Podcasts about osrednji

V oddaji smo osvetlili nekatere poudarke papeža Frančiška ob prazniku binkoštih, ki je bil povezan z jubilejem gibanj in skupnosti. Dotaknili smo se tudi tragičnega streljanja na šoli v Gradcu in odziva avstrijske Cerkve. Pozornost svetovne javnosti je usmerjena tudi na novo eskalacijo na Bližnjem vzhodu; oglasil se je dunajski kardinal Schönborn. Spomnili smo na dogodke minulega tedna v Vatikanu, med drugim na napoved kanonizacije blaženih Carla Acutisa in Pierja Giorgia Frassatija 7. septembra. Osrednji del oddaje pa je bil posvečen izvolitvi p. Igorja Salmiča za generalnega vikarja minoritskega reda v Assisiju.

Z etapo po rimskih ulicah se je včeraj končala dirka po Italiji, ki ni prinesla tretjega zaporednega uspeha slovenskemu kolesarstvu. Osrednji slovenski adut in kapetan moštva Bora Primož Roglič je odstopil v začetku zadnjega tekmovalnega tedna. Ljubitelji kolesarstva pri nas že pogledujejo proti domačemu vrhuncu sezone, 31. dirki po Sloveniji. V polfinalu državnega prvenstva v košarki pa sta se včeraj še drugič pomerili ekipi Ilirije in Krke.

Z etapo po rimskih ulicah se je včeraj končala dirka po Italiji, ki ni prinesla tretjega zaporednega uspeha slovenskemu kolesarstvu. Osrednji slovenski adut in kapetan moštva Bora Primož Roglič je odstopil v začetku zadnjega tekmovalnega tedna. Ljubitelji kolesarstva pri nas že pogledujejo proti domačemu vrhuncu sezone, 31. dirki po Sloveniji. V polfinalu državnega prvenstva v košarki pa sta se včeraj še drugič pomerili ekipi Ilirije in Krke.

Najboljši kolesarji sveta se bodo danes pomerili na drugi enodnevni klasiki v Ardenih, na tako imenovani Valonski puščici, ki se tradicionalno konča z vzponom na sloviti Mur de Huy. Osrednji favorit za zmago je vnovič prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je dirko dobil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva v odbojki pa sta se še tretjič pomerili moštvi ACH Volleyja in Alpacema iz Kanala. Ljubljančani so včeraj v Tivoliju potrjevali četrti zaporedni, sicer že 21. naslov državnih prvakov.

Najboljši kolesarji sveta se bodo danes pomerili na drugi enodnevni klasiki v Ardenih, na tako imenovani Valonski puščici, ki se tradicionalno konča z vzponom na sloviti Mur de Huy. Osrednji favorit za zmago je vnovič prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je dirko dobil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva v odbojki pa sta se še tretjič pomerili moštvi ACH Volleyja in Alpacema iz Kanala. Ljubljančani so včeraj v Tivoliju potrjevali četrti zaporedni, sicer že 21. naslov državnih prvakov.

Še drugi poudarki iz oddaje: - V Celju za 5,6 milijona evrov prenavljajo dijaški dom, posebno pozornost namenjajo požarni varnosti. - V Brežicah razprava o razvoju mesta z zaledjem, da bo privlačno za domačine in turiste. - Kobilarna Lipica, Park vojaške zgodovine in Park Škocjanske jame ranljivim skupinam namenjajo cenejše vstopnice. - V Kranjski gori prižgali zeleno luč za kandidaturo za svetovno prvenstvo v Planici leta 2031.

Digitalizacija, če želimo ali ne, postaja nujnost na skorajda vseh ravneh našega življenja. Po nekaj letih zatišja je ta dobila nov zagon tudi na področju zdravstva. Do sredine prihodnjega leta moramo dokončati projekte, za katere smo predvideli tudi 83 milijonov evrov evropskih sredstev. Osrednji projekt je vzpostavitev centralnega arhiva slikovnega gradiva v zdravstvu. Cilj je brezpapirno zdravstvo, zato naj bi zdravstveni izvajalci uporabljali elektronski terapevtski list in e-karton. Da bi digitalizacijo približali ljudem, bolnikom, pa na lokalni ravni uvajajo tako imenovane zVEM Digi točke. O teh projektih smo se pogovarjali z v. d. generalnega direktorja Direktorata za digitalizacijo v zdravstvu na Ministrstvu za zdravje Tejo Batagelj.

Režijski prvenec 31-letne Francozinje Louise Courvoisier, ki je skupaj s Theom Abadiejem in Marcio Romano ustvarila tudi večplasten scenarij, je lani na filmskem festivalu v Cannesu požel nagrado mladih v sekciji Posebni pogled. Film Sveta krava! bi težko umestili le v en žanr, saj je daleč od lahkotne komedije o prigodah mladostnikov na francoskem podeželju, pa tudi od resne drame o njihovem odraščanju – ponuja tako preplet kompleksnih okoliščin, v katerih se znajdejo najstniki, ki nenadoma zaživijo na kmetiji brez pomoči odraslih, njihov boj za obstanek v zahtevni industriji pridelave sira pa tudi hudomušen vstop v svet spolne dozorelosti in pridobivanja socialnih statusov. Osrednji lik filma je najstnik Totone, ki ga bolj kot delo na kmetiji zanimajo dirke s predelanimi starimi avtomobili ter zabave v lokalnem disku, dokler mu neke noči v nesreči ne umre oče, ki je bil znan mlekar, ki se je ukvarjal tudi s pridelavo sira. Totone se nenadoma s 7-letno sestro znajde pred največjim izzivom svojega življenja. Zgodnje raztovarjanje mleka po bližnjih kmetijah mu nadvse omeji ponočevanje, obenem pa ga zbliža s kako leto starejšo Marie-Liso, ki sama skrbi za krave in veliko posestvo. Medtem ko z njo vstopa v svet spolnosti, obenem ob pomoči dveh prijateljev zakoraka v svet podjetništva, saj mu v najbolj intimnih trenutkih pomagata krasti mleko njenih krav, ki je zaradi pašne reje še posebej visoke kakovosti. Čeprav ima pred seboj izjemno težko dosegljiv cilj zmage v izdelavi sira comté, ki slovi po vrhunskih standardih in kakovosti, ne obupa zlahka, temveč obiskuje praktične delavnice, spletne tečaje in stare mojstrice, ki mu še najbolj dajejo življenjske nasvete. Film ob pomoči fotografa Elia Balezeauxa in montažerke Sarah Grosset predstavlja preplet dokaj dolgih kadrov kotitve telička in prikaza specifične pridelave sira, ki znotraj zgodbe o odraščanju prijateljev pridobi poseben patos – lahko bi rekli, da se mlada življenja kalijo v robustnih pogojih in s svojim staranjem pridobivajo posebno patino – prav tako kot jo pridobivajo siri. Kletvica “sveta krava!” je v bistvu nadvse priročna metafora, ki deluje kot neke vrste mašilo za najstniško sramežljivost kot tudi sinonim za čudaške dogodke, ki se dogajajo na vasi. Tako je gledalec priča vožnji krave v avtu in njeni samomasaži na ščetinastih aparaturah ter že prej omenjeni skotitvi telička, ki ga glavna junaka – igrata ju Dimitri Baudry in Maïwene Barthelemy – obesita na strop z nogami navzdol. Pohvaliti velja spontano igro nekoliko plahega rdečeličneža in suverene rdečelaske, ki poskrbita tudi za zabaven konec filma. Ta nam da vedeti, da bolj kot tekmovalnost štejejo duhovitost, pomoč v težavah in iskreno prijateljstvo. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Lidija Hartman

