Podcasts about glasba

Mirko Ivan Schwery se z eno besedo opiše kot umetnik. Rodil se je v Zürichu, iz katerega prihaja njegov oče, mama je Slovenka. Po končani poklicni šoli za tehničnega risarja v arhitekturi se je odločil, da bo pobliže spoznal mamine rojstne kraje. Po nekaj letih razpetosti med Švico in Slovenijo pa mu je postalo jasno, da bodo njegov dom Šebrelje. Ukvarja se z risanjem, iz pozabe pa obuja tudi delo idrijskega igralca in trgovca Vinka Lapajneta. Čeprav ne zna brati not in, kot sam pravi, bi se dalo razpravljati tudi o njegovem posluhu, je v zadnjih letih z umetno inteligenco oživil melodije, ki jih je dolga leta nosil v sebi. Ustvaril je tudi posebno glasbeno popotovanje, posvečeno sinovoma. Mirko Ivan Schwery, ki se ga je v Šebreljah, Cerknem in okolici prijel vzdevek Švicar, stavi tudi na uspešnico "No Techno in Cerkno". * Glasba, uporabljena v oddaji, je objavljena z dovoljenjem avtorja. Uporabljene skladbe: Julian Julian&Adrian Adrian No techno In Cerkno 

Ob nedavnem Ritmu srca avtor razmišlja o močni povezovalni in duhovni vlogi sodobne krščanske glasbe, ki skozi skupno petje združuje različne generacije in mladim približuje vero. Ob tem poudarja, da mladi tudi danes iščejo iskrena in smiselna sporočila, do njihovih src pa lahko pogosto pridemo prav prek glasbe.

Na dan festivala »Ritem srca« smo k pogovoru povabili Primoža Križaja, glasbenika, ki ustvarja pesmi o življenju, odnosih. Kako jih živi, od kod glasbeni navdih, kako mu pesmi lajšajo ali osmišljajo izzive življenja? Na to in še na marsikaj je odgovarjal v četrtkovem popoldnevu, ko se je letošnji festival sodobne krščanske glasbe ravnokar začel odvijati.

Sveti sedež potrdil, da bo papež sprejel ameriškega državnega sekretarja Marca RubiaŠkofje iz evropskih držav o odgovornosti stare celine za mirV Dubaju ekumenska molitev za mirRedovnice in redovniki na Hrvaškem dragoceni v cerkvenem in javnem življenjuNocoj začetek cikla Glasba z vrtov sv. Frančiška.

Glasbena terapija je terapevtska metoda, pri kateri terapevt s klientom komunicira prek glasbe. Klara Klančnik je pevka, avtorica besedil in glasbe, pa tudi socialna pedagoginja in glasbena terapevtka, ki je magisterij iz glasbene terapije opravila na Univerzi v Rotterdamu. Že pred študijem je kot glasbena pedagoginja delala v mladinskem domu v Radečah, po magisteriju pa v zaporu za mladostnike na Nizozemskem. Pred mikrofon jo je povabila Cirila Štuber.

Zadnja leta smo priča poplavi filmskih biografij slavnih glasbenikov. Ta trend je sprožil z več oskarji nagrajeni film Bohemian Rhapsody o Freddieju Mercuryju, ki je precej jasno določil vzorec za naprej. Ključni sodelavci tega filma so bili preživeli člani skupine Queen, ki niso primarno skrbeli za verističen prikaz ljudi in dogodkov, temveč za čim bolj polikan in čim manj kontroverzen izdelek, ki bi lahko ponovno zbudil navdušenje nad glasbo skupine in tako pripomogel k višjim prihodkom iz naslova avtorskih pravic. To je bil tudi ključni povod za večino drugih bolj ali manj dodelanih in navdihnjenih glasbenih biografij od Eltona Johna do Boba Dylana, Amy Winehouse in Brucea Sprinsteena. Z osredinjenostjo na posamezno obdobje ali perspektivo so filmski ustvarjalci na veselje glasbenikov in njihovih založb ustvarili za družine primerne zgodbe, ob tem pa so bolj ali manj vsi filmi prejeli tudi pozitivne kritike, predvsem za glavne igralce. Vseeno pa so ti filmi, čeprav prikazani skozi rožnati filter, odpirali pomembne teme, ki so zaznamovale glasbenike, recimo zlorabo mamil, boj z depresijo ali težavne partnerske odnose. Ti vidiki so bili precej površinski in so vsi brez izjeme prikazali protagonista kot žrtev okoliščin – oziroma v Dylanovem primeru kot nekoga, ki je pač preveč kul za ves svet. To celo velja za ustvarjalnejše pristope, kot sta recimo Better Man, ki pop zvezdnika Robbieja Williamsa upodobi kot šimpanza, ali pa biografija o Weirdu Alu Yankovicu, ki je mojstru glasbenih parodij ustrezno parodija prav te zvrsti. Ob taki popularnosti glasbenih biografij je bilo le vprašanje časa, kdaj bomo trčili ob pravo kontroverznost – in ali jo bo to ustavilo. Tako smo prišli do filma Michael. V biografiji kralja popa Michaela Jacksona ga upodobi njegov nečak Jaafar in zgodba obravnava zgodnje obdobje njegovega ustvarjanja do leta 1985. Tako se film izogne številnim težavnim vidikom njegovega življenja, predvsem pa preskoči obtožbe o spolni zlorabi otrok, ki naj bi se po informacijah tožečih strank začele proti koncu osemdesetih let. Michael Jackson je bil velik del življenja kontroverzen človek že zaradi neverjetnega uspeha, ki ga je doživela njegova glasba, dodatno pa je vse okrepil rasizem; recimo tabloidne govorice, da si je pobelil kožo s plastičnimi operacijami, čeprav je to bila posledica boleče avtoimunske bolezni. Toda najodmevnejše so bile obtožbe o domnevni spolni zlorabi otrok, ki so se začele v devetdesetih letih in niso nikoli potihnile, po njegovi smrti pa so se dodatno razmahnile z dokumentarnim filmom Zapustiti Neverland. Ta je s srhljivimi in prepričljivimi pričevanji nekdanjih domnevnih žrtev razgalil metode, ki naj bi jih Jacksonovi ljudje uporabljali, da so prepričevali otroke, naj se družijo z Jacksonom, njihove starše pa medtem zamotili, da niso ničesar opazili. Nikoli ne bomo zatrdno vedeli, kaj se je dogajalo med Michaelom Jacksonom in temi otroki, je pa gotovo, da so preživeli veliko časa skupaj in da je Jacksonova ekipa zares dobro skrbela za svojega šefa. To so ne nazadnje dokazali tudi leta 2009, ko so se postavili okrog njega, da bi ga spravili na še eno turnejo, to pa je privedlo do glasbenikove prezgodnje smrti pri petdesetih zaradi prevelikega odmerka zdravil proti bolečinam in za zdravljenje anksioznosti. Ne glede na to, kako dobra je njegova glasba in kako močno se potrudimo ločiti umetnika od njegovega dela, je to včasih nemogoče. Glasba je primarna stvar, ki se lahko oklene človekove duše in spominov na posebej izstopajoče trenutke iz preteklosti. To še toliko bolj velja za Jacksonovo glasbo, ob kateri so odraščale, plesale in se zaljubljale generacije. Že gola verjetnost, da so te obtožbe resnične, lahko povzroči prav nasilen odziv – in to ne samo na glasbo, temveč prek nje tudi na spomine, ki smo jih povezali z njo. Kaj si lahko torej vnaprej mislim o filmu Michael, ki ga sam ne bom šel gledat? Produkcijsko bo brez dvoma popoln izdelek, čeprav je režiser Antoine Fuqua v svoji dolgi karieri zares posnel samo en res dober film, in to je bil Dan za trening pred četrt stoletja. Film prihaja na valu vse bolj izpetega žanra, vendar bo, kot kažejo projekcije, najbrž finančno najuspešnejši. S stališča filmske umetnosti torej ne kaže, da bomo dobili presežek, to pomeni, da je odločitev za ogled odvisna le od gledalčevega odnosa do Michaela Jacksona in njegove glasbe. Skratka, oglejte si človeka v zrcalu in ugotovite, kakšne vrste triler bi ta film pomenil za vas. Avtor besedila je Igor Harb, bere Eva Longyka Marušič

