Podcasts about lepota

Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi, toda vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, toda človeški obraz se spreminja in se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velike napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da je videti drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, vendar zna žensko srce, tudi če ni telesna mati, vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, toda moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!

Evangelista Luka bi lahko poimenovali tudi »specialist za izgubljene stvari«. 15. poglavje njegovega evangelija je posvečeno trem prilikam o izgubljenih in najdenih stvareh. Zadnja med njimi je prilika o izgubljenem sinu. Ta velja za biser svetovnega slovstva. Našli jo boste v številnih antologijah svetovne književnosti. Charles Dickens imenuje to priliko najboljša pripoved vseh časov. Prilika vsebuje najčistejše bistvo veselega oznanila, ki ga je hotel Jezus sporočiti, neizmerna Očetova ljubezen. Oče namreč nadvse ljubeče sprejme izgubljenega sina. Pravijo, da Bog iz nebes vsakega človeka drži privezanega za vrvico ljubezni. Vedno ko človek greši, se vrvica pretrga in grešnik ni več povezan z Bogom. Toda ko gre k spovedi, je povezava spet vzpostavljena, vrvica je spet povezana. Lepota te primere je, da vedno ko vrvico znova zvežemo, se ta skrajša in človek je bliže Bogu. Pristno odpuščanje daje grešniku novo priložnost. Odpuščanje pomeni drugemu odpreti vrata in mu dati priložnost, da začne znova. V evangeljski pripovedi vidimo, da je izgubljeni sin pretrgal vez z ljubečim očetom. V takratni kulturi je bilo nekaj nezaslišanega, da je sin prosil očeta, naj mu da dediščino, dokler je oče še živ. S tem je sin pokazal, da želi očetu smrt oziroma da ga ima za mrtvega. Sin je želel v svet. Želel je dobro jesti, piti in se zabavati. Oče je dal sinu, kar ga je prosil. Sin se je kmalu soočil s posledicami svoje odločitve. V svetu se je izgubil, začel je stradati in ostal je sam ter obupan. Izgubljeni sin je trezen opomin, da nas naša samovolja ločuje od Boga očeta. Izgubljeni sin je ob prihodu domov dobil svatovsko oblačilo, prstan, sandale in priredili so mu praznik. Te so znamenje sprejetosti: obleka, status, dostojanstvo in praznovanje. Zato je pripoved o izgubljenem sinu pripoved o vnovični vzpostavitvi vezi. Danes imajo številni ljudje življenjsko pravilo: »Ne škoduj nikomur!« Toda smo ljudje in nepopolni in kaj hitro grešimo. Tudi v dobrih družinah otroci užalijo starše. Dogaja se, da ljudje naredijo take stvari v družini, kakršnih ne bi naredili tujcem. Vsem je nekoč v življenju namenjena čaša trpljenja, ko jo moramo izpiti, vse nas včasih ranijo ljudje, ki so nam blizu: sozakonec, otroci, starši, bratje, sestre, delodajalec. Pa tudi mi ranimo najbližje. Zavedati se moramo, da ne razmišljajo vsi tako kot mi. Zato se bodo dogajali nesporazumi, prepiri, ločitve. Vedeti to in razumeti to nam bo pomagalo spopasti se z izdajami in s tem, da nas najbližji zapustijo, in predvsem na novo vzpostaviti vezi z drugimi. Lep zgled tega imamo v dobrem očetu.

Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«

Piše Simon Popek, bere Igor Velše. Naključje je hotelo, da sta se na slovenskih knjižnih policah skoraj hkrati pojavili knjigi, ki s sorodnim poglobljenim poznavanjem obravnavata številna področja in jih s sintezo povezujeta s številnimi na videz nepovezanimi zgodbami. Roman Siri Hustvedt Kar sem ljubil je klasična literarna fikcija, Matrica fikcije Zdenka Vrdlovca pa je primer žlahtne teoretske razprave. Impresivni deli druži avtorjeva zahteva po pozornem in razgledanem bralcu, v obe deli sta namreč avtorja zamešala nepregledno množico referenc – od filozofije, psihoanalize in umetnostne zgodovine do literature, arheologije, mitoloških zgodb in popularnih kulturnih fenomenov dvajsetega stoletja. Ampak posvetimo se Vrdlovčevi Matrici fikcije, referenčno široko zastavljeni zbirki esejev o podobi, njeni lažnosti, varljivosti, izmuzljivosti in manipulativnosti, pa tudi o zgodovini fikcije. Kot teoretik filma se je Vrdlovec vprašanj fikcijskega in dokumentarnega dispozitiva loteval že v znameniti študiji Lepota prevare, objavljeni leta 1987, v Matrici fikcije pa je zdaj zajel precej širši zamah, saj se v študiji podob med drugim posveča prazgodovinskim jamskim slikarijam, kultu mrtvih, mumificiranim truplom in obraznim maskam v antičnem Rimu, pa motivu dvojnika, optične iluzije oziroma trompe-l'oeila in nenazadnje vlogi ogledal (z motivom Narcisa), od koder potem ni daleč do slikarstva, dagerotipije, fotografije in filma. Filmu se Vrdlovec, dokaj presenetljivo, posveča predvsem v njegovi pionirski oziroma arhaični fazi z začetka dvajsetega stoletja, Matrico fikcije začenja s kratko razpravo o »dveh prvotnih scenah« iz primitivnega obdobja, ko so bile gibljive slike še sejemska zabava za amorfne množice; v dveh serijah iz prvega desetletja zgodovine filma, t.i. filmih z vlaki (s poudarkom na bratih Lumière in Prihodom vlaka na postajo La Ciotat) ter »Peeping Tom« filmčki, ki so demonstrirali izvirni kinematografski voajerizem, je Vrdlovec odkril zametek tega, kar danes poznamo kot igrani, fikcijski film. Kar takoj odpre vprašanje mimezisa, v zvezi s posnemanjem stvarnega sveta pa sta se v antičnih časih spopadla že Aristotel in Platon, čemur avtor v sklepnem delu posveti dobršno mero prostora. Pri tako zahtevnem branju, kot je teorija umetnosti, sta zelo pomembni tudi določena notranja logika in dramaturgija knjige. Pretirana suhoparnost je namreč imanentna številnim teoretskim razpravam, Vrdlovcu pa občasno uspe tekstovna »montažna podob«, značilna za sovjetske avantgardiste izpred stotih let in še posebej za znameniti »efekt Kulešova«, s katerim je zgodnji teoretik montaže dokazoval, da ni pomembno, kako so kadri posneti, temveč kako so montirani – o čemer Vrdlovec razpravlja tudi v Lepoti prevare. Še lepši primer prinaša parafraza oziroma inverzija slovitega montažnega reza v Kubrickovi Odiseji 2001, ki nas iz »sodobnosti«, obdobja dominacije filma, s preprostim preskokom ponese v prazgodovino, med jamske poslikave iz mlajšega paleolitika v Altamiri in Lascauxu, ki so Vrdlovcu dale idejo o »arheologiji podobe« in potovanju nazaj do samega »rojstnega kraja podobe«. Tezo o genezi podobe potrjuje tudi knjiga Georgesa Batailla o Lascauxu kot rojstnem kraju umetnosti. V njej je trdil, da se je homo sapiens ali anatomsko moderni človek rodil prav z umetnostjo upodabljanja, s figuracijo, še več, s figuracijo, ki ne pozna portreta paleolitskega človeka. Človek, homo sapiens, v nadaljevanju zgodovine nato prevzame vodilno vlogo in podobe predrugači po svoje; postane gospodar podob, inovator, kreator, njihov kritik in manipulator. Ker se digitalne podobe 21. stoletja Vrdlovcu zdijo neobvladljive, se jim v celoti odreče, saj meni, da ne sodijo v koncept genealogije podobe. Vrdlovec skratka ostaja v svetu analognih podob in ta svet Matrica fikcije artikulira z svojim značilnim eruditskim zamahom.

