Podcasts about osrednji

Ob 20. obletnici Škofije Celje je 19. maja v Narodnem domu v Celju, potekala slavnostna akademija z naslovom V Svetem Duhu se prepoznavamo. Osrednji govornik je bil prvi celjski škof msgr. dr. Anton Stres, podeljena so bila najvišja škofijska priznanja, predstavljen pa je bil tudi novi zbornik. Dogodek je bil predvsem priložnost, da se škofija predstavi širši javnosti. V zadnjih petih letih deluje v duhu sinodalne prenove, ki jo je v Cerkvi spodbudil papež Frančišek, z željo, da bi se občestva čim tesneje povezala med seboj.

Skupnost ASEF že dobro desetletje krepi mrežo slovenskih talentov po vsem svetu. Gre za povezovanje štipendistov z vrhunskimi slovenskimi mentorji, strokovnjaki in voditelji. Osrednji letni dogodek ASEF je v Ljubljani združil znanstveni simpozij in gala sprejem. Ob podelitvi nagrade ASEF vzor so predstavili tudi projekt Kartiranje slovenskih talentov v ZDA.

Konzorcij rokodelskih centrov Slovenije je v parku Brdo pri Kranju organiziral Slovenski rokodelski festival. Osrednji rokodelski dogodek, na katerem se predstavljajo vrhunski rokodelci in rokodelke iz vse Slovenije, ki se ukvarjajo z različnimi rokodelskimi panogami, in s katerim odpirajo prostor rokodelskih srečevanj. Pogovarjali smo se s Tatjano Čop, ki prihaja iz Društva rokodelcev – Rokodelskega centra Moravče. ​​

Osrednji temi oddaje sta nogomet in atletika. Slovenska ženska nogometna reprezentanca se pripravlja na nadaljevanje kvalifikacij za svetovno prvenstvo, ki ga bo prihodnje leto gostila Brazilija. Po prvi letošnji domači tekmi Kristjana Čeha pa se posvetimo uspešnemu začetku sezone in njenemu vrhuncu.

Blizu Ljubljane in malo pred Domžalami, točneje v Brinju, že od leta 1966 obratuje Reaktorski infrastrukturni center, ki je del Instituta ''Jožef Stefan'', največje javne raziskovalne ustanove pri nas. Šestdeset let je minilo od začetka delovanja tamkajšnjega eksperimentalnega oziroma raziskovalnega jedrskega reaktorja TRIGA Mark II. Reaktor je takrat dobavila ameriška jedrska družba General Atomics, infrastrukturo centra pa so zgradila domača gradbena podjetja. Z njim in v njem so raziskovalne skupine inštituta, sorodnih raziskovalnih ustanov pri nas, od Univerze v Ljubljani pa do skupin iz tujine, uporabljale napravo za treniranje in šolanje uporabe reaktorjev in jedrske tehnologije nasploh, za raziskave z nevtroni in žarki gama, za izdelavo radioaktivnih izotopov. Predvsem pa je bil ta reaktor, sicer razmeroma šibke toplotne moči 250 kWatt, temelj za izgradnjo zmogljivosti in znanja za Slovenijo kot jedrsko državo. Danes zvečer bo tako predsednica republike na slovesnosti v Ljubljani inštitutu za izjemen prispevek k razvoju slovenske znanosti, jedrske varnosti, energetske neodvisnosti in mednarodne prepoznavnosti Republike Slovenije ob 60-letnici delovanja reaktorja TRIGA podelila državno odlikovanje, zlati red za zasluge. Predstavitev šestih desetletij delovanja tega reaktorja, osnovne in visoke šole za upravljanje in delovanje jedrske elektrarne v Krškem, so nam novinarjem predstavili sedanji ključni ljudje centra in reaktorja, ki jih bomo slišali v oddaji. Prvi bo na vrsti, od lani direktor IJS, prof. dr. Leon Cizelj, poznavalec jedrske tehnike in že dolgo povezan z delovanjem reaktorja, sledil mu bo vodja Reaktorskega infrastrukturnega centra dr. Anže Jazbec, predstavitev pa bo sklenil prof. dr. Luka Snoj, vodja reaktorja TRIGA, sicer pa tudi vodja Odseka za reaktorsko fiziko – F8 na inštitutu. FOTO: Modrina hladilne vode reaktorja po poskusnem zagonu in delovanju VIR: Program Ars, Goran Tenze

V oddaji smo se s slovenskimi rojaki sprehodili po Norveški, Čilu in Bosni in Hercegovini. Ustavili smo se v Sarajevu, kjer so slovenski rojaki pripravili tradicionalno prireditev Cankarjevi dnevi, ki vključuje bogat kulturni program. Osrednji dogodek je bil minuli konec tedna z Večerom slovenske pesmi in poezije. Obiskali smo tudi sever Evrope in se o življenju in delu na Norveškem pogovorili s tremi Slovenci, ki so si novi dom ustvarili v tej nordijski državi. V južnoameriško državo Čile pa se je novim priložnostim in izzivom naproti podala tržaška Slovenka Magda Šturman, agronomka, ki se na severu Čila ukvarja s turizmom.

Spomnili smo se, da je papež Leon XIV. opravil drugo mednarodno apostolsko potovanje – pot ga je vodila v Monako. Spregovorili smo tudi o prazniku Gospodovega oznanjenja, ki je ponekod dan zaščite nerojenih otrok in pa o tem, kako bodo zaradi varnostnih razmer okrnjena bogoslužja v Sveti deželi. V oddaji smo odprli še nekaj drugih tem, kot so zasedanje francoskih škofov na temo tradicionalistov in spolnih zlorab, preganjanje kristjanov v Evropi na primeru finske poslanke in povedali, koliko ljudi je v enem mesecu počastilo počastilo relikvije sv. Frančiška. Osrednji pogovor pa smo tokrat namenili vrhovni skupščini Gibanja fokolarov, ki je začrtala smernice za naprej in izbrala novo vodstvo. Povedali smo tudi, kaj jim je na zasebni avdienci sporočil papež Leon XIV.

Osrednji ugotovitvi po nedeljskih parlamentarnih volitvah sta: slovensko volilno telo je povsem politično polarizirano. Sodelovanje političnih strank bo nujno potrebno, ne glede na njihov politični predznak. Dokončni rezultat bo prineslo še upoštevanje glasovnic iz tujine. O poražencih pa je mogoče že zdaj govoriti. Kdo je največji poraženec?

