Podcasts about pogovarjamo

V kine je prišla zgodovinska drama Vermiglio, za katero je italijanska režiserka Maura Delpero prejela veliko nagrado žirije na Beneškem filmskem festivalu. Poglabljamo se tudi v novo komedijo Bruna Dumonta z naslovom Imperij in se posvečamo razstavi Od filma do arhiva, ki so jo ta teden odprli v Arhivu Republike Slovenije, prikazuje pa slovensko filmsko dediščino od začetka 20. stoletja vse do konca 2. svetovne vojne. Poleg tega se pogovarjamo s finskim režiserjem Samijem van Ingnom, avtorjem filma V senci. Prikazali so ga na 21. festivalu Kino Otok, ki se te dni odvija v Izoli. Van Ingen v filmu raziskuje kompleksno zapuščino svojih prednikov – med temi je tudi Robert J Flaherty, ki velja za avtorja prvega celovečernega dokumentarca. Pogovarjamo se tudi s palestinsko režiserko Noor Abed. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova prikazujejo dva kratka filma, v katerih avtorica na izviren način prikaže tesno povezanost palestinske pokrajine in ljudi.

Dobrodošli v 3. epizodi podcasta I AM / WE ARE ALIVE 2.0 – WAKE UP!Tokrat sedimo z našim CEO-jem Nejcem Fošnaričem – človekom, ki večino časa dela na daljavo iz Grčije, in iz prve roke vidi, kako močno nas oblikuje okolje, v katerem živimo.Pogovarjamo se o tem:kako in kako pogosto je danes sploh še stik z družino – in zakaj so grške povezave pogosto močnejše kot slovenske,kaj nas v Sloveniji zadržuje v “zaprtih sistemih” in kako bolj odprta kultura vpliva na miselnost,kako AI spreminja dinamiko dela in odnosov – in kam vse to pelje, če se ne zbudimo,ter o njegovi osebni preobrazbi: od premika v mindsetu do teka, prehrane in priprav na Ironman izziv.To ni pogovor o teoriji. To je vpogled v realnost nekoga, ki vodi podjetje na daljavo, gradi sebe od znotraj navzven in išče odgovore v svetu, ki se spreminja hitreje, kot smo pripravljeni priznati.

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je Jure Šega, predsednik Potapljaškega društva Maribor. Pogovarjamo se o tradiciji potapljaštva v mestu, o prigodah pod vodo, v luči potapljaških ekoloških akcij, ki jih društvo pripravlja že več kot 30 let, pa tudi o skrbi za bolj čisto reko Dravo.

Po trditvah različnih skupin in organizacij je bilo v 60., 70. in 80. letih v nekdanji Jugoslaviji prodanih več kot 20.000 novorojenčkov; več primerov je tudi v Sloveniji. Več je tudi zgodb mater, ki jim je bilo sporočeno, da so njihovi otroci umrli takoj po rojstvu ali nekaj dni pozneje, niso pa jih smele niti videti niti pokopati. Sume dodatno vzbuja tudi neujemanje dokumentacije porodnišnic in Statističnega urada. V Društvu izgubljeni otroci je trenutno povezanih 125 mater. Pogovarjamo se z dvema, ki že več let iščeta resnico o svojih otrocih.

Blaž Štefe je osem let živel na Kitajskem, dela v avtomobilski industriji, povezati skuša slovenske in kitajske poslovneže. Pogovarjamo se o carinski vojni ZDA in Kitajske, priložnostih Evropske unije, očitkih o kitajskem kopiranju zahodnih tehnologij. Tudi o modernih avtomobilih in hitrih vlakih. Kitajski poslovni kulturi.Zapiski: -Blaž Štefe o kitajski mobilnosti v podkastu Zelena luč. -APM: Kako deluje kitajska avtomobilska industrija? 

