Podcasts about mcenoneditablemcenoneditablec

Da je brezplačno kosilo za vse šolarje dober cilj, se načeloma strinjajo tako rekoč vsi vpleteni, tudi šole, kjer sicer kosil po zakonu niso dolžni zagotavljati. A imajo jih vse šole, plačujejo pa jih večinoma starši, Iz državega proračuna poravnajo znesek za dobro četrtino vseh h kosilu prijavljenih otrok. Po veljavni zakonodaji so namreč do subvencije upravičeni le otroci katerih družine dosegajo največ 3. dohodkovni razred oz zaslužijo največ 36% povprečne plače na člana. V praksi to pomeni, da v družinah, kjer dohodek na člana presega vsaj cent več kot 442.95 evrov, kosila plačujejo v celoti. Cene se od šole do šole močno razlikujejo in lahko presegajo 80 evrov mesečno za otroka. To je za družine, ki se borijo z revščino, zelo visok znesek. Število otrok, ki do subvencije niso upravičeni, iz leta v leto narašča. Kot so v svoji obrazložitvi sprememb zakona opozorili pri Inštitutu 8. marec, je število upravičencev za subvencije med letoma leta 2016 in 2020 zmanjšalo za skoraj 8 tisoč, čeprav se je v tem času število otrok, vpisanih v osnovno šolo, povečalo za dobrih 16 tisoč. Po svežih podatkih ministrstva pa se je število otrok, ki niso upravičeni do subvencije, v tem šolskem letu povečalo še za skoraj 2 odstotni točki, oz je dodeljenih okoli 3100 subvencij manj, čeprav je šolarjev bistveno več kot leto prej . Med starši, ki ne zmorejo plačati, je tudi mama šolarja, ki je po dolgotrajni bolniški, začasno prekinjeni s 4 urnim delom – v novem izračunu dohodninckega razreda za pičlih 9 evrov ostala brez subvencije za otrokovo kosilo. V šolskem sistemu, ki je v marsičem na zavidljivi evropski in svetovni ravni, je tudi nedopustno, da otroci ne bi jedli zgolj zato, ker ni infrastrukture, ki bi to omogočila. Na to je pred časom javno opozoril izredni profesor  za didaktiko in kurikularne teorije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko ljubljanske Filozofske fakultete dr. Damijan Štefanc, ko je zapisal: "Očitno smo v tej državi vnaprej sistemsko dimenzionirali oskrbo s prehrano na podlagi predpostavke, da vsaj del otrok, ki si plačila kosila ne more privoščiti, v šoli ne bo jedel, Si res želimo, da institucija, kot je šola, s svojim lastnim delovanjem otrokom sporoča, da je lakota tistih, ki si hrane ne morejo privoščiti, nekaj, kar je samoumevno vgrajeno v delovanje sistema?" Po vrsti let nenehnega stika z revnimi otroki, družinami in sistemom, ki razslojevanje poglablja, tudi šolski sistem, ki je pripravljen preostalih 15 % otrok še leta dolgo pustiti brez kosila, sprašujemo: in če bi vsem staršem uspelo plačati kosilo? Kdo bi bil tisti, ki zaradi premajhnih kapacitet, kosila ne bi jedel? Jana Vidic

Nedeljski gost je reški glasbenik Damir Urban, nekoč basist in frontman zasedbe Laufer, danes prvi glas Urban & 4. Avdiofil, ki je nekaj časa eksperimentiral s snemanjem jelenov v gozdu in rib pod vodo, je avtor številnih nagrajenih albumov in uspešnic, četudi se temu izrazu raje izogiba. V pogovoru z Uršulo Zaletelj se je spominjal divjih devetdesetih, ko je v najhujšem času vojne doživel svojih prvih pet minut slave, pa vse do današnjih dni, ko družbi s prostovoljstvom vrača imaginarni dolg za lepo in mirno življenje. Mislim, da sta veselje in zabava preplitki doživetji. Glasba ni tukaj zato, da bi bila zabavna. Vesela skladba te ne more naježiti. Ob neki neumnosti “hej, ho,” se ti ne naježi koža, oh, kako je to dobro. Namen takšne glasbe je, da ne misliš o ničemer, da nakupuješ. To je glasbena podlaga za neumno življenje. Intervju lahko tudi preberete tukaj. 

