Podcasts about edini

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Sanja Rejc. Svetlano Slapšak, avtorico knjige z naslovom Kje smo? in podnaslovom Ljubljanski steganogram, je vznemirila legenda, po kateri naj bi Ljubljano, v rimskih časih imenovano Emona, ustanovili Jazon in Argonavti. Na ladji Argo so z zlatim runom bežali od Črnega morja po Donavi, navzgor po Savi in potem Ljubljanici. Druga pripoved pravi, da so Argonavti svojo ladjo ob Ljubljanici razstavili in jo čez slovenski Kras prenesli ali prepeljali do Jadranskega morja. Leta 1955 je slovenski matematik Ivo Lah zgodbo o Argonavtih nadgradil za ponazoritev svoje matematične formule. Do obale vodijo številne poti, zato je upošteval možnost, da je bil vsak del ladje Argo iz varnostnih razlogov prepeljan po drugi poti, kar naj bi zmedlo zasledovalce. Avtorica pojasni, kaj pomeni podnaslov knjige. Steganografija je praksa prikrivanja sporočila znotraj drugega sporočila in fizičnega predmeta; steganogram je njen proizvod. »V računalniških / elektronskih kontekstih je to računalniška datoteka, sporočilo, slika ali video, skrit znotraj druge datoteke, sporočila, slike ali videa … V zadnjih letih se v steganografiji uporablja število Lah, podatki se skrivajo v sliki.« Svetlana Slapšak je iz Lahove enačbe razbrala, da matematik v njej operira z nedeljivimi deli ladje. Njeno pozornost sta torej vzbudila nedeljivo in vizualizacija; prav z vizualizacijo je matematik ustvaril steganogram. V zvezi s tem je miturgija tisto, kar je poljubno in nedeljivo, vizualno in akustično, skratka, zgodba, ki je vselej drugačna. »Moj namen ni bil, da premagam pozabo, marveč da spomin miturgično razširim in obenem odstiram tehnike pozabe. Ključni element je tu nedeljivi del.« Svetlana Slapšak pravi, da je roman napisala kot poskus literarne verbaliziranja Lahove formule. Edini žanr, ki romanu ustreza, je menipska satira. Nastala je v poznem helenističnem obdobju in je nekakšna mešanica eseja, retorične vaje, verzov in zapleta, pravzaprav dekonstrukcija vseh teh žanrov. Ključni element je prenos oziroma potovanje. Argonavti se množijo vse do Lahovega števila, prenašajo sporočila in ostajajo nevidni. Samo poznavalci in poznavalke so tisti, ki jih opazujejo, opisujejo in opevajo. Svetlana Slapšak se prepričljivo uvršča mednje. Kot klasična filologinja, antropologinja, poliglotka, plodovita ustvarjalka, temeljita poznavalka zgodovine, umetnosti in številnih drugih področij razgrne svoje bogato znanje. Izobrazba, omika in razgledanost so zanjo vrednote; vedno znova poudarja, kako veliko veljavo imajo v človekovem življenju. V enem od zadnjih poglavij prikaže svojo življenjsko zgodbo, otroštvo in mladost v družini, ki jo ima danes za socialno okolje nižjega srednjega razreda in precej revno, vendar z zmožnostjo preživetja, izobraženo ter s smislom za humor. Piše o predanosti antični demokraciji in poskusom oživljanja prednosti te družbene ureditve. Doživela je veliko prelomnic. Zaradi kritičnih prizadevanj med študentsko stavko leta 1970 so jo politični nasprotniki napadli in ji prebili arkado. Srbska zgodovina se očitno ponavlja. Svetlana Slapšak je bila zmeraj uporniška in pokončna. Zna pa se tudi pošaliti na svoj račun, saj je kljub poudarjenemu intelektualizmu pogosto počela stvari, ki so jo zgolj zabavale in sproščale – od mode, aerobike in joge pa vse do zbiranja kuhinjskih receptov in domiselnega kuhanja. Avtoričino obsežno literarno-esejistično delo ima umetniško vrednost. Omeniti velja vidike eksofonije, se pravi vstopanja v drugi jezik in opuščanja materinščine – iz srbskega jezika v slovenski. Na koncu knjige sta namreč navedeni lektorica in korektorica, ne pa tudi prevajalka. Knjiga je napisana v slikovitem slogu, bogatem besedišču in jezikovno barvito. Posebnost je pisateljičino vživljanje v posamezne literarne like, tako zgodovinske kot mitične osebnosti, bodisi s pozitivnimi bodisi z negativnimi lastnostmi. Svetlana Slapšak je do njih prizanesljiva, se z njimi pogovarja in skuša razumeti njihova dejanja. Kot da bi bili živi, stopajo pred nas Charles Nodier, hči Vuka Karadžića, Gustav Mahler, Medeja, Prešernova Urška, prijateljice in še marsikdo, osebe, ki so tako ali drugače povezane z Ljubljano. Pisateljica kritično vrednoti zapostavljenost žensk, med vojaki pa jih na začetku omeni kar nekaj, ki so svoje ženske ljubili predano in tudi spoštljivo. Družbena kritika preteklosti in sedanjosti je pronicljiva, argumentirana in poglobljena. V knjigi so natisnjene pesmi v izvirnih jezikih, grškem, nemškem in češkem, ter prevodi, na koncu pa so dodane predstavitve, slikarske upodobitve ter fotografije zgodovinskih in miturgijskih likov. Večina prevodov v romanu je delo Božidarja in Svetlane Slapšak, odlomek iz drame Biljane Jovanović je prevedel Darinko Kores. Antropologinja razkriva etimološko ozadje ter se zaustavlja pri glasbenih in literarnih vrhuncih. Seznaniti se je mogoče tudi s simbolnim in mitološkim pomenom različnih živali – od slona, konja in miši, pa vse do krokodila in vrane. Knjiga Svetlane Slapšak Kje smo? je zakladnica novih in novih informacij, iz nje vejeta tudi posebna toplina in očaranost nad brezmejnimi možnostmi človekovega življenja: »Prenos, zmaga nad prostorom, upanje, da je možno znova sestaviti kose v ladjo, ki nas bo nosila daleč, daleč od smrti in blizu tistih, ki jih imamo radi.«

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Nekaterim delom se vidi, da so nastala iz nuje, kot potreba po razgaljenju nekega subjekta ali stanja, prek njunega odnosa pa morda tudi kot potreba po razkrinkanju sistema. Obračun je ne nazadnje aktivna oblika soočenja z nasprotnikom, sestavljanje bilance pozitivnih in negativnih izidov, napovedovanje reza, ki bo, vsaj glede na izbiro besede, brutalen in dokončen, in bo prinesel nepovratne spremembe. Po obračunu vrnitev v status quo namreč ni več mogoča; obračun je radikalna gesta, pri kateri gre, vsaj teoretično, za preživetje. Soočenje potrebuje na drugi strani nekoga ali nekaj, kar presega pasivnost zrcalne funkcije. Rečeno z žargonom z nekega drugega področja: soočenje terja aktivno participacijo nasprotnega pola. Terja »Drugega/drugega« z veliko ali malo začetnico. Obračun, romaneskni prvenec pesnice Kaje Teržan, v tem smislu zastavlja drugačno vprašanje: ali je sploh mogoče razgaliti lastno ranljivost, izvesti radikalen, brezkompromisen in dokončen obračun s samim seboj? Roman Obračun ima svojo simbolno raven, ki se, tako kot Božanska komedija, razdeli na tri dele, od pekla proti nebesom. V romanu pa se sprehodijo od Močvirja skozi Hišo vse do zaključnega Samohoda. Kot Dante ima tudi pripovedovalka svojega vodnika in vodnico. Prvi je Krap, z japonskim imenom Koi, kar tudi sicer pomeni »krap«, in simbolizira odpornost, vztrajnost, željo po preživetju. V romanu predstavlja bolj kot ne materializacijo pripovedovalkinega notranjega glasu in ji zato sporoča točno tisto, kar sama v sebi že itak ve, čeprav se mora pretvarjati, da to sliši od nekoga zunanjega. Ko se v zadnjem delu romana znova srečata, ima krap človeško podobo in tudi sicer postane od pripovedovalke ločena, mestoma hostilna entiteta. V vmesnem prostoru, v Hiši, pripovedovalka sreča Karin, za katero se v zaključku izkaže, da je le druga skrajnost istosti. Skozi vse tri dele pa se ponavlja element vode, najprej kot močvirje, nato kot jezero, ki je neredko zaledenelo. V zadnjem delu je prostor dogajanja klet, vendar se motiv vode prenese na drugo raven besedila, na način ubesedovanja, ki v nasprotju s prej fragmentirano narativo postane tekoč in deroč oziroma kot je omenjeno v romanu: potok in reka. Voda je nasploh pogost motiv poezije Kaje Teržan; že njen pesniški prvenec je bil naslovljen Delta. V Obračunu je najti elemente pesmi Razgled nad jezerom iz nagrajene zbirke Krog, kot bi bil roman odgovor na tisti del, v katerem pravu pravi: »Skoraj, da me ni. Razgled sem; imam zunajtelesno izkušnjo jezera.« V nasprotju s tem namreč pripovedovalka Obračuna še kako je. Njena prisotnost obvladuje vse pripovedne plasti, do te mere, da občutje včasih postane klavstrofobično. Čeprav se zdi, da je vse v romanu usmerjeno k pripovedovalkini introspekciji, k postopnemu udejanjenju njene notranje preobrazbe, se ta ne zgodi zares, vsaj ne v tisti dokončni meri, ki bi jo od obračuna kot radikalne geste pričakovali. Ker se pripovedovalka ves čas sooča le sama s seboj, pa čeprav v različnih preoblikah, umanjka nasprotni pol, ki bi presegel stopnjo zrcaljenja, torej protipol, ki bi v roman vnesel napetost Drugosti. Obračun je usmerjen navzven in teče enosmerno: pripovedovalkin resnični nasprotnik je zunanji svet. Ta je večinoma prikazan kot odklonilen in sovražen, kar je razumljivo, saj je filtriran skozi optiko pripovedovalke. Zunanjost nima opornih točk, ki bi perspektivo premerile, jo, vsaj začasno, spreobrnile ali vsaj pretresle, tako da ostaja pogled nanj pretežno enoznačen. Edini zavezniki tega odtujenega sveta so otroci, ki so si sposobni ustvarili lasten svet z lastnimi pravili. Pripovedovalka jim skuša v tem slediti, prevzeti njihov pogled: od tod čarobni govoreči krap, od tod cele pasaže iz sanj in poetične podobe, ki jih nato raztrga krutost resničnosti. Pa vendar je v drži pripovedovalke nekaj, česar otroški pogled še nima, vsaj ne na tak način, in česar se sama pravzaprav dobro zaveda: zagrenjenosti, ki je nekje opisana kot »črn mehkužec ... bežno podoben ogromnemu sluzastemu polžu z velikansko glavo«. Pripovedovalka sicer sklene, da se bo stvora znebila, kar tudi stori; pa vendar do konca romana ostaja občutek, da ni zares izginil. Obračun Kaje Teržan bi lahko brali kot izpoved senzibilne subjektke, ki ne najde načina, kako se izraziti v svetu, ki deluje popolnoma drugače kot ona sama. Vendar pripovedovalka, namesto da bi problematizirala lastno tujost, ostaja trdno zasidrana v svojo pozicijo, od katere ne odstopa, in zato tudi sprememba ni mogoča. Roman se tako ujame v zanko avtoreferencialnosti, v smislu, da se nenehno obrača vase in v notranji svet pripovedovalke, ki se vedno znova sooča le sam s seboj. Tega postopka se v celoti zaveda in ga tudi nagovarja, vendar ga ne zmore preseči, zaradi česar ustvarja občutek nezmožnosti, da bi kroženju ubežala. Tu ni ne dvoumnosti ne ambivalence, ironija, o kateri berem na zavihku, pa ne pride do izraza, ker se izgubi v dobesednosti. Mogoče je bistvo Obračuna to, da roman sam vzpostavi Drugost v odnosu do bralstva. Čeprav lahko občudujem to držo, ideja tu presega izvedbo.

Ko so leta 1933 v filmskem studiu Metro-Goldwyn-Mayer odkupili pravice za filmsko adaptacijo zelo priljubljenega romana avstrijskega pisatelja Felixa Saltna Bambi, so nameravali posneti igrani film, a se je to kmalu izkazalo za prevelik zalogaj, zato so pravice prepustili Waltu Disneyju in vse preostalo je zgodovina … Zgodba o malem jelenčku, ki se je pod Disneyjevo taktirko precej zmehčala in se iz nekoliko temačnejšega romana za starejše bralce spremenila v živo pisano risanko za najmlajše gledalce, je dobila čisto nove razsežnosti. Le malokdo vsaj ohlapno ne pozna njene vsebine, izraz »bambi«, ki sicer izvira iz italijanske besede za otroka, pa je postal celo pogovorni sinonim za majhnega srnjačka. Bambi je dobrih sto let po nastanku romana verjetno najbolj znani jelenček na svetu poleg Božičkovega Rudolfa in končno je napočil čas ali bolje rečeno dovoljšen tehnološki napredek, da ga na filmskem platnu zaigra pravi jelen. Te zahtevne ideje se je z veliko potrpežljivosti lotil francoski scenarist in režiser Michel Fessler in se z ekipo odpravil v Orleanski gozd, da bi ob pomoči podjetja Animal Contact, ki usposablja živali za avdiovizualni svet, v naravnem okolju posnel igrani film s samimi živalskimi junaki. Rezultat je osupljiv in gledalec zlahka pozabi, da ne gleda dokumentarnega filma, ampak kosmate, pernate ali luskaste igralce, ki so prizore pred snemanjem večkrat vadili in nato tudi večkrat posneli. Seveda od njih ni moč pričakovati disneyjevske obrazne mimike ali kakšnih res zapletenih, le v risankah možnih akcij, vendar so svojo nalogo izvrstno opravile, neokrnjena narava pa seveda še bolj pripomore k pravljičnemu ozračju. Prav zato, ker je vse na meji dokumentarnosti, Bambijeva življenjska pot ni tako zelo melodramatična, kot se morda spomnimo iz risanke; v gozdu namreč ne obstajata dobro in zlo, le boj za preživetje, in tako na primer sicer neuspešni lov orla na Bambijevega zajčjega prijatelja izzveni le kot popolnoma naraven gozdni pojav – dramatičen, a brez nepotrebne drame. Edini pravi sovražnik je seveda človek. Človek, ki v gozd vdre od zunaj in s svojim nerazumevanjem in nespoštovanjem njegovih prebivalcev prepletenemu gozdnemu ekosistemu povzroča nepopravljivo škodo. Prav zaradi tega skoraj vizionarskega uvida – Salten, sicer tudi sam zagrizen lovec, ki pa je menda po puški segel le v res nujnih primerih, je delo napisal že daljnega leta 1923 – roman Bambi sodi tudi med začetnike okoljevarstvene literature. In težko bi si zamislili boljši format za osvetlitev tega danes tako žgočega problema, kot ga je v svoji vizualno čudoviti igrani filmski različici predstavil Michel Fessler in Bambija končno osvobodil disneyjevskega počlovečenja.