Posvečamo se romantični drami, posvečeni razhajanju para, z naslovom Ravno obratno španskega režiserja Jonasa Truebe, in akcijskemu filmu Nevarni gradbinec. Pogovarjamo se s Petro Seliškar – te dni sta kar dva njena nova dokumentarna filma (Gora se ne bo premaknila in Poletne počitnice, ki se oba posvečata življenju ene od zadnjih planšarskih družin v makedonskem visokogorju) na ogled na dveh festivalih, namreč na ZagrebDox in Visions du reel. Poročamo tudi o nekaj vrhuncih jubilejnega 25. festivala avstrijskega filma Diagonala.

V kinih se je zavrtel novi film o delovanju samostanov sester magdalenk na Irskem. Take majhne stvari je posnet po noveli Claire Keegan, postavljen pa je v čas sredi 80.let prejšnjega stoletja. Pogovarjamo se z Olgo Kosanović, režiserko dokumentarca Še zdaleč ne lipicanci. V filmu, ki je bil na ogled v okviru Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani, je vzela pod drobnogled birokratski sistem, vezan na pridobivanje avstrijskega državljanstva, obenem se v njem sprašuje o čustveni plati tega, da imaš ali nimaš državljanstvo države, v kateri bivaš. Poročamo tudi o pravkar minulem festivalu dokumentarnega filma v Solunu.

Na 54. filmskem festivalu v Rotterdamu se v glavnem tekmovalnem programu za nagrade potegujeta dve slovenski manjšinski koprodukciji; film Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića in film Veter, govori mi srbskega režiserja Stefana Djordjevića. Pogovarjamo se tudi z Nino Blažin, režiserko filma V tišini življenja in ocenjujemo filma Nekoč v Posočju Eme Kugler ter Samota Ninne Pálmadóttir.

Poglabljamo se v film Vsi odtenki svetlobe indijske režiserke Payal Kapadia (filmska pripoved, v kateri se prepletejo zgodbe treh žensk v Mumbaju, je prejela veliko nagrado žirije v Cannesu) in v novo delo bosanskega filmarja Danisa Tanovića Pozno poleti. Pogovarjamo se z Amirjem Muratovićem o njegovem filmu NUK CCL, posvečamo se dogajanju v Slovenski kinoteki – prihodnji teden se tam začenja celovita retrospektiva del hrvaškega cinasta Vatroslava Mimice –, poleg tega se oziramo k opusu ameriškega filmskega umetnika, slikarja in glasbenika Davida Lyncha, ki je ustvaril nekaj nepozabnih del, med njimi so Eraserhead, Divji v srcu, Mullholland Drive in serija Twin Peaks.

Zdravo. Tokrat se spustimo globoko v decembrsko vzdušje, ki sicer diši po prasketanju ognja, darilih in denarju, a se nam zdi, da je naporni mesec že končno za nami, čeprav smo (nekateri) decembersko utrujenost čutili že od avgusta. Pogovarjamo se o tem, kako nas od kapitalizma vsiljeni "Bog Potrošnik" sili v neskončni nakupovalni vrtiljak (ker darila so pa fajn, a ne) in vse to samo zaradi neustavljivega napredka! Oziroma povedano drugače: za kitajski BDP gre.

21. Animateka ta teden pestri ljubljansko filmsko pokrajino – v naši oddaji se posvečamo v Annecyju nagrajenemu filmu Valovanje latvijskega režiserja Gintsa Zilbalodisa, v katerem živali smejo biti živali, torej niso predstavljene kot ljudje v živalskih oblikah. Pogovarjamo se z Nizozemcem Wouterjem Jansnom, ki na Dunaju vodi distribucijsko hišo Square Eyes, s katero skrbi za to, da filmi, ki so vsebinsko in slogovno drzni, najdejo svoje občinstvo. Predstavljamo program jubilejne 40. izdaje festivala LGBT filma, ki bo potekala med 9. in 16. decembrom, in ocenjujemo letošnjega dobitnika zlate palme v Cannesu – Anoro Seana Bakerja, ki se te dni vrti v naših kinih.

