Podcasts about Mlada

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Maja Moll, Prvenec Vida Kavčiča Izdihano je konsekventna poetika telesa, v kateri spremljamo telo med razpadanjem in do neke mere ponovno tvorbo – med ranjenostjo in igro, med vsakdanom in fantastiko. Ob branju prisluhnemo in se zgrozimo ob tem, kar nam pripovedujeta glasova lirskega subjekta in lirske subjektinje. Pogosto sta izenačena z diabolično destruktivno silo, saj so groteske izpeljane do skrajnosti, do izmaličenja. Glas iz vizualno dodelane zbirke nas zato pogosto postavi pred zid in vpraša, ali tu sploh še lahko govorimo o Baudelairejevi estetiki grdega ali zgolj o grdem, brutalnem, katastrofičnem. Poželenje, ki v zbirki nastopi ob telesu, namreč vedno pripelje do najtemačnejšega možnega izida – do izmaličenja, do patologije in do destrukcije. Ne glede na to, ali gre za obred prehranjevanja, za srečanje ali pa za igro, ki lahko sprva kratkotrajno deluje kot razigranost, vedno vodi v tanatos – v izmaličenost do brazgotin in smrti. Hrepeneče telo vsaka izpolnitev uniči, vse rezultira v pohabljenje. Telo v Kavčičevi temni liriki telesa, ki se napaja iz narave, nasilja in fantastike, vselej obstaja kot nosilec spomina na nekaj travmatičnega, bolečega, uničenega, vendar lirski subjekt tega nikoli ne vrednoti, nikoli se temu ne približa. Izmaličeno telo prav ingardnovsko pusti tam, na straníci pesniške zbirke. Pred bralcem se tako znajde abjektno telo, če uporabimo besedno zvezo Julie Kristeve iz njene monografije Moči groze (Pouvoirs de l'horreur, 1980), torej telo, ki je odvratno in privlačno hkrati. Ob naturalističnem verizmu telesa je vsekakor treba omeniti še fantastični okvir. V zbirki naletimo na fantastične figure, kot so vampirji, železna devica ali črna sapa, ki delujejo kot notranji demoni. To se smiselno ujema z naklonom naracije lirskega subjekta, čigar preprost, konkreten in neposreden jezik se občasno približuje diskurzivni obliki ljudskega slovstva. Oblikovno preproste pesmi na trenutke zazvenijo prav folklorno, v znanem, domačem ritmu kratkih in udarnih verzov, ki pa ta okvir ljudske preprostosti občasno presegajo z onomatopoetičnostjo. Če pesmi beremo glasno, kar je pomembno za branje poezije, v kateri, če si sposodim misel Borisa A. Novaka, pomen zveni in zven pomeni, dobimo občutek dihanja, kašljanja, sopenja. To se ujema z grotesknostjo telesa, ki je pri Kavčiču docela izpeljana. Organska vpeljava tona ljudske pesmi in navezava na fantastično tradicijo v sodobni literaturi sicer ni redkost, srečamo jo denimo že v pesmih Svetlane Makarovič ali v romanih Marjana Tomšiča in drugih, vsekakor pa je Kavčič fantastične motive, npr. vampirja, ki ga v sodobnosti lahko srečamo tudi v največjem svetovnem šundu tipa Somrak in Mlada luna, dovršeno ukradel trivialni naraciji in jih vtkal v poezijo kot mračne simbole. Na primer v pesmi Štrudelj: Ribaj, ribaj jabolko, jabolko za štrudelj. Že nocoj ga spekla bom za jutri po kosilu. Ko do konca zribaš ga, pa se ne ustavi. Le korajžno in naprej ribaj prst na dlani. Ribaj, ribaj do kosti, pa naribaj roko. Stresi v vlečeno testo. Pa zapeci. Rano. Kavčičeva zbirka Izdihano je konsistentna. Kombinacija hermetične simbolike in brutalnega verizma ji daje vtis drugačnosti v sodobni pesniški produkciji. Temna lirika telesa kot sinteza fantastike, ljudskega, groteske, brutalnega, patološkega in telesne destrukcije je sorodnejša evropski gotski liriki kot trivialni pop estetiki. Čeprav v podtonu lahko zaznamo zgolj željo, da bi zbirka s svojo morbidnostjo šokirala in zgrozila bralca. Pesem Vampir se začne s kitico: »Ob polni luni vstanem iz granitnega groba, / kjer si me za vedno pokopal. / Malo čez polnoč / priletim skozi okno tvoje sobe / in gledam otroka, / ki stiska medvedka in spi.« V kratke kitice so posrečeno vključeni vsakdanji stereotipi in slovenski klišeji, ki na nek način vzpostavljajo kontrast groteski, hkrati pa jo še bolj izpostavljajo. A vztrajanje pri pretežno istem motivno-tematskem polju v bralcu lahko rodi občutek, da do izčrpanosti vstopa v vedno en in isti obred, le da s spremenjenimi rekviziti. Čeprav avtor združuje vsakdanje in fantastično ter groteskno in ljudsko, to počne v precej podobnem registru temačnosti in brutalnosti. Manjka razpoka, skozi katero bi se pokazala še druga plast človekovega doživetja telesa, ki bi navsezadnje to tèmo lahko osmislila, saj se resnica v umetnosti razodeva v razlikah, ne v podobnostih. Zbirka Izdihano Vida Kavčiča ni prelomna v smislu ustvarjanja novega literarnega gibanja, je pa nekakšen singularni glas, saj je redkost, ki v slovenski poeziji ponuja hibrid ljudskega uroka, gotske fantastične lirike in že skoraj fetišistične naslade ob telesni destrukciji in smrti. Jani Kovačič mi je nekoč dejal, da to, da se je kdo česa znebil, še ne pomeni, da je nekaj ustvaril. Pa vendar, kaj bi bila lahko sklepna nota te zbirke? Morda to, da v konkavnem zrcalu prav derridajevsko pokaže, da nobena podoba ni stabilna, pač pa se vsaka razkraja in tako vsako telo rezultira v izmaličeno mrhovino, ki pade na pleča od zbirke frustriranega bralca.