Tako domačini pravijo izoliranemu mestecu Fort McMurray na skrajnem severu kanadske province Alberta, kjer je 15 let prebivala naša gostja. Damjana Vlajić se je pred dobrim letom dni preselila v Calgary, največje mesto v kanadski provinci Alberta. Pred tem sta z možem poldrugo desetletje preživela v mestu Fort McMurray, ki mu domačini pravijo kar "severno od nikoder" (orig. North of Nowhere), kjer so zime s temperaturami tudi krepko pod -30 stopinj Celzija dolge in prebivalcem ne dajejo prav veliko možnosti gibanja na prostem. Oba sta namreč delala v velikem podjetju, ki se ukvarja s pridobivanjem nafte iz naftnega peska oz. t. i. bituminoznih kamnin in ki je v veliki meri zaznamovalo tako razvoj kot tudi podobo tistih krajev. Dejstvo, da je tak način pridobivanja nafte eden najbolj obremenjujočih za okolje, me ni nikoli pretirano vznemirjalo. Še vedno obstaja potreba po tej industriji. V Kanadi je vse več političnega pritiska in pritiska okoljevarstvenikov, da bi prišlo do sprememb in bi se začela naftna industrija umikati. Ampak mislim, da naša generacija in generacija naših otrok potrebujeta nafto. Damjana Vlajić

Kljub statusu športnice časa za počitek ni veliko, pravi 22-letna obetavna nogometašica Pia Božič. Takoj po končani srednji šoli je pridobila štipendijo za študente-športnike na Arizona State University, kjer šolnine po njenih besedah dosegajo tudi 50.000 dolarjev na letnik. Lani je fakulteto (in ekipo univerze, ki jo zastopa na igrišču) zamenjala za študij na manjši univerzi v Albanyju v zvezni državi New York, kjer se zdaj ob zavedanju, da nogometa le ne bo mogla igrati vse življenje, posveča predvsem študiju psihologije. Prejšnjo univerzo sem zapustila, ker nisem dobila dovolj minut na igrišču. To se mi ni zdelo prav, če sem že prišla od tako daleč in vem, da sem sposobna. Iskala pa sem manjšo univerzo tudi zato, ker velike univerze nimajo tako osebnega pristopa in se tam počutiš samo kot številka, ne pa tudi kot človek. Pia Božič V intervjuju pripoveduje o lovljenju ravnotežja med študijskimi in športnimi obveznostmi, pomanjkanju prostega časa ter pritiskih, s katerimi se soočajo študenti-športniki ... pa tudi o redkih, a zato toliko bolje oziroma toliko bolj intenzivno izkoriščenih priložnostih za počitek. Med sezono, torej v jeseni, je prostega časa zelo malo. Takrat nimaš časa niti skočiti v trgovino. Morda kakšen vikend ali kakšen dan, ampak ga res ni veliko. Sicer pa spomladi ponavadi ni veliko treningov. Moraš najti nekaj časa zase, pa četudi je vmes le 20 minut, je pač 20 minut. Pia Božič

Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj. Skozi pripovedi o svojem vsakdanu nam bo orisal najprijetnejše plati dela inštruktorja tandemskih skokov v družbi enih izmed najboljših skakalcev na svetu, pa tudi manj sanjske plati tega že v osnovi fizično in mentalno zahtevnega poklica, povsem primerljivega z vrhunskim športom. Velikokrat je tu vročina. Ljudje pridejo na letališče že okoli 7. ure zjutraj in čakajo na tisti tandem, posledica tega pa je tudi veliko slabosti. Inštruktorji imamo s sabo večke, vendar nas ljudje velikokrat tudi pobruhajo. Niko Vereš Padalstvo lahko na dolgi rok predstavlja težko breme za telo zlasti vsled izrazito visokega ritma za inštruktorje: sezona skakanja s padalom tam namreč za razliko od podnebno manj prijaznih koncev sveta namreč traja skoraj vse leto. Poleg tega denimo v primerjavi s kakšnim kolegom v Sloveniji, ki opravi približno tri ali štiri skoke dnevno, sam vsak dan z neba do tal pospremi vsaj deset strank.

Revija PRO Bauhaus je najbolj specializirana strokovna publikacija za gradbeništvo, arhitekturo, urbanizem in oblikovanja pri nas. Postopoma si želimo, da preraste v vir informacij za vse: projektante, arhitekte in izvajalce.odgovorni urednik Bor Pungerčič odgovorni urednik Bor Pungerčič   Nina Zagoričnik se z njim pogovarja o tem, kako graditi bolj trajnostno in okolju prijazno, ter kako se pripraviti in izvesti prehod v nizkoogljično trajnostno družbo.

