogovorniki: Sture Portvik, vodja elektromobilnosti v Oslu Kacper Szulecki, profesor za mednarodno podnebno upravljanje Miha Zanoškar, slovenski arhitekt in urbanist na Norveškem Jan Erik Grindheim, profesor politologije Povezave:  Podkast Zelena luč iz Osla Intervju s Katjo Franko, slovensko pravnico na Norveškem Za odzive: luka.hvalc@rtvslo.si Vsebine iz projekta Dostopnost za prihodnost so nastale s finančno pomočjo Evropske unije. Vsebine, za katere je odgovorno uredništvo, ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali Generalnega direktorata za regionalni in urbani razvoj.

Sankt Peterburg je bil zgrajen kot rusko okno v Evropo, danes pa to okno ne gleda več v isti svet kot pred vojno. Mesto palač, kanalov, mostov in velikih muzejev ostaja kulturna prestolnica Rusije, a tudi tukaj se v vsakdanu pozna nova realnost: višje cene, manj neposrednih stikov z Zahodom, manj tujih kulturnih gostovanj in zahodnih turistov. Med pripravami na dan zmage smo prebivalce drugega največjega ruskega mesta vprašali, kako danes živijo med lepoto nekdanje ruske prestolnice in spremenjenim ozračjem v državi. Iz Sankt Peterburga Helena Ponudič.

Beneški bienale je pred jutrišnjim odprtjem za širšo javnost v znamenju protestov zaradi sodelovanja Rusije in Izraela. V oddaji tudi o Naključni smrti nekega anarhista, premierni uprizoritvi besedila Daria Foja v Mestnem gledališču ljubljanskem. Primaruha! se imenuje prvi mednarodni stripovski festival, ki so ga pripravili v Mariboru. Bili smo na odprtju razstave Svetlobi na proti umetnice Klementine Golija, v slovenskem kulturnem in komunikacijskem centru Šentjanž v Rožu na avstrijskem Koroškem.

Danes se začenja drugi krog iskanja mandatarja za sestavo nove slovenske vlade, potem ko predsednica republike Nataša Pirc Musar v prvem krogu mandata ni podelila. Pogajanja na desnosredinskem političnem polu so v polnem teku, v ospredju pa je možnost vlade pod vodstvom Janeza Janše. Drugi poudarki: - Ameriški predsednik Trump začasno ustavil akcijo vojaškega spremstva ladij v Horumški ožini in poudaril napredek v pogajanjih z Iranom. - Nemška vlada leto dni po nastopu mandata ne uresničuje svojih načrtov, razkol med strankama koalicije je vse večji. - V Benetkah začetek 61. bienala sodobne umetnosti. Zaradi sodelovanja Rusije je tik pred začetkom odstopila mednarodna žirija za nagrade.

Danes za strokovno javnost svoja vrata odpira 61. Beneški bienale sodobne umetnosti, z "zvočno skulpturo" prve džamije na Slovenskem pa tudi slovenski nacionalni paviljon. Napovedali so sto nacionalnih predstavitev in 31 spremljevalnih dogodkov, osrednja razstava nosi naslov In Minor Keys, oziroma v Molu. A bienale sta še pred odprtjem zaznamovala dva dogodka: nenadna smrt kuratorke Koyo Kouoh in odstop mednarodne žirije zaradi sodelovanja Rusije. Svet kulture gre še v gotsko cerkev sv. Trojice v Hrastovljah, kjer so zazvenele stare slovenske ljudske balade.

Svetovno odmevna knjiga sodobnega ameriškega filozofa Jasona Stanleyja vleče pomenljive vzporednice med historičnim fašizmom 20. stoletja in nacionalističnimi, populističnimi, mačističnimi in avtoritarnimi strankami, ki dajejo ton političnemu življenju na planetu danesV širokem loku od Argentine do Indije, od Rusije do Brazilije, od Združenih držav do Izraela – da o Evropi ne govorimo – političnemu življenju zdaj že lep čas dajejo osnovni ton nacionalistične, populistične, mačistične, neliberalne in avtoritarne stranke, za katere se zdi, da konec koncev strežejo predvsem interesom oligarhov, lokalnih in globalnih. Nasprotniki teh novih, desno orientiranih političnih sil se sicer ne obotavljajo njihovih voditeljev zmerjati s fašisti, a izraz fašizem je vendarle obtežen s takšno zgodovinsko prtljago, s travmatičnim spominom na dvajseta, trideseta in štirideseta leta 20. stoletja, na tajno policijo, koncentracijska taborišča, zasužnjeno delovno silo, vojno agresijo, genocid in holokavst, da ni čisto jasno, ali so tovrstne diskvalifikacije, tovrstna zmerjanja analitično pertinentna in politično učinkovita ali ne. Bolsonarovi, Modijevi, Trumpovi ali Putinovi podporniki pač lahko vedno opozorijo na že kakšno potezo, po kateri se njihovi voditelji očitno razlikujejo od zgodovinskih fašistov izpred 90 let, in tako otopijo ost očitkov svojih oponentov. Ta retorična operacija se zdi precej spretna, precej učinkovita, a ob tem le ne gre pozabiti, da si njega dni celo Mussolinijeva in Hitlerjeva ideologija oziroma politična praksa nista bili podobni kot jajce jajcu. Zato si najbrž velja zastaviti tole vprašanje: ali mora neka politika izkazovati točno določen, zaokrožen, končen seznam simptomov, da jo smemo po pravici označiti kot fašistično, ali pa fašizem vendarle obstaja v, pogojno rečeno, različnih barvah, različnih okusih? In če drži to drugo: katere širše poteze so skupne vsem fašizmom – tako tistim iz klavrne zgodovine 20. stoletja kakor, potencialno, tistim, ki na svetovnem političnem odru delujejo danes? Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Do odgovorov pa smo skušali priti ob listanju po knjigi Kako deluje fašizem, dobrih sedem let stari, globalno odmevni razpravi uglednega ameriškega političnega filozofa Jasona Stanleyja, ki je pred nedavnim pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšla tudi v slovenskem prevodu. Kako natanko ameriški filozof misli fašizem in kako s pomočjo njegove analize misliti našo zdajšnjost, smo preverjali v pogovoru z novinarjem in komentatorjem časopisne hiše Delo, dr. Janezom Markešem, ki je slovenski izdaji Stanleyjeve knjige pripisal spremno besedo. Foto: zvezni uniformiranci na križišču 34. ulice in avenije Portland v Minneapolisu 7. januarja 2026, ko je med demonstracijami zoper brutalne prakse Zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE) v Minnesoti agent J. Ross ubil ameriško državljanko in opazovalko dogajanja Renée Good (Chad Davis / Wikipedia)