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.

Peti september je film o tragičnem terorističnem napadu na izraelske olimpijce v Münchnu leta 1972. Žanrsko je napeta srhljivka in zgodbo poda iz perspektive uredniške ekipe ameriške televizijske mreže ABC, ki je prenašala olimpijske igre. Gledalec je, če nima zgodovinskega znanja, popolnoma omejen z informacijami, ki jih imajo na voljo v olimpijskem studiu. Osrednji lik je režiser prenosa, ki bi moral bedeti nad usklajevanjem in komentiranjem športnih dogodkov, zdaj pa je pahnjen v kaotičen in nenehno spreminjajoč se položaj, v katerem so ogroženi tako njegovi sodelavci kot tudi moralna načela. Ta so namreč nenehno v ospredju debat med režiserjem, urednikom in preostalimi sodelavci. Ali je moralno živo prenašati ugrabitev? Ali s tem legitimiziramo teroriste in propagiramo njihova dejanja? Kaj storiti, če začnejo ubijati talce? Ali lahko pravočasno ustavimo prenos ali bodo svojci talcev na nacionalni televiziji videli, kako jim morijo sinove in može? In seveda, ali s prenosom ogrožamo varnost talcev in onemogočamo nemško policijo? Odgovor na zadnje vprašanje je pozitiven. Nemški policisti so morali prekiniti reševalno akcijo prav zato, ker so v olimpijski vasi spremljali prenos mreže ABC, ki je zaradi lokacije studia lahko s kamero pokrivala dogajanje. Film pokaže nelagodje in paniko glavnih oseb, ko se tega zavedo, a kmalu brez kančka oklevanja zvali krivdo za ta incident in tudi končni razplet na pleča nemške policije. Zaradi zapletene delitve oblasti v državi po drugi svetovni vojni je bila namreč za odziv odgovorna münchenska policija, ki za to ni bila ne usposobljena ne opremljena. S tehničnega gledišča je film izjemno posnet. Nemški režiser Tim Fehlbaum se je izkazal z obvladovanjem filmskega medija, ko je kompleksno zgodbo prikazal z ljudmi v studiu in posnetki, ki jih zbirajo – in med njimi je uporabljenih veliko arhivskih posnetkov mreže ABC iz dneva tega dogodka. Fehlbaum je predtem posnel le dve postapokaliptični akcijski drami, a z aktualnim filmom dokazuje, da lahko v prihodnje od njega še veliko pričakujemo. Film je bil nominiran za oskarja za izvirni scenarij, zaslužil pa bi si tudi še kakšno drugo nominacijo, na primer za montažo in igro. Še posebno pozornost vzbuja John Magaro, ki smo ga nazadnje videli predlani v izjemni romanci Pretekla življenja. Pri filmu, kot je Peti september, se ni mogoče izogniti primerjanju z aktualnimi dogodki, predvsem z izraelsko vojaško agresijo nad Palestino, ki se je prav tako začela z ugrabitvijo. Film tukaj ubere zanimiv pristop, saj se skoraj popolnoma izogne izraelsko-palestinskemu vprašanju in vzrokom za bližnjevzhodni konflikt, temveč z osredotočenjem dogajanja na televizijsko ekipo v Münchnu tudi fokus zgodbe prenese na globalno razumevanje teh tem in novinarsko usmerjanje pozornosti v njih. In ravno tako kot brez sence dvoma zvali krivdo za smrt talcev na nemško policijo, film zvali krivdo za našo percepcijo tega konflikta na medije. Čeprav so junaki filma in poldrugo uro navijamo zanje, je ABC-jeva ekipa tista, ki poročanje o delikatni politični temi spremeni v srhljivko, ki jo spremljamo živo, ko se še dogaja, in s tem prestopi mejnik v sodobno hiperinformacijsko dobo. (Recenzijo je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše)

V Apeldoornu se bo v četrtek začelo dvoransko evropsko prvenstvo v atletiki. Pred odhodom na Nizozemsko je pričakovanja na novinarski konferenci predstavila slovenska odprava. Osrednji adutinji za najvišja mesta sta skakalka s palico Tina Šutej in Anita Horvat, ki bo nastopila v teku na 800 metrov. Na nove izzive se pripravlja tudi ženska rokometna reprezentanca, ki jo prihodnji mesec čakajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo. V aprilu se bo Slovenija dvakrat pomerila s Srbijo.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste lahko slišali, zakaj se je papež odločil napisati novo apostolsko spodbudo o otrocih, kakšen bo naslov petega svetovnega dneva starih staršev in ostarelih in pa, zakaj je v današnjem svetu tako pomemben dialog med kristjani in muslimani. V torek smo namreč praznovali že šesti mednarodni dan človeškega bratstva. Osrednji pogovor pa je bil namenjen i praznovanju 400. obletnice ustanovitve Misijonske družbe lazaristov. Gostili smo vizitatorja lazaristov dr. Roberta Petkovška.