Slovenski umetnik Milan Erič v tokratni oddaji govori o svojem dojemanju "hitre umetnosti". Akademski slikar na svoji novi razstavi poimenovani Svetlobe predstavlja izbrana dela iz desetletnega ustvarjalnega obdobja. Umetnost je vedno iluzija nečesa. Iluzija, ki jo jaz počnem, je zelo enostavna in zelo hitra. Pridem v atelje in pošpricam predmet - če je dobro, je že končano, če ni dobro, moram popravljati. Temu pravim, da je hitra umetnost.

Tokratna gostja Globalne vasi je Elena Lazarova, 27-letna socialna delavka iz Brežic, ki je že kmalu po študiju in po približno letu dni dela v Sloveniji odšla iskat boljše možnosti na severu Stare celine. Trenutno živi v Aarhusu na Danskem, kjer dela v enem izmed klubov za (popoldansko) bivanje otrok in mladostnikov. Navdušujejo jo tamkajšnji bolj odprti in sodobni pristopi k vzgoji in izobraževanju, kot jih je bila vajena iz domovine, ki po njenem še vedno preveč posega po klasičnih avtoritativnih metodah komunikacije od zgoraj navzdol. Slednje namreč po njenih izkušnjah ne omogočajo tako učinkovitega vcepljanja občutka družbene odgovornosti otroku in razvoja njegove osebnosti. Poudarja pa, da pri pedagogiki "po dansko" ne gre za kakšno čislanje permisivne vzgoje. V Sloveniji je več te represivne vzgoje, vsaj jaz sem jo tako občutila. Več je omejevanja, včasih mogoče celo zastraševanja, pogojevanja. Tukaj pa tega recimo ni. Ne bi rekla, da je permisivna vzgoja kot takšna, ampak je več tega spodbujanja, da bo otrok ali najstnik postal aktiven, da bo dobil več samozavesti, bo odgovoren sam zase in gledal tudi na ostale ljudi. Veliko je poudarka na skupnosti. Elena Lazarova O tem, da se tam otrok ne zavija v vato (razen morda dobesedno), med drugim priča tudi tamkajšnja navada puščanja otrok, tudi dojenčkov na svežem zraku ne glede na temperaturo. Ljudje na Danskem, pravi Elena, dejansko že od majhnih nog negujejo svoje stike z naravo. In še dobro, da je tako, če upoštevamo tudi, da se tradicionalno prehranjujejo precej nezdravo. Po dobrem letu bivanja se na Danskem počuti precej domače, vendar kot dodaja, v njej še vedno vre balkanska kri, medtem ko Danci manj izkazujejo svoja čustva. Ko sem začela delati, sem pokazala vse občutke. Ni mi težava jok, jeza, jaz pokažem vse in sem avtentična in sem to, kar sem. Menim, da je to tudi dobro za otroke, da vidijo, da je pedagog tudi človek. Sodelavci so se morali kar privaditi na to, zdaj pa mi že pokažejo svoje občutke na neki taki pristni ravni in so mi zadnjič tudi rekli, da so zelo hvaležni, da sem prinesla to balkansko kri, ki je tudi njih odprla. Elena Lazarova

18. vzporednik tokrat ne bo potoval, saj nas naša berlinska dopisnica Polona Fijavž obišče kar v studiu. Domov je pripotovala s Poljske, kjer je od blizu opazovala vzdušje po eksploziji rakete na vzhodu države in ugotavljala, kako je poskrbljeno za ukrajinske begunce. Razmišljamo o obrambnih načrtih Poljske in skrbeh pred začetkom mrzle zime v razdejani Ukrajini, pa tudi o nemškem sodelovanju s Kitajsko, odzivih na akcije okoljskih aktivistov in bojkotu svetovnega prvenstva v nogometu. Ko sem prispela na Poljsko in je predsednik Biden sporočil, da najverjetneje ne gre za Rusko, ampak Ukrajinsko raketo, je bilo čutiti olajšanje. Tudi Poljska ima zdaj dve smrtni žrtvi vojne v Ukrajini - ne glede na to čigav je bil izstrelek. Polona Fijavž