Madžarski volilci so z rekordno udeležbo na včerajšnjih volitvah prepričljivo sporočili premierju Viktorju Orbanu: »Dovolj je!« Opozicijski voditelj Peter Magyar je prepričljiv zmagovalec, saj je stranka Tisza pod njegovim vodstvom dobila več kot dvetretjinsko parlamentarno večino. Orbanov poraz je dobra novica za Evropsko unijo ter slaba za njegove zaveznike, voditelje Združenih držav Amerike, Rusije, Srbije in Izraela. Kakšne spremembe in usmeritve je pričakovati po prelomnih volitvah na Madžarskem, v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Darja Bavdaž Kuret, diplomatka, nekdanja veleposlanica na Madžarskem; dr. Luka Lisjak Gabrijelčič, zgodovinar in politični analitik; dr. Boštjan Udovič, politolog, FDV Univerza v Ljubljani. Avtorica oddaje Sandra Krišelj.

Čarovnik iz Kremlja je politični triler, ki nas poda v svet Vadima Baranova, vsestranskega svetovalca Vladimirja Putina, glavnega junaka knjižne uspešnice Kremeljski mag italijanskega pisatelja Giuliana da Empolija. Gre za zgodbo o načinih politične manipulacije in povzpetništva v postsovjetski Rusiji, ki se je po Stalinovi smrti znašla na križišču dveh različnih političnih struj – kreniti v smeri ameriškega tipa demokracije ali po poti “klasičnega” ruskega avtoritarizma, ki ga je zasejal Stalin s svojo diktatorsko držo. Režiser filma in soscenarist Olivier Assayas, ki je skupaj s pisateljem Empolijem in filmskim režiserjem Emanuellom Carrèrejem začrtal scenaristično predlogo, nam že na začetku filma namreč nakaže, da tretje poti za postsovjetsko Rusijo enostavno ni. Avtogol pri izbiri novega predsednika naj bi si pravzaprav zabili ruski oligarhi v svoji naivni veri, da bo mladi uslužbenec obveščevalne službe precej bolj očetovski lik od dementnega Jelcina in “materinskega” Gorbačova, zagretega zagovornika prepovedi alkohola. Tovrstni oligarhi, ki močno spominjajo tudi na slovenske direktorske povzpetnike, ki so vznikali po slovenski osamosvojitvi kot gobe po dežju in sistematično uničevali eno tovarno za drugo, so čez noč zaslužili ogromne vsote denarja, si gradili vile na francoski obali in se ob vsaki priložnosti mešali v politiko. Tako ne preseneča, da je Putin s pomočjo Baranova z njimi obračunal na edini način, ki ga je pravzaprav poznal in za katerega je trdil, da ga državljani Rusije od Stalina naprej pričakujejo. Film gradi na nasprotju med ameriškim neoliberalnim kapitalizmom, ki ga žene gonja po denarju in ruskim suverenizmom, ki naj bi temeljil na geopolitični (pre)potentnosti in nietzchejanski volji po moči. Vendar pa pravi “nadčlovek” v filmu ni Putin, ki po nastopu predsedniškega mesta stopi v bran teritorialni obnovi nekdanje Sovjetske zveze, temveč njegov svetovalec. Ta se iz gledališkega režiserja in producenta resničnostnih oddaj prelevi v soustvarjalca ruske notranje in zunanje politike. Igra ga Paul Dano, ameriški igralec in režiser neodvisnih filmov in hollywoodskih uspešnic, ki s primesmi stoicizma in zenovske miline pokaže na protagonistovo sposobnost mediatorstva v še tako zahtevnih situacijah. V vlogi Vladimirja Putina nastopa Jude Law, ki se mu tokrat uspe povsem znebiti pretencioznih grimas, ki smo jih vajeni iz njegovih hollywoodskih filmov, tako da nam lik Putina že na začetku postane precej simpatičen prav zaradi njegove prizemljenosti, nesprenevedanja in odločnosti. Edino, kar zmoti že na začetku filma, je angleško-ameriška govorica, ki jo brezhibno govorijo praktično vsi “ruski” protagonisti. Glede tega v filmu še najbolje izpade ruski oz. latvijski igralec Andrei Zayats, edini igralec s slovanskimi potezami obraza in avtohtonim ruskim naglasom. Čeprav je Čarovnik iz Kremlja narejen v hollywoodski maniri s številnimi stranskimi igralci, ki na hitro vstopajo in izstopajo iz kadra, nam ostanejo v spominu določeni prizori – kot je npr. dialog med Baranovim in ruskim šahovskim mojstrom Kasparovom, ki mu v enem trenutku navrže, da je razlika med pravo in Putinovo demokracijo podobna razliki med navadnim in električnim stolom. Omenimo še pogovor med Baranovim in ameriškim novinarjem, ki mu v intervjuju želi povzročiti slabo vest s sklicevanjem na zrežirane teroristične napade v Moskvi in Kijevu, ki naj bi jih dirigiral Putin ob podpori svojega zvestega svetovalca. Film Čarovnik iz Kremlja se ne more pohvaliti z izvrstnim poznavanjem geopolitičnih razmer, saj jih vseeno motri z vzvišene pozicije ameriško-evropske naveze, ki pridiga o vrednotah demokracije, v istem trenutku, ko se pod njimi – ob zakrivanju oči pred ameriško-izraelskimi zločini na Bližnjem Vzhodu – na vseh nivojih do temeljev sesuva. Verjetno pa je njegova največja prednost v tem, da ga bodo gledalci iz Vzhodne in Zahodne Evrope ter Združenih držav Amerike gledali vsak na svoj način – skozi prizmo zgodovinskih in aktualnih političnih razmer v svoji državi. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Ajda Sokler.