Poglabljamo se v film Vsi odtenki svetlobe indijske režiserke Payal Kapadia (filmska pripoved, v kateri se prepletejo zgodbe treh žensk v Mumbaju, je prejela veliko nagrado žirije v Cannesu) in v novo delo bosanskega filmarja Danisa Tanovića Pozno poleti. Pogovarjamo se z Amirjem Muratovićem o njegovem filmu NUK CCL, posvečamo se dogajanju v Slovenski kinoteki – prihodnji teden se tam začenja celovita retrospektiva del hrvaškega cinasta Vatroslava Mimice –, poleg tega se oziramo k opusu ameriškega filmskega umetnika, slikarja in glasbenika Davida Lyncha, ki je ustvaril nekaj nepozabnih del, med njimi so Eraserhead, Divji v srcu, Mullholland Drive in serija Twin Peaks.

»V začetku je bila Beseda in beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog.« To je znameniti stavek začetka Janezovega Evangelija. Gre namreč za vprašanje, kaj je bilo tisto, kar je obstajalo pred začetkom sveta, kaj se je svetlikalo, še predno se je porodil naš svet, ki je vendar poln zagonetnosti, lepote in presenečenj? Ali kot danes govorimo, kaj je bil tisti »božji delec«, iz katerega se je vse rojevalo? Je sploh mogoče seči še onkraj samega začetka in biti navzoč v sami Neskončnosti, ki človeka popolnoma presega? Judje so bili prepričani, da je pred nastankom sveta že bivala Thora, se pravi, da je v Bogu od vekomaj postava, zato je tudi človek poklican, da s pravičnim življenjem prihaja nazaj k Bogu ter prek etične pokončnosti seže prav tja do večnosti, do same neskončne Besede. Stari Grki so bil prepričani, da je ta Beseda iz večnosti modrost, zato je treba razmišljati in prek modrovanja seči v neskončnost. Grški krščanski misleci pa so opazovali ta svet, občudovali njegovo lepoto in skupaj z velikim Platonom zatrjevali, da je mogoče seči v začetke sveta, če ljubimo čisto Lepoto. Toda znova smo v zagati, kajti takoj se vprašamo: kaj pa je tisto Lepo, najlepše, ki bi nas popeljalo k samemu začetku sveta in bi nam pomagalo zaživeti večnost že na tem svetu? Gotovo večna lepota odseva v etični čistosti ali v velikem moralnem junaštvu. Prav tako so čistost misli, skladje razuma in reči lepota, ki nas osvaja. Toda renesančni misleci so poudarjali, da je vrhunec ustvarjalnega duha v glasbeni lepoti. Zametke takšnih idej najdemo že v Svetem pismu in tudi pri cerkvenih očetih. To bi pomenilo, da bi bila najvišja Beseda, ki se razkriva kot Božja modrost in dobrota, sama glasba. Potem bi lahko rekli, da dobri in modri Bog ustvarja svet z najlepšimi melodijami. Iz njegove nežne in ljubeče glasbe se rojeva svet, svet poln lepote in harmonije. Sozvočje človeka z vsem stvarstvom izražajo najlepše melodije, ki nas popeljejo v večnost, kjer nas pričakuje Bog, v katerem je že odnos z Besedo, Besedo skladja, sozvočja in nežnih melodij. Zdaj razumemo, zakaj smo ob preprostih božičnih melodijah razneženi, zakaj se nam ob prepevanju Svete noči čas ustavi, zakaj imamo občutek, da se nam božična skrivnost v harmoniji svete družine, iskanju smehljaja otroka, v sozvočju z vesoljem, ki ga prinašajo Modri z Vzhoda, razkriva večna Lepota. Naj nas nežnost teh nebeških melodij spremlja skozi vse leto, ki je pred nami.

Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – in to skozi jezik. Svetim knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici, razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto.« Lepota velja v islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepo, ali v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele prek lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Oblike koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporedje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjuje skoraj do magičnega učinka. Med številnimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakor koli že, nedvomno drži: estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu.« Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar nista potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?

Zdenko Vrdlovec že skoraj pol stoletja vidno in pomembno sooblikuje slovensko teorijo in zgodovino filma. Kot filmski kritik je opozoril nase s teksti v reviji Ekran (se spomnite njegove kratke, zgoščene, eruditske in natančne ocene trilerja Telesna strast Lawrencea Kasdana?), kot teoretik je uredil vrsto knjig (med drugim zbirko izbranih tekstov Sergej Mihajlovič Èjzenštejna z naslovom Montaža, ekstaza), napisal vrsto knjig v sodelovanju z drugimi avtorji (na primer Filmski pojmovnik z Bojanom Kavčičem) in samostojnih knjig (tukaj sta v ospredju teoretska razprava Lepota prevare in monografija Zgodovina filma na Slovenskem : 1896-2011). S svojo najnovejšo knjigo Matrica fikcije (izšla je v zbirki Novi pristopi pri LUD Literatura) se Vrdlovec sicer še vedno nekoliko navezuje na film in filmologijo, vendar s svojimi analizami prehaja na področje literature, likovne umetnosti, antropologije, zgodovine in filozofije. Tako je ustvaril zelo osebno, konsistentno in tudi berljivo študijo o naravi fikcije, umetnosti in podob. Podnaslov knjige Eseji o podobi je tako točen, pa čeprav zgolj deloma zaobjame tematiko Vrdlovčeve monografije. Več o njej pove avtor v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Leta 1954 je v starosti 86 let umrl veliki francoski ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Fotograf Jan Pirnat je pred štirimi leti avto zamenjal za kombi, ga sam opremil in se vanj vselil. Ne zato, da bi kot vplivnež prodajal "Youtube utopijo", ne zato, da bi potoval, ne, da bi se iskal, temveč zato, ker mu kombi predstavlja način življenja. O lulanju in kakanju, finančnem vložku in dojemanju doma. O ljubezni do fotografiranja in o naukih, ki jih ponuja pot. "Manj kot imaš, boljše je. Minljivost je lepota življenja. Treba je živeti zdaj." Do vseh teh modrosti so ga pripeljale izkušnje, tudi diagnoza s cistično fibrozo, s katero so mu zdravniki napovedali maksimalno starost 20 let. Jan Pirnat jih ima danes 31.

Gordana Grubin i Miodrag Vesković, prvi su bracni par koji je gostovao u Jao Mile podcast. Gordanina karijera je bila impresivna. Jedna je od prvih žena sa naših prostora koja je zaigrala u WNBA.U Evropi je bila toliko dominantna da smo njenu igru uporedili sa igrom Luke Dončića. Vesko je kako i sam kaže slučajno ušao u košarku na par dana dok ne pronaðu adekvatnog trenera, a ostao je u njoj ceo radni vek i to sa velikim uspehom. 00:00:00 Početak 00:00:50 Gordana i Vesko00:09 50 Srpska Crnja košarka 00:30:25 OI Pariz 202400:36:00 Odrastanje 00:47:00 Trenerski posao01:03:20 Italija/ Hemofarm 01:08:30 Ino karijera01:17:30 WNBA01:30:00 Rusija 01:42:30 Lepota sporta01:46:40 Reprezentacija 02:06:50 Razmišljanje o kraju02:08:16 Plan za posle02:10:00 Šta je košarka donela02:15:30 Savet za mlade 02:16:30 Top 5Thumbnail designer:https://instagram.com/design33_mk?igshid=MzRlODBiNWFlZA==Pratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Gordana Grubin i Miodrag VeskovićDatum: 25. Septembar  2024. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse#jaomilepodcast #gordanagrubin #miodragveskovic  #djokovic #crvenazvezda #kkpartizan #nikolajovic #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic

Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja.