Vedeli smo, da bo volilni večer pester, a da bo tako zelo infarkten, si verjetno ni obetal nihče. Gibanje Svoboda in Slovensko demokratsko stranko je na koncu ločil manj kot odstotek glasov, tekom večera, ko so se glasovi še preštevali, pa sta se nekajkrat tudi izmenjali v vodstvu. Zelo napeto je bilo tudi pri ostalih strankah, ki so se uspele prebiti v parlament; razlika med Socialnimi demokrati in Demokrati Anžeta Logarja denimo znaša manj kot 100 glasov, dobrih 500 glasov pa loči Levico, ki se je na tokratne volitve podala skupaj z Vesno, in Resnico Zorana Stevanovića. Sinočnje dogajanje bi lahko opisali kot napeto in negotovo, temu primerno pa je bilo tudi vzdušje po štabih. Zvočno sliko volilnega večera sta pripravila Luka Pogačnik in Jure Čepin.

Janez Per in Alen Steržaj. Vodja Alpskega kvinteta in mojster baritona ter bas kitarist iz glasbene zasedbe Big Foot Mama. Dovoljšnja podatka, da prisluhnete oddaji? V oddaji boste slišali tudi Fante spod Šilentabra. Premierno se izvedli ....

Tomaž Grom je instrumentalist in skladatelj, zvočni in filmski umetnik, iniciator in organizator različnih pobud na področju sodobne in improvizirane glasbe. »Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva rešitve. V improvizaciji težave rojevajo razmisleke in odpirajo nove poti,« med drugim beremo v njegovem življenjepisu. Že ves svoj ustvarjalni opus posveča tudi sodelovanjem z gledališkimi in sodobnoplesnimi umetniki umetnicami. Tudi na programu Ars smo se s Tomažem Gromom že večkrat srečali in v poslušanje tokrat ponujamo srečanje, ki se je dogodilo julija leta 2009 in zatorej predstavlja umetnikovo zgodnje obdobje ustvarjanja.

Večkrat nagrajeni najnovejši celovečerni film makedonskega režiserja in scenarista Georgija M. Unkovskega DJ Ahmet, ki ga je bilo moč videti tudi na lanskem Ljubljanskem filmskem festivalu, ima skoraj pravljično zasnovo. Ahmet, petnajstletni pastir ovac v neki odročni makedonski vasici, se zaljubi v premožno vrstnico Ayo, ki se je vrnila iz Nemčije zaradi dogovorjene poroke, ki si je seveda ne želi. Simpatija je obojestranska in pastirjeva naloga – v maniri dobrih starih klasičnih pravljic – je seveda dekletu pomagati pobegniti. Pri tem si, kakor se za tovrstni lik tudi spodobi, pomaga z zvijačo, ki pa ni nič drugega kakor elektronska glasba in težko bi si zamislili bolj slikovit prikaz trka dveh popolnoma različnih si svetov. Na eni strani izrazito tradicionalno ruralno okolje s stoletnimi pravili in tradicijo, ki ga poosebljajo Ahmetov oče in Ayina družina, na drugi mladi, svobodomiselni najstniki, ki se sredi gozda udeležijo rejverske zabave in objavljajo na TikToku. Ko se vmes vmeša še čreda pobeglih ovac, je kulisa za prepovedano ljubezensko zgodbo skoraj popolna. Prav podoba tehno rejva v gozdu je bila glavno režiserjevo izhodišče za zasnovo tega filma, ki se mu je potrdila kot pravilna, ko je nekega dne med iskanjem snemalnih lokacij opazil nekega pastirja z najnovejšim iPhonom in takoj vedel, da ima svoj film. Do končne oblike, v kateri se tako kot v življenju spretno prepletajo humor, žalost, toplina in melanholija, je nato minilo še pet let, rezultat pa je izrazito topla pripoved o odraščanju v svetu, ki mu v resnici ne pripadaš več. Da je Ahmetova usoda še bolj zapletena, mu je pred kratkim umrla mama, na katero je bil očitno zelo navezan in je bila tisti bolj svobodomiselni člen družine, njegov precej mlajši bratec Naim pa od takrat ne spregovori več niti besede. Oče, zavezan tradiciji in popolnoma nesposoben izražati svoja čustva do sinov, svojo nemoč ob tem preliva v trdo vzgojo, kar le še povečuje prepad med njimi. Igra Aksela Mehmeta je tako osredinjena predvsem na njegove oči, ki boleče močno izražajo vse tisto, česar ni sposoben izreči z besedo, spretna dramaturgija prizorov pa večkrat vzbudi upanje, da bo končno le že prišlo do preobrata. A za to se mora zgoditi nekaj zares posebnega, močnejšega od besed. Glasba. Kot univerzalni jezik, ki presega besedno komunikacijo, Ahmetova glasba, predvajana na izjemno duhovit način, nazadnje prebije zid medgeneracijskega nerazumevanja in premaga urok mamine smrti. Poleg glavnih treh igralcev, Arifa Jakupa kot ravno prav svojeglavega Ahmeta, izjemno simpatičnega Agusha Agusheva, ki je nalogo molčečega Naima opravil z odliko, ter Dore Akan Zlatanove, kot sodobne princeske Aye, ki ne potrebuje več rešitelja na belem konju, ampak samo pomočnika za izpeljavo svojega načrta, prav posebno vlogo odigrajo tudi številni slikoviti stranski liki ter pristno in izjemno fotogenično makedonsko okolje. Da o roza ovci niti ne govorimo. Bere: Maja Moll Piše: Gaja Pöschl