Piše Sanja Podržaj, bereta Maja Moll in Igor Velše. Pesnitev v prozi Zgodba, ki se je morala zgoditi je nekaterim bralkam in bralcem že znana iz zbirke Naplavine, ki je izšla leta 2004, morda pa tudi iz izbora Brvarjevih Retrospektiva, ki je tri let zatem izšel v knjižni zbirki Kondor. Pred nami pa je zdaj prva samostojna izdaja, posvečena avtorjevemu osemdesetemu jubileju in hkrati osemdesetletnici konca druge svetovne vojne. Spomnimo se, Andrej Brvar je svojo poetiko razvijal v desetih pesniških zbirkah, prvo z naslovom Slikanica je objavil leta 1969. Poleg pesmi za odrasle je ustvaril tudi nekaj del za otroke in mladino, v knjigah Odzivi in Novi odzivi pa lahko prebiramo njegove pogovore in zapise o literaturi, umetnosti in družbenih vprašanjih. V Mariborski knjižnici je petnajst let deloval kot akcesor-lektor, nato pa se je usmeril v uredniško delo, najprej pri založbi Obzorja, kasneje pa pri mariborski Študentski založbi Litera. Brvarja poznamo tudi kot člana znamenite Peterice, ki so jo poleg njega tvorili še Tone Partljič, France Forstnerič, Drago Jančar in Marjan Kramberger. Leta 1973 so objavili manifestni zbornik Skupaj, v katerem so opozarjali, da se kultura dogaja tudi zunaj nacionalnega središča. Tako kot je Andrej Brvar je pustil svoj pečat na Mariboru, se je mesto Maribor pomembno vtisnilo v njegovo delo in tudi Zgodba, ki se je morala zgoditi se začne prav tam. Maribor ni pesnikovo rojstno mesto, kljub temu pa tja sega njegova predzgodovina, saj sta v njem živela in se spoznala njegova starša. Mama je delala v tiskarni, oče pa je bil klarinetist v vojaški godbi, glasbenik-narednik. Mlada človeka, ki sta se zaljubila, hodila v gledališče, na plese, v kino in na romantične sprehode v park … to bi bila popolna ljubezenska zgodba, če je ne bi prekinjale novice o mrtvih in ranjenih v Barceloni, o Hitlerjevih pritiskih na Češko, o bombnikih, tankih in nemškem škornju, ki v neusmiljenem ritmu koraka po Evropi in nazadnje vkoraka tudi v Maribor. Pesnitev z novo postavitvijo, kjer na desni knjižni strani beremo o osebni zgodbi pesnikovih staršev, na levi pa bolj hladno izpisano občezgodovinsko dogajanje, dobi tudi novo dinamiko, ki še dodatno poudari usodno moč zgodovine, da usmerja potek posameznikovega življenja. Tako sta se mlada zaljubljenca znašla na vlaku in se oddahnila, ko je zavil južno, v izgnanstvo v Srbijo, in ne severno, v koncentracijsko taborišče Dachau. Končna postaja je bilo mesto Čačak ob Zahodni Moravi, ki je prišleke sprejelo z odprtimi rokami. Tam sta se Brvarjeva starša poročila, si našla stanovanje in delo ter si nazadnje ustvarila družino. Čeprav jih bojevanje ni doseglo, so občutili strah, ko so se med preletavanjem letal skrivali po zatohlih in vlažnih zakloniščih, še posebej pa so občutili pomanjkanje. Ker niso imeli dostopa do zdravil, sta Brvarjeva starša v pičlih treh mesecih izgubila dva otroka, najprej nekaj mesecev starega Petra, zatem še dve leti staro Marijanko. To je najbolj srce parajoč del pesnitve, saj beremo o nemoči, ki sta ju čutila mlada starša ob besedah zdravnika, ki bi ljudi lahko pozdravil, če bi le imel penicilin. Kljub temu pa zaključek ni temačen in črnogled, temveč pomirjujoč, v Brvarjevem slogu vitalističen in optimističen. Vojne je konec in rodi se nov otrok, pesnitev pa se zaključi z besedami: »Vse to – o nedoumljiva določenost naših življenj! – vse to se je očitno moralo, moralo zgoditi, da se je avgusta naslednjega leta rodil ta, ki je to napisal.« Z vzklikom »O nedoumljiva določenost naših življenj!« lahko povzamemo Brvarjevo poetiko, ki je polna čudenja nad življenjem. Gre za eksistencialno čudenje, kot pravi sam, do tega, da vse preprosto je in da je, kakršno je. Morda je to tudi razlog, da se pesnik ne zateka v abstrakcijo in metafore, temveč stvarnost opisuje neposredno. V pesnitvi ni patosa, kot tudi ne olepševanja, niti moraliziranja. Posamezne kitice delujejo kot besedne podobe, ki jasno in nedvoumno slikajo prizor za prizorom, in se nazadnje povežejo v tekočo pripoved brez zastranitev. Pripovednost sicer ni nujna sestavina pesmi v prozi, hibridne zvrsti, ki se izmika določitvam in omejitvam. A Andrej Brvar te pesniške oblike ni izbral po naključju, saj pesem v prozi vidi kot matrico sodobnega pesništva in se je v svoji poetiki zanjo zavestno odločil. Leta 2011 je izšla prva antologija slovenske poezije v prozi z naslovom Brez verzov, brez rim, ki jo je uredil prav Brvar in v njej postavil tudi trditev, da je poezija na poti v prozo, saj je trend sodobne poezije pripoveden, četudi je ta pripoved razsekana v navidezne verze. Njegova pesnitev Zgodba, ki se je morala zgoditi, ima navidezne kitice, ki so pravzaprav sklopi ali bolje prizori. Čeprav gre za pripoved, ni tistega epskega zamaha, ki bi te posamezne prizore povezal, ni psihologizacije oseb niti podrobnih opisov dogajanja. Pesnitev je odprta, zračna, bralcu je dopuščeno, da sam zapolni praznine in vrzeli. Še ena oblikovna posebnost knjige so fotografije, ki dodatno poudarjajo, da gre za zgodbo resničnih ljudi, za pesniško sublimirano resničnost, kot je v spremni besedi zapisala slovenistka, urednica in velika poznavalka Brvarjeve poezije Darka Tancer-Kajnih ter poudarila pomen osebnih zgodb za dojemanje velike svetovne zgodovine. Zgodba, ki se je morala zgoditi ne nosi sporočila samo o naši preteklosti, temveč tudi o naši sedanjosti. Vojna v Ukrajini, genocid v Gazi, zaostrovanje odnosov med svetovnimi velesilami in vse večje oboroževanje držav v Evropi in drugod po svetu … ob vsem tem, kar spremljamo v novicah, nas Brvarjeva pesnitev opominja, kako nenadno in usodno lahko dogodki, ki bodo krojili veliko zgodbo zgodovine, posežejo v male zgodbe naših življenj. Jubilejna izdaja Zgodbe, ki se je morala zgoditi je presežen knjižni izdelek, ki je nastal s sodelovanjem avtorja, oblikovalca Saša Urukala in urednice Milene Pivec. Z njo se je mariborska založba Pivec poklonila Andreju Brvarju, ki je Mariboru s svojim literarnim ustvarjanjem in drugim kulturnim delom veliko dal, s tem pa centralno pesnitev Brvarjevega opusa, ki prepleta zgodovinsko dogajanje z družinsko sago, ponudila tudi novi generaciji bralk in bralcev.

