Podcasts about imela

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

V manjšem kraju blizu Milana se je leta 1850 v številni kmečki družini rodila današnja godovnjakinja. Imela je 12 bratov in sester. Minilo je 30 let življenja, izpolnjenega z deli ljubezni …

V Sloveniji so še vedno ljudje, ki pozimi na ognju talijo sneg. Da otroci zjutraj v šoli ne bi preveč smrdeli. 60 let stara prebivalka romskega naselja še nikoli v življenju ni izkusila, kako je živeti z vodo in elektriko. Zavrača, da bi kradla, in si želi, da tega ne bi počeli niti njeni otroci in vnuki. Toda težko je hoditi v šolo neumit, premražen in delati nalogo ob sveči.Sogovorniki: prebivalci naselja Otavice in Goriča vas Nataša Posel, Amnesty International Slovenija socialna antropologinja Alenka Janko Spreizer

Rada prebiram pravljice. Prepričana sem, da niso namenjene samo otrokom, ampak tudi nam odraslim. Ko sem na obisku pri kakšni družini, kjer imajo otroke, izvem od otrok kakšno novo pravljico in sem tega prav vesela. V pravljici o medvedki z modrimi očmi je neka znanka spregovorila o svojih osebnih izkušnjah. Nekoč je živela medvedka Olivija, ki je bila zelo žalostna, ker je bila veliko manjša od drugih medvedk in je imela modre oči in ne rjavih tako kot vsi drugi medvedje. Vsak dan je hodila k jezeru in tam žalostno sedela. Imela je občutek, da je drugi ne marajo. Počutila se je strahotno samo. Ko je bila nekega dne spet na smrt nesrečna in je sedela na svojem stalnem mestu ob jezeru, se je pred njo nenadoma pojavila velika zelena žaba. Imela je tako mil pogled, da ji je medvedka takoj zaupala. Žaba jo je vprašala, zakaj je žalostna, in medvedka ji je vse povedala. Žaba je rekla: »Poznam zdravilo za tvojo žalost. Ali vidiš roso na velikem cvetu? Vsak dan vzemi eno kapljico, potem ti bo kmalu bolje.« »Ali bom potem tudi hitreje rasla in dobila rjave oči?« je vprašala medvedka. »Ne,« je rekla žaba, »zrasla ne boš sama od sebe. Tudi oči bodo ostale modre. Sicer pa so tvoje modre oči nekaj najlepšega na tebi. Ampak preprosto ne boš več žalostna.« Bilo je tako, kot je rekla žaba. Olivija je vsak dan popila kapljico rose z velikega cveta. Postala je vesela in noben medved se ji ni več posmehoval. Vsi so jo začeli občudovati. Ali so to storile zares kapljice rose ali preprosto prijateljstvo s skrivnostno žabo? Kdo ve? Pravljica se mi zdi naravnost ganljiva. Res ni pomembno, ali so čudežno učinkovale kapljice rose ali je bilo prijateljstvo žabe vzrok sprememb. Dejstvo je, da je morala priti žaba z milim pogledom, da se je lahko kaj spremenilo. Tako vsak od nas v svojem življenju potrebuje ljudi, ki se v določenem trenutku pojavijo na njegovi poti in mu pomagajo, da lahko naredi korak naprej.

Zanimivo je, koliko svoje energije porabijo ljudje za pridobivanje najrazličnejšega bogastva. Številnim ni nikoli dovolj, ko imajo nekaj, bi radi imeli še več. Pa ne samo mladi, vse to velja tudi za starejše. Kot da bodo vse to vzeli s seboj v grob in bo treba pri vstopu v večnost pokazati, kaj vse imajo. In potem se včasih tik pred smrtjo še tožarijo, ker so bili menda ogoljufani za premoženje. So pa k sreči tudi še drugačni ljudje in takšnih sem vedno zelo vesela. Mislim, da jih ni tako malo, samo o njih se tako malo govori. Ena takšnih je bila gotovo moja prijateljica, ki se je počasi približevala devetdesetemu letu. Prav nobenega premoženja ni imela, vse je razdajala, tako da je imela nazadnje samo pokojnino. Bila je družinska zdravnica, ki je velikokrat hodila tudi k bolnikom na dom, kadar so jo potrebovali. Šla je ob vsaki uri, ko so jo poklicali, tudi ponoči. Tako je oskrbovala številne bolnike, ki se jim je življenje iztekalo. To je bilo dragoceno za bolnike same in pa seveda za njihove svojce. Veliko se je z obojimi tudi pogovarjala. Rekla je, da te njene pripravljenosti niso nikoli izkoriščali, da je nikoli niso poklicali takrat, ko to ne bi bilo potrebno. Vedno znova so ji še po toliko letih pisali ali telefonirali svojci pokojnika in ji zagotavljali, kako so ji še zdaj hvaležni za vso njeno skrb. Tega ne bodo nikoli pozabili. S svojimi obiski in svojo skrbjo je številnim bolnikom omogočila, da so lahko do konca ostali doma in jih ni bilo treba voziti v bolnišnico. Poleg vse strokovne pomoči je bil tako dragocen tudi ta tako človeški pristop do bolnika. Ta moja prijateljica ni imela nobenega premoženja, ki bi ga lahko nekdo podedoval po njej. Pa vendar je bila tako zelo bogata. Imela je toliko lepih spominov, ki so bili vredni veliko več kot še tako veliko bogastvo. Lepo se je na starost poslavljati od življenja s takšnim bogastvom.

Z italijanskim zgodovinarjem dr. Federicom Tenco Montinijem o reševanju tržaškega vprašanja, kot ga je popisal v knjigi Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954Dejstvo, da Slovenci nismo dobili Trsta - pa čeprav je to narodno mešano mesto 1. maja 1945 osvobodila jugoslovanska vojska - je verjetno še danes ena bolj bolečih točk naše zgodovine. In vendar na razmejitev med Italijo in Jugoslavijo morda vse prevečkrat gledamo predvsem v lokalnem kontekstu - manj pa se zavedamo, da je bil Trst po drugi svetovni vojni pravzaprav prvo žarišče porajajoče se hladne vojne, tržaško vprašanje pa je igralo pomembno vlogo tudi v italijanski notranjepolitični tekmi med komunistično partijo in krščanskimi demokrati. Zakaj je bilo v tem kontekstu za zahodne zaveznike tako pomembno, da Trst ne postane jugoslovanski? Kolikšno težo so temu vprašanju, po drugi plati, dajale jugoslovanske oblasti? Kako je na reševanje zapletenega problema vplival spor med Titom in Stalinom leta 1948, po katerem Jugoslavija ni bila več tako trdno umeščena v vzhodni blok? In kako sta se obe vpleteni strani sploh lotevali napornih in na trenutke zelo zaostrenih pogajanj v desetletju po vojni, pogajanj, ki so na koncu pripeljala do tega, da je Jugoslavija sicer dobila večino spornega ozemlja, ne pa Trsta kot samega jedra razmejitvenega spora? Tovrstna vprašanja nam bo za tokratne Glasove svetov pomagal osvetliti italijanski zgodovinar dr. Federico Tenca Montini, ki je s pomočjo podrobnega vpogleda arhivov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu napisal monografijo z naslovom Trsta ne damo!: Jugoslavija in tržaško vprašanje 1945-1954, ki je v slovenskem prevodu izšla pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: tanka jugoslovanske IV. armade med Tržaško operacijo

Slovenija bo danes vendarle končala ponovljeni postopek imenovanja svoje komisarske kandidatke, saj bo pristojni parlamentarni odbor pozno popoldne na nujni seji podal nezavezujoče mnenje o Marti Kos. Potem ko je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen predstavila svojo komisarsko ekipo, so zdaj na vrsti evropski poslanci, ki bodo opravili zaslišanja vseh kandidatov. Če bo Marta Kos uspešno prestala še sito v Evropskem parlamentu, bo v prihodnji Komisiji pristojna za širitev Unije. Druge teme: - Nov pretres na Bližnjem vzhodu. V Libanonu ob eksplozijah pozivnikov pripadnikov Hezbolaha najmanj 11 mrtvih. Hezbolah krivi Izrael. - Kaj čaka nova ministra? Borut Sajovic bo prevzel obrambni resor, Vinko Logaj pa ministrstvo za izobraževanje. - Začetek sejma MOS v Celju. Na podjetniškem forumu tudi o padcu konkurenčnosti in pomanjkanju delavcev.

Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah. Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede). Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4) Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek izbira že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar potrebuje bolj od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, se ne odmika od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja v to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam da ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

V prvi krščanski Cerkvi je bila zelo priljubljena pripoved o dveh učencih, ki sta na poti v Emavs prepoznala vstalega Gospoda. Evangelist Luka, ki je zapisal ta dogodek, še posebej poudarja konec te zgodbe, bratski, se pravi prijateljski obed in veselje nad praznim grobom. Iz te pripovedi namreč odseva vsa bistvena vsebina veselega oznanila, sporočila Jezusovega evangelija. Gre namreč za to, da učenca spoznata, da sta lahko trpljenje in žrtev tudi blagoslov, kadar ju doživimo v obzorju ljubezni, tistega osebnega odnosa, v katerem se žrtvujemo za druge. Kristus učencema jasno razloži, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako stisko, trpljenje in obup. Ljubezen, ki prihaja od Boga, je tista, ki premaga celo smrt. V luči velikonočne zmagovite ljubezni pa lahko razumemo tudi današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Spomnimo se, da sta apostola Peter in Janez na priporočilo svetih žena stekla h Kristusovemu grobu in ga našla praznega. Podobno so pozneje tudi Jezusovi učeni obiskali Marijin grob v Jeruzalemu in ga prav tako našli praznega. Spomnili so se Jezusovega učenja, da takrat, ko nastopi najvišja ljubezen, ni mogoče, da bi se vse končalo s trohnenjem telesa v grobu. Ljubezen zmaguje naprej in prinaša novo življenje, ki pelje v večnost. Kristus je kot Božji sin vstal od mrtvih, a Marija je bila le človek in te moči ni imela. Imela pa je pogum sprejeti najvišjo Božjo dobroto, ki jo je popeljala v večnost. Pomen praznika Marijinega Vnebovzetja je prav to, da tudi mi ne vidimo v trohnenju človeškega telesa zadnje postaje človekove zgodovine, marveč samo obdobje pričakovanja, ko nas bo večna ljubezen v celoti, z dušo in telesom, popeljala v večnost. Človeško telo je kljub smrti voz, ki našo dušo, se pravi naše radosti, trpljenje in upe popelje v večnost. Pogoj pa je, da tudi mi znamo kot učenca na poti v Emavs sesti za mizo k bratski pojedini in da delimo med seboj tisto, kar pač imamo. Po krščanskem izročilu je Marija z apostoli obhajala zadnjo večerjo in potem skupaj z njimi opravljala spomin nanjo. Zato je tudi znala iz rok svojega sina sprejeti, da jo je z dušo in telesom popeljal v večno ljubezen. Zato krščanska tradicija vidi v njej najlepšo ženo, okrašeno z najlepšimi etičnimi vrlinami miline, dobrote in ljubezni.

Kako so Slovenci, ki so konec 19. in v začetku 20. stoletja potovali na Japonsko, Kitajsko in Korejo, doživljali te dalje dežele? Od tam so domov pošiljali razglednice in iz njih lahko danes izvemo marsikaj. O tem v Podobah znanja pripoveduje jezikoslovka in japonologinja prof. dr. Chikako Shigemori Bučar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.Gre za ponovitev oddaje, ki je nastala maja 2022.

Kako je semaglutid, znan kot ozempic za sladkorno bolezen, povzročil revolucijo zdravljenja debelosti?Gospa iz Ljubljane, stara 50 let, po navodilih zdravnika že leto dni uporablja zdravilo semaglutid, ki je bolj poznano pod imenom Ozempic. Učinkovino so razvili za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2, vendar je veliko več pozornosti vzbudilo dejstvo, da lahko z njo uspešno zdravimo tudi debelost. Petdesetletna Ljubljančanka je povedala: »Že več let sem se odločala, da se bom spravila v red in bom shujšala. Bila sem pretežka, slabo sem se počutila, manj sem bila fizično sposobna. Imela sem tudi povišan holesterol in maščobe v krvi, moj pritisk je bil previsok; le sladkor je bil v redu. Na preventivnem pregledu so mi svetovali, naj shujšam. Za ukrepanje sem se odločila, ko sem izvedela za Ozempic. Po pregledu v samoplačniški ambulanti sva z zdravnikom, ta je potrdil, da sem do zdravila upravičena, pripravila načrt. Začela sem z zdravljenjem in tako rekoč od danes na jutri so se pokazali prvi pozitivni učinki.« Gospa je v enem letu shujšala za 30 kilogramov. Kaj pa o semaglutidu pravi stroka? Kaj pravita medicina in farmacija? V Ultrazvoku sodelujejo: diabetolog doc. dr. Mitja Kranjc (Oddelek za endokrinologijo in diabetes UKC Maribor), kardiolog asist. Marko Gričar (Splošna bolnišnica Novo mesto) in farmacevt prof. dr. Lovro Žiberna (Fakulteta za farmacijo v Ljubljani). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Pixabay, cc Vir in več informacij: oddaja Intelekta TUKAJ  

Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila ogromno vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Zelo veliko je delala, zdaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Zdaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli tak, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno, ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega … ne vidimo.

Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.

V prihodnjih minutah bomo slišali ponovitev pogovora z gospo Mojco Dolamič. Če bi rekli, da je bil za tokratno sogovornico vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v pogovoru. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in je uživala prav vsak dan posebej. Naneslo pa je, da po dveh letih pokoja ponovno dela v laboratoriju, pogodbeno, opravlja odvzeme krvi, ki je bilo že prej njeno najljubše delo. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur, pogovor pa sta začeli z vremenom.

Tatjana Gregorič, dolgoletna novinarka in glasbena urednica na Radiu Koper, je v eter našega radia skoraj 40 let prinašala številne, predvsem glasbene zgodbe. V največje veselje in zadovoljstvo ji je bilo delo z mladimi ustvarjalci, ki jih, kot pravi, lahko še danes kadarkoli pokliče, čeprav so nekateri svetovno uveljavljeni glasbeniki. O tem in številnih drugih njenih projektih in pobudah, zaradi katerih je septembra lani prejela najvišjo nagrado Mestne občine Nova Gorice, nagrado Franceta Bevka za življenjsko delo, boste slišali v tokratni oddaji Odprto za srečanja, ki jo je pripravila Karin Zorn Čebokli.

V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala. Kako pomagati družini?   Družini lahko pomagate tako s poslanim SMS-sporočilom kot tudi z neposredno donacijo v poljubni višini.   Podatki za nakazila: ZVEZA PRIJATELJEV MLADINE LJUBLJANA MOSTE POLJE PROLETARSKA CESTA 1, 1000 LJUBLJANA IBAN: SI56 0201 2002 0297 991 KODA: CHAR   NAMEN: HUMANITARNA POMOČ LOVRO IN ANZE SKLIC: SI00 725   SMS z besedo BOTER5 in BOTER10 pa lahko pošljete na številko 1919. Prav vsa poslana sredstva, brez odbitkov, bodo namenjena za lažje življenje družine Lovra in Anžeta.   Če želite pomagati z materialno pomočjo, lahko donirate tudi dobro zaprte pakete, na katere obvezno napišite, da je namenjen "Za Lovra in Anžeta iz zgodbe Vala 202" in jih dostavite na naslov Proletarska 1, 1000 Ljubljana.   Kontakti za dodatne informacije: - ekipa Botrstva info@boter.si - novinarka Vala 202 Jana Vidic - jana.vidic@rtvslo.si   Hvala vsem, ki pomagate družinam v stiski!

Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila veliko vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Veliko je delala, sedaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Sedaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli takšen, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.

Ob trenutnih podnebnih zavezah se Sloveniji do konca stoletja obeta dvig 5 ⁰C glede na predindustrijsko dobo. To ustreza razliki med ledeno in toplo dobo oziroma 800 metrom razlike v nadmorski višini, izpostavlja meteorolog dr. Žiga Zaplotnik s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. V Podobah znanja je pojasnil temeljne mehanizme, zaradi katerih imajo določeni plini toplogredni učinek; zakaj imajo spremembe v intenziteti gibanja zračnih mas v ekvatorialnem pasu (t. i. Hadleyeva cirkulacija) neposreden vpliv na vreme pri nas ter pojasnil povezavo med toplejšim ozračjem in ekstremnimi vremenskimi dogodki, zlasti ekstremnimi nalivi. Gre za ponovitev oddaje, ki je nastala v decembru 2021.

Imela je velikansko težavo, tale naša miš. Nihče je namreč ni klical po imenu. Pripoveduje: Helena Peršuh. Napisala: Sara Kern. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.

Če bi rekli, da je bil za gospo Mojco Dolamič vsa službena leta laboratorij njen drugi dom, se verjetno ne bi zelo zmotili. Zakaj se je odločila za poklic laboratorijske tehnice, boste izvedeli v prihodnjih minutah. Delo je opravljala z veseljem in predanostjo, predvsem pa se je posvetila vsem, ki so se bali odvzema krvi. Kljub vsemu je v pokoj odšla z veseljem in ga z veseljem tudi uživa, prav vsak dan posebej. Gospo Mojco Dolamič je na klepet povabila Lucija Fatur.