Izidi volitev so v Italiji zagotovo najbolj vroča tema, sploh zaradi negotovosti, če zasuk v desno zares pomeni tudi radikalno drugačno politiko. Preverjamo, kakšna prihodnost čaka zahodne sosede, ali so upravičene bojazni pred novim vzponom fašizma in koliko manevrskega prostora bo sploh imela nova vlada glede na bližajočo se globalno recesijo. Italija je v nedeljo izvolila novo oblast, ki naj bi bila odločno desna. Zdaj je že jasno, da so dobile tri stranke desnosredinske koalicije – Bratje Italije, Liga in Naprej, Italija – krepko večino sedežev tako v poslanski zbornici kot v senatu. Zaenkrat kaže, da bo mandatarka postala Giorgia Meloni. Novice nam povedo, kako malo manevrskega prostora bo imela naslednja vlada pri bistvenih temah: pri boju z energetsko draginjo in inflacijo, reševanju morebitne gospodarske stagnacije, pri vzdržnosti javnih financ, nujnih socialnih transferjih ter pri odnosu do vojne v Ukrajini. Janko Petrovec Italija je gospodarsko bistveno močnejša država kot sta Madžarska ali Poljska, vendar pa je politično manj suverena, zlasti zaradi usodne prepletenosti z nemškim, pa tudi s francoskim gospodarstvom. Ursula von der Leyen zato nima prav, ko pravi, da bodo v primeru, če bi se stvari v Italiji razvile v neželjeno smer, uporabili orodja, ki so jih razvili pri Poljski ali Madžarski. Z Italijo se mora Bruselj ukvarjati mnogo bolj temeljito in rahločutno, to je Evropa doslej znala storiti. Janko Petrovec Približno tretjina italijanskega elektorata je tradicionalno nagnjena v desno in kadar desnica stopi skupaj, njihove glasove tudi pobere. Melonijeva bo skrajno desni agendi najverjetneje sledila tam, kjer "ne stane nič" in je prizadet le majhen del družbe. Tu pridemo do vprašanja manjšin: priseljenskih in jezikovnih, spolnih in spolno identitetnih. Pridemo do vprašanja netradicionalnih družin in do vprašanja ženskih pravic, začenši s pravico o svobodnem odločanju o svojem telesu.

70 let je od smrti človeka, ki je posodil ime - lahko kar rečemo - našemu vrhovnemu jezikovnemu organu, Inštitutu za Slovenski jezik Frana Ramovša - ZRC SAZU. V spomin na svojega imenodajalca in ustanovitelja so ta teden na Inštitutu organizirali dan in teden Frana Ramovša. Teden še poteka, dan pa je bil torek. Namen vseh dogodkov ta teden pa je bil zlasti predstavitev inštituta, dejavnosti, publikacij in predvsem spletnih portalov Fran, Franček, Jezikovna svetovalnica in terminologišče. Hkrati pa tudi srečanje z ostalimi jezikovnimi inštituti. Slovenijo so obiskali vsi slovanski inštituti, s katerimi Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša sodeluje. Ključno sporočilo dneva je, da imamo po celotni Evropi inštituti za jezik mnogo skupnega, hkrati pa tudi da smo lahko na slovenski inštitut kar zelo ponosni. Lahko smo ponosni na to, kar smo dosegli in želimo, da bi bila to dobra popotnica tudi za vnaprej.Dr. Kozma Ahačič Dr. Kozma Ahačič

Tokratni Nedeljski gost poseduje zelo nalezljivo navdušenje nad tem, kako daleč se je skozi zgodovino razvila znanost. In to upravičeno. Je teoretski fizik, profesionalno kot akademik zapisan ugankam kvantne mehanike, in po drugi strani natančen raziskovalec zgodovine znanosti, ki je med drugim skušal ponoviti slavni arabski dokaz o obsegu Zemlje. Britanski fizik iraških korenin Jim Al-Khalili se podpisuje pod serijo poljudnoznanstvenih knjig in dokumentarcev, kot komunikator znanosti pa je prejel vrsto nagrad. Znanost zanj ni le zbir modrosti, ampak kraljevska pot do nje, od znanosti se lahko med drugim učimo tudi to, da ni nič narobe, če spremenimo stališče in priznamo, da smo se motili. Če ne bi priznavali svojih napak, ne bi nikoli napredovali, še vedno bi bili na ravni znanja in prepričanja Starih Grkov. Če te priznanje napak v znanosti lahko opolnomoči, pa je v politiki seveda res nasprotno, da je priznanje napak izraz šibkosti. Priznaj, če ugotoviš, da ima nasprotnik prav in da si bil sam v zmoti, priznaj, lahko je zelo osvežujoče. Jim Al Khalili