Le kdo v svojih letih šolanja ni slišal znanega slovenskega reka: "Vaja dela mojstra"? Popolnoma enake nasvete so poslušali že pred več kot dva tisoč petsto leti. Tako je že eden izmed sedmih starogrških modrecev, Periander iz Korinta, svetoval: »Vse je treba uriti!« Hotel je povedati, da nobene stvari ne moremo obvladati brez vaje in da so izkušnje naše najboljše učiteljice. Tudi rimski govorec Cicero je zapisal: »Izkušnja je najboljša učiteljica.« Znameniti rimski pesnik Horacij, ki je živel v zadnjem stoletju pr. n. št., pa je poudarjal: »Vaja oziroma izkušnja te bo marsičesa naučila.« Naj si torej še tako močno želimo, da bi kaj naredili na hitro, pa vseeno dobro, človeška modrost že več kot dve tisočletji meni drugače. Edini način, da postanemo mojster pri kakšnem opravilu ali znanju, so nenehno urjenje, učenje, vaja in piljenje. Kot pravi neki drug slovenski pregovor: »Na napakah se učimo.« Tako razumevanje pri osvajanju znanja in veščin v družbi je bilo nekoč tudi vodilo šolskega sistema, ki je v evropski zgodovini temeljil na dolgoletnem urjenju bodisi ročnih bodisi umskih sposobnosti posameznika. Mojstri, ki so doživeli tako poučevanje, so bili res mojstri v pravem pomenu besede – do zadnje podrobnosti so bili vešči svojega dela in so znali svoje dolgoletne učne izkušnje prenesti tudi na nove rodove. Danes pa se otroci univerzalno šolajo in usposabljajo za vsa znana področja vedenja in tehnike, nobenega izmed osvojenih znanj pa ne utrjujejo z dolgotrajno vajo. Zdi se, da živimo le še na površju, v globine védenja pa sploh ne moremo več prodreti. In popolnoma enako ne znamo in ne zmoremo več prodreti v globino človeške duše, saj smo z vsem v hipu zadovoljni in nimamo potrpljenja, da bi z vajo, urjenjem in vztrajnostjo desetletja, korak za korakom, odkrivali skrivnost, kdo smo in kakšni smo.

Edini slovenski časnik na Madžarskem, tednik Porabje, je vstopil v 35. obletnico obstoja. S članki v slovenščini in porabskem narečju do bralcev - naročnikov je 450 - prihaja vsak četrtek. Časnik je od svoje ustanovitve po besedah prve in dolgoletne urednice Marijane Sukič ključen informacijski vir za slovensko skupnost v Porabju. Pred štirimi leti je uredniško palico prevzela Nikoletta Vajda Nagy. Porabje je po pisanju STA prvi samostojni časopis slovenske skupnosti na Madžarskem, ki je s svojimi vsebinami igral ključno vlogo pri ohranjanju in krepitvi slovenske zavesti. Kot je naglasila Sukičeva, ni šlo le za posredovanje informacij, temveč predvsem za spodbujanje ponosa na lastno identiteto. Financiranje časopisa zagotavljata Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter madžarska vlada. Eden ključnih izzivov uredništva v jubilejnem letu je digitalizacija vsebin.

"Ukrajina si že ves čas prizadeva za mir, edini razlog za nadaljevanje vojne pa je Rusija. To je danes - dan pred pogovori ameriških in ukrajinskih predstavnikov v savdski Džedi - znova poudaril ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, ki ga je na pogovorih sprejel savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman. Za jutri napovedanih pogovorov med omenjenima delegacijama se Zelenski naj ne bi udeležil.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Oranžni optimum:https://www.t-2.net/paketi/oranzni-optimum-----------------------------------------------------------Fejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Prebiranje Filipčičevih tekstov je podobno obisku hiše strastnega popotnika in zbiratelja. Ni kotička brez spominka, stene so prevešene tako z amaterskimi risbami kot akademskimi umetnijami, kredence in omare se šibijo pod težo predmetov, po mizah so razmetane fotografije. Vse je zbrano z vseh vetrov, med elementi ni druge povezave kot lastništvo: vsi pripadajo istemu zbiratelju, vsak element je avtorski, v smislu, da je oseben in ne more pripadati nikomur drugemu. Filipčičeva besedila so hkrati muzej, kabinet kuriozitet in svet v malem. V vzdrževanju tega sebi lastnega, lahko bi rekli kar avtorskega žanra, je Filipčič nadvse konsistenten. Obenem se ne pretvarja, da bi bil pripovedovalec kdorkoli drug kot on sam; občasno privzemanje pripovednih mask je del igre, ki jo lepo povzema naslovnica Premiere: za masko ni ničesar, v prazno mesto pa se vpisujejo glasovi iz vselej istega vira. »Tak tip sem,« zapiše Filipčič v zaključku, »človek s tisoč obrazi, za katerimi se skriva en sam obraz.« Ločnica med prvo in tretjo osebo ni drugega kot igra, poskus samoopazovanja, ki se vedno znova ujame v zanko sebstva: iz svoje kože pač ni mogoče izstopiti. Premiero, gargantsko memoarsko kompilacijo, ki se spogleduje z romanom oziroma se pretvarja, da to je, kljub kaotičnosti preveva urgentnost, hlastnost zapisovanja, potreba po ponavljanju in utrjevanju še tako bežnih drobcev in vtisov. To trganje iz pozabe se na videz ne podreja nobeni hierarhiji, se pa naslanja na časovno linearnost sedanjosti pisanja. Oživljanje preteklosti se odvija z distance sedanjosti. Smer Premiere določajo zgodovinsko preverljivi dogodki, na primer koronska kriza, premiera predstave žbam! v Mladinskem gledališču in smrt Saša Hribarja. Pravzaprav se besedilo začne in zaključi z obiskom pokopališča. Prisotnost smrti postane predvsem v drugem delu vse očitnejša, njena pričakovano nepričakovana vrnitev pa razkriva načrtno odsotnost vsakršnega narativnega plana. Uvodni stavek napoveduje naključje: »Spoštovani, po dolgem času se vam oglašam brez namena.« Edini načrt teksta je, da ne sledi nobenemu načrtu, kljub temu pa vzpostavlja nevralgične točke, h katerim se obsesivno-kompulzivno vrača. Poleg smrti je to ljubljanska kulturna scena – sedanja, še bolj pa nekdanja, iz časov Butnskale. Ta in sorodne ponavljajoče se gledališke reference utrjujejo vtis o življenju kot odru. In nasprotno, pisanje je oder, ki pomeni življenje, ko luči ugasnejo, zazeva praznina. Brez pisanja ni Fileta, črpanje iz sebe slej ko prej privede v izčrpanje, a ni užitka brez ponavljanja. Sicer pa je največji kritik in komentator Filipčičevih del še vedno avtor sam. V tem in drugih pogledih je Premiera tipično Filipčičev tekst. V tem smislu izpolnjuje vsa pričakovanja, razen morda enega: da sta se domišljija in igrivost umaknili vdoru življenja. Poskusi, da bi samega sebe spremenil v literarnega junaka, v Jaguarja Petroviča, so res zgolj in samo poskusi. Petrovič, stranski lik ene od komičnih povesti Ilfa in Petrova, parodira pretirano zavzetost družbeno angažiranih sovjetov, pripombe, ki jih piše za lokalni časopis, so namreč napisane v ultrabirokratskem žargonu, ki razkriva absurdnost tovrstnih postopkov. S svojim vedenjem ponazarja nesmiselnost praks, pri katerih se namesto dejanskega dela izvaja zgolj videz dela oziroma goli formalizem. Lik oziroma alter ego Jaguarja Petroviča bi se brez težav vklopil v katerega od Filipčičevih prejšnjih romanov, na misel mi pride na primer Serafa s Šarhove 2. V romanu Premiera je absurdnega, ludističnega smeha, kakršen je obvladoval avtorjeva prejšnja dela, manj, več pa je ljubečih opazk o vsakdanjih drobnarijah ali popisov čistega veselja nad ustvarjanjem, nad možnostjo biti še naprej del ustvarjalnega procesa, sploh v gledališču, a tudi pri zapisovanju, beleženju, koncipiranju romanesknega besedila. Ne nazadnje pa je Premiera tudi hvalnica prijateljstvu, vsem živim in mrtvim pojavam, likom in personam Filetovega življenja. Saj ne, da je to za avtorja kakšna posebna novost, vendar vsako preigravanje istosti izpostavlja neko drugo tematsko linijo. Pričujoči tekst se je začel z obiskom; naj se tako tudi zaključi. Filipčičeva Premiera je podobna pogovoru s klepetavim prijateljem, ki rad obnavlja stare štorije in ga zaradi gostobesednosti ni mogoče ves čas zbrano poslušati. Je pa vseeno prijetna družba.

Edini zakon, ki v praksi omogoča neodvisno življenje zunaj ustanove tudi tistim s težjimi oblikami invalidnosti, je Zakon o osebni asistenci, ki je v postopku prenove. V tokratnem Studiu ob 17.00 o spremembah, ki jih prinaša nov predlog. Kako bo osebna asistenca opredeljena po novem? Kdo bodo upravičenci? Kaj to pomeni za najtežje invalide in kako bo potekalo vnovično ocenjevanje upravičenosti do osebne asistence? Gostje: mag. Andrejka Znoj, generalna direktorica direktorata za invalide, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti; mag. Mateja Toman, predsednica Sveta za invalide Republike Slovenije; Midhet Huskič, predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije; Špela Šušteršič, strokovna vodja dejavnosti osebne asistence pri Zvezi paraplegikov Slovenije; Klaudija Poropat, predstavnica YHD, Društva za teorijo in kulturo hendikepa.

Globokoumni verzi in vlak iz nezavedne črnine nas popeljejo na kontemplativno popotovanje h koreninam. Koreninam, iz katerih »v mojih sanjah rase vsako noč drevo«. Koreninam filmskega ustvarjalca Vida Hajnška, vnuka haloškega pesnika Franceta Forstneriča. In koreninam, ki jih nekje globoko v sebi kot potomci prvobitnega sožitja med človekom in naravo čutimo vsi. Če smo se le pripravljeni zagledati vase – in v drugega. Največja vrednost dokumentarnega filma V mojih sanjah rase vsako noč drevo je prav to, da nam nenehno odpira portale v nezavedno hrepenenje po vrnitvi k izgubljeni harmoniji. Skozi poezijo, fotografije, sočloveka, glasbo, običaje, detajle. Običaje, ki v sebi nosijo sled sobivanja. Poezijo, ki prenaša spomin na otroško veselje. Fotografije, ki trenutek prenesejo v večnost. Glasbo, ki igra z vetrom – zavijajočim med griči, poraslimi s trto in gozdovi. Sočloveka, ki s svojo pristnostjo vabi k srečanju. Detajle, ki pričajo o nekem drugačnem življenju. Vzdušja filma ne gre zamenjati z nostalgijo po izgubljenem domu. V tem pogledu se še kako zaveda izgube. Prav iz nje črpa svoje bogastvo občutenj. In se s tem približa univerzalnemu. Univerzalnemu, ki korenini v tankočutno prikazanih posameznostih. O tem pričajo izjemni prizori, ko se pred našimi očmi ponovno razvije več desetletij stara fotografija Stojana Kerblerja … Ko jo v rokah na istem kraju veliko let pozneje drži portretiranec in se ob tem spominja svojega soočenja s fotografom in zunanjim svetom, ki je vdrl v njegovo otroško idilo … Ko se znajdemo med kurenti, ki pijejo špricar pred domačijo, s praga katere so pregnali zimo ... Ko od blizu brez besed spoznamo vsako članico ženskega pevskega zbora, ki zatopljene vase zrejo skozi okno brzečega avtobusa. Tako se pred nami plast za plastjo odkrivajo Haložani in Haloze. Haloze z veliko in malo začetnico, saj vsakdo izmed nas nosi v sebi svoje lastne »haloze«. Besede to težko opišejo, zato jih je tako malo. Hajnšek, ki je z majhno ekipo kar štiri leta obiskoval Haloze, je s tem znova presegel samega sebe. Uspelo mu je ujeti zelo osebna, intimna občutenja in jih pretvoriti v univerzalni filmski jezik. Tudi zato, ker se pri tem brez sramu opira na umetnost dveh velikih mojstrov. Ki ju, zvest izjemnemu občutku za sočloveka, mojstrsko požene v tek gibljivih sličic in tako zgnete v svojo vizijo. Čeprav ta kdaj pa kdaj deluje nekoliko nedostopno – predvsem, ker v ponorelem svetu nismo več vajeni enourne kontemplacije –, pa se na koncu vedno znova odpre gledalcu. Ali ob pomoči Kerblerjevih brezčasnih fotografij, izjemnih posnetkov direktorja fotografije Domna Martinčiča, pretresljive glasbe Sare Korošec ali nevsiljive montaže Andreja Nagodeta. Kontemplaciji življenje vdihnejo živa bitja, ki se neverjetno naravno pojavljajo pred objektivom: od domačinov, ki z užitkom duhajo gobe, do mačk, ki se brezskrbno poigravajo kljub kameri. Umirjen in umerjen ritem pa celoti dajejo različni ponavljajoči se elementi: naprava, ki jo mora strojevodja stiskati, da signalizira budnost; čudovita pokrajina, ki sublimno vabi; in veter, ki brije čez haloške griče. Edini recept, da res doživite Haloze, je popolna prepustitev. In enako je tudi s tem filmom.