Mlada ženska, ki živi sama z mačko, na univerzi predava književnost in se že leta spopada z dogodkom, zaradi katerega njeno življenje nikoli več ne bo tako kot prej. Zaradi katerega ona ne bo nikoli več taka kot prej. Sinopsis filma Žal mi je, punčka se na prvi pogled morda zdi klišejski in zgodba le ena izmed preštevilnih, ki svoj zaplet črpajo iz travmatične izkušnje, toda režiserka, scenaristka in glavna igralka Eva Victor se je v svojem celovečernem prvencu spretno izognila vsem tovrstnim pastem in na ogled postavila svežo, pogumno in glede na tematiko neverjetno svetlo zgodbo. Agnes, ta mlada samska ženska z mačko, je namreč vse, samo klišejska ni. Čeprav je – in to je pravzaprav tisto najgrozljivejše sporočilo tega filma – njena izkušnja, ki naj ostane neizrečena, tako vsakdanja, da skoraj že meji na kliše. Ker se take stvari pač dogajajo ali, kot rahlo karikirano v filmu izjavi ena izmed univerzitetnih svetovalk, »Vemo, kaj prestajate, ženske smo.« Vendar ne gre za klasično črno-belo polariziranje na zlobne moške in dobre ženske, Eva Victor je uspešno povozila tudi ta kliše: Agnesina ljubosumna sošolka je pravo poosebljenje nerazumevanja in nekolegialnosti, nepričakovano ramo utehe in predvsem izvrsten sendvič pa Agnes ponudi naključni mimoidoči, moški. Njun prizor s sendvičem, tem drobnim dejanjem človečnosti, ki ga neznanec izkaže sočloveku v stiski, je naravnost antologijski, toda pravzaprav je ves film s pretanjeno dramaturško natančnostjo sestavljen iz takih drobnih žarkov upanja, ki Agnes po prizadejani bolečini počasi počasi vračajo v življenje. Prijateljica, ki ne obsoja. Sosed, ki ne sprašuje. Mačka, ki jo posvoji. Predvsem pa Agnesina izjemna samosvoja osebnost, ki se kljub brezupu noče predati, njena trmasta vedrina, ki se morda zdi le krinka, pod katero se skriva bolečina, v resnici pa je ravno to njena največja moč, njeno bistvo. Če bi bila Agnes le malo bolj črnogleda, če bi se storilcu za dejanje, katerega sama niti ubesediti ne zmore, želela maščevati, bi jo to ugonobilo, bi jo živo požrlo. Toda Agnes je borka, njeno orožje pa samosvoj, rahlo čudaški optimizem, poln vrhunskega črnega humorja, ki prežema vso zgodbo ter se s platna preliva med gledalce. Posebna odlika filma se skriva tudi v večdelnem načinu podajanja zgodbe, ki gledalca počasi vpelje tako v odnose kot tudi sedanje in pretekle dogodke, pri tem pa ga ne podcenjuje ter mu ponuja dovolj prostora za samostojno povezovanje in sklepanje. To je še posebno pomembno pri poskusu Agnesinega opisa travmatičnega dogodka, ki prav zaradi razdrobljenosti in pretrganosti deluje boleče realistično in z neizrečenostjo le še poudarja njegovo razsežnost. Žal mi je, punčka je izjemen, pogumen, iskren in neposreden film, ki z neverjetno spretnostjo iz najbolj črne teme ustvari eno samo svetlobo.

Nouveaux pilotes, un brin déjantés, à bord de la Libre Antenne sur RMC ! Jean-Christophe Drouet et Julien Cazarre prennent le relais. Après les grands matchs, quand la lumière reste allumée pour les vrais passionnés, place à la Libre Antenne : un espace à part, entre passion, humour et dérision, débats enflammés, franc-parler et second degré. Un rendez-vous nocturne à la Cazarre, où l'on parle foot bien sûr, mais aussi mauvaise foi, vannes, imitations et grands moments de radio imprévisibles !

U borskom selu Tanda na istoku Srbije živi tek nešto više od 250 ljudi. Među njima je i 25-godišnja Monika Punđejević, kreatorka sadržaja na društvenim mrežama. Sa kojim se izazovima suočavaju, koje su prednosti života u malom mestu, a šta nedostaje mladima koji žive u manjim sredinama?

Mlada, une jeune fille Cro-Magnon en Moravie - Touristes à Prague - Revue de presse

Mlada, une jeune fille Cro-Magnon en Moravie - Touristes à Prague - Revue de presse

Sportske vijesti iz Hrvatske. Dinamo pobijedio novaka u ligi, Vukovar 1991, Hajduk dobio Goricu, a Rijeka se izvukla u Osijeku. Mlada sedmobojka, Jana Koščak je postala nova europska atletska prvakinja do 20 godina.

Živimo v družbi hitre mode, kar pomeni na kupe zavrženih oblačil. Temu se je pred nekaj leti z izmenjevalnico oblačil zoperstavila Mlada karitas s projektom Zgodbe oblek. Slišali smo, kako vsakdo lahko čista in cela oblačila daruje, sam pa odide z novim kosom oblačila, ki že nosi svojo zgodbo.

