Podcasts about indiji

Tajanstveni željezni stup u Indiji

Indija in Pakistan se vse bolj zapletata v vojno. Pakistan je sporočil, da je sprožil protiofenzivo proti Indiji, potem ko naj bi ta ponoči raketirala pakistanska letalska oporišča. V Islamabadu zatrjujejo, da ne želijo zaostrovanja, a poudarjajo, da imajo pravico do obrambe. Indija napoveduje oster odziv. Drugi poudarki oddaje: - Golob ob dnevu zmage: Obljuba "Nikoli več" na resni preizkušnji. - Do zaprtja volišč na jutrišnjem referendumu vlada volilni molk. - Slovenski hokejisti svetovno prvenstvo začenjajo s tekmo proti Kanadi.

Iz Kašmirja kljub premirju, ki sta ga sklenila Indija in Pakistan, poročajo o eksplozijah. Indija Pakistan obtožuje kršitev premirja poziva Islamabad, naj naslovi te kršitve. Pakistan je obtožbe zanikal in kršitve očital Indiji. Premier Shebhaz Sharif je medtem vojaški spopad z Indijo označil za zgodovinsko zmago.

Iz sveta se vrstijo pozivi Indiji in Pakistanu k zadržanosti, potem ko sta državi včeraj izmenjali letalske in topniške napade, v katerih je bilo ubitih več 10 civilistov. Indijski analitik Rahul Bedi izpostavlja, da se državi kljub temu, da imata jedrsko orožje, praktično vsak dan obstreljujeta in izvajata teroristične napade, a najnovejši napadi po njegovem predstavljajo bistveno bolj resno zaostritev napetosti. V medsebojnem obstreljevanju Indije in Pakistana več 10 ubitih civilistov; mednarodna skupnost poziva k zadržanosti V Vatikanu danes na vrsti prvo glasovanje za novega papeža, a izvolitve še ne pričakujejo Državni zbor obravnava predlog deklaracije o slovenski manjšini v Avstriji; Dunaj poziva, naj v celoti izpolni obveznosti do manjšine Prejšnji mesec se je brezposelnost znižala na eno najnižjih ravni, povpraševanje po delavcih pa naj bi se umirjalo

Tudi v Indiji pripovedujejo zgodbe o mačehah in pastorkah in njihovih problemih. Danes bomo slišali, kako nestrpna je bila nova radževa žena, kako se je na vsak način hotela iznebiti radževih hčerk iz prvega zakona. Zakaj? Hotela je, da bi bila njena hči edina naslednica radževega bogastva in ga ni želela deliti z nikomer. Kako se je za deklice končalo, izveš v indijski pravljici Vir: The Project Gutenberg eBook of Indian Fairy Tales, Joseph Jacobs, December 1, 2004, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Pravijo, da je preteklost kot tuja, oddaljena dežela. Vemo pa, da lahko oddaljene kraje precej lažje spoznamo, če razumemo tamkajšnji jezik. To še toliko bolj velja za dežele, ki jih od nas ne ločijo tisoči kilometrov, ampak tisoči let. A le malo je ljudi, ki bi zmogli odpotovati v toliko različnih v preteklosti, kot tokratni gost oddaje Razkošje v glavi. Dr. Luka Repanšek, docent primerjalnega jezikoslovja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, bi se verjetno enako dobro znašel v stari Indiji kot stari Perziji, med Vikingi ali Kelti. Kako ga je odneslo na pot odkrivanja starih jezikov in kakšna bogastva je na tem popotovanju odkril, je razgrnil v oddaji Razkošje v glavi.

Timi Zajc je na poletih v Oberstdorfu poskrbel za prvo slovensko zmago letošnje sezone smučarskih skokov. Po drugem mestu v prvi seriji je v finalu z daljavo 233 metrov poskrbel za navdušenje med slovenskimi navijači. Ob tem mu po odličnih nastopih v obeh serijah družbo na zmagovalnem odru dela tudi Domen Prevc, ki je osvojil tretje mesto, odličen ekipni nastop pa je dopolnil Anže Lanišek s sedmim mestom. V oddaji tudi o tem: - Po izmenjavi talcev in ujetnikov med Hamasom in Izraelom zapleti - Ukrajina Moldaviji pripravljena zagotoviti premog za separatistično Pridnestrje - Kakšne so priložnosti za slovenska podjetja v Indiji?