V dobrem desetletju se je James Brandon Lewis utrdil na jazzovski sceni kot eden najbolj dejavnih ameriških saksofonistov. Od leta 2012 živi in ustvarja v New Yorku. Leta 2022 je bil njegov album Jesup Wagon razglašen za album leta kritikov revije Downbeat, nato pa so sledili albumu Eye of I, For Mahalia, With Love, Transfiguration ter The Messthetics and James Brandon Lewis. Na Jazz festivalu Ljubljana James Brandon Lewis nastopa s svojim triom (Josh Werner, Chad Taylor).

Piše Leonora Flis, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Annie Ernaux je edina Francozinja, ki je doslej prejela Nobelovo nagrado za literaturo. Leta 2022 je žirija za to prestižno nagrado zapisala, da jo prejme zaradi »poguma in klinične ostrine, s katerima odkriva korenine, odtujitve in kolektivne omejitve osebnega spomina.« Precej umetelna razlaga, ki pa sporoča, da je v njenem pisanju mogoče začutiti nekakšno brezkompromisno, ostro držo. V slovenščini lahko beremo njen roman Leta (ki je njen največkrat nagrajeni in najbolj prevajani roman) in zdaj še zbirko štirih daljših zgodb z naslovom Dogodek in druga besedila. Napisala je več kot dvajset literarnih del in poleg Nobelove nagrade prejela še številne druge nagrade in priznanja. Dobršen del življenja je delala kot predavateljica književnosti na univerzi Cergy-Pontoise. Pisanje je bilo vedno del njenega življenja, piše v uvodu k zgodbi Mladenič: »Če stvari ne zapišem, potem niso dosegle svojega konca, bile so samo doživete.« Nekje drugje pa pravi: »Skoraj nikoli nisem pisala fikcije, pisanje sem vedno razumela kot izražanje osebnih izkušenj v kontekstu družbenih okoliščin, ki vplivajo na posamezna življenja.« Če s to mislijo pristopimo k branju zbirke Dogodek in druga besedila, je učinek zgodb Dogodek, Gola strast, Okupacija ter Mladenič lahko močnejši, kot če bi avtorica trdila, da je vse zgolj fikcija. Dasiravno je v vsakem pisanju nedvomno nekaj avtobiografskega. Ker pa je Annie Ernaux eksplicitna v izpostavitvi lastne usode, ki je vpisana v zgodbe, jih beremo lahko še bolj zavzeto in doživeto. Vsa štiri besedila (dve izmed njih – Dogodek in Gola strast – sta doživeli tudi filmsko upodobitev) so neposredna ali, kot se je v kratkem opisu pisateljice izrazila prevajalka Suzana Koncut, »skoraj surova« in kar težko je predelati vse nanizane prizore. Opisi so nazorni, včasih na meji vzdržnega. Ko na primer v zgodbi Dogodek opisuje potek splava, ki ga protagonistka v študentskih letih naredi neki ženski, ki skrivaj odpravljala neželene otroke oziroma nosečnosti, je branje opisov telesnih reakcij precej zahtevno. Zanimivo je, da pisateljica zgodbe, ki se navezujejo na bolj ali manj oddaljeno preteklost, spremlja z razmisleki, ki so včasih v oklepajih, včasih pa so preprosto vtkani v zgodbo. Gre za nekakšne komentarje in tudi za razmišljanje o pisateljskem procesu. V zgodbi Dogodek, ki se dogaja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, piše: »Med pisanjem se vedno zastavlja vprašanje dokaza: zdi se mi, da razen svojega dnevnika in beležnice iz tistega časa nimam na voljo ničesar zanesljivega o čustvih in mislih, tako brezsnovno in bežno je vse, kar gre skozi um. Samo spomin na občutja, povezana z osebami in stvarmi zunaj mene, mi prinaša dokaze o dejanskosti. Edini pravi spomin je snoven.« Gola strast je pripoved o obsesivni zvezi med žensko in poročenim moškim, ki vstopi v njeno življenje. »Od lanskega septembra nisem počela ničesar drugega razen čakala na tega moškega: da me bo poklical, da bo prišel k meni«, beremo nekje na začetku. Vse v življenju neimenovane protagonistke je podrejeno zvezi, ki to sploh ni. Čas meri s časom, ki ga preživita skupaj, in časom, ko sta ločena, pravzaprav so zanjo vsi drugi elementi in vidiki življenja podrejeni dejanjem in mislim, ki jih usmerja k moškemu. Njeno življenje postane eno samo mučno čakanje – na klic, na kratek obisk, na besedo ali dve. Pisateljica nam ne prizanaša z bolečino in občutki ujetosti. »Neke noči me je prešinila želja, da bi napravila test za aids: mogoče mi je zapustil vsaj to.« Kljub trpljenju pa pravi tudi, da je razkošje v življenju tudi to, da lahko živiš strast do moškega ali ženske. Zgodba Okupacija obravnava podobno temo, spet je v ospredju odnos med moškim in žensko, avtorica se tu ukvarja predvsem z ljubosumnostjo, negotovostjo, beganjem, ki jih v odnos vnaša navzočnost tretje osebe. Spet imamo v zgodbi misli o pisanju in o tem, kako se pisateljica boji, da bi izpustila kaj bistvenega; pisanje se ji kaže kot ljubosumen odnos do resničnosti. Zgodba Mladenič s katero se zbirka zaključi, pa je pripoved o zvezi med mladim študentom in profesorico književnosti. V tem odnosu je ženska tista, ki ima večjo moč, ki odloča in se na koncu tudi odloči zapustiti zvezo. Pred tem pa skozi spolnost in podoživljanje mladosti za nekaj časa pretenta proces staranja. »Moje telo ni več pripadalo nobeni starosti,« pove. Konec njune zgodbe sovpada s koncem knjige, ki jo piše pripovedovalka. Zadnji odstavek pravzaprav zaokroži celotno zbirko: »Bila je jesen, zadnja v dvajsetem stoletju. Ugotavljala sem, da sem srečna, ker sama in svobodna vstopam v tretje tisočletje.« V ospredju pisanja Annie Ernaux so protagonistke, ki se sprašujejo o lastni vrednosti, identiteti in položaju v družbi, ki še vedno pogosto favorizira moške. Ernaux je iskrena, neposredna in neomajna v svoji sporočilnosti, ki pa nima namena na silo provocirati, pretirano intelektualizirati ali zavajati bralca in bralko. To je pravzaprav redkost današnje literarne produkcije in tudi zato ima zbirka tolikšno težo in pomen.

Vse še ni izgubljeno, pravi Matjaž Lerš, specialist za sadjarstvo na Kmetijsko gozdarskem zavodu Maribor, saj se usodno nizke temperature niso pojavljale po celotni Sloveniji, ampak so se razmere vse tri dni lokalno zelo spreminjale. Lerš je dejal še, da je v novih intenzivnih nasadih uvedba možnosti oroševanja nujna, je pa to povezano z izjemno visokimi stroški in dosegljivostjo dovolj izdatnega vodnega vira. Oroševanje je po njegovih besedah ključnega pomena za ohranjanje sadjarstva v tako spremenljivih vremenskih razmerah, kot smo jim priča v zadnjih letih in za to so potrebna nepovratna sredstva.

Halló, pristali smo na Islandiji.

Se spomnite, ko ste kdaj začutili vzgib ali občutek, da bi ravnali ali se odločili kako drugače, pa ste z racionalnimi argumenti povozili ta občutek in izbrali drugo pot? Pa se je nazadnje izkazalo, da ta razumska odločitev ni bila dobra ali prava in bi vendarle morali prisluhniti tistemu notranjemu občutku ali vzgibu in mu slediti. V luči vere bi lahko rekli tudi, da ne prisluhnemo tistemu, nežnemu šepetu Svetega Duha, ki nas skuša voditi k dobremu, in raje dopustimo, da ga preglasijo drugi, bolj kričeči glasovi. Ob evangeliju za današnjo nedeljo se lahko vprašamo, kaj je bilo z Jezusovimi prvimi učenci, ki jih je povabil, naj hodijo za njim, naj se mu pridružijo in mu sledijo? Kako to, da so brata Peter in Andrej, za njima pa še Zebedejeva sinova Jakob in Janez, prav slišali Jezusovo vabilo in mu odgovorili? Zakaj so prisluhnili njegovemu glasu in ne drugim, predvsem tistim, ki so jim očitno govorili, da se to ne izplača, da nima smisla? Če bi razumsko pogledali na stvar, to res ni imelo smisla. Vsi štirje so bili ribiči, ki so obvladali svoj posel. Zakaj bi torej zapustili svoje družine in dober posel ter začeli slediti nekemu pridigarskemu mizarju iz Nazareta? Mogoče zato, ker so kljub vsej svoji ribiški robustnosti in robatosti dopustili, da se je njegovo vabilo dotaknilo njihovih src, in niso pustili, da bi ta dotik preglasili racionalni argumenti? Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da Jezus od njih ne pričakuje, naj zavržejo svoj poklic ribičev in z njim povezano znanje in spretnosti. Nikakor. Jezus njihov poklic samo nadgradi oziroma ga dvigne na drugo raven, ko pravi Petru in Andreju: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Ker torej obvladata ribolov, sta nadarjena in izučena v tem, jima tega znanja in sposobnosti ne bo treba zavreči, ampak bosta to prenesla na drugo raven. Edini pogoj je: »Hodita za menoj.« Ribiča ljudi pa ne bosta postala sama od sebe, ampak ju bo v to spremenil Jezus. On bo tisti, ki ju bo narédil za ribiča ljudi. Ta dvig, ta nadgradnja se lahko zgodi, ko dopustim, da Jezus vstopi v moje življenje. Ko mu dopustim, da se dotakne mojega srca. Ko pred temi dotiki srca ne pobegnem ali jih ne povozim in preglasim s kričečimi racionalnimi argumenti, kaj se izplača in kaj ne. Če torej zares dopustim, da se Jezus dotika mojega srca in zmorem prisluhniti tem vzgibom, če se res odločim, da bom, kot ti štirje ribiči, tudi jaz v življenju sledil Jezusu, potem lahko On naredi, da se moji talenti, moje sposobnosti, zanje, strokovnost in usposobljenost – to in še vse drugo – nadgradijo na višjo raven. Raven, ki dejansko predstavlja polnost in izpolnjenost življenja. To ne pomeni, da bom brez stisk, težav, preizkušenj in trpljenja. To preprosto pomeni, da zaživim polnost v tem, s čimer sem obdarjen in s tem naprej obdarjam druge, kar je eden največjih vidikov življenjske izpolnjenosti.

V studiu sta se znašla oseba, ki pravi, da je rojevanje otroka v ta svet skoraj greh, in nekdo, ki je pri tem navzoč, pomaga in to celo spodbuja! In ki bi si (včasih) želel biti ženska, da bi to tudi sam preizkusil. Jaka na rojstvo gleda (dobesedno) s popolnoma drugačnega zornega kota. Zaupal mi je, kako ga sodelavke učijo kvačkati, kakšne dišeče svečke in sezname skladb si izbirajo mamice, koga si želijo ob sebi in zakaj ga nekatere prej primejo za roko kot svoje partnerje. Zakaj ga nekateri očetje zavrnejo, kako med porodom brskajo po telefonu, pritiskajo ali pa spodbujajo in božajo. V Sloveniji je sicer lepo roditi, a bi bilo treba marsikaj spremeniti. Z Jako sva govorila tudi o tem, o splavu, rejništvu in (včasih predrznih) doulah.

Poznate ga po tem, da teče vzvratno, Boris pa je še precej več kot to. Rikverc je tekel že marsikje, najdlje tudi že 24 ur in bo to počel, dokler ga bodo noge nesle. Kako je začel z vzvratnim tekom, kje vse je tekel bos, zakaj si je za 40. rojstni dan podaril 400 kilometrov in kako je gasil požar kar med tekom - Boris je človek, ki vedno pomaga, pa najsi bo slepemu tekaču na ultramaratonu, svojim Ločanom med poplavami ali pa sotekačem s petko in spodbudo. Edini tekač, ki gre naprej nazaj, to je Boris, Samostojni!