Danes v oddaji predstavljamo koncert z naslovom Pesmi norosti, s katerim se je sklenila letošnja sezona cikla Harmonia Concertans – Stara glasba na Novem trgu. V Ljubljani smo spremljali festival Forum nove glasbe, v Novi Gorici pa 10. mednarodno tekmovanje klasičnega saksofona SAXGO25. V Mariboru so uprizorili opero Razcvet Vita Žuraja, v SNG Opera in balet Ljubljana pa je premiero doživel balet Slika Doriana Graya. Obiskali smo tudi koncert pri Gospe Sveti na Avstrijskem Koroškem in koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor, kjer je prvič gostoval Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna. Poročamo tudi o dogajanju na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je potekal mednarodni simpozij z naslovom Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja.

Celovečerni prvenec Ester Ivakič, Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo, delno nadaljuje izrazito domišljijsko, igrivo in hkrati surovo estetiko, ki jo je režiserka začrtala v svojih kratkih, sicer veliko bolj eksperimentalnih filmih, s katerimi je pokazala, da jo že lahko uvrščamo med najbolj samosvoje in prepoznavne ustvarjalce pri nas. Priredba zbirke kratkih zgodb Noben glas Suzane Tratnik, ki sta jo Ester Ivakič in scenaristka Nika Jurman za film nekoliko preoblikovali, ohranja geografski in delno časovni okvir prekmurskega podeželja konec 20. stoletja, vendar ga ne uporablja povsem kot realistično kuliso, temveč tudi kot polje za senzorično in asociativno pripoved. Ida odrašča v tesnem družinskem krogu: s staro mamo slabega zdravja, očetom, ki – kot je pregovorno značilno za slovensko podeželje – v nedogled gradi novo hišo, in mamo, katere preteklost je prežeta s temnejšimi toni. Ido – kot je morda pri otrocih njene starosti pogosto – nedoumljivost smrti hkrati privlači in plaši, vse močnejša je tudi slutnja, da bo prav stara mama prva, ki jo bo izgubila. Osrednji motiv izgube je prisoten na več ravneh, vendar film v tem smislu ne stremi k enotnemu emocionalnemu vrhuncu. Izguba se namesto tega pojavlja kot niz razpok v otroškem svetu domišljije in hkrati kot neizgovorjena konstanta sveta. Ta razpršenost postane logičen del poetike, ki raje vzpostavlja občutke kot dramske poudarke. Filmu se občasno pozna epizodičnost literarne predloge: posamezni motivi so izjemno močni, toda med njimi ni vedno popolne kohezije. Subtilni kvirovski podtoni iz kratkih zgodb o deklici, ki se začne zavedati svoje drugačnosti od okolja, v katerem odrašča, v filmu izginejo, to pa bi morda zlahka speljali na samocenzuro ali heteronormativizacijo pripovedi, vendar se zdi, da je odločitev delno tudi simptomatična za polje režiserkinega zanimanja: osredinjenje na fantastični, delno nadrealistični register ter zasledovanje čustvene in senzorične logike prizorov, ne pa psihološke ali identitetne strukture likov. Najizrazitejši intervencijski moment filma je v tem smislu uvedba magičnorealističnega motiva, utelešenega v žalobni, neopredeljivi navzočnosti sester Idine mame Ívane, ki delujeta kot odmev velike izgube. Ta ni izpeljan kot šok ali žanrski zasuk, temveč kot preprost, notranje konsistenten del sveta, v katerem smrt še nima trdnih kontur. Na tej točki film najjasneje razgrne svojo logiko: ne gre za vzpostavljanje dramatičnih poudarkov, temveč za ustvarjanje prostora, kjer se težko razumljive izkušnje preoblikujejo v magično-realistične elemente, ki skupaj z otroško predstavo o resničnosti določajo ton pripovedi. V tem kontekstu je pomembno sanjsko, megličasto vzdušje filma, ki ga Ester Ivakič gradi s kombinacijo zvoka, glasbe, fotografije in scenografije. Počasni delci svetlobe, ravnice in pokrajina, ki je hkrati odprta in utesnjujoča, ustvarjajo svet, ki ni povsem realističen niti povsem fantastičen, temveč liminalen prostor, kjer čarobno in vsakdanje sobivata brez potrebe po razmejitvi. Ta senzorična plast je eden najbolj izraznih in svojevrstnih elementov filma, ki z estetiko nepretencioznosti ključno soustvarja pomen. Podobno so igralske interpretacije minimalistične, zadržane in pogosto nedramatične. Lik stare mame je nekoliko prepoenostavljen na simbol starosti in minevanja, mladi igralki (Liza Muršič v vlogi Terezke in predvsem Lana Marić v vlogi naslovne Ide) pa ohranjata izrazito opazovalno držo, ki psihološko poglobitev nadomešča z občutkom otroške prisotnosti in zavedanja. Minimalizem čustveno izraznost zmanjša, vendar se to po drugi strani ujema z estetiko pripovedi, v kateri liki tu in tam niso toliko osebnosti kot bolj funkcije vzdušja. Motiv petja in religiozna motivika delujeta podobno. V naslovu film petje povzdigne v mitsko prvino, v pripovedi pa se pojavlja v nerafinirani, domačni, otroški obliki. Ida nima posluha; njeno petje nima zdravilne moči, kot si domišlja sprva, temveč je zaradi njega le tarča posmeha. Glasba in besedila, napisani za film, delujejo zavestno odmaknjeni od klasične glasbene produkcije. Gre za dosledno avtoričino strategijo, pri kateri film ne želi zveneti »filmsko«, temveč ohraniti vtis, da bi lahko te pesmi nastale v otroški sobi, med igro, brez ambicije po estetizaciji. Devica Marija ni prikazana toliko kot sakralna figura, ampak bolj kot objekt domišljije, nekakšen vsakdanji artefakt magičnega mišljenja dveh deklic. Kontrast med tem igrivim, neinstitucionalnim odnosom do religije in represivnimi pedagoškimi prijemi šole v času pozne Jugoslavije se ne razvije v kritiko sistema, temveč v še en primer preproste strategije Ester Ivakič, v kateri svet odraslih obstaja kot okvir, ne kot tema. Tem motivom se pridruži tudi nadrealistična prisotnost psičke, to je motiv, ki ga režiserka razvija že od kratkega filma Assunta naprej. Tudi tam ima žival – pes – simbolno in skoraj arhetipsko vlogo: kot prinašalec nečesa, kar presega razum odraslih in seže v otroško doživljanje sveta, kjer se naravno, čudežno in grozljivo ves čas prepletajo. Zdi se, da to, kar bi lahko poimenovali naivizem ali estetika nepretencioznosti, stopa v ospredje kot osrednji del avtorskega izraza Ester Ivakič; ker pa je igrani celovečerni film vendarle drugačna forma od poudarjeno avtorskih kratkih eksperimentalnih filmov, je bilo upravičeno pričakovati, da bo ta okvir vsaj delno avtorsko svobodo tudi omejil. Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo kot polnokrvni celovečerni prvenec ni film, pri katerem bi bila v ospredju izoblikovanost, temveč film z dušo, ki izraža in napoveduje eno najizrazitejših avtorskih prezenc pri nas. Recenzijo je napisala Tina Poglajen. Tekst je del kulturnega projekta kritike in refleksije umetnosti z naslovom »Med enoglasjem in raznolikostjo: slovenski film v letu 2025«, ki ga je Ministrstvo za kulturo podprlo v okviru Spodbude kulturnim ustvarjalcem za izvedbo projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.