Osrednji letošnji dogodek Slovencev v Italiji ob Prešernovem dnevu bo jutrišnja otvoritvena slovesnost Evropske prestolnice kulture v obeh Goricah, na kateri bo na petih glavnih prizoriščih sodelovalo več kot 2000 nastopajočih z obeh strani meje. Na Madžarskem proslavo pripravljajo nocoj v gledališki dvorani v Monoštru. Prirejata jo Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava. Po navedbah Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu prireditev nosi naslov Iz sveta porabskih pravljic. Temeljna gradnika trdoživega duha slovenskega človeka sta od nekdaj bila jezik in kultura. Oba koreninita v starodavnem ljudskem izročilu, med drugim pravljičnem. Na Hrvaškem bodo Prešernov dan obeležili jutri v Hrvaškem kulturnem domu na Sušaku z gostovanjem Šentjakobskega gledališča Ljubljana, ki bo odigralo predstavo Dr. Moliere v režiji Milana Goloba.

Osrednji zunanjepolitični dogodek današnjega ponedeljka je zagotovo zaprisega novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je na lanskih predsedniških volitvah prepričljivo premagal demokratsko kandidatko Kamalo Harris. Trump bo zaprisegel ob 18-ih po srednjeevropskem času, sicer pa v Washingtonu že ves dan potekajo inavguracijske slovesnosti. Kaj bodo prve Trumpove poteze, ali bo s svojimi odločitvami zatresel odnose z NATOM, Evropsko unijo, Ukrajino in Kitajsko? Za odgovore na ta in druga vprašanja smo zaprosili dobro poznavalko ameriške družbe in politike Katjo Geršak.

Kristjani po vsem svetu se za Teden molitve za edinost kristjanov zbirajo vsako leto med 18. in 25. januarjem. Osrednji svetopisemski odlomek tedna molitve za edinost je pripoved o obuditvi Lazarja od mrtvih (Jn 11,17-27). Jezus se razodene kot »vstajenje in življenje« in Lazarjevi sestri Marti postavi vprašanje: »Veruješ to?« Obiskali smo Prekmurje, ki je versko zelo mešano področje.

V Kliniki na Golniku so lani poleti ponovno vzpostavili program rehabilitacije kroničnih pljučnih bolnikov. Osrednji del programa je telesna vadba, pravi pulmolog asist. Tomaž Hafner: »Bolnice in bolnike telesno okrepimo, naučimo jih, kako naj vaje pravilno izvajajo – vse z namenom, da se jim izboljša telesna zmogljivost, kondicija.« Po vzoru hospitalnih programov iz tujine in podobno kot pri rehabilitacijskih programih za druga obolenja, ki jih izvajajo v nekaterih slovenskih toplicah, bolniki tudi na Golniku med rehabilitacijo bivajo v bolnišnici. Več v Ultrazvoku. Z doktorjem Hafnerjem se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: Tea Močnik, Klinika Golnik

Vodenje Banke Slovenije jutri prevzema viceguverner Primož Dolenc,Kaj bo z obračunavanjem omrežnine?Ali se res lastnikom psov obeta dajatev?V Kaliforniji divjajo požari, evakuiranih 50 tisoč ljudi, ogrožena tudi območja, kjer živijo slavni.Osrednji pogovor s p. Nikom Žvokljem in Lojzetom Štefanom o skupnosti Srečanje za pomoč odvisnikom.Vreme- jutri oblačno in deževno, v petek v višjih legah možen sneg.Boštjan Vasle danes zapušča položaj guvernerja in s tem končuje šestletni mandat na čelu Banke Slovenije.

Koprska Galerija Meduza je po večmesečni obnovi električne napeljave in osvetlitve vrata najprej odprla mladim in sicer Urbanemu laboratoriju študentk in študentov vizualne umetnosti in oblikovanja na Pedagoški fakulteti. Razstava skic, poezije, skulptur, piktogramov je zaključek semestrskega dela pod mentorstvom dr. Boštjana Bugariča. Raziskovalni projekt se simbolno naslanja na literarno delo Nevidna mesta Itala Calvina in predstavlja razmislek o nastajanju mesta, o življenju v njem tudi z vidika perečih bivalnih težav študentov in o oblikovanju sodobnih vsebin v javnih prostorih Kopra. V razstavišču artKIT KIBLA v Mariboru pa svoje najnovejše delo predstavlja Igor Štromajer. Osrednji del je zbirka poezije, knjiga, ki jo je avtor napisal skupaj s strojem, naslovil pa 100 in 1 pesem. Razstava v enem delu prikazuje naključno izbrane predmete, ki jih električni umetnik potrebuje za svoje ustvarjanje, drugi del pa so nedelujoči deli različne opreme od računalnikov do tiskalnikov, ki so nekoč soustvarjali to poezijo, jo procesirali ali kakorkoli drugače podatkovno obdelovali.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste lahko slišali, kaj je papež sporočil, ko je odprl sveta vrata v vatikanski baziliki in v zaporu Rebbibia. Na božič je pred tradicionalnim blagoslovom Mestu in svetu papež pozval, naj povsod utihne orožje. Na praznik sv. Štefana pa je spomnil, da si Bog želi odrešiti prav vsakogar. Osrednji pogovor v oddaji je bil na praznik svete družine in po narodnem dnevu molitve za nerojene z Antoniem Tavaresom, ki je posvojil kar 46 otrok, namenjenih za splav. Z leti je ustanovil tudi Skupnost Deteta Jezusa. Slišali ste njegovo zanimivo zgodbo.