Piše: Jure Jakob, bere: Maja Moll. Sara Fabjan je sveže, čeprav ne več povsem novo ime mlade slovenske poezije. Leta 1992 rojena magistrica kognitivnih znanosti in doktorska študentka psihologije poezijo že vrsto let objavlja v različnih literarnih revijah, zato je prvenec zaroletano pričakovan korak v njenem pesniškem razvoju. Vtis, da gre za umetniško odraslo pesnico, dobi bralec že ob prvem stiku s knjigo: obsega zbirke ne kroji začetniška vnema po čim več, ampak preudaren občutek za pravo mero. 39 srednje dolgih in krajših pesmi se zdi ravno dovolj, da se pred bralčevimi notranjimi očmi učinkovito in prepoznavno sestavijo gradniki svojevrstnega pesniškega sveta. Naslednja na prvi pogled opazna značilnost zbirke je dosledno opuščanje pravopisne norme na ravni ločil in velikih začetnic: pesmi, njihovi naslovi in tudi naslov zbirke poznajo le majhne črke, verzi oziroma stavčne tvorbe pa ena drugi sledijo brez ločil. Takšna formalno-oblikovna pretočnost jača in podčrtuje semantično fluidnost pesmi. Te so zaradi tega pomensko bolj odprte in omogočajo oziroma zahtevajo več bralskega angažmaja pri vzpostavljanju vsebine, hkrati pa odsotnost ločil razgrajuje čvrsto ritmično pozituro verzov. Ritem pesmi je zato nestabilen, nalomljen, spreminjajoč se, spodmikajoč se. Podoben je živemu govoru, še bolje: pogovoru, vsakdanjemu jeziku, jeziku sodobnega, hitrega, bežnega komuniciranja v svetu nenehnih in površnih sprememb. Pogovorni idiom, katerega uporaba je sicer eden od opaznejših trendov v bolj izpostavljenih strujah slovenske poezije zadnjih dveh desetletij, vstopa v pesmi Sare Fabjan tudi z opuščanjem knjižne nedoločniške končnice pri glagolskih tvorbah s pomožnim glagolom ter z občasno rabo vulgarizmov. Vse to so signali, ki kažejo na urbano poezijo, in zbirki zaroletano verjetno ne bo storjena krivica, če bo uvrščena vanjo. Pri urbani poeziji gre v isti meri ali pa še bolj kot za "dogajalno" prizorišče in izkustevno izhodišče za posebno stanje duha in poseben srčni utrip, iz katerih se takšna poezija rojeva. Gre za razpršeno, dialoško zavest in za polifone principe njenega upesnjevanja, pri čemer je polifonija, ki poustvarja vtise mestnega duha, slejkoprej atonalna. V prvencu Sare Fabjan polifonija vsaj po tehnopoetski plati nima izpostavljene vloge, so pa zato te pesmi globoko prežete z zavestjo nestalnosti, nezanesljivosti in spremenljivosti sveta, ki ga govorka pesmi živi, in negotovosti glede lastnega mesta v takem svetu. To je svet brezperspektivnih selitev iz enega v drugo najemniško stanovanje. V odlični kratki pesmi dograjevanje tako pesnica folkloro slovenskega stanovanjskega prizidkarstva obrne v boleče jasno metaforo o lastni nemoči biti nekdo; o nemožnosti trdne identitete; o eksistencialnem najemništvu. To je svet nesmiselnega, zbirokratiziranega dela in prekernih delovnih razmerij, v katerih lahko zaposleni zleze na zeleno vejo, le če čeznjo vrže štrik in se nanj obesi. V pesmi streznitev, še bolj pa v njenem nadaljevanju streznitev par let kasneje resignacija vpričo banalnosti, bede in absurda na delovnem mestu postane tako močna, da ji je mogoče uteči le v cinizem, a zbirka z njim na srečo skrbno varčuje. V neki drugi pesmi s tematsko podobnim okvirjem, njen naslov je danes nočem govorit o službi, je tako resignacija pregnana z osvobajajočo energija upanja. Upanje se opira na predstave o tem, da vendarle obstajajo tudi ljudje, moški in ženske, ki znajo in hočejo drug na drugega gledati in se drug z drugim družiti mimo deprimirajočega funkcionalizma delovnih, službenih razmerij. Ljudje, ki znajo opaziti tudi nežnost in ranljivost. Ki si upajo v imenu nežnosti in ranljivosti drug pred drugim tudi pogumno stati slečeni. Poezija Sare Fabjan takšne ljudi pozna, se k njim previdno ozira in jih še bolj previdno nagovarja, a obenem ve, da je do bližine – zelo daleč. V svetu odtujenih medčloveških odnosov je bližina slutnja, ki skorajda bolj plaši kot pa privlači, bi lahko ugotovili, ko preberemo pesem z naslovom ko poskušam napisati ljubezensko pesem. Pri tem je pomenljivo, da nemožnost pristnega, zavezujočega medčloveškega stika ne vodi v samoto, ampak zgolj v praznino in neko zgovorno nemost. Trpka pasivnost, ki je včasih tako preležana v svoji negibnosti, da se bralec kar začudi, kako je po takšni letargiji kljub vsemu mogoče napisati novo pesem. Zbirka zaroletano trdi in skuša pokazati, da je to mogoče. Ali pa celo nujno potrebno. Pomemben, tudi količinsko izstopajoč delež v zbirki imajo pesmi, ki se posvečajo družinsko-spominski tematiki. Te pesmi govorijo tudi o tem, kako sta družina in spomin nekaj, kar bo šele potrebno odkriti. Pesem družina o kateri ne pišem pesmi se tako zaključi z verzi: preteklost ostaja samo kot teža / ki si jo kot skalo obrabljeno od morja / v tišini podajamo med generacijami. Prvenec Sare Fabjan to in podobne skale tiho, a pozorno motri. Ne premika jih, ampak nanje kaže, jih razkriva. Ob teži ne skriva nemoči, kar je pogumno. Drobne nedoslednosti pri krajšanju že omenjenih glagolskih nedoločnikov so moteče, a niso bistvene. Edini pravi trn, ki me po branju še vedno zoprno bode, je čudaška prispodoba z otroki, ki se jih da zapreti v omare, kakor pravi pesem nisem vedela da si žejna. Če na to pozabim, doživljam ta prvenec kot prepričljivo pesniško dejanje in mu želim, da nagovori čim več bralcev in bralk.

Kaj mi lahko priča pove o tem, kaj se je zgodilo? Kako naj jo izprašam, da bom dobil čim več uporabnih in verodostojnih informacij? Kako naj presodim, ali njeni izpovedbi lahko verjamem? Ali lahko zaupam, da je očividec prepoznal pravega storilca? O tem se sprašujejo sodniki, tožilci, odvetniki, policisti, kadar je pred njimi zaslišanje osebe vpletene v postopek. Odgovore jim ponuja priročnik z naslovom Pod katerim drevesom si ju videl? višjega sodnika Janka Marinka. Očividci so namreč pomemben, včasih edini vir informacij o dogodku, ki je obravnavan kot kaznivo dejanje. Z Jankom Marinkom se je pogovarjala Jolanda Lebar. Najprej o tem, da se načinov zaslišanja ni mogoče naučiti vnaprej in da zaslišanja postanejo boljša šele z izkušnjami iz prakse.

Po dolgoletni tradiciji katoliški škofje v Sloveniji na današnji dan, praznik apostolov Petra in Pavla, posvečujejo nove duhovnike. Tako bova tudi danes dva kandidata, jaz v Ljubljani, drugi pa v Mariboru, prejela mašniško posvečenje in s tem postala katoliška duhovnika. Ob tem se lahko komu zastavi vprašanje, kakšna je vloga duhovnika v današnjem svetu. Ali sedanji čas sploh še potrebuje duhovnike? Duhovniško delo je pestro in marsikaj od tega, kar se najbolj vidi, niti ne spada k bistvu duhovniškega služenja. Čeprav je včasih tako videti, duhovnik ni predvsem gospodarstvenik, uradnik, storitveni delavec, kulturnik, šolski učitelj ali varuh kulturne dediščine. Duhovnik je nekdo, ki želi vase zagledanemu svetu odpreti oči, dvigniti pogled od minljivega k večnemu, od zemeljskega k nebeškemu. Ne zato, ker bi bil svet sam po sebi slab, ampak zato, ker ima naše življenje resnično lepoto in smisel samo, če ga gledamo in živimo iz perspektive večnosti. Poleg tega je duhovnik mož, ki prinaša Boga svetu in svet Bogu. Stoji pred Bogom, da bi ga lahko posredoval ljudem,, h katerim je poslan, in da bi prosil za ljudi, ki so mu zaupani. Tega pa ne dela sam iz sebe. Edini posrednik med Bogom in ljudmi, edini pravi duhovnik je Jezus Kristus. Posvečeni možje pa v moči mašniškega posvečenja postanemo udeleženi v tej Kristusovi posredniški in duhovniški vlogi . Duhovnik tako s svojim življenjem, molitvijo, predvsem pa z oznanjevanjem, svetimi mašami, krsti, porokami, spovedmi, pogrebi, blagoslovi in drugimi obredi predstavlja Jezusovo stalno navzočnost v tem svetu, opravlja njegovo poslanstvo in deluje v njegovem imenu. Kljub veliki bližini z Bogom in stalnemu stiku s svetim pa se tudi duhovniku lahko zgodi, da omaga na svoji zahtevni poti, da njegovo življenje preneha oznanjati Božjo ljubezen in bližino, včasih žal postane celo nasprotje tega, kar naj bi bil. Tudi današnja svetnika, ki ju slovesno proslavljamo, nista bila vedno svetnika. Pavel je bil preganjalec kristjanov, Peter pa je v trenutku preizkušnje zatajil, da pozna Jezusa. A njuna človeška krhkost za Jezusa ni bila ovira, da ne bi iz njiju napravil svetnika. Tako tudi duhovnik ni superjunak, ni angel, ne pade z neba, ampak ob vsem, s čimer je obdarjen, ostaja človek z vsemi svojimi slabostmi in krhkostmi. Zato vas prosim, ne dovolite, da vam slabi zgledi duhovnikov oslabijo vero. Ne obsojajte jih, ampak jim raje poskusite pomagati. Predvsem pa duhovnikom, ki jih poznate, pokažite hvaležnost za njihovo življenje, za poslanstvo, ki ga opravljajo. Stojte jim ob strani, predvsem pa molite zanje. Blagoslovljen dan vam želim!

Svetopisemska knjiga o trpečem Jobu dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati tudi najbolj človeška. Težko je toliko trpeti, še težje pa je kljub temu verjeti, da je Bog ljubezen. Gregor Veliki je zapisal: »Če Job ne bi trpel, bi ostal neznan. Njegovo trpljenje je razširilo prijeten vonj o njem. Kadila ne moremo duhati, dokler ga ne zažgemo. Tako se tudi sladki vonj trpečih razširja le zaradi njihovega trpljenja.« Job je ideal svetopisemskega pravičnika. Bil je moralno neoporečen človek z najglobljo vero na zemlji, božji biser. Modri judovski filozof je zapisal, da je satan dobil dovoljenje od Boga, da preizkusi Jobovo vdano zaupanje v Boga. Po navadi mislimo, da je satan v peklu. Pisec Hal Lindsey je zapisal drugače: »Ne sprenevedajte se. Satan je živ in zdrav na planetu Zemlja.« Job je izgubil vse, a vseeno ni izustil niti besedice proti Bogu, čeprav je satan trdil, da bo po vsem tem Boga preklinjal. Gre za opis zaupanja v Boga in hkrati za boj z njim, ko hkrati vpijemo: »Bog, reši me Boga!« Job je postal laboratorijski model najtežjih vprašanj o trpljenju. S tem ko je Bog zlodeju dopustil, da preveri Joba, se je pravzaprav izpostavil tveganju in preverbi samega sebe. Ta preizkus je bil odločilnejši za Boga kot za Joba. Bog je stavil vse na eno samo karto, na Jobovo vero zaupanja vanj. Vsak trpeč vernik je sramotna klofuta hudiču in največje priznanje, adut za Boga. Mislim, da današnje teološke komisije Jobove knjige ne bi uvrstile v kanon Svetega pisma, ker je videti, kot bi šlo za božji spodrsljaj. Nenehno se sprašujemo, zakaj se človeštvo potaplja v morju krvi in solza. Bog na Jobova vprašanja ni odgovoril, ampak mu je pokazal svojo vsemogočnost in modrost. Srečanje s takim Bogom je Joba spremenilo. Edini odgovor, ki ga je zvedel, je, da je trpljenje skrivnost. Tako kot je skrivnost tudi Bog sam. Kdor bi znal odgovoriti na vprašanje glede trpljenja, bi znal odgovoriti tudi na vprašanje glede Boga. Martin Luter je rekel: »Samo Bog naj bo Bog!« Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu v obdobju nacizma.