Šah je igra misli, telesa in čustev, ki zaradi prisotnosti soigralca zahteva socialno interakcijo. Prav zaradi svoje socialne note šah v svetu ostaja izjemno priljubljena družabno-miselna igra. Šah je tudi šport in razvedrilo, ki posamezniku ponuja razvoj naslednjih pomembnih dodanih vrednosti: vztrajnost, borbenost, disciplino, odgovornost, koncentracijo, odločnost, zdrav odnos do sočloveka, vizualizacijo, načrtovanje, logično razmišljanje in podobno. Vse te vrline so bistvene pri prehodu mladega človeka v odraslo osebo, ki naj bo poštena, visoko moralna in široko razgledana. Šahiranje je koristno tudi zato, ker je resnično izvrsten pripomoček za ostrenje razuma in razvijanje spomina. Morda najlepše dodano vrednost šaha opiše dr. Milan Vidmar, vrhunski slovenski velemojster in doktor znanosti: Šah je nekakšna zmes igre, znanosti in umetnosti. Šah je nekakšna miniatura življenja in šahovnica s figurami, ki so zapletene v borbo, je miniatura človeškega sveta. Nekako s petnajstimi leti začenja deček vdirati v pravi človeški svet, zato lahko vdira tudi v šahovski svet. Zdi se mi, da je silno važno doživljati v zgodnji mladosti življenje v miniaturi. Saj ga v nji lahko neštetokrat doživiš in preizkusiš, medtem ko živiš pravo življenje samo enkrat. V šahu spoznaš vso vrednost borbene volje, vztrajnosti, skrbnosti, natančnosti, predvsem pa pridnega dela. Šah ti nazorno prikazuje vse izredne nevarnosti lahkomiselnih dejanj. Neznatne napake te vodijo ob močni nasprotnikovi igri v poraz. Igral boš včasih dolgo igro zanimivo, iznajdljivo, celo genialno, toda izgubil jo boš zaradi bežne nepazljivosti. Šah lahko primerjamo tudi z drugimi sferami življenja, ki zahtevajo produktivno mišljenje. Vsak dober vodja, polkovnik ali podjetnik razmišljajo ustvarjalno, upoštevajo analizo, opravljeno raziskovalno delo, človeški značaj in skušajo čim bolje prepoznati nasprotnikove zamisli ter ustvariti lastno strategijo delovanja. Šah zato predstavlja naravnost idealen model za trening pridobivanja sposobnosti pravilnega odločanja. V šahu so namreč določena ostra merila zmage in poraza. V primeru slabih odločitev sledi poraz, v primeru dobrih pa uspeh. Vse to je le nekaj prednosti, ki jih ponuja šah – kraljevska igra. Lepota šaha ni torej zgolj v sami igri, ki ponuja celo paleto različnih čustev, ampak v njegovi neskončni globini, ki posamezniku nudi priložnost, da postane boljši človek. Z besedami težko opišem, kaj vse mi pomeni šah in kaj vse mi je doslej v življenju dal. Od trajnih prijateljstev, potovanj, kulturnih izkušenj in mnogih nepozabnih spominov. Šah me osmišlja in osrečuje.

+Ferrari još slavio Monaco...+Red Bull Showrun Sarajevo+Alpine odustaje od Renault motora???Preuzmite OMV My Station mobilnu aplikaciju: https://www.omv.co.rs/sr-rs/mystationiPhone: https://apps.apple.com/rs/app/omv-mystation-u-srbiji/id6451113141Android: https://play.google.com/store/apps/details?id=com.comarch.clm.mobileapp.omvrshttps://fantasy.formula1.com/en/leagues/join/P5SEDGFHU02KOD ZA LIGU: P5SEDGFHU02Ukoliko želite da podržite ekipu Infinity Lighthouse i sve što radimo, najbrže je kroz Patreon i YouTube članstvo.Patreon: https://www.patreon.com/infinitylighthouse YT: https://www.youtube.com/channel/UCQ2D37u3DU1XGxxriq5779Q/joinDomaćini: Dejan Potkonjak, Pavle Živković i Srđan Erceg#lap76#infinitylighthouse#f1 00:00:00 Početak - Gosti u studiju i otvaranje poklona00:20:50 Sarajevo, VELIKO HVALA!00:31:37 Velika nagrada Kanade - uvod00:34:50 Da li se vraća velika četvorka?00:41:23 Lepota trkanja u Montrealu 00:45:57 Ferari - Pobede u Monaku i Le Manu - Le Man kao trka00:57:16 Ferari u Montrealu pokazao slabosti01:06:00 Barselona kao staza i staze koje nam dolaze01:10:50 Meklaren potvrđuje svoje uspehe01:16:20 Inženjeri i "prelazni rok" - Vilijams01:29:35 Problemi u Red Bullu? Da li konkurenti mogu to da iskoriste01:40:30 Barselona - kakva nas trka čeka?01:42:28 Strategija na Velikoj nagradi Kanade 01:55:20 Alpina napušta F1 - Reno prestaje sa proizvodnjom motora u F102:05:00 Zauber izgleda loše, da li Audi može da ga unapredi?02:17:25 Rikardo u Montrealu02:26:56 Prikaz staze u Barseloni02:28:58 Strategija u Barseloni i osvrt na prošlogodišnju02:43:55 F2, F3, Porše super kupi Naskar03:03:20 Prikaz staze za VN Sarajeva03:19:50 Ista vremena za pol poziciju------------------------------HUMANITARNI KUTAKPomozimo Martinu!Slanjem SMS poruke: Upišimo 1503 i pošaljimo SMS na 3030Slanjem SMS poruke iz Švajcarske: Upišimo human1503 i pošaljimo SMS na 455Uplatom na dinarski račun: 160-6000001670866-23Uplatom na devizni račun: 160-6000001671337-65IBAN: RS35160600000167133765SWIFT/BIC: DBDBRSBGUplatom platnim karticama putem linka: E-doniraj (https://www.budihuman.rs/edonate/sr?user_id=1503)Uplatom sa vašeg PayPal naloga putem linka: PayPal (https://www.budihuman.rs/paypal/sr/donate?user_id=1503)-----------------NAŠA PRODAVNICA - ️https://shop.infinitylighthouse.comSvi koji žele da obogate svoju biblioteku prelepim delima o Formuli 1 i MotoGP-u ili se obuku u naše, zajedničke, boje, tu je naša zvanična prodavnica knjiga, majica i kačketa.NAŠE DRUŠTVENE MREŽE Instagram - https://instagram.com/infinitylighthouse Facebook - https://facebook.com/theinfinitylighthouseTwitter - https://twitter.com/infinitylighthsSPORTSKE VESTI - https://sportsmagazin.rsMusic credit: Envato Elements Item/Cinematic Heroic by StudioKolomnaAutor: Srđan ErcegDatum: 27. maj 2024.Lokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse https://www.youtube.com/infinitylighthouseWebsite: https://infinitylighthouse.com/Zabranjeno je svako kopiranje i neovlašćeno preuzimanje video i/ili audio snimaka i postavljanje na druge kanale! Nije dozvoljeno koristiti materijal sa ovog kanala, bilo u celosti ili iz segmenata, bez licenciranja / plaćanja kako za komercijalnu, tako i za nekomercijalnu upotrebu.Svaka upotreba bez licenciranja za komercijalnu ili nekomercijalnu / privatnu upotrebu biće procesuirana. Za sve informacije o pravima, za upite o licenciranju i dobijanju dozvole za korišćenje možete nas kontaktirati putem naše zvanične email adrese.Copying, re-uploading, and illegally distributing this copyrighted work is strictly prohibited! Label and copyright: Infinity Lighthouse ★ Support this podcast on Patreon ★

»O, brezno, o, večno božanstvo, o, brezdanje morje! Ali si mi mogel dati kaj več kot samega sebe? Ti si ogenj, ki vedno govori in ne uničuje. Ogenj, ki v svojem žaru požiga v duši vsako samoljublje. Ogenj, ki odjemlje vsako mrzloto; razsvetljuje ... V tvoji luči spoznavam in si predstavljam tebe, ki si najvišja in neskončna dobrina, dobrina nad vsako dobrino ... Lepota nad vsako lepoto ... V tebi je sama sladkost brez vsake grenkobe« so besede, ki jih je v mističnem zamaknjenju nerekovala sveta Katarina Sienska, morda ena najodločnejših, najpogumnejših in tudi najjasnejših in v Boga zamaknjenih žena 14. stoletja. Presveta Trojica ostaja skrivnost, četudi je razvoj teologije skozi stoletja prinesel kar nekaj spoznanj. Občestvo treh oseb, Boga Očeta, Boga Sina, Boga Duha, troedinost, prešinjajoča ljubezen je tista blaženost, so tista nebesa, po katerih hrepeni sleherna človeška duša, zavedno ali nezavedno. Po krstu smo poklicani, da bi v to občestvo vstopili, da bi v njem večno živeli, vendar pa nas konkretnost zemeljskega življenja in greha začasno še ločujejo od tega neskočno blaženega utrpevanja Boga. In vendar nam Bog, ko se nam sam daje v jed pri svetem obhajilu, daje okušati predokus tega, kar upamo, da bomo nekoč dosegli – zedinjenosti z njim. Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Kristusu, verujmo, upajmo in ljubimo tako, da tudi mi nekoč vstopimo v to blaženost nebes, v notranje življenje Presvete Trojice, h kateri smo povabljeni. Prijetno nedeljo želim. Caterina da Siena: Il Dialogo, a cura di G. Cavallini. Rim: Ed. Cateriniane, Roma, 1968, pg. 500−501.