Piše Andraž Stevanovski, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Ariele Herček Delicate tongue – Krhki jezik na prvi pogled sodi med intimistično liriko: govori o bližini, dotiku, telesu, lezbični ljubezni in spominu. Ob natančnejšem branju pa postane jasno, da osrednja napetost ni ljubezenska zgodba, temveč razmerje med bližino in samoto. Ljubezen je konkretna: dotik vratu, roka okoli telesa, skupno dihanje, sok ali pa deljena sredica. Spomin je senzoričen, bližina pa telesni dogodek. Zbirka ne pripoveduje linearne zgodbe o vzponu in razpadu razmerja, temveč vzpostavlja križno strukturo: ljubezen sledi poti od rasti prek zrelosti k ovenelosti, subjektka pa potuje nasprotno – od ovenelosti prek zrelosti k rasti. Razpad razmerja tako ne povzroči razpada subjektke, ampak izguba postane pogoj dozorevanja. Ta križni lok je ena najmočnejših kompozicijskih potez zbirke in nosi njeno vsebinsko zrelost. Pesmi nikoli ne zdrsnejo v patetiko. Ton kljub razpadanju ostaja miren. Zbirka preseže romantični model lirske izgube in vzpostavi afirmativno držo: lépo in boleče imata enako ontološko težo. Ena najmočnejših kvalitet zbirke Krhki jezik je odsotnost legitimacijskega tona – lezbična ljubezenska izpoved nikoli ne postane programska ali aktivistična. Sodobna LGBT-literatura pogosto vključuje identitetno refleksijo in politično ozadje, Ariela Herček pa je izbrala drugo pot: njena ljubezen ni téma, temveč dejstvo, ki ne potrebuje obrambe; zato je univerzalna. Zbirka presega žanrsko opredelitev lezbične poezije in se umešča v širše polje poezije o bližini, katere tiha prisotnost deluje radikalneje kot marsikateri manifest. Pesem Nedokončan seznam vrst intimnosti, ki sem jih doživela se začne s kiticama: »tiha intimnost, ko se nagneš k meni in / mi zašepetaš na uho, / tako blizu, da z ustnicami oplaziš pramene mojih las, / tako blizu, da na vratu čutim tvoj dih; // električna intimnost tvojega telesa, ko pleše ob mojem, / premikaš se v valovih, ki se ne nehajo bližati, / in vse kosti se mi spremenijo v tekoče / hrepenenje.« Na nedokončanem seznamu si sledijo še intimnost brez diha, intimnost hrepenenja, mehka intimnost, globoka intimnost. Tematsko jedro zbirke je bližina, njen simbolni organizem pa je rastlinski. Pesnica gradi svet skozi vegetativno metaforiko cvetnih listov, zorenja, ovenelosti. Osrednji simbol je pomaranča, ki je tudi kompozicijski princip – delitev sadeža, razpoka lupine, skupna sredica, sok – vse to prehaja med telesnostjo in simboliko. Ko se sadež razpre, se razpira bližina. Motivne ponovitve ustvarjajo notranjo vezivnost zbirke. Tudi svetloba – sonce v prsih in toplota – bi lahko zdrsnila v sentimentalnost, a avtorica se je temu izognila. Njena svetloba ni kičasta, ima namreč enako težo kot bolečina. Metafore so izrazno preproste, a močno pomenske; njihova navidezna preprostost ustvarja globino: »[Z]ate bi pojedla cvetne liste in pustila, da mi v prsih zrastejo rože, / tam tako ali tako že nekaj časa gori sonce, / zaradi tebe.« Zbirka Krhki jezik se izmika skrajnostim sodobne ljubezenske poezije, ki rada zaniha med klišejem in eksplicitnostjo. Čeprav je tematizacija ljubezni pogosto telesna, nikoli ne zapade v vulgarno natančnost. Erotika je krhka in senzorična, globina pa nastaja skozi zamolk. To, kar ni izrečeno, odmeva močneje od natančnega opisa. Prav dostojanstveno je, kako v tej zbirki intimnost ni razkazovanje, ampak deljena tišina. Morda bi ji kdo lahko očital zadržanost, a potem bi spregledal njeno etično dimenzijo: namreč da Drugi ni objektificiran, pač pa ostaja skrivnosten in celovit. Zbirka bralcu ne ponuja dokončne podobe, pač pa prostor, v katerem se lahko zgodi čutenje. Zbirka slogovno sodi v minimalizem – ne v smislu redukcije jezika, pač pa v smislu koncentracije na življenje »malega« posameznika. Gre za poetiko »male« – osebne – zgodbe, katere dogajanje je znotraj intimnega prostora absolutno. Ta eksistencialni minimalizem pokaže, da je majhno življenje dovolj, da nosi težo smisla, brez potrebe po vélikem narativu. Glas lirske subjektke je ambivalenten: zelo neposreden, skoraj dnevniški in mladostno transparenten; hkrati pa izjemno zrel v metaforah in mirnem sprejemanju cikla ljubezni. Ta napetost med ranljivostjo in dozorelostjo oblikuje estetsko identiteto zbirke. Njena moč je v transparentnosti, ki v preprostem izrazu skriva globino doživljanja. Pod površino intimne lirike se vzpostavi tiha afirmacija življenja, kjer sta lépo in boleče izrečena z enako mirnostjo. Kljub tematski in lirični moči pa ima zbirka Krhki jezik pomanjkljivosti na ravni jezika. Nastala je dvojezično: izvirno v angleščini – ki, kot je zapisala Ariela Herček, »daje več prostora za izražanje,« – nato pa jo je avtorica je sama prevedla v slovenščino. V slovenskih pesmih se ponavljajo odstopanja, ki niso estetskega tipa, ampak tehnična nedoslednost, to so: napačna raba povratno svojilnega zaimka, nezanesljivo razlikovanje med določno in nedoločno obliko pridevnika, serijsko manjkajoče vejice pri polstavkih in nedosledna raba ločil. Odsotnost ločil sicer v sodobni pesmi sicer ni sporna, sporna pa postane, ko v posamezni pesmi pride do le delne rabe ločil. Opazna je tudi interferenca angleške skladnje v nemotiviranih inverzijah in pogostih trpniških konstrukcijah, ki v slovenščini ne zazvenijo. Najzahtevnejše je prevajati lastna umetniška besedila, a zbirka je lektorirana, zato so ponavljajoče se napake, ki motijo branje, neopravičljive. Pri zbirki, ki kaže tolikšno tematsko zrelost, bi moral biti jezikovni redakcijski proces še posebej temeljit, pri čemer pa odgovornost za končno podobo zbirke ni le avtorska, temveč tudi uredniška in lektorska. Razlika med dobro in odlično zbirko je pogosto prav v disciplini izraza. Krhki jezik bi z dosledno jezikovno redakcijo lahko postal prepoznaven glas svoje generacije; v sedanji obliki pa ostaja zbirka z izrazitim presežkom in hkrati jasno omejitvijo – poetika, ki se dotika odličnosti in bi jo z jezikovnim izčiščenjem najverjetneje tudi dosegla.

Osrednji dogodek letošnjega festivala dokumentarnega filma je retrospektiva z naslovom Dokumentarci na pohodu: burna trideseta in ameriški New Deal. O filmih, ki bodo na ogled in avtorjih, ki so jih ustvarili sta govorila programski direktorr festivala Simon Popek in Nina Zagoričnik.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste izvedeli, kam bo papež odpotoval to pomlad, pa tudi da nas jeruzalemski patriarh vabi v Sveto deželo. Slišali ste tudi, da je Leon XIV. po manj kot letu dni na Nizozemskem sprejel odstop nuncija Speicha, ki je pred tem deloval v Sloveniji in da je znamenita cerkev Sagrada familia dosegla svojo končno višino 172 metrov. Tako je postala najvišja cerkev na svetu. Osrednji pogovor pa namenjamo trpeči Ukrajini, ki jo že štiri leta uničuje vojna. V pogovoru s sodelavko Karitas Spes Miro Milavec smo odkrivali, kakšna je v teh razmerah vloga Cerkve. Vabljeni k poslušanju!

Spletni tečaj slovenščine Slonline obiskuje skoraj 60 tisoč uporabnikov z vsega sveta. Aktivno ga mesečno uporablja od 4000 do 5000 ljudi, po nadgradnji pa naj bi postal dostopnejši. Osrednji cilj tečaja je jezikovno opolnomočenje priseljenih. Ob njegovi nadgradnji smo govorili o izzivih poučevanja slovenščine pri priseljencih in prednostih Slonlina, ki so ga razvili na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani. Gostji oddaje sta doc. dr. Ina Ferbežar in dr. Mateja Eniko.