Živimo v družbi hitre mode, kar pomeni na kupe zavrženih oblačil. Temu se je pred nekaj leti z izmenjevalnico oblačil zoperstavila Mlada karitas s projektom Zgodbe oblek. Slišali smo, kako vsakdo lahko čista in cela oblačila daruje, sam pa odide z novim kosom oblačila, ki že nosi svojo zgodbo.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Ne morem pisati drugače, kakor izreči iskreno, kratko in jedrnato priporočilo radovednemu, resnicoljubnemu, slovenski jezik občudujočemu in trpki duhovitosti odprtemu bralcu, naj esejistično spominsko pričevanje Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nemudoma vzame v roke. Preprosto ga je treba prebrati v celoti, morda objaviti tudi kot nadaljevanko, kot radijski ali časopisni podlistek. Takoj zdaj. Bolj je ne morem pohvaliti, kritizirati nimam česa. Knjiga je preprosto odlična. Ko bom v naslednjih vrsticah skušala povedati, zakaj jo priporočam v branje, bom trepetala pred njegovo pravično oznako kritiških zapisov, ki jo sprejemam, kakor da leti tudi name. Takole se glasi: "Govorim o tistih pravih recenzijah, ki jih beremo v neresnem tisku, kjer lahko knjige ocenjuje vsaka dama, ki se ob večernih damskih bralnih krožkih z drugimi finimi gospicami predaja sanjarijam o ezoterični dobroti, ki veje iz kakšne knjige ..." Ja, tako je in bo. Sem spadam. Naslanjam se, tako kot avtor knjige, na izkušnjo branja mnogih drugih knjig, vsekakor sem jih prebrala manj kot on, knjig, ki so mi ostale v spominu, ki so me oblikovale ali razgradile. A nova knjiga Aleksandra Zorna gotovo ni samo ena od sto in sto knjig, ki izidejo vsak teden, temveč je ena redkih, ki so bile v zadnjih osemdesetih letih napisane iz želje po sledenju resnici, ki ni moja, tvoja, njihova, temveč je tista ena, ki je dosegljiva le brez tavanja po stranpoteh. Aleksander Zorn piše spomine, nenehno zavedajoč se bralca, ki ga sproti naslavlja, kakor da bi mu pisal pismo ali ga opogumljal, naj bere naprej, naj bere pozorno in naj sproti preverja svoje predsodke o zgodovini. Ta se še vedno piše, dopolnjuje in nadaljuje. Pisateljevi osebni spomini so kot plapolajoče zastavice na zemljevidu Slovenije, ki kljub osamosvojitvi še ni dokončno izrisan. Zastavice nakazujejo točke, ki jih je treba še razsvetliti ali celo razstreliti. Vetrovi se še niso pomirili. Zorn opozarja na dejstva, ki bojo morda vplivala na prepotreben konec potvarjanja zgodovine, dejstva, o katerih, kot pravi, "so v tistih časih mnogo manj govorili kot molčali". Kot dragi, drugič zvedavi ali tudi butasti bralec se počutim osebno nagovorjeno. S pisateljem, ki piše v prvi osebi ednine ali v imenu svoje generacije v prvi osebi množine, sva v neposrednem stiku. Ker sem doživljala iste čase, se mi Zornova "dejstva" niti malo ne zdijo neumna, mlajšemu bralcu pa bo knjiga morda zamajala vero v čas, ko je bilo lepo biti v domovini mlad. A Zorn opisuje tudi čase po osamosvojitvi. Ta čas se mi zdi še posebej zamegljen. Zornovi uvidi so jasni. Dejstva o sprijenosti današnjega sveta utegnejo zanimati tudi mlajše bralce. Pisatelj me kot bralca lepo po vrsti pospremi od drobnih spominov iz otroštva na ožjem obrobju Ljubljane, kjer so bolj zgrda kot zlepa s prišleki zamenjali predvojne lastnike, zavije v šolo, v knjižnico, v gimnazijo, na univerzo, vmes v glasbeno šolo in v delavsko brigado. Vsak doživljaj ima vlogo pri likanju dečka, da je postal literarni kritik, esejist, gledališki in filmski dramaturg, ustanovitelj ali soustanovitelj časopisov, urednik, politik in pisatelj, predvsem pa resnici predan intelektualec povojne generacije. Knjigo konča s poglavjem o osemnajstletnem delu urednika za leposlovje na založbi Mladinska knjiga. O knjigah, ki jih omenja in bi jih bilo skoraj nujno spet brati, pravi na primer takole: "Vse te čudovite knjige so na skrivnosten način vplivale na naša življenja tam zadaj nazaj v sedemdesetih letih, ne da bi se tega zavedali tedaj, kakor tega ne vemo še zdaj. Takšne so knjige in takšna je njihova pretekla in pozabljena, nezavedna in speča, pa spet prebujena in v nas reinkarnirana živa moč." A knjiga Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo nikakor ni knjiga o knjigah, kakršne dobivajo nagrade kot nekakšni osebni vodniki po knjižnicah – čeprav ji je vredno slediti tudi zaradi naslovov knjig, ki jih omenja. Aleksander Zorn piše o predanosti literaturi, ki mu je nobeno poleno pod noge ni moglo spremeniti v malodušje ali ignoranco: "Bolj kot se poglabljaš med njene platnice, bolj skrivnostna postaja. In kakor vsaka prava skrivnost je tudi mnogo več kot predmet iz papirja, saj so na njej premišljeno postavljeni tiskarski madeži duše. To ni kar neka zamisel, ki se potem natisne. To je ideja, ki se materializira, da lahko ostane ideja za vse." Kakor vsi citati je tudi ta vzet iz konteksta, zato je pisanje o knjigah tako nehvaležno početje. Knjiga Neumno kakor kakšno dejstvo je napisana v sosledju, ki ga opisovalci, kritiki, recenzenti nimamo pravice trgati in mešati posameznih odstavkov. Avtor v njej postavlja merila za ocenjevanje literature. Zelo dragoceno. Aleksander Zorn je začel objavljati v šestdesetih letih v reviji Mlada pota, kjer je že dvajsetleten postal urednik, od tam je odšel na Tribuno, na radio Študent, v gledališče Glej, na Viba film, na Naše razglede, na Novo revijo, na Mladinsko knjigo in v kabinet predsedstva Vlade, kjer je bil med letoma 2005 in 2008 državni sekretar nato pa poslanec v Državnem zboru. Same kultne postaje! Vsaki je posvečeno poglavje. V vsakem poglavju se kdo najde. Razkrit je marsikdo, ki ni imenovan. In v knjigi beremo o njegovih kultnih odhodih. Kdo jih je povzročil, kaj je bilo zadaj? Zorn je študiral je primerjalno književnost. V poglavju Moj profesor takole piše: "Pirjevec je svoja zahtevna predavanja o ustroju evropskega romana predaval tako, kakor nisem slišal predavati nikoli več nikogar. To je bil oratorsko, miselno, z glasovnimi poudarki eksaktno intoniran nastop, ki bi ga lahko imenoval samo kot modernizirano antično govorništvo, kakršno najdeš v zapisih. In to v teatru seveda. To je nastop govornika igralca, ki potegne dvorano za seboj v svoj miselni tok, da potihne in sledi brez diha besedi za besedo, tudi premoru za premorom. Nato ponovitev zadnje misli, da bo naslednja misel njeno presenetljivo zanikanje, ker sledi potem iz prej povedane in potem iz zanikane nekaj tretjega, nepričakovanega in osupljivega. Zatem taktično listanje po zapiskih." Ta nepopolni zapis o knjigi Aleksandra Zorna Neumno kakor kakšno dejstvo naj dopolnim z omembo štirih knjig, ki jih je pisatelj sam posebej izpostavil kot ključne knjige, ki so izšle v času njegovega urednikovanja na Mladinski knjigi. To sta knjigi Janeza Janše Premiki in Okopi, potem knjiga Janeza Drnovška Moja resnica in knjiga Aleksandra Bajta Bermanov dosje. Zapis, kako so te knjige nastajale, je romaneskno slikovit, bolj resničen kot vsaka neumnost, ki bi bila lahko dejstvo, če je ne bi pogledali še z druge plati.

Na Poljskem poteka mladinsko svetovno prvenstvo v rokometu. Mlada slovenska reprezentanca je prvi del prvenstva končala brez poraza, v drugem pa si bo skušala izboriti mesto med najboljšo osmerico.

Tik pred premiero je film celovečernega prvenca mlade filmske režiserke in vizualne umetnice Ester Ivakič z naslovom "Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo" nastal po predlogi kratkoprozne zbirke Suzane Tratnik. Ester je sicer avtorica več kratkih filmov in videospotov glasbenih skupin Haiku Garden, SBO, Noair, Bombyx Lori. Njen eksperimentni kratki film Magični grad je leta 2021 zmagal na Festivalu kratkega filma (FeKK). Žirija je ob tem napisala: "Videli smo prihodnost filma in njeno ime je Ester Ivakič." Na Festivalu slovenskega filma Portorož je za svoj kratki študijski film Srdohrd prejela posebno omembo žirije v kategoriji študentskih filmov. Razstava njenih animacij z naslovom Kraguljčkova pesem pa je bila na ogled v prostorih Zavoda SSCA.