Mufasa je predzgodba Levjega kralja, enega najbolj priljubljenih animiranih filmov vseh časov, ki letos praznuje tridesetletnico. Nov film je nadaljevanje njegove predelave iz 2019, ki je tradicionalno animacijo nadomestila s sodobnimi računalniško generiranimi tehnikami, ki poustvarjajo realistično podobo živali. Ta pristop se je dobro obnesel v Knjigi o džungli iz leta 2016 in v seriji filmov Planet opic, a je pri Levjem kralju trčil na slab odziv. Osrednji očitek je letel na neizraznost levjih obrazov v novi tehniki, zaradi česar je imela predelava manjši čustveni naboj od izvirnika. Z Mufaso so to nameravali odpraviti, in sicer ne samo s tehničnimi pristopi, temveč že s samo izbiro režiserja. Režijo je namreč prevzel oskarjevec Barry Jenkins, ki je v Mesečini in Šepetu nežne ulice upodobil izredno subtilne čustvene odnose med liki. Sam je odločitev za prestop iz igranih filmov v animacijo in iz povsem neodvisne produkcije k Disneyju utemeljil z velikim spoštovanjem do izvirnega Levjega kralja, ki ga je označil za orodje v spodbujanju empatije pri otrocih s prvo izkušnjo Shakespearja. Shakespearjev vpliv je povsem očiten tudi v Jenkinsovem Mufasi. Medtem ko si izvirna zgodba iz Hamleta izposodi jedro zapleta, Mufasa ni tako neposreden, a v prikazu družinskih in rivalskih odnosov, igre moči, izdajstev in maščevanja ne gre spregledati vzora. Zgodba se začne z Mufaso kot mladičkom, ki ga poplavni val deroče reke odnese iz varnega zavetja staršev v oddaljeno deželo. Tam se spoprijatelji z vrstnikom po imenu Taka, sinom glave tamkajšnjega krdela. Ta po Takovem posredovanju dovoli Mufasi ostati z njimi, vendar mora živeti s samicami, kar mu omogoči pridobiti ključne veščine lova in sledenja. Te pridejo prav, ko ozemlje napade rivalsko krdelo belih levov, zaradi česar se Mufasa in Taka znajdeta na begu, med potjo pa pridobivata prijatelje, ki so v Levjem kralju jedrna skupina kraljestva. Prav na tej točki se film najbolj ujame v pasti predzgodb, saj po nepotrebnem razlaga podrobnosti iz izvirnika, kot denimo, zakaj štrli skalna polica, na kateri Mufasa predstavi Simbo. Tovrstni trenutki škodujejo tempu zgodbe. Ta je sicer dober, sploh pri scenah bojevanja, kjer Jenkins prikaže nepričakovan talent za kinetično akcijo, ki mu bo prišel prav, če se bo poskusil še v tem žanru. Animacija je boljša kot v filmu iz leta 2019, vendar vseeno ne doseže čara ročne animacije, ki se v dokumentaristični estetiki nekako izgubi. Prav ta vizualni vidik pa obenem dodatno potencira vprašanje plenilstva, ki se mu film skuša nespretno izogniti. Še bolj vprašljiv je prikaz družbe, ki se pogosto ujame v klišeje pomembnosti krvnega sorodstva, izgubljene rajske dežele in barbarske nevarnosti od zunaj, saj gre za zastarele vzorce, ki jih kot družba skušamo preseči. Po drugi strani pa je Jenkinsova odločitev, da so zlobni levi belodlaki, v več kot enem pogledu subverzivna. Piše Igor Harb, bere Igor Velše.

Danes je dan Rudolfa Maistra. V počastitev državnega prazika je bila sinoči v Kamniku osrednja slovesnost. Nekdanji obrambni minister, zdaj evropski poslanec Marjan Šarec je spomnil na Maistrove znamenite besede o nepriznavanju štajerskega ozemlja kot dela tako imenovane nemške Avstrije, s katerimi je v noči na 23. november 1918 presenetil vse navzoče. Ostali poudarki oddaje: - Državni zbor zavrnil predlog, naj Antona Ropa imenuje za guvernerja Banke Slovenije. - V Libanonu niz eksplozij po izraelskem bombardiranju terjal več mrtvih in ranjenih. - Začenja se Forum nove glasbe - osrednji pri nas za sodobno komponirano glasbo.

Slovenski hokejisti pripravljalni turnir v Budimpešti, kjer so se v preteklih dveh dneh pomerili z Italijo in Poljsko, končujejo proti gostiteljem Madžarom. Oddajo namenjamo še dobrodelni akciji Olimpijskega komiteja Slovenije. Osrednji gost včerajšnjega gala večera je bil nekdanji košarkar in zlati kapetan slovenske reprezentance Goran Dragić.

Slovenski hokejisti pripravljalni turnir v Budimpešti, kjer so se v preteklih dveh dneh pomerili z Italijo in Poljsko, končujejo proti gostiteljem Madžarom. Oddajo namenjamo še dobrodelni akciji Olimpijskega komiteja Slovenije. Osrednji gost včerajšnjega gala večera je bil nekdanji košarkar in zlati kapetan slovenske reprezentance Goran Dragić.

Košarkarji Olimpije so pred novim izzivom. V 4. kolu evropskega pokala bodo zvečer gostili Lietkabelis. Slovenski prvaki bodo proti gostom iz Litve lovili tretjo zmago v letošnjem tekmovanju. V Linzu pa se je s kvaliifkacijami začelo evropsko prvenstvo v namiznem tenisu. Osrednji slovenski adut v Avstriji je Darko Jorgić, dobitnik srebrnega odličja na prvenstvu v Münchnu pred dvema letoma.

Košarkarji Olimpije so pred novim izzivom. V 4. kolu evropskega pokala bodo zvečer gostili Lietkabelis. Slovenski prvaki bodo proti gostom iz Litve lovili tretjo zmago v letošnjem tekmovanju. V Linzu pa se je s kvaliifkacijami začelo evropsko prvenstvo v namiznem tenisu. Osrednji slovenski adut v Avstriji je Darko Jorgić, dobitnik srebrnega odličja na prvenstvu v Münchnu pred dvema letoma.

Letošnji mednarodni festival stripa Tinta v ospredje postavlja moč ženskih glasov na področju stripa. Enajsto leto zapored festival Tinta slavi raznolikost izrazov sodobne stripovske ustvarjalnosti s pestro paleto dogodkov, od razstav, predavanj, pogovorov in delavnic, filmskih projekcij in pripovedovalskih dogodkov do stripovskega sejma, risanja in druženja z domačimi in tujimi striparji ter mednarodne konference WOMCOM: Ženska moč v stripu. Osrednji festivalski dogodki bodo potekali med 9. in 13. oktobrom na različnih prizoriščih v Ljubljani, Tinta pa se je pred tem že ''razlila'' tudi v Škofjo Loko.