Med vrhunci prvih dni 35. Liffa so Anora režiserja Seana Bakerja, ki je za film prejel zlato palmo v Cannesu, pa zmagovalni film Beneškega festivala – premislek o svobodnem odločanju glede lastne smrti, Sosednja soba Pedra Almodovarja, vsekakor tudi Megalopolis, grandiozno delo Francisa Forda Coppole, in Hudičeava kopel avstrijskega režijskega dvojca Veronike Franz in Severine Fiale. Pogovarjamo se z Mirjano Karanović in Saule Bliuvaite, režiserki filmov Mati Mara in Strupeno, ponujamo pa tudi nekaj razgledov po kategoriji Ekstravaganca.

Letošnja Jesenska filmska šola, mednarodni simpozij filmske kritike in teorije, je posvečena razmisleku o ženskih filmskih ustvarjalkah in potencialu feminističnih praks. Med 17. in 19. oktobrom se bo v Kinodvoru v Ljubljani odvil 9. mednarodni filmski festival Kinotrip, za katerega mlada filmska ekipa izbira filme za mlade. V kine je prišel dokumentarec Bojevita kraljica noči o eni največjih evropskih sov – sovi kozači. Film je režiral Matej Vranič. Pogovarjamo se tudi z igralci, ki so zaigrali v mladinskem filmu Tartinijev ključ režiserja Vincija Vogua Anžlovarja.

Z gostujočo razstavo hrvaškega Muzeja krapinskih neandertalcev Tolminski muzej do konca novembra odstira izjemno poglavje prazgodovine, kjer je pobliže predstavljen krapinski pračlovek. Fosilni ostanki, zbrani na Hušnjakovem brdu v Krapini na severovzhodu Hrvaške, so namreč največja posamična zbirka neandertalcev na svetu. Muzej krapinskih neandertalcev je prejemnik Znaka evropske dediščine za leto 2015, zato je tokratno gostovanje razstave obenem simbolno povezovanje dveh krajev, ki se ponašata s tem prestižnim nazivom, saj je tudi Spominska cerkev Sv. Duha v Javorci, za katero poleg Občine Tolmin in zavoda za turizem Dolina Soče skrbi Tolminski muzej, nosilka Znaka evropske dediščine od leta 2017. Pogovarjamo se z avtorjem razstave Jurico Sabolom, ravnateljem Muzejev Hrvaškega Zagorja.

Pogovarjamo se z Goranom Stolevskim, avstralskim režiserjem, rojenem v Makedoniji, ki je v svojem novem filmu Gospodinjstvo za začetnike z nežnostjo in humorjem povedal zgodbo o nenavadni družini, obenem pa je opozoril na vrsto problematik, specifičnih za Makedonijo. Poročamo tudi o grozljivki Ne govori zla, o otroškem filmu Otroci Divjega zahoda in o 15. Festivalu migrantskega filma.

Ocenjujemo novi film Yorgosa Lanthimosa Dejanja usmiljenja - v njem spet igra Emma Stone, ki so jo za njeno vlogo v prejšnjem Lanthimosovem filmu Nesrečna bitja nagradili z oskarjem, za novi film (narejen je v obliki triptiha) pa je igralec Jesse Plemons prejel nagrado za najboljšega igralca v Cannesu. Poglabljamo se tudi v novi film Tima Burtona, s katerim so odprli letošnji Beneški filmski festival. Beetlejuice Beetlejuice je nadaljevanje Burtonove komične grozljivke iz leta 1988, v kateri vlogo divjega poltergeista znova igra Michael Keaton. Pogovarjamo se z Emo Kugler o njenem novem filmu Nekoč v Posočju, v katerem raziskuje staroverstvo v Posočju. Pod drobnogled pa jemljemo tudi retrospektivo del Matjaža Klopčiča v Slovenski kinoteki.