Ocena filma Izvirni naslov: Un beau matin Režiserka: Mia Hansen-Løve Nastopajo: Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Renato Horvat Sandra je tolmačka in prevajalka srednje generacije, kot samohranilka z osemletno hčerko živi relativno zadovoljno in udobno meščansko življenje v Parizu. Njen oče je upokojen, cenjen profesor filozofije, ki zaradi nevrološke bolezni počasi izgublja vid in prisebnost. S sorodniki skušajo najti zanj ustrezno oskrbo, prav v tem mučnem obdobju pa Sandra sreča starega, poročenega znanca Clémenta, s katerim se spusti v negotovo ljubezensko razmerje. Nekega lepega jutra je novo celovečerno delo scenaristke in režiserke Mie Hansen-Løve. Natanko pred letom dni smo si lahko ogledali njen film Bergmanov otok, poln uvidov v vprašanja človeške identitete in intime, in nekaj Bergmanovega duha je gotovo ostalo tudi v njenem najnovejšem filmu, nagrajenem v sekciji Štirinajst dni režiserjev lanskega Cannesa. V celovečercu Nekega lepega jutra v resnici ni velikih pretresov, kultivirani in uglajeni liki nimajo zares težkih eksistencialnih preizkušenj, kljub temu pa avtorici uspe prikazati naporne trenutke čustvenega tobogana odraslosti. V središču pripovedi je vseskozi Sandra, ki jo z izjemno občutljivostjo upodablja Léa Seydoux. Seveda je obkrožena z več kot kompetentno igralsko ekipo, a v primerjavi z njeno prezenco vsi drugi liki kar nekako zbledijo. Čeprav daje ta pripovedna osredotočenost delu nekako komoren videz, je vtis varljiv; v filmu se izmenjuje vrsta lokacij in stranskih likov in drobnih pripovednih zastranitev, v katerih prihajajo do izraza posamezni značaji. Gre za karakterno študijo, pa tudi portret prostora: kamera mojstrskega direktorja fotografije Denisa Lenoirja daje meščanskemu vtisu Pariza vseskozi neko nežno mehkobo. To je film brez vsakršne grobosti. Edini očitek filmu je pomislek, da gre v precejšnji meri za scenaristični konstrukt: za precej nedvoumno sopostavitev notranjega življenja in vihrave telesnosti, pa tudi Sandrinega poslavljanja od nekega življenjskega obdobja, od očeta in preteklosti, ter za tipajoč začetek nekega novega, morda obetavnega razmerja – prve romantične zveze po dolgem času, kot pravi sama. Vse to prinaša določeno mero bolečine, predvsem pa globokega čustvovanja. Nekega lepega jutra je fin dvourni zarez v svet Sandre in njenih bližnjih ter v intimo vsakdanjosti.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat peterica zanimivosti o Bosni in Hercegovini. Izmed spodnjih trditev poiščite tisto, ki ne drži. 1. Če bi bila Tuzla mesto v Avstriji, bi se verjetno imenovala Salzburg. Etimološko imata imeni enak izvor, le v drugem jeziku. Trditev je resnična 2. »Kroglo, ki je začela prvo svetovno vojno« in ubila prestolonaslednika, danes hranijo na Češkem. Pištolo, ki je to kroglo izstrelila, hranijo na Dunaju. Trditev je resnična 3. Besedna zveza »razprava o bosanskem vprašanju« je bila v času Clintona v beli hiši skrivna koda varnostnih služb za to, da se predsednika ZDA v pisarni ne sme motiti. Trditev je izmišljena 4. Pred vstopom v kraj Medžugorje v Hercegovini ob cesti stoji znak za prepoved prometa - za tanke. Trditev je resnična 5. Edini nobelovec s področja nekdanje Jugoslavije, Ivo Andrič, je bil kar leto dni zaprt v zaporu v Mariboru. Trditev je resnična

Didier Queloz je profesor fizike na Univerzi v Cambridgeu in na ženevski univerzi. Leta 2019 je prejel Nobelovo nagrado za fiziko za "odkritje eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde". V intervjuju za Val 202 se je spomnil časov sredi 90. let, ko je odkritju o najdenem planetu verjel le on sam. Danes pa – kako povedno – v tej veji fizike deluje več tisoč raziskovalcev, obeta celo, da preseže samo mater astrofiziko. 56-letni Švicar je jasen in neizprosno odkrit o neumnosti razpredanj o potovanju na oddaljene svetove, saj moramo najprej poskrbeti za naš planet. Da je Zemlja edini dom, ki ga imamo, in da smo bili ustvarjeni zanj in na njem, pa tudi o tem, da je Elon Musk norec.

Eno izmed pravil za boljše življenje, ki jih v svojem delu obravnava kanadski psiholog Jordan Peterson, se nanaša na naše samovrednotenje, samospoštovanje in osebno rast. Vir našega nezadovoljstva je namreč pogosto prav primerjava z uspehi drugih. »Ne glede na to, kako dober si v nečem ali kako vrednotiš svoje dosežke, vedno se bo našel kdo, zaradi kogar se boš počutil nesposobnega.« S tem Peterson začenja četrto poglavje. »Koga briga, ali si kanadski ministrski predsednik, če pa je nekdo drug predsednik Združenih državAmerike?«n »V vsakem izmed nas je kritični notranji glas,« ugotavlja Peterson, in ta nas vse prepogosto opominja na naše povprečne darove, pomanjkljivosti in nedosežene cilje. Če mu bomo preveč verjeli, se bomo znašli na dnu, ostali nezadovoljni, zapravili priložnosti v življenju in umrli zagrenjeni in nesrečni. Vedno nas bo namreč spremljala misel, da obstajajo ljudje, ki so boljši od nas, torej je ves naš trud zaman, to pa nam bo odvzelo veselje, motivacijo in željo, da bi se s čimer koli ukvarjali. Ali ni v luči neskončnosti vse zaman? Mar ni potemtakem tako, da ni smisla? Petersonov odgovor je: če se ti zdi, da v življenju vedno izgubljaš in se ti dogajajo krivice, če te notranji glas sili v dvom o sebi in svojih sposobnostih, če ti odvzema smisel, je morda čas, da ga prenehaš poslušati. »Če ta kritični notranji glas z enakim poniževalnim tonom govori o vseh, ne glede na to, kako uspešni so, kako zanesljiv je potemtakem v resnici? Morda so njegove pripombe le blebetanje, ne prava modrost.« n Primerjava z nekom drugim je nerealna, nadaljuje Peterson, ker je vsak bitje zase, s svojimi značilnostmi in svojo lastno življenjsko potjo, svojimi vrednotami, pričakovanji in sposobnostmi. Vsaka okoliščina je namreč tako »unikatna, individualna, da je primerjava z drugimi preprosto neprimerna«. Morda je naš kolega v službi uspešnejši od nas, toda morda ima njegova žena afero, medtem ko je naša partnerska zveza stabilna in srečna. – »Kateri izmed naju ima boljše življenje?« se vpraša Peterson. Po kakšnih merilih bomo sodili? Edini človek, s katerim se lahko primerjamo, smo le mi sami. Kajti mi smo tisti, ki si postavljajo cilje, jih poskušajo uresničiti, pri tem vrednotijo svoje (ne)uspehe in dogodkom dajejo pomen. »Primerjaj se s tem, kar si bil včeraj, ne s tem, kar je nekdo drug danes,« je zapisal Peterson. Naša preteklost je morda res že zapisana in nespremenljiva, toda prihodnost leži odprta pred nami in le od nas je odvisno, ali bomo vsak dan znova storili majhen korak in postali boljši ljudje, kot smo bili včeraj. Ključ do zadovoljstva je povsem v naših rokah, pravo vprašanje pa se glasi: »Sem danes že storil kaj za to, da bom boljši človek kot včeraj?«n

V Ameriji je duhovnost, se pravi terapevti, psihologi….. Vredna kar 3,2 bilijona dolarjev. Povprečno vsak tretji američan za terapije potroši mesečno skoraj četrtino zaslužka. Jasmina, ki je v oddajah do danes gostila več kot 3000 terapevtov, je povedala, da se tudi pri vseh terapevti, ali pri tem, da najdemo sebe, potrebno paziti, saj obstaja kup pasti. Največ bomo za sebe naredili, če spremljamo svoj napredek. Kako ga spremljamo? Z dnevnikom osebne rasti. Jasmina je povedala svojo izkušnjo z pisanjem dnevnika.

Morda kdo trpi in se počuti kot ptica, ki pešači, namesto da bi letela, ter se obtožuje, a za trpljenje nismo vedno sami krivi. Trpljenje nas največkrat doleti. Svetopisemski trpeči Job, tudi če bi šlo za umišljenega junaka, je vsem ljudem najbližji človek vseh časov. Pove nam tudi, da Bog tako naše govorjenje sprejema in razume. V tej paraboli judovske modrosti o človeškem trpljenju je Bog slábo obrnil v dobro. Job je dobil znatno več, kot je izgubil. Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov, učenec skrivnostnega in nedoumljivega Boga. Zgodilo se je, kar velja za ptico, ki se obrne proti vetru in mu kljubuje zato, da bi se mogla dvigniti više. Job je kapituliral pred Bogom, a ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu iz časa nacizma. Jobov krik je v vseh nas: »Bog, kaj hočeš od mene?« Biblična ikona Joba nam potrjuje, da želi Bog svojim ljubljencem najboljše na način, ki včasih vodi po poti bolečine. Tudi Božji Sin je šel na Kalvarijo, da bi v jutru vstajenja odrešil človeški rod. V trpljenju je izražena cena Božje ljubezni. Bog dopušča trpljenje v korist dobrega. V Talmudu je zapisano, da je modri rabin, ko so ga spraševali o smislu trpljenja, rekel: »Ko lončar konča delo in iz peči vzame lonce, njihovo kakovost preveri s kladivom; a udari samo tisti lonec, o katerem je prepričan.« Drži, vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. Dragi kamni nikoli ne izgubijo svoje oblike, tudi če so razbiti na najmanjše koščke. Ametist kljub udarcem s kladivom ohrani obliko šesterokotnega romboida. Bral sem o deklici, ki se je zelo bala vožnje skozi predore. Ko so morali iti skozi predor, je mižala in svoj obraz zakopala v mamino krilo: »Prosim, povejte mi, ko bomo prišli skozi.« Končno se je na neki vožnji ojunačila, na hitro odprla oči in jih spet takoj zaprla. Naslednjič se je opogumila in zavpila: »Mami, ugotovila sem, da ima predor na obeh straneh luči.« Trpeči Job, ki ga je Bog najbolj spoštoval, bi nam zaupal, da je edini razlog, zaradi katerega bi si zaželel vrniti se na svet, ta, da bi lahko še nekaj pretrpel za svojega Boga.

Naše besede štejejo. Bolj kot si mislimo.Nekateri od najbolj uničujočih trenutkov v našem življenju so posledica nečesa, kar nam je nekdo rekel. Nihče nas ni udaril ali kakorkoli drugače fizično napadel. Nekdo je samo nekaj rekel in to nas je prizadelo in ostalo z nami leta, morda celo desetletja. Ni pomembno, ali je bilo izrečeno tudi resnično. Bilo je dovolj, da nas je pretreslo in ranilo. Morda posledice čutimo še danes.Besede imajo moč, da uničijo odnos, ali ga obnovijo. Z njimi povzročamo rane ali pa jih zdravimo. Z besedami pomagamo ali smo v napoto. Besede oblikujejo svet teh, katerim so namenjene. In vprašanje je, kakšen svet ustvarjamo s svojimi besedami. Nevtralne besede namreč ne obstajajo. Vsaka beseda oblikuje nekaj. Ena od velikiih pasti v katere se lahko ujamemo, ko gre za naše besede, je fraza: “Saj sem samo …” ki jo izrečemo, da bi opravičili svoje besede. Saj sem samo povedala resnico … Saj sem samo rekel, kar je moral slišati … Saj sem samo pojasnil, kar sem naredil. Toda na koncu spoznamo, da nismo samo … Kaj lahko torej naredimo? Danes vam zato želim predlagati tri praktične stvari.Prvič, preden spregovorimo se vprašajmo, kaj bodo naše besede prinesle. Vprašajmo se kako bodo naše besede pomagale. Kako bodo prispevale k celjenju ran ali premostitvi delitev. Kaj dobrega bodo pomagale doseči. Če naše besede ne pomagajo, zdravijo, gradijo ali prinašajo dobrega, ne govorimo in ne pišimo.Drugič, jezite se na samem, ne v javnosti. Abraham Lincoln in kralj David sta izjemna primera tega.Lincoln, ki je bil znan po svojem umirjenem značaju in izredni sposobnosti, da v razdeljeni kulturi povezuje, je pogosto pisal t.i. “vroča pisma” - ognjevite zapise namenjene svojim nasprotnikom. Ko so po njegovi smrti odprli njegov arhiv, so v njem našli kup takšnih “vročih pisem”. Na dnu vsakega od njih pa je bil Lincolnov pripis: Nikoli podpisano. Nikoli poslano.Kralj David je naredil nekaj podobnega. Pri branju Svetega pisma sem bil zmeraj znova presenečen nad tem, kako je bilo možno, da nikoli ni dvignil roko nad Savlom - izjemno nerazumnim in motenim kraljem. Nato pa sem nekega dne bral Davidov dnevnik v katerem si je dal duška nad svojimi sovražniki. Imenujemo ga Psalm 109. Tudi mi se lahko s svojim nezadovoljstvom obrnemo na Boga; če bomo to naredili, se ne bomo znesli nad ljudmi.In tretjič, ne pozabite, da so težave z besedami posledica težav srcem. Srce v Svetem pismu označuje sedež človekovih čustev in razumevanja. Zato je Jezus v Luku 6,45 rekel: “Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.”Edini način torej, da trajno popravimo svoje besede je, da poskrbimo za svoje srce. A tega ne moremo narediti sami. Zato naj bodo naša vsakodnevna molitev besede iz Psalma 51,12: “Čisto srce, o Bog, mi ustvari.” Edino tako bomo namreč lahko govorili to “kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno” (Filipljanom 4,8) - najboljše in ne najslabše; to kar zdravi, koristi in prinaša dobro. Naj bodo naše besede takšne!