Močne padavine, ki so zajele osrednjo Evropo, so do vrha napolnile številne reke, ki zdaj poplavljajo. Marsikje so padle rekordne količine padavin, na Poljskem denimo več kot leta 1997, ko so jo prizadele tako imenovane tisočletne poplave. V Romuniji so vode zahtevale štiri smrtne žrtve, narasle vode pa grozijo tudi Češki, kjer je doslej brez elektrike ostalo več 10 tisoč gospodinjstev. Kot je dejal okoljski minister Petr Hladik, so sprejeli številne ukrepe in upajo, da se bodo tako izognili najhujšemu, a ob tem ne izključuje evakuacij prebivalcev ob rekah. Druge teme: - Iran ob novih sankcijah Zahoda še naprej zanika dobave orožja Rusiji - Italijanski predsednik Mattarella v Furlaniji - Julijski krajini počastil spomin na partizanske upornike - Kajakaši in kanuisti na svetovnem pokalu v Ivrei osvojili eno prvo in dve tretji mesti

Madeleine in Pauline sta sostanovalki v pariški garsonjeri, ki se le s težavo prebijata iz meseca v mesec. Pauline je mlada odvetnica, ki si še prizadeva dobiti stranke, Madeleine pa neuveljavljena igralka, ki dobiva ponudbe za delo samo skupaj z nespodobnimi namigi. Ima sicer premožnega snubca, a njegova družina zvezi močno nasprotuje. Ko nekega pohotnega gledališkega producenta najdejo ustreljenega malo potem, ko ga je obiskala Madeleine, dekle prostodušno prizna krivdo, Pauline pa prevzame obrambo. V sojenju, ki vzbudi veliko pozornost javnosti, jo oprostijo in obe zaslovita, a pojavi se resnična morilka, igralka v zatonu, ki hoče del njunega uspeha zase. Francoska komična kriminalka Moj zločin temelji na gledališki farsi iz leta 1934 in je tudi postavljena v tedanje obdobje; ne preseneča, da je drama že kmalu po premieri doživela hollywoodsko filmsko priredbo v obliki komedije screwball s Carole Lombard v glavni vlogi. Za sedanjo različico je zaslužen režiser François Ozon, ki ga tako po produktivnosti kot po idejno-tematskih izhodiščih z nekaj interpretativne svobode lahko primerjamo s Fassbinderjem. Osrednji vlogi je posrečeno podelil vzpenjajočima se igralkama Nadii Tereszkiewicz in Rebecci Marder, pomembno vlogo pa ima tudi Isabelle Huppert. Moj zločin zelo dobro izkorišča teatralično naravo predloge, tako da tudi karikirane prizore in izumetničeno igro dojemamo kot organski del celote. Film se posrečeno poigrava z dogajalnim prostorom ter naravo igralskega poklica; to je tudi ena izmed sestavin, ki kriminalno komedijo kljub njeni kostumski podobi naredijo zelo aktualno. Vse je pravzaprav nastop, igra za všečke, predstava za javnost – slava je tista, ki prinaša delo in zaslužek, resnica je sekundarnega pomena. Ta na površju lahkotno zabavni film, ki teče v prijetnem tempu in v vešči Ozonovi režiji nikoli ne klecne, ima v resnici močno cinične podtone. Pravica ni nekaj objektivnega, ampak stvar dogovora in vedno znova žrtev različnih interesov. Sodni sistem je enak teater kot gledališče samo, človeški značaji pa gnetljivi in prilagodljivi. Ob pripovednem loku sicer lahko razmišljamo tudi o podobnosti z današnjim gibanjem #JazTudi, ki se je začelo prav v filmsko-gledaliških krogih. Še izrazitejša pa je morda izrazito emancipatorna narava komedij iz tridesetih let, ki so pod plazom rafalnih dialogov in smešnih zapletov skrivale družbeno kritiko, tako da bi bilo prav, če se spomnimo na njihov nezanemarljivi prispevek k opolnomočenju žensk v družbi. Morda pa je film Moj zločin predvsem opomin, da se je treba za nekatere pravice boriti vedno znova – in tudi, da človeška narava ostaja vedno enaka …

Kolesarska dirka po Franciji se je na Azurni obali končala s posamično vožnjo na čas. Osrednji junak letošnje izvedbe dirke je Tadej Pogačar, ki je bil za tekmece premočan in je od 4. etape nepretrgano nosil rumeno majico vodilnega. Kolesarskim minutam bomo dodali komentar po odigranih tekmah uvodnega kola nove sezone državnega prvenstva v nogometu.

Kolesarska dirka po Franciji se je na Azurni obali končala s posamično vožnjo na čas. Osrednji junak letošnje izvedbe dirke je Tadej Pogačar, ki je bil za tekmece premočan in je od 4. etape nepretrgano nosil rumeno majico vodilnega. Kolesarskim minutam bomo dodali komentar po odigranih tekmah uvodnega kola nove sezone državnega prvenstva v nogometu.

V ameriški prestolnici se je včeraj uradno začelo vrhunsko zasedanje zveze Nato s slovesnostjo v dvorani Andrew Mellon, kjer je pred 75-imi leti 12 ustanovnih članic podpisalo severnoatlantsko pogodbo. Osrednji del vrha bo danes in jutri, ko bodo voditelji razpravljali predvsem o nadaljnji podpori Ukrajini. Na vrhu bodo po napovedih potrdili zavezo, da bodo prihodnje leto Ukrajini namenili za 40 milijard evrov vojaške pomoči. Drugi poudarki: - Slovenski obrambni izdatki se bodo v prihodnjih dveh letih močno povečali. - Med cilji nove strategije upravljanja državnega premoženja najmanj 8-odstotni letni donos na kapital. - Zakon o psihoterapetvski dejavnosti bo po mnenju kritikov otežil dostop do kakovostne obravnave.

Ljubljanska Galerija Fotografija, ki se zdaj nahaja v novih prostorih v Centru Rog, letos obeležuje 20-letnico delovanja. Ob ustanovitvi, takrat na Petkovškovem nabrežju 47, je bila prva privatna galerija v Sloveniji, specializirana prav za fotografijo. Z njo je ustanoviteljica Barbara Čeferin želela pomagati vzpostaviti trg prodaje fotografske umetnosti in popularizirati kakovostno fotografijo. Do danes so pripravili več kot 150 razstav, sodelujejo s številnimi domačimi in tujimi kulturnimi ustanovami, inštituti, ambasadami. Organizirali so več dobrodelnih dražb, pa številne pogovore, predstavitve knjig, predavanja, delavnice. Že 15 let sodelujejo na sejmih po svetu, imajo svojo galerijsko knjigarno in delujejo kot založba. Ob letošnjem jubileju pa so pripravili skupinsko razstavo z naslovom Iz oči v oči. Osrednji motiv je portret, ki ga v različnih žanrskih in tehnoloških pristopih predstavlja 25 avtorjev in avtoric. Kuratorki sta Hana Čeferin in Barbara Čeferin. Foto (izrez): Arhiv Galerije Fotografija