Leta 1954 je v starosti 86 let umrl veliki francoski ...Iz knjige V preizkušnji mi bodi blizu, Gospod, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Ramazan je mesec, ki pozitivno vpliva na večino muslimanov. Verniki ga sprejemajo z velikim veseljem. Postni mesec je glavno gonilo, saj spodbuja ljudi, ki so do vere pogosto brezbrižni, da se sprašujejo o smislu svojega življenja in o bistvu duhovnosti. Mesec ramazan ponovno okrepi našo skupnost in naše skupno bogoslužje. Post je obveznost za odrasle, zdrave in svobodne osebe. Gre za zavestno odrekanje blagoslovom, ki jih imamo, in to počnemo iz ljubezni do Stvarnika. V bosanski verski tradiciji se post jemlje zelo resno, veliko ljudi, ki opravljajo težja fizična dela, se posti, pa čeprav so posta opravičeni. Enako je s popotniki, ki se najpogosteje odločijo za post, čeprav imajo tudi možnost, da se ne postijo. Ta odnos do posta je razvil posebno tradicijo, saj se kljub temu, da ni več izrazitega družbenega pritiska, večina ljudi za post odloča svobodno in z močjo svoje lastne vere. Navdušujejo me odnos ljudi do posta, družinska in socialna povezanost, obiskovanje mukabel, skupnega branja Kur'ana, skupnih molitev, pridig in veselje na obrazih ljudi. V naši tradiciji je ramazan tisti mesec, ki sprosti več pozitivne energije kot vsi preostali meseci, umiri napetosti in nesporazume med ljudmi. Ramazan je pomemben tudi zaradi začetka razodetja Kur'ana, saj je Muhamedu, naj je mir z njim, bilo dano znanje, ki osvobaja človekov um površnosti, znanje, ki človeku pomaga, da ne pade v suženjstvo lastnih slabosti. Ramazan je mesec knjige, mesec, ki nas uči, da se mora človek nenehno izobraževati, izpopolnjevati in se zavedati, da, kot pravi Vzvišeni Bog: »Mi povzdigujemo, kogar hočemo, in nad vsakim, ki ima znanje, je tisti, ki vse ve." (Kur'an, XII, 76) Duhovna ustanova posta je bila prisotna v vsakem zgodovinskem obdobju in v vsaki skupnosti, ki ji je Bog razodel knjigo. V tem smislu je duhovna ustanova posta v prvotni monoteistični veri ostala v bistvu nespremenjena, arabski izraz za to vrsto posta pa je sijam. Post ni samo stradanje, ampak pomeni duhovno preobrazbo telesa, uma, duše in srca. Lepota se skriva v duši, ne v človeškem telesu. Danes je v središču človeka telo, ne duša. Ravno post nas potegne iz telesnega v duhovno, preusmeri našo pozornost z robov telesa v globine duše. Ramazan pride tudi zato, da pogleda v naš um in vidi, ali je tam ljubezen do resnice in pravičnosti, v naše srce, da vidi, ali so v njem moralne vrline in dobrota, v našo dušo, da vidi, ali je tam duhovna krepost in plemenitost, v našo ustvarjalno domišljijo, da vidimo, ali je kaj občutka za duhovno lepoto, v naše oko, da vidimo, ali je vsaj kanček sramu, v naše uho, da vidimo, ali je vsaj kanček posluha za krik brezpravnih, za trpljenje zatiranih.

Prešernov dan izraža bistvo naše omike, hkrati pa tudi izvor naše narodne samozavesti in vere, da sta vendarle kultura in jezik tista, ki bosta popeljala narod v prihodnost in ga tudi ohranila ter ga uvrstila v širšo družino evropskih držav. Slovenski jezik ima izvor v večnostnem hrepenenju, in ker se je do njega že zgodaj oblikoval odnos do svetega, se je lahko ohranjal tudi v nemogočih razmerah, pa naj so te bile strahote turških vpadov, črna kuga, ali pa zimsko preživetveno bivakiranje po naših gozdovih in suženjski odnos do tovarniškega traku onstran Luže. Vendar pa se je ta jezik izražal na umirajoči ustnicah, ki so z materinimi besedami klicale usmiljenja in tolažbe: »Oče naš …« To je bila molitev, ki je še danes najstarejši pisni spomenik slovanski besedi. Zato bi lahko brez pretiravanja rekli, da se slovenski jezik ni porodil iz romantičnega zanosa in sanj, ampak iz duhovnosti in etičnosti. Toda kako potem razumeti Prešerna? Kot vemo, je velikan slovenske poezije svoj jezik povzdignil na najvišjo pesniško melodičnost, ritmičnost in metričnost. S tem pa je pokazal, da je njegovo blagoglasje sposobno doseči tudi najvišjo pretanjenost in lepoto. Prešeren in za njim njegovi duhovni dediči, so bili verniki Lepote. To pomeni, da jim Lepota ni bila samo okrasek, trenutek sproščenosti, ampak temeljna človeška naravnanost. S tem so se nehote približali pitagorejcem, ki so že učili, da se po lepoti prihaja do resnice, ali pa grškim cerkvenim očetom, ki so na obzorju Platonove misli zahtevali Lepo, da bi lahko hodili večnosti naproti. S Prešernom Lepota in umetniški izraz slovenskega jezika odkrijeta novo stezo do večnost. Na tej poti, ki etičnost povezuje z najvišjimi hrepenenji po neskončnosti, vsakodnevne stvari izgubijo svojo neizbežnost in se razkrijejo ničeve. Če se znova vrnemo k slovenski besedi in njenemu etičnemu temelju, potem lahko v javnem, gospodarskem in političnem življenju nastane neverjeten preobrat. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali lahko ta etični zasuk k temelju slovenske besede izvedemo brez duhovne prenove in brez etičnega cenjenja večnostne Lepote. Slovenska beseda, ki jo postavimo pred večnostni prestol, nam lahko omogoči, da tudi danes spoštujemo nravni pluralizem, ki je za pomoderno družbo nekaj naravnega in običajnega, hkrati pa odločno zahtevamo temeljno spoštovanje človeškega življenja, cenjenje otroka in seveda pristne slovenke besede, ki to temeljno etiko tudi izraža. V luči take etike tudi ne bo težko ponovno prenoviti in ohraniti našo slovensko družbo.

Leta 1954 je v starosti 86 let umrl ...Iz knjige Zgodbe s semeni upanja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Niebezpieczne fazy za kierownicą. Posłuchaj, zanim Cię dopadnie. Zapraszam na mojego mój kanał na TikTok: grzegorzinstruktor oraz na YouTube Grzegorz Wójcik - Twój instruktor nauki jazdy

Michael Leopold, radgonski pubec, raper z umetniškim imenom Leopold I., razmišlja o mestni govorici in slovenščini. Lepota naših ljudi je, da nismo ultra občutljivi, kot v kakšnih centrih. Se lahko pove stvari brez ovinkarjenja. Vztrajam pri narečju, ker sem na tak način avtentičen, pa tudi v medijih je ta konec slabo zastopan. Michael Leopold