Vsi odtenki svetlobe je prvi indijskim filmom po 30 letih, ki se je uvrstil v tekmovalni program Cannskega filmskega festivala. Igrani prvenec Payal Kapadia je na festivalu na koncu prejel veliko nagrado žirije. Osrednjo vlogo v njem ima 21 milijonsko mesto Mumbaj, Kapadia pa v središče postavi vprašanja o sodobnih ženskah v Indiji. Recenzijo filma je pripravil Muanis Sinanović, bere Igor Velše.

Tibet je prizadel močan potres z magnitudo 6,8, ki je zahteval najmanj 95 smrtnih žrtev, številni so ranjeni in ujeti pod ruševinami. Delo reševalcev ovirajo tudi vremenski pogoji. Tresenje tal so čutili še v sosednjih Nepalu, Butanu in Indiji, od koder o žrtvah ne poročajo. Drugi poudarki oddaje: - Agencija za energijo vztraja pri novem sistemu obračunavanja omrežnine. - Na Goriškem in v zgornji Vipavski dolini za zdaj ni večjih težav zaradi respiratornih okužb in gripe. - Beseda leta je genocid, kretnja pa gib za mir.

Kralj Vikrama je bil vladar, čigar ime še danes častijo po vsej Indiji, kajti bil je nadvse moder in pravičen. Nikoli ni nikomur niti za las storil krivice, njegovo srce je bilo zmeraj polno razumevanja in usmiljenja. Zato ljudje še danes, kadar imajo v mislih kakšnega pravičnika, rečejo: »Vanj se je naselila modrost kralja Vikrame« ali »Plašč kralja Vikrame je padel nanj«, ali pa tudi »Sedi na prestolu kralja Vikrame«. Zakaj je tako? Prisluhni indijski pravljici Prestol kralja Vikrame Vir: Zvezdna ogrlica in druge indijske pravljice, prevedel Ivan Skušek, Mladinska knjiga 1967, Ljubljana, bere Nataša Holy

Med velikim mnoštvom svetnikov in svetnic, imam najrajši tri posebne žene. To so tri svete Terezije, tri velike svetnice iz treh različnih obdobij, različnih evropskih držav in iz treh različnih krščanskih dejavnosti. Prva je sv. Terezija Avilska, ki jo imenujemo Velika, saj je razglašena za prvo ženo učiteljico katoliške Cerkve. Živela je v Španiji, v mestu Avila in je bila izredno lepa, inteligentna in bogata punca, v katero so se zaljubili mnogi vitezi 16. stoletja. Vstopila je v samostan, a je tudi v cerkveni ustanovi uživala privilegije bogate in pomembne osebe, ki si pač lahko privošči, kar si druge sestre niso mogle. Ko pa je doživela osebno srečanje z Gospodom Jezusom, se je spreobrnila in postala močna obnoviteljica karmeličanskih samostanov, tako ženskih, kot moških. V obdobju, ko so bile žene v glavnem v kuhinji in gospodinjstvu, je ona študirala in napisala veliko najbolj znanih in branih knjig o duhovnosti. Druga je sv. Terezija iz Lisieuxa v Franciji, ki nosi naziv Mala in je čisto nasprotje svoje velike zavetnice, saj je živela v 19. stoletju v veliki družini, in za svojimi štirimi sestrami tudi ona odšla v samostan, stara komaj 16 let. V samostanu so jo imeli za eno ta malo, ki je pač pridna in prijazna, kaj več pa od nje niso pričakovali. Zbolela je in kot nežni cvet umrla, stara komaj 24 let. Šele po smrti so odkrili veličastnost njene duše, čistost njenega srca in neizmerno svetost vsakdanjega preprostega življenja. Kot je sv. Terezija Velika učiteljica Cerkve, je Mala Terezija prav tako, saj je, kot je sama zapisala, njen poklic bila ljubezen! Tretja Terezija je sv. Mati Terezija iz Kalkute, rojena v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, Albanka iz Skopja, iz prejšnjega 20. stoletja. V obdobju, ko se je njena domovina Albanija razglasila za prvo komunistično državo na svetu, je ona širila vonj svoje svetosti v Indiji, kjer se je odpovedala krasni službi učiteljice in postala preprosta zbiralka klošarjev in umirajočih z ulice. Je edina redovnica ki je prejela Nobelovo nagrado za mir. Ko jo je neki novinar opazoval pri delu z največjimi reveži, ji je rekel: Veste, jaz tega ne bi delal niti za milijon dolarjev, mu je ona odgovorila: Tudi jaz ne. To delam zaradi Jezusa, ki ga vidim v teh revežih. Tri Terezije, tri svetnice, tri luči. Zaradi takih ljudi človeštvo živi naprej in upa v nebeško kraljestvo, ki je prav po teh in takšnih svetnikih že med nami.