Če so lahko na februarskih zimskih olimpijskih igrah ruski športniki nastopali le pod nevtralno zastavo, je bilo tokrat na paraolimpijskih igrah drugače in se jih je lahko Rusija udeležila tudi uradno. Kako so to sprejeli v Rusiji oziroma kakšni so bili odzivi v Rusiji? Rusija se naj bi letos udeležila tudi beneškega umetnostnega bienala, kar je sprožilo burne odzive in proteste številnih držav in umetnikov. Kaj najnovejši vojni konflikt na Bližnjem vzhodu pomeni za odnose Rusije z Izraelom, kjer živi velik del ruske diaspore? V minulem tednu sta prvič po štirih mesecih govorila tudi ruski in ameriški predsednik. Ali bi tema pogovora lahko bila tudi omilitev sankcij zoper ruski energetski steber? Marca je v Rusiji začel veljati zakon o zaščiti ruskega jezika, kaj to pravzaprav pomeni v praksi?

Tudi štiri leta po napadu Rusije na Ukrajino konca vojne ni na vidiku, ne glede na to, kako se ameriški predsednik Trump hvali s tem, da je v kratkem času »končal osem vojn«. Ukrajinski predsednik Zelenski svari, da je Putin že začel tretjo svetovno vojno in da mu ne smemo pustiti, da bi v njej zmagal. Kljub premirju in obetom, da se bo Gaza pretvorila v luksuzno riviero, se izraelski napadi nadaljujejo, svetu pa kot da ni več mar za usodo in vsakdanje trpljenje dveh milijonov ljudi. Je kdo omenil Sudan? V Labirintih sveta tudi o tem, kaj so tako organizatorji zimskih olimpijskih iger kot športni komentatorji priročno »pozabili« povedati.

Danas, 24. veljače se obilježavaju četiri godine otkako je Rusija započela svoju potpunu invaziju na Ukrajinu. Stručnjaci kažu da je od tada predsjednik Vladimir Putin pojačao napore u svojoj kampanji za suzbijanje neistomišljenika i političke opozicije. Mnogobrojni vođe otpora i aktivisti unutar Rusije su ili zatvoreni ili mrtvi.

Danes mineva natanko 4 leta od začetka napada Rusije na Ukrajino. Zakaj še ni miru? Zakaj ni dogovora? Ali Rusija ni dovolj močna, da konča vojno, Ukrajina pa dovolj močna, da prepreči poraz, hkrati pa ne dovolj močna, da zmaga? 2 milijona žrtev na obeh straneh, 10 milijonov ljudi iz Ukrajine razseljenih in doseljenih, tudi to je statistika.

Jakšić i Milinčić „prevrću“ teme od pitanja da li Tramp i Putin pregovaraju preko glave Evrope, analize ruskog „rata iscrpljivanja“ i otpornosti njihove ekonomije, pa sve do uloge crkve i spornog mita o vekovnom prijateljstvu Srbije i Rusije. Razgovor kulminira pitanjem da li je za Moskvu Kosovo samo karta za razmenu sa Vašingtonom ili, kako Milinčić veruje, nepremostiv princip koji se ne prodaje...

Sreča v nesreči je smučarskega tekača Valerija Gontarja pred štirimi leti iz Rusije pripeljala v Slovenijo. Tu dela in hkrati trenira ter poskuša doseči čim boljše rezultate na tekmovanjih. Slovenijo je vzljubil, želi si, da bi tudi ona vzljubila njega.

V Bruslju zasedajo obrambni ministri članic zveze Nato. Generalni sekretar zavezništva Mark Rutte je pred srečanjem znova opozoril na dolgoročno grožnjo Rusije. Spomnil je na njene okrepljene vojaške dejavnosti in zanimanje Kitajske za območje Arktike. Ponovil je, da bodo danes razpravljali predvsem o izvajanju dogovorov, doseženih na lanskem vrhu v Haagu, oziroma povečanju vlaganj Kanade in Evrope v obrambo. Po njegovih besedah bodo govorili še o podpori Ukrajini. V oddaji tudi o tem: - Voditelji Unije o krepitvi konkurenčnosti povezave - V Gorjah znova opozarjajo na neurejena razmerja pri upravljanju soteske Vintgar - Oblast v Cerknici na debeli četrtek prevzemajo Butalci.