Na odru Mestnega gledališča ljubljanskega si bo danes mogoče ogledati predstavo Zmaj ruskega avtorja Jevgenija Švarca, člana ruskih avantgard in kritika Sovjetske zveze. Soavtorici adaptacije sta makedonska režiserka Nela Vitošević in dramaturginja Nina Kuclar Stiković. Glavno vlogo, vlogo Zmaja, bo odigral Sebastian Cavazza. ŠKUC gledališče v sodelovanju s koproducentoma, Pionirskim domom in Zavodom Kolaž, nocoj pripravlja premiero monodrame Nemško življenje britanskega dramatika Christopherja Jamesa Hamptona. V monodrami, ki temelji na pogovoru ene najdlje živečih prič iz notranjega kroga nacističnega propagandnega ministrstva in Goebbelsove tajnice Brunhilde Pomsel, nastopa dramska igralka Marijana Brecelj. V Mariboru bo drevi premiera sodobnega umetniškega projekta Data vrt umetnice Karmine Šilec. Zvočno vizualna predstava nagovarja obiskovalce k razmisleku o povezanosti narave, rastlin in človeka v sodobni družbi ter o vlogi znanosti in tehnologije za naše življenje. Ljubljanska Akademija za glasbo danes in jutri gosti mednarodni simpozij z naslovom Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja, katerega namen je osvetliti učinke glasbe na zdravje in blagostanje posameznika in družbe z vidika različnih znanstvenih disciplin in v različnih socialnih okoljih.

Prof. Špela Loti Knoll, direktorica Inštituta Knoll za glasbeno terapijo, je spregovorila o glasbi, ki spodbuja dobro počutje, zdravje in blagostanje. Na to temo so sredi novembra 2025 na Akademiji za glasbo pripravili simpozij »Glasba za spodbujanje zdravja in blagostanja».

Tokratna oddaja je bila kulturno obarvana, saj prinaša prispevke s področja gledališča, glasbe in filma. Slišali ste tudi poslanico ob mednarodnem dnevu invalidov in poročilo s posveta o zaposlovanju slepih in slabovidnih.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba Najboljši paket T-2 in telefon:https://www.t-2.net/cas-je-za-vec-izberite-najboljsi-t-2-paket-telefonFejmrč na https://www.fejmici.si/Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.comPoljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠Mesečna finančna podpora možna na:3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠Motitelji:- Gašper Bergant⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠- Žan Papič⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠Produkcija: Warehouse Collective⁠https://www.warehousecollective.si⁠Grafična podoba: Artex⁠https://www.facebook.com/artextisk

Zlatnik poezije za življenjski pesniški opus ter ustvarjalno žlahtnjenje slovenskega jezika in kulture, ki ga v sklopu Veronikine nagrade v Celju podeljujejo od leta 2005, letos posthumno prejme Peter Kolšek. Konec julija in začetek avgusta bosta Nova Gorica in Gorica v znamenju čezmejnega festivala Glasbe sveta/Musiche dal mondo 2025.