Novo sezono oddaj Jezikanje začenjajo poligloti. Ljudje, ki obvladajo več jezikov. Prvi izmed njih je Richard Simcott, poliglotska referenca. Rodil se je v Angliji, živel po svetu in se ustalil v Makedoniji, kjer ima družino. Pravi, da se je v mladosti in odraslem življenju naučil veliko jezikov. Pri osmih letih se je njegov oče poročil s Tajko, že takrat je osvojil osnove, v osnovni šoli pa se je najprej naučil francosko. Ne mara vprašanja, koliko jezikov govori. Študiral pa jih je več kot 50. So ljudje, ki igrajo veliko inštrumentov ali ljudje, ki vedo vse o nogometu ali kakemu drugemu športu. Poznajo vse igralce v ekipi, vedo, kdo je zabil gol v kateri minuti tekme. Celo, koliko so stali njihovi prestopi v druge klube, skratka zapomnijo si številne podrobnosti. Tega sam ne bi bil nikoli sposoben. Velika večina ljudi torej nima takega znanja, enako velja zame in za moje znanje jezikov. A vendar vsi govorimo jezike, to nam je - ljudem - skupno. Jeziki so del življenja prav vsakega posameznika, pa če ga zanimajo ali ne. Mislim, da nisem bil še nikjer na svetu, kjer se ne bi pogovarjali o izgovarjavi, naglaševanju in narečjih: kako temu rečejo tam in tukaj. Ljudje, čeprav se aktivno ne zanimajo za jezike, se bodo o njih vseeno vedno pogovarjali. Naravno nas privlačijo, le da mene privlačijo še bolj! Richard Simcott

V zobozdravstveni ambulanti za mladino in otroke Zdravstvenega doma Bežigrad nas z odgovorom že čaka doktrorica dentalne medicine Teja Jeras. Zagotovo so za marsikoga izmed vas obiski pri zobozdravniku precej neprijetni. A preden zbežite stran, ne skrbite, čeprav se Radiovedni danes odravljajo ravno tja, tokrat ne bo nič bolelo. Samo nekaj novega bi radi izvedeli. Ker verjemite, naši zobje skrivajo kar nekaj zanimivih informacij. Vaša rad(i)ovedna vprašanja zbiramo na frekvencax@rtvslo.si. Morda prihodnji teden odgovorimo prav na vaše. Pišete pa nam lahko tudi na družabnih omrežjih Frekvence X, kjer še posebej zastrižemo z ušesi ob ključniku #Radiovedni.

Minuli teden so pri Slovenskem združenju za požarno varstvo in Zavodu za gradbeništvo Slovenije organizirali seminar na temo “Požar ne pozna dopusta - izzivi pri načrtovanju in gašenju stavb”. Med predavatelji je bil tudi vrhunski strokovnjak za požarno varnost José Torero, ki je sodeloval pri preiskovanju večjih požarov zadnjih desetletij, kot so zrušitev Svetovnega trgovskega centra, požar v zgodovinski stavbi Notre Dame in požar londonske stolpnice Grenfell Tower. Izpostavil je aktualne težave s katerimi se pri načrtovanju in gradnji stavb srečujejo inženirji, pri gašenju požarov pa predvsem gasilci. Če gasilci ne bodo pogasili požara, bomo rekli, da niso dobro opravili svojega dela. Kje točno niso dobro opravili svojega dela? Ne v gašenju požara, temveč pri komunikaciji s tistimi, ki so težave pravzaprav ustvarili. To je odgovornost, ki jo gasilska služba ima. Če ne iščete informacij pri znanstvenikih in inženirjih, ne morete pravilno oceniti tveganja. In če se kot gasilec pri svojem delu ne zavedam tveganja, potem si zatiskam oči pred svojo lastno odgovornostjo. José Torero Torero je raziskovalno kariero začel s projektom požarne varnosti za mednarodno vesoljsko postajo, napisal je več kot 250 raziskovalnih člankov in sodeloval pri razvoju številnih protipožarnih sistemov in metod njihovega načrtovanja, ki se uporabljajo po vsem svetu. Je predstojnik katedre za gradbeništvo, okolje in geotehniko univerze v Londonu in čeprav je strokovnjak za požarno varnost stavb, se pred predavanjem na Igu seveda ni mogel izogniti komentarju o požarih, ki so pred kratkim divjali tudi v Sloveniji.