250 let od njegovega rojstva o enem najvplivnejših evropskih politikov zgodnjega 19. stoletja»Obstajajo desetletja, ko se ne zgodi nič, in obstajajo tedni, ko se zgodijo desetletja.« To misel naj bi, prejkone z mislijo na komunistično revolucijo, nekoč izrekel Lenin. In vendar prav za vsa obdobja velikih zgodovinskih in družbenih sprememb velja, da se zdi čas v njih tako zgoščen, da se v nekaj tednih ali letih lahko zgodijo resnično radikalne spremembe, ki nepovratno preoblikujejo naš svet. Kar nekaj takim zgoščenim premikom je bil razmeroma od blizu priča tudi človek, o katerem bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Rojen na Krfu v letu ameriške revolucije in odraščajoč v času, ko se v Britaniji še vedno odvija industrijska, v Franciji pa francoska revolucija, je Ioannis Kapodistrias postal eden bolj vplivnih evropskih politikov svojega časa, najprej kot zunanji minister carske Rusije ter kasneje kot prvi predsednik moderne grške države. Ob 250-letnici rojstva tega vplivnega državnika, katerega predniki so, kot priča njegov priimek, prišli iz naših krajev, tudi sam pa je pol leta preživel na kongresu evropskih velesil v Ljubljani, bomo v naslednji uri govorili o Ioannisu Kapodistriasu ter o burnem obdobju, ki ga je Evropa doživljala ob zaključku osemnajstega in na začetku devetnajstega stoletja, ko so stabilnost starih imperijev na vseh koncih naše celine pretresala porajajoča se nacionalna gibanja in liberalne ideje. Gost v studiu je mladi raziskovalec na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Matic Kristan. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju Glasov svetov o zgodovini sodobne Grčije: Grčija med sanjami o antični veličini in pretresi moderne dobe. foto: Joannis Kapodistrias, Wikipedija, javna last

Zdi se, da se bo, če se seveda že ni, klubu nespornih svetovnih velesil 21. stoletja – torej ZDA, Kitajski in Rusiji – vsak hip pridružila še IndijaIndija je od leta 2023 država z največ prebivalci na svetu. Ponaša se s petim največjim gospodarstvom, ki, zahvaljujoč predvsem razmahu storitvenih, farmacevtskih in visokotehnoloških industrij, zdaj že lep čas raste s skoraj 7-odstotno letno stopnjo. Obenem se zdi vlada v New Delhiju diplomatsko sila spretna, saj uspešno zasleduje lastno, avtonomno zunanjo politiko. Čeprav je članica Šanghajske skupine za sodelovanje in BRICS-a, dveh mednarodnih organizacij, v katerih ima najbrž največjo težo beseda Kitajske, z Združenimi državami vendarle uspešno sodeluje v kontekstu t. i. Quada, štirilateralne varnostne povezave, ki vključuje še Japonsko in Avstralijo. Prav pred nedavnim je, kot vemo, podpisala tudi prostotrgovinski sporazum z EU, od Rusije pa navkljub negodovanju Bruslja in Washingtona še naprej kupuje poceni energente in vojaške tehnologije. In ko smo že pri orožju: po ocenah strokovnjakov Indija premore slabih 200 jedrskih konic. Ali vse to pomeni, da jo že moramo postaviti ob bok Združenim državam Amerike, Ljudski republiki Kitajski in Ruski federaciji? Ali pa Indija vendarle še ni čisto prava velesila 21. stoletja? In če ni – kaj pravzaprav ovira njen vstop v klub najmočnejših? – Odgovore smo iskali v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili nekdanjo veleposlanico Republike Slovenije v Indiji, Darjo Bavdaž Kuret, pa ekonomista Saša Šmigića, strokovnjaka za kitajske in indijske trge pri družbi Generali Investments, ter našega radijskega kolega, poznavalca mednarodnih odnosov, dr. Tomaža Gerdena. Foto: Skorge / Pixabay

Moldavija je ena najrevnejših evropskih držav, razpeta med vplivoma Rusije in Evropske unije. Zaradi dolge meje z Ukrajino in nedorečenih notranjih razmer, med katerimi izstopa separatistična Pridnestrska republika, ostaja prihodnost Moldavije kljub začetku pogajanj o vstopu v Unijo negotova. Predsednica Maia Sandu je nedavno presenetila celo z izjavo, da bi na morebitnem referendumu glasovala za združitev Moldavije z Romunijo. "Smo tihi bojevniki, ki se približujemo Evropi – od nje se lahko veliko naučimo, hkrati pa jo lahko tudi oplemenitimo," je v prestolnici Kišinjev povedala mlada podjetnica Liliana. Obiskali smo tudi avtonomno regijo Gagauzijo in odcepljeno prorusko ozemlje Pridnestrja. Čeprav se ponekod zdi, kot da se je čas ustavil, Moldavci še vedno verjamejo v lepšo prihodnost. *Vsebina je del projekta Tu EU – Povezani za prihodnost, ki ga sofinancira Evropska unija.

Ameriška, ruska in ukrajinska delegacija so v Združenih arabskih emiratih opravile prvi krog pogovorov o vojni v Ukrajini. Po besedah ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega so v središču ozemeljska vprašanja, a bo pred kakršnimi koli sklepi treba počakati na današnje nadaljevanje pogovorov. Medtem iz Ukrajine poročajo o novih ruskih napadih. Drugi poudarki oddaje: - Misija Evropskega parlamenta po obisku Srbije napovedala vnovični obisk. - Večji del Združenih držav bo zajel ledeni primež. - Domen Prevc lovi prvi posamični naslov svetovnega prvaka v poletih; rokometaši na evropskem prvenstvu prvič izgubili.