Zlatnik poezije za življenjski pesniški opus ter ustvarjalno žlahtnjenje slovenskega jezika in kulture, ki ga v sklopu Veronikine nagrade v Celju podeljujejo od leta 2005, letos posthumno prejme Peter Kolšek. Konec julija in začetek avgusta bosta Nova Gorica in Gorica v znamenju čezmejnega festivala Glasbe sveta/Musiche dal mondo 2025.

Glasba je najstarejša umetnostna zvrst, ki se je pojavila že v starejši kameni dobi. Paleolitska glasbila so znana predvsem iz Evrope, ki ima tudi najdaljšo zgodovino paleolitskih raziskav. Najstarejše glasbilo na svetu pa je 60.000-letna neandertalčeva piščal, ki jo je leta 1995 v Divjih babah na Cerkljanskem odkril arheolog Ivan Turk. Ve se, da je izdelana iz stegnenice mladega jamskega medveda, v katero so narejene štiri luknjice. Ali jo je izdelala moška ali ženska roka in ob kaki priložnosti so nanjo igrali, pa bo najbrž ostala neznanka. Čeprav je bilo kar nekaj vprašanj, ali gre res za glasbilo ali pa so luknje posledica ugriza živali, so tehnične raziskave piščali pokazale, da je luknje na kosti lahko izdelal le človek. Zato razstava Neandertalčeva piščal - 60.000 let glasbe v Narodnem muzeju Slovenije ob 30. obletnici odkritja najstarejšega glasbila na svetu daje prostor tudi tehničnim in glasbenim raziskavam nastanka koščene piščali, ob tem pa pokaže tudi druga ohranjena glasbila in odpira razmislek, kaj je glasba in koliko smo si podobni ali različni z neandertalcem. Foto: Tomaž LaukoSogovorniki:  mag. Miran Pflaum, vodja razstavnega projekta in soavtor razstave dr. Boštjan Laharnar, kustos za prazgodovino in vodja Arheološkega oddelka Narodnega muzeja Slovenije Boštjan Gombač, multiinštrumentalist   

Utrinki s tabora v Piranu, nova priročnika za poučevanje brajeve pisave in glasbenega zapisa za slepe, začetnica knjižnice za slepe Minka Skaberne dobila svojo spominsko poštno znamko, smučarski dan na Pokljuki ter glasba in poezija Vlada Skaleta so bile teme tokratne oddaje.

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

Na pogovor ob velikem četrtku smo povabili Nado Žgur, zaradi njene izjemne glasbene poti, njenega navduševanja za kakovostno ustvarjanje in tudi zaradi njenega iskrenega pričevanja o Gospodovih delih. Glasba je Nadino življenje. Glasba jo je izbrala. Glasba ji daje smisel. Pravi: Ko doživiš močno ozdravljenje, doživiš Božjo moč, je v tebi izbruh zahvale, hvaležnosti. Glasba me navdušuje, izpolnjuje. Glasba je bila vedno nek izraz mene. Mama je pripovedovala, da sem se kot majhna deklica – stanovali smo nasproti mariborske stolnice, kjer je bil moj prvi stik z vero, sprehodila po cerkvi in pela tako na glas, da so vsi slišali. Učiteljica v prvem razredu šole me je razumela in spodbudila mamo, da me vpišejo v Glasbeno šolo. Vse bolj se je izražalo, da rada pojem. Ni nujno, da smo vsi izurjeni in izpopolnjeni v prepevanju, seveda če je to poklic in želimo biti v petju zgled drugim so tam zahteve višje, če pa pri ljudski maši ob meni sedi kdo, ki ne dosega višin, ki jih zahteva pesem in brunda ali poje po svoje, me seveda to ne moti. Kot rečeno, najprej sem začela v cerkvi, po različnih zborih, ko sem bila sprejeta na Srednjo glasbeno šolo, pa sem od takrat naprej vedela, da bo to moj poklic.«“Širiti želim mir, da preko miru lahko vera pride do ljudi. Ko vložimo vse, kar nam daje Gospod in se zavedamo lepega in globokega, ki je v nas, ni nič težko. Smo pa grešni. Ko v veri pademo, glasba lahko zelo pomaga. Pogosto sedem za klavir in si zapojem psalm. Podarjene besede, ki sedejo na jezik, postanejo misli mojega srca. Hvaležnost, navdušenje, kaj imamo in kaj smo prejeli. Rada bi, da bi to sprejel in doživel ves svet. Dolga leta je tudi zame potreboval Gospod, me spravil tako rekoč na kolena, da je to odprlo moje srce. Le Sveti Duh zna počasi dozirati milost. Ko Gospod govori, se odprejo kanali.”

V Ljubljani poteka 27. festival dokumentarnega filma, ki letos predstavlja še posebno zanimiv izbor dokumentarcev z vsega sveta. Kot je v uvodniku zapisal Simon Popek, je tema, ki se letos na programu ponovi večkrat, pristno proti lažnemu, medtem, ko predvsem iz Ukrajine in Palestine prihajata tudi povsem nedvoumni zgodbi o vojni, okupaciji, zatiranju in razčlovečenju. Ogledali smo si dokumentarec o Leni Riefenstahl, arhivsko pripoved o vlogi vlaka v družbenem, političnem in kulturnem kontekstu 20. stoletja, Vlaki, ter film Glasba za vojaški udar. Pogovarjali smo se z Majo Weiss, ki so ji ob 60-letnici na festivalu posvetili retrospektivo. Ocenjujemo pa tudi novi film Bonga Džuna Hoja, znanstveno-fantastično črno komedijo Mickey 17.

Spremljamo dogajanje na 27. Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Solunu, kjer bo letos predvajanjih kar 261 dokumentarcev. Obiskali smo razstavi Matjaža Hanžka in Tadeja Pogačarja v Koroški galeriji likovnih umetnosti. Predstavil pa bomo tudi prvi koncert nove, že 15. sezone, cikla Harmonia Concertans – Stara glasba na novem trgu.

Utrinki s tabora v Piranu, nova priročnika za poučevanje brajeve pisave in glasbenega zapisa za slepe, začetnica knjižnice za slepe Minka Skaberne dobila svojo spominsko poštno znamko, smučarski dan na Pokljuki ter glasba in poezija Vlada Skaleta so bile teme tokratne oddaje.