Piše: Marija Švajncer. Bereta: Mateja Perpar in Igor Velše. Nekateri ljudje menijo, da se v poeziji toliko vsega ponavlja – od doživljanja narave, refleksij, impresij in intime do iskanja smisla in resigniranosti. Pri Juretu Vugi ni tako, njegove pesmi so drugačne, presenetljivo inovativne, v marsičem tudi nedoumljive in pomensko prikrite. Včasih so čisto preproste in neposredne v izpovedi, v hipu pa se zgodi, da se je pri verzih treba zaustaviti, se zamisliti nad njihovim sporočilom in jih razvozlati. Poet mojstrsko prepleta strastno ljubezen, zagnanost in divjost z nenavadnim hotenjem po askezi in čistosti. V njegov pesniški svet vstopajo živali, toda v nasprotju s tem, kar se dogaja v medčloveških razmerjih, je do njih ves nežen in prizanesljiv. Nagovarja jih z ljubkovalnimi imeni, kot da bi se bal, da bi jih z grobostjo ranil. V njem se zgostijo antična vednost, mistika in mitologija (Vuga je doktoriral iz umetnostne zgodovine), znana bitja vstopajo kar naravnost in bodisi ohranjajo svojo simbolno vlogo bodisi dobivajo nov pomen in posegajo v pesnikovo življenje. Dovoli jim, da ga pahnejo v skrajnosti, ves je predan dau, brodar Haron opravlja svojo nalogo, Prometej je storil, kar se je namenil, prav tako Adam in Eva, Ištar ne utone v pozabo. Ljubezen se odene v novo preobleko. Ženska, ki jo pesnik ljubi, je poosebljen um, močna in nevarna, toda porodi se tudi paradoks: najbolje bo, da jo kar zasnubi in se zveže z njo, saj zanj pomeni svojevrsten izziv, tako rekoč Sofijo, utelešeno modrost, mater jezika in celo nekakšno poveljnico s palico v rokah. Žensko doživlja tudi kot najbolj religiozno izkustvo, toda vse skupaj je še veliko bolj zapleteno: »V meni se prebuja strast bataljona / mladih moških, padlih v bitki. / Volk sem, preoblečen v ovčko. / In ti me hočeš ovčko / in ti me hočeš volka.« Čeprav pravi, da se je vse že zgodilo, je mogoče pričakovati še marsikaj novega, tako individualna občutja kot stik z vesoljem in potovanje v širjave, polje valujočega drgeta in nemir, s katerim skuša obvladati razbrzdanost in telesno silovitost. Čeprav se dozdeva, da se moški ženski podreja in se ji izroča, sta pravzaprav ista sila v dveh pojavih, izmenjujeta se, zdaj je moški pečina, kaj kmalu oblegajoči val. »Morji sva, drug v drugem bučiva. / V bučanju pene pršiva / v večno trajanje.« Ali pa v drugi pesmi: »Prepoznavam, da si jaz. / Prepoznavam, da sem ti. Jastreb mu, zveriženemu v skali, kot Prometeju kljuva drob. Pesem se spusti v globino, zatem vsa poduhovljena sili navzgor. Kadar se zgodi kaj nepredvidljivega, to zagotovo ni samo prepis strašnih dejanj. K ženski se od hvaležnosti privija srnica, ki jo je nahranila z ribezom. Plaha žival ne ve, da je ženska kruta; takšna je, ker je pač človek. Pesnik noče, da bi si črta logosa podjarmila poezijo, a vseeno verjame, da je v ljubljeni ženski esenca, ki zmore vse nižje preoblikovati v višje. Čeprav v najvišjem ni prostora za spoznavajočega, si želi v ženski neutrudno iskati resnico. V njem se obudi spomin na Hildegardo, opatinjo, ki je v stolnici izzvala doktorje teologije, da so si pulili lase in se histerično smejali. Pesnik grebe po sebi, odkriva silovitost in je do svojega ravnanja tudi neprizanesljiv. »Bolj se upiram križu, / bolj me lomi, / da krvavim / in vas hranim / s svojo krvjo.« Poetično bivanje je zanj edini človeka vreden poklic, pribije. Tudi metafore so svojevrstne, odete v posebno govorico in slikovitost. V verze so s trdoto položeni bron, zlitine in kladivca. Ženska diši po vijolicah kot truplo svetnice, čudovita je, redka in strašna kot tele z dvema glavama, zazveni kot svetopisemska visoka pesem in hkrati preti kot božjastni napad. Priklical jo je v obstoj, da bi se spravil s svojo zatajevano notranjo žensko. Mora se vračati vase, da ne zblazni. Pesnik ljubi kontraste – na eni strani so srnice, ovčke in skoraj otroška igrivost, na drugi podivjana in nevarna strast. Uporaba tujih jezikov – latinščine, španščine in Slovencem tako ljube angleščine (Jebi ga, such is life!), da z njo postajajo čedalje bolj dvojezični – ni novost. Jure Vuga delno ohranja tradicionalne pesniške oblike, pesmi so napisane v kiticah in z ločili, njegova poezija pa je s svojo drugačnostjo, izvirnostjo in inovativnosti po svoje lepa in bralno vabljiva na poseben in celo strašljiv način. Lepota ima lahko več obrazov. Na koncu je dodano pismo literarni urednici in pesnici Tjaši Koprivec. Poslal ji ga je leta 2011, a odgovora ni bilo, srečala sta se šele leta 2016 in tedaj je spoznal njeno eterično naravo. Ob naslednjem srečanju bo imel občutek, da govori s staro prijateljico. Iz pesmi ni povsem razvidno, kaj pomeni suspenz, ki se mu je primeril, a ne glede na to je treba poudariti, da se umetniško ustvarjanje Jureta Vuge odlikuje z estetskim razkošjem, strastjo in globino ter nekoliko zastrto in skrivnostno povednostjo.

Mikołaj Pawlak o sytuacji w Kijowie, odbudowie ukraińskich placówek, ukraińskich dzieciach, wyrzutach sumienia dot. śmierci 8-letniego Kamilka z Częstochowy, Rzecznik broni również dyrektora tarnowskiego liceum

Tokratno epizodo oddaje Reflektor, ki bo premierno predvajana na dan žena, smo namenili ženskemu klepetu o lepoti. Kaj je za nas lepota, kako se sprejemamo, kaj o lepoti pravi Sveto pismo? Razbile smo nekaj tabujev v zvezi z lepotnimi posegi in razmišljale o tem, kaj same storimo za svojo lepoto – notranjo in zunanjo. Klepetale so Tina Martinec Selan z gostjama lepotno kirurginjo Evo Trpin Fortuna in Heleno Rozman. Voditeljica pogovora: Tina Martinec Selan Koordinatorka področja: Tina Martinec Selan Kamera in zvok: Siniša Kanižaj Fotograf: Siniša Kanižaj Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si

In pristopil je skušnjavec in mu rekel: “Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh” (Matejev evangelij 4, 3).

In pristopil je skušnjavec in mu rekel: “Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh” (Matejev evangelij 4, 3).

Kako lepa si in kako zala, ljubezen v radostih! (Visoka pesem 7, 7).

Kako lepa si in kako zala, ljubezen v radostih! (Visoka pesem 7, 7).

Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale (Pregovori 31, 30).

Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale (Pregovori 31, 30).

Tretjega dne pa se je zgodilo tole: Estera je nehala moliti, si slekla spokorna oblačila in se odela v svojo slavo. Nato je v vsem svojem sijaju klicala na pomoč Boga, varuha in rešitelja vsega, in vzela s sabo dve družabnici … Šla je skozi vsa vrata in obstala pred kraljem (Estera (grška) 5).

Tretjega dne pa se je zgodilo tole: Estera je nehala moliti, si slekla spokorna oblačila in se odela v svojo slavo. Nato je v vsem svojem sijaju klicala na pomoč Boga, varuha in rešitelja vsega, in vzela s sabo dve družabnici … Šla je skozi vsa vrata in obstala pred kraljem (Estera (grška) 5).

Ženina lepota razveseljuje moža, saj presega vso njegovo željo (Sirah 36, 22).

Ženina lepota razveseljuje moža, saj presega vso njegovo željo (Sirah 36, 22).