V Vatikanu na jubileju več kot 70 tisoč članov gibanj in skupnosti; papež jih je povabil, naj bodo kraji, kjer se učimo bratstva in sodelovanjaOranžno opozorilo za severovzhod države zaradi popoldanskih neurijNa prireditvi napadli ribniškega župana in policistkoPsihoterapevti in klinično-psihološka stroka na nasprotnih bregovih glede zakona, ki v javno zdravstvo uvaja nov profil.Športno-vzgojni karton pokazal nadaljnji padec telesne pripravljenosti slovenskih osnovno- in srednješolcev.Univerza v Mariboru in Rdeči Križ Slovenije združila moči v krvodajalski kampanji »Mlada kri za vse ljudi.«

Metka in Blaž sta lani dala odpoved in odšla visoko nad dolino v pastirsko kočo. Da bi počela to, o čemer sta sanjala, da bosta, ko bosta »stara«. A potem se je zgodilo življenje. Metkina diagnoza in spoznanje, da je treba živeti, ne le preživeti. Če bi lahko, bi v hribih preživela celo leto. Pasla bi krave, ležala v travi in obstajala. Samo to. Pravita, da civilizacije nič ne pogrešata, da je izlet v dolino kot srečanje z drugo kulturo. Polno hitenja, primerjav, nepomembnih informacij in nakupov. Za pol ure pavze, miru in koščka pastirskega življenja uporabite slušalke in se odpravite v Rožnato … planino!

Ajda Osolnik in Tim Rozman sta najboljša mlada voznica in mladi voznik letošnjega leta. V centru varne vožnje na Vranskem sta danes zmagala na finalnem izboru, kjer se je po 10 mladih voznic in voznikov pomerilo v spretnostni vožnji, vožnji v naselju in praktičnemu preizkusu poznavanja prve pomoči. Tekmovanje je že deveto leto zapored pripravila Avto-moto zveza Slovenije.

V prvem majskem večeru je zazvenela mladost. Z mlado pevko, ki stopa v svet zabavne glasbe. Sedmošolka, ki ve, kaj hoče: péti,, živeti na odrih in ustvarjati v studijih. Maláika prihaja z Bleda, pogovarjali smo se o o talentu, mladosti, ciljih in vzornikih. Slišali tudi, kako zveni dekle, katerega ime pomeni Angel - Maláika.

V prvem majskem večeru je zazvenela mladost. Z mlado pevko, ki stopa v svet zabavne glasbe. Sedmošolka, ki ve, kaj hoče: péti,, živeti na odrih in ustvarjati v studijih. Maláika prihaja z Bleda, pogovarjali smo se o o talentu, mladosti, ciljih in vzornikih. Slišali tudi, kako zveni dekle, katerega ime pomeni Angel - Maláika.

Postopek izboljša hojo in življenje bolnic ter bolnikov Mlada zdravnica Vesna van Midden preučuje nov neinvaziven terapevtski pristop za zdravljenje Parkinsonove bolezni. To nevrodegenerativno obolenje je postalo bolj znano, od kar je o njem odkrito spregovoril ameriški igralec Michael J. Fox, kateremu so diagnozo postavili leta 1991. Vzroka za Parkinsonovo bolezen še ne poznamo. Ko obolenje napreduje in bolezenskih težav ne moremo več obvladati s tabletami, so na voljo trije postopki, s katerimi zdravniki lahko nadaljujejo zdravljenje. To so: dovajanje zdravila v podkožje, dovajanje zdravila s posebno črpalko v črevesje in stimuliranje globokih možganskih jeder s pomočjo elektrod. Sogovornica tokratnega Ultrazvoka zdravnica Vesna van Midden pa preučuje, kako bi znake in simptome Parkinsonove bolezni olajšali z neinvazivno stimulacijo vagusnega živca. Originalni članek z isledki raziskave TUKAJ Društvo Trepetlika TUKAJ

Četvrti poraz u nizu u prvenstvu tema je ovog podcasta…0:00:00 Slaven0:37:05 Grupa podrške0:50:43 Ocjene0:52:31 HNL0:54:55 Prognoze1:05:14 Lokomotiva

Mlada in Sukdol bittet euch für den Auftrag "Primum Nil Nocere" in Kingdom Come Deliverance 2 ihren Mann Peter zu heilen. Wie die Behandlung erfolgreich gelingt, erfahrt ihr in unserer Lösung.

V osrednjem delu oddaje smo objavili nekaj odlomkov iz zadnje epizode kmetijskega podkasta RAST. Mlada kmetica Katja Sinkovič Žerak, ki je med korono na trg poslala Frozi – zmrznjeni jogurt iz domačega mleka, ki je postal zelo iskan izdelek, je v podkastu spregovorila tudi o tem, da je bilo težko presekati tradicijo kmetije, ter po 50 letih začeti novo dejavnost, a ji je s podporo družine uspelo.

V osrednjem delu oddaje smo objavili nekaj odlomkov iz zadnje epizode kmetijskega podkasta RAST. Mlada kmetica Katja Sinkovič Žerak, ki je med korono na trg poslala Frozi – zmrznjeni jogurt iz domačega mleka, ki je postal zelo iskan izdelek, je v podkastu spregovorila tudi o tem, da je bilo težko presekati tradicijo kmetije, ter po 50 letih začeti novo dejavnost, a ji je s podporo družine uspelo.

Mlada raziskovalka Nika Breznik je magistrica laboratorijske biomedicine. Študirala je na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, študij pa zaključila več kot samo z odliko – za svoje magistrsko delo je prejela univerzitetno Prešernovo nagrado za izjemne dosežke na področju znanosti in umetnosti, za povrh pa še Krkino priznanje s posebno pohvalo. Nika Breznik je preučevala, kateri geni so okvarjeni pri hipogonadotropnem hipogonadizmu – to je ena od bolezni otrok, ki je lahko pridobljena, lahko pa jo otrok tudi podeduje. Podrobneje v četrtkovi medicinski oddaji Ultrazvok.

Ako vyzeral Mufasa z Levieho kráľa za mlada? Čo si predstaviť pod pojmom maďarský mysteriózny horor? A ako dopadne obvinenie z obťažovania učiteľa na francúzskej škole? Niečo z toho sa možno dozviete, ak si pustíte nový diel .týždňa vo filme. Realizované s finančnou podporou Nadácie CEF https://cef.sk/ „Pomáhame komunitám a podporujeme cenné iniciatívy v záujme zachovania európskych hodnôt.“