Utrinki s tabora v Piranu, nova priročnika za poučevanje brajeve pisave in glasbenega zapisa za slepe, začetnica knjižnice za slepe Minka Skaberne dobila svojo spominsko poštno znamko, smučarski dan na Pokljuki ter glasba in poezija Vlada Skaleta so bile teme tokratne oddaje.

Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«

Kako harmonična glasba uredi neharmonično dušo? Zakaj ima zven moč zdravljenja in kako frekvence vplivajo na rakave celice? Vse to ob glasbi koralov, ki so nastali prav za to oddajo, na besedilo bolniških litanij.

V Slovenskem kulturnem domu v Špetru v Beneški Sloveniji znova poteka niz koncertov Ob nedeljah glasba. Tretjo sezono pripravlja Glasbena matica v sodelovanju z Inštitutom za slovensko kulturo. Z osveženim konceptom želijo glasbo še bolj približati mladim, jih navdušiti nad umetnostjo ter jim ponuditi prostor za odkrivanje in razumevanje glasbene ustvarjalnosti. Na koncertih nastopajo učenci šole, ki občinstvo peljejo skozi pester program glasbenih mojstrovin. Vsak koncert ponuja bogat in raznolik program, s poudarkom na klasični glasbeni literaturi. Posebnost koncertne sezone Ob nedeljah glasba je možnost pogovora z nastopajočimi. Po vsakem koncertu bo občinstvo povabljeno k odprtemu dialogu z mladimi glasbeniki. Ta petek pa bo v Slovenskem kulturnem domu v Špetru potekala krstna predstavitev pesniške zbirke Anite Bergnach V Tvojem ognju žarim, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Sodelovali bodo pisci spremnih besedil: p. Pavel Cocco, urednica Erika Jazbar in slikar David Faganel. Predstavitev organizirata založba Ognjišče in združenje Blankin v sodelovanju z Inštitutom za slovensko kulturo.

Kako harmonična glasba uredi neharmonično dušo? Zakaj ima zven moč zdravljenja in kako frekvence vplivajo na rakave celice? Vse to ob glasbi koralov, ki so nastali prav za to oddajo, na besedilo bolniških litanij.

Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)

V portretni oddaji Obrazi sosednje ulice predstavljamo upokojenega vsestranskega glasbenika in pedagoga Ota Vrhovnika. Kot virtuoza klasičnega saksofona ga poznajo širom po svetu… Sodeloval je z različnimi uglednimi orkestri – tudi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, vrsto let je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Slišali smo kako je kmečkega fantiča z Otiškega vrha pri Dravogradu, ki se je najprej izučil za kovinarja, izjemen glasbeni talent in volja študijsko peljala preko Maribora, Pariza, Graza do zaslužnega profesorja te znamenite dunajske glasbene šole…

V tokratni portretni oddaji Obrazi sosednje ulice predstavljamo upokojenega vsestranskega glasbenika in pedagoga Ota Vrhovnika. Kot virtuoza klasičnega saksofona ga poznajo širom po svetu… Sodeloval je z različnimi uglednimi orkestri – tudi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, vrsto let je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Slišali bomo kako je kmečkega fantiča z Otiškega vrha pri Dravogradu, ki se je najprej izučil za kovinarja, izjemen glasbeni talent in volja študijsko peljala preko Maribora, Pariza, Graza do zaslužnega profesorja te znamenite dunajske glasbene šole… Tehnična izvedba Zoran Perko.

Zdravo, tokrat začnemo z Martinom Strelom in njegovimi "podvigi", a se kaj kmalu posvetimo božičnem in novoletnem spektaklu, ki v vaša ušesa prihaja v izteku letošnjega leta. Letošnja zadnji dve bosta očitno res nekaj posebnega, zato ju komaj čakamo tudi mi. Glasba. Ples. Odlične gostje, tudi gostje. Vrhunski voditelji. Gostujoči komiki. Po čudnem naključju se namesto o 4. poglavju 6. knjige (o njem letos že desetič) raje pogovarjamo o najboljšem zemeljskem približku pangalaktičnemu grlorezu, Aljo pove kako je bilo in kje je bilo to čudovito srečanje s kladivom (ne opeko, ampak blizu). Govorimo tudi o zmajskem dihu, kar pa zagotovo nima nobene zveze s Keithom Richardsom. Richards ne pride v novoletno oddajo. Mogoče Ronnie Wood. Mogoče.

Maja je v svojem novem albumu Sončnice izrazila sebe, svoja najgloblja čustva, in sledila svojim občutkom, ne da bi jo bilo strah biti tako ranljiva. Na albumu še zlasti izstopajo izvrstna besedila v slovenskem jeziku, ki pripovedujejo in izpovedujejo Majino življenjsko zgodbo, dojemanje sebe in sveta okoli sebe. S to svojo iskrenostjo je naša izvrstna pevka – medtem ko so Sončnice v sklopu turneje in v sodelovanju s producentom Martinom Štibernikom potovale po Sloveniji – opolnomočila in spodbudila tudi vse nas, naj si upamo biti vse, kar smo. To je Maja podkrepila še s pogovori v javnosti o svojem mentalnem zdravju. Po končanem študiju v tujini je Maja v Stockholmu na Švedskem postala dejavna tudi kot piska pesmi za svetovni trg. Pisala je za največja imena K-pop glasbe, najbolj priznane švedske in angleško govoreče izvajalce, v čast pa si šteje tudi sodelovanje na zadnjem albumu njene velike vzornice Anastacie. S tujino še zmeraj sodeluje, trenutno pa je spet ena najbolj dejavnih glasbenic pri nas, za kar smo izredno hvaležni. Več o podkastu z Majo Keuc si lahko preberete tukaj. Gostja: Maja Keuc https://majakeuc.net/ https://www.instagram.com/majakeucofficial/ Voditeljica: Petra Windschnurer https://www.instagram.com/windschnurer/ Več podobnih vsebin najdete na: https://elle.metropolitan.si/