O zagatah evropskih poskusov strateške avtonomije v senci Združenih držav in KitajskeEvropska unija, ki je v osnovi nastala kot gospodarska skupnost zahodnoevropskih držav, nedvomno ni ena tistih političnih tvorb, ki bi se razvile v goreči želji njenih prebivalcev po vzpostavitvi suverenosti evropskega kontinenta, ki je bil v tistem času tako in tako v veliki meri razdeljen na vplivni sferi Združenih držav in Sovjetske zveze. Zato morda ni nenavadno, da iz Bruslja tudi več kot pol stoletja za tem, že v 21. stoletju, ni bilo slišati veliko razmislekov o evropski avtonomiji od svetovnih velesil, pa naj je šlo za gospodarsko in energetsko odvisnost od Kitajske in Rusije ali pa za tehnološko, gospodarsko, tako rekoč popolno vojaško in v veliki meri tudi politično-strateško odvisnost od Združenih držav.In vendar so v preteklih nekaj letih spričo političnih premikov na vseh celinah tudi evropski voditelji morali začeti razmišljati o tem, kakšno vlogo lahko Evropa sploh igra v svetu velesil, ki so ji vedno manj samoumevno naklonjene in od katerih je odvisna na tako rekoč vseh področjih. Če je razmislek o strateški avtonomiji skozi vojno v Ukrajini in vedno manj rožnate odnose z ZDA nenazadnje le prišel v ospredje razmislekov v Bruslju, pa to seveda še ne pomeni, da je ta avtonomija na dosegu roke. Kakšnim miselnim premikom smo priča in koliko so želje po vojaški, gospodarski, tehnološki in politični suverenosti sploh uresničljive v evropskih državah, ki imajo vsaka svoje partikularne gospodarske in politične interese, ki so tehnološko marsikje v zaostanku, ki so dolga leta zanemarjale aktivno industrijsko politiko, ki v evropski komisiji nimajo najbolj učinkovitega in še manj legitimnega vodstva in imajo na svojih tleh na tisoče ameriških vojakov? To so nekatera od vprašanj, ki se jih bomo dotaknili v tokratni intelekti, ko pred mikrofonom gostimo filozofa in politologa dr. Sašo Furlana z ljubljanske Filozofske fakultete ter dr. političnih znanosti Jašo Veselinoviča, podoktorskega raziskovalca na Svobodni univerzi Amsterdam. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Pixabay  

U današnjoj emisiji Radija Slobodna Evropa govorimo o pretresu prostorija premijera FBIH Nermina Nikšića. U Francuskoj pronađen dokaz da su srpski državljani za račun Rusije organizovali rasističke incidente u Parizu.O očekivanjima građana iz srpske zajednice na Kosovu uoči predstojećih izbora. 

Žiga Magjar je pred sedmimi leti svoj dom našel v zelenem nemškem mestu Bremen. Zaposlen je v organizaciji Natur Kultur, soustvarja mladinske projekte, mentorira prostovoljce ter organizira mladinske izmenjave in treninge. Medkulturnega razumevanja in sprejemanja se učijo prek teatra, z igro vlog, pogovori in delavnicami. Eden od projektov je tudi Make Music, Not War. Mladi iz držav, ki so sicer v konfliktu, denimo iz Izraela in Palestine, Ukrajine in Rusije, Grčije in Cipra, skupaj ustvarjajo glasbo za mir. V službi, v hiši organizacije, Žiga Magjar občasno skuha tudi kaj slovenskega, pravi, da je Slovenija zdaj njegov drugi dom. Pogreša družino in prijatelje, a so sodelavci postali njegova razširjena družina.

Na ta veseli dan kulture je upravni odbor Prešernovega sklada razkril Prešernove nagrajence za leto 2026. Za življenjsko delo se bodo poklonili plesalki in koreografinji Mateji Bučar ter industrijskemu oblikovalcu Sašu Mächtigu. Druge teme: - Evropa začenja pot do popolne energetske neodvisnosti od Rusije. V Bruslju predstavili tudi mogoči rešitvi za financiranje 90-milijardnega posojila Ukrajini. - Izrael ob nadaljevanju napadov v Gazi napovedal delno odprtje mejnega prehoda Rafa. - Mednarodni dan invalidov priložnost za osvetlitev dobrih načinov ravnanja pri zaposlovanju ranljivih skupin.

Ksenia Ašrafulina ni tipična Lizbončanka. Pred štirinajstimi leti se je v portugalsko prestolnico preselila iz Rusije, kjer je končala diplomatsko akademijo. Samoironično se predstavlja kot samozaposlena diplomatka. Zaradi težke družinske zgodbe – njenega očeta so ubili – je izgubila upanje v svojo domovino. Nosi majico z obrisom avtomobila, v katerega izpušni cevi je zataknjen nagelj – simbol portugalske revolucije, ki je leta 1974 strmoglavila avtoritarni režim. Z majico Ksenia izraža svoja dva glavna boja: za demokratične spremembe v Rusiji in za bolj zeleno, mobilnostno ter kolesarjem prijazno Lizbono.

Specijalna epizoda sa specijalnom gošćom! U goste nam je konačno stigla Iva Parađanin Lalić ( @tamponzona , Joj majko), a sa njom i priče o majčinstvu bez filtera, nerealnim očekivanjima i zašto se o teškim stranama roditeljstva premalo govori. Ali to nije sve! Spremili smo vam preporuke za svako raspoloženje: od "feel-good" serija koje će vam vratiti veru u život, do verovatno najmračnije i najteže drame koju smo ikada gledali. Prisetili smo se i naše opsesije španskim serijama iz '90-ih (Kralj stočara, seća li se ko?).

Vladajuća partija VMRO-DPMNE proglasila pobjedu nakon prvog kruga lokalnih izbora u Sjevernoj Makedoniji. Ukrajinski predsjednik 'spreman' da se sastane s predsjednicima Amerike i Rusije u Budimpešti. Poslušajte i priču zašto je Srbija posljednjih godina postala magnet za državljane Kirgistana.

Zbog čega BiH jedina na Zapadnom Balkanu blokira slobodno kretanje i da li Željka Cvijanović može biti vd. predsjednika RS? Da li građani Srbije osjećaju mjere Vlade za smanjenje cijena? Predsjednik Ukrajine želi rakete Tomahavk, a predsjednici SAD i Rusije najavljuju sastanak u Budimpešti.