Uvajanje novega sistema dolgotrajne oskrbe prehaja v sklepno fazo. V domovih za starejše upajo, da bodo do konca meseca uspeli za vse, ki so oddali prevedbo, izdelali osebni načrt. Premier Robert Golob pa poudarja, da je glavnic cilj znižanje stroškov za stanovalce. V oddaji tudi: - Ob preusmerjanju bolnikov iz novomeške bolnišnice h koncesionarju oškodovani težji bolniki - V Nemčiji kritike zaradi jutrišnjega srečanja kanclerja Merza z izraelskim premierjem Netanjahujem - Tadej Pogačar tretjič dobitnik zlatega kolesa za najboljšega kolesarja sezone

Piše Tjaž Mihelič, bere Igor Velše. »V letih 1992 in 1993 sem pisal dnevnik« je zapisano v začetku Zupanovega uvodnega pojasnila. Mladi pesnik se je odločil, da bo začel pisati dnevnik. Nepretenciozno, neponarejeno in niti ne vsak dan. Kako pa se s tridesetletno distanco lotiti branja? Dnevniško pisanje je nadvse intrigantna forma. Slovenska književnost je v njej dobila, če omenimo le briljant, enega najboljših romanov 20. stoletja, Kocbekovo Tovarišijo. A tu ne gre za to, da bi Zupan svoje pisanje pretresel, ga dopolnil ali iz napisanega napravil roman. Kot piše, je zapiske ponekod dopolnil s priimki v oglatih oklepajih ter kakšne dele izpustil, sicer pa jih je pretipkal v računalnik tako, kot so bili napisani tedaj. Kako se torej lotiti tovrstnega branja. Najbolj produktiven način se mi kaže skozi obrnjeno tripartitno strukturo paradigem: začne se z bralcem in nato sledita tekst in avtor. Bralec je v dnevniškem pisanju najbolj zakrita in hkrati najbolj prisotna figura. V literarni vedi lahko beremo razmišljanja, da je dnevnik pisan z mislijo, da bo nekdo zapise prebral (četudi le avtor sam v prihodnosti), morda celo z mislijo na morebitno objavo. Dnevnik kot najbolj intimno pisanje je hkrati vedno javno pisanje. Ni več ni le last avtorja, temveč last vsega sveta. In Zupan nam odgovarja tudi na to vprašanje: »Zakaj ga pišem? Da bi se iz njega česa naučil, da bi se pomiril, da bi ga bral še kdo drug in videl, kako se človek spopada s samoto […] da bi tisti, ki ga bodo mogoče brali, videli, kaj se skriva za vsemi pesmimi, ki sem jih napisal.« Tu se izrazi dvojnost, ki je prisotna v vsem dnevniku, in sicer jezik poezije in jezik dnevnika. »Mislim, da bo nekaj od tega, kar pišem, ostalo. Da bo mogoče to kdo bral […].« »Tale dnevniški jezik je kaj malo v primerjavi z jezikom poezije,« zasledimo 15. avgusta 1992. Vendar je dnevniški jezik tisto, kar je potreboval ob jeziku poezije. Kot piše v Uvodnem pojasnilu, naj bi ga k pisanju napeljal prijatelj pesnik Aleš Debeljak z argumentom, da njunemu prijatelju, tedaj že onkraj slovenskih meja uveljavljenemu Tomažu Šalamunu, manjka prav pisanje esejev. A tudi brez njihove omembe dnevnik napeljuje k tej misli, če le malo poznamo Zupanovo pot in vemo, da je prvo zbirko esejev izdal leta 1996. Dnevnik je predpriprava na tovrstno pisanje. Je čiščenje misli, prvi stik z esejističnim pisanjem, ki pa v dnevniku v začetku ne steče gladko. Morda malce zastaja in me je zato kot bralca na tem mestu prisililo, da sem knjigo odložil. Pisanje najbolj steče z 28. majem 1992, ko se avtor vrne k rednejšemu pisanju, ujame svoj tok in ga drži ne glede na kasnejša odplavanja v mrtve meandre. Takrat se njegovo pisanje ujame v ravno pravšnje razmerje med premišljevanjem o sebi, svoji poeziji, doživljanju stvarnosti in referencah na druga dela. Osrednji del zavzemajo nekakšna esejistična premišljevanja o lastni poeziji ali poeziji sicer, ki ga obdajajo številne navezave na svet literature, glasbe in slikarstva. Med drugim primerja svoj prvenec Sutre s svojim takratnim ustvarjanjem, ki je odmev dobilo v drugi pesniški zbirki Reka. Primerja svoje pisanje iz časov, preden je začel dobivati nagrade, »Sutre so čista knjiga,« piše. »Pesniku, ki piše Reko, je jasno, nekako čuti, da piše pomembno knjigo.« Zaveda se, da piše »visoko poezijo,« kot jo imenuje, bere pozitivne kritike, premišljuje o njih, izpostavlja svoje dobre pesmi, jih analizira, a vse to neponarejeno, bralci z distanco ne dobimo občutka prepotentnosti, ampak iskrenega premišljevanja. Poezija se kaže kot osebnostna določilnica, okoli katere se vrti Zupanovo dojemanje stvarnosti. Nekje zapiše, da si ne more predstavljati sveta brez književnosti. Ko piše o lastni poeziji, se v zapise preliva subtilno, a zaznavno izrazoslovje, ki je blizu njegovemu takratnemu pisanju Reke – večkrat se na primer pojavi izraz tok. O svoji poeziji pravi, da je »počasen, pulzirajoč ritem, kot ritem ogromne mogočne vode, njenega premikanja«. Poezija je zanj merilo časa, čas namreč meri »najprej v tem, kaj (je) napisal, kaj naredil«. Pisanje poezije vpliva na njegovo srečevanje z ljudmi, sklepanje prijateljstev, druženje z dekleti, ki močno vplivajo na njegovo pisanje, in nazadnje zapuščanja in odhajanja. V vseh porah življenja je. Spremlja jo vedno prisotna samota, odrešitev iz nje pa je prav tako pisanje. »Poezija je zaveznik,« piše. Vera v poezijo je neomajna, to je vera mladega človeka. Poeziji in pesniku postavlja metafizično obzorje, na katerem deluje, zaveda se sicer svojega stvarnega položaja, a to ne deluje v nasprotju z metafizičnim. Kot mladega pesnika me pisanje navdušuje in me je navdalo z ustvarjalnostjo, z močjo in vero v poezijo. Nekatere misli so bile kot moje, tako kot tudi Zupan piše, da so njegove misli sorodne Pavesejevim, ko prebira njegov dnevnik. Druga pomembna referenca, v množici drugih, so Rilkejeva Pisma mlademu pesniku. Berejo se kot dnevnik, a nosijo noto pisem mladega pesnika mlademu pesniku v nek prihodnji čas, v svojem pisanju pa iz vseh obročev besed sporoča: iskrenost! Dnevnik Uroša Zupana ima tudi dokumentarno vrednost, opremljen je s slikami in opisovanjem srečevanj mnogih umetnikov. Kulturni utrip devetdesetih zori kot mošt. Avtor sam si želi, sedaj in tudi takrat, da bi dnevnik izpričeval duh časa – zeitgeist. Morda je to precenjena želja. V dnevniku je mogoče najti omembo pravega trenutka, na primer v ljubezenskem pismu N. To je zeit, ki ga gre zares iskati v umetnosti, ki je onkraj duha in časa in scela v njem. Ta moment uspe dnevniku ujeti. In to je največji poklon. In če se ob koncu vrnemo k recepcijski paradigmi. O prav tako letos izdani pesniški zbirki Uroša Zupana je literarni kritik Muanis Sinanović zapisal, da je obravnava Zupanove poezije zašla. Morda dnevnik ponuja izhod iz zagate. Morda bom tudi jaz začel pisati dnevnik.

Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Nadškof Stanislav Zore poziva, da ne dovolimo, da se bodo z davkoplačevalskim denarjem financirali samomori.Referendumska kampanja se končuje, opolnoči nastopi volilni molk.Katoliški zdravniki: Ugovor vesti bo padel pod političnimi pritiski.Družinska pobuda: Svojci bodo nekega dne bodo samo izvedeli, da je bližnji umrl in kot vzrok ne bo napisan asistiran samomor.Bo Državni zbor po vetu prižgal zeleno luč zakonu o psihoterapevtski dejavnosti?Do 18. decembra morajo delodajalci izplačati božičnico, sicer sledijo visoke globe.Madžarski premier Orban ocenjuje, da bodo prihodnji tedni odločilni za morebitni premik h koncu vojne v Ukrajini.Vreme: Popoldne bo oblačno z občasnimi rahlimi padavinami, ponekod tudi snežnimi.Pedagoški delavci na konferenci v Kamniku o domoljubju in jeziku.Osrednji dogodek tedna slovenske hrane tradicionalni zajtrk.Washington: mirovni načrt za Ukrajino, dober za obe vojskujoči se strani. Kijev: Rusija nima namena končati vojne.Šport: Začenja se nova sezona za smučarske skakalke in skakalce.

Ime tedna je postal Dušan Hren, avtor, režiser in dolgoletni urednik razvedrilnega programa Televizije Slovenija, prejemnik nagrade Franeta Mičinskega - Ježka. Bil je pomemben promotor slovenske popularne glasbe; v času njegovega urednikovanja sta pot na televizijo v oddajah Videogodba, Video noč in Glasbeni Ropot našli pop in rock glasba. Osrednji del razvedrilnega programa sta bila v tistem času Miša Molk in Mito Trefalt. Kandidata sta bila še: Bojan Tepeš, gastroenterolog in vodja projekta presejalnega programa za odkrivanje okužbe z bakterijo Helicobacter pylori, ki je glavni povzročitelj raka želodca. V raziskavi pilotnega testiranja, ki ga izvajajo pri Zdravstvenem domu Ljubljana, se je preventivnega programa udeležilo 3100 ljudi, okužbo pa so uspešno pozdravili pri 230 pacientih. Mateja Hudoklin, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, javnega zavoda, kjer že 70 let skrbijo za duševno zdravje otrok in mladostnikov. S strokovnim delom njim in njihovim staršem pomagajo pri reševanju različnih učnih težav ter čustvenih, vzgojnih, vedenjskih in psihosocialnih motenj.

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve ste slišali nekaj utrinkov iz jubileja vzgojno izobraževalnih delavcev, še posebej o papeževem srečanju s študenti. Za vas smo pripravili tudi povzetek dogajanja v Vatikanu na praznik Vseh svetih in vernih duš, pa tudi druge dogodke tega tedna. Osrednji pogovor pa je bil posvečen jubileju sodelujočih v sinodalnem procesu. Z nami je bila Mojca Belcl Magdič.

V Trstu je bila včeraj 3. letna konference Zamejske gospodarske koordinacije. Ob tem je potekalo tudi srečanje z naslovom Gradimo prihodnost doma: Perspektive za mlade v zamejstvu. Na dogodku, ki ga je pripravilo Slovensko gospodarsko združenje, so med udeleženci prevladovali dijaki slovenskih višjih srednjih šol iz Trsta in Gorice. Uvodoma sta zbrane pozdravila državni sekretar na gospodarskem ministrstvu Dejan Židan in državna sekretarka na uradu za zamejce in izseljence Vesna Humar. Z motivacijskim govorom je zbrane navdušila projektna menedžerka v Pipistrelu Nina Malalan, ki je izpostavila pomen poguma, inovativnosti in sodelovanja pri uresničevanju podjetniških idej ter poudarila: “Morala sem iti v svet, da sem se zavedala, kako krasno in posebno je to naše zamejstvo.” Letošnja konferenca je bila v znamenju mladih podjetnikov, start-upov in perspektivnih kadrov v zamejstvu. Osrednji namen dogodka je bil spodbuditi razpravo o tem, kako mladim v slovenskih skupnostih zunaj meja omogočiti, da uresničujejo svoje ideje doma, v okolju, kjer so zrasli – ob podpori matične domovine in gospodarstva.

V tokratnem podkastu Odprto gostimo soustanovitelja arhitekturnega biroja KIP arhitekti, Ano Kosi in Ognena Arsova. Posvetili smo se pojmu mojstrstva v arhitekturi in gradbeništvu ter odnosu med arhitektom in izvajalcem. Razpravljali smo o razmerju med načrtovanjem in materializacijo arhitekture ter o ključni vlogi človeškega faktorja v procesu gradnje. Osrednji del pogovora je bil projekt Mojstri gradijo, s katerim sta v Slovenskem paviljonu na 19. Bienalu arhitekture v Benetkah poudarila vlogo praktičnega znanja, ročnih veščin in mojstrskih kompetenc gradbenih delavcev. Projekt je skozi eksperimentalni proces raziskoval razmerje arhitekt – mojster – arhitektura, ter fokus od ideje preusmerjal na materializacijo arhitekture. Celotna zamisel paviljona se uteleša v totemih, katerih zasnova in izvedba izhaja iz gradbenih tehnik, značilnih za sodobna gradbišča. Materializacija tudi najbolj prefinjene in umetniško ekspresivne arhitekture poteka na surovih in glasnih gradbiščih, ki so v popolnem kontrastu s prostori, kjer se arhitekturo načrtuje. V oddaji smo se dotaknili tudi zgodovinskega konteksta arhitekturnega poklica, izzivov sodobnega gradbeništva ter postopnemu izginjanju ključnih kompetenc. Govorili smo o pomenu razumevanja izvedbenih načrtov in o sodelovanju z mojstri na gradbišču. Vabljeni k poslušanju podkasta Odprto #41, ki ponuja vpogled v proces materializacije arhitekture ter poudarja, kako pomemben je dialog med teorijo in prakso. Slovenski paviljon si lahko na arhitekturnem bienalu v Benetkah ogledate še do 23. novembra.

Ministrstvo za kulturo Javne agencija za knjigo sta nedavno predstavila nov projekt Nacionalni dan stripa, s katerim želijo med drugim okrepiti bralno in vizualno pismenost. Osrednji dogodek projekta bo 22. novembra, ob 100. obletnici rojstva pionirja slovenskega stripa Mikija Mustra. O zgodovini slovenskega stripa se v tokratni oddaji Glasovi svetov pogovarjamo s striparjem, ilustratorjem in karikaturistom Cirilom Horjakom, ki je za svoje stripovsko ustvarjanje med drugim prejel nagrado Prešernovega sklada leta 2024. Cirila Horjaka gosti Miha Žorž.

V Ruandi se s preizkušnjami mlajših kategorij nadaljuje svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Tadej Pogačar, osrednji favorit za zmago na nedeljski cestni dirki v kategoriji članov, proste dneve v Kigaliju namenja intenzivnim treningom. V Južni Koreji, ki gosti svetovno prvenstvo v športnem plezanju, pa so podelili zadnje komplete odličij paraplezalcem in plezalcem v hitrosti.

Pred jutrišnjim praznikom, dnevom priključitve Primorske k matični domovini, je bila dopoldne v Ilirski Bistrici osrednja slovesnost. Prireditev je v mesto privabila veliko Primorcev, ki so ponosni na svoj praznik. Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v nagovoru med drugim spomnila na zgodovinska dejanja, pogum in zgled Primorcev. V nagovoru se je dotaknila tudi aktualnih razmer v svetu. Drugi poudarki oddaje: - Iz mesta Gaza se zaradi izraelskih napadov umika vse več prebivalcev. - Pri lanski porabi države revizorji ugotovili kar nekaj nepravilnosti. - Za novega škofa murskosoboške škofije posvetili Janeza Kozinca.