Hiše pač niso zato na svetu, da bi živele same. Pripoveduje: Polona Juh Napisala: Mojca Osojnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.

S člani žirije, ki bo na koncu odločila, kateri šanson je bil letos najboljši, se je pogovarjal glasbeni urednik Andrej Prezelj. Šanson leta 2023 bodo izbrali Leon Firšt, Boštjan Gombač, Vita Mavrič, Mia Žnidarič in Slavko Pregl.

Helena Skljarov je mlada hrvaška muzikologinja in skladateljica sodobne glasbe, ki se je s svojo kompozicijo Ljubljana predstavila na 71. ljubljanskem festivalu. Helena Skljarov je diplomirala na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je letos postala asistentka na oddelku za kompozicijo. Kljub mladim letom, njen opus obsega več kot štirideset skladb za različne solistične inštrumente, večje in manjše komorne zasedbe, eno simfonijo in dve operi. Imela je tudi že prvo razstavo svojega SounArt projekta, v katerem je raziskovala odnos med sliko in zvokom skozi glasbeno programsko opremo.

Devotional Prayer by Be Inspired by His Word © Song by Nathaniel Bassey When I think upon your goodness; And Your faithfulness each day I'm convinced it's not because I am worthy - To receive the kind of love that You give. But I'm grateful for your mercy, And I'm grateful for your grace And because of how You've poured out Yourself, I have come to sing this song out in praise Imela, Imela (Thank You! Thank You!) Okaka, Onyekeruwa (Great and Might creator of the world) Imela, Imela, (Thank You! Thank You!) Eze m Oh (My King) Who am I to sing Your praises? Who am I to worship You? It's Your blood that makes the difference in me And made a way to enter into Your throne I could not come near Your presence I could never sing Your song But the sacrifice on Calvary's tree Is the reason I can cry out today By faith we understand that the worlds [during the successive ages] were framed (fashioned, put in order, and equipped for their intended purpose) by the word of God, so that what we see was not made out of things which are visible. Hebrews 11:3 AMPC Prayer Heavenly father I glorify your name and worship your majesty King of kings I thank you for this amazing new dawn and grace of life Lord have mercy on me and forgive all my short comings Lord take control of the situations around my life in Jesus name Lord increase my faith in you daily so I can always live by faith not by sight Lord briddle my tongue so that my utterances aligns with your will always Lord remove everything that tampers with my faith from my life in Jesus name Lord regardless of the condition or situation around me help me so that I will only focus on your final say Abba eliminate every negative thoughts that stems down from fear that wants to keep me in unpleasant situation in Jesus name Lord concerning the vessel used for this daily prayers all impacted by it and our household arise and give us victory over all challenges *Personal Prayer* Thank you eternal rock of ages for answered prayers in Jesus name *Confess Daily: Sin shall not have dominion over me, I am operating in the power of the word of God. I am the righteousness of God in Christ Jesus by faith as Jesus is so am I in this world. I have faith in Christ and my word aligns with His will. My life is hidden in the secret place of the Most High and I abide daily under His shadow. Jesus has set me free from besetting sin and lack of favour. I have focus in life and Christ orders my steps daily. Hallelujah!* Today's Prayer by Be Inspired (by His Word) © 23rd September 2023 --- Send in a voice message: https://podcasters.spotify.com/pod/show/be-inspired-by-his-word/message

Šolsko leto se začne točno čez teden dni v Berlinu, drugod so s počitnicami šele na polovici, v že v šolskih klopeh, že drugi teden. In tudi v Nemčiji je začetek šole zelo stresen, tudi zaradi precej višjih stroškov šolskih potrebščin, primankuje učiteljev. V Klicni kodi tudi o nemški pomoči Sloveniji po poplavah, ter da je bilo življenje pod Angelo Merkel bolj stabilno kot pod Olafom Scholzem.

V Lukovem evangeliju je opisan dogodek, ko je Jezus prišel v neko vas in ga je ženska z imenom Marta sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet.« Marta je odlična gostiteljica. Trudi se, da bi se gost, ki ga občuduje, prijetno počutil v njenem domu. Toda Marta bi laskala vsakemu gostu. To je njen način izražanja naklonjenosti. Njeno vedenje je hvale vredno. Jezus ni rekel, da ni, vendar je glede na grajo, ki jo je Marta izrekla v zvezi z Marijo, omenil subtilno razliko. Obstajajo namreč prioritete, ki jih moramo upoštevati v življenju. Te je – tako je mogoče domnevati – odkrila Marija in Jezus jih je potrdil. Če upoštevamo odlomek v njegovem kanoničnem redu, bi moral poudariti pomen molitve, pobožnosti in češčenja. Vse to naj bi zanemarjali, ker po navadi dajemo prednost dejanjem. Ne gre za to, da bi obvladali ponavljanje dveh ali treh na pamet naučenih formul, ampak da kot Marija sedemo h Gospodovim nogam, ga poslušamo in se veselimo njegove navzočnosti. Živimo pretežno v kulturi, ki poveličuje večopravilnost in slavi miselnost, da »zmoremo vse«. V Lukovem odlomku pa nastopa učitelj, ki vabi, da med nalogami izbiramo prednostne, sicer lahko postanemo raztreseni. Raztresenost je posledica preobremenjenosti. Sedeti ob učiteljevih nogah pomeni zatopiti se v njegove besede, sprejeti njegovo ljubezen, povabilo, da odvržemo težo nadzora in tesnobe. Kdor tako sede, se nauči nositi njegov jarem, se nauči načina bivanja in življenja v svetu. To je molitev. Morda je treba le še oblikovati to molitev, to zrenje in posnemanje Učitelja. Danes, ko se zdi, da se oddaljujemo od duhovnosti, so te besede še toliko bolj veljavne. Z njimi se vse šele začne in ko poskusimo to poslastico, ta najboljši del, kot Marija, je ne bomo več mogli zapustiti.

Jožefa Humar - Debevčeva Zefa s svojim zgledom spodbuja, da osebna rast in uspeh nista privilegij izvoljenih, ampak trdo delo vztrajnih. Pol stoletja je bila na Veliki Planini, prežeta z izročilom tamkajšnjega načina bivanja. Ohranjala, gojila in bogatila je slovensko kulturno izročilo. Imela je pretanjeni umetniški čut in veliko duhovno bogastvo, ki ju je črpala iz občudovanja narave, v njej je dobivala navdih za svoje rezbarske umetnine. Rezbarila je pisave za trniče, kropivčke, ročaje, figure, križe in številno drugo okrasje. Andreja Humar Gruden je avtorica knjige o njej, ki nam jo je predstavila tudi v kratkem radijskem pogovoru.

Jožefa Humar - Debevčeva Zefa s svojim zgledom spodbuja, da osebna rast in uspeh nista privilegij izvoljenih, ampak trdo delo vztrajnih. Pol stoletja je bila na Veliki Planini, prežeta z izročilom tamkajšnjega načina bivanja. Ohranjala, gojila in bogatila je slovensko kulturno izročilo. Imela je pretanjeni umetniški čut in veliko duhovno bogastvo, ki ju je črpala iz občudovanja narave, v njej je dobivala navdih za svoje rezbarske umetnine. Rezbarila je pisave za trniče, kropivčke, ročaje, figure, križe in številno drugo okrasje. Andreja Humar Gruden je avtorica knjige o njej, ki nam jo je predstavila tudi v kratkem radijskem pogovoru.