Ali se v mednarodni politiki 21. stoletja vlade res lahko zanašajo samo še na izsiljevanja in grožnje z uporabo sile – ali pa je druge države vendarle mogoče prepričevati tudi z znanstvenimi in umetnostnimi dosežki ter smelimi idejami?Četudi še nikoli niste bili v Združenih državah, najbrž dobro veste, kaj bi vam rekli tamkajšnji policisti, če bi vas slučajno prijeli – povedali bi vam, da ste aretirani, da imate pravico molčati in da imate pravico do odvetnika. To veste, ker ste si skozi leta ogledali kopico ameriških filmov in televizijskih serij. Pa veste, kaj bi vam v enakem položaju rekli kitajski, ruski, francoski, nemški ali, zakaj pa ne, slovenski policisti? Ne? No, če je tako, tedaj lahko rečemo, da so ameriške kriminalke izvrstno opravile svoje delo in vam približale ameriški vsakdanjik, ameriške vrednote, ameriško kulturo. In domnevati je mogoče, da smo Združenim državam, kadar lomastijo po svetovnem odru in kršijo mednarodno pravo, táko ravnanje marsikje po svetu lažje in hitreje pripravljeni spregledati ali ga opravičiti, ker nas v naših vsakdanjih življenjih pač preplavljajo ameriški filmi in glasba, ker občudujemo prebojnost ameriških vesoljskih in digitalnih tehnologij, ker zagrizeno spremljamo športne tekme v tamkajšnjih profesionalnih ligah. Temu politologi in raziskovalci mednarodnih odnosov menda rečejo mehka moč. In Združenim državam je ne primanjkuje. Ali pač? Zunanja politika druge Trumpove administracije namreč v pomembni meri temelji na grobih grožnjah najstarejšim in najbolj zvestim zaveznicam in tako se postavlja vprašanje, ali filmi in glasba res še lahko amortizirajo tesnobo ob ameriških ozemeljskih pretenzijah po Grenlandiji in Kanadi, ali res še lahko ublažijo ogorčenje ob izsiljevalskih carinah? Pa ne le to; bolj ko se namreč Trumpova administracija – tak je vsaj vtis – požvižga na ugled Združenih držav, bolj ostro se postavlja vprašanje, ali lahko ta trend izkoristijo v poglavitni ameriški tekmici in Kitajsko predstavijo kot tisočletno velesilo, ki ima svetu marsikaj ponuditi – od globoke Konfucijeve filozofske misli prek slastnih mandžurskih cmočkov do osupljivih zmogljivosti futurističnih maglev železnic? In kaj je v takih okoliščinah z mehko močjo drugih akterjev globalne politike od Rusije in Indije do Evropske unije? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo dr. Heleno Motoh z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper ter politologe dr. Danico Fink Hafner, dr. Ano Bojinović Fenko in dr. Jureta Požgana s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Foto kolaž:- Konfucij (Wikipedija, javna last)- Michael Jordan na ploetnih v Barceloni leta 1992 (Wikipedija, gapvenezia)- Panorama Šanghaja (Wikipedija, xiquinhosilva)- Hamburger (Wikipedija, hongreddotbrewhouse)- Bob Dylan, Nobelova nagrada za književnost l. 2016 (Wikipedija, Chris Hakkens)- Tradicionalni mandžurski cmočki »jiaozi« (Wikipedija, Emcc83)- Bela hiša (Wikipedija, Zach Rudisin)- Maglev vlak v Šanghaju (Wikipedija, chainwit.)- Kip svobode v New Yorku (Wikipedija, AskALotI)- Buzz Aldrin na Luni, 20. julij 1969 (Wikipedija, Neil Armstrong)- Veliki kitajski zid pri Jinshanlingu (Wikipedija, Jakub Hałun)- Hollywood, Los Angeles (Wikipedija, Thomas Wolf)- Mo Yan, Nobelova nagrada za književnost l. 2012 (Wikipedija, Johannes Kolfhaus)- Prizor z otvoritve poletnih OI v Pekingu l. 2008 (Wikipedija, Tim Hipps)- Panorama New Yorka (Wikipedija, King of Hearts)- Promocijski plakat za kitajsko video-igrico Black Myth Wukong (Wikipedija, DatBot)

Staviti vse na enega konja je pogosto recept za bolečino, saj so trgi vedno polni presenečenj – pozitivnih in negativnih. Zadnjih deset let je bilo obdobje tehnologije, zdaj pa se morda bliža njen vrhunec. Hribar tveganja vidi predvsem v ekstremnih vrednotenjih, pregrevanju tehnoloških delnic, dolžniški eksploziji in geopolitičnih razmerjih, kjer "nič ni samoumevno". Se lahko zgodi ali ponovni pikakom balon? Kdo bo zmagovalec in kdo bo pristal na smetišču AI zgodovine? Rekordi padajo tudi na ljubljanski borzi, kjer na parketu dominirata Krka in NLB. Krkina močna izpostavljenost do Rusije pomeni realno geopolitično tveganje, NLB pa ostaja “balkanska banka”, kjer so donosi visoki, a tudi politična negotovost v regiji. "Če mislite, da bo Balkan rasel, potem je NLB odlična stava,” pravi Hribar, “če ne – je to dodatno tveganje." Naredite domačo nalogo! Hribar odkrito pove: "V razbeljenem okolju iščite manj seksi naložbe. Najbolj vroče zgodbe so pogosto najnevarnejše." PS: pogovor je bil posnet pred petkovo objavo, da bo ZDA dodatno ocarinila kitajski izvoz, in pred korekcijami na borzi in kripto trgu po objavi te novice. Do 10. oktobra smo načeloma brali zgolj o rekordih, skorajda nič pa o tveganjih. Obiščite našo novo spletno stran www.money-how.si Money-How Premium: Poleg poglobljenih člankov vključuje tudi Modri AI, ki vam pomaga pri odgovorih na vaše finančne dileme in Taxistent, ki vam pomaga pri oddaji davčne napovedi in davčni optimizaciji. Več na https://money-how.si/narocnine/ Investicijski bootcamp za mlade: Darilo z dodano vrednostjo Na finančnem bootcampu bodo mladi spoznali moč obrestno-obrestnega računa, ki daje pospešek našemu denarju, še zlati v rani mladosti. Spoznali bodo tudi, kako odpreti trgovalni račun, kako sestaviti portfelj investicij, ki bo služil kot temelj na poti finančne svobode. V nekaj urah bodo dobili znanje brez primesi prikritega oglaševanja. Termin: 28. oktober 2025 med 10.00 in 15.00 Več na https://money-how.si/dogodki/financni-bootcamp-za-mlade-17-21-let/ Bootcamp v živo: Investiranje – kako sploh začeti (omejeno število) Že dolgo razmišljaš o vlaganju in ne veš, kje in kako začeti? Nimaš energije, da bi raziskoval vse podrobnosti. Skrbijo te davki? Presekaj in se nam pridruži v živo, kjer bomo skupaj naredili prvi korak v svet investiranja! Delavnica je neodvisno pripravljena, kar je redkost v današnjem času :) Termin: 22. oktober 2025 med 17.00 in 21.00 Več na https://money-how.si/dogodki/bootcamp-v-zivo-investiranje-kako-sploh-zaceti/