W dzisiejszym odcinku usłyszymy historię małego chłopca dotkniętego poważną chorobą nowotworową, historią o powikłaniach i walce całej rodziny, zbiegach dobrych okoliczności w tak trudnej sytuacji. Jeżeli jesteś ciekaw drogi słuchaczu jak zakończyła się opowieść o małym chłopcu i jego rodzinie i jakie miejsce w niej miały konopie . To zapraszam do wysłuchania.Nadmiernię tylko że jest to historia z dobrym zakończeniem . Ja nazywam się Tomasz Ołubczyński i zapraszam Cię do wysłuchania kolejnego odcinka podcastu Rozmowy Konopne kontakt do AdriannyWww.centrumgrawitacja.plWww.GreenFamilia.pltel. +48 600 224 420Adrianna.rzezniczak@gmail.comSłuchaj podcastu Rozmowy Konopne w aplikacji na telefonie:Spotify: https://open.spotify.com/show/7n7iQDlVsi2Qz6ERFqYFsCApple Podcasts: https://podcasts.apple.com/us/podcast/rozmowy-konopne/id1642058295Google podcast https://www.google.com/podcasts?feed=aHR0cHM6Ly93d3cuc3ByZWFrZXIuY29tL3Nob3cvNTY0ODYxNS9lcGlzb2Rlcy9mZWVkDezer https://www.deezer.com/show/4540557www.RozmowyKonopne.pl

Lepo majsko jutro. Sonce je pozlatilo nebo, trava je dvignila svoje mokre cvetove in zazelenela z najbolj zeleno barvo na svetu, ptice so v gručah začele izvajati svoj neponovljivi jutranji koncert! Toliko sonca, toliko upanja, veselja, da te kar vrže iz postelje. Potem pa … stopim pred ogledalo in se zazrem v obraz, ki me gleda. Obraz, ki ni nič podoben cvetočemu maju, obraz, ki je zjutraj ves prepreden z malimi in večjimi gubami in gubicami, lasje, ki so na sencih začeli počasi a vztrajno siveti, veke, ki so se povesile, podbradek, ki raste in raste… Ja, staram se, cvetoča pomlad je zunaj, a človeški obraz se spreminja n se ne obnavlja z vsako pomladjo kot narava, ampak z vsakim novim rojstnim dnevom doda kašno starostno spremembo. In tako se nehote spomnim na velikanske napore mnogih ljudi, posebej žena, posebej tistih v javnosti, ki jih gledamo na vse mogočih zaslonih in plakatih. Kaj vse naredijo, da bi čim dlje ostale mlade, zanosne, cvetoče in sijoče. Kako močna industrija stoji za temi ženskimi željami po večni mladosti in nespremenljivi lepoti! Nehote se nasmehnem. Ne želim biti del tega sveta, ki ne dovoli, da izgleda drugače kot pred dvajsetimi leti! Ne želim biti del sveta, ki občuduje ženo predvsem zato, ker je čim dlje časa mlada in sijoča, ki je tudi pri šestdesetih videti kot pri dvajsetih! Mislim, da bi si žene morale izbojevati pravico do starosti, do tega, da so lahko tudi stare. Da so pri šestdesetih enako vredne, tudi če niso več poskočne in cvetoče, tudi če imajo deset gub na obrazu več kot pred enim letom in tudi če so njihovi lasje vse bolj sijoče srebro. Lepota žene, tista prava lepota, o kateri govori Sveto pismo, ni v zunanji podobi. Lepota žene je v njenem srcu, v njenih dejanjih in besedah. Vprašajte otroke, vnuke, tudi mlade! Ali imajo manj radi svoje mame in babice, ko se postarajo in jih ne morejo več uloviti na dvorišču? Oni vedo, da pravo lepoto daje ljubezen, tista tako sijoča in cvetoča ljubezen, ki jo rodi materinstvo, a žensko srce, tudi če ni telesna mati, zna vzljubiti tako kot nobeno drugo srce. Obrnem ogledalo narobe in se glasno zasmejem. Dovolite mi, da sem danes stara toliko, kot sem, a moje srce je ostalo mlado, zato vas ljubim enako kot pred dvajsetimi ali tudi petdesetimi leti. Dobro jutro, moja starost!

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3korTon, kamera i montaža - Milica Cvetković Vladin YT kanal https://www.youtube.com/user/vladimir... Gost 52. epizode podkasta Ubod kulture je slikar i muzičar Vladimir Lalić. Od sutra pa do 22. maja u Galeriji Novembar u Kursulinoj 22, možete videti njegovu novu izložbu „Granice trošnosti". Bilo je mnogo tema za razgovor. Vlada je i muzičar, bio je deo čuvenog Viva Vox hora, a ima svoj metal bend „Organized Chaos“. Razgovarali smo o tome kako je predvideo i naslikao svoj zdravstveni problem četiri meseca pre dijagnoze, o povratku i o tome kako je opet prohodao, o njegovim omiljenim slikarima, preko muzike, njegovih izložba širom sveta do toga zašto previše potenciranje lepote na Instagramu izgleda ružno, a sa druge strane u umetnosti potenciranje mana može biti lepo. Samim tim naziv ove epziode Lepota mračnog. Vlada je najmlađi naš slikar koji je imao samostalnu izložbu u Muzeju grada Beograda, takođe na preporuku Vladimira Veličkovića, postao je prvi srpski laureat nagrade Pol-Luj Vajler francuske Akademije lepih umetnosti. Uživajte i obavezno posetite izložbu. :)

Mini-wykład o dyskryminacyjnej ślepocie Zapraszam do lektury moich książek: Autoterapia. Naprawa sobie życie https://www.fundacjahs.org/sklep/autoterapia/ Nie daj sobie spieprzyć życia. Sposoby na toksycznych ludzi https://sensus.pl/viewc/14859A/3/toklud Psychopata w pracy, w rodzinie i wśród znajomych: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/psywpr.htm Totem. Jak zbudować poczucie własnej wartości: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/totemj.htm Święty spokój. Instrukcja obsługi emocji: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/swiety.htm Życie. Następny poziom: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/zycie2.htm Alchemia duchowego rozwoju: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/aldurv.htm Mantra ciszy. 7 reguł duchowej ścieżki: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/7regdu.htm Motocyklizm. Droga do mindfulness: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/motozy.htm Pokonaj stres z Kaizen: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/pokosk.htm Schudnij z Kaizen: https://sensus.pl/viewc/14859A/1/pokoty.htm Model transpersonalny https://www.fundacjahs.org/sklep/model_transpersonalny-ebook/ Oferta moich szkoleń video: Zarządzanie emocjami: https://bit.ly/2IFmNOE Re-konstrukcja relacji: https://bit.ly/31Kl1FU Mindfulness: https://bit.ly/3bU5iHb Sztuka komunikacji: https://bit.ly/3eLJIpm Jak pokonać stres?: https://bit.ly/2VwL4ff Poziomy świadomości: https://bit.ly/3x0sw85 Motywacja: https://bit.ly/3Aa3Njc Oferta moich otwartych szkoleń i warsztatów: Zarządzanie emocjami: https://bit.ly/2oH5QJj Warsztaty medytacyjne: http://bit.ly/2AJHJ4I Akademia terapii transpersonalnej: https://bit.ly/2Vz7zAa Opis metody, której uczę i w której pracuję: Model transpersonalny: https://bit.ly/2OCI4wr Informacje na temat sesji indywidualnej: https://bit.ly/33kQkVL Realizacja video mini-wykładów jest możliwa dzięki środkom i zasobom Fundacji Hinc Sapientia https://www.fundacjahs.org. Jeśli uważasz, że publikowane tutaj mini-wykłady są przydatne i warto kontynuować ich produkcję to możesz ją wesprzeć darowizną na cele statutowe fundacji (wpłaty z pośrednictwem płatności on-line już od 10 zł) https://bit.ly/2nB1Tci Dziękuję:-) Jarosław Gibas

Na materinski dan smo se pogovarjali z Jano Lavtižar, specialistko zakonske in družinske terapije. Materinstvo, očetovstvo, izzivi in lepota starševstva, je bila vodilna tema, pa tudi, zakaj imajo mame tako pogosto slabo vest ali občutek krivde, da niso dovolj dobre?

Prudence Lepota known as Aqueen, lady with many talents coming from Limpopo, Dennilton hoping to win our souls musically.

Nedeljska reportaža vabi na sprehod po prostorih Pretorske palače v Kopru, ki skupaj z drugimi zgodovinskimi stavbami na Titovem trgu predstavlja srce in dušo našega največjega obalnega mesta.