V tretji epizodi radijske nanizanke o nestrpnosti in za strpnost se Tatjana Pirc s Tamaro Pavasović Trošt in Goranom Lukićem pogovarja o nacionalizmu, sovraštvu do tujcev, izkoriščanju tujih delavcev, ki spominja na novodobno suženjstvo, in o nesmiselnih birokratskih ovirah, ki jih morajo pri nas tujci premagovati na skoraj vsakem koraku. "Kot tujka v odnosih z ljudmi nimam nobenih težav, ko se soočam z državo, je pa zelo naporno in neprijetno." izr. prof. dr. Tamara Pavasović Trošt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani Goran Lukić iz Delavske svetovalnice pravi, da zadnji grozljivi primeri izkoriščanja tujih delavcev (Marinblu, Selea in ljubljanska avtopralnica) niso izjeme, ampak postajajo slovenski poslovni model. "Vsak primer bi bilo treba vztrajno prignati do konca, to bi bil signal delodajalcem, naj se ne zafrkavajo." Goran Lukić, Delavska svetovalnica

V tokratni epizodi Avtonoma predstavljamo začasen produkcijski prostor Krater in se z Gajo Mežnarič Osole in Danico Sretenovič pogovarjamo o različnih avtonomnih oblikah rastlinskega, živalskega pa tudi človeškega delovanja. Ta so našla svoj prostor na zapuščenem gradbišču v prestolnici, ki se je pretvoril v začasni produkcijski prostor Krater. "Avtonomno delovanje na osnovi lastne vednosti je ključno. Ne moremo preprosto pristajati na to, da se izven že vzpostavljenih pogojev ne da narediti nič."

Kakšne težave imajo ljudje, ki druge sovražijo zaradi barve kože, porekla, spola, ker so tujci, revni, mladi, stari, v kaj so nestrpneži vpeti in ujeti, da družbo nenehno delijo na mi in vi? V skupnostih, ki so prestreljene s predsodki in sovraštvom, je vedno manj tistih, ki so ta pravi. Prof. dr. Vesna Leskošek, ki se raziskovalno ukvarja z družbenimi neenakostmi: "Dobri in uspešni smo lahko le, če spoštujemo drug drugega." Živi in pusti živeti je nanizanka o sovraštvu in nestrpnosti, ki krhata in zastrupljata našo družbo.Ob ponedeljkih v Drugi jutranji kroniki Radia Slovenija, ob 10.45 na Valu 202 in v epizodah podkasta Zgodbe. O nestrpnosti in za strpnost!

Z bruseljsko dopisnico Mojco Širok o suši in podnebnih spremembah na ozemlju Evropske unije, prostovoljnem zmanjšanju porabe plina, prepovedi uvoza ruskega zlata ter pomenu belgijskih in nizozemskih pristanišč za kriminalne tolpe. Evropska komisija je prav pred kratkim sporočila, da suša ogroža polovico ozemlja Evropske unije in da bo zaradi nje kar nekaj držav imelo manj pridelka. Prestolnica Belgije se letos ne spopada s kritično sušo, dugače pa je na drugih območjih Evropske unije, še posebej južne Francije. Odgovorni so dosegli tudi dogovor o uredbi, v skladu s katero bodo članice Evropske unije med 1. avgustom letos in 31. marcem 2023 porabo plina prostovoljno zmanjšale za 15 odstotkov, čemur je sicer nasprotovalo nekaj južnih držav. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je ob tem poudarila, da je Unija s tem naredila odločilen korak pri spopadanju z grožnjo, da bi ruski predsednik Vladimir Putin povsem ustavil dobavo plina. Mineva tudi leto dni od umora nizozemskega preiskovalnega novinarja Petra R. de Vriesa, ki je slavo pridobil po poročanju o ugrabitvi milijonarja Freddyja Heinekena leta 1983. Ustrelili so ga v Amsterdamu prav v času, ko je bil svetovalec priči v velikem sojenju prekupčevalcem mamil. Z njimi pa so povezana tudi belgijska in nizozemska pristanišča. Belgijska in nizozemska pristanišča so po podatkih Europola glavna vrata za razpečevanje kokaina v Evropo. Lani so zasegli 90 ton mamil, zdaj pa si predstavljajte, koliko jih je šlo mimo. Oblasti uspe pregledati le en odstotek tistih, za katere obstaja sum, da vsebujejo mamila. Mojca Širok Mojca Širok

Ime tedna je Iztok Arnol, vodja dvodnevne akcije reševanja planincev, poškodovanih v množični nesreči v  nevihti na Malem Triglavu, v kateri so številni gorski reševalci ter posadke slovenske  policije in vojske izjemno učinkovito  pomagali  18-im  težje ali lažje ponesrečenim planincem.  "Tura naj se začne in konča doma." Iztok Arnol Preostali kandidati: Iztok Kramberger, vodja projekta TRISAT, v okviru katerega so pretekli teden v Zemljino orbito poslali že skupno tretji slovenski satelit in drugega, ki so ga izdelali pod okriljem mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Nanosatelit Trisat-R bo v srednji Zemljini orbiti na višini 6000 kilometrov meril ionizirajoče sevanje, s čimer želijo bolje razumeti vesoljsko vreme. (VAL2 na 1919) Florjan Lipuš, prejemnik velikega zlatega častnega znaka avstrijske dežele Koroške za pomemben prispevek k ohranjanju slovenskega jezika. Je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske književnosti v Avstriji, prejel je skoraj vse pomembne kulturne in literarne nagrade tako v Avstriji kot Sloveniji in kot so dejali na podelitvi, je bistveno prispeval, da je slovenska književnost dobila svojo vlogo tudi na avstrijskem Koroškem, "v deželi z dvema deželnima jezikoma". (VAL3 na 1919)