A new Song From Min Nathaniel Bassey title IMELA (Thank You) --- Send in a voice message: https://podcasters.spotify.com/pod/show/zionquest/message

Piše: Aljaž Koprivnikar Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Ustvarjanje Kaje Teržan je slovenskemu bralcu znano po značilni avtorski govorici, ki se vse od pesniškega prvenca Delta (2015) gradi med koreografijo lirskega jaza in pesniškega jezika. Po njem se premikamo ob izmenjavah oblikovne zasnove, od bolj lirsko do bolj narativno zasnovanih besedil, pri tem pa smo priča predvsem eksistencialni tematiki in bivanjskim vprašanjem. Slednje je vidno tudi v njeni drugi pesniški zbirki Krog (2018), ki v večinoma proznih pesmih izpostavlja samoizpraševanje subjekta na relaciji zunanjega in notranjega sveta, v odnosu opazovalke do lastne preteklosti oziroma identitete, pri tem pa prinaša aktualno družbeno problematiko, medosebne odnose ter preverjena, večna življenjska vprašanja. Zelo podobno lahko razumemo nadaljevanje v tretji avtoričini knjigi, Nekoč bom imela čas. V primerjavi s prejšnjim ustvarjanjem Kaja Teržan v njej še nekoliko bolj zareže v svojega bralca oziroma se pred njim razgali. Tudi v tej zbirki ima veliko vlogo preteklost, a tokrat skorajda povsem zajame subjektov horizont in bolj izrazito prehaja iz otroštva kot formativnega obdobja človekove osebnosti, časa socializacije in (s)prejemanja norm in vzorcev, ki bodisi pozitivno bodisi negativno vplivajo na našo življenjsko pot. Pesnica pri tem prepotuje vse do najzgodnejših spominov, pri čemer bralci, opremljeni s avtobiografskimi podatki, prepoznamo mešanje fikcije in realnosti, saj lahko ob spominih iz peska prve pesmi povlečemo vzporednice s pesničinim odraščanjem na Švedskem, ki se ob izgubljenem času kot diptih zaokroža tudi v verzih besedila Materino telo in iz preteklosti ponuja sodobno in prihodnjo (samo)refleksijo. Menjavanje časovne perspektive in glediščne točke med otroškim in odraslim pogledom se krepi tudi v nadaljevanju, kjer avtorica izpostavlja osebnostno razdaljo in bližino, v ospredje pa prehajajo medsebojni odnosi. Ti so pogosto izraženi problematično, bodisi s kritiko zatohle družinske in družbene situacije bodisi skozi prizmo intime in ljubezenske naklonjenosti, ki večji del poteka prek ranjenja ali bolečine subjekta ali subjektinje. Slednje je razvidno ob hrepenenju po bližini, podanem skozi otroški pogled, ki zgolj išče zavetje, še bolj pa prek odrasle osebe, ki analizira dogajanje okoli sebe in v sebi. V precej tesnobnem pesniškem ozračju prikazuje družbeno vkalupljenost in determiniranost ter notranjo osebno ujetost in stisko. Začetna besedila so naravnana na otroštvo in preteklost, nadaljevanje pa toliko bolj posega v sodobno stanje subjekta, njegovo brezizhodno razdvojenost in nemoč. Ob tem se, četudi morebiti na videz subtilno, krepi želja po imeti prostor zase. To je opaziti denimo v ciklu Bakterije, ki prinaša zatohlo ozračje družbenih omejitev in začrtanih družinskih vzorcev: »Včasih, v polsnu, še vedno slišim očeta, / ki kliče moje ime … da nekaj nisem storila, / ali da sem storila narobe. / Ker z očmi, /polnimi utopije, pač ne morem hoditi po svetu.« Ti vzorci izraziteje nastopijo v nadaljevanju, ko telo postane »državna last«, tam kjer stoji »krvavi križ« in kjer obstajamo zgolj v svoji otopelosti. Na plan pridejo žensko telo, vprašanje spola in odkrivanje pripadnosti in identitete, ki jih vselej spremljajo pritiski in zahteve okolja. Kaja Teržan z ironijo in sarkazmom slikovito izpostavlja različne družbene vloge, s čimer opozarja na položaj in odnos do ženske v sodobni družbi: »Za svojo mizo sem, / priklenjena z zlato verigo. // Ni me: mame, ljubimke, prijateljice - ...« Iskanje lastnega prostora, kjer bi lahko skrila svoje golo telo in misli in bila brez spola, kot je to vidno v pesmi Bitka z dvigalom, zatorej poteka prek stremljenja k samosti, svobodi, ki jo je, kot je že značilno za avtoričino pisanje, pogosto najti v (samo)izgonu iz sveta, hkrati pa v bližini navidezne ali resnične smrti. Izpostavitvi boja na nož se ob domišljiji, asociacijah, številnih preobratih in prispodobah, ki prikazujejo obče sistemske in posameznikove osebne omejitve, na vsebinski ravni priključujejo motivi narave, zapuščene in preganjane živali in druga simbolika, kar v sicer ponavljajočih se temah ponuja nekoliko več raznovrstnosti. To je še toliko bolj dobrodošlo, saj tudi druga polovica zbirke gradi na izmenjavanju preteklosti in sedanjosti, lastne volje in ujetosti, hrepenenja in odtujenosti, pri tem pa se mantra razdvojenosti bolj vidno izraža z željo po pripadnosti (»Prosto uriniranje po telesu svoje ženske / je razumel kot vrhunec izkazovanja ljubezni. (…) Teknila mu je kri. Tudi menstrualna. (…) Obilne krvavitve v njegovi navzočnosti / naj bi potrjevale mojo pripadnost.«), posredovano prek vzorcev ljubezni in nasilja, predanosti in izločenosti ter prepada subjektinje med dvema skrajnostma – notranjo retrospektivo in zunanjo resničnostjo. Hrepenenje po času, v katerem bi subjektinja srečala svojo samoto, porušila zunanji svet in se osvobodila njegovih spon, se zatorej, podobno kot v prejšnjih zbirkah, lahko odvije ali razreši le na bojišču telesa, saj odnos do telesa pomeni odnos do sveta in stik z njim, rešitev pa se ponuja prav v njunem neravnovesju, prostem padu v (samo)osamitev in v sebi lasten prostor v svetu, ki ga moramo še najti oziroma si ga izbojevati. Lucidna introspekcija in (samo)analiza, ki črpa iz otroštva in sega v sedanjost in vprašanje prihodnjega, torej tudi v knjigi Nekoč bom imela čas prinaša avtoričine že preverjene teme. Čeprav jih odlikuje ostra in neposredna govorica, pa pesmi pri tem prepogosto zapadejo v ponavljajoča se tesnobna stanja, ki v notranjem uporu subjektinje, v njenem razosebljanju in razblinjanju, bolj kot ne obstanejo v pričakovanju razpleta. Zaključek, ki naj bi označeval želeno osvoboditev, ob koncu zbirke v hrepenečem izginjanju »v težko pričakovani nič« in razpadu vezivnega tkiva tako sicer odprto nakazuje morebitno novo rojstvo ali nov boj na ruševinah starega, a hkrati na poti preigravanja podobnih, če ne vedno istih tematik prav zavoljo predvidljivosti lahko tudi prazno izzveni.

Oba redna poslušalca naše skromne oddaje sta izrazila željo, da se tudi pri nas ozremo na življenje in delo britanske kraljice Elizabete II. Edini argument, ki sta ga pri tem navedla in ga s hvaležnostjo sprejemamo, je ta, da če lahko o tem govorijo vsi, lahko o tem govorimo tudi mi. Kar je butasto, a živimo v civilizaciji medijskih skupinskih posilstev. Kar nas navede na osnovno misel ob smrti britanske monarhinje. Ko je zapustila ta svet, se ni spremenila v prah in se ne bo povrnila v pepel – ali kako že gre – temveč se je spremenila v novico. Ki je še manj materialna forma kot sta prah in pepel, verjetno tudi manj materialna forma kot je duša sama. In samo kot nasvet za vse bodoče mrtve; mnogo bolje se je spremeniti v prah in pepel kot v novico, zato pri vratarju vztrajajte pri prvotno zamišljenem protokolu. Je pa kraljica že v osnovi drugačna oseba, kot smo podložniki, tlačani in kar je podobnih srednjeveških izrazov. Ki ciničnim komentatorjem najbolj najedajo živce. Ob vsej tej srednjeveški navlaki se je planet lepo razklal in ker ga imamo že od prej razklanega zaradi pandemije in Ukrajine ter zdaj še kraljice, je naša civilizacija vse bolj videti kot olupljena pomaranča. Oziroma grenivka. Ciniki namreč trdijo, da smo srednjeveško terminologijo, ikonografijo in seveda srednjeveške družbene odnose že zdavnaj presegli in da gre pri kraljih in kraljicah za anahronizem, ki pogreva, če ne drugega, tudi spomin na kolonialne grehe. Kot vedno imajo ciniki prav, ampak zato ker so ciniki, se svojega prav ne zmorejo veseliti. Na srečo pa obstaja tudi svet izven racionalnih kategorij, v katerem pa živi, oziroma je živela kraljica in celotno Združeno kraljestvo – ter še celina ali dve … Ker smo tako dolgo živeli v času Elizabete, drugih praktičnih monarhičnih referenc nimamo – razen, da se ob cesarjevem rojstnem dnevu, kakšni srednjeevropski lokalci našemijo v Franca Jožefa … In tudi če posameznik ni obremenjen z obrekovalskimi razsežnostmi kraljeve družine, je povsem lahko biti navdušen nad kraljičinim življenjem. Ne le, da je bila zraven na dogodkih skoraj stoletja zgodovine, njena intimna zgodba se bere kot roman. Ali scenarij. Zato so medijske upodobitve njenega življenja absolutne uspešnice. Resnici na ljubo – ne samo zaradi zgodbe same, temveč tudi zaradi primarne očaranosti, ki jo gojimo do kraljev in kraljic. Princev in princes. Kljub trudu prej omenjenih cinikov, naš zarod še vedno obožuje klasične pravljice; klasične zgodbe o dobrem in zlem in princ, ki na koncu poljubi princeso, med otroci vedno nažge bolj realno in času ter politični ureditvi primernejšo zgodbo, o poslancu, ki se mu uspe uvrstiti v parlament. Ampak ko danes analitiki secirajo čas in življenje pokojne monarhinje in ko se mediji čudijo medijski histeriji, ki jo sami sprožajo ter z njo kujejo dobičke, si ne moremo kaj, da se ne vprašamo temeljnega vprašanja … Ki je enako tako v primeru kraljice kot v primeru slehernika: "Čemu je njena zapuščina, takšna kot je?" Zakaj se je razlikovala tako od drugih kronanih glav, kot od drugih vplivnih, bogatih in razvpitih? Odgovorov je toliko, koliko je te dni pišočih, v naši oddaji pa danes opozarjamo na pogosto prezrt element: "Imela je manire!" Znala se je obnašati! Kdo bi dejal, da gre to skupaj s kralji in kraljicami, a ravno njena družina to trditev pobije v kali. A Gospa je enostavno imela manire. Bila je občudovana zaradi uglajenih manir in nostalgija po izginulem času, ki nas je zapustil z njo, je nostalgija po primernih manirah. Vsi, ki nam je kaj do teh, trpimo v sodobni družbi rokomavhov, ki se ne znajo obnašati, in vprašanje kraljičine duhovne zapuščine je med drugim tudi vprašanje bontona. Kot primer se spomnimo druge polovice sedemdesetih in Sex Pistolsov ter gibanja okoli njih. To ni bila beatlovska kultura, ki se je nedolžno pošalila na račun nakita vladajoče elite, sprejela pa imperialna odlikovanja in nazive … Johnny Rotten in tovariši so kraljico neposredno obtožili fašističnega režima in, kako neverjetno – Johnny, to utelešenje punka kot takega, je ob kraljičini smrti javno izrekel sožalje! Kar je – mimogrede - ena bolj punk stvari, ki jih je storil. In ta kratka zgodbica nam bolj kot vse drugo govori o moči dostojnega obnašanja. Govori o dostojanstvu, zmernosti in veličini, pa čeprav v okolju žalitev in zmerljivk. Če pritrdimo cinikom, da je odšla samo ena izmed glav globalno vladajoče Meduze, pa moramo tudi dodati, da je bila med krvosesniško elito edina, ki se je znala obnašati …