Osrednji roman velikega francoskega realista pripoveduje zgodbo o razgradnji tradicionalnih družinskih vezi v kontekstu industrijske revolucije, ki je Francijo pretresla v prvi tretjini 19. stoletjaLiterarna zgodovina šteje Očeta Goriota za osrednji roman Honoréja de Balzaca. Ta pa seveda že dolgo velja za nespornega klasika ne le francoske ampak kar svetovne književnosti. A, priznajmo, leta 2025 ne manjka dvomljivih, kritičnih glasov, ki opozarjajo, da je koncept železnega kanona svetovne literature pravzaprav hudo vprašljiv, nemara celo škodljiv, da je tam pač vse preveč prostora za knjige, ki so jih napisali mrtvi, beli, heteroseksualni moški, in komaj kaj ali celo prav nič za dela, ki so jih ustvarili vsi drugi. Zato se moramo zdaj, ko je pod založniškim okriljem Mladinske knjige izšel nov slovenski prevod Očeta Goriota – zanj je poskrbela priznana, tudi s prestižno Sovretovo nagrado že ovenčana prevajalka Saša Jerele –, menda najprej vprašati, ali je Balzac resnično vreden oznake »klasik«, oznake, ki slej ko prej pomeni, da si pozabe njegove literature kratko malo ne moremo privoščiti? – Po odgovor smo se v tokratnem Sobotnem branju napotili k pisateljici in predavateljici francoske književnosti na ljubljanski Filozofski fakulteti, Katarini Marinčič, ki je novi izdaji Očeta Goriota pripisala spremno besedo. Foto: Goran Dekleva

V oddaji ste lahko prisluhnili posnetkom s Svetih Višarij, kjer je bilo preteklo nedeljo 37. Romanje treh Slovenij, ki ga pripravljata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Začelo se je s predavanjem etnologa Marka Smoleta, ki je govoril o Slovencih na Hrvaškem. Osrednji del romanja je bila sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.

V oddaji ste lahko prisluhnili posnetkom s Svetih Višarij, kjer je bilo preteklo nedeljo 37. Romanje treh Slovenij, ki ga pripravljata Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Začelo se je s predavanjem etnologa Marka Smoleta, ki je govoril o Slovencih na Hrvaškem. Osrednji del romanja je bila sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik.

Gorski kotar je bil v ospredju letošnjega Romanja treh Slovenij, ki sta ga včeraj na Svetih Višarjah pripravila Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Etnolog Marko Smole sicer živi v Ljubljani, z družino skrbi za posestvo in domačo hišo prednikov - Palčavo šišo v Plešcah, ki je od leta 2006 za javnost odprta zasebna etnološka zbirka. Za naš je povedal več o znamenjih upanja, da bi ljudje ostali na področju Gorskega kotarja. Osrednji del romanja je bila sveta maša v božjepotni Mariji cerkvi. Pri njej so se romarji iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva zahvalili za zvestobo Bogu, kulturi in jeziku. Več o Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah tudi na naši spletni strani.

Gorski kotar je bil v ospredju letošnjega Romanja treh Slovenij, ki sta ga včeraj na Svetih Višarjah pripravila Rafaelova družba in Zveza slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi. Etnolog Marko Smole sicer živi v Ljubljani, z družino skrbi za posestvo in domačo hišo prednikov - Palčavo šišo v Plešcah, ki je od leta 2006 za javnost odprta zasebna etnološka zbirka. Za naš je povedal več o znamenjih upanja, da bi ljudje ostali na področju Gorskega kotarja. Osrednji del romanja je bila sveta maša v božjepotni Mariji cerkvi. Pri njej so se romarji iz Slovenije, zamejstva in izseljenstva zahvalili za zvestobo Bogu, kulturi in jeziku. Več o Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah tudi na naši spletni strani.

Osrednji del današnje oddaje namenjamo puljskemu filmskemu festivalu, ki se z nocojšnjo podelitvijo nagrad počasi sklepa. O pogledih na trenutno hrvaško kinematografijo in o tem, kako s festivalom diha mesto Pulj, bo več povedala naša sodelavka in odgovorna urednica programa Ars, Ingrid Kovač Brus, ki je spremljala festival. Ozrli pa se bomo tudi v Križevniško cerkev v ljubljanskih Križankah; tam so s sinočnjim performansom Smo kot metulji… odprli istoimensko razstave Eve Petrič.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.

Matej Kejžar je plesalec sodobnega plesa in koreograf, ki že desetletja živi in deluje v Bruslju, v Ljubljano pa se vsako leto vrača ob koncu junija, ko s produkcijsko hišo Pekinpah pripravijo festival Spider, katerega umetniški vodja je. Osrednji motiv letošnjega festivala, ki bo v Plečnikovem gledališču v ljubljanskem parku Tivoli potekal med 18. in 21. junijem, je hipnoza. O hipnozi, elektriki, lepoti in še čem, bosta v oddaji Oder spregovorila Matej Kejžar in Leja Jurišić, plesalka, koreografinja in ambasadorka festivala Spider. Vabimo vas k poslušanju!

V oddaji smo osvetlili nekatere poudarke papeža Frančiška ob prazniku binkoštih, ki je bil povezan z jubilejem gibanj in skupnosti. Dotaknili smo se tudi tragičnega streljanja na šoli v Gradcu in odziva avstrijske Cerkve. Pozornost svetovne javnosti je usmerjena tudi na novo eskalacijo na Bližnjem vzhodu; oglasil se je dunajski kardinal Schönborn. Spomnili smo na dogodke minulega tedna v Vatikanu, med drugim na napoved kanonizacije blaženih Carla Acutisa in Pierja Giorgia Frassatija 7. septembra. Osrednji del oddaje pa je bil posvečen izvolitvi p. Igorja Salmiča za generalnega vikarja minoritskega reda v Assisiju.

V oddaji smo osvetlili nekatere poudarke papeža Frančiška ob prazniku binkoštih, ki je bil povezan z jubilejem gibanj in skupnosti. Dotaknili smo se tudi tragičnega streljanja na šoli v Gradcu in odziva avstrijske Cerkve. Pozornost svetovne javnosti je usmerjena tudi na novo eskalacijo na Bližnjem vzhodu; oglasil se je dunajski kardinal Schönborn. Spomnili smo na dogodke minulega tedna v Vatikanu, med drugim na napoved kanonizacije blaženih Carla Acutisa in Pierja Giorgia Frassatija 7. septembra. Osrednji del oddaje pa je bil posvečen izvolitvi p. Igorja Salmiča za generalnega vikarja minoritskega reda v Assisiju.

Z etapo po rimskih ulicah se je včeraj končala dirka po Italiji, ki ni prinesla tretjega zaporednega uspeha slovenskemu kolesarstvu. Osrednji slovenski adut in kapetan moštva Bora Primož Roglič je odstopil v začetku zadnjega tekmovalnega tedna. Ljubitelji kolesarstva pri nas že pogledujejo proti domačemu vrhuncu sezone, 31. dirki po Sloveniji. V polfinalu državnega prvenstva v košarki pa sta se včeraj še drugič pomerili ekipi Ilirije in Krke.

Z etapo po rimskih ulicah se je včeraj končala dirka po Italiji, ki ni prinesla tretjega zaporednega uspeha slovenskemu kolesarstvu. Osrednji slovenski adut in kapetan moštva Bora Primož Roglič je odstopil v začetku zadnjega tekmovalnega tedna. Ljubitelji kolesarstva pri nas že pogledujejo proti domačemu vrhuncu sezone, 31. dirki po Sloveniji. V polfinalu državnega prvenstva v košarki pa sta se včeraj še drugič pomerili ekipi Ilirije in Krke.