Izseljensko društvo Slovenija v svetu na izseljensko nedeljo, ki bo pojutrišnjem, v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani pripravlja 30. Tabor Slovencev po svetu. Ob 17.00 bo sveta maša za Slovence doma in po svetu, ki jo bo daroval škof Anton Jamnik. Osrednji del tabora bo okrogla miza: Ali Slovenija dovolj pomaga priseljenim Slovencem? Izkušnje slovenskih izseljencev ob prihodu v Slovenijo. Voditelj bo Federico V. Potočnik, gostje pa: dr. Andrej Fink, predavatelj na Katoliškem inštitutu, Marija Voglar, ki je v Slovenijo repatriirala iz Venezuele, Tatjana Marušič, mlada zdravnica v Pediatrični kliniki, Natasha Urbančič, vzgojiteljica v vrtcu France Prešeren. V kulturnem programu bodo sodelovali: Dijaki iz Argentine RAST 53, Slovenski plesni ansambel Triglav iz Winnipega v Kanadi in ansambel Ostanki iz Argentine, pripravili bodo razstavo Tabori Slovencev po svetu.

Ta konec tedna je v znamenju prireditev tradicionalnega srečanja Slovencev iz domovine, zamejstva in izseljenstva Dobrodošli doma. Včeraj zvečer je bila v Konservatoriju za glasbo v Ljubljani opereta Kakor stari naredi, je zmerom prav. Danes je sledil vodeni ogled NUK-a. Osrednji del programa je bo potekal jutri v Celju na Krekovem trgu in v Celjskem domu. Na sporedu bodo predstavitve knjig, ogled kratkega filma in odprtje dveh zanimivih razstav. Poskrbljeno bo tudi za otroke. Na osrednjem odru bodo nastopile pevske in folklorne skupine naših rojakinj in rojakov, ki živijo in ustvarjajo v Nemčiji, na Hrvaškem, v Srbiji, v Bosni in Hercegovini, Makedoniji in Argentini. Prireditve Dobrodošli doma se bodo zaključile v nedeljo, 7. julija, s 30. Taborom Slovencev po svetu, ki ga pripravlja Izseljensko društvo Slovenija v svetu. Slednji pa že to nedeljo zvečer na igrišču župnije v Šentjakobu ob Savi pripravlja Slavnostni večer ob zvokih in plesih Slovenije in Latinske Amerike. Nastopili bodo: Folklorno društvo Rakek, Marko Jerman iz Argentine, Plesni ansambel Daniele Hočevar iz Venezuele in Glasbena skupina Ostanki iz Argentine.

Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York. Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami: ''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.'' Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis. Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda. Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani. Številno občinstvo, ki se je udeležilo svečanosti ob odprtju novih prostorov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v prenovljeni palači Kazina, je dokaz, kako težko je bila selitev pričakovana. Na prostorsko stisko so namreč opozarjali več kot 20 let. Ta in prihodnji teden na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat. Še do nedelje pa lahko ujamete, v kinu ali na spletu, 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Tokrat se bomo ozrli k trem delom, ki se lotevajo temačnejših tem. In ko smo že pri teh: v Milanu v razstavišču Kraljeve palače je na ogled razstava slikarja drobnih pošasti, nočnih mor in oniričnih vizij, Hieronymusa Boscha. Namen je, da bi z njo dopolnili tisti del renesančne zgodovine, ki je napolnjen z domišljijskim svetom in sanjami. In še o koledarju Celjske Mohorjeve družbe bomo spregovorili. Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka

Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York. Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami: ''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.'' Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis. Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda. Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani. Številno občinstvo, ki se je udeležilo svečanosti ob odprtju novih prostorov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v prenovljeni palači Kazina, je dokaz, kako težko je bila selitev pričakovana. Na prostorsko stisko so namreč opozarjali več kot 20 let. Ta in prihodnji teden na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat. Še do nedelje pa lahko ujamete, v kinu ali na spletu, 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Tokrat se bomo ozrli k trem delom, ki se lotevajo temačnejših tem. In ko smo že pri teh: v Milanu v razstavišču Kraljeve palače je na ogled razstava slikarja drobnih pošasti, nočnih mor in oniričnih vizij, Hieronymusa Boscha. Namen je, da bi z njo dopolnili tisti del renesančne zgodovine, ki je napolnjen z domišljijskim svetom in sanjami. In še o koledarju Celjske Mohorjeve družbe bomo spregovorili. Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka

Piše Anja Radaljac, bere Eva Longyka Marušič. Gral Vlada Žabota je roman, za katerega je ena najbolj ključnih besed primež. Odvija se v močvirju, v katerem peščica vojakov biva v nekem liminalnem prostoru med ujetništvom in zagozdenostjo v neznanem jim delu sveta. Cigani, ki naj bi jih držali v ujetništvu, trdijo, da jim bodo pokazali pot iz močvirja, a le, če bodo zanje v reki Angeliki nabrali dovolj zlata. Ta količina je seveda tolikšna, da se zdi rahlo nedosegljiva, hkrati pa zataknjenim vendarle daje upanje, da lahko vsak zase (seveda ne da bi se o tem pogovorili), nabere dovolj zlata za lagodno življenje in individualen pobeg iz močvirja. Toda tisti, ki poskušajo pobegniti, izginejo ali pa se v zasilni tabor vrnejo telesno in duševno bolni. Gral je torej roman o stanju biti v primežu, a ne le v fizičnem, temveč bolj v nekem psihološkem in duhovnem smislu. Osrednji protagonist Lazar se, podobno kot njegovi kolegi, pogosto znajde v vmesnem stanju zavesti, ko ni povsem jasno, ali sanja ali halucinira ali pa potuje v neko duhovno realnost, kakršno pri Žabotu kot obliko slovenskega magičnega realizma poznamo že iz prejšnjih del. Ti ontološko težko opredeljivi pasusi so tudi psihološko prepričljivi, saj gre za vojake, ki so zatavali po zadnji bitki prve svetovne vojne in doživljajo znake tega, kar bi bilo z veliko gotovostjo mogoče opredeliti kot posttravmatsko stresno motnjo. Z vidika izrisanosti situacije je Žabot prepričljiv, njegova proza je dovršena, kot je za avtorja značilno že iz poprejšnjih del; skozi jezik se zelo jasno vzpostavljajo tako kraj in prostor kot tudi atmosfera. Toda ravno ker je Žabot eden izmed boljših slovenskih stilistov, je toliko bolj pomembno osvetliti, kako v Gralu jezik kot orodje uporablja še z drugih vidikov. Ena od stvari, ki jih pri tem opazimo zelo hitro, je, da skorajda nima odstavkov; roman deluje kot močan zid – ne samo vojaki, tudi bralstvo se v romanu začne počutiti ujeto, kar je sicer atmosfersko zanimivo in prepričljivo, a je manj učinkovito z vidika širšega konteksta romana. Ob vloženi ima roman tudi okvirno zgodbo, bistveno za ta širši kontekst. V njej se namreč srečamo s pisateljem, ki ga kot prikazni spremljata Franc Jožef in Jezus Kristus, ki pa nikoli ne zaživita kot kaj več kot zgolj simbola posvetne in cerkvene oblasti. Z njima se pisatelj uvodoma intimno pomenkuje o pokopališču vojakov iz prve svetovne vojne, ki se jih čuti dolžan obuditi in nam, bralstvu, povedati njihovo zgodbo. Prav s to okvirno zgodbo, ki je dokaj na hitro obdelana – hiter je predvsem njen zaključek, saj zajema le kratek odstavek na manj kot pol strani – pa nas Žabot povabi, da premislimo o družbeni in politični vlogi pisatelja, saj sam pisateljski lik govori o svojih (družbenih) dolžnostih. Žal razlog, da se pisatelj čuti dolžnega pisati o prav tej temi in teh ljudeh, ni dovolj razdelan. Bolj gre za pisateljev občutek kot za globok razmislek – morda ni nebistveno, da se pisatelj v kraju, kjer odkrije to pokopališče, znajde na novo in z odmikom od družbe. Navsezadnje je učinek romana Gral tudi v tem, da nima nobenega stika s sočasnim svetom. Pisatelj v njem nima pomembne vloge, potisnjen je na sam družbeni rob, izbira oživljanje nečesa, kar je že več kot sto let mrtvo, bralstvo pa nekako ujame v to svojo preokupacijo, mogoče bi bilo celo reči prikazen. Podobno kot se Lazarju prikazujejo strašljivi prizori, ki ga odvezujejo od stvarnosti in onemogočajo, da bi se premaknil iz močvare, se tudi pisatelj z odbiranjem tematike in oživljanjem prikazni zatakne v neke prejšnje paradigme. Liki so pri tem izrazito nerazdelani in nepoglobljeni, onkraj same zataknjenosti in medsebojnega boja Žabot o njih nima kaj dosti povedati; ženske ne obstajajo, razen kot šablonske naplavine iz prejšnjih življenj, brez lastne vsebine. Gral bralstvo skupaj s pisateljem zatakne v močvaro vojnega narativa, ki pa ga z ničimer ne postavi pod vprašaj, ampak ga samo utrjuje, že s tem ko o njem piše in ko piše o njem na pričakovan način, s pričakovanimi vzporednicami (vojna in ujetost, morečost), z občutno preveč repeticijami in brez osvetlitev kakšnih odvodov vojn, s katerimi se pisatelji – in manj pisateljice – tudi sicer ne ukvarjajo kaj dosti. Morda bi bilo smiselno premisliti o tem, katere prikazni še naprej oživljati in zakaj. Na to vprašanje Gral ne odgovarja zadovoljivo.

Slovenski hokejski reprezentanci se je na pripravah za svetovno prvenstvo v Bolzanu po opravljenih klubskih obveznostih pridružil tudi Edo Terglav. Nekdaj odlični igralec, ki je močan pečat kot igralec in trener pustil v francoskem prvenstvu, je zdaj selektor Slovenije. Osrednji letošnji cilj ekipe je vrnitev med elito svetovnega hokeja.

Velika noč je pomemben praznik krščanstva, saj simbolizira vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih. Gre za dogodek, ki je ključnega pomena za vero in upanje kristjanov, saj predstavlja zmago življenja nad smrtjo. Ob omembi Velike noči se pogosto primerja z Božičem, praznikom Jezusovega rojstva, ki je morda bolj priljubljen zaradi lažje verjetnosti samega rojstva. Velika noč pa zahteva globljo vero in sprejemanje vstajenja, kot nekaj unikatnega in nepredstavljivega.

Premier Robert Golob se bo popoldne vnovič sešel s pravosodno ministrico Dominiko Švarc Pipan in morda sporočil, ali bo zaradi spornega nakupa sodnih prostorov predlagal njeno razrešitev, kar zahtevajo v SD. O aferi bo razpravljala tudi parlamentarna komisija za nadzor financ. V SDS pa razmišljajo o interpelaciji celotne vlade. V oddaji boste slišali še ... - Američani znova nad hutijevce v Jemnu, Izrael v Gazi ruši celotne soseske - Osrednji in južni del Čila v plamenih, v požarih več kot 100 mtvih - Na ljubljanskem avtobusu zjutraj moški zabodel znanko

V Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem so po tradiciji prvi pripravili prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku. V včerajšnjem lepem sončnem popoldnevu se je osrednja dvorana doma lepo napolnila, prav tako je bilo lepo polno prizorišče za nastopajoče: vokalni skupini Lipa iz Velikovca in „Akzent“ iz Ledinc, duo Darja Čertov in Verena Smrtnik ter na klavirju Zlatina Riepl. Osrednji govornik je bil profesor fizike in verouka na Slovenski gimnaziji v Celovcu Christian Urak. V nagovoru se je ustavil pri vodilni temi „Narod – zdravo drevo raste iz zdravih korenin“ in je narod primerjal z lipo – od nevidnih korenin pod zemljo, preko debla, do vej, mogočne krošnje in posameznih listov. Osrednja prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku bo na avstrijskem Koroškem v četrtek, 8. februarja, v iKultu v Celovcu ob sodelovanju obeh krovnih kulturnih organizacij.

Kdo je bil Ciril Jeruzalemski? Zakaj je pomemben za zgodovino krščanstva? Njegovo poglavitno delo: Krstne in mistagoške kateheze je pravkar izšlo v slovenščini. Eden od prevajalcev tega dela iz grščine v slovenščino Benjamin Bevec, duhovnik iz redu jezuitov, bo odgovoril na omenjeni vprašanji in pojasnil vsebino Cirilovih katehez, ki so bile v sredini 4. stoletja v Jeruzalemu namenjenem katehumenom. Kdo pa so bili sploh pripravniki na krst v omenjenem obdobju?