Napovedujemo: koncert Glasba za godala od Bartoka do danes, koncert Kvarteta saksofonov Future in Trobilnega kvinteta Sajara koncert violinistov Žige Branka in Janeza Podleska, 2. abonmajski koncert Zavoda Celeia Celje: Glasbeni simpozij ob 70-letnici Uroša Rojka in 90-letnici Vinka Globokarja

Simpatično utrgana četverica Kokosy se je oddaje lotila na zelo poseben način. Akustiki, obogatenim aranžmajem, nikoli slišanim skladbam in gostom so dodali čisto pravo glasbeno pravljico! Izštekani, ki so bili marsikomu všeč, nekatere morda razbesneli, nikogar pa niso pustili hladnega. Potem ko se je lani pevec Boris Kokalj izkazal na Izštekanih 30 v polnih Križankah in ko je bend na Izštekanih 10 v polnem Kinu Šiška s krasno predelavo "Ene pesmi" otvoril Poklon Vladu Kreslinu, je bilo le vprašanje časa, kdaj se bodo Kokosy podali na celovečerno izštekavanje v studio Vala 202. Precej bolj intrigantno pa je bilo vprašanje, kako se bodo iskrivi in nepredvidljivi mladeniči izštekali. "Ne gre nujno za prenos v akustiko, ampak za predrugačenje skladb. Na tak način, da bodo carske, zanimive, nove nam in poslušalcem," pripoveduje Boris. "Šli smo globoko v zajčjo luknjo, do konca, tja, kamor si marsikdo ne upa." "Glasba je učitelj za življenje, ego-check, globok trip brez substanc," pojasnjuje Anže. "Vedno bolj se spreminjamo, na glasbeni in osebnostni ravni." "Pravijo, da slika nikoli ni zares dokončana. Podobno je s skladbami. Radi eksperimentiramo in vidimo, kaj nastane. Ne razmišljamo preveč," dodaja Martin.  Ampak kaj to konkretno pomeni? "Marsikaj. Lahko spremenimo harmonijo, vajb, zasedbo, ponavadi vse troje hkrati. Včasih se zamenjamo na instrumentih, iz česar nastane nekaj čisto novega." K sodelovanju so povabili saksofonista Luko Martina Gajška in multiinstrumentalista Danijela Bogataja, seznam gostov pa s tem nikakor ni končan. "Danijelov prispevek je kot majoneza," pravi Boris. "Pri tem je treba vedeti, da sem velik fen majoneze. Slastno bo. Nebeško. Njegova čudovita, v odmev potopljena violina... Njam!" Tudi seznam akustičnih instrumentov se tu ne konča, slišali smo še koncertni klavir, harmoniko, tamburice... In tudi to še ni vse. "Izbrali smo nekaj skladb, ki so nam v akustiki najbolje zazvenele. Slišali boste eno prastaro in eno čisto novo. Poleg teh poslastic pa imamo še eno packarijo, ki bo morda koga naredila besnega, nikogar pa ne pustila hladnega. Med improviziranjem v hiši Izidorjevega dedka ob treh zjutraj, ko smo bili že pošteno utrujeni, je nastala radijska igra oziroma glasbena pravljica. Tako nam je simpatična, da smo se odločili porogati se instituciji, kot so Izštekani, in jo na njih predstaviti." "Skratka, v Izštekanih želimo ustvariti žurko, kot bi bili pri Juretu doma, kjer bomo sproščeni in bo carska skupnost. To je naša glavna mantra: skupnost na temeljih iskrenosti, ljubezni in spoštovanja." Kako lepo to sovpada z mantro Izštekanih, da so skupnost, ki ji je krasno pripadati. Fotografije - Alan Orlič Skladbe: Lana ne Moje sonce Marija Kuščar Gloria Ena pesem (z Vladom Kreslinom) Čao bejbi Pristanišče d.o.o. Srce

Slovenska glasba in njeni ustvarjalci so zanimivi tudi za tuje trge. Kar je v preteklosti uspelo Ansamblu bratov Avsenik in skupini Laibach, kar danes na primer uspeva skupinama freekind. in Joker Out, bi lahko kmalu uspelo tudi drugim, najti je treba le pravi recept za dobro glasbo in dobiti ustrezno podporo. Izvažanje slovenske glasbe doslej ni bilo sistemsko urejeno, spremembe pa se obetajo v prihodnjem letu, ko bo s podporo ministrstva za kulturo zaživela slovenska glasbenoizvozna pisarna. Zakaj jo potrebujemo, komu in kako naj bi pomagala ter kako doseči, da prava glasba pride v prava ušesa v bližnjih in daljnih kotičkih sveta? Gostje bodo: Primož Kristan, generalni sekretar Slovenskega glasbenoinformacijskega centra SIGIC; Andraž Kajzer, umetniški direktor in vodja festivala MENT; Maša Pavokovič, glasbena menedžerka in predstavnica za odnose z javnostmi; Rok Košir, glasbeni agent in direktor glasbene agencije Most.

V epizodi 149 je bil moj gost Uroš Umek, znan tudi kot DJ Umek. Uroš je slovenski DJ in producent elektronske glasbe, priznan po vsem svetu. Je pionir techno glasbe in je ključno vplival na razvoj elektronske glasbene scene v Sloveniji in širše. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Trenutno dogajanje, motivacija in strast Ustvarjanje elektronske glasbe in vloga AI Glasbena izobrazba uokvirja Odnos oboževalcev - kritike in negativni odzivi Značilnosti dobrega DJ-ja nekoč in danes Kdo je lahko danes DJ zvezda? Doživljanje med nastopi Priprave na nastop Mentoritanje mladih DJ-jev Problematični mladi, nekvalitetna glasba in pocukrana družba ‘Golden era' za Umeka Droge v glasbeni ceni Odvisnost od hrane Pomanjkanje spanja in časa Struktura Uroševe ekipe in zaslužek Ustvarjanje glasbe z AI Plani za v prihodnje ========================================­===== Prijavi se na newsletter in vsak petek prejmi 5 linkov, ki jih ustvarjalci podkastov Dialog in RE:MOAT izberemo tisti teden (knjige, dokumentarci, članki, podkast epizode …). https://aidea.si/aidea-mailing-lista  ========================================­===== AIDEA Podkast: Pogovori o zavesti, vesolju, naši kulturi, tehnologiji in prihodnosti človeštva ... Pogovori o idejah. Vodi Klemen Selakovič Spletna stran: https://aidea.si Instagram: https://www.instagram.com/aidea_podkast/ Tik Tok: https://www.tiktok.com/@klemenselakovic 

“Hočemo funk” še danes odmeva med občinstvom na koncertih ameriškega pozavnista Freda Wesleyja. Gost Evrope osebno se lahko pohvali z dolgim seznamom sodelovanj z največjimi glasbenimi imeni, in to vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Med drugim je bil vodja zasedbe Jamesa Browna, igral z Maceom Parkerjem in Georgeem Clintonom.