Autor rozważań: Damian Talowski (Łk 18,35-43) Z Ewangelii według św. Łukasza Kiedy Jezus zbliżył się do Jerycha, jakiś niewidomy siedział przy drodze i żebrał. Gdy usłyszał, że tłum przeciąga, dowiadywał się, co się dzieje. Powiedzieli mu, że Jezus z Nazaretu przechodzi. Wtedy zaczął wołać: „Jezusie, Synu Dawida, ulituj się nade mną!” Ci, co szli na przedzie, nastawali na niego, żeby umilkł. Lecz on jeszcze głośniej wołał: „Jezusie, Synu Dawida, ulituj się nade mną!” Jezus przystanął i kazał przyprowadzić go do siebie. A gdy się zbliżył, zapytał go: „Co chcesz, abym ci uczynił?” Odpowiedział: „Panie, żebym przejrzał”. Jezus mu odrzekł: „Przejrzyj, twoja wiara cię uzdrowiła”. Natychmiast przejrzał i szedł za Nim, wielbiąc Boga. Także cały lud, który to widział, oddał chwałę Bogu.

Robert Čoban je gost Vladimira Stankovića u 29. epizodi podcasta Biznis Priče.

14.00 - 13.09.2021 - Vk.com/WinWinNews - Прямой эфир на VK.com/VKTPP - Win-Win News № 390 Виктор и Мария Маракулины, основатели Vk.com/lepota_ceramics Как создавать посуду и декор из глины своими руками Скачать mp3-аудиоподкаст https://disk.yandex.ru/d/cu3tZni0yfa7fQ https://winwinnewslive.blogspot.com/2021/09/vkcomlepotaceramics-1400-13092021.html --- Send in a voice message: https://anchor.fm/permlive/message

V teh posebnih razmerah, ki jih zdaj živimo, je verjetno, da imate še več časa, da nam prisluhnete. Vas sem vesel. Povabili so me, da pripravim kakšno misel, ki bi bila bolj »planinska«. Duhovniki pri sveti maši v tretji evharistični molitvi molimo: »Vsemogočni Bog resnično si svet in po pravici te hvali vse stvarstvo. V vseh časih zbiraš svoje ljudstvo, da od sončnega vzhoda do zahoda tvojemu imenu daruje čisto daritev.« Vsi ljudje smo povabljeni, da skupaj z vsem stvarstvom Boga slavimo, častimo in se zahvaljujemo za vse darove, ki nam jih Bog naklanja. Jaz sem imel to srečo, da sem se rodil v kmečki družini, ki je tesno povezana z naravo. Od petih otrok pri hiši sem bil tretji po vrsti in so me določili za pastirja ovc in živine. Pri opravljanju tega dela sem lahko poslušal žvrgolenje ptic, krakanje vran, žuborenje potočkov in šumenje gozdov v prelepi naravi. Višje v gore pa je nas ministrante popeljal domači župnik na Triglav. Od takrat sem ostal temu zvest vse življenje. Pri opravljanju svojega poklica sem tudi mlade vseh vrst vodil v planine in jih navduševal za občudovanje božjega stvarstva. Ob nekem pohodu mi je na vrhu Krvavca dejal mladi fant (Tone): Tine, ali bo v nebesih tudi tako lepo, kot je tukaj? Še lepše bo, ker bomo lahko občudovali stvarstvo celega sveta, sem odgovoril. Meni planine veliko pomenijo, saj v njih dobivam novih moči in volje do vsakega dela. Redno zahajam v gore. Vse vas povabim, da se čim večkrat podate v naravo in v gorski svet, saj boste s tem poskrbeli za zdravega duha v zdravem telesu. Morda pa boste prišli tudi do prepričanja pregovora, ki se glasi: »Preveč je sonca tam gori, preveč miru v stenah zakotnih, da bi nas mogle vse smrti v gorah odvrniti od tega, da se jim ne bi zapisali do konca življenja.« Vsem vam želim srečno in varno na vseh poteh življenja, še zlasti pri odkrivanju in občudovanju lepot božjega stvarstva.

Mihi brska po poljanah slovenske spletne inteligence in prebira modrosti anonimnežev. Tokrat o mladem fantu, ki se je zatekel v digitalno modrost, ko je ugotovil, da bodoča žena je samo precejeno govejo juho, žemlje in nutelo. Skrbi ga, da ne bo dobro kuhala.

Ljudje večino svojega budnega življenja preživimo v razmišljanju o tem, kar se nam je zgodilo ali se nam utegne zgoditi. S tem, kar se z nami in okrog nas dogaja tu in zdaj, pa se bolj malo ali sploh nič ne ukvarjamo. To preprosto puščamo, da teče mimo nas. Takšno početje je paradoksalno, kajti ob strani puščamo to, kar je edinole stvarno in živo. Zatekamo se k temu, kar je bilo ali morda bo nekoč stvarno, toda dejansko ni stvarno. Zaradi tega npr. zlahka spregledamo »lepoto trenutka«, npr. minljive, a nepozabne doživljaje v naravi in s svojimi najdražjimi. Spregledujemo tudi, in to je morda najpomembneje, samega sebe, občutenje tega, kako pravzaprav smo tu in zdaj. Sodobna potrošniška družba nas na vse načine in vseskozi zapeljuje k temu, da mislimo na vse drugo, samo ne na to, kar in kako dejansko smo. Sili nas sicer k temu, da imamo vedno nove želje in strahove, vendar nas prav s tem odvrača od zavedanja tega, kar je v nas najvrednejše, in to mimo vseh želja in strahov. Zavedanje samega sebe v zdajšnosti je hkrati težavno in lahko. Težavno je zato, ker je še najbolj podobno nekakšnemu spominjanju na zdajšnost, namreč spominjanje na to, kako je z nami tu in zdaj, ne pa v kaki preteklosti. Lahko je zato, ker smo njegov predmet vendarle mi sami, ne pa kaj drugega od nas. V takšnem spominjanju vedno znova najdevamo tisto, kar vedno znova izgubljamo in pozabljamo, in to smo prav mi sami v svojem življenju in zavedanju. Morda nam bo tovrstno spominjanje prešlo v navado, tako zelo, da se nam ne bo treba več posebej truditi zanj, temveč bomo vseskozi pripravljeni nanj. Ob tem se morda morda malce zdrznili, ko bomo ugotovili, kako nenavadni se zdimo samemu sebi, ali pa se bomo morda le nasmehnili, ko bomo ugotovili, kako ves ljubi dan plešemo okrog samega sebe, sebe pa ne vidimo. Morda bomo ob tem še odkrili, da tudi druge ljudi okrog nas sprejemamo kot enako nenavadne in vredne pozornosti kot same sebe.

Gost podkasta Aleksandar od Jugoslavije je glumac Mimakar Adžić koji u ovoj seriji tumači lik Puniše Račića. Račić je u Skupštini Kraljevine SHS ubio grupu hrvatskih poslanika koje je predvodio Stjepan Radić. U podkastu Aleksandar od Jugoslavije posvećenom istoimenoj seriji Karadžić govori o ulozi u ovom ostvarenju, kao i o saradnji sa rediteljem Zdravkom Šotrom. Karadžić se osvrnuo i na uloge koje je imao u nekim kultnim ostvarenjima, poput Davitelj protiv davitelja, Lepota poroka, Sivi dom...