Tokrat se posvečamo Romulu, novemu delu iz franšize o Osmem potniku, pa dokumentarcu Wima Wendersa o nemškem umetniku Anselmu Kieferju. Pogovarjamo se o slovenski udeležbi na letošnjem Sarajevskem filmskem festivalu in razmišljamo o tem, kaj obeta Beneški filmski festival, ki se začenja prihodnji teden.

Poglabljamo se v irski film Kneecap, ki med drugim tematizira ohranjanje narodne zavesti prek umetniškega izražanja. Pred izidom novega dela Osmega potnika razmišljamo o zgodovini te franšize, ki je ena najbolj zanimivih v žanru znanstvene fantastike. Pogovarjamo se z Brunom Ankovićem, režiserjem filma Proslava, zmagovalnega dela Puljskega filmskega festivala, pa z direktorico Slovenskega filmskega centra Natašo Bučar o bogati slovenski filmski beri na letošnji izdaji Sarajevskega filmskega festivala.

Pogovarjamo se s Sonjo Prosenc, scenaristko in režiserko filma Odrešitev za začetnike. Družinska drama, polna črnega humorja, je bila ta teden predpremierno prikazana v letnem kinu na Ljubljanskem gradu, poleg tega bo film odprl tekmovalni program letošnjega Sarajevkega filmskega festivala. Ocenjujemo srhljivko Zbiralec duš, v kateri je v eni od svojih najboljših vlog nastopil tudi Nicolas Cage. Poleg tega razmišljamo o nekaj vrhuncih pravkar minulega festivala Cinehill v Gorskem kotarju.

"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje. Zapiski: Slovenski malčki nizko izobraženih staršev so najbolj socialno izključeni med vsemi vrstniki v EU; Poročilo o razvoju UMAR 2024.

Nikolaj Krastev je bolgarski politični analitik, novinar in urednik. Je odličen poznavalec dogajanja na Zahodnem Balkanu, dolga leta je bil dopisnik iz Beograda, dopisniški mandat je preživel tudi v Moskvi. Sestaja se z rusko opozicijo in je o njej posnel televizijski dokumentarec. Pogovarjamo se o dogajanju v regiji, o vplivu Rusije in Turčije. Kakšna je prihodnost Balkana in zakaj bi lahko Slovenija bolje izkoristila svoje dobro ime. Tudi o tem, zakaj ničesar ne vemo o Bolgariji, kjer bodo imeli že šeste volitve v samo treh letih. *Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.

Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepremični bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.

Zdravo. Tokrat začnemo s serijo neprimernosti, pokomentiramo komentatorje in ugotovimo, da je komentiranje tekem naporen poklic. Pogovarjamo se tudi o filmih in sklenemo, da je treba verjet'. Ker je šnopc pa per ena pijača, pridemo tudi do 24. poglavja 5. knjige, a nas od dokončne obdelave zmotijo mozolji, knjige za samopomoč in … od Koprivnika žena.

Juš (27) in Kim (29) sta par. Kupila sta kombi in si želela prepotovati svet. Pa je prišla korona. In kombi je po spletu okoliščin zamenjala kmetija Juševe babice. Glede svojega življenjskega sloga sta zelo jasna: vsaka odločitev ima namen, posledico in cilj. Tudi ta, kaj bosta s svojim časom na Zemlji. Pustila sta svojo službo, že tri leta se preživljata samo s tem, kar pridelata. Devetdeset odstotkov zaslužka vložita v razvoj kmetije (dobrine.goods). Nekdanji hlevi tako postajajo spalnice, mešalec za beton bo sejalnica za kompost, sod se spreminja v bazenček, trampolin doživlja preobrazbo v premični piščančnik. Pri tem jima v toplejših mesecih pomagajo tudi prostovoljci z vsega sveta. Pogovarjamo se o funkcionalnem minimalizmu, skromnosti, odgovornosti, druženju z gosti in tem, da je edina prava pot ta, ko je na prvem mestu narava.

Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot negiben bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tato sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.

V kinih si lahko ogledamo novi film Christiana Petzolda Rdeče nebo in Srečno naključje, prvi film, ki ga je sloviti Woody Allen posnel v francoščini. Pogovarjamo se z Amirjem Muratovićem, režiserjem filma Ars, ki je nastal ob 60. obletnici 3. programa Radia Slovenija. Poleg tega poročamo o tem, kaj vas pričakuje na 39. festivalu LGBT filma.

Lidija Živčič je strokovna vodja pri organizaciji Focus - društvu za sonaraven razvoj, kjer se med drugim ukvarja z energetiko in vprašanjem energetske revščine. Raziskave kažejo, da se razlike med bogatimi in revnimi povečujejo, pri čemer ne gre več toliko za razlike med posameznimi državami, ampak za razlike med sloji znotraj držav. Na podlagi javno objavljenih podatkov je, denimo, časnik Guardian nedavno objavil analizo, po kateri so bila zasebna letala 200 milijarderjev od začetka leta 2022 do danes v zraku skupno kar 11 let, njihov ogljični odtis pa je enak odtisu skoraj 40.000 Britancev. Lidija Živčič to imenuje energetska dekadenca. »Z energijo ravnamo zelo razvratno. Velik problem je, da se o energetski dekadenci na politični ravni sploh ne pogovarjamo. To je nekakšna tabu tema, nedostopno področje, ki se ga ne smemo dotikati, kajti tukaj gre za neke svoboščine ljudi, ki jih ne smemo omejevati. Takšna je vsaj retorika oziroma pojmovanje v naši družbi. Vendar se bojim, da bomo morali temu tabuju narediti konec, kajti da nas bo večina gledala, kako manjšina veselo leti, medtem ko si mi v bistvu niti ne upamo iti na obisk k neki bolj oddaljeni družini in videti ljudi, ki jih imamo zelo radi - tega žal ne bomo trpeli.« Evropska komisija je sredi novembra projektu, ki ga koordinira Focus, podelila nagrado za družbeno inovacijo leta 2023. Gre za tako imenovana skupnostna srečanja. »Gre za obliko srečanj, na katerih se v rednih intervalih, na primer enkrat na dva tedna, zbere skupina ljudi, ki jih je prizadela energetska revščina. Ideja skupinskega naslavljanja, da ljudje drug drugemu pomagajo prebroditi težave energetske revščine. Na primer, če je nekdo zamenjal dražjega dobavitelja s cenejšim, lahko to svojo izkušnjo deli z drugimi skupini in s tem pomaga tudi drugim. Če ima nekdo nakopičene dolgove in je uspel s podjetjem ali ob pomoči Zveze prijateljev mladine narediti načrt za odplačevanje dolga, lahko tudi to izkušnjo deli z drugimi. Skratka, med ljudmi želimo narediti neke mreže, ki bi jih opolnomočile, delile pridobljena znanja in izkušnje in ki bi skušale destigmatrizirati eneregetsko revščino. Kajti ne gre za to, da je nekdo osebno kriv in odgovoren, ampak gre pogosto za sistemske napake, ki jih moramo sistemsko nasloviti.«

Kdo sestavlja mlad kvartet dveh violin, flavte in klavirja Con Anima? Akademsko izobražene glasbenice, flavtistka Špela Flajšker, violinistki Sandi Baitokova in Katja Dadič, ter pianistka Vita Kovše. Nekonvencionalna zasedba je nastala na pobudo profesorja na Akademiji za glasbo. Pogovarjamo se o odnosu ljudi do klasične glasbe, zanimivih odrskih in zaodrskih zgodbah, udeležimo se celo ene izmed njihovih jutranjih vaj.Zapiski: Leon Firšt: Salonski plesi