Za ekskluzivne epizode Elle podkasta, se urednica Petra Windschnurer pogovarja z nagrajenci Elle Style Awards 2024. Svojo modno vizijo in vtise kako je sodelovati z največjimi modni imeni na svetu, danes v studiu deli Tanja Vidic. Mlada modna oblikovalka Tanja Vidic je za junijsko naslovnico kultne ameriške revije Rolling Stone v svoje pletenine oblekla svetovno znano raperko Cardi B, medtem, ko si za največji dosežek letošnjega leta šteje sodelovanje s priznanim modnim oblikovalcem Rickom Owensom pri njegovi kolekciji za pomlad in poletje 2025. Več o intervjuju s Tanjo Vidic si lahko preberete tukaj. Gostja: Tanja Vidic Voditeljica: Petra Windschnurer Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Prva romana pisatelja, teologa in filozofa Branka Cestnika Sonce Petovione in Šesti pečat je navdihnila preteklost Ptuja, zlasti starorimska Poetovia in njeni prebivalci v mestu in bližnji okolici, od koder izvira avtorjev rod. Tretji roman Pogovori z Njo sega v čas druge svetovne vojne, v njem prikazuje življenje slovenskih mobilizirancev v nemški vojski, eden med njimi je Jakob Špilek, ki se je boril na zahodni fronti avgusta 1944. Tudi v četrtem romanu Razmik med žerjavi pisatelj zajema iz istega časa, njegovi literarni junaki in nejunaki pa se bojujejo na vzhodni fronti. Skrivnostni naslov romana je povzet iz sovjetskega filma Let žerjavov in iz balade pesnika Gamzatova. Žerjavi so duše nekdanjih vojakov, ki so se skupaj bojevali in umirali. »Ko ustvarijo klin in složno letijo, dobro poglej, če je v formaciji vrzel. Če opaziš razmik med žerjavi, tolik, da bi tam lahko letela še ena ptica, vedi, to je prostor zate. Skoraj boš tam, med njimi, mrtev tovariš ob mrtvih tovariših. Duša v telesu bele ptice.« Roman sestavljajo štiri obsežna poglavja, razvrščena po bojnih premikih petnajste čete 304. pehotne divizije nemške vojske na vzhodni fronti v Ukrajini leta 1943 do začetka aprila 1944, predvsem po izgubljeni bitki za Stalingrad in predaji feldmaršala von Paulusa. Posamezne etape bojevanja nemških vojakov in Sovjetov se vrstijo po času in kraj posameznih spopadov, kratkotrajnih zmag in porazov do zadnjega umika. Vsi datumi o vojnih dogodkih so točno navedeni, poznavalsko so opisani tudi kraji in pokrajine. Po več kot osemdesetih letih je čas že zabrisal zgodovinski spomin na dogajanje med drugo svetovno vojno, generacije so se zamenjale, ostaja pa ustno izročilo, da je bil nekdo iz slovenske družine soldat v Hitlerjevi nacistični Nemčiji. Ostali so tudi dokumenti. Roman Razmik med žerjavi oživlja te čase in mlade ljudi, ki so bili nenehno izpostavljeni smrtni nevarnosti in pobijanju, ne da bi vedeli, za koga se borijo, saj niso verjeli nacističnim idejam. Borili so se, da bi preživeli. Na koncu knjige je Branko Cestnik dodal slovarček zastarelih in pozabljenih besed iz vojaškega življenja ter izrazov iz nemščine. Sledi še časovnica zgodovinskih dogodkov, na katere se veže pripoved. Začne se s 6. aprilom 1941 in konča s 3. aprilom 1944, ko je ameriško letalstvo prvič bombardiralo Budimpešto. Avtor navede tudi datum 6. junij 2023, ko je bil v rusko-ukrajinski vojni uničen največji jez Kahovka na Dnepru, poplava v Hersonu pa je razkrila okostja padlih nemških vojakov iz druge svetovne vojne Resnične osebe, ki nastopajo oziroma ki so omenjene v romanu, pojasnjuje posebna razlaga. Med njimi so sovjetski maršal Rodion Malinovski, eden najboljših nemških generalov Erich von Manstei in nemški generalpolkovnik Karl-Adolf Holidt, poveljnik na novo postavljene šeste armade po nemškem porazu v bitki pri Stalingradu, ki je deloval v Ukrajini v Donbasu in ob Dnepru. Pisatelj ne poudarja posameznih literarnih likov, saj je težišče dela bojevanje 15. čete nemške vojske, ki so jo decembra 1942 iz Francije prepeljali na vzhodno fronto, kjer je bilo minus 30 stopinj in so bili jarki pokriti z raztrganimi trupli branilcev. Tukaj je nastajala povezanost petih vojnih tovarišev: Ludvika Voduška, kmečkega sina iz okolice Ptuja, ki je bil vajen trdega dela, v domači godbi pa je igral violino, Avstrijca Hansa Auerja iz Wagne, Nemca, ki so ga klicali Deggi- Deggi, Frizijca z vzdevkom Tulipan in plemenitega Švaba Wolfganga. Ludvik nosi v sebi za vojaka nenavadno skrivnost, ki bi bila zanj lahko usodna. Že kot deček je namreč sklenil, da nikoli ne bo nikogar ubil. Angelu Neubijanja, kot je to stanje imenoval nekdanji ministrant Hans Auer, ki se je na angele spoznal od doma, je Ludvik ostal zvest tudi v vojnih razmerah. Ohranil je vse vrednote staršev in verske vzgoje, nikoli ni meril v človeka. Novo srečanje s sokrajanom Cvetom Ogorelcem iz skupine izvidnikov obeta prijateljstvo, vendar je to človek, ki je že zgodaj prestopil mejo med Dobrim in Zlom, s svojimi zločinskimi dejanji se celo hvali: »Lastnoročno sem ubil za pol potniškega vagona civilistov, Rusov in Ukrajincev, Ciganov in Židov. Žide še posebej rad…« Pretresljivo so opisani Ludvikovo osebno soočenje s sovražnikom – ruskim učiteljem iz Moskve, preselitev izoliranih »božjih pacifistov menonitov«, usoda šestletne deklice, ki jo je lastna družina v času prisilne lakote, »gladomora«, ubila in kruto pojedla, iztrebljanje neželenih skupin, kot je bila Mlada garda, uničevanje Judov, pomor nedolžnih talcev. Razmik med žerjavi ni le zgodovinski roman o vojnem dogajanju, ki se kar naprej ponavlja in mu ni videti konca. Odpira se prepad med Dobrim in Zlom, geslo zmagovalca je »Ni usmiljenja za šibke!« Morda se bo življenjska zgodba Floriana – Cveta Ogorelca, Ludvikovega vrstnika iz okolice Ptuja, razpletla v končnem delu vojne trilogije Branka Cestnika, pisatelja, ki, kot pravi, mora povedati zgodbo, ki je še niso povedali drugi.

Na tretjo adventno nedeljo iz župnije Zalog neposredno prenašamo sveto mašo. Daruje jo župnik Andrzej (izg. Andžej) Gosek. Pri maši sodeluje župnijski pevski zbor Mlada srca pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Jerneja Berdena

Sv. mašo je daroval župnik Andrzej Gosek. S petjem je sodeloval župnijski pevski zbor Mlada srca pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Jerneja Berdena.

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.

Ob Tednu Karitas smo z Zalo Rus in Luko Ovnov, ki prihajata iz Mlade Karitas, predstavili hišo na Rakitni, kjer se odvija kup zanimivih dogodkov, hišo tudi odstopijo za kakršnekoli druge aktivnosti tistim, ki potrebujejo prostor. Okolje je idilično, pravita sogovornik.

Ob Tednu Karitas smo z Zalo Rus in Luko Ovnov, ki prihajata iz Mlade Karitas, predstavili hišo na Rakitni, kjer se odvija kup zanimivih dogodkov, hišo tudi odstopijo za kakršnekoli druge aktivnosti tistim, ki potrebujejo prostor. Okolje je idilično, pravita sogovornik.

Hrvatska nogometna reprezentacija je izborila plasman u četvrtfinale Lige nacija. Mlada reprezentacija do 21 godine ne ide na Europsko prvenstvo. Donna Vekić, Mate Pavić i Nikola Mektić nagrađeni na tradicionalnoj "Noći hrvatskog tenisa".