Sponzor: Phillips OneBlade (http://bit.ly/3tTFEvC) Domaćini: Pavle Živković i Srđan Erceg 00:00:00 Start 00:02:22 Predstavljanje novih bolida i timova 00:03:00 Alpina 00:27:35 Mercedes 00:46:20 Ferari 01:04:50 Tehnički kutak 01:20:50 Vesti 01:38:15 Pitanja i odgovori 02:25:30 Kraj #lap76 #f1 #infinitylighthouse

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

Občutek za lepoto je človeški vrsti bržčas prirojen in tudi zmožnost uživanja v lepoti je, tako se zdi, dana slehernemu človeku. A če se že samo površno razgledamo po različnih celinah in različnih stoletjih, bomo hitro uvideli, da se ljudje nikakor ne strinjamo, kaj naj bi bilo lepo – in kaj ne. Vsake oči pač imajo, kot pravi star slovenski rek, svojega malarja in že kratek sprehod po zbirki Narodne galerije v Ljubljani bi menda zadoščal za sklep, da so bila merila, s katerimi so na Slovenskem v 19. stoletju presojali lepoto ljudi, narave in umetnin, drugačna od tistih, s katerimi to počnemo danes. Če torej lahko opazimo precejšnje razlike že med našim okusom in okusom naših pradedov, se najbrž lahko tudi vprašamo, kakšne neki so šele razlike med kulturami oziroma civilizacijami, ki so tako v časovnem kakor geografskem smislu precej bolj oddaljene ena od druge? Kako so, na primer, opredeljevali lepoto na Kitajskem pred dvema tisočletjema in več? Kako se je tamkajšnje pojmovanje lepote razlikovalo od tega, ki se je razvilo v kontekstu zahodne estetike? Kako bi lahko Evropejci bolje razumeli neizgovorjene samoumevnosti, vpisane v svoje kriterije za določanje lepote, če bi ta merila primerjali s kitajskimi? - Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sinologinjo in predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Téo Sernelj. Naša tokratna gostja je pod okriljem Znanstvene založbe Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pred nedavnim izdala znanstveno monografijo Konfucijanski preporod v tajvanski filozofiji, v kateri bralkam in bralcem skozi prizmo natančne analize misli Xu Fuguana, enega pomembnejših predstavnikov filozofske struje modernega konfucijanstva v 20. stoletju, ponuja dragocen vpogled v precej širšo problematiko kitajske estetike od časov Konfucija do danes. Kaj bi torej v globaliziranem svetu 21. stoletja veljalo vedeti o zgodovinskem razvoju kitajskega pojmovanja lepega, je v pogovoru z dr. Sernelj preverjal Goran Dekleva. foto: Qian Xuan - Zgodnja jesen, detajl, okoli 1300 (Wikipedia, javna last)

Kroz kadrove se nekada provlače egzistencijalna pitanja, a ipak će nekome lepa fotografija ostaviti jak utisak i samo zato što je lepa i taj neko će uživati prepušten toj praznini površnosti. Biće mu dovoljna. I sve bi bilo u redu da nam ta praznina danas ne oduzima od slobode i dobrog raspoloženja u svakodnevnom životu. Dosta je ovo filozofski uvod, a da ne bi stvarale privid o tome šta možete da čujete u ovoj epizodi - evo dodatka: Na meniju je malo opuštenija tema o neopuštenim ženama. Lepota jeste u oku posmatrača, ali ko je taj posmatrač? Instagram: https://www.instagram.com/ne_obavezno/

Pravni esej je za naš program z naslovom »Estetika in pravo« pripravil pred leti pravnik Luka Šoukal, in se v njem dejansko spraševal o resnici v pravu in estetiki. Le kaj imata skupnega, porečete, toda Šoukal nas je spomnil, da je vsaj znotraj klasičnih meril lepota znak resnice. Kar seveda ni zadosten, je pa vseeno nujen pogoj njenega doseganja v sodnem postopku, na primer. In kar je najpomembnejše, Simplex sigillum veri oziroma enostavnost je znak resnice. Izvedeli boste tudi, kdaj in na kakšen način v praksi pravnih reči govorimo o estetskih merilih. Na sliki podoba scene iz sojenja z žirijo v gledališču Royalty Theatre (19. st.) VIR: https://thepoorprint.com/2019/05/05/searching-for-beauty-in-law/

V oddaji so se prepletale misli o hoji ob slikanju čudovite slovenske pokrajine, predvsem planin in gorskega sveta. Povedali smo tudi, da je večina otrok, za katere smo zbirali sredstva v akciji S srcem za morje otrok, že užila teden dni počitnic ob slovenski obali.

Lepota je minljiva. Pripoveduje: Urška Hlebec. Napisala: Anita Šefer. Posneto v studiih Radia Slovenija 1999.

U trećoj epizodi podcasta Svetla strana sa Nevenom i Miroslavom pričamo o događajima iz prošle nedelje, školi za 21. vek i samopouzdanju. U temi nedelje istražujemo ko nam krade lepotu u današnjem društvu i kako da je vratimo u oko posmatrača (ili barem na fabrička podešavanja). Na kraju se, kao i u životu, uzdamo u naknadnu pamet. Hvala vam što ste nam dali šansu, željno očekujemo vaše komentare. I vratite se našem podcastu naredne nedelje, jer deluje da će ova nedelja biti zanimljiva.

Faryzeusze są zaślepieni (Mt 21, 23-27). To dlatego nie rozpoznają Mesjasza w Jezusie. Grzech osłabia wolę i zrozumienie. Spowiedź pomaga nam odzyskać wzrok i daje więcej światła naszemu rozumowi. Wykorzystajmy sakrament pokuty, by wyczulić się na Zbawienie, które nadchodzi. (ks. Wojciech Woźny)

Polnost življenja izvira iz naše sposobnosti globokega občutenja in doživljanja. Lepota vsakdanjosti je v odločitvi, v kaj se bomo zazrli in čemu se bomo izročali. To so misli Alenke Rebula Tuta. Z njo smo se pogovarjali o minevanju in priložnosti za rast novega.

Lepota ženske se dotika tudi moških. Pomembno je, da zna mož ženi reči, da je lepa. Vsak dan. S tem ji da potrditev in samozavest. Ženi največ pomeni to, da je lepa v moževih očeh. Najprej brez ličil. Naravna in čista. Če se žena uredi in naliči za moža (zmenek ali kakšna druga priložnost), tudi s tem da vedeti, da mu veliko pomeni. Več pa v podcastu ...

Sodobna ruska pisateljica Tatjana Tolstoj je slovensko bralsko občinstvo očarala pred slabimi tremi leti, ko smo zahvaljujoč Urši Zabukovec dobili mojstrski – in tudi nagrajeni – prevod futurističnega, distopičnega, postapokaliptičnega romana Mjausk. Bržčas je prav uspeh tega izjemnega dela botroval odločitvi umetniškega vodstva Fabule, da rusko umetnico v kontekstu že tradicionalnega festivala literatur sveta letos tudi povabijo v Ljubljano. No, ob tej priložnosti pa so pri Beletrini izdali še novo knjigo Tatjane Tolstoj. Gre za zbirko esejev Tuja lepota, ki dokazuje, da je pisateljica resnično umetnica zelo širokega razpona; ne o temah ne o slogu, ki smo jih že spoznali ob Mjausku, v Tuji lepoti namreč ni ne duha ne sluha. So pa zato pred nami nenadoma druga vprašanja, drugi problemi, drugačen pisateljski stil. O čem torej govorijo eseji, zbrani v Tuji lepoti? – To smo v pogovoru z našo prevajalko Tatjane Tolstoj, Uršo Zabukovec, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Gost tokratnega Kulturnega fokusa je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, do letošnjega poletja tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina. Najbrž je eno izmed znamenj našega nekoliko ubornega časa, da je v teh, zadnjih letih Svetina v javni prostor stopal predvsem kot družbeno angažiran in kritičen predsednik stanovskega društva literatov medtem ko je njegovo pesništvo ostajalo, se zdi, onkraj pozornosti širše javnosti. Pa čeprav – po 28 objavljenih zbirkah v 47 letih o tem ne more biti dvoma – Svetinovo delo predstavlja enega najkonsekvetnejših, umetniško najpolnejše realiziranih pesniških opusov na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Natanko zato smo v tokratni oddaji skušali vsaj panoramsko premeriti Svetinovo pesniško ustvarjanje. Našo nalogo je vsaj nekoliko olajšal nedavni izid izbora iz Svetinovega opusa, ki ga je pod naslovom Plamen iz morja za prestižno knjižno zbirko Kondor pripravil literarni kritik Igor Divjak. No, dodatno pa nam je pri osvetljevanju tančin poezije, kajpada, pomagal sam Ivo Svetina. foto: Ivo Svetina (Goran Dekleva)

Majda Sikošek svoju ljubav prema umetnosti, putovanjima i kuvanju prenosi vec više godina kroz svoj blog Lepota Života, a od skora je i jedan od pokretača istoimenog drustva koje okuplja one koje uzivaju u lepšim stvarima koje zivot moze da pruži. Pričali smo o umetničkoj sceni u Srbiji, pravljenju izložbi i organizovanju udruženja i, naravno, secesiji.

Latrina z globoko analizo nevarnih plitvin popularne kulture, politike, estrade ter njenih tedenskih presežkov. Analizira Miha Šalehar - Mihi.

Najlepsze z Paranormalium