Najboljši kolesarji sveta se bodo danes pomerili na drugi enodnevni klasiki v Ardenih, na tako imenovani Valonski puščici, ki se tradicionalno konča z vzponom na sloviti Mur de Huy. Osrednji favorit za zmago je vnovič prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je dirko dobil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva v odbojki pa sta se še tretjič pomerili moštvi ACH Volleyja in Alpacema iz Kanala. Ljubljančani so včeraj v Tivoliju potrjevali četrti zaporedni, sicer že 21. naslov državnih prvakov.

Najboljši kolesarji sveta se bodo danes pomerili na drugi enodnevni klasiki v Ardenih, na tako imenovani Valonski puščici, ki se tradicionalno konča z vzponom na sloviti Mur de Huy. Osrednji favorit za zmago je vnovič prvi kolesar sveta Tadej Pogačar, ki je dirko dobil pred dvema letoma. V finalu državnega prvenstva v odbojki pa sta se še tretjič pomerili moštvi ACH Volleyja in Alpacema iz Kanala. Ljubljančani so včeraj v Tivoliju potrjevali četrti zaporedni, sicer že 21. naslov državnih prvakov.

Še drugi poudarki iz oddaje: - V Celju za 5,6 milijona evrov prenavljajo dijaški dom, posebno pozornost namenjajo požarni varnosti. - V Brežicah razprava o razvoju mesta z zaledjem, da bo privlačno za domačine in turiste. - Kobilarna Lipica, Park vojaške zgodovine in Park Škocjanske jame ranljivim skupinam namenjajo cenejše vstopnice. - V Kranjski gori prižgali zeleno luč za kandidaturo za svetovno prvenstvo v Planici leta 2031.

Digitalizacija, če želimo ali ne, postaja nujnost na skorajda vseh ravneh našega življenja. Po nekaj letih zatišja je ta dobila nov zagon tudi na področju zdravstva. Do sredine prihodnjega leta moramo dokončati projekte, za katere smo predvideli tudi 83 milijonov evrov evropskih sredstev. Osrednji projekt je vzpostavitev centralnega arhiva slikovnega gradiva v zdravstvu. Cilj je brezpapirno zdravstvo, zato naj bi zdravstveni izvajalci uporabljali elektronski terapevtski list in e-karton. Da bi digitalizacijo približali ljudem, bolnikom, pa na lokalni ravni uvajajo tako imenovane zVEM Digi točke. O teh projektih smo se pogovarjali z v. d. generalnega direktorja Direktorata za digitalizacijo v zdravstvu na Ministrstvu za zdravje Tejo Batagelj.

Režijski prvenec 31-letne Francozinje Louise Courvoisier, ki je skupaj s Theom Abadiejem in Marcio Romano ustvarila tudi večplasten scenarij, je lani na filmskem festivalu v Cannesu požel nagrado mladih v sekciji Posebni pogled. Film Sveta krava! bi težko umestili le v en žanr, saj je daleč od lahkotne komedije o prigodah mladostnikov na francoskem podeželju, pa tudi od resne drame o njihovem odraščanju – ponuja tako preplet kompleksnih okoliščin, v katerih se znajdejo najstniki, ki nenadoma zaživijo na kmetiji brez pomoči odraslih, njihov boj za obstanek v zahtevni industriji pridelave sira pa tudi hudomušen vstop v svet spolne dozorelosti in pridobivanja socialnih statusov. Osrednji lik filma je najstnik Totone, ki ga bolj kot delo na kmetiji zanimajo dirke s predelanimi starimi avtomobili ter zabave v lokalnem disku, dokler mu neke noči v nesreči ne umre oče, ki je bil znan mlekar, ki se je ukvarjal tudi s pridelavo sira. Totone se nenadoma s 7-letno sestro znajde pred največjim izzivom svojega življenja. Zgodnje raztovarjanje mleka po bližnjih kmetijah mu nadvse omeji ponočevanje, obenem pa ga zbliža s kako leto starejšo Marie-Liso, ki sama skrbi za krave in veliko posestvo. Medtem ko z njo vstopa v svet spolnosti, obenem ob pomoči dveh prijateljev zakoraka v svet podjetništva, saj mu v najbolj intimnih trenutkih pomagata krasti mleko njenih krav, ki je zaradi pašne reje še posebej visoke kakovosti. Čeprav ima pred seboj izjemno težko dosegljiv cilj zmage v izdelavi sira comté, ki slovi po vrhunskih standardih in kakovosti, ne obupa zlahka, temveč obiskuje praktične delavnice, spletne tečaje in stare mojstrice, ki mu še najbolj dajejo življenjske nasvete. Film ob pomoči fotografa Elia Balezeauxa in montažerke Sarah Grosset predstavlja preplet dokaj dolgih kadrov kotitve telička in prikaza specifične pridelave sira, ki znotraj zgodbe o odraščanju prijateljev pridobi poseben patos – lahko bi rekli, da se mlada življenja kalijo v robustnih pogojih in s svojim staranjem pridobivajo posebno patino – prav tako kot jo pridobivajo siri. Kletvica “sveta krava!” je v bistvu nadvse priročna metafora, ki deluje kot neke vrste mašilo za najstniško sramežljivost kot tudi sinonim za čudaške dogodke, ki se dogajajo na vasi. Tako je gledalec priča vožnji krave v avtu in njeni samomasaži na ščetinastih aparaturah ter že prej omenjeni skotitvi telička, ki ga glavna junaka – igrata ju Dimitri Baudry in Maïwene Barthelemy – obesita na strop z nogami navzdol. Pohvaliti velja spontano igro nekoliko plahega rdečeličneža in suverene rdečelaske, ki poskrbita tudi za zabaven konec filma. Ta nam da vedeti, da bolj kot tekmovalnost štejejo duhovitost, pomoč v težavah in iskreno prijateljstvo. Recenzijo je napisala Miša Gams, bere Lidija Hartman