Državna revizijska komisija je zavrnila zahtevek KPK-ja za revizijo nakupa Leonardovih helikopterjev in s tem prižgala zeleno luč nadaljnjemu postopku. Po navedbah komisje so presojali le domnevno sporno merilo o osvetlitvi ločenega prtljažnega prostora. - Von der Leyen: Kršitve zračnega prostora članic Unije v sklopu usklajene kampanje proti Evropi, ki mora okrepiti obrambo. Gre za hibridno vojskovanje Rusije. - V Egiptu tretji dan pogajanj o ameriškem mirovnem načrtu za Gazo. Hamas predal sezname talcev in palestinskih zapornikov, ki jih bodo izmenjali. - Nobelova nagrada za kemijo za razvoj kovinsko-organskih okvirjev. Z njimi lahko zajemamo ogljikov dioksid in pridobivamo vodo iz puščavskega peska.

Potem ko je vlada prejšnji teden sprejela proračunske dokumente za prihodnji dve leti, je danes znan tudi predvideni razrez odhodkov po ministrstvih. Izdatki se bodo prihodnje leto povečali na 17,7 milijarde, v letu 2027 pa na 18 milijard evrov. Največ izdatkov se po pričakovanjih povečuje pri obrambi, največ sredstev pa tudi tokrat pripada sociali in šolstvu. Drugi poudarki oddaje: - Ameriški predsednik Trump pred današnjim srečanjem z izraelskim premierjem Netanjahujem napovedal nekaj velikega. - Ukrajinski predsednik Zelenski evropskim partnericam predlagal zgraditev skupnega ščita pred grožnjami Rusije. - Povprečno slovensko gospodinjstvo vsak teden zavrže nekaj več kot dva kilograma hrane, od tega skoraj kilogram še užitne.

Gesta slovenske ženske odbojkarske reprezentance po tekmi z Izraelom je sprožila različne odzive. Še zdaleč pa to ni edini dogodek take vrste v športu. Opozarjanje na kršitve človekovih pravic ali kakšno drugačno aktivistično angažiranje športnikov se v resnici dogajata ves čas. Od črne rokavice na olimpijskih igrah do prepovedi mavričnih trakov na nogometnem svetovnem prvenstvu. V zadnjem času pa najbolj izstopajo različni standardi obravnave nekaterih držav pri sodelovanju na mednarodnih športnih tekmovanjih, na primer Izraela in Rusije. Kakšen vpliv ima v resnici šport na širše družbeno dogajanje in ali res aktivizem ne sme biti del športa? Sogovorniki: - izr. prof. dr. Tomaž Pavlin, Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani - politolog Denis Mancevič - Tone Krump, košarkarski trener

Vučić najavio moguću nabavku oružja od Kine, i optužio susjede da prave vojni savez protiv Srbije. Dan nakon što je Republika Srpska dobila neustavnu Vladu, Izborna komisija tog bh. eniteta odbila da učestvuje u sprovođenju predsjedničkih izbora 23.novembra. Kako nasilni ekstremizam pogađa Kosovo?

Zadržani optimizem, ki ga je bilo moč čutiti ob srečanju med predsednikoma Združenih držav in Rusije, Donaldom Trumpom in Vladimirjem Putinom, je po tednu dni popolnoma izpuhtel. Rusija vztraja pri svojih zahtevah, za nova srečanja na najvišji ravni ne kaže zanimanja. Ukrajina medtem zavrača ruske ozemeljske zahteve. Druge teme: - Kmetovanje mladih tudi letos med poudarki sejma Agra - Hrvaška bi za tuje delavce uvedla obvezno znanje osnovne ravni hrvaščine - Na sarajevskem filmskem festivalu nagradi za slovensko koprodukcijo in najboljšo žensko vlogo

Molk Izraela po Hamasovem sprejetju katarsko-egiptovskega mirovnega predloga pred nekaj dnevi je včeraj prekinil izraelski premier Benjamin Netanjahu. Napovedal je pogajanja za izpust vseh talcev, končanje vojne pod pogoji, sprejemljivimi za Izrael, in zavzetje mesta Gaza. Kot je dodal, gresta poraz Hamasa in osvoboditev talcev "z roko v roki". Drugi poudarki oddaje: Ukrajinski predsednik Zelenski: zahteve Rusije za končanje vojne so nedostojne. Uporaba umetne inteligence pri delu postaja vse bolj nujna za ohranjanje konkurenčnosti. Polom slovenske košarkarske reprezentance na pripravljalni tekmi v Beogradu.