Oba redna poslušalca naše skromne oddaje sta izrazila željo, da se tudi pri nas ozremo na življenje in delo britanske kraljice Elizabete II. Edini argument, ki sta ga pri tem navedla in ga s hvaležnostjo sprejemamo, je ta, da če lahko o tem govorijo vsi, lahko o tem govorimo tudi mi. Kar je butasto, a živimo v civilizaciji medijskih skupinskih posilstev. Kar nas navede na osnovno misel ob smrti britanske monarhinje. Ko je zapustila ta svet, se ni spremenila v prah in se ne bo povrnila v pepel – ali kako že gre – temveč se je spremenila v novico. Ki je še manj materialna forma kot sta prah in pepel, verjetno tudi manj materialna forma kot je duša sama. In samo kot nasvet za vse bodoče mrtve; mnogo bolje se je spremeniti v prah in pepel kot v novico, zato pri vratarju vztrajajte pri prvotno zamišljenem protokolu. Je pa kraljica že v osnovi drugačna oseba, kot smo podložniki, tlačani in kar je podobnih srednjeveških izrazov. Ki ciničnim komentatorjem najbolj najedajo živce. Ob vsej tej srednjeveški navlaki se je planet lepo razklal in ker ga imamo že od prej razklanega zaradi pandemije in Ukrajine ter zdaj še kraljice, je naša civilizacija vse bolj videti kot olupljena pomaranča. Oziroma grenivka. Ciniki namreč trdijo, da smo srednjeveško terminologijo, ikonografijo in seveda srednjeveške družbene odnose že zdavnaj presegli in da gre pri kraljih in kraljicah za anahronizem, ki pogreva, če ne drugega, tudi spomin na kolonialne grehe. Kot vedno imajo ciniki prav, ampak zato ker so ciniki, se svojega prav ne zmorejo veseliti. Na srečo pa obstaja tudi svet izven racionalnih kategorij, v katerem pa živi, oziroma je živela kraljica in celotno Združeno kraljestvo – ter še celina ali dve … Ker smo tako dolgo živeli v času Elizabete, drugih praktičnih monarhičnih referenc nimamo – razen, da se ob cesarjevem rojstnem dnevu, kakšni srednjeevropski lokalci našemijo v Franca Jožefa … In tudi če posameznik ni obremenjen z obrekovalskimi razsežnostmi kraljeve družine, je povsem lahko biti navdušen nad kraljičinim življenjem. Ne le, da je bila zraven na dogodkih skoraj stoletja zgodovine, njena intimna zgodba se bere kot roman. Ali scenarij. Zato so medijske upodobitve njenega življenja absolutne uspešnice. Resnici na ljubo – ne samo zaradi zgodbe same, temveč tudi zaradi primarne očaranosti, ki jo gojimo do kraljev in kraljic. Princev in princes. Kljub trudu prej omenjenih cinikov, naš zarod še vedno obožuje klasične pravljice; klasične zgodbe o dobrem in zlem in princ, ki na koncu poljubi princeso, med otroci vedno nažge bolj realno in času ter politični ureditvi primernejšo zgodbo, o poslancu, ki se mu uspe uvrstiti v parlament. Ampak ko danes analitiki secirajo čas in življenje pokojne monarhinje in ko se mediji čudijo medijski histeriji, ki jo sami sprožajo ter z njo kujejo dobičke, si ne moremo kaj, da se ne vprašamo temeljnega vprašanja … Ki je enako tako v primeru kraljice kot v primeru slehernika: "Čemu je njena zapuščina, takšna kot je?" Zakaj se je razlikovala tako od drugih kronanih glav, kot od drugih vplivnih, bogatih in razvpitih? Odgovorov je toliko, koliko je te dni pišočih, v naši oddaji pa danes opozarjamo na pogosto prezrt element: "Imela je manire!" Znala se je obnašati! Kdo bi dejal, da gre to skupaj s kralji in kraljicami, a ravno njena družina to trditev pobije v kali. A Gospa je enostavno imela manire. Bila je občudovana zaradi uglajenih manir in nostalgija po izginulem času, ki nas je zapustil z njo, je nostalgija po primernih manirah. Vsi, ki nam je kaj do teh, trpimo v sodobni družbi rokomavhov, ki se ne znajo obnašati, in vprašanje kraljičine duhovne zapuščine je med drugim tudi vprašanje bontona. Kot primer se spomnimo druge polovice sedemdesetih in Sex Pistolsov ter gibanja okoli njih. To ni bila beatlovska kultura, ki se je nedolžno pošalila na račun nakita vladajoče elite, sprejela pa imperialna odlikovanja in nazive … Johnny Rotten in tovariši so kraljico neposredno obtožili fašističnega režima in, kako neverjetno – Johnny, to utelešenje punka kot takega, je ob kraljičini smrti javno izrekel sožalje! Kar je – mimogrede - ena bolj punk stvari, ki jih je storil. In ta kratka zgodbica nam bolj kot vse drugo govori o moči dostojnega obnašanja. Govori o dostojanstvu, zmernosti in veličini, pa čeprav v okolju žalitev in zmerljivk. Če pritrdimo cinikom, da je odšla samo ena izmed glav globalno vladajoče Meduze, pa moramo tudi dodati, da je bila med krvosesniško elito edina, ki se je znala obnašati …

“Ljubi svoje sovražnike. Delaj dobro tistim, ki te sovražijo.”Kdo to sploh verjame?

»Pesem [...] mi pomaga pri boju s tesnobo, daje mi smisel, pisanje je majhna zmaga nad sramom,« zapiše hrvaški pisatelj Dino Pešut v romanu Očetov sinko. Kakšno supermoč ima poezija ali umetniško ustvarjanje na sploh, kako lahko vsakomur pomagata, da se dvigne nad tesnobo in pomaga zajeziti sram?Očetov sinko je sicer prvoosebna pripoved mladega geja, Zagrebčana, soočenega z neprijetno novico o očetovi bolezni, ki se nenehno sooča tudi sam s seboj. Biti ali ne biti pesnik? Se povezati z očetom, ali pozabiti nanj? Hkrati pa se ne more odtegniti družinski preteklosti, se znebiti nenehnega odlašanja, premagovati večne izgovore, se premakniti iz mrtvega teka sedanjosti, videti svetlejšo prihodnost. Kamen družbenega razreda ga vleče navzdol in ni jasno, kako se obrniti, ne da bi se z vsakim premikom zanka okoli vratu le še bolj zatezala, in tudi če bi jo razrahljal, ga za naslednjim ovinkom že čaka nov povod za strah in novo izhodišče za sram. Vendar je možno v posameznih bitkah, ki večinoma potekajo s samim seboj, tudi zmagati in se dvigniti nad sram. »Edini način, da se proti njemu boriš, je, da ga ozavestiš, izvabiš iz sebe, o njem spregovoriš in tako začne zlagoma izvenevati,« Pešut pojasni v pogovoru. Zato sta književnost ali umetnost tako pomemben prostor za pripovedovanje o najbolj raznolikih sferah našega življenja in o sramu, ki zadeva naše telo ali pa družbeni razred in zaradi česar se včasih raje delamo še bolj nevidne in neslišne, kot smo. Nevidni in neslišni sebi in drugim.Kako se osvobajati spon, reševati občutek krivde, premagovati revščino, lezti iz delavskega razreda ali sprijazniti z obtičanostjo v njem, prisluhnite v podkastu in, seveda, preberite v Očetovem sinku.—Dino Pešut je hrvaški dramaturg, dramatik in pisatelj, večkratni prejemnik nagrade Marin Držić. Napisal je več dramskih iger, med njimi Pritisci moje generacije, Granatiranje, Djeca recesije, H.E.J.T.E.R.I. in dva romana, poleg Očetovega sinka (izšel 2022 pri založbi Beletrina, prevedla Dijana Matković), še Poderana koljena. Pravkar sodeluje s Slovenskim narodnim gledališčem v Mariboru, kjer na oder postavljajo dramo Elektri pristoji črnina. —-Pogovor je potekal v hrvaščini, vendar sva sklenili, da ga ne bova prevajali v slovenščino, temveč le povzeli; Dinova pojasnila tako ostajajo v izvirniku.

Edini je vedel, da je topol najvišje drevo v ulici. In da ob večerih najlepše diši iz mesarjeve hiše na koncu ulice ... Pripoveduje: Vesna Jevnikar. Napisal: Milan Petek. Posneto v studiih Radia Slovenija 2007.

Spoštovani, številni moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojega početja sramovati, medtem ko so preostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Nekateri trpljenje zanikajo in se bojujejo proti njemu, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zato prenehal biti res človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor pred trpljenjem beži, išče nadomestke zanj. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga za koga kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922-2010), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje niso izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, za preostala bitja pa to ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni in vstopi v trpljenje in smrt, ne da bi v tem propadel. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko samo on s trpini sotrpi.

V Radijski tribuni je razkril, da so v času njegovega drugega mandata načrtovani številni infrastrukturni projekti, v vrhu prioritet pa je izdatnejše državno financiranje raziskovalne dejavnosti, saj lahko le tako omejimo beg možganov in privabimo najboljše kadre. Meni, da je v določenih programih nujna tudi uvedba predavanj v angleškem jeziku.

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander GoljaTrst: Mladika, 2021Zavedni tržaški Slovenec Roman Pahor se je pri sedemintridesetih letih znašel med 299 osumljenci, ki jih je po odkritju orožja, eksploziva in ilegalne protifašistične literature v Julijski krajini prijela fašistična tajna policija. Dobra polovica jih je prejela stroge opomine, 45 jih je moralo takoj v konfinacijo, ostale pa so postavili pred Posebno sodišče za zaščito države. Na drugem tržaškem procesu decembra 1941 je bil obsojen na 12 let ječe, vendar je njegova tragična življenjska zgodba ostala v senci deveterice obsojenih na smrt, med katerimi so bili Pinko Tomažič in še štirje protifašisti tudi ustreljeni na Opčinah. Časnikar Peter Verč, vnuk Romana Pahorja, dedove zgodbe v knjigi Za vse, ne zase ne pripoveduje sam, temveč je to vlogo prepustil njegovi hčeri, teti Sonji. Odnos med očetom in hčerjo je res lahko bolj čustven, a zaradi osebne bližine tudi bolj stvaren, utemeljen na pisnih družinskih in drugih arhivskih virih. Verč jih je le izluščil iz bogate dokumentarne zapuščine in pričevanj Pahorjevih svojcev in sodelavcev ter jih povezal v celoto. Vse pisno gradivo je, tako zagotavlja, »prepisal dobesedno, s starinskimi izrazi vred, da bi bila čim bolj avtentično prikazana njegova osebnost in duh časa.« Nastajajoči rokopis je sproti pošiljal teti, ta pa ga je po potrebi popravila ali dopolnila. Pogosto prav s svojimi spomini na redka srečanja z očetom zapornikom. Podrobnosti o nekaterih obiskih se ji niso vtisnile v spomin, ni pa pozabila pretresa, ko jo je, petletno deklico, surovi paznik v koprskem zaporu, potem ko mu je povedala, da ji je ime Sonja, udaril in zakričal: »Tvoje ime je Sofia, piccola sciava …! Klofuta je pekla na licu, po katerem so polzele solze. Razumela sem, da ne bom smela zapeti Barčica po morju plava, ker je to bila pesem v jeziku, ki ga takrat nismo smeli govoriti …,« je Sonja po dolgih letih opisala bridko doživetje. Življenje Romana Pahorja, iskrenega rodoljuba, za fašistične oblasti pa »slovenskega nacionalista«, je bilo ena sama kalvarija. Od prve obsodbe leta 1928 naprej je več časa prebil v konfinaciji, taboriščih in zaporih, tudi najbolj surovih z mučilnicami, kot na prostosti. Nad razmerami med prvim bivanjem na otočku Ponza v Tirenskem morju se ni pritoževal. Najel si je sobo, čez dan se je smel prosto gibati, dovolili so mu celo odhajati v Neapelj, kjer je študiral in opravil nekaj izpitov. Obiskala ga je tudi zaročenka Angela. Leta 1936 se je kot soorganizator velikonočne obdaritve slovenskih otrok v Trstu in okolici znova znašel za zapahi. Druga konfinacija na predvečer vojne je bila veliko težja. Nasilje in pomanjkanje sta mu trajno načeli zdravje. Ob italijanskem napadu na Jugoslavijo so v Trstu zaprli tudi Angelo Pahor, zgolj zato, ker je bila njegova žena. Zaprta in preganjana sta bila tudi brata Karluči in Just, ki sta pobegnila v Jugoslavijo, a sta med okupacijo znova padla v roke fašistične policije. Roman Pahor se je jeseni 1944, ko se mu je uspelo vrniti v Trst, pridružil Osvobodilni fronti in prevzel vodenje Rdečega križa. Na svojih nevarnih poteh, ko je sredi vojnega meteža posredoval pri iskanju in reševanju pregnancev in ujetnikov z obeh strani, se je znašel tudi med partizani. Spremljali so ga sumi in nezaupanje, ki se jih ni mogel otresti niti po vojni, čeprav so mu hkrati nalagali pomembne naloge. Težave je imel povsod, kjer se je zaposlil.  Nazadnje je, čeprav brez oprijemljivih dokazov, nadenj padla celo senca sodelavca Udbe. »Marsikaj je možno,« na koncu povzema Peter Verč. Odgovor prepušča zgodovinarjem, sam pa verjame, »da je Roman Pahor v svojem življenju vedno ravnal po načelih človekoljubja«. Pahorjeva predanost ciljem, ki jim je sledil, od organiziranja mladinskega gibanja do delovanja za Rdeči križ, je izražena že v naslovu knjige: Za vse, ne zase. Pri tem »zase« pomeni tudi starše, brata in lastno družino. Večina srečanj z bližnjimi je trajala le nekaj minut, tako da je vezi med njimi ohranjalo zlasti dopisovanje. Med prvo konfinacijo večinoma še v slovenščini, pozneje pa le v italijanščini in pod budnimi očmi cenzorjev. O zvestobi in požrtvovalnosti Romana Pahorja so po njegovi prezgodnji smrti pri 48 letih spregovorili mnogi, ki so ga poznali. Med njimi tudi Boris Pahor: »… bil je človek zelo mirnega, pozitivnega značaja, človek brez velikih besed, ampak človek dejanj.« Pozneje ga je pisatelj kot Roberta Preloga vključil v svoj roman Parnik trobi nji. Edini vidni spomin na naši strani je dvojezično poimenovanje ulice po njem v koprski Semedeli.

Ko hoče nesmisel trpljenja in smrti zamašiti moje žile, obstaja zame en sam odgovor: Bog.

Komentar sodelavke Karitas v Ukrajini Mile Milavec: Ljubezen do sovražnikov je edini način, kako lahko sama zaživim v miru.

Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je dejal, da se vojne v Ukrajini "ne da zmagati". Kot je dodal, vse skupaj postaja iz ure v uro vse bolj uničujoče. Tudi če bo Mariupolj padel, ne morejo osvojiti hiše za hišo, ulice za ulico, mesta za mestom v Ukrajini. Edini rezultat bo še več trpljenja, več uničenja in več grozot, kot si jih lahko predstavljamo, je posvaril. V Mariupolju in Hersonu brez osnovnih dobrin ostaja ujetih več stotisoč civilistov. Vojna v Ukrajini pa vse bolj vpliva tudi na prehransko varnost v Evropi. Druge teme: - Evropska komisija bo jutri predstavila predloge za povečanje prehranske in energetske varnosti - Strokovna skupina za cepljenje vsem z oslabljeno imunostjo priporoča cepljenje s četrtim odmerkom - Stranke koalicije KUL vložile pobudo za posvetovalni referendum o noveli zakona o igrah na srečo Na sporedu ob 18.30Generalni sekretar Združenih narodov Antonio Guterres je dejal, da se vojne v Ukrajini "ne da zmagati". Kot je dodal, vse skupaj postaja iz ure v uro vse bolj uničujoče. Tudi če bo Mariupolj padel, ne morejo osvojiti hiše za hišo, ulice za ulico, mesta za mestom v Ukrajini. Edini rezultat bo še več trpljenja, več uničenja in več grozot, kot si jih lahko predstavljamo, je posvaril. V Mariupolju in Hersonu brez osnovnih dobrin ostaja ujetih več stotisoč civilistov. Vojna v Ukrajini pa vse bolj vpliva tudi na prehransko varnost v Evropi. Druge teme: - Evropska komisija bo jutri predstavila predloge za povečanje prehranske in energetske varnosti - Strokovna skupina za cepljenje vsem z oslabljeno imunostjo priporoča cepljenje s četrtim odmerkom - Stranke koalicije KUL vložile pobudo za posvetovalni referendum o noveli zakona o igrah na srečo

V najpopolnejši zasedbi smo tik pred začetkom fuzbala pogledali kaj se je dogajalo v zeleno-belem gnezdu med prestopnim rokom. Dobili smo kup okrepitev, od katerih je seveda najodmevnejša (bivši) vijolični bojevnik belokranjskega rodu, Aljoša Matko. Kakšna bo Olimpija spomladi bomo videli že zelo kmalu. Malo smo ugibali, kdo bo igral v prvi enajsterici, na katerih položajih smo najmočnejši in na katerih najšibkejši. Čisto na koncu smo pogledali še konkurenco in ugotovili, da bo slovenski klubski fuzbal v naslednji polsezoni izredno zanimiv! Kar štirje klubi imajo realne možnosti (in ambicije) v boju za naslov prvaka, pa tudi boj za obstanek bo napet do poslednjeg daha! P.S. Ob omembi novega kluba Marka Futacsa, MTK iz Budimpešte, se nam je pripetila neljuba napakica. Edini madžarski prvoligaš, ki ni v rokah podrepnikov ljubljenega vodje Viktorja Orbana ni MTK, pač pa Ujpest. Vsem prizadetim se najgloblje opravičujemo!

Je zadnje, ampak novozapadlo vprašanje letošnjega leta.

"Nagrada zame je, da sem v življenju delal, kar imam najraje," je ob prejemu Schwentnerjeve nagrade za prispevek k slovenskemu založništvu dejal Pavle Učakar. Edini knjižni likovni urednik pri nas je skoraj 40 let skrbel za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi. V vlogi urednika je pomagal najti likovno govorico množici ilustratork in ilustratorjev in uredil nekaj tisoč slikanic in drugih ilustriranih knjig. V oddaji Razgledi in razmisleki se bomo z njim pogovarjali o lepoti, vlogi podob v otroštvu in pristni ustvarjalnosti. Fotografija iz osebnega arhiva.

Dnevno v medijih poročamo o številnih bolnikih, ki zaradi covida potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Medtem ko je epidemija končno vendarle začela pojenjati, pa se bodo bolniške postelje polnile še tedne, pravijo strokovnjaki. Še posebej dolgotrajna zdravljenja zaradi covida potrebujejo bolniki na intenzivnih terapijah. Včasih je presaditev pljuč, poškodovanih zaradi covida, edini izhod. Ta možnost pa je dana le nekaterim.

Božjo vizijo o našem življenju lahko …

Plavalci so bili tudi med športniki, ki mednarodnega dogajanja v zadnjem letu in pol skoraj niso okusili. Edini pravi izziv so bile olimpijske igre. Bo pa precej bolj pestro v zadnjih dveh mesecih tega leta. Teden prinaša preizkušnje v Kazanu, kjer bodo podelili evropska odličja v kratkih bazenih. Za nami bodo tudi tekme 15. kroga državnega prvenstva v nogometu. Za konec tega kroga so v Mariboru domačini igrali z vodilnim Koprom.

https://pvililovse.wixsite.com/duhovni-odmiki/blog/categories/dnevi-med-letom-a

Prvič v zgodovini podkasta “A res, tega ne veš?” imamo povratnega gosta! Rok Bohinc se je vrnil, ker je v zadnjih mesecih z veliko truda prinesel nekaj novega na ta svet … knjigo! Tudi Aleš je prinesel nekaj novega na ta svet … sina! Edini, ki ni nič novega prispeval je Sašo! Tokrat ve Aleš, […]

V tokratnem podcastu odgovarjamo na vprašanja poslušalcev, debatiramo o poudarkih preteklih podcastov in izpostavljamo ključna sporočila gostov. Pripravili smo strnjeno analizo slišanih investicijskih podcastov in epizodo poimenovali Money-Log. Gre za nekakšne zapiske glavnih ugotovitev pa tudi dialog o ključnih spoznanjih za utrjevanje slišanega. Money-Log bo stalna epizoda finančnega podcasta Money-How. Brez ovinkov in brez dlake na jeziku odgovarjamo na vaša vprašanja, ki ste mi jih pošiljali preko družbenih omrežij in na marja@biznispace.com.   Številni ste v dilemi, kako se lotiti varčevanja, ali investirati v vzajemne sklade, delnice ali ETF, preko katere platforme trgovati, koliko denarja investirati, ali je zdaj pravi čas za investiranje, veliko vprašanj je bilo glede nepremičnine … YOUTUBE: O nepremičninah smo v sklopu odprtega ekosistema znanja Biznispace pripravili brezplačni webinar Nepremičnine pod lupo, posnetek pa objavili tudi na Youtube kanalu Marja Milič https://www.youtube.com/marjamilic INSTAGRAM: Spremljaj me na Instagramu https://www.instagram.com/marjamilic/ ali https://www.instagram.com/money_how_now/ E-PISMO: Če želite biti v prihodnje pravočasno obveščenih o dogodkih v živo in ostalih zadevah, vas vabim, da se naročite na brezplačno e-pismo preko www.biznispace.com. DISCORD: Povezava do Discord Money-how https://discord.gg/fh5YaUPg22 PRIMERJAVA TUJIH SPLETNIH BROKERJEV: https://datawrapper.dwcdn.net/NPdza/1/   Na vse vaše dileme sva v tokratni epizodi Money-Log odgovarjala z Andražem Grahkom, poznavalcem kapitalskih trgov. 00:00 Intro: Zakaj Money-Log 01:43 Sell in May and go away, but remember to come back in September 05:44 Se splača počakati na upad tečajev 11:51 Želim profit čez 5 ali 10 let 14:54 Kam s par desetaki na mesec 16:35  Stavil sem na enega konja, kaj pa razpršitev 21:38 Kako narediti prvi korak v svet borze 25:58 Primerjalni indeks ali benchmark vihar 36:30 Se bodo stroški vzajemnih skladov res znižali? 39:50 Kam z nekaj sto tisočaki ali celo milijonom evrov 42:30 Nepremičnine in ali res denar mečemo stran, če plačujemo najemnino 54:52 Kako varčevati, če nimaš denarja 1:01:16 Ležarine in inflacija 1:04:16 Primerjava trgovalnih platform in katero izbrati 1:14:01 O ETF-ih in tudi seznam ETF 1:22:47 O upravljanju denarja debatiramo tudi na Discordu vabljeni https://discord.gg/mR6guw3vAa 1:24:30 Nižanje obrestnih mer stanovanjskih posojil. Edini, ki vam lahko pomaga je banka, ne plačujete »finančnim gurujem«!   1:34:28 Pazite se prevarantov!

V Sloveniji se vsako leto z ogljikovim monoksidom zastrupi in umre kar nekaj ljudi. Gre za smrtonosen plin, ki nastaja pri nepopolnem izgorevanju in je brez barve in vonja, zato ga ljudje s svojimi čutili ne moremo zaznati. Edini in najboljši način za preprečevanje zastrupitve je pravilna oskrba kurilnih, prezračevalnih in dimovodnih naprav. Za zaznavanje tega strupenega plina je priporočljiva uporaba javljalnikov, zlasti v prostorih, v katerih so nameščene kurilne naprave, ki zajemajo zrak iz njih. O ogljikovem monoksidu in varnem ogrevanju bomo govorili v petkovem Svetovalnem servisu. Na vaša vprašanja bo odgovarjal Simon Dovrtel, predsednik Sekcije dimnikarjev pri Obrtni zbornici Slovenije.

Minuli teden je bila na medijskem tnalu ponovno medicinska oprema, a tokrat ne zato, ker bi bila predraga, temveč ker je prepoceni. Natančneje, hitri antigentski testi, s katerimi se je v državi v decembru začelo množično testiranje. Verjevši medijem naj bi bilo s HAT testi, ki jih je država kupila za množično testiranje, narobe vse; bili naj bi nekvalitetni, nezanesljivi, skratka neuporabni in zanič, zaradi česar so ponekod testiranja ustavili, saj naj bi jih prepovedala celo Agencija za zdravila, smo lahko izvedeli. Višek vsega pa je bilo javno luksuziranje mladih lastnikov medicinskega podjetja Majbert Pharm, ki je Kitajske teste dostavilo.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Hvala Bobani, Jeleni, Teodori, Vladanu, Snežani, Milici, Dragani, Edini, Jovani na vremenu koje su izdvojili da podele sa nama lekcije koje su naučili u 2020. godini. Hvala Duši www.mastarijum.com od koje sam preuzela fotografiju točak života, sa životnim oblastima koje smo spominjali: porodica, karijera, finansije, zdravlje, lični razvoj, ljubav, zabava... Obavezno napravite i vi svoj točak i merite/pratite zadovoljstvo u svakoj oblasti, svakog meseca, jer je to najbolji način da uvidite da li se krećete u željenom pravcu, planiranom brzinom. Na kraju epizode sam podelila sa vama jednu pesmu, koju kažu da je napisao Čarli Čaplin i koja se zove Kada sam zaista počeo voleti sebe. „Kada sam počeo da volim sebeShvatio sam da sam uvek i u svakoj datoj situacijiNa pravom mestu i u pravo vremeI razumeo sam da je sve sto se događa ispravno –Od tada sam mogao biti miranDanas znam. To se zove – POVERENJE Kada sam počeo da volim sebeShvatio sam koliko može da uvredi nekogaKada pokušavam da ga nateram na nešto što ja hoćuiako znam da trenutak nije praviI da osoba nije spremna za točak i kad sam znao da sam ta osoba – JaDanas znam – To se zove - POŠTOVANJE Kada sam počeo da volim sebeShvatio sam da su emotivni bol i tugaSamo upozorenja da ne smem da živim protiv sopstvenih uverenjaDanas znam – To se zove - AUTENTIČNO POSTOJANJE Kada sam počeo da volim sebePrestao sam da žudim za drugim životomI video sam da je sve oko mene samo podsticaj za boljimDanas znam – To se zove - ZRELOST Kada sam počeo da volim sebePrestao sam da sebi uskraćujem slobodno vremeI da stalno skiciram nekakve veličanstvene planove za budućnostDanas radim samo ono u čemu uživam i što me zabavljašto volim i od čega se od srca smejemNa moj način i u mom ritmuDanas znam – To se zove - ČASNOST Kada sam počeo da volim sebePobegao sam od svega što nije zdravo za meneOd ždranja, ljudi, stvari i situacijaI od svega što me spušta i odvlači dalje od meneU početku zvao sam to – Zdravi egoizamAli danas znam to je – LJUBAV KA SEBI Kada sam počeo da volim sebePrestao sam da želim da sam uvek u pravuIako sam ruku na srce manje grešioDanas znam- To se zove - SKROMNOST Kada sam poceo da volim sebePrestao sam da živim u prošlosti i da brinem za buducnostSad živim samo u ovom momentu u kojem se sve događaTako živim svaki dan i zovem to OSVEŠĆENOST Kada sam počeo da volim sebePrepoznao sam da me moje razmišljanje može učiniti jadnim i bolesnimAli kada sam tražio podršku srcaUm je postao važan partnerDanas tu vezu zovem – MUDROST SRCA Mi ne treba da se plasimo predstojećih svađaSukoba i problema sa nama i drugimaJer čak i zvezde ponekad lupe jedna u drugu i stvore neke nove svetoveDanas ja znam – TO JE ŽIVOT!“ SREĆNA VAM NOVA 2021. GODINA!!!

V dopoldanskih športnih minutah se posvetimo skupščini Nogometne zveze Slovenije, ki je včeraj potrjevala novega predsednika. Edini kandidat je bil dosedanji predsednik Radenko Mijatovič. Odzive ponudimo v Navalu na šport, kjer boste slišali tudi odzive po tekmi jadranske košarkarske lige med Primorsko in Krko.