Huda poplavna ujma naj bi po podatkih Karitasa prizadela več kot 4000 gospodinjstev, popolnoma uničenih naj bi bilo vsaj 121 hiš, hudo poškodovanih pa vsaj 2733 hiš. Analiziramo, ali je slovenska arhitekturna stroka res dovolj v stiku s celovitimi potrebami prostora. Pogovarjamo se z arhitektko in s profesorico na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo Marušo Zorec, ki sodeluje pri vseh večjih prenovah stavb. Vremenske uničujoče posledice so jo močno prizadele, pravi in dodaja, da se tudi arhitekturna stroka sprašuje, kaj bi v preteklosti lahko naredili bolje, da bi bile posledice poplav manj uničujoče, in kako stavbe zaščiti v prihodnje.

Pogovarjamo se s Sonjo Prosenc – njena serija v osmih delih Trigrad je namreč uvrščena v tekmovalni program letošnjega Sarajevskega filmskega festivala. Poročamo o nastajanju novega otroškega filma Blok 5, ki ga režira Klemen Dvornik. Razmišljamo o najbolj pričakovanih filmih jesenske sezone in pred sobotno premiero novega filma Wesa Andersona ugotavljamo, kaj so posebnosti njegovih filmov.

Z moskovsko dopisnico Vlasto Jeseničnik razmišljamo o nedavnih dogodkih, ki so Rusijo pripeljali do roba velike politične krize. Je bila Prigožinova nekajurna epizoda puč, poskus državnega udara, politična anketa med ruskim prebivalstvom ali preprosto zamaskiran strateški premik vojske na drugo fronto? Pogovarjamo se tudi o možnostih za mir v Ukrajini in položaju ruske opozicije.

Gosta v oddaji podkasta BIMpogovori sta Tina Ferfila (Inštitut UL FGG) in Sašo Zaletel (EUTRIP). Pogovarjamo se o certificiranju na splošno ter specifično o certificiranju buildingSMART in s tem povezanim izobraževanjem.

Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tako sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.

Pogovarjamo se z Amirjem Muratovićem, čigar novi film Temni pokrov sveta bo v nedeljo premierno prikazan na 25. izdaji Festivala dokumentarnega filma v Ljubljani. Med drugim razmišljamo tudi o dokumentarcih Huberta Sauperja, ki si jih lahko prav tako ogledamo na festivalu in o še enem festivalu dokumentarnega filma, ki se pravkar odvija, namreč v Solunu. Poleg tega se sprašujemo o favoritih za letošnje oskarje.

Zdravo. Tokrat začnemo debato z zaspanostjo in dobimo idejo o referendumu o obveznem popoldanskem počitku in referendumu o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Ugotovimo tudi, da če bi se hoteli pogovarjati o resnih temah, bi rabili podkast o resnih stvareh in narezku: torej povabili bi gostjo ali gosta, ki prinese narezek in pove kaj o (na primer) jedrski energiji. Vendar mora najprej postreči z narezkom, potem pa šele s statističnimi podatki. Spomnimo se tudi na legendarno serijo 'Allo 'Allo in vzklik "Vleci, Primož, vleci!", čigar avtor Oto Giacomelli ga je ponovil še velikokrat. Ker je postal tako legendaren, so po njem poimenovali tudi dokumentarec o Primožu Peterki. Sicer se v poglavju posvetimo letenju Arturja in Fenchurch, prtičkom za televizije (stare CRT in novodobne flat screen televizorje), govorimo o pomembnosti opozoril in evoluciji, ter o Arturjevem nerazmišljanju. Aljo kar naenkrat odide, ker pravi da ima "... nekaj nujnega v kleklarskem društvu." Pogovarjamo se tudi o drevoredu, žlebu, samotni enosmerni uličici, neustavljvem napredku, privatizaciji in volframovem karbidu.