Medijsko odmevna srečanja ameriškega predsednika Trumpa z ruski predsednikom Putinom, nato pa še z voditelji Ukrajine in najpomembnejših članic Nata so minila brez konkretnega odziva Rusije. Kot nakazuje tudi Trump, se Ukrajina ne bo mogla izogniti prepustitvi izgubljenega ozemlja Rusiji. Generalni sekretar Nata Mark Rutte je poudaril, da je za Kijev v pogovorih o ozemlju najprej pomembno vedeti, s kakšnimi varnostnimi zagotovili bodo preprečili, da bi Putin še kdaj poskusil napasti dele Ukrajine. Drugi poudarki oddaje: - Izrael zdaj ne kaže namena, da bi končal vojno v Gazi, na predlog premirja se še ni odzval. - Zasebni detektivi ugotavljajo, da je zlorab na področju bolniških odsotnosti zelo veliko. - Ob prometnih kolapsih očitno, da smo o sodobni železniški infrastrukturi začeli razmišljati prepozno.

Po potrditvi srečanja predsednikov Združenih držav Amerike in Rusije se vrstijo sestanki in pogovori predvsem evropskih držav. Te po eni strani vztrajajo pri ozemeljski celovitosti Ukrajine, po drugi pa so njihovi uradniki predlagali svoj predlog mirovnega sporazuma med Rusijo in Ukrajino, ki vključuje izmenjavo ozemelj. Drugi poudarki oddaje: Izrael zavrača kritike na načrt o zasedbi mesta Gaza, ki da ne bodo zamajale njihove odločnosti. Ob dobrih turističnih sezonah si lokalno prebivalstvo želi manj turistov in več gostov. Na Pohorju s pridelavo in gojenjem razveseljujejo z gurmanskimi gobami.

Vlada ima danes na mizi predlog zakona o lastniški zadrugi delavcev, ki omogoča, da se lastnik podjetja odloči za prodajo deleža ali delnic podjetja zaposlenim. Pri nas je 15 bolj znanih podjetij z notranjim lastništvom, med njimi je elektronsko podjetje Dewesoft. Vladni predlog zakona je med drugim namenjen družinskim podjetjem, ki imajo težave zaradi nasledstva. Ostali poudarki oddaje: - Pred novim krogom pogovorov Rusije in Ukrajine pičla pričakovanja. - Razkol v nemški vladi zaradi podpore Izraelu. - Velik premik v Trumpovi carinski vojni - ZDA sklenile sporazum z Japonsko.

Podržite nas na Patreonu Patreon.com/historycast Šta je zatekao a šta uradio Petar Veliki kad se posle velikog puta po Evropi vratio kući? Nastavak naše priče o ovom fascinantnom caru počinje upravo tu - u trenutku njegovog povratka, kada u sebi nosi viziju modernizacije, a pred sobom zatiče carstvo ukopano u vekovne običaje, praznoverje i feudalni poredak. Šta se dešava kada jedan čovek pokuša da na silu ubrza tok istorije? Kada želi da od ogromne, rastrzane i samodovoljne Rusije napravi evropsku silu - Rusku imperiju - čak i ako mora da reformiše sve: vojsku, društvo, kalendar, pa i način oblačenja? O tome, kao i o posledicama koje su njegovi postupci ostavili, govore istoričari Nikola Đukić i Nikola Šipka, u nastavku priče koja u centar pažnje stavlja jednog od najambicioznijih i najkontradiktornijih vladara Evrope.

O pripravah evropskih držav in zveze Nato na vojno v času negotovosti, ki jo s svojim lomastenjem v mednarodni politiki povzroča predvsem neizprosno pragmatični predsednik ZDA ob paktiranju s svojim kolegom (in vzornikom) iz Rusije: nekatere države članice podaljšujejo služenje obveznega vojaškega roka in ga širijo tudi na ženske, več tistih, ki mejijo na Rusijo, je sledilo ukrajinskemu zgledu, in odstopilo od ottawskega sporazuma o prepovedi protipehotnih min iz leta 1997.

Včerajšnji drugi krog pogajanj med Ukrajino in Rusijo v Carigradu o doseganju premirja in končanju vojne v Ukrajini je trajal zgolj dobro uro. Preboja glede premirja ni bilo, sta se pa strani dogovorili za izmenjavo vojnih ujetnikov, po tisoč 200 z vsake strani. Po navedbah ruske tiskovne agencije Tass Rusija zahteva mednarodno pravno priznanje Krima in štirih delno zasedenih regij na vzhodu in jugu Ukrajine kot del ozemlja Rusije ter popoln umik ukrajinskih sil s teh ozemelj. Moskva terja tudi vojaško nevtralnost Ukrajine in prepoved delovanja tujih oboroženih sil na njenem ozemlju. Gostitelj, turški predsednik Redžep Tajip Erdogan, je krog pogajanj označil kot »veličasten«. Odziv iz Združenih držav Amerike, katerih predsednik Donald Trump z vse večjo skepso zre na svojo posredniško misijo, pa je bil neprimerljivo bolj zadržan. V oddaji tudi: - V Južni Koreji izbirajo nalednika predsednika Jun Suk Jola, odstavljenega zaradi sporne razglasitve vojnega stanja. - Prvi dan oddanih veliko vlog za oskrbo na domu, a odločb pred jesenjo ne bo, ker še ni informacijskega sistema in primanjkuje kadra. - Obetajo se trije novi razpisi za prehod na obnovljive vire energije v želji po zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji.

Podržite nas na Patreonu ➡️ https://www.patreon.com/c/HistoryCast Istoričari Nikola Đukić i Nikola Šipka danas započinju uzbudljivu priču o jednom od najkontroverznijih i najuticajnijih vladara u istoriji Rusije - istinskom džinu u svakom smislu, Petru Velikom - otkrivajući ključne detalje mladosti ruskog cara, pre nego što je postao zastrašujući reformator, osvajač baltičkih luka i suprug žene koja je iz ropstva stigla do carskog trona.