Osrednji kulturni dogodek leta, če ne celo desetletja, je bilo častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, največji slovenski dogodek na področju kulture v tujini doslej. Prešernovo nagrado sta dobila akademski slikar Herman Gvardjančič in multidisciplinarna umetnica Ema Kugler. Poplave so prizadele tudi kulturnike in kulturne ustanove. Vse od pomladi so se vrstili dogodki ob Tavčarjevem in Ravnikarjevem letu ter z enoletno zamudo tudi ob Kajuhovem. V Ljubljani so tam, kjer je nekoč stala tovarna Rog, odprli kreativno in družabno središče Center Rog. Začela se je prenova ljubljanske Drame. Obljube glede druge stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice pa se tudi letos niso uresničile. O drugih svetlih in manj svetlih dogodkih leta na področju kulture in umetnosti v letu 2023 pa v ponovitvi pregledne oddaje Studia ob sedemnajstih, ki jo je pripravil Aleksander Čobec. Izvedeli boste, kateri so bili filmi, razstave, predstave, koncerti in knjige leta.

Osrednji kulturni dogodek leta, če ne celo desetletja, je bilo častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, največji slovenski dogodek na področju kulture v tujini doslej. Prešernovo nagrado sta dobila akademski slikar Herman Gvardjančič in multidisciplinarna umetnica Ema Kugler. Poplave so prizadele tudi kulturnike in kulturne ustanove. Vse od pomladi so se vrstili dogodki ob Tavčarjevem in Ravnikarjevem letu ter z enoletno zamudo tudi ob Kajuhovem. V Ljubljani so tam, kjer je nekoč stala tovarna Rog, odprli kreativno in družabno središče Center Rog. Začela se je prenova ljubljanske Drame. Obljube glede druge zgradbe Narodne in univerzitetne knjižnice pa se tudi letos niso uresničile. O drugih svetlih in manj svetlih dogodkih leta na področju kulture in umetnosti v letu 2023 pa v pregledni oddaji Studia ob sedemnajstih, ki jo je pripravil Aleksander Čobec. Izvedeli boste, kateri so bili filmi, razstave, predstave, koncerti in knjige leta.

Spopadi v Gazi se nadaljujejo, prav tako opozorila glede nevzdržnih humanitarnih razmer. Kljub pritiskom javnosti, tako mednarodne kot domače, izraelski premier Benjamin Netanjahu vztraja, da premirje ali umik iz Gaze ne prideta v poštev. Druge teme: - Na predčasnih volitvah v Srbiji kaže na zmago vladajoče SNS - Evropski parlament dosegel dogovor o platformnem delu - Osrednji dogodek slovenske diplomacije tokrat o varnostnih izzivih

Agencija za okolje je za zahodni in osrednji del Slovenije razglasila rdeče opozorilo. To pomeni tudi poziv vsem, da se med nevihto ne zadržujete ali parkirate pod drevesi ali daljnovodi, izogibajte se hudourniških vodotokov in toče. Slovenijo je sicer že dopoldne prešlo nekaj močnejših nevihtnih celic, iz občine Loški Potok so poročali o debeli toči. Včerajšnje neurje s točo in orkanskim vetrom pa je največ škode vnovič povzročilo na Celjskem. V Dogodkih in odmevih tudi: - Vetrolomi do zdaj podrli za več kot 450 tisoč kubičnih metrov drevja - Novi načrt razvojnih programov omogoča rekordno naložbo v Slovensko vojsko - Ukrajina že uporablja sporne kasetne bombe

Na vseh treh javnih univerzah pri nas torej danes poteka drugi stavkovni dan zaposlenih v visokem šolstvu. Osrednji stavkovni shod je bil dopoldne na ljubljanski fakulteti za družbene vede, kjer so predstavniki več skupin zaposlenih na univerzi opozorili na neenakopraven položaj, v katerem so se znašli. V Visokošolskem sindikatu poudarjajo, da stavko nadaljujejo, ker pogajalski proces brez množične podpore stavkajočih ne pripelje nikamor. Druge teme oddaje: - Pri upravljanju območij Nature 2000 naj bi bili ukrepi za kmete po novem prostovoljni - Premier Robert Golob ob obisku na Dunaju kritičen do avstrijskega nadzora na meji s Slovenijo - Bomo prihodnje leto na evropskih volitvah namesto osmih volili devet evropskih poslancev?

Tradicionalna prireditev Pot ob žici bo danes doživela vrhunec. Najbolj vztrajni pohodniki so se že podali na 35-kilometrsko traso, kjer je med drugo svetovno vojno stala žičnata ograja, potekal bo tudi tek trojk. Gre sicer za največjo športno-rekreativno prireditev pri nas, ki se je vsako leto skupno udeleži več kot 30 tisoč ljudi. Drugi poudarki oddaje: - V Londonu vse pripravljeno za kronanje kralja Karla Tretjega. - Združeni narodi pozivajo države k sprejetju beguncev iz Sudana. - Italijanski kmetje z naprednimi namakalnimi sistemi v boj proti suši.

V 50 letih Vala 202 se je pred našimi radijskimi mikrofoni zvrstilo na deset tisoče, morda sto tisoče sogovornikov. Prve redne oddaje takratnega ‘programa na Valu 202' so temeljile na pogovorih z najrazličnejšimi gosti, ki jih je Val 202 tudi pomagal sooblikovati, saj smo Slovenci, sploh v 70ih veljali za molčeče, nerodne in zadržane.

Evropska centralna banka bo na današnjem zasedanju v Amstrdamu najverjetneje napovedala zviševanje obrestnih mer, ki so trenutno celo v negativnem območju. Osrednji organ evrske denarne politike je namreč pod vse hujšim pritiskom, naj se odločneje odzove na rekordno visoko inflacijo. V oddaji pa tudi o tem: - Vlada naj bi danes imenovala Petra Gruma na čelo Finančne uprave. - Letošnji nagrajenci Gospodarske zbornice svarijo pred vse višjimi cenami energentov, surovin in hrane zaradi krize v Ukrajini. - Epidemija strelskih pohodov v Združenih državah Amerike; demokrati še naprej za regulacijo dostopa do orožja, republikanci proti.