Papež v novi knjigi pozval k preiskavi domnevnega genocida v Gazi.Sveti oče na vrhu G20: Tisti, ki povzročajo lakoto in smrt z oderuštvom in pohlepom, zagrešijo umor.Program Pota odpira prijave za letošnje leto.Mlada karitas poziva k sodelovanju v akciji Pismo za lepši dan.

Pozeba in ostale vremenske ujme so botrovale precejšnjemu znižanju pridelka grozdja, kar je ostalo, pa je bilo zelo kakovostno. Zato so taka tudi mlada vina, pravijo vinogradniki. V oddaji tudi o podeželski zahvalni sv. maši in vabilo na Zadravčevo Erjavčeve dneve...

Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...

Čeprav so ženske v Sloveniji bolje izobražene kot moški, so še vedno težje zaposljive, zasedajo slabše plačana delovna mesta in težje napredujejo. Tako je skoraj na vseh področjih, tudi v znanosti in v tako imenovanih STEM poklicih. Na STEM študije, STEM je kratica za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, se namreč vpisuje vedno več študentk, delež žensk v teh poklicih in na trgu dela pa je še vedno zelo majhen. O tem, zakaj ženske na svoji poklicni poti ne ostanejo v poklicih, povezanih z naravoslovjem, tehnologijo, inženirstvom in matematiko, s katerimi preprekami se soočajo, kakšne so neformalne ovire za napredovanje žensk, kakšno vlogo imajo družbeno pristranska pričakovanja in spolni stereotipi ter o tem, kaj lahko naredimo za podporo ženskam v znanosti, bodo spregovorile tokratne gostje oddaje prof. dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Odseku za nanostrukturne materiale na Inštitutu Jožef Stefan, svetovalka za komuniciranje znanosti, redna profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, prof. dr. Andreja Gomboc iz Centra za astrofiziko in kozmologijo, redna profesorica za astronomijo na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici, in dr. Majda Pavlin, raziskovalka na Zavodu za gradbeništvo ter članica društva Mlada akademija.

Mlada i uspješna arhitektica Gorana Hrabrov naprasno napušta svoj unajmljeni stan u Zagrebu. Ona bježi od dva moguća zločina natrag u rodnu kuću u Dalmaciji. Nižu se susreti s članovima Goranine obitelji u labirintu teških priča, sudbina, odnosa u čijem središtu leži majka na samrti. Pjesnikinja i prozaistica Martina Vidaić ovim romanom potvrđuje svoj pripovjedački nerv i uvodi čitatelja, a u adaptaciji Ivane Gudelj i slušatelja u svijet svoje junakinje na gotovo trilerski način. Redateljica: Stephanie Jamnicky, za radio adaptirala : Ivana Gudelj tonmajstor: Tomislav Šamec, glazbeni dramaturg: Maro Market Igrali su: Irena Tereza Prpić, Gordana Gadžić, Ivana Buljan Legati, Matilda Sorić, Ivan Vukelić, Duško Modrinić, Rea Bušić, Alen Šalinović, Ante Krstulović, Ivica Pucar i Linda Begonja Premijerno emitirano: 21.-25.11.2022.

October 22, 2020 - Tom Mlada, Lakeshore Natural Resource Partnership

Mlada gledališka režiserka Nina Ralić Kranjac se je skupaj z damaturgom Tiborjem Hrsom Pandurjem lotila uprizoritve Mrakijada, ki je nastala po trilogiji Rimljanovina, ter drugih besedilih pisatelja in dramatika Ivana Mraka. Ni naključje, pravi, da se je prav njena generacija lotila tega izjemnega umetnika, ki s strani družbe ni bil priznan, hkrati sam vztraja na neki margini in prav zaradi tega je vedno znova dobival vsebino iz katere je črpal in pisal, na nek način portretiral to, kar je nekoč naredil že Cankar. Miloš Kosec, eden najbolj pronicljivih slovenskih arhitektov mlajše generacije, kurator in sokurator zadnjih treh odmevnih razstav v muzeju MAO: "Iščem stanovanje": sto let organizirane stanovanjske gradnje pri nas, ki je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize, "Universum Plečnika" ter trenutno aktualne razstave: "Struktura modernosti: v iskanju Edvarda Ravnikarja", arhitekta, ki je zakoličil prostore moderne slovenske družbe in države. Miloš Kosec je z letošnjim letom postal najmlajši docent na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Eno odmevnejših njegovih razmišljanj je prav gotovo o Plečnikovem stadionu v Ljubljani. Igor Šterk je v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Septembrska klasa posnel portret generacije, ki je leta 1987, v nekdanji Jugoslaviji, sobivala v majhni kasarni na otoku Vis, da bi odslužila 365 dni v vojski. "V tistem času res nisem pomislil," pravi Šterk, da bi nekoč posnel film. Maruša Zorec je arhitektka in profesorica na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo in se zelo uspešno in veliko ukvarja s prenovami najrazličnejših prostorov. Na njenem seznamu je tudi mariborski Lent. "Večkrat se počutim kot raziskovalka, saj nenehno odkrivam nekaj novega." Temni pokrov sveta je slovenski dokumentarni film, kjer spremljamo izjemnega slovenskega letalca Matevža Lenarčiča na poteh okoli sveta z utralahkim letalom, ki pa je od znotraj bolj podoben znanstvenemu laboratoriju. Lenarčič zbira delce črnega ogljika, drugega največjega povzročitelja globalnega segrevanja.

Hostem štědrovečerních Hovorů je hudební skladatel, dirigent a autor vánočních mší Jaroslav Krček. Proč se zaobírá vánoční hudbou? Jak vznikla jeho první mše? A jak probíhalo sbírání lidových písní?

O izazovima sa prvim detetom, ćerkicom Sofijom, koja je uvela u sasvim novi svet, u novoj Mamazjaniji priča naša proslavljena košarkašica Nataša Kovačević Stojaković, koja je 2013. doživela tešku saobraćajnu nesreću i tada prestala profesionalno da se bavi sportom, iako nikada nije prekinula svoje veze sa košarkom, a danas je deo tima Košarkaškog saveza Srbije i vodi Fondaciju „Nataša Kovačević“, ali je pre svega – mama jedne Sofije. Kada je pre 10 godina preživela tešku saobraćajnu nesreću, razmišljala je samo o košarci i kako nikada više neće izaći na teren, ali, pogrešila je, jer kako navodi, ipak je odigrala još jednu sezonu. Tada nije mislila o majčinstvu, deci, porodici, ali je svu svoju snagu usmerila na to da ostane vedra, nasmejana i spremna za neke drugačije pobede. Najveća od svih stigla je krajem prošle godine, kada je rodila voljenu Sofiju. U našem podkastu Nataša priča kako će Sofiji objasniti protezu koju nosi, ali i o tome koliko joj nedostaje košarka. Objašnjava kako nadoknađuje nedostatak sna, sa kojim se bori u noćima kada bebi rastu zubići i muče je grčevi. Takođe, priča o tome zašto je važno da mama i tata podele obaveze oko bebe, ali i da ne zaborave jedno na drugo. Mlada mama Nataša, ispričala nam je šta joj je najteže palo, ali i koji su to najlepši trenuci u životu sa bebom, koja je i nju i supruga Vuka, uvela u jedan potpuno novi svet. Nataša, koju znamo kao velikog borca i ženu koja, ni u najmučnijim momentima ne skida osmeh sa lica, priča o tome kako je ćerka Sofija podsetila koliko je važno radovati se sitnicama i da sva deca uče roditelje da zastanu, i obrate pažnju na „male“ stvari, koje brzo prođu, a mnogo nam znače.