Novice in aktualne zgodbe z vsega sveta, ki jih pripravljajo naši dopisniki in sodelavci. 18. vzporednik je pogovor s poročevalci iz vseh večjih evropskih in nekaterih svetovnih prestolnic. "V Severni Makedoniji se ljudje sprašujejo kako dobra dolgoročna investicija je vstop EU ... Bojim se, da je EU v Severni Makedoniji izgubila verodostojnost." Boštjan Anžin Čez velik del Balkana od Severne Makedonije, kjer je na obisku predsednica Evropske komisije, Črne Gore, kjer bi vlada lahko padla tudi zaradi cerkvenih nepremičnin, Bolgarije, ki jo tudi morda čakajo nove volitve, in Srbije, kjer kljub volitvam še niso uspeli sestaviti vlade, se v 18. vzporedniku podajamo z našim dopisnikom Boštjanom Anžinom. Poleg političnih kriz pa balkansko regijo povezujejo tudi podobne skrbi pred jesenjo in zimo zaradi podražitev hrane, energentov in vse bolj zanesljivo recesijo. "V Srbiji smo vsi navajeni nakupovanja na tržnicah in tudi ti izdelki se dražijo. Število tistih, ki gred komaj iz meseca v mesec, je vsakdan višje." Boštjan Anžin

Kaj je že to? Tudi vam se najbrž dogaja, da naletite na pojme iz literature ali poezije, ki bi se jih v teoriji morali spomniti iz šolskih dni, v praksi pa se je na nekdanjem znanju nabralo nekaj malega prahu. Odpihnimo ga skupaj. Tadej in Nina v jutranji rubriki ponavljata seznam pojmov iz literature in poezije. Predvsem pa izbirata take, ki bi jih iz šolskih klopi že morali spoznati.Tokrat je na vrsti gazela. Se vam svita, kaj je to? A je to slučajno del poezije? Neka pesniška oblika? Pa tudi žival, ja. Mislim, da izhaja iz arabskih dežel. Pa Prešeren jo je uporabljal. Odgovarja Jan Černetič, ki je pravkar končal študij slovenščine in nemščine ter postal profesor.

Ime tedna je Vanja Černivec, Mariborčanka, ki je po tem, ko je bila kot prva ženska na položaju mednarodne skavtinje v zgodovini severnoameriške košarkarske lige NBA pri ekipi Chicago Bulls, zdaj postala še prva ženska na položaju športne direktorice v britanski ženski košarki. Kot edina Slovenka, ki je bila neposredno zaposlena v ligi NBA, je dobila boljši vpogled v dogajanje v ligi. "Večina športnih zvez ne služi športu ali športnikom, v NBA pa se v sekundi naredi to, kar želi trener ali športnik, brez dodatnih vprašanj." Vanja Černivec Ko se je uveljavljala v športni industriji, ji dejstvo, da je ženska, ni prineslo nobene prednosti. Zdelo se ji je, da mora biti dva ali trikrat boljša od ostalih moških kandidatov. "Trenutno se na srečo stvari odvijajo tudi v prid ženskam na športnih pozicijah. Ženske imamo več možnosti in smo bolj izpostavljene, pa ne zato, ker smo ženske. Organizacije spoznavajo, da sprejemajo boljše odločitve, če imajo raznovrstno mišljenje v organizaciji." Vanja Černivec Preostali kandidati: Vladimir Rukavina, dolgoletni direktor Narodnega doma v Mariboru in vodja ekipe, ki je že tridesetič pripravila festival Lent, s katerim sta se mesto ob Dravi in z njim Slovenija vpisala na svetovni festivalski zemljevid. Festival pa je pri mednarodnem združenju več kot 2500 festivalov iz vsega sveta dobri dve desetletji osvajal nagrade tudi za značilno festivalsko celostno likovno podobo. Muanis Sinanović, pesnik in prozaist, ki je po lanski nagradi kritiško sito za najboljše literarno delo preteklega leta minuli teden na 25. festivalu Pranger prejel tudi Stritarjevo nagrado za izredne dosežke na področju literarne kritike mlajših generacij.