V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je sočutje čustvena prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga. Ta definicija pa je nekoliko drugačna od tega, kako sočutje razumejo v lamaizmu oz. tibetanskem budizmu, kjer obsega tudi druge pomembne vidike budizma – na primer razumevanje praznine, soodvisnosti in tudi prepričanje, da smo v svojem bistvu vsi ljudje enaki in dobri. Več smo izvedeli v pogovoru z Gjaltonom Rinpočejem, tibetanskim menihom in učiteljev, ki živi v samostanu Šerab Ling v Indiji, avgusta pa je za nekaj dni obiskal Slovenijo.

Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je moral fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske stavbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je začel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju 'nese' prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.

Papež izrazil zaskrbljenost zaradi razmer na Bližnjem vzhodu in v Venezueli.Tradicionalno romanje treh Slovenij na Svetih Višarjah.Univerzitetna župnija Maribor na humanitarni odpravi v Indiji.

Dr. Shreepad Khedekar je priznati stručnjak u oblasti klasične homeopatije. Po struci lekar, dr Khedekar je studirao medicinu i homeopatiju u Indiji. Njegovo iskustvo i znanje čine ga autoritetom u ovoj oblasti, među njegovim pacijentima su i brojne poznate ličnosti poput Novaka Đokovića, Miloša Teodosića, Marka Pantelića i drugih. _______________________________________________________________________________________________

Srebrnina iz olupine broda u Zapadnoj Australiji otkrila je pogrešna shvaćanja o indijskoj kulturi. Australski povjesničari proučavaju srebrninu i kažu da su predmeti bili luksuzna roba namijenjena Mogulskom carstvu u Indiji.

Slobodan Dragović, pijanista, kompozitor, kantautor, već 25 godina se profesionalno bavi muzikom. Poznat i kao sjajan šoumen, svojom harizmom okuplja publiku, na poseban način. Nakon višegodišnje saradnje sa našom najvećom muzičkom zvezdom, Zdravkom Čolićem, Sloba nastavlja i sa svojim autorskim radom. Sa njim razgovaramo na mestu na kojem je sve počelo. Đorđije Stajkić, poznatiji kao di-džej Mašala, jedan je od začetnika klupskog beogradskog života. On već duže od 30 godina pravi sjajne žurke, poznati je ugostitlj, a danas nam otvara vrata svog kluba. On se nalazi na mestu kultnog Soulfuda i dalje je namenjen publici koja voli provod uz kvlitetnu miziku. Kako je biti di-džej i zašto ga ovo "zanimanje" drži sve ove godine? Marko Ilkić, nekadašnji košarkaš, kasnije model, maneken, od nedavno je dobio šansu da se oproba i kao glumac, u seriji "Igra sudbine". Marko je proputovao čitav svet, živeo u Indiji, Indoneziji, na Baliju, radio tamo i kao tv voditelj i sa mnogo iskistva se vratio u svoju zemnlji, gde nastavlja karijeru, uzlaznom putanjom. Autorka i urednica: Milica Rakanović