Zdravo. Epizodo polno zgodb, poljubljanja in mečkanja začnemo z vprašanjem kakšno kavo pijete in ali se ob ponedeljkih zjutraj spodobi piti pivo. Pogovarjamo se tudi o vremenu v Napoliju, Aljo pa na neumno vprašanje zelo hitro najde neumen, a zelo zabaven odgovor. Po pečinaobešalniku pa se prestavimo v Hyde park, kjer sonce sije nizko samo z enim razlogom. Razlog na tem mestu niti ni pomemben, kot tudi ni pomemben dudaš, pomembno je, da se Artur in Fenchurch lupčkata in mečkata, da je veselje. Artur se spomni na zgodbo in na piškote Čajni bogati, Fenchurch pa na zgodbo o koncu sveta, ups, planeta, ups Zemlje, ... Postavlja pa se vprašanje kam so izginili delfini? Odgovor na to vprašanje ve Zvonko Prisebni (Pametni Wonko) o katerem govorimo v epizodi 124. V tej epizodi tudi o dejstvu, da Fenchurch najde Arturjev Štoparski vodnik po Galaksiji in da bi si rada ogledala čuda Galaksije ... za manj kot trideset altairskih dolarjev na dan, kar pa Arturja ne veseli preveč. Za konec še dve zgodbi o gin tonicu.

O predsedniških volitvah iz oglaševalsko-marketinškega zornega kota. Pogovarjamo se o (pre)drznosti kampanj, kandidatov in kandidatk, inovativnosti njihovih sporočil, javnem nastopanju, domišljenosti spletnih strani, učinkovitosti...

Zdravo. V predigri se pogovarjamo o našem studiju, številkah, drugih podkastih in tudi o dejstvu, da ta teden 42. rojstni dan praznuje knjiga Restavracija ob koncu Vesolja. V prejšnji epizodi ugotovimo, da bi Artur v teh časih Fenchurch lažje našel na družabnih obrežjih, vprašanje pa se postavlja, če bi bila tudi na Tinderju. S pomočjo Štefice iz LD;GD potrdimo fakt, da je retrogradni Merkur končan in se skupaj s 15. poglavjem odpravimo na zahodno obalo ZDA, kjer v prostoru Zunaj norišnice živi Pametni Wonko, ali po naže Zvonko Prisebni. Pogovarjamo se tudi kakšno je v življenje Kaliforniji in ponovimo, da je konec sveta že bil in minil. Zato pa Aljo ugotovi, da je praznik haloween (helou, vin) le predigra za Martinovo, bistvo pa se je ob potovanju čez veliko lužo izgubilo s prevodom, ker bi moral biti haloween predpraznik vina (hello, wine). Pozdravljeno, vino! Sprašujemo se tudi, če je Jezus že prišel drugič … in če se mu ni morda kaj zgodilo. Če bi kdorkoli vedel kaj o tem, naj nam javi. Hvala.

Pogovarjamo se o družinskem zakoniku in izmerjeni podpori v Sloveniji, napovedanih referendumih in razpokah v koaliciji, iz predsedniške kampanje pa več o odstopu Bezenška,...

Pogovarjamo se o tem, kako v Sloveniji doživljamo energetsko krizo, ukrepe za zajezitev draginje in kakšen je odnos do širjenja koronavirusa danes. V debati...

Uvod v novo sezono zaznamuje živahna kampanja pred 7. predsedniškimi volitvami. Pogovarjamo se o presenetljivem izstopu kandidatke Kos, težavnosti zbiranja podpisov in viharju v...

Zdravo. Spet se spomnimo na veliki test nizkocenovnih piv in ugotovimo, da Peli pozna zdaj tudi brezalkohonla nizkocenovna piva, spomnimo se tudi na komad / film / knjigo Mačje pokopališče. Končno se pritepemo do krčme, kjer je v tokratnem poglavju eden od naših junakov. Artur je domači druščini iz krčme Pri konju in konjušniku namreč natvezil štorijo, da je bil teh 6 mesecev (8 let) v Južni Kaliforniji. Seveda je tem našel svojega alkimista za hujšanje (mi se spomnimo na debelost v ZDA) in sklenemo, da je bila debelost nekoč za premožne, danes pa je domena revnih. Pogovarjamo se tudi o kriogeničnih komorah in da si poceni verzijo naredite (z metodo Wima Hofa). Tudi na fotografije se spomnimo in na res dolgo pavzo, ki se nam primeri v outru.