Po več kot dveh desetletjih se kot Nedeljski gost Vala 202 znova vrača avtor obsežnega epa Vrata nepovrata, znani književnik, verzolog in družbeni aktivist Boris A. Novak. “Z epom Vrata nepovrata absolutno računam na sleherno bralko, bralca in sem glede tega popolnoma miren. Na tej ravni verjamem, bo zvenelo neskromno, na drugih področjih imam dvome, tu pa absolutno čutim, da se tikam z ‘vserimjem', kot jaz temu pravim." Boris A. Novak Boris A. Novak je svojo politično etiko je nazadnje predstavil v pesniški zbirki Svoboda je glagol, sicer pa je v minulih dveh letih svojo uporniško držo in prizadevanje za človekove pravice med drugim potrjeval z branjem svoje pesmi “Izdajalci z veliko začetnico P” pred slovenskim parlamentom, zavzemanjem proti izročitvi žvižgača Juliana Assangea ameriškim oblastem in kmalu po začetku napada na Ukrajino, tudi za protestni večer branja poezije v prostorih slovenskega centra PEN. Glede javnih branj epa Vrata nepovrata sem sadističen. Smešno se mi zdi imeti literarne večere in prebrati pesmi v treh, štirih minutah. Stavim na maratonska branja. Potem ko presežemo te zelo ozke časovne meje današnjega hitenja, se odpremo poslušanju in čas teče drugače. Boris A. Novak

Tadej in Nina v jutranji rubriki ponavljata seznam pojmov iz literature in poezije. Predvsem pa izbirata take, ki bi jih iz šolskih klopi že morali spoznati. Tokrat je bila na vrsti basen. Se še spomnite, kaj je to? Basen? Zvrst nekega književnega dela. Ne spomnim se točno, kaj je. Vem pa, da sem že slišal. To so ene pesmi. Mogoče o domovini, naravi. To je to. Tip zgodbe, ki ima nek nauk. Kratka pripoved, v kateri nastopajo živali. In ima običajno na koncu nek nauk. Odgovor pozna Nina Oražem, študentka slovenistike.

Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana. Tudi drugačen način življenja od tistega med epidemijo je pripomogel, da so se poleg anksioznosti med študentkami in študenti v večji meri pojavile tudi depresija, motnje razpoloženja in motivacije, nezadovoljstvo s študijem in samim sabo. "Določene vrste anksioznosti so v velikem porastu, recimo prav obsesivno-kompulzivne motnje. Opažamo tudi posttravmatski stresni sindrom: nekaj, kar se načeloma pojavi po krizi. Pričakovano je, da bodo te težave v porastu, podobno kot pri vojnih veteranih, ki so se vračali iz vojne in so šele po tem, ko so mirno zaživeli, začeli doživljati travme in stiske, ki so se jim dogajale." dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani Študentke in študenti se soočajo tudi z veliko stanovanjsko problematiko, z vedno slabšo kakovostjo hrane na bone, z nefukcionalnim javnim prevozom in z veliko zaskrbljenostjo nad prihodnostjo. Vrhunec študijskega leta pa predstavlja poletno izpitno obdobje. Ostale sogovornice in sogovorniki: študentki Sara Svati Sharan in Aleks Novkovič; študentski glasovi iz Rožne doline magistrica; psihologije Urška Drofenik; tuja študenta v Sloveniji Ajla Cerić in Marko Durdubakov. Seznam virov pomoči v duševni stiski najdete tukaj.

Vsak ponedeljek izbiramo Ime tedna, nekoga, ki je v minulem tednu naredil korak dlje, stopil iz povprečja, dosegel več. Ime tedna je Matej Šekli, jezikoslovec, ki je z novo analizo potrdil, da so v nedavno odkritem Svetokriškem rokopisu iz 12. stoletja števniki od 1 do 10 zapisani v zgodnji obliki slovenščine, kar predstavlja najstarejši, nekoliko obsežnejši ohranjen zapis slovenščine po Brižinskih spomenikih: "Navdušen sem bil že, ko sem prebral izbirni članek v poljščini, ki je izšel lani. In videl, da gre zelo verjetno res za števnike v slovenščini." "Odkritje takšnega gradiva je zelo pogosto stvar naključja. Seveda, v vseh knjižnicah in arhivih je še precej zgodovinskega jezikovnega arhiva, kjer se precej verjetno skriva veliko zanimivih stvari."Matej Šekli Matej Šekli