Tokrat v ELLE podkastu gostimo Piko Zrim, ki pravi, da jo strast do mode spremlja že od mladih nog. Lahko bi rekli, da tudi njena izostrena žilica za estetiko, ki s prvo tvori izvrsten par. Urednica spletnega mesta Citylife, modna poznavalka, žena, mama, babica in še več je izoblikovana osebnost ter posledično tudi jasna pri svojih odgovorih na zastavljena vprašanja. Najdete nas tudi na: SPLETNA STRAN https://elle.metropolitan.si/podkast/ INSTAGRAM https://www.instagram.com/elleslovenija/ FACEBOOK https://www.facebook.com/elleSlovenija TWITTER https://twitter.com/elleSlovenija Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Gostje: Pika Zrim https://www.instagram.com/pika_zrim/ GLASBA https://www.purple-planet.com

Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa za tiste, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe; za študente se izdajajo. Potem pride še kdo s kakšnim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Vse polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve ne kaj, ne kako, ne zakaj? Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A tega mi ni bilo mar. Po koncu vojne pa je prišlo marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore; tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo nas je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?

Pesnica Kaja Teržan v svoji najnovejši pesniški zbirki Nekoč bom imela čas (izšla je pri Centru za slovensko književnost, naslovnico je oblikovala Jerca Oblak, Diana Pungeršič je napisala spremne vrstice na zavihkih) ubesedi silovito, občuteno, neposredno, nežno, vznemirljivo, samosvojo, prepoznavno in še marsikakšno introspekcijo, hkrati pa ne miži pred svetom in njegove drobce spretno vpiše v pesmi. Več o zbirki in še čem pesnica pove v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi nekaj pesmi. Nikar ne zamudite.

Peljala sem se z avtobusom in nehote prisluhnila pogovoru dveh mladih ljudi za seboj. Dekle je pripovedovalo o nesreči, ki jo je doživelo, ko sta se s fantom peljala z motorjem. »Imela sta zares srečo, da se vama ni zgodilo kaj hujšega,« je rekel sogovornik. Dekle je odvrnilo: »Ne, to ni bila sreča. Imela sva angela.« Nekaj trenutkov je sledila tišina, potem pa je fant rekel: »Da, to ni bila samo sreča. To je bil angel.« tPomislila sem: zares, kolikokrat v življenju imamo občutek, da nas je samo »sreča« obvarovala neke hujše nesreče. Ne vem, če se pri tem dovolj pogosto zavemo, da ta »sreča« ni nekaj nedoločenega, česar ne bi znali razlagati, ampak je preprosto otipljiv božji poseg v naše življenje. tMož, ki je pred kratkim v prometni nesreči izgubil ženo in sam dobro ve, kaj pomeni doživljati stisko, mi je pripovedoval tole zgodbo. Peljal se je z mestnim avtobusom in neka ženska je spraševala, kje mora izstopiti. Povedal ji je, hkrati pa je tudi opazil, da je precej zmedena. Izstopil je na isti postaji kot ona in ji skušal pokazati ulico, ki jo je iskala. To je bil povod za pogovor, ki je trajal najmanj pol ure. Njemu, neznanemu človeku, je pripovedovala, da ji mož v bolnišnici umira, da je vsa zbegana, da ne ve, kako bo kos situaciji. Čeprav ga ni poznala, je v njem začutila človeka, ki jo zna poslušati in ki ga v tem trenutku potrebuje. Ko sta se poslovila, mu je rekla: »Hvala za ta pogovor. Pomagali ste mi.« V tem trenutku je bil zanjo ta neznani moški angel, ki ji ga je Bog poslal na pot, da je nekoliko omilil njeno stisko. tTako se naša življenja na čudovit način prepletajo. Verjetno se sami niti ne zavedamo, kolikokrat nas Bog pošilja kot angele na pot, da bi pomagali nekomu, ki ga sploh ne poznamo.

Ob odpovedi razstave v Narodnem muzeju Slovenije zaradi dvoma o avtentičnosti del smo vsi nenadoma postali likovni strokovnjaki, ki znajo na daleč prepoznati lažnega Picassa. Strokovni pristopi so seveda kompleksni, saj so ponaredki lahko zelo kakovostni. Strokovnjak, ki presoja avtentičnost, najprej pogleda stanje slike, ali je raster značilen za slikarja, kakšne so barve in razpoloženje, zelo zgovorna sta platno in zadnja stran slike, razlaga dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodni izvedenec. "Če je hrbtna stran zelo pestra in je veliko nalepk, žigov, je to sumljivo, saj je očitno nekdo hotel pokazati, da je delo bilo vključeno na številne razstave, in ga tako legitimizirati." Vsaka kopija pa seveda še ni ponaredek, poleg tega tudi pojmovanje originalnosti in edinstvenosti ni enako v vseh zgodovinskih obdobjih in kulturah. Zakaj pravzaprav umetniško vrednost grafike dojemamo drugače, če je natisnjena v številnih izvodih in ne le nekajkrat? O vsem tem razmišlja dr. Ferdinand Šerbelj, dolgoletni sodelavec Narodne galerije. Foto: Janko Dermastja, Narodna galerija

Če bi morali v tem trenutku povedati, kdaj je bil za nas najlepši čas v življenju, bi bili morda v zadregi. Včasih je težko reči, kateri je bil najlepši. Življenjska obdobja so tudi zelo različna in pojem lepega v različnih obdobjih dobiva različno vsebino. So pa obdobja in dogodki v življenju, ki za vedno obdržijo svojo absolutno vrednost. tTo mi je nekako prihajalo na misel, ko mi je dobra znanka pripovedovala, kako je pred petimi leti doživljala hudo bolezen svojega moža. Bolezen je trajala nekaj let in se je končala z moževo smrtjo. Imela sta majhnega sina, ki je bil ob očetovi smrti star šest let. Kot strela z jasnega jih je zadela njegova bolezen, ki je prišla nenadoma in ni obetala ozdravitve. Mož se je zares bojeval za vsak dan življenja. Imel je ženo in otroka in to, da so bili skupaj, je vsem veliko pomenilo. tZdaj, po petih letih, se žena takole spominja tega obdobja: »Ne boš verjela, ampak za nas je bil to zares najlepši čas v življenju. Bili smo skupaj, bilo nam je težko, pa tudi neizmerno lepo. Osredotočili smo se samo na bistveno. Odpadlo je vse, kar ni pomembno. Spominjam se, da sem enkrat v tem času imela avtomobilsko nesrečo in prišla vsa žalostna domov s to novico. Mož je to sicer poslušal, se pa ni prav nič vznemiril in mi ni delal pridige. Rekel je samo: 'Pustimo zdaj to, pojdimo ven na kosilo.' Šli smo, bili smo skupaj in imeli smo se lepo. Kljub uničenemu avtu. V tem času sem se zelo veliko naučila, tudi za zdaj in za pozneje. Učila sem se razlikovati bistveno od nebistvenega. To mi pomaga živeti tudi zdaj, ko moža ni več. Seveda ga zelo zelo pogrešam, sem pa neizmerno hvaležna za čas, ki smo ga tako intenzivno preživeli skupaj.« t Ko poslušam take zgodbe, bi si želela, da bi čim več ljudi tako zavestno preživljalo čas z nekom, ki ga imajo radi. Da ne bi izgubljali časa s povpolnoma obrobnimi stvarmi, da bi se osredotočili na graditev odnosa, ki je od vsega najpomembnejši. In da bi potem ostalo najbolj prevladujoče čustvo hvaležnost za čas, ki so ga preživeli skupaj.

Ste kdaj pomislili, da bi znanstveniki nekega dne lahko preučevali, ne le kakšne razglednice ste bližnjim in dragim poslali s svojega potovanja v tujino, ampak tudi kaj natanko ste na kartici napisali? – Misel se najbrž zdi absurdna, a deltiologija – se pravi zbiranje in preučevanje starih poštnih razglednic – dejansko lahko pomembno pripomore k rekonstrukciji vsakdanjega življenja naših prednikov in osvetli tiste plasti preteklosti, ki nam ostajajo skrite, če se posvečamo le tako imenovani veliki zgodovini, ki jo pač pišejo kralji in generali. To zgovorno potrjujejo tudi Podobe iz daljnih dežel, še svež, s slikovnim gradivom razkošno opremljen zbornik znanstvenih razprav o razglednicah, ki jih danes hranijo različne muzejske ustanove pri nas, ki pa so jih ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja iz Japonske, Kitajske in Koreje nazaj v domovino pošiljali sploh prvi Slovenci, ki so kadarkoli obiskali vzhodno Azijo. Kdo so bili ti ljudje? Zakaj so potovali v tiste kraje? Kako so doživeli kulturni šok srečanja s civilizacijo, o kateri pred odhodom slej ko prej niso vedeli prav veliko? Kaj jih je očaralo in kaj razočaralo? Kako so o tem izkustvu pisali svojim domačim? Jih lahko celo označimo za nekakšne pionirje globalizacije, ki so napravili prvih nekaj korakov v smeri zbliževanja dotlej izjemno oddaljenih svetov vzhodne Azije in slovenskega prostora? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili predavateljico z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, japonologinjo in jezikoslovko, dr. Chikako Shigemori Bučar, ki je skupaj s kolegico z Oddelka, sinologinjo dr. Majo Veselič uredila Podobe iz daljnih dežel in za zbornik napisala tudi tri razprave.

Prihodnja vlada bo imela 20 ministrstev, dokončen predlog ministrskih kandidatov bo znan v prihodnjih dneh, njeni podpredsedniki pa bodo Tanja Fajon, Luka Mesec in Danijel Bešič Loredan. Programski del koalicijske pogodbe bo Gibanje Svoboda potrjevalo predvidoma danes, Levica v prihodnjih dneh, SD pa čez en teden. Preostale novice: Finski in Švedski socialdemokrati v prihodnjih dneh o pridružitvi teh držav zvezi NATO. Severna Koreja potrdila prvi uradni primer koronavirusa. Nogometaši Kopra novi pokalni prvaki.

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

Po nekaj dneh dela strokovnih skupin bodo danes za skupno mizo znova sedli predsedniki najverjetnejših prihodnjih koalicijskih partneric v novi vladi, Robert Golob, Tanja Fajon in Luka Mesec. Predvidoma bodo dorekli grobo delitev resorjev, ob tem pa bo gotovo več znanega tudi o tem, ali se bodo nekateri resorji združevali ali ločevali. V Drugi jutranji kroniki tudi: - Dopoldne naj bi se začela tretja evakuacija civilistov iz jeklarne Azovstal v Mariupolju - Nagrada skupine OHO Đejmi Hadrović, ki se posveča tudi vprašanjem o vlogi žensk na Balkanu - V Budimpešti se bo začela 105-ta kolesarska dirka po Italiji. Zadnji petek v maju bo Giro zavil tudi v Slovenijo.

Koliko ministrstev bo imela prihodnja vlada, katera področja bodo vključevala in predvsem - kateri stranki prihodnje koalicije bo pripadel kateri resor? Odgovore na ta vprašanja bomo po besedah predsednika Gibanja Svoboda Roberta Goloba dobili v sredo, od danes pa je znano le, da bo imela nova vlada štiri nove resorje - ukvarjali se bodo s podnebno politiko, medgeneracijskim sodelovanjem, digitalizacijo in regionalnim razvojem. Nova vlada se bo morala hitro spopasti z več izzivi - med drugimi z energetsko draginjo. Prevozniki tako pozivajo k vnovični regulaciji cen pogonskih goriv, saj bodo podražitve neizogibne. V oddaji tudi: - Umiritve cen ni pričakovati niti na trgu s hrano; - Rusija nadaljuje napade na jug in vzhod Ukrajine, žgoča točka ostaja jeklarna Azovstal v Mariupolju. - Vprašanje pravice do splava po dogajanju v Združenih državah Amerike buri duhove tudi na Hrvaškem.

Nevenka Dobljekar je bila z radiem povezana od osnovne šole do upokojitve. Delala je na radiu na Ptuju, v Mariboru in na nacionalnem radiu kot dopisnica iz Spodnjega Podravja. Z novinarstvom je povezana še zdaj, čeprav je že deset let upokojena. Še vedno piše, je članica upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije. Dejavna je bila pri Zvezi društev upokojencev Slovenije, zdaj sodeluje pri Srebrni niti.

Ruske sile nadaljujejo z okrepljenimi letalskimi napadi na urkajinska mesta, a tamkajšnja vojska po navedbah Kijeva ohranja svoje položaje. Zveza Nato bo medtem v luči vojne vzpostavila štiri nove bojne skupine v vzhodnih državah članicah zavezništva. To je napovedalo tudi dodatno pomoč pri obrambi pred jedrskimi, kemičnimi in drugimi grožnjami. Kot je ob tem dejal generalni sekretar Jens Stoltenberg, je kakršna koli uporaba kemičnega orožja popolnoma nesprejemljiva in bo imela dolgoročne posledice. Druge teme: - MZZ: V Kijev potuje začasni odpravnik poslov za opravljanje diplomatskih nalog - Gospodarstvo kljub krizam verjame v svetlo obzorje - Država hmeljarjem zaradi neprodanega pridelka ne more pomagati Na sporedu ob 18.30Osrednja večerna informativna oddaja Radia Slovenija, Radijski dnevnik, prinaša pregled in analizo aktualnega dogajanja iztekajočega se dne doma in po svetu. Vsak dan ob 18.30 na Radiu Slovenija.

Gostja tokratne oddaje Primorski kraji in ljudje je igralka Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, Marjuta Slamič, prejemnica Severjeve nagrade za vlogo Bogdane v komediji Simone Semenič 'Jerebika, štrudl, ples pa še kaj'. Igralka že dve desetletji pomembno izrisuje podobo gledališča pa tudi filmskih platen. K pogovoru jo je povabila Ingrid Kašca Bucik.

Nekoč sta živela starec in starka. Imela sta hčerko. Kakšnega ženina bi ji našla? Starec je sklenil, da mora to biti najmočnejši na svetu. Baškirske pravljice, Izbral A. Usmanov, Prevedla M. Krnetova, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1951, bere Nataša Holy

Ob trenutnih podnebnih zavezah se Sloveniji obeta dvig 5°C do konca stoletja. To že ustreza razliki med ledeno in toplo dobo ali pa 800 metrom razlike v nadmorski višini, je v pogovoru izpostavil meteorolog dr. Žiga Zaplotnik. Slovenija bo tako med predeli sveta, ki jih bodo podnebne spremembe nadpovprečno prizadele. To ugotovitev klimatologi in meteorologi pogosto izpostavljajo, težje pa si je nazorno predstavljati, kaj to dejansko pomeni. Meritve jasno kažejo, da se je do danes globalna povprečna temperatura zraka segrela za 1,2°C do 1,3°C glede na predindustrijsko dobo. Obenem pa postaja vse očitneje, da se določeni predeli segrevajo mnogo hitreje od drugih. Kopno hitreje od oceanov, severna polobla hitreje od južne, polarna območja hitreje od ekvatorialnega. Prav razlike v hitrosti segrevanja so poleg splošno toplejšega podnebja osrednji motor spreminjanja dolgoročnih podnebnih trendov, katerih učinke lahko vse pogosteje občutimo tudi na lastni koži v obliki pogostejših vremenskih ekstremov, od dolgotrajnih suš do silovitejših padavin. »Ob ekstremnih dogodkih sem po eni strani žalosten, ker povzročajo toliko škode, po drugi pa sem zadovoljen, da se jih je dalo fizikalno predvideti,« dvojni vidik svojega dela izpostavlja dr. Žiga Zaplotnik s katedre za meteorologijo na ljubljanski Fakulteti za matematiko in fiziko. »Zdaj se potrjujejo vse tiste napovedi izpred desetletja, dveh ali treh. To pomeni, da znamo določene stvari zelo dobro opisati. Pomeni pa tudi, da bi se morali bolje pripraviti na te stvari, ki jih znamo napovedati … pa se ne.« Kljub temu, da bo Slovenija med močno prizadetimi predeli sveta, se namreč pri nas mnogo premalo dejansko ukvarjamo s problemi, ki nam jih bodo podnebne spremembe nedvomno prinesle. Naslavljanje teh problemov bo zahtevalo mnogo manjšo porabo energije, prilagojen način življenja in drugačno načrtovanje. »Če želimo razumeti ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da ublažimo podnebne spremembe in tudi ukrepe, ki jih bo potrebno sprejeti, da se prilagodimo na že obstoječe podnebne spremembe, potem je seveda potrebno dovolj dobro razumeti, zakaj se sploh dogajajo.« V Podobah znanja je Zaplotnik tako pojasnil temeljne mehanizme, zaradi katerih imajo določeni plini toplogredni učinek, neposredno povezavo med toplejšim ozračjem in ekstremnimi nalivi, kakršen je bil septembra v Ljubljani, ko je v eni uri padlo 94 mm dežja, pa tudi to, zakaj imajo spremembe v intenziteti gibanja zračnih mas v ekvatorialnem pasu (t. i. Hadleyeva cirkulacija), neposreden vpliv na vreme pri nas. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora. Foto: Žiga Živulović jr./Bobo

Sinoči se je v prestolnici, natančneje, na Nazorjevi ulici, zgodil prav poseben dogodek, ki pa sicer ni bil prvi take narave. Slovenski in hrvaški kuhar sta skupaj pripravila 6-hodni meni. Jorg Zupan iz Michelinove restavracije Atelje je gostil že peto Rezidenco. Gre za dogodek, ko na »dvoboj« povabi drugega chefa, včasih slovenskega, včasih hrvaškega. Tokrat se je izkazal mladi Hrvat Mátija Bogdan iz zagrebške restavracije Mano. Z Jorgom sta se za sodelovanje dogovorila hitro, »v vsega desetih sporočilih na Instagramu«. Mlad hrvaški chef želi vrhunski kulinariki na Hrvaškem dati zaslužen ugled, a žal je odnos gostov še vedno nespoštljiv. To je le nekaj poudarkov iz pogovora, ki ga je z njim opravila Tina Lamovšek.

Gostja oddaje Med štirimi stenami bo upokojena učiteljica in ravnateljica Alenka Čurin Janžekovič iz Svetega Tomaža pri Ormožu. V knjigi Sam bog naj jo Bere, napisati ji jo je pomagala Petra Škarja, je opisala svoje življenje skozi prizmo bolezni: čudovito otroštvo, starševsko toplino in ljubezen do poučevanja. Že od rojstva živi z Morquijevim sindromom, ki prizadene vse sklepe. Zaradi pomanjkanja enega od encimov za presnavljanje sladkorja hrustanec in kosti pri tej bolezni dobesedno razpadajo. Za bolezen ni zdravila. Imela je več operacij, neznosne bolečine jo spremljajo že vse življenje. Kljub preizkušnjam ima neizmerno voljo do življenja. V knjigi je zapisala: »Življenje me je naučilo, da je pomembno poslušati in slišati svoje telo. In prav zato vem, da mi dolgo ne bo več služilo, kot mi je do zdaj. V teh letih se je izčrpalo … ne naveličalo. Še vedno živim radostno.« Alenko Čurin Janžekovič je pred mikrofon povabila Petra Medved.

Lunina Vila: Doniraj: Ne pustimo jih same!

Življenje pogosto ubira nenavadna pota. Pedagoginjo dr. Leo Plut Pregelj je pripeljalo v Washington, kjer živi od leta 1982. Čeprav si je za predmet svojega raziskovanja izbrala redko področje poslušanja v pedagoškem procesu, se je namesto s svojo ožjo specializacijo pretežno ukvarjala z drugimi temami. Tako je med drugim sodelovala v veliki raziskavi vzrokov neuspešnosti nekaterih ameriških šol. Več kot dve desetletji je ameriške diplomate, ki so bili napoteni v Slovenijo, učila slovenščino. Slovenija, njena kultura, zgodovina in jezik so bili kljub veliki slovenski skupnosti, ki je ameriški politiki, zgodovini in znanosti dala kar nekaj vidnih osebnosti, v Združenih državah Amerike neznanka. Zlasti v času oblikovanja slovenske samostojnosti pred 30 leti. Ameriški Slovenci so takrat z nizom dobro organiziranih dejavnosti pritiskali na Belo hišo in State department, naj Združene države priznajo samostojno Slovenijo, po drugi strani pa so skušali prepričati odločevalce, naj Amerika na Balkan ne pošilja orožja. Pomembno vlogo je takrat odigral slovenski krog v Washingtonu in znotraj njega prav zakonca Pregelj. Vladimir Pregelj (1927–2019) je bil namreč v političnem življenju ameriškega glavnega mesta znana osebnost, kot strokovnjak za mednarodno trgovino in visoki uslužbenec Kongresne knjižnice, predvsem pa kot starešina velike porote v procesu ustavne obtožbe predsednika Richarda Nixona. Kar je bilo sprva predmet znanstvenega zanimanja, je postalo intimna življenjska izkušnja dr. Lee Plut Pregelj. Ko je dala družini prednost pred kariero in razpršila svoje delovanje zunaj družinskega kroga, se je znašla pred preizkušnjami, ki jih pred človeka postavljajo novo okolje, razlike v načinih razmišljanja, svetovnih nazorih, nezaupanje ... Tenkočutni in pozorni poslušalec se z njimi lažje spoprijema: "Jaz dejansko verjamem, da lahko ljudje z različnimi pogledi na svet sobivajo in da je za to sobivanje potrebno poslušanje drugega in spoštovanje. Imela sem srečo, da sem lahko zelo srečno živela s človekom z nekaterimi drugimi svetovnimi nazori."

Opazujem ljudi. Sami mrki, zaskrbljeni obrazi. Gledam ljudi. Vidim resne, nemirne obraze. Pa se spomnim na prijateljico. Imela je težko otroštvo in mladost. Tudi zakon ji je šel po zlu. Od takrat nenehno išče način, kako bi našla mir v svoji duši. Posluša, kaj pravijo angeli, kaj ta terapevt ali oni. Hodi na predavanja, na seanse in vse mogoče, samo da bi našla mir v duši. Tudi name ne pozabi, vestno mi pošilja e-sporočila, čeprav je nekoč že posumila, da jih ne berem. Jih res ne? Zakaj ne? Ker preprosto ne potrebujem teh napotkov in besed. Kadar mi je težko, se spomnim na svojo bolezen. Na raka. Na dneve, ko sem zbolela, na operacije in zdravljenje. Na čas, ki je bil poln bolečin, a obenem čas najintenzivnejšega učenja. Na dneve, ko sem potovala v globino sebe. Iskala in se srečala z Bogom. Na čas, ko sem po štiridesetih letih znova stopila v cerkev. Spomni me na moje plahe korake in solze, ki so tekle po licu, kot bi spirale moje grehe in čistile pot, ki sem jo prehodila do takrat. Kot bi pred menoj pogrinjale bel in čist prt za pot, ki me je čakala. Čeprav se sliši nenavadno, je bilo res tako. Res sem ozdravela, ne da bi tekala od enega do drugega zdravilca. Našla sem Boga in začela hoditi po novi, boljši, čistejši poti z njim in božjim mirom v srcu. Mogoče me zato žalosti, ko poslušam prijateljico, ki bega od enega do drugega. Ko jo vedno znova poslušam: 'Ah, ta ni v redu. Spet mi ni nič pomagalo. Jaz sem še vedno nervozna, vsa živčna.' Ko je mene preplavil strah in ko sem iskala mir, sem vzela v roke Sveto pismo. Brala sem Jezusove besede: … nosi svoj križ in hodi za menoj … … izroči svoje težave v moje naročje … … mir vam zapustim, svoj mir vam dam … Mogoče je težko verjeti, a njegove besede so me zares začele pomirjati. Vlivale so mi moči in krepile vero. Tudi bolečine bolezni so bile lažje oziroma jim nisem posvečala posebne pozornosti. Pisala sem pravljice in nisem več iskala miru pri zdravilcih in psihologih, ampak v branju Svetega pisma in poslušanju božje besede. Tako, na tak način imam in občutim božji mir. Lepo mi je. Neskončno sem hvaležna bolezni, raku, ki me je pripeljal na pravo pot in mi na stežaj odprl vrata božjega miru. Upam si reči, da me je oplemenitil. Naučil me je strpnosti, ponižnosti in … Vedno znova mi vliva moči, da premagujem vse ovire. Da zmorem skrbi položiti v njegovo naročje in se ob molitvi vsak dan znova prebujam v njegovem objemu.

V oddaji Evropa osebno gostimo eno najboljših slovenskih atletinj vseh časov Marijo Šestak. Rodila se je v Kragujevcu, del mladosti preživela tudi onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino. Na olimpijskih igrah je bila z izjemnim izidom peta, na bron s svetovnega prvenstva pa je morala čakati 12 let.

Pritisk epidemije na bolnišnice popušča, hospitaliziranih je 245 koronavirusnih bolnikov. Število aktivnih okužb po državi se je znižalo na približno 4 tisoč 300 primerov, delež pozitivnih izvidov testiranj je bil včeraj šest-odstoten, potrdili so 91 novih okužb. Od danes je samotestiranje na domu omogočeno tudi učencem zadnjega triletja osnovnih šol. Preostale teme oddaje: - Slovensko gospodarstvo se krepi, ob tem pa tudi inflacija. - Nova KBM bo dobila madžarske lastnike, ki že obvladujejo SKB banko. - Tamara Zidanšek kot veliko presenečenje v drugi krog Roland Garrosa.

O muci, ki je imela vzeti peska je rezijanska pravljica. Povedala knjižničarka Mateja Müllner. Vir: Zverinice, pozdravljene! Sedem najlepših živalskih pravljic iz Rezije. Mladinska knjige, 2016.

Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne izplača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bistveneje in pomembneje od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in spet oblikuje v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.

Imela je velikansko težavo, tale naša miš. Nihče je namreč ni klical po imenu. Pripoveduje: Helena Peršuh. Napisala: Sara Kern. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.

Hiše pač niso zato na svetu, da bi živele same. Pripoveduje: Polona Juh Napisala: Mojca Osojnik. Posneto v studiih Radia Slovenija 2008.

Režiserka in producentka neodvisnih animiranih filmov, Špela Čadež, se predstavlja na skupinski razstavi Svobodno sonce, v Mestni galeriji Ljubljana. "Vedno razstavljam tisto, kar počnem. Trenutno prvič razstavljam film, ki še ni končan. Na žalost ni dokončan zaradi koronavirusa. Imela sem zelo obetavne filmske koprodukcije, ki pa so še vedno na čakanju, je pa tudi res, da so vsi svetovni festivali odpovedani ali predstavljeni na splet."

Žana je na svoje prvo srečanje z Marijo pri Polonini družini pripeljala tudi mamico. Žana je resno vzela Polonine besede, da lahko Marijo prosi kar koli in ji bo pomagala. Imela je zahtevno željo, a Marija je dobrega srca.

Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic slika že več kot 20 let. Želja po likovnem ustvarjanju je v njej tlela že od mladosti in kljub slabšanju vida se je po upokojitvi, po poklicu je fizioterapevtka, spopadla tudi s slikanjem. Slika po spominu in izkušnjah, njene slike nastajajo iz njene notranjosti. Slika krajino, tihožitje, podobe Bele krajine, v zadnjem času pa tudi figure, akte in abstraktne like. Udeležuje se različnih kolonij in Ex-temporov. Imela je več samostojnih razstav, sodelovala je tudi na več kot 200 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. V oddaji Med štirimi stenami nam je odprla vrata svojega likovnega sveta, ki je s slabšanjem vida postal tudi del njene rehabilitacije. Kako slika, kako se znajde v življenju in kakšno veselje ji prinašata kolesarjenje in vodenje telovadbe v domačem kraju, je Rezka Arnuš povedala novinarki Petri Medved.

Na pustni torek Nebuloze o maskah politike, ki nikdar ne padejo. Slovenci o zasebnosti tistih, ki se nam pustijo voliti in izvoliti, ne želimo kaj dosti vedeti. Pred volitvami nam pokažejo, kako popolnoma popolna in dolgočasna življenja imajo, mi pa smo zadovoljni. Francijo te dni pretresa afera Griveaux; politik je odstopil od kandidature, ker so se na spletu pojavile fotografije njegovega tička, te pa je pošiljal dami, ki ni bila del njegove zgledne družine. Ali je spolnost lahko del medijske agende, kadar gre za političarke in politike? Bi vas motilo, če bi vaš ali vaša kadila travo? Uživala kokain? Imela ljubico? Svingala? Kaj bi radi vedeli o politikih, pa vam tega ne pokažejo? Ali se vam zdi, da o ljudeh, ki se nam dajo v izvolitev vemo dovolj?

V oddajo Odprto za srečanja tokrat prihaja Urška Košir iz Kort nad Izolo. Študirala je na ameriški univerzi Yale, doktorat iz eksperimentalne psihologije opravlja na Oxfordu, zdaj se kot raziskovalka ukvarja s psihoonkologijo. Potrebe mladih pri prebolevanju raka so drugačne kot pri odraslih, izpostavlja. To niso pokazale zgolj študije. Tudi sama se je pri 22-ih letih soočila s to diagnozo, ki ji je odvzela dve takrat najpomembnejši stvari: jadranje in študij. Pogovor z Urško Košir bo tak, kot je njena zgodba: brez pomilovanja in z odprto glavo za vse odtenke, ki jih taka izkušnja prinaša. K poslušanju vabi Mateja Brežan.

“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.

Od mnogih spolov pretekle oddaje tokrat k samo dvema

Slabovidna ljubiteljska likovna ustvarjalka Rezka Arnuš iz Dolenjskih Toplic slika že 20 let. Želja po likovnem ustvarjanju je v njej tlela že iz mladosti in kljub slabšanju vida se je po upokojitvi, po poklicu je fizioterapevtka, spopadla tudi s slikanjem. Slika po spominu in izkušnjah, njene slike nastajajo iz njene notranjosti. Slika krajino, tihožitje, podobe Bele krajine, v zadnjem času pa figure, akte in abstrakcijo. Udeležuje se raznih kolonij in Ex-tempora. Imela je 19 samostojnih razstav in je sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Za svoja dela je prejela več nagrad in priznanj. Letos je bila izbrana za sodelovanje na 51. mednarodnem Taboru likovnih samorastnikov v Trebnjem. V oddaji Med štirimi stenami nam bo odprla vrata svojega likovnega sveta, ki s slabšanjem vida postaja tudi del njene rehabilitacije. Kako slika, kako se znajde v življenju in kakšno veselje ji prinašata kolesarjenje in vodenje telovadbe v domačem kraju, je Rezka Arnuš razložila novinarki Petri Medved.

Imela je idilično otroštvo in mladost v nekdanji skupni državi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja z mamo, očetom, bratom in babico. Njihovo stanovanje na Vojkovi v Ljubljani je bilo vedno polno ljudi in dogajanja. Varnost, toplina in ljubezen, ki jih je dobila v prvih letih življenja, so bili kapital, ki ja unovčila, kadar je šlo karkoli narobe. Narobe pa je šlo že pri štirinajstih, ko je izgubila mamo. Pri dvajsetih je za rakom zbolela še sama. Še huje je bolečina zarezala ob izgubi brata, ki se je ponesrečil pri plezanju v gorah. To pomlad je bila spet na onkološkem inštitutu. Njena življenjska zgodba je filmska. Ni izmišljena, ampak je resnična. Filmske upodobitve nima, dobila pa je knjižno. Opisala jo je v prvencu Belo se pere na devetdeset.

Six Choirs One faith One voice ...indeed we are better together!! Download the manifest blessings and praises from our Choir Festival of Songs 2018 which held on August 26, 2018

Mogoče najbolj geekovska epizoda do sedaj. In to v dobrem pomenu, saj tokrat gostuje novinarka Maja Kos, ki je naravnost zaljubljena v vesolje in znanost, za katero pravi, da je sexi. Imela je možnost obiska ESA-e in CERN-a, ter na lastne oči videti najnovejše podvige teh organizacij. Z Bokijem in Anžetom se pogovarja o odkritjih […]