Mogoče je bil pa ves cirkus, ki je obdajal poljske predsedniške volitve, nekoliko pretiran. Dobro, trmasto vztrajanje vladajoče stranke, naj bo glasovanje sredi najhujšega otepanja s koronavirusom, je bilo neumno. Ampak sicer se ni zgodilo nič zelo posebnega.Andrzej Duda je res zmagal z minimalno razliko. Nazadnje se je števec ustavil pri 51 odstotkih. Toda prvič je za predsednika srednje- in vzhodnoevropske sploh ni samoumevno, da zmaga tudi v drugo, pa naj velja še za tako priljubljenega. O tem bi lahko marsikaj povedali Danilo Türk, Ivo Josipović, Kolinda Grabar Kitarović in Dudov predhodnik Bronislaw Komorowski. Tudi presedniki, ki so mandat ponovili, denimo Borut Pahor in Miloš Zeman, so se prerinili skozi šivankino uho prav tako kot Duda.Drugič je bila izjemno tesna večina poljskih glasovanj o predsedniku. Pred petimi leti je Duda, takrat res kot outsider, slavil z 51,5 odstotka glasov. Aleksander Kwasniewski je leta 1995 proti Walensi, ki je bil tokrat glasen podpornik Dudovega protikandidata Rafala Trzaskowskega, zbral nekaj manj kot 52 odstotkov, Bronislaw Komorowski leta 2010 proti Jaroslawu Kaczynskemu 53 in Lech Kaczynski pet let prej proti Donaldu Tusku 54 odstotkov. Edini res prepričljivi zmagovalec po letu 1990 je bil Kwasniewski, ko je v drugo leta 2000 slavil že v prvem krogu. Ravno tako je bilo za vse volitve značilno vidno nasprotje med zahodom in vzhodom države in med velikimi mesti in drugimi deli. V prvih so se bolje odrezali liberalnejši, v drugih konservativnejši kandidati. Letos ni bilo drugače.Da so ljudje tokratnim volitvam vseeno pripisovali nekoliko večji pomen, kaže predvsem volilna udeležba. Da se je povsem približala sedemdesetim odstotkom, je za poljske razmere izjemno. In priča o večji polariziranosti volilnega telesa od običajne.Tudi sicer je volilni boj potekal v bolj črno-belih tonih kot večina drugih, vse od tistega leta 1995, v katerem sta se udarila tedanji protikomunistični junak Walensa in postkomunist Kwasniewski. Varšavski Rafal Trzaskowski se je od tradicionalnih poljskih svetinj skušal distancirati veliko bolj, kot sta to počela Donald Tusk in Bronislaw Komorowski, čeprav sta prihajala iz iste stranke, Državljanske platforme. Kot sem tudi na Časniku že opozarjal, je drsenje Državljanske platforme proti levi in v smer socialnega liberalizma zahodnoevropskega tipa v veliki meri posledica neugodne okoliščine, da se vladajoča stranka Zakon in pravičnost prodaja kot edina branilka osrednjih poljskih svetinj, narodne samobitnosti in poljskega katolištva, ki so bile praviloma skupne večini Poljakov ne glede na strankarsko pripadnost.Duda je torej sicer zmagal, vendar je njegov mandat šibkejši kot v prvo, saj tokrat ni nastopil kot novinec, temveč kot sorazmerno priljubljeni dosedanji predsednik. Čaka ga težka naloga, da se po polariziranem predvolilnem boju izkaže za predsednika vseh Poljakov. Trzaskowski se je po drugi strani v predsedniški tekmi uveljavil kot nekak naravni vodja opozicije. Izziv zanj je, kako se upreti sirenskim glasovom z evropskega zahoda in pokazati, da je mogoč tudi liberalizem srednje- in vzhodnoevropskega tipa. Liberalizem, ki bo ob družbenih vprašanjih zmogel več prave samozavesti in spoštovanja izročil, kot je zmorejo zahodnoevropski kolegi, ki so danes sicer najglasnejši častilci varšavskega župana.

Strokovnjaki ocenjujejo, da je zdravnik Edward Jenner, ki se je leta 1749 rodil v Angliji, z odkritjem prvega cepiva na svetu rešil že več sto milijonov človeških življenj – morda že celo milijardo. Gre za cepivo proti smrtonosnim črnim kozam. Črne koze so med ljudmi kosile tisočletja; tudi ali celo predvsem Jennerjevemu cepivu pa gre zahvala, da je Svetovna zdravstvena organizacija 8. maja leta 1980 lahko uradno potrdila, da smo črne koze izkoreninili. To je ključna in velika zmaga medicine in pomemben mejnik v zgodovini človeštva. V oddaji Glasovi svetov se bomo ozrli na pretekla desetletja in stoletja, ki so jih zaznamovali večji ali manjši izbruhi in epidemije črnih koz. Vprašali se bomo, kako nam lahko znanje in izkušnje s črnimi kozami pomagajo pri obvladovanju pandemije nove koronavirusne bolezni. Ključne in zanimive so podrobnosti, ki jih bodo z nami delili profesorica zgodovine medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec, internist Andrej Bručan in mikrobiologinja dr. Ana Gligić, ki je leta 1972 izolirala smrtonosen virus črnih koz. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: CDC/James Hicks/ PublicDomain

Zavzemanje za enakopravnost in enakovrednost. Manifestacija proti diskriminaciji. Trenutek vidnosti in poguma marginaliziranih. Vse to in še marsikaj je Parada ponosa – najbolj množična družbeno-politična in kulturna prireditev pri nas. Letos se bo v prestolnici zgodila že dvajsetič, zato se bo zgodila tudi v Torkovem kvizu!

Edini izštekani nastop "enega najbolj simpatičnih pesniško-glumaško-glasbenih krdel daleč naokoli.”

V tem tednu se vse do petka obetajo mrzla jutra. Sadno drevje prezgodaj cveti in pozeba bo vzela veliko pridelka. Edini možni način boja je oroševanje, tam kjer imajo to možnost.

Naglo širjenje novega koronavirusa je v tem času trdno ospredju pozornosti svetovne javnosti. Število tako okuženih kot tudi smrtnih žrtev narašča iz dneva v dan, prav tako se širi nabor držav, v katerih so okužbo z novim virusom že potrdili. 11 milijonsko kitajsko mesto Wuhan, ki je žarišče epidemije, je od 23. januarja pod karanteno in spominja na mesto duhov. Prejšnji četrtek je svetovna zdravstvena organizacija razglasila novi virus za globalno grožnjo javnemu zdravju. Združene države Amerike in še nekatere države so zaprle svoja vrata za vse, ki so bili v zadnjih dveh tednih na Kitajskem. Nedvomno še nikoli v zgodovini ni epidemija kake bolezni povzročila tako zelo obširnih odzivov in izolacije takšnih razsežnosti. Kakšno nevarnost torej predstavlja najnovejši koronavirus in kam se aktualna epidemija uvršča glede na druge znane epidemije, smo v Glasovih svetov povprašali virologa, predstojnika Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo pri ljubljanski Medicinski fakulteti in vodjo Laboratorija za diagnostiko virusnih infekcij prof. dr. Miroslava Petrovca.

Če iščete dobro plačano službo, je zdaj pravi čas. Tudi če imate dolgove, lahko rečemo, da ste ta hip v pravem trenutku na pravem mestu. Edini pogoj, ki ga morate izpolnjevati je, da ste naši. Tako se vrti kolesje politike. Ne samo slovenske, tudi evropske. Ob političnih ravsih, ki jih in jih bomo še opazovali, velike besede o naših ljudeh in boljšem življenju za vse, razvodenijo.

Tokratni komentar tedna je pripravil in prebral dr. Hubert Požarnik.

Beseda današnjega božičnega dneva je verjetno mir. Kakšna pa bo beseda leta, bo odločilo glasovanje za eno izmed 10 finalistk akcije Beseda leta, katere pobudnik je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Finalistke po besednem redu so: čebela, generalka, mikroplastika, orbanizacija, risoroman, skodelica kave, sovraštvo, tekstati, tipanka in varda. Neologizem leta je drečka, sestavljen iz besed drek in vrečka, ki pomeni vrečko za pobiranje pasjih iztrebkov na javnih površinah. Častna omemba je izraz (po)franati, ki je tvorjen po analogiji s (po)guglati in pomeni iskati na slovarskem portalu Fran. Predlagatelji so tudi letos pokazali veliko jezikovne ustvarjalnosti, med zanimivimi predlogi so bile tudi besede: gasilica, okorititi se, kliktivizem. Edini predlog za besedo leta, ki so ga dobili na razglednici pa je bila beseda mir. Gosta oddaje sta člana komisije Simona Klemenčič in Gregor Pobežin. Drugi člani komisije pa so bili: Marko Snoj, Kozma Ahačič, Marijan Dovič, Petra Svoljšak, Slavko Jerič in Agata Tomažič. Spletno glasovanje za besede finalistke bo potekalo od 3. do 10. januarja pet pred dvanajsto. Razglasitev zmagovalke bo točno opoldne. Odprt je tudi razpis za najboljšo pesem, ki jo lahko sestavite iz zgornjih besed finalistk.

Za take kroge, kot je bil tale, delamo tale naš in vaš Ofsajd. O, ja. Pa to je bistvo vsega, ofsajdke in ofsajdki! In res hvala, toliko bolj vsem, ki podpirate Ofsajd! O, kako ste dobri! • V šumi je rezultat itak znan. In mesto Aluminija na lestvici tudi. Drugi! In sodniške odločitve takisto. Imel je pa Alen Ščulac vseeno prav. • Celje remizira z velikimi, zmaga pa na koncu ne. Niti proti deveterici. Segment Domžale II: naš in vaš - Žiga Kos! • Ni bilo "orlovanja" v Kranju. Maribor je spet (pre)gladko zmagal. Evrogol kroga #1: Dino Hotić. • Mura je imela, nato vzela pol. Gorica rabi samo še boljše začetke. • Kaj pa škarjice? Evrogol kroga #2: Lupeta. Ja, res lep štikl in odmevna petarda. Samo vseeno pa sva malo žalostna. Ne za Marijanom. Ampak za Safetom. Safet, mi smo s tabo! ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, nas lahko tudi [finančno] podprete, vsak evro bo šel na fuzbal: brcajte na urbani.si/ofsajd. Hvala vsem in vsakomur posebej! ***Podaljšek sodnikovega podaljška*** Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije, ki jo snemamo (predvidoma/skoraj) vsak ponedeljek v mariborskem GT22, kjer nas giga prijetno gostijo, poslušate na Apple Podcast in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si. Ofsajd #149 bo predvidoma na sporedu v ponedeljek, 10. septembra.

Griči in sotočje Save in Krke pa meja med Štajersko in Dolenjsko, vinogradi in voda, vse to so Brežice – kraj, v katerem se stikajo svetovi. Vsi ti svetovi pa so na neki način zbrani na enem mestu: v starem mestnem jedru. Grad Brežice je bil zgrajen konec 16. stoletja in je nasledil tistega, ki je bil požgan med kmečkim puntom. V njem že vse od leta 1949 deluje muzej, ki z bogatimi zbirkami kulturne dediščine ponuja vpogled v dediščino Posavja in za celoten ogled bo tudi dobra ura premalo. Pri ogledu drugih razstav in zbirk izvemo več tudi o reformaciji in protestantizmu Posavja, pokukamo v intimnost nekdanje meščanke spalnice in se spomnimo, kaj vse se je tam zgodilo pod devetimi zastavami. Del muzeja pa je posvečen tudi spominu na ustanovitelja muzeja, zbiratelja, slikarja in dolgoletnega muzejskega ravnatelja Franja Stiplovška. Evropsko leto kulturne dediščine: zanjo smo v Sloveniji poskrbeli tudi ob pomoči Evropskih sredstev.

Edini zobar na IMDB-ju se je oglasil v Spetku!

Športna infrastuktura je Sloveniji, kljub številnim velikim naložbam v zadnjem obdobju, v nekaterih panogah na ravni manj razvitih držav. V večjem delu Slovenije, predvsem v Ljubljani, so med bolj najbolj klavrnimi bazeni in bazenska infrastruktura. Dovolj zgovoren je podatek, da sta le naša in albanska prestolnica edini v Evropi, ki nimata pokritega olimpijskega bazena. Zato so starši mladih plavalcev začeli opozarjati na slabe razmere za plavalni šport, njihova prizadevanja pa so povezana s tem, da bi slovenska prestolnica le dobila pokriti olimpijski bazen.

Edini frajer, ki upa priznat, da je bil v osemdesetih raje šminker kot panker; edini tip, ki v Spetku naroči malo pivo in ohrani moško čast, je Magnifico.

Edini slovenski civilni kozmonavt in eden redkih ljudi, ki pozna datum in uro svoje smrti, se 29 let pred kozmičnim samomorom oglasi v spetku. O bogu, gravitaciji, vesolju, Karlu Erjavcu na Jupitrovih lunah!

Izštekana glasbena oddaja z Juretom Longyko. Z zvrhano mero novih komadov se je predstavila duhovita virtuozna zasedba NULA KELVINA. Lani je s prvencem “Možgani na paši” kot meteor udarila po naših ušesih, se od tam odbila v male možgane in se ustavila v kostnem mozgu, iz katerega jih, hudirja, ne moremo spraviti. Edini način, da ozdravimo, je podoben reševanju krize kapitalizma: še več istega! Zasedba je danes razširjena za električno kitaro, en kos. Gašper Kržmanc jo vihti. Posebej za oddajo je v goste povabila harmonikarja, en kos. Janez Dovč je njegovo ime. Če bo delal, se bo pridružil električni klavir iz leta 1976. Fender rhodes je njegovo generično ime, ali ima lastno, še ni znano. Nula Kelvina so pravkar končali s skladanjem 12 novihi pesmi za novi album, ki bo v oddaji v veliki meri odigran prvič sploh. Seveda tudi Možgani ne bodo manjkali, pa tudi na kustičnih trenutkov se ne bodo ustrašili. Zmrznite z njimi! V živo v Izštekanih.