Ocena filma Režiser: Dev Patel Nastopajo: Dev Patel, Sharlto Copley, Pitobash, Sobhita Dhulipala, Brahim Chab, Sikandar Kher, Adithi Kalkunte, Vipin Sharma, Joseph J. U. Taylor, Jino A. Samuel Piše: Igor Harb Bere: Renato Horvat Monkey Man: Krvavo maščevanje je režijski prvenec dramskega igralca in oskarjevskega nominiranca Deva Patela, nominiranega za oskarja. V zadnjih dveh desetletjih je nanizal serijo proslavljenih vlog, med drugim v filmih Revni milijonar, Lev: Dolga pot domov in Osebna zgodovina Davida Copperfielda. A Patel je že od malih nog tudi mojster borilnih veščin in ljubitelj akcijskih filmov. Kot je povedal na premieri filma, ustvarjalci ta žanr pogosto zlorabljajo za hiter zaslužek, on pa je želel posneti film z dušo in mu dodati kulturno vrednost. To mu je delno tudi uspelo, saj sta podoba filma in njegova ostra družbeno-politična sporočilnost navdušujoči, čeprav film občasno izgubi fokus in tempo. Naslovni Monkey Man je neimenovan mlad fant, ki se v mumbajskih nelegalnih dvobojih bojuje z opičjo masko. Ko dobi službo v prestižnem nočnem klubu, ki je hkrati restavracija in bordel za mestno elito, se začne njegov maščevalni pohod proti policijskemu načelniku, ki zahaja tja. Kot pozneje izvemo, ga je kot otrok videl, kako je po ukazu vplivnega verskega vodje požgal njegovo vasico in pregnal ter pobil prebivalce, tudi njegovo mater. Take kraje ozemlja pod krinko razvoja v Indiji, pa tudi v številnih drugih državah, niso redke, a to je le ena izmed družbenokritičnih tem, ki jih film načne. V akcijske vloge pomenljivo vključuje tudi transspolne like, predstavlja grozo trgovine z belim blagom, brezkompromisno prikazuje razkorak med revnimi in ultrabogataši v velemestu in proti koncu navidezno mimogrede, a neposredno pokaže podobnost med fiktivno politično stranko v filmu in vladajočo hindujsko nacionalistično stranko ter njenim vodjem, populističnim premierjem Narendro Modijem. A glede na to, da je Monkey Man predvsem akcijski film, si oglejmo še, kako se obnese v tem pogledu. Prva, precej laskava podobnost ga veže z eno najuspešnejših akcijskih franšiz zadnjih let, Johnom Wickom; to še posebno velja za zaključni spopad, v katerem se glavni lik spoprime s številnimi zlikovci v črni obleki. Tudi v Monkey Manu je akcija kinetična in surova, vendar manj teatralna, hkrati pa s pogosto uporabo kamere iz roke spominja tudi na filme o Jasonu Bournu. Vseeno Patelov film po akcijski plati ne doseže teh filmov ne doseže, čeprav je zaključni spopad res veličasten. Občasno na plan prodre režiserjeva neizkušenost pri vzpostavljanju strukture zgodbe, saj se nekateri elementi ponavljajo oziroma so po nepotrebnem dodatno razloženi. To se pozna pri tempu, ki mora biti pri akcijskih filmih hitrejši, da popolnoma prevzame gledalčevo pozornost. Poleg tega je odločitev za pogosto uporabo ekspresionističnih snemalnih prijemov dvorezen meč, saj resda dodatno osvetli junakovo mentalno stanje, vendar gledalec lahko izgubi fokus. Konec filma se odkupi za te spodrsljaje in pokaže, da bi Patel ob dodatnih izkušnjah in spodobnem proračunu lahko posnel tudi mojstrovino.

Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domoviniZdruženi narodi ocenjujejo, da je aprila lani Indija prehitela Kitajsko in tako postala država z največ prebivalci. Po približno dveh desetletjih neprekinjene, strme gospodarske rasti se na Podcelini ponašajo tudi s statusom pete največje svetovne ekonomije, no, v zunanji politiki pa vlada v New Delhiju očitno spretno krmari med interesi Združenih držav in Rusije, spričo česar je videti, da teža indijskih besed na mednarodnem odru nezadržno narašča. V tem kontekstu se zunanjemu opazovalcu kaj lahko zazdi, da je tri četrt stoletja po osvoboditvi izpod britanskega kolonialnega jarma pred Indijo resnično svetla prihodnost. Pa ni nujno tako. Kdor namreč bere romane in eseje Arundhati Roy, danes ene najbolj proslavljenih pisateljic s Podceline, bo hitro uvidel, da ima tamkajšnja zgodba o uspehu tudi svojo senčno plat. Pravzaprav zelo senčno. V enem izmed esejev, zbranih v zbirki Azadi : svoboda, fašizem, književnost, ki so v slovenskem prevodu prav pred nedavnim izšli pod okriljem Založbe /*cf., Arundhati Roy na primer piše takole: »Indija v resnici ni država. To je celina. Bolj zapletena in raznolika, z več jeziki […], več narodi in narodnostmi, več staroselskimi ljudstvi in verstvi, kot jih premore vsa Evropa. Samo predstavljajte si, kako je ta širni ocean, ta krhki, občutljivi družbeni ekosistem, nenadoma zasegla hindujska supremacistična organizacija, ki verjame v doktrino ene nacije, enega jezika, ene veroizpovedi in ene ustave.« Nam pisateljica hoče povedati, da se v orjaškem prostoru med Himalajo in Indijskim oceanom pravzaprav rojeva nekakšen fašizem? Kaj to pomeni za vse tiste Indijke in Indijce, ki se zaradi svoje verske, etnične ali jezikovne identitete ne zmorejo prepoznati v doktrini homogene nacije? Bi, ne nazadnje, morali biti vsi tisti, ki jim je na tem svetu še mar za demokracijo, zaradi Indije zaskrbljeni, prav kakor so zaskrbljeni zaradi Donalda Trumpa, Recepa Tayyipa Erdoğana ali Vladimirja Putina? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo in predavateljico na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, dr. Ano Kralj, ki je eseje Arundhati Roy prevedla, ter našo radijsko kolegico in filmsko kritičarko, Petro Meterc, ki jim je pripisala spremno besedo. foto: pripadniki skrajne hindujsko-nacionalistične organizacije Rashtriya Swayamsevak Sangh marširajo po ulicah Bhopala v osrednji Indiji (Suyash Dwivedi / Wikipedia)

To je zgodba o razumevanju prave narave stvari. Iz budističnega stališča sta relativna celo čas in prostor, zaradi česar nimata nespremenljivega, trdnega obstoja. Različni dogodki lahko v istem prostoru potekajo istočasno. To lepo prikazuje zgodba o tibetanskem mojstru Milarepi in jakovem rogu. Tibet je zelo mrzla dežela, vendar je Milarepa obvladal jogijsko tehniko notranje toplote (»tumo«), zato je celo v visokih pogorjih Himalaje nosil le bombažno ogrinjalo. Tudi eden od njegovih učencev je obvladal tumo, vendar je bil manjše rasti kot Milarepa, zato so ga imenovali Rečungpa. »Re« v tibetanščini pomeni bombaž, »čung« pa majhen, zato so ga klicali »mali, v bombaž oviti jogi«. Milarepa ga je nekoč poslal v Indijo, da bi od tam prinesel nauke, ki jih še ni prejel. Rečungpa se je vrnil z naročenimi nauki, vendar je zraven prinesel še nekaj knjig o črni magiