Noetova banda

Še pred nekaj desetletji labodi grbci pri nas niso bili tako zelo pogoste ptice. Videti jih je bilo mogoče na Bledu ali na Otočcu, kamor so jih sprva pripeljali za okras. Zadnja leta pa labodi pri nas ne le gnezdijo, veliko jih pride k nam tudi prezimovat. A od kod? Te podatke naši ornitologi razberejo iz obročkov, ki jih ptice nosijo na nogah. Labodji par gnezdi tudi na Koseškem bajerju v Ljubljani. Letos je ta vzgojil šest mladičev, ki so jim včeraj predstavniki Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter Slovenskega centra za obročkanje ptic, ki deluje v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na noge namestili obročke.

Krompir, o katerem je sicer več teorij, kdo ga je iz novega sveta prvi pripeljal v Evropo, je bil na svoji prvi poti čez Atlantik brez progaste družbe. Tudi za časa Marije Terezije, ki je gojenje te kulture v naši deželi zapovedala, se kmetom o krompirjevi nadlogi še sanjalo ni. A koloradski hrošč, ki je dobil ime po državi, kjer so ga najprej opazili in ki se je najprej prehranjeval z divjimi razhudniki in šele sredi 19. stoletja ugotovil, da je krompir boljši, se ni hitro razširil le po Ameriki, pač pa kaj kmalu kot slepi potnik na ladjah prišel tudi v Evropo. Najprej v Francijo, pri nas pa so ga prvič opazili na Krškem polju leta 1946 in zaradi škode, ki jo je povzročal, ga je takratna oblast poimenovala kar škodljivec socializma. Po več kot 70-ih letih je koloradski hrošč še vedno velika nadloga in zadnjih 20 let tudi predmet preučevanja na Oddelku za agronomijo Biotehniške fakultete v Ljubljani. O raziskavah, povezanih s tem krompirjevim škodljivcem in možnimi ukrepi proti njemu, pa tudi o sami žuželki nam je več povedal Stanislav Trdan, redni profesor za področje varstva rastlin in predstojnik katedre za fitomedicino, kmetijsko tehniko, poljedelstvo, pašništvo in travništvo.

Akademik, biolog doktor Matija Gogala je svoje zanimanje najprej posvetil stenicam, te je že kot dijak preučeval, zbiral in študiral njihove vrste, kar je bilo pri število 650 vrst samo v Sloveniji precej obširno področje dela. Zanimala sta ga tudi žuželčja vid in sluh pa vibracijska komunikacija. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pa so ga, ko je obiskal Tajsko in Malezijo, začeli zanimati škržadi. Sam zagovarja zapis »škržad« namesto »škržat«. Prvi sicer velja za pravilnejšega, drugi pa je narečen, a se ga prav tako dopušča. Škržadi pa zadnja leta niso več tipični za obmorske kraje in Kras, slišimo jih lahko tudi v ljubljanskem Tivoliju pa celo nad Hotedršico. Kako so prišli tja, še vedno ni jasno.Doktor znanosti Matija Gogala je tudi prvi začel zbirati zvoke za Arhiv živalskih zvokov - študijsko zbirko posnetkov živalskih zvokov, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije.

Cerkniško jezero, ki je del Notranjskega regijskega parka, velja za eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Po svoji biotski raznovrstnosti pa se najbrž lahko kosa tudi z jezeri v svetovnem merilu.Tam so opazovali polovico vseh evropskih vrst ptičev, od 180 vrst dnevnih metuljev, kolikor jih je pri nas, so jih na območju jezera našteli kar 125. Ob Cerkniškem jezeru živi tudi 15 vrst dvoživk, mednje sodita tudi veliki pupek in hribski urh. Bolj znan je verjetno urh, ki sicer sodi v družino žab, a vendar ga od njih loči okrogel jezik, ki ga ne more iztegniti tako, kot to lahko počnejo žabe. Veliko bolj skrivnosten pa je veliki pupek, ki mu zaradi videza včasih rečejo tudi zmajček.Obe dvoživki sta na rdečem seznamu in tudi zato, da se vrsti ohranita, so pupkom in urhom v Notranjskem parku v sklopu projekta KRAS.RE.VITA uredili nova bivališča, ki bodo v sklopu poti ob Cerkniškem jezeru v prihodnje na ogled tudi javnosti.

Vipavska dolina ni le ena od desetih najboljših destinacij v Evropi, kamor jo je lani uvrstil Lonely Planet, pač pa je tudi območje, na katerem najdemo kar nekaj prav posebnih živalskih vrst. Med njimi so tudi take, ki so že na rdečem seznamu ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Njihovi ohranitvi in izboljšanju stanja njihovega habitata je namenjen projekt VIPava, ki ga skupaj s še nekaterimi partnerji vodi Zavod za ribištvo Slovenije. Tako na območju porečja Vipave poteka izlov tujerodnih vrst želv, ki izpodrivajo našo domorodno močvirsko sklednico, izvajajo se tudi ukrepi za laško žabo, hribskega urha, za ohranitev hrošča močvirskega krešiča, dveh ptičjih vrst in metulja. Poteka pa tudi popis vidrekov, saj se ta nočna žival spet vrača v Vipavsko dolino.

V idealnih pogojih lahko mačka na leto koti tudi do petkrat, pri nas do trikrat, in če ima vsakokrat štiri ali pet mladičev, je to na leto kar nekaj malih živali, ki največkrat končajo na ulici. Rešitev je gotovo poseg, kastracija oziroma sterilizacija, ki ne le prepreči, da bi žival imela mladičke, pač pa zmanjša tudi možnost pojava bolezni, željo po potepanju in pretepanju. Ker pa se lastniki mačk še vedno redko odločijo za poseg, so v društvu Mačjelovka pripravili akcijo »Daj tačko! Steriliziraj svojo mačko«, v kateri so združili moči z veterinarji, nekaterimi občinami in zavetišči. Namen akcije pa je lastnikom živali razložiti, zakaj je tako pomembno, da poskrbijo za sterilizacijo oziroma kastracijo svojih mačk, hkrati pa je aprila mogoče poseg v štirih občinah – v Ljubljani, Borovnici, na Brezovici in Igu – opraviti za približno polovično ceno od redne.

Že Aristotel je živa bitja razdelil na premikajoče se živali in ne premikajoče se rastline. Čeprav je večina rastlin res pritrjena, pa te vseeno potujejo vsaj enkrat v življenju, kot semena. Na primer semena tropske metuljnice po morju priplujejo vse od Antilov do Evrope. Ob vodi in vetru pogosto pri razširjanju semen in plodov na različne načine sodelujejo tudi živali. O tem, kako potujejo semena, so v Prirodoslovnem muzeju Slovenije pripravili razstavo z naslovom Kako potujejo semena, po kateri nas je popeljala ena od soavtoric razstave in vodja Kustodiata za botaniko Špela Pungaršek.

Alkimisti različnih kultur in stoletij so iskali eliksir za večno življenje in večno mladost. Vendar so pri iskanju pri marsikaterem uporabniku svojih zvarkov dosegli ravno nasproten učinek. Danes bi rekli, da so se ukvarjali z antiagingom – le da pri tem ne gre za kreme in napitke, pač pa za vejo znanosti, ki raziskuje vprašanje, kako bi v prihodnosti staranje, če že ne preprečili, vsaj upočasnili. Znanstvenikom so v pomoč tudi narava in nekateri organizmi, med njimi »nesmrtna meduza«, za katero velja, da ima zanemarljivo senescenco. O večnem življenju živali smo se pogovarjali z doktorico biomedicine Mojco Jež.

Med društvi, ki že nekaj let opozarjajo na to, kaj s seboj prinaša uporaba pirotehničnih sredstev, je tudi Društvo za zaščito živali Ljubljana, zadnji dve leti pod geslom Prazniki brez pokanja. Kot pravi zakonita zastopnica društva Maša Cerjak Kastelic, sicer opažajo, da je ognjemetov in pokanja res vsako leto manj, a še zmeraj so in zato so tudi letos člani društva pripravili nekaj napotkov, kako ravnati in kako pomagati živalim, da bo praznični čas zanje čim manj stresen in naporen. Tudi letos so pripravili natečaj za najlepše narisan ognjemet, z namenom, da namesto da ognjemet ustvarite na nebu, tega narišete s kakršno koli tehniko ali slogom, le brez pomoči računalnika. Izdelke, poslane tako po navadni in po elektronski pošti, zbirajo do 31. decembra, več informacij najdete na facebook strani Prazniki Brez Pokanja.

V Alzaciji je ni trgovine s spominki, v kateri v vas ne zazijajo štorklje, take in drugačne. Čeprav ni bilo vedno tako in so štorklje tudi pobijali, pa so te ptice zadnja leta postale simbol te šarmantne regije. Kako tudi ne, v celotni gnezdi približno 800 parov belih štorkelj, 80 v njenem glavnem mestu. Kako je v Strasbourgu v času gnezditve in zakaj nekatere strasbourške štorklje ne letijo na jug, nam je pojasnila Cathy Zell iz organizacije LPO, ki skrbi za zaščito biotske raznovrstnosti v Alzaciji.

Tilen Mlakar za to, kar počne, raje uporablja termin pasji behaviorist kot pasji psiholog, saj se ukvarja s preusmerjanjem pasjega vedenja oziroma skuša neko nezaželeno pasje vedenje odpraviti ali popraviti. Najpogostejši vzrok nezaželenega vedenja pri psih je strah, ki je lahko posledica slabe socializacije, pasjega značaja, njegova slaba izkušnja ali vse našteto skupaj. Veliko pa je tudi primerov skrajnosti, ali je pes razvajen ali pa popolnoma prepuščen samemu sebi in žival ne v prvem ne v drugem primeru ni srečna. Prav zato je cilj pasjega behaviorista tudi to, da lastnika nauči, kako mora pravilno ravnati s psom.

V začetku oktobra smo iz Slovenije v Francijo poslali dve medvedki, a zelo verjetno je, da se bo že spomladi populacija tamkajšnjih medvedov povečala še za štiri osebke. Obe mladi medvedki, tako Claverina kot Sorita iz snežniških gozdov sta namreč breji in se v pirenejskih gozdovih dobro počutita. Izvoz medvedov v Pireneje poteka že več kot 20 let. Prve medvede smo iz naših gozdov pred četrt stoletja poslali v Avstrijo, najuspešnejša pa je naselitev medvedov v italijanske Dolomite. Skupaj zdaj po gozdovih od Alp do Pirenejev hlača več kot 100 tja poslanih medvedov in njihovih potomcev. Kako naši medvedi opravljajo svoje poslanstvo na tujem in kdaj bodo naše izumirajoče rise okrepili slovaški in romunski, pa več v pogovoru z Markom Jonozovičem z oddelka za gozdne živali in lovstvo pri Zavodu za gozdove Slovenije.

Kako se sliši polenta e osei, tradicionalna italijanska jed z območja Lombardije in Benečije, pa tudi drugih koncev Italije, sestavljena iz polente in pečenih ptic, na primer taščic? Če že ne drugega, zelo prepovedano. Prostoživeče ptice so v vseh državah Evropske unije zavarovane, lov nanje in pobijanje pa prepovedana, razen nekaterih lovnih vrst. Toda tisto, kar je prepovedano, je najslajše in tako se še vedno dogaja, da divje ptice lovijo in prodajajo pod mizo. Prav pred kratkim je mobilni oddelek Finančnega urada Ljubljana pri pregledu romunskega avtobusa s prikolico odkril več kot 1300 mrtvih ptic, namenjenih na italijanski trg. Pa tudi Slovenija, pravi Tomaž Jančar, vodja varstveno-ornitološkega sektorja pri Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ni tak raj, kot so domnevali. Več bodo skušali ugotoviti v projektu »Proti nezakonitemu ubijanju ptic na jadranski selitveni poti«, ki ga financira nemška nevladna organizacija EuroNatur in ga izvajajo v državah zahodnega Balkana.

Betonska džungla vedno bolj postaja zatočišče in prebivališče živalim. Divji prašiči, lisice, nutrije, kune belice, jazbeci in najbrž še kake druge divje živali se vedno bolj širijo v urbani prostor. Žival, ki jo v mestih večkrat ne le vidimo, pač pa tudi slišimo, je siva vrana. O teh živalih je pri nas v letih med 2014 in 2016 potekala tudi raziskava o značilnostih, problematiki in upravljanju populacij v urbanem okolju. Kot pravi doktor Boštjan Pokorny, dekan Visoke šole za varstvo okolja in raziskovalec divjadi na Gozdarskem inštitutu Slovenije, ki je bil vodja raziskave, si sive vrane veliko zapomnijo in se hitro učijo. Znano je, da si zapomnijo obraze in znano je tudi, da so bile po nekaterih mestih v tujini do delavcev, ki so jim odstranjevali gnezda, precej neprijazne. Kako je z upravljanjem te vrste pri nas in zakaj so jim tako zelo všeč avtomobilski brisalci, povemo v Noetovi bandi.

Jutri bo torej 20. maj ki ga je generalna skupščina Združenih narodov na slovensko pobudo razglasila za svetovni dan čebel. O tem, kako zelo so čebele pomembne za celotno človeštvo, svojim sovrstnikom predava tudi eden najmlajših čebelarjev - predavateljev, osem letni Andrej Madrúša iz Kampela pri Kopru. Njega in njegovo družino, ki skrbi za 14 čebeljih družin, je obiskala Mateja Brežan.

Ljudje od živali zahtevamo, da nas razumejo, mi pa se ne trudimo, da bi razumeli njih, pravi Darja Žnidaršič, sicer medicinska sestra, pa tudi terapevtka TTouch in učiteljica za pse. In nadaljuje, da šele ko nekaj spoznaš, veš, kako s tem ravnati. Nič drugače ni pri naravi in živalih. Ko jih razumeš, jih začneš varovati sam od sebe, brez zakonov in prepovedi. Ena od metod, kako se jim približati in z njimi navezati stik, je tudi dotik. Nadgradnja dotika pa je metoda Tellington TTouch, neverbalna komunikacija, ki spodbuja povezanost med dvema živima bitjema. Metodo je razvila Linda Tellington-Jones, ki ji marsikdo reče kar šepetalka konjem. Osnov masaže se je naučila od dedka, ki je v Rusiji dresiral dirkalne konje, sam pa se je metode naučil od ruskih ciganov. Linda, ki je s svojim načinom dela z živalmi pomagala tudi orki Keiku iz filma Free Willy in številnim drugim divjim živalim, od slonov do snežnih leopardov, je bila gostja na Svetovnem kongresu Ambasadorjev živali in narave na Rogli.

V začetku so med psi vodniki prevladovali nemški ovčarji, danes so to labradorci. Vaditelji jih izšolajo od tri do pet na leto, število vseh pri nas je približno trideset. Da bi bilo slepim, ki imajo psa vodnika, in njihovim svojcem pri delu s psom še laže, so pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije izdali priročnik za uporabnike psov vodnikov, ki ga je nekdanja vaditeljica Alenka Sunčič Zanut sicer napisala že pred 15-imi leti za zasebno uporabo. Zdaj je dostopen tudi širši javnosti in ob informacijah o oskrbi psa ter osnovnih poveljih opozori tudi na bonton in vedenje ljudi do slepih in psov vodnikov. Eno izmed pravil, ki ga ljudje morda niti ne poznajo, je tudi to, da če srečajo slepega s psom, naj temu ne gledajo v oči.

Čeravno so jih nekoč uvrščali med rastline, so glive bolj kot povezane z rastlinami, povezane z živalmi. Glive namreč poznamo po razmnoževalnem organu in ne po telesu, kar pomeni da so jurčki, gobani, mušnice in vse ostale gobe pravzaprav le razmnoževalni organ precej večjega organizma. Telo glive je namreč skrito v zemlji ali v lesu in ko se to oskrbi z energijo požene razmnoževalni organ. Ta se ne premika, zato so glive najprej uvrstili med rastline, ker pa je njihov metabolizem, ki poteka v celicah, bolj podoben živalskemu kot rastlinskemu, so glive leta 1969 razvrstili v samostojno kraljestvo. To kraljestvo je veliko, pa tudi še precej neraziskano. Število opisanih vrst je približno 100 000 predvidevajo pa, da jih je do milijon. So skriti potencial za človeka na področju medicine, zdravstva pa tudi varovanja okolja. Gobe se razširjajo s svojim podgobjem v tleh in lahko rastejo na zelo onesnaženih področjih. Na teh lahko razkrajajo strupe in zato jih uporabljajo za bioremediacijo in revitalizacijo površin. Med drugim pa prav gliva zaseda mesto največjega organizma na svetu. O svetu gliv in gob, pa tudi kaj je razlika med tema dvema izrazoma, nam bo povedal biolog, doktor Franc Pohleven.

Križanec med ovco in kozlom bo kovca, med levom in tigrico liger. Ob takih živalih včasih slišimo tudi izraz hibridi. Profesor doktor Peter Dovč, profesor za genetiko in animalno biotehnologijo pravi, da sta izraza enakovredna, čeprav v praksi uporabljamo izraz križanec takrat, ko gre za parjenje v okviru posamezne vrste, medtem ko so hibridi po navadi poimenovani potomci dveh različnih vrst. Toda narava je previdna in ni pripravljena prenašati prevelikih razlik med starši in potomci; že sama z različnimi parametri poskrbi, da križanje v naravi ni prav pogosto. Eno tako oviro najdemo na primer med žuželkami, ki imajo spolne organe zgrajene po principu ključa in ključavnice in že neujemanje teh prepreči uspešno oploditev. Če pa vendarle nastane križanec, je največkrat sterilen; tako je pri muli, potomki osla in kobile, ter mezgu, križancu med žrebcem in oslico. V mariborskem Akvariju in terariju pa smo našli križanca med laškim gadom in modrasom.

V Evropi je približno 15 000 tujerodnih vrst, večinoma gre za rastline. Težje pa je govoriti o tem, koliko od teh je invazivnih tujerodnih vrst, saj nekatere, ki so invazivne pri nas, niso invazivne kje drugje, zato raje govorimo o potencialno invazivnih vrstah. Gozdarski inštitut Slovenije je skupaj s partnerji leta 2016 začel boj proti tujerodnim invazivnim rastlinam v gozdu s posebnim projektom Life Artemis. Z njim želijo preprečiti vnos teh vrst oziroma invazivne tujerodne vrste uničiti, preden se začnejo širiti. Zato so pripravili tudi opozorilni seznam tujerodnih vrst, ki še niso prisotne v Sloveniji, a njihov pojav oziroma ustalitev pričakujemo v prihodnjem obdobju. Na njem najdemo tudi rakuna, rakunastega psa in tudi azijskega sršena, ki so ga našli že zelo blizu, v Italiji v okolici Ferrare. V Sloveniji je na primer že nekaj žuželk, ki lahko povzročijo težave. Hrastova čipkarka, ki napada hrastovo listje, je k nam prišla iz vzhodne Evrope, pred časom so zaznali tudi azijskega ambrozijskega podlubnika, ki so ga najprej našli v Italiji. Ob tem so pripravili tudi aplikacijo, ki deluje na spletni strani invazivke.si pa tudi kot mobilna androidna aplikacija.

Proti koncu leta 2016 so slovenski raziskovalci končali terensko delo triletne sistematične študije človeške ribice pri nas in že kmalu so ugotovili, da pri nas ne živi le ena vrsta tega endemita. A kot pravi profesor doktor Peter Trontelj z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani, za zdaj še ne moremo govoriti o vrstah, pač pa o potencialnih vrstah. Vrsta namreč postane, ko je uradno opisana v znanstveni literaturi in ko se s tem strinjajo tudi drugi biologi. Lahko pa že povejo, da bo potencialnih vrst devet, od tega jih pet živi v Sloveniji. Razlikujejo se po genskih značilnostih, po ekologiji, razširjenosti pa tudi po vedenju. Nekatere od skupin prihajajo na površje, druge ne. Vrsta, ki na primer živi na območju Stične, ima drugačno barvo nog, istrska več zob. Posebnost je seveda tudi črna človeška ribica, ki živi samo v Beli krajini in še to v zelo omejenem delu, na le nekaj kvadratnih kilometrih.

Ko se enkrat sredi novembra dnevne temperature ne dvignejo kaj dosti prek ledišča je v zraku poleg obeta smučarske sezone, predvsem na vasi zaznati tudi specifične vonjave največjega kmečkega praznika, kolin. Koline ali furež so v Sloveniji del bogate kulturne dediščine in obredja, ki mu ni para v svetu. Etnolog Dr. Janez Bogataj že polnih 50 let spremlja, kot pravi temu, kulturo kolin pri nas. In prav zna začetku letošnje sezone kolin je pred dnevi predstavil kar dve monografiji, ki sta izšli pri založbi Rokus Klett. Monografiji Ni ga tiča čez prašiča! in Koline predstavljata koline v vseh slovenskih gastronomskih regijah in ponekod v tujini.

Na svetu verjetno ni vrste živali, ki se je ne bi bal vsaj en človek. Pravzaprav je strah pred živalmi pogostejši, kot bi si mislili. Seveda so nekatere živali resnično nevarne in tudi z evolucijo nam je beg pred takimi omogočil preživetje. A vendar gre pri fobijah predvsem za neupravičen strah, predsodek do določene vrste živali, ki ni nevarna. Menda ima tega približno polovica vseh ljudi na svetu. In čeprav ne bi pričakovali, se nekateri bojijo tudi mačk, celo metuljev. Po raziskavah, pa tudi po izkušnjah biologinje in pedagoške vodje Irene Furlan se predšolski otroci najbolj bojijo volkov, kar verjetno izhaja iz pravljic, šolarji pa kač, pajkov, žuželk, krastač, pa tudi ptičev. Strahov ali bolje predsodkov se lahko znebite tudi v Živalskem vrtu v Ljubljani, kjer že 27 let pomagajo ljudem s to težavo po metodi, ki so jo razvili na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete in temelji na dotiku in bližini živali.

Narava se rada skriva, je dejal starogrški filozof Heraklit, a vendar njene skrivne principe vse bolj odkriva tudi človeška znanost. Na Univerzi v Wageningenu na Nizozemskem so na primer že preučevali morske ježke, ki imajo poleg bodic tudi nožice, s katerimi se oprijemajo vlažnih vertikalnih sten in se po njih brez težav premikajo. Tak princip oprijema bi lahko prišel prav tudi v medicini pri razvoju orodja za prijemanje vlažnih tkiv. Magister znanosti Uroš Cerkvenik pa se tam ukvarja s parazitskimi osami, vrsto Diachasmimorpha longicaudata. To sicer uporabljajo kot naraven nadzor za zatiranje škodljivih sadnih muh, v ličinke katerih ose ležejo svoja jajčeca. Pri tem početju svoje leglice – to so tanke, iglam podobne strukture – uporabljajo za vrtanje v različne in različno trde substrate. Zanimivo pa je, da lahko vrtajo v katero koli smer želijo iz ene same točke. Cilj raziskave o načinu vrtanja parazitskih os na Univerzi v Wageningenu, kjer sodelujejo tudi s Tehnično univerzo v Delftu, je, da bi nekoč lahko te principe izkoristili za razvoj novih igel za minimalno invazivno kirurgijo.

Poleg rastlinske genske banke imamo pri nas tudi gensko banko v živinoreji. Ta skrbi za ohranjanje živalskih genskih virov slovenskih avtohtonih pasem domačih živali. A pri živalih je malo drugače kot pri rastlinah. In bolj kot zamrznjen material je cilj ohranjati naše pasme v živem. Avtohtone pasme so namreč tiste, ki so tisočletja nastajale v našem okolju, človek jih je odbiral in križal po svoje, in po vsem tem času so se bolj prilagodile našim razmeram. Najbolj znana taka pasma je gotovo lipicanski konj, ali pa cikasto govedo, ali krškopoljski prašič, med temi sta tudi štajerska kokoš in na koncu koncev tudi kranjska čebela. A vsem ne gre najbolje. Najbolj ogrožena je drežniška koza, imamo le še šeststo teh živali, slabo gre tudi belokranjski pramenki in slovenskemu hladnokrvnemu konju. A to ni le naša težava. Po podatkih mednarodne organizacije FAO je ogroženih kar 17 odstotkov svetovne populacije lokalnih pasem. Prav za to, da se ne bi zgodilo, kar se je, da ni več bohinjskega konja, slovenskega črnega prašiča, marijadvorskega goveda, koz tratnic, skrbijo v Genski banki v živinoreji, ki sodi pod ljubljansko Biotehniško fakulteto, oddelek za zootehniko.

Ob iskanju pogrešanih oseb, po silovitem potresu in ob snežnem plazu so navkljub vsej sodobni tehnologiji, ki je na voljo, reševalci s psi med prvimi in najbolj uspešnimi, ki iščejo in najdejo izgubljene ali preživele. Te dni v Zagorju ob Savi potega mednarodni tabor reševalnih posov, ki pilijo svoje znanje in nabirajo izkušnje na zanimivih zasavskih deloviščih kot so opuščeni rudniški rovi, ruševine industrijskih objektov ali propadajočih bazenskih kompleksih.

Območje Loške doline, ki mu Miha Mlakar pravi tudi mednožje slovenske kure, ima kar nekaj turističnih točk od Križne jame do gradu Snežnik. Še en velik in kosmat razlog, da turisti zavijejo izven vseh prometnic do tja, pa je fotolov. Prav ta del vse do Kočevskega velja za območje stabilne populacije ter največje gostote medvedov oziroma je to medvedja avtocesta, po kateri živali prehajajo z enega konca na drugega. Z idejo o fotografiranju medvedov se je Miha Mlakar, sicer gostinec, ukvarjal že pred desetimi leti, zadnji dve leti pa predvsem tuje goste vodi na fotolov na točke oziroma v preže v okolici Starega trga pri Ložu.

Povprečno izobražen človek bi, če bi ga prosili, naj na pamet našteje čim več živalskih vrst, teh naštel približno sto. Največ bi bilo vrst ptic in sesalcev. Kaj pa žuželke, najobsežnejša skupina živih organizmov na svetu? Po statistični oceni naj bi jih bilo med tri in osem milijonov. Po optimistični 30 milijonov, večina vrst je nepoznanih. Prav zato, da bi vsaj poznane spoznali še bolje, so v Zavodu za naravo EGEA, katerega poslanstvo je promocija biotske pestrosti in raznovrstnosti bitij in ekosistemov, v Domžalah pripravili največjo razstavo žuželk v srednji Evropi. V prostorih nekdanje banke lahko v različnih sklopih, v katerih je prikazanih 50 tisoč žuželk, izveste marsikaj o njihovem videzu in vedenju.

Včasih, ko je kje v mestu, sliši kake opazke, ki letijo nanj. A kot pravi, ga to ne gane, ima svoje življenje in trdo kožo. Dobesedno. Tomi, ki ne mara nazivov in pravi, da je le Tomi, je pred leti zlatarsko orodje zamenjal za kmečko in v Boračevi pri Radencih začel ustvarjati svoj vrt, ki je z leti zrastel v pravi živalski vrt. Nekdaj blokovski mulc, ki so mu branili imeti živali, jih ima zdaj 56 različnih vrst, 417 po številu. Poleg vrste opice beloglavček je prek izmenjave z drugimi živalskimi vrtovi tam našla prostor tudi opica berberski makak ali magot, ki sicer v naravi živi na Gibraltarju. Po drugi svetovni vojni, ko je populacija teh opic tam znatno upadla, jih je tja iz severne Afrike naročil sam Winston Churchill. Posebnost so gotovo tudi glodavci patagonske mare, po videzu sodeč mešanica zajca, srne in kenguruja, ki je mimogrede njihov sosed v družinskem živalskem vrtu Sikalu družine Mitev. Ta v skrbi za dobro počutje živali vrata obiskovalcem odpre samo ob koncu tedna.

Evropa zadnja leta doživlja širjenje nove vrste zveri in Slovenija pri tem ni izjema. Šakala nekoč pri nas ni bilo, pojavlja se šele od leta 1953. Sicer je v Evropi bil prisoten, a predvsem na obalnih območjih Dalmacije, v Grčiji in ob obalah Črnega morja. In prav vprašanje, zakaj se je vrsta začela širiti, je zadnja leta precej težilo strokovnjake. Mednarodna znanstvena ekipa, pri kateri je sodeloval tudi slovenski raziskovalec dr. Miha Krofel z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete, je v zadnjih letih prva raziskala odnos med dvema največjima evropskima predstavnikoma družine psov, volkom in zlatim šakalom, in odgovorila tudi na to vprašanje. O tem tokrat Noetova banda.

22. maj je program Združenih narodov za okolje razglasil za mednarodni dan biotske raznovrstnosti oziroma za dan pestrosti in raznovrstnosti živega sveta. Če se ob tem spomnimo na naše rise, potem prav velikega razloga za praznovanje nimamo. Naša populacija risov, ki so jih k nam po izumrtju enkrat že naselili, in sicer leta 1973, je tako ogrožena, da če ne bomo ukrepali, ne bomo govorili o doselitvi, ampak spet o naselitvi. Prav zato je vlada RS pred enim letom sprejela Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja navadnega risa v Sloveniji 2016–2026. Ta najmočnejša in najlepša evropska divja mačka namreč sodi med zavarovane vrste, ki jih je naša država po direktivi o habitatih dolžna ohranjati.

Vemo, da je v križanki pri geslu plaha gozdna žival rešitev srna. Pa tudi sicer se zdi, da o tej vrsti divjadi našega gozda vemo vse. Vendar so slovenski raziskovalci divjadi z Gozdarskega inštituta Slovenije, Visoke šole za varstvo okolja in inštituta ERICo Velenje v sodelovanju z italijanskimi kolegi odkrili nekaj, kar prej ni bilo znano. Že pred leti so pri nas potekale raziskave o tem, koliko mladičev ima lahko na primer košuta in koliko divja svinja. Leta 2013 pa so se ob pomoči lovcev lotili še vprašanja, kako je s tem pri srnah in kot prvi na svetu ugotovili, da ima srna, ki praviloma polega enega ali dva, zelo redko tri mladiče, v enem leglu lahko celo pet mladičev. Ugotovitve o razmnoževalnem potencialu srnjadi, ki so dosegle tudi tuje raziskovalce, pa niso pomembne samo zato, ker so prve take, pač pa bo te mogoče prenesti tudi neposredno v vsakdanjo prakso upravljanja populacij srnjadi.

S 1340 kilometrov dolgo in predvsem peščeno obalo je Šrilanka, otoška država v Indijskem oceanu, pravi kraj za gnezdenje želv. Kraj že, ki pa za želve nikakor ni tudi raj. Na Šrilanki imajo pet vrst morskih želv in samice teh svoja jajca odlagajo na plažah v topli in mehki mivki. Čeprav lahko posamezna samica hkrati odloži tudi 150 jajc, le malo malih želvic pride do morja in sploh preživi do odrasle dobe. Podatek je, da na tisoč želv le ena. Nanje poleg naravnih sovražnikov preži tudi človek. Želvja jajca so dragocena za črni trg, v Aziji so pogosti želvje juhe in modni dodatki iz želvjih delov. A na srečo obstajajo domačini, ki jim ni vseeno zanje. Takšen je tudi Dudley Perera, ki na obali Kosgode na jugozahodnem delu otoka že skoraj tri desetletja vodi zavetišče in projekt za ohranitev želv Kosgoda Sea Turtle Conservation Project

Ptice in njihove navade so od nekdaj zaposlovale človeški um in domišljijo. Filozof Aristotel, ki se je zanimal tudi za živalski svet, je že v antični Grčiji postavil tri teorije o selitvah ptic, ki so se izmenjavale vse do 19. stoletja. Da se ptice pozimi spremenijo, na primer taščica v šmarnico. Da spijo zimsko spanje, pa tudi to, da se čez zimo preselijo na luno. No, zamisli izza lune so se začele podirati, ko je danski učitelj Hans Christian Mortensen leta 1899 prvi uradno obročkal škorce. Pri nas mu je čez deset let sledil mariborski izdelovalec orgel Jurij Brandl, ki je obročkal dve mladi štorklji. Obe sta mu ušli in eno so potem našli v južni Italiji. Uradno pa se je obročkanje ptic začelo leta 1927 po ustanovitvi Ornitološkega observatorija, in vse od takrat ga opravljajo že 90 let redno, vsako leto, in je danes del organizirane vseevropske mreže obročevalskih centrov EURING. Zdaj pri nas obročkanje približno 100 000 na leto, prav toliko kot v Nemčiji, in kot pravi strokovni vodja Slovenskega centra za obročkanje ptičev Al Vrezec, smo na to in na naše obročkarje lahko več kot ponosni.

Psi lahko zavohajo marsikaj. Drogo, eksploziv, gomolje, ki rastejo nekaj deset centimetrov pod zemljo, pogrešane ljudi, pline. Psi zavohajo celo strah, čeprav zanj pravijo, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. Pasji smrček naj bi imel več kot 200 milijonov čutnih, receptorskih celic za voh. Za primerjavo, ljudje jih imamo v svojem nosu le približno pet milijonov. Če bi kuža stal na eni strani olimpijskega bazena in bi kdo na drugi strani v vodo stresel na primer žličko soli, bi kuža to zavohal. In ta njihova sposobnost, odličen voh, zadnjih nekaj desetletij pride prav tudi v zdravstvu. Psi lahko zavohajo spremembe v stopnji sladkorja v krvi, prav tako že nekaj let urijo pse, da v urinu zavohajo prisotnost raka v telesu. Dva taka psa, labradorca Vilija in Tio, imamo zdaj tudi v Sloveniji.

Tako Slovenijo kot Kostariko je britanski časnik Daily Mail uvrstil med deset najbolj eko turističnih destinacij na svetu. Svojo bogatost, tudi biološko, Kostarika skriva že v imenu – v španščini namreč pomeni bogata obala. Na ozemlju dežele, ki je dvainpolkrat večja in ima tudi toliko več prebivalcev od Slovenije, na le 0,03 odstotka površine planeta, živijo štirje odstotki vseh znanih živalskih vrst na svetu. Po podatkih organizacije Nacionalnega inštituta za biodiverziteto Kostarike živi tam več kot pol milijona rastlinskih in živalskih vrst, od tega je približno tri petine insektov. Za preučevanje te bogate biološke raznolikosti je namenjena tudi tropska raziskovalna postaja Univerze na Dunaju v La Gambi – to včasih obiščejo tudi slovenski študenti biologije. Spremlja jih doktor Tom Turk z oddelka za biologijo ljubljanske biotehniške fakultete, ki bo gost Noetove bande.

V Teksasu se že nekaj let otepajo norih, ki so dobile tako ime tudi zato, ker jih privlači elektrika. Pri nas so najbolj nadležne faraonske, nemški raziskovalci pa so bili prav veseli, ko so prav pred kratkim na otoku Fidži odkrili take, ki gojijo rastline. Na svetu je približno 14.000 vrst mravelj, pri nas 140, največ jih je v tropih. Na primer v amazonskem pragozdu ena tretjina biomase odpade nanje in na termite, ki pa, čeprav jim pravijo bele mravlje, sodijo med ščurke. Biolog Gregor Bračko z oddelka za biologijo na biotehnični fakulteti v Ljubljani pravi, da je vsaka vrsta mravelj po svoje zanimiva. Vojaške so ene od tistih, ki nimajo mravljišč, medene za hrano nabirajo avstralski staroselci, rdeče mravlje amazonke so razvile suženjski sistem, pri nas pa najdemo tudi take ki “molzejo” uši. Govorili smo tudi s profesorico biologije doktorico Susanne S. Renner z univerze Ludwig-Maximilians v Münchnu, ki raziskuje vrsto mravelj, ki sejejo rastline, ki jim, ko zrastejo, služijo za dom. Ne samo, da je bila huda mravljica, prav vse mravlje so “hude”.

Žuželke niso med najpriljubljenejšimi bitji a svetu in vsaj za nekatere bi nam bilo ljubše, če jih ne bi bilo. A žuželk to ne zanima in se še kako dobro znajdejo v tem prostranem svetu, da obstanejo. Vsaka vrsta se mora za preživetje razmnoževati, za razmnoževanje pa morajo osebki med seboj komunicirati. Bolj znana komunikacija pri žuželkah je kemična s feromoni, manj znana, a veliko bolj razširjena pa je vibracijska. Z raziskavo komunikacije žuželk, oziroma z njihovo vibracijsko komunikacijo se ukvarjajo na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo. Prav slovenski raziskovalci so v svetovnem vrhu tako po raziskavah kot tudi vodilni po tradiciji raziskav na tem področju. Oddelek vodi docentka doktorica Meta Virant Doberlet, ki je pred kratkim za svoje delo prejela tudi nagrado Miroslava Zeia za izjemne dosežke na področju osnovnih in uporabnih raziskav ved o življenju. O vibracijski komunikaciji žuželk, ki je sicer ljudje ne slišimo, bomo prisluhnili v tokratni Noetovi bandi.

Če volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo mi ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dlake, ni čisto jasno, pa tudi to ne, zakaj so nekateri izmed nas še vedno bolj poraščeni od drugih.

Če volk že ne zamenja svoje narave, zamenja vsaj dlako. Človek še te ne. Čeprav je dlaka značilna le za sesalce, pa smo med primati samo mi ljudje goli. Zakaj smo izgubili večino dlake, ni čisto jasno, pa tudi to ne, zakaj so nekateri izmed nas še vedno bolj poraščeni od drugih. Dlaka se je pri sesalcih najverjetneje pojavila že čisto na začetku, pred 300 milijoni let ali še prej. Takrat je bila njena primarna funkcija ohranjanje telesne toplote, z evolucijo pa je pridobivala tudi druge stranske pomene ali se celo preobrazila, na primer v bodice. Brez dlake na jeziku in brez alergije nanjo nam je povedal marsikaj zanimivega o njej muzejski svetnik profesor doktor Boris Kryštufek, vodja oddelka za vretenčarje v prirodoslovnem muzeju Slovenije

Naše jame so med biotsko najbolj pestrimi jamami sveta in po podatkih jamskega katastra iz marca 2016 jih imamo v Sloveniji kar 11.683. Prav pri nas je bil prvič – kot izključno jamska žival – opisan hrošček drobnovratnik, ki so ga leta 1831 našli v Postojnski jami. Od takrat je bilo na našem ozemlju najdenih približno 160 različnih vrst in podvrst podzemeljskih hroščev, med njimi so tudi zelo redke in endemične, vezane le na eno ali dve naši jami. In ti dragoceni osebki že od nekdaj mikajo tuje zbiratelje in preprodajalce in to ne le od daleč. Čeprav je prepovedan odlov podzemeljskih živali v zgolj zbirateljske namene, jamski hrošči pa so zakonsko zavarovani, to še nič ne pomeni. Pred približno pol leta so v jami na Kočevskem po naključju odkrili nekaj deset nelegalno postavljenih pasti za jamske hrošče, še več so jih našli pozneje v petih jamah na območju Dobroveljske planote. Kdo to počne, še ni znano – vemo, da gre za tujce – je pa znano, zakaj. Na evropskih borzah žuželk lahko cena nekega našega jamskega hrošča endemita doseže tudi 5000 evrov.

Metulji so ena od najpomembnejših in najbolj pestrih skupin žuželk pa tudi na splošno vseh organizmov. Na svetu je znanih približno 170 tisoč vrst, pri nas približno 3400, od tega je kar 3200 nočnih in le 180 dnevnih. A tudi ta zvrst naravne dediščine je vedno bolj ogrožena. Člani društva za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije v zadnjih 20 letih opažajo velik upad primernih življenjskih prostorov za številne vrste in s tem tudi upad ali izumrtje posameznih vrst. Med ogroženimi metulji v Sloveniji je tudi deteljin modrin, zato želijo s projektom Deteljin modrin - prezrti biser savskih prodov izboljšati njegov habitat na območju savskih prodov pri Ljubljani. To območje je namreč edino v osrednji Sloveniji, kjer se ta vrsta še pojavlja. A deteljin modrin, ki je slovensko imel dobil po barvi in temu, da se njegova gosenica prehranjuje izključno s turško deteljo, tam ni edini predstavnik dnevnih metuljev. Na območju savskih prodov je bilo namreč odkritih kar 100 vrst.

Vse se je začelo z Matjažem Kuntnerjem, danes predstojnikom Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU, ki je že pred več kot 15-imi leti na Madagaskarju opazil nenavadno velike pajčje mreže in se po nekaj letih tudi podpisal pod odkritje njihovega graditelja. Poimenoval ga je po očetu evolucijskega nauka – Darwinov drevesni pajek.

Ta, da obstajajo tudi bolj kosmate živali od kosmatih, ni kosmata. Bober je drugi največji glodavec na svetu, takoj za južnoameriško kapibaro, in ima enega najbolj gostih kožuhov med vsemi živalmi. Če bi šteli, bi na kvadratni centimeter našteli od 12 tisoč do 23 tisoč dlak. V naravi je to precej težko preveriti, saj so bobri predvsem nočne živali in jih podnevi ne vidimo pogosto. Vemo pa, da so že nekaj let spet tudi pri nas. Evrazijski bober je bil pred 200 leti razširjen po vsej Evropi in delu Azije, a sta ga lov in preganjanje pripeljala na rob izumrtja, v Sloveniji je dejansko izumrl. Po dolgih letih, ko o bobru pri nas nismo govorili, se je ta vrnil ob naše reke in zdaj imajo ponekod okoli njega veliko povedati – ne nujno dobrega. Je pač žival, ki pušča sledi na vodah in v gozdu: gradi jezove, koplje kanale in s tem precej spreminja okolje, v katerem biva. Ob tem pa mu je tudi čisto vseeno, čigava je koruza, ve le, da je dobra. Prav dobrodošla atrakcija pa je bober na Koroškem, v okolici Dravograjskega jezera. Tam se je zlil z okoljem, nikogar ne moti in upajo, da se bo do konca leta že mogoče sprehoditi po prvi, če ne kar edini učni poti o bobru – Bobrček.

Načine in stvari, ki prinašajo bogastvo, so in še vedno skrivajo. Še danes se ne ve natanko, kje in kdaj je svilogojstvo postalo kmetijska panoga. Nekateri pravijo, da na Kitajskem, drugi v Indiji. A tako, kot so si tam prizadevali, da bi ta postopek ostal skrivnost – za prenos sviloprejkinih jajčec iz Kitajske je bila zagrožena smrtna kazen –, tako je skrivnost izdelave azijskih svilenih tkanin več stoletij preganjala vladarje v Sredozemlju. Vse dokler ni, vsaj tako je zapisal grški zgodovinar Prokopij, cesar Justinijan Prvi Veliki leta 553 na Vzhod poslal dveh menihov, da sta v popotnih palicah od tam pretihotapila seme sviloprejk. Svilogojstvo se je tako razširilo in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje. Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto, sviloprejke pa posebno ime. Žival, ki se hrani z murvinimi listi, so poznali pod imenom kavalir. Če je šlo pri gojenju kaj narobe, pa so rekli, da je šel kavalir v kravo. Sezona gojenja je sicer trajala kratek čas, od srede maja pa do konca junija. A ker so bile gosenice požrešne – za unčo semen, to je pomenilo 40.000 jajčec, so potrebovali 160 murvinih dreves – in ob tem še zelo občutljive, je bilo kot pravi doktorica Vesna Mia Ipavec, avtorica knjige Murve in »kavalirji«, Svilogojstvo na Goriškem, svilogojstvo nekakšno prvo igralništvo na Goriškem.

Manjša so jajčeca, večja jajca. Lastnosti živali, da se zarodek razvija v jajcu zunaj telesa, pravimo jajcerodnost oziroma ovoparija. In ta je v precejšnji meri zastopana tudi pri vretenčarjih. Najbolj znane so ptice, ki prav vse nesejo jajca, kako pogosto, pa je odvisno od vrste in sezone. Domača kokoš je pridna vse leto in na leto znese približno 230 jajc. Njorka ima na leto le eno, prav tako ali še redkeje kraljevi pingvin. Tudi spekter barv jajčne lupine je širok. Od čiste bele prek modre, zelene do skoraj črne, barvo lupini dajeta dva glavna pigmenta. Je pa barva rumenjaka odvisna od hrane, bolj barvit oziroma oranžen bo vedno od kure, ki uživa raznovrstno hrano in ni rejena na farmi. Kakorkoli, ali ste za ekološka, tista iz talne ali pašne reje, vsa ptičja jajca so amniotska in ta ločujejo plazilce, ptiče in sesalce od drugih vretenčarjev. No, in kateri sesalci izlegajo jajca? To so stokovci. Ti se od drugih sesalcev razlikujejo prav po tem, da ne kotijo živih mladičev, pač pa nesejo jajca. Živečih predstavnikov stokovcev je danes malo in so omejeni na Avstralijo in Novo Gvinejo. Delimo jih v dve skupini na kljunaše in kljunate ježke.

krbele so že Feničane in Etruščane. Tudi starogrški filozof Aristotel do njih ni bil ravnodušen. Najbolj pa so bile preganjanje in osovražene v času poznega srednjega veka, ko so jih okrivili prenašanja črne smrti. Čeprav so pozneje ugotovili, da so kugo z glodavcev na ljudi prenašale bolhe. In podgan, ki so pravzaprav čisto navadne kožuhaste živali, se še vedno držijo pridevniki bolne, umazane, grde. Pa niso niti umazane niti grde in tudi zato so vedno bolj pogoste kot domači ljubljenčki. Iz zgodovine je v povezavi s podganami poznano ime Jack Black, ki je bil dvorni lovilec podgan angleške kraljice Viktorije. A podgan ni le lovil, pač pa je lepše in zanimivejše udomačil in jih že takrat prodajal kot ljubljenčke. Še bolj so domače podgane postale priljubljene v zadnjih desetletjih 20. stoletja, z društvi ljubiteljev podgan in podganjimi razstavami. Podgane so zakon, pravijo tudi naši podganoljubci, ob tem pa ti glodavci sodijo med deset najpametnejših živali na svetu.

Z vso pravico so take, kot so, saj so mačke. In ni jim bilo vedno lahko. Danes najpogostejša vrsta, domača mačka, je nastala z udomačitvijo divje, predvidevajo, da v starem Egiptu. V zgodovini so bile ponekod zaščitene z zakoni, drugod preganjane kot hudič. Čeprav sobivajo z nami že res dolgo časa, o njih še vedno krožijo nekateri stereotipi in pregovori, ki ne držijo. Večina mačk ima res razvit lovski nagon, ne pa vse. Je pa res, da je njihov sluh povezan z barvo kožuha – popolnoma bele muce so pogosto gluhe. Sicer je v svetu mačk 44 priznanih pasem, štiri so priznane preliminarno. Odlična priložnost za spoznavanje pasem so mačje razstave. Prva v Evropi je bila organizirana že leta 1871 v Londonu, prva, ki je potekala pod okriljem FIFe, mednarodne felinološke zveze, katere članica je tudi Zveza felinoloških društev Slovenije, pa leta 1949 v Parizu.

Na svetu obstajajo tudi bitja, katerih znanstveno ime izhaja iz grške predpone phasma – prikazen. Čeprav nekatere vrste morda res spominjajo na mutante iz znanstvenofantastičnih filmov, so daleč od tega. Posnemalci, žuželke med katere sodijo paličnjaki in živi listi, so predvsem mojstri krinke oziroma mimikrije. Na svetu je za zdaj opisanih več kot 3000 različnih vrst. Približno 50 jih je mogoče videti tudi v Sloveniji, in to na enem mestu. V galeriji pri postojnskem Kulturnem domu bo kar nekaj mesecev na ogled zbirka Posnemalci med nami Klemna Ogrizka, ki se je začel zanimati za te živali zaradi hčerke in njunega projekta v postojnskem vrtcu. Do večine vrst se je dokopal kar po pošti, saj je lažje naročiti jajca kot žive živali, ki so sicer zelo priljubljene v severnih državah. In če menite, da gre za dolgočasne paličice in liste, ki le ždijo in želijo biti nevidni, to sploh ni res. Med njimi so tudi rekorderji, dolgi več kot pol metra, vražje črni z rumenimi očmi, nekateri celo letijo. Razstava, ki jo je postavil Klemen Ogrizek ob pomoči Zavoda Znanje Postojna, bo odprla vrata v torek, 16. februarja, in bo na ogled kar nekaj mesecev. Urnik razstave pa je najbolje poiskati na strani Hiše živih draguljev na Facebooku.

V naši zgodovini najdemo kar nekaj tem, ki niso prijetne in med takimi je tudi lov na ptice, ki ga je raziskovala etnologinja in sociologinja kulture doktorica Mojca Tercelj Otorepec. Že v svoji diplomski nalogi se je lotila zgodb iz okolja, v katerem je živela, najprej trnovskih solataric, prek njih pa je prišla do trnovskih tičarjev. Ti so ptice lovili za hišne ljubljenčke, ki so jih prodali ali imeli doma, pa tudi za hrano. Veljale so kot postna jed, ob žabah in ribah so bile dovoljene tudi ptice in ne le, da si jih lahko kupil na trgu, ponujali so jih tudi v nekaterih ljubljanskih gostilnah. Kakšna bi bila takratna cena ptic, preračunana v evre, je težko reči, a za primerjavo, med leti 1935 in 1940 je ptičar za oskubljeno cipo zaslužil en dinar, štruca kruha je stala 2 dinarja. Najdražje so bile ptice pevke iz skupine mehkokljunov, na primer slavec, škrjanček in taščica, zanje so kupci odšteli 50 dinarjev. To so bili časi, ko so si na vse možne načine pomagali, da so si izboljšali življenjske razmere. Čeprav je bil že leta 1870 izdan razglas o varstvu ptičev, ki lova sicer ni v celoti prepovedal, leta 1910 pa so prepovedali lov na tiste ptice, ki so bile koristne v poljedelstvu, pa je lov na ptice obstajal nekje do konca druge svetovne vojne. Zdaj so pri nas z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah zaščitene vse prostoživeče ptice, razen tistih, ki po lovski zakonodaji sodijo med tako imenovano divjad.

Slovenija velja za zibelko krasoslovne znanosti v širšem pomenu besede. Kako tudi ne, saj imamo skupaj približno 11 500 jam. Čeprav niso vse krasotice, pa je prav vsaka na svoj način posebna. Za vasjo Gornji Ig, ob poti proti Krimu, je Velika Pasica, dolga le 125 metrov. Ljudje so zahajali vanjo že sredi 19. stoletja. O tem pričajo od bakel ožgane stene, podpisi obiskovalcev in odbiti kapniki. A ne glede na to je jama z biološkega stališča izjemno bogata in posebnost v svetovnem merilu. Ne samo da je bil v njej najden drugi jamski hrošč na svetu, do zdaj je bilo ob pomoči primerkov iz jame opisanih 12 novih jamskih vrst. To pomeni, da je bila odkrita ena vrsta na vsakih 10 metrov rovov – glede tega je jama zagotovo prva na svetu. Po številu jamskih vrst je uvrščena na 9. mesto na svetovni lestvici. Precej zaslug za to ima tudi prof. dr. Anton Brancelj, raziskovalec na nacionalnem inštitutu za biologijo v Ljubljani in predavatelj na univerzi v Novi Gorici. Nekaj let je raziskoval drobne rakce, ki živijo v jamskem stropu. Življenje teh in preostalih jamskih prebivalcev je opisal tudi v knjigi Jama Velika Pasica – zgodovina, okolje in življenje v njej.