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Po pesniškemu prvencu Dve zimi je Primož Čučnik, ki ga poznamo tudi kot kritika, esejista, urednika in kolumnista, izdal še dvanajst pesniških zbirk, zbirko kolumen Promet s knjigo, knjigo kritik in esejev z naslovom Delo in Dom – za katero je leta 2008 prejel nagrado Prešernovega sklada, roman Otročjost, napisanim iz vidika otroka, pred kratkim pa esejistično obarvan literarni “kolaž” Osel in senca, ki poleg razmišljanja o urbanem in ruralnem, preteklem in sedanjem, svetlobi in sencah spretno umešča avtorjev poetični pečat in ga preplete v dinamičen konglomerat s filozofskimi fragmenti in kratko prozo. Glavni junak, ki s prijateljem na dolenjskem podeželju obnavlja star družinski skedenj, s katerim ga vežejo spomini na otroštvo, v nekem trenutku prepusti vajeti lastnemu nezavednemu, da vanj prodrejo mitemi iz življenja staršev in starih staršev, ter tako starinskim pojmom in predmetom, ki jih najde v nastajajoči hiši, omogoči, da povejo svojo zgodbo. Hišo v hiši primerja s starogrškim panteonom, v katerem ugleda slepega očeta Ojdipa, jokavo Jokasto in antifašistično Antigono. Ti predstavljajo eksistencialne temelje za groteskno evropsko podrtijo, ki je bila v zgodovini že večkrat porušena. Obenem pa ob delu v skednju občuti in dojame številna življenjska, fenomenološka in ontološka protislovja: “Skedenj je stal in nikomur pisal. // Skedenj je protislovje. / S smrtjo ni nikomur lahko, / niti živim / niti živim. // Stranske vloge brez besedila. / Viže brez teksta. // Tomažek. // Ni pomembno, kako počasi greš, / dokler se ne ustaviš. // Konfucij.” Sebe in svojega delovnega sotrpina imenuje Pi Ču in Li Baj ter vzpostavi podobnost med Don Kihotom in Sančom Panso, le da ju vidi kot aktivna udeleženca, ki z združevanjem idealizma in realizma, pragmatičnosti in poezije, uspešno vzdržujeta ravnotežje pri vsakdanjih delovnih izzivih. S to razliko, da jima v tej mitološko-zenovski strukturi najbolj umanjka prav osel, ki velja za najbolj trpežno, neustrašno, pridno, zvesto, a hkrati neupogljivo in trmasto žival: “Kdor je sam svoj gospodar in svobodnega duha, v hišo pripelje osla, ne psa. Ko je pri hiši osel, ni nikogar blizu, tatovi pa se na daleč izognejo tej hiši. Vsak se boji prerekati z oslom, ko ga ta zabodeno pogleda, še največji pogumnež stisne rep med noge.” V neki drugi zgodbi nadaljuje razvijanje te misli: “Predstavljajte si trmastega osla, ki vas vztrajno ignorira in se niti za noht ne premakne, tudi če ga žgečkate in mu pripovedujete o korenčkovem raju, ki ga čaka zunaj – kaj vse zamuja s poležavanjem po hiši. Predstavljajte si osla brez čuta za domišljijo, ki bi ga nemudoma osrečila. Mislim, da noben osel ne pade daleč od svojega gospodarja. Če drži, da se osel ne cmeri in ne pokaže čustev, pa se zmotno verjame, da je brezčutna žival. Osli so zadržana in molčeča bitja, ki svojih tegob ne razlagajo vsemu svetu. Ampak kako naj vemo, kako se počuti osel, ko je sam?” Pri branju knjige Osel in senca bralec dobi občutek, kot da Čučnik skupaj s skednjem gradi tudi knjigo. Po kompaktnem in uravnoteženem prologu, v katerem se z obujanjem obredov, za katere se zdi, da so v večji meri že izumrli, poglobi v svoje otroštvo, nanaša plast za plastjo odtenke svoje subtilne poezije ter jo utrdi z opombami in ciklom Dom se premika. Sledi mu izviren Seznam stvari, ki so bodisi nujno potrebni bodisi jih v življenju ne bo pogrešal. Osrednji del knjige predstavlja pesniški cikel z naslovom Skedenj (obrnjen na glavo), posvečen predlani umrlemu Tomažu Skulju. V njem prodira v osnove poezije in filozofije ter jih bogati z refleksijami in dvogovorom o življenju, smrti in ponovni gradnji. Prosti pesniški verzi odstopajo prostor poeziji v prozi, dokler v sklopu Hiša v hiši s serijo kratkih zgodb – ki si sledijo po abecedi – dokončno ne opusti vseh oblik poezije. Z epilogom postavi streho na svojo umetniško gradnjo – analizira vzroke, dileme, filozofska vprašanja in paradokse, ki se mu porajajo med obnovo skednja. Med drugim se pomudi tudi pri podobnostih in razlikah med umetniškim delom in hišo: “Umetniško delo hoče ljudi iztrgati iz udobja. Hiša mora služiti udobju. Umetniško delo je revolucionarno, hiša konzervativna. Umetniško delo kaže človeštvu nove poti in misli na prihodnost. Hiša misli na sedanjost. Človek ljubi vse, kar služi njegovemu udobju. Sovraži vse, kar ga hoče iztrgati iz pridobljenega in zavarovanega položaja in kar ga obremenjuje. In tako ljubi hišo in sovraži umetnost.” Kljub preprostim in razumljivim razlagam pa je Čučnikov jezik v knjigi Osel in senca rahlo zbadljiv, ironičen in duhovit, prežet na eni strani s postmodernistično dialektiko in podeželskim pragmatizmom, na drugi pa s kitajskim taoizmom in zen budizmom. Pesmi, za katere se zdi, da iz avtorjevega nezavednega spontano kapljajo po načelu bežnih asociacij, vzpostavljajo bližnjice do vzporednih zgodb in krepijo fantazijski svet, ki se nam ob osvetljevanju različnih plasti skednja vsakič razpira na nov način. Skedenj je tako prispodoba za temačno kolektivno nezavedno, kamor redkokdaj zaide sončni žarek, majhna tradicionalna okna pa nudijo le omejen pogled v svet – pa vendar predmeti, ki se znajdejo v njem, nastopajo kot neke vrste šamanistični obredni totemi in obenem kot simbolne metafore. Tudi na glavo postavljena risba skednja na naslovnici, nas opozarja, da stvari niso takšne, kot so videti na prvi pogled. Brati jih moramo namreč kot rebus, pesniški koan ali nelogični paradoks, da se prebijemo do njihove biti. In Primožu Čučniku tovrstni poizkusi kar dobro uspevajo, saj v celotni knjigi Osel in senca ostaja na križišču med realnim, imaginarnim in simbolnim, s pomembnim sporočilom o vrednosti solidarnega dela, družinskega izročila in prijateljstva.

Peti september je film o tragičnem terorističnem napadu na izraelske olimpijce v Münchnu leta 1972. Žanrsko je napeta srhljivka in zgodbo poda iz perspektive uredniške ekipe ameriške televizijske mreže ABC, ki je prenašala olimpijske igre. Gledalec je, če nima zgodovinskega znanja, popolnoma omejen z informacijami, ki jih imajo na voljo v olimpijskem studiu. Osrednji lik je režiser prenosa, ki bi moral bedeti nad usklajevanjem in komentiranjem športnih dogodkov, zdaj pa je pahnjen v kaotičen in nenehno spreminjajoč se položaj, v katerem so ogroženi tako njegovi sodelavci kot tudi moralna načela. Ta so namreč nenehno v ospredju debat med režiserjem, urednikom in preostalimi sodelavci. Ali je moralno živo prenašati ugrabitev? Ali s tem legitimiziramo teroriste in propagiramo njihova dejanja? Kaj storiti, če začnejo ubijati talce? Ali lahko pravočasno ustavimo prenos ali bodo svojci talcev na nacionalni televiziji videli, kako jim morijo sinove in može? In seveda, ali s prenosom ogrožamo varnost talcev in onemogočamo nemško policijo? Odgovor na zadnje vprašanje je pozitiven. Nemški policisti so morali prekiniti reševalno akcijo prav zato, ker so v olimpijski vasi spremljali prenos mreže ABC, ki je zaradi lokacije studia lahko s kamero pokrivala dogajanje. Film pokaže nelagodje in paniko glavnih oseb, ko se tega zavedo, a kmalu brez kančka oklevanja zvali krivdo za ta incident in tudi končni razplet na pleča nemške policije. Zaradi zapletene delitve oblasti v državi po drugi svetovni vojni je bila namreč za odziv odgovorna münchenska policija, ki za to ni bila ne usposobljena ne opremljena. S tehničnega gledišča je film izjemno posnet. Nemški režiser Tim Fehlbaum se je izkazal z obvladovanjem filmskega medija, ko je kompleksno zgodbo prikazal z ljudmi v studiu in posnetki, ki jih zbirajo – in med njimi je uporabljenih veliko arhivskih posnetkov mreže ABC iz dneva tega dogodka. Fehlbaum je predtem posnel le dve postapokaliptični akcijski drami, a z aktualnim filmom dokazuje, da lahko v prihodnje od njega še veliko pričakujemo. Film je bil nominiran za oskarja za izvirni scenarij, zaslužil pa bi si tudi še kakšno drugo nominacijo, na primer za montažo in igro. Še posebno pozornost vzbuja John Magaro, ki smo ga nazadnje videli predlani v izjemni romanci Pretekla življenja. Pri filmu, kot je Peti september, se ni mogoče izogniti primerjanju z aktualnimi dogodki, predvsem z izraelsko vojaško agresijo nad Palestino, ki se je prav tako začela z ugrabitvijo. Film tukaj ubere zanimiv pristop, saj se skoraj popolnoma izogne izraelsko-palestinskemu vprašanju in vzrokom za bližnjevzhodni konflikt, temveč z osredotočenjem dogajanja na televizijsko ekipo v Münchnu tudi fokus zgodbe prenese na globalno razumevanje teh tem in novinarsko usmerjanje pozornosti v njih. In ravno tako kot brez sence dvoma zvali krivdo za smrt talcev na nemško policijo, film zvali krivdo za našo percepcijo tega konflikta na medije. Čeprav so junaki filma in poldrugo uro navijamo zanje, je ABC-jeva ekipa tista, ki poročanje o delikatni politični temi spremeni v srhljivko, ki jo spremljamo živo, ko se še dogaja, in s tem prestopi mejnik v sodobno hiperinformacijsko dobo. (Recenzijo je pripravil Igor Harb, bere Igor Velše)