Za uvod v 10. sezono podkasta Metin čaj gostimo britanskega novinarja in avtorja Tima Judah. Pogovarjamo se o pokrivanju Balkana in spremembah, ki se...

Pravnica Nataša Pirc Musar bo kandidirala za predsednico RS. Pogovarjamo se o tem, kakšne so njene možnosti, prednosti in slabosti. Več tudi o poskusih...

O vlogi Kitajske v ukrajinski vojni in zakaj Tajvan, ne glede na vse, ni Ukrajina. Pogovarjamo se o pričakovanjih Kitajske od Putinove avanture, o...

Zdravo. To je uvod v četrto knjigo Zbogom in hvala za vse ribe. Prolog. Prolog, ki ga (tako kot v uvodu v prvo knjigo) prebere najbolj hupi komik pod Alpami (pa i šire): Boštjan Gorenc - Pižama, tudi soavtor sosednjega podkasta Danes praznuje, ki ga soustvarja z ženo Mojco, ki je gostovala pri nas v epizodi 050. Za začetek zvemo, da je naš Aljo bivši ljubljanski viceprvak v kajaku in da je pred nekaj časa gledal "en film na Lublan'". Spomnimo se na praznovanje dneva brisače, takoj zatem pa se lotimo vprašanja zakaj je Douglas Adams napisal 4. knjigo, če mu ni bilo treba. Sploh, ker se spomnimo, da je imela tretja relativno srečen konec, pa še vesolje so rešili obenem. Povemo, da so povezave v zapiskih, Aljo pa razloži, kaj so prinesla dužbena omrežja: s pojavom družbenih medijev še kdo drug, razen tvoje familije ve, da si trčen(a). Zato pazite kar pišete na družabnih omrežjih in še bolj pomembno: pazite, da ne preberete preveč vsebin od vseh zgoraj omenjenih ... Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo. Pa smo končali z originalno trilogijo. Pred vami je le še epizoda, kjer obdelamo epilog knjige O življenju, vesolju in sploh vsem. Za začetek se ustavimo pri življenju, ceni buteljk, popivanju na klopcah, klubu 27, in še čem. V epilogu so naši junaki spet potovali, Artur pa ugotovi, da sta čas in razdalja eno, ter razum in vesolje eno, Aljo pa pripomni, da se Štoparski vodnik v epilogu spogleduje z zen budizmom. Slišimo tudi plosk ene roke, potem pa kaj hitro zavijemo na droge in new age gibanje, ki je v 80ih preplavilo svet. Ugotovimo tudi, da je resnica (prosto po Praku) res grozna in da nas bo, kot je velel Jezus, na koncu osvobodila. Pogovarjamo se oblikah pravice in užitka in o tem, da so čustva in misli brez oblike. Hvala ker ste bili z nami tudi ob prebiranju tretje knjige in se slišimo v četrti. Že čez en teden. Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Pogovarjamo se o novo postavljeni zakonodajni veji oblasti, proceduralnem oviranju “konstruktivne” opozicije in inflaciji referendumov. Poglobimo se tudi v koalicijsko pogodbo in nje posebnosti....

Pogovarjamo se o rekordni udeležbi na predčasnih volitvah, aferah, ki pet pred dvanajsto premetavajo barke, trendih, anketah in scenarijih ter postavljanju temeljev za pritoževanja...

Z odličnim poznavalcem Rusije in postsovjetske geopolitike Miho Lamprehtom poskušamo razgrniti zapletene zgodovinske kontekste spopada v Ukrajini. Pogovarjamo se o smiselnosti hladnovojnih primerjav, ponovni...