Živa Ploj Peršuh je muzikologinja in ena naših najbolj nadarjenih, priznanih in vsestranskih dirigentk. Je ustanoviteljica in umetniška vodja Slovenskega mladinskega orkestra (SMO), s katerim bo nastopila na 7. Zimskem festivalu Ljubljana.Slovenski mladinski orkester je projekt, ki vključuje mlade glasbenike med 16. in 26. letom. Leta 2022 je bil sprejet v polnopravno članstvo Evropske federacije mladinskih nacionalnih orkestrov (EFNYO). Istega leta je Plojeva ustanovila umetniški in humanitarni projekt Glasba za prihodnost (Music for the future), v katerem so se mladi nadarjeni Ukrajinski glasbeniki povezali z glasbeniki Slovenskega mladinskega orkestra.

Glasba ima ugoden učinek na razvoj otroka, dobro vpliva na okrevanje in spoprijemanje z nekaterimi motnjami, podpira zdravljenje nekaterih bolezni. Ponekod v Evropi uspešno izvajajo projekte, poimenovane 'kultura na recept'. Koliko pri nas vemo o vplivu zvoka in glasbe v človekovem najzgodnejšem razvojnem obdobju, pa tudi o pomenu zvočnega okolja za ranljive skupine, kot so posamezniki z oviranostmi in kroničnimi boleznimi? (Koliko) je kultura dostopna tudi njim? Zakaj otroci raje hodijo na kulturne prireditve s kom drugim kot s starši? O vsem tem v posnetku pogovora za projekt B-Air z voditeljico Anamarijo Štukelj Cusma in sogovorniki.Gostje: Uršula Cetinski, generalna direktorica ljubljanskega Cankarjevega doma;dr. Valerija Bužan, klinična psihologinja in predsednica Društva Downov sindrom Slovenija;Franci Krevh, akademski glasbenik tolkalec, član orkestra in vodja družinskega abonmaja Slovenske filharmonije; Tadej Meserko, vodja sektorja za raziskave, razvoj in medpodročno raziskovanje na Ministrstvu za kulturo;Antonina Šel, zdravnica, Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije,Polona Torkar, strokovna sodelavka Društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture Asociacija.

V Glasbenem utripu predstavljamo koncertno dogajanje nekaterih poletnih glasbenih festivalov: Festivala Radovljica in Festivala Seviqc Brežice, dva koncerta Festivala Ljubljana in pa simpozij Zvok in glasba v doživljanju dojenčkov, malčkov in ranljivih skupin. Simpozij, ki je potekal v organizaciji Ustanove Imago Sloveniae in Radia Slovenija, je del triletnega evropskega projekta B-Air – Zvočna umetnost za malčke, dojenčke in ranljive skupine, katerega nosilec je Radio Slovenija.

Poimenovali so jo ikona kolumbijske eksperimentalne glasbe, njeno žanrsko prepletanje tradicionalnih in sodobnih zvokov pa bolero znanstvene fantastike. Lucrecia Dalt je v Sloveniji predstavljala album Ay!, ki so ga pri reviji The Wire in časniku The Guardian uvrstili na seznam albumov leta.

67-ega tekmovanja za pesem evrovizije je konec. Glasba je znova združila Evropo in prinesla prvo žensko izvajalko v zgodovini, ki je drugič osvojila evrovizijski vrh. To je švedska predstavnica Loreen s skladbo Tattoo. Slovenija se je uvrstila na 21-to mesto. V oddaji tudi: - Predsednica republike Nataša Pirc Musar ob jutrišnjem dnevu Slovenske vojske pozdravila približevanje vojske javnosti - Izrael in palestinske oborožene skupine ob posredovanju Egipta dosegli o premirje - Pred Turškimi volivci danes prelomne parlamentarne in predsedniške volitve

Izpostavljamo prvi koncert za abonma Filharmonični klasični koncerti Slovenske filharmonije, koncerta ciklov Stara glasba na Novem trgu in Zvoki mladih ter postavitev Donizettijeve opere Hči polka v beneški operni hiši La Fenice. Napovedujemo še dogodek na Primorskem, Koper bo ta konec tedna v znamenju festivala Kitarika.

Posebno pozornost ta teden namenjamo koncertom, ki so v zadnjem času potekali na Primorskem, to so koncerti festivala Tartini ter izvedba Koprske simfonije Vladimirja Lovca. Poleg tega bomo omenili še projekt Glasba mladih, oddajo pa bomo sklenili z napovedjo koncertov, ki jih v sezoni 2022/23 pripravljajo v Slovenski filharmoniji in Cankarjevem domu.

It looks like the wedding plans will have to wait, but Dave is not wasting time. He learned that IMPORTANT is POMEMBNO, LATER is KASNEJE, PLAN is NAČRT, WEDDING GUEST is SVAT and DUTIES are OBVEZNOSTI or NALOGE. He also learned that MUSIC is GLASBA, FOOD is HRANA, CAKE is TORTA and that they will need a LOAN - POSOJILO for the wedding that Fani wants...

Dvajsetega maja praznujejo KAVBOJKE! Zapiski: PIJAČA: črna kava Patent 20. 5. 1873 Leviske Levi Strauss Jacob W. Davis Zgodovina džinsa – podkast Cotton Gin Prometej tkanja – Samuel Slater Lana Del Rey – Blue Jeans Hannah Montana – Old Blue Jeans Ella Fitzgerald – Sophisticated Lady Dieslova reklama, popravek: je iz leta 1997   Glasba […]