V Apeldoornu se bo v četrtek začelo dvoransko evropsko prvenstvo v atletiki. Pred odhodom na Nizozemsko je pričakovanja na novinarski konferenci predstavila slovenska odprava. Osrednji adutinji za najvišja mesta sta skakalka s palico Tina Šutej in Anita Horvat, ki bo nastopila v teku na 800 metrov. Na nove izzive se pripravlja tudi ženska rokometna reprezentanca, ki jo prihodnji mesec čakajo kvalifikacije za svetovno prvenstvo. V aprilu se bo Slovenija dvakrat pomerila s Srbijo.

Danes je dan Rudolfa Maistra. V počastitev državnega prazika je bila sinoči v Kamniku osrednja slovesnost. Nekdanji obrambni minister, zdaj evropski poslanec Marjan Šarec je spomnil na Maistrove znamenite besede o nepriznavanju štajerskega ozemlja kot dela tako imenovane nemške Avstrije, s katerimi je v noči na 23. november 1918 presenetil vse navzoče. Ostali poudarki oddaje: - Državni zbor zavrnil predlog, naj Antona Ropa imenuje za guvernerja Banke Slovenije. - V Libanonu niz eksplozij po izraelskem bombardiranju terjal več mrtvih in ranjenih. - Začenja se Forum nove glasbe - osrednji pri nas za sodobno komponirano glasbo.

V ameriški prestolnici se je včeraj uradno začelo vrhunsko zasedanje zveze Nato s slovesnostjo v dvorani Andrew Mellon, kjer je pred 75-imi leti 12 ustanovnih članic podpisalo severnoatlantsko pogodbo. Osrednji del vrha bo danes in jutri, ko bodo voditelji razpravljali predvsem o nadaljnji podpori Ukrajini. Na vrhu bodo po napovedih potrdili zavezo, da bodo prihodnje leto Ukrajini namenili za 40 milijard evrov vojaške pomoči. Drugi poudarki: - Slovenski obrambni izdatki se bodo v prihodnjih dveh letih močno povečali. - Med cilji nove strategije upravljanja državnega premoženja najmanj 8-odstotni letni donos na kapital. - Zakon o psihoterapetvski dejavnosti bo po mnenju kritikov otežil dostop do kakovostne obravnave.

Osrednji kulturni dogodek leta, če ne celo desetletja, je bilo častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, največji slovenski dogodek na področju kulture v tujini doslej. Prešernovo nagrado sta dobila akademski slikar Herman Gvardjančič in multidisciplinarna umetnica Ema Kugler. Poplave so prizadele tudi kulturnike in kulturne ustanove. Vse od pomladi so se vrstili dogodki ob Tavčarjevem in Ravnikarjevem letu ter z enoletno zamudo tudi ob Kajuhovem. V Ljubljani so tam, kjer je nekoč stala tovarna Rog, odprli kreativno in družabno središče Center Rog. Začela se je prenova ljubljanske Drame. Obljube glede druge stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice pa se tudi letos niso uresničile. O drugih svetlih in manj svetlih dogodkih leta na področju kulture in umetnosti v letu 2023 pa v ponovitvi pregledne oddaje Studia ob sedemnajstih, ki jo je pripravil Aleksander Čobec. Izvedeli boste, kateri so bili filmi, razstave, predstave, koncerti in knjige leta.

Osrednji kulturni dogodek leta, če ne celo desetletja, je bilo častno gostovanje Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, največji slovenski dogodek na področju kulture v tujini doslej. Prešernovo nagrado sta dobila akademski slikar Herman Gvardjančič in multidisciplinarna umetnica Ema Kugler. Poplave so prizadele tudi kulturnike in kulturne ustanove. Vse od pomladi so se vrstili dogodki ob Tavčarjevem in Ravnikarjevem letu ter z enoletno zamudo tudi ob Kajuhovem. V Ljubljani so tam, kjer je nekoč stala tovarna Rog, odprli kreativno in družabno središče Center Rog. Začela se je prenova ljubljanske Drame. Obljube glede druge zgradbe Narodne in univerzitetne knjižnice pa se tudi letos niso uresničile. O drugih svetlih in manj svetlih dogodkih leta na področju kulture in umetnosti v letu 2023 pa v pregledni oddaji Studia ob sedemnajstih, ki jo je pripravil Aleksander Čobec. Izvedeli boste, kateri so bili filmi, razstave, predstave, koncerti in knjige leta.

Spopadi v Gazi se nadaljujejo, prav tako opozorila glede nevzdržnih humanitarnih razmer. Kljub pritiskom javnosti, tako mednarodne kot domače, izraelski premier Benjamin Netanjahu vztraja, da premirje ali umik iz Gaze ne prideta v poštev. Druge teme: - Na predčasnih volitvah v Srbiji kaže na zmago vladajoče SNS - Evropski parlament dosegel dogovor o platformnem delu - Osrednji dogodek slovenske diplomacije tokrat o varnostnih izzivih

Agencija za okolje je za zahodni in osrednji del Slovenije razglasila rdeče opozorilo. To pomeni tudi poziv vsem, da se med nevihto ne zadržujete ali parkirate pod drevesi ali daljnovodi, izogibajte se hudourniških vodotokov in toče. Slovenijo je sicer že dopoldne prešlo nekaj močnejših nevihtnih celic, iz občine Loški Potok so poročali o debeli toči. Včerajšnje neurje s točo in orkanskim vetrom pa je največ škode vnovič povzročilo na Celjskem. V Dogodkih in odmevih tudi: - Vetrolomi do zdaj podrli za več kot 450 tisoč kubičnih metrov drevja - Novi načrt razvojnih programov omogoča rekordno naložbo v Slovensko vojsko - Ukrajina že uporablja sporne kasetne bombe

Tradicionalna prireditev Pot ob žici bo danes doživela vrhunec. Najbolj vztrajni pohodniki so se že podali na 35-kilometrsko traso, kjer je med drugo svetovno vojno stala žičnata ograja, potekal bo tudi tek trojk. Gre sicer za največjo športno-rekreativno prireditev pri nas, ki se je vsako leto skupno udeleži več kot 30 tisoč ljudi. Drugi poudarki oddaje: - V Londonu vse pripravljeno za kronanje kralja Karla Tretjega. - Združeni narodi pozivajo države k sprejetju beguncev iz Sudana. - Italijanski kmetje z naprednimi namakalnimi sistemi v boj proti suši.