U mjesecu oktobru, koji je posvećen borbi protiv raka dojke, najčešćeg malignog oboljenja kod žena, sa nama je dr. Una Delić, specijalizirana za rano otkrivanje i dijagnostiku karcinoma dojke. Mlada, a iskusna, educirana širom svijeta, ova doktorica jedna je od miljenica pacijentica, jer im izuzev stručnosti pruža drugačiji pristup kako bi otklonila nelagodu i strah, česte razloge izbjegavanja pregleda. Doktorica Delić odgovara na sva važna pitanja o raku dojke, pojašnjava zašto je ovo tema za cijelo društvo, a ne isključivo problem oboljelih žena, zašto se naša zemlja razlikuje u pristupu od većine ostalih, može li ljekar biti imun na stres i tugu koju izaziva saopštavanje teških dijagnoza.Govori nam i o svojim životnim navikama, koje podrazumijevaju dosta sporta i boravka u prirodi, što je zasigurno dio prevencije svakog oboljenja.

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Moja gošća u 125. epizodi podkasta Ubod kulture je mlada talentovana slikarka Tara Bubonja. Razgovarali smo o njenim umetničkim uzorima i zanimljivostima o njima, ali o njenim radovima i planovima. Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3kor Ton, kamera i montaža -Tamara Stojanović

Mlada glumica Mina Sovtić (28), koja je pre pola godine rodila ćerku, otvara sa nama drugu sezonu podkasta „Mamazjanija“ i priča o svim izazovima koje joj je priredila ova, do sada najveća i najvažnija, životna – uloga. O sigurnosti i životu svoje bebe, Mina je odgovorno razmišljala još dok je njena ćerkica Luna bila u stomaku, a rizična trudnoća vezala je za kuću i krevet, što joj nije lako palo, ali ističe da se na taj način pripremila za život sa bebom, iako tek sad uviđa da je, kako uz osmeh kaže, trebalo više da spava. U novoj epizodi našeg podkasta ona otkriva zašto je ćerkica po izlasku iz porodilišta imala dva imena. Takođe, priča o tome koliko preterana briga za dete ponekad može da optereti majku. Mina je želela prirodan porođaj, ali to nije bilo moguće, pa objašnjava zašto je nemoguće biti spreman za porođaj carskim rezom. Ona ističe koliko u prvih nekoliko meseci po porođaju znači pomoć majke i svekrve, naročito uz bebu koja ne voli da spava. Navodi nam i zašto svojoj mami, čuvenoj glumici Anici Dobroj, ne mora da daje instrukcije i pravila kada Luna ostaje sa sama njom. O ovim novim momentima i emocijama u životu, promeni navika i dodatnim obavezama, kao i o trudnoći koja je zahtevala mirovanje i porođaju hitnim carskim rezom, na koji nije bila spremna, podršci muža Luke, koji je bio uz nju dok je Lunu donosila na svet, a sada joj predlaže da ode na trodnevno putovanje i odmori od bebe i brige, do povratka na posao, na snimanja, samo dva meseca posle porođaja, priča nasmejana mama i talentovana glumica Mina, u prvoj epizodi nove sezone našeg podkasta.

Chaque jour, écoutez le Best-of de l'Afterfoot, sur RMC la radio du Sport ! L'After foot, c'est LE show d'après-match et surtout la référence des fans de football depuis 15 ans ! Les rencontres se prolongent tous les soirs avec Gilbert Brisbois et Nicolas Jamain avec les réactions des joueurs et entraîneurs, les conférences de presse d'après-match et les débats animés entre supporters, experts de l'After et auditeurs. RMC est une radio généraliste, essentiellement axée sur l'actualité et sur l'interactivité avec les auditeurs, dans un format 100% parlé, inédit en France. La grille des programmes de RMC s'articule autour de rendez-vous phares comme Apolline Matin (6h-9h), les Grandes Gueules (9h-12h), Estelle Midi (12h-15h), Super Moscato Show (15h-18h), Rothen s'enflamme (18h-20h), l'After Foot (20h-minuit).

Mlada glumica, Mirka Vasiljević, mama četvoro dece, za “Mamazjaniju” priča o vaspitanju, brizi, jurnjavi za vremenom koje stalno izmiče, ali i svim radostima i velikoj ljubavi, koja živi u višečlanoj porodici. Ona se osvrće na teškoće usklađivanja brzog i stresnog načina života jedne angažovane glumice, sa obavezama koje ima u kući, oko dece, ali i željom da što više korisnog i produktivnog slobodnog vremena provede sa njima. Od najmlađe ćerke, koja je još beba, do najstarijeg sina, koji polako ulazi u pubertet, Mirka se svakodnevno susreće sa njihovim najrazličitijim željama, prohtevima, idejama, pitanjima koja nemaju kraja. Tajna uspešne komunikacije u kući sa četvoro dece, metod rešavanja sukoba, odgovori na sve što ih zanima, ljuti, raduje, jeste u bezrezervnoj ljubavi, toleranciji i razumevanju koje su za Mirku zvezde vodilje. Kako kaže, mama je tu da sasluša, razgovara, bude osoba od poverenja, ali takođe i neko koga treba da poštuju i slušaju u trenucima kada je to neophodno. Česte selidbe zbog poslovnih angažmana, dovele su Mirku u situaciju da sa decom prolazi kroz stalne adaptacije na okolinu, novu školu, drugare, jezike, što sve utiče na njihovo odrastanje. Koliko god da ovakav “nomadski” način života ima negativne strane zbog traženja svog mesta u društvu, toliko je i pozitivan, jer, naglašava Mirka: “Moja deca jednog dana neće imati problem da se odsele iz sredine koja im ne odgovara, neće brinuti kada im se u životu dešavaju promene, biće fleksibilni i kad im se nešto ne dopada umeće to lako da zamene boljim”.

A young doctoral student in anthropological studies at RMIT University in Melbourne, who arrived in Australia more than a year ago at the invitation of prof. dr. Hariz Halilović talks about her research and working on her doctorate, how she coped in a new country and what is the greatest value of life down under. - Mlada doktorandica antropoloških studija na RMIT univerzitetu u Melbourneu, koja je prije više od godinu dana stigla u Australiju na poziv prof. dr. Hariza Halilovića, govori o svom istraživanju i radu na doktoratu, kako se snašla u novoj sredini i šta je najveća vrijednost života down under.

Na Svjetskom prvenstvu u plivanju, koje se održavalo od 13. do 18. decembra u Australiji, plivačka reprezentacija Bosne i Hercegovine ostvarila je značajne rezultate (Lana Pudar je peta u svijetu u disciplini 200 metara delfin, a Iman Avdić je postavila novi državni rekord u disciplini 400 metara mješovito). Uz snažnu i toplu podršku BH zajednice u Viktoriji ekipa reprezentacije donosi svoje utiske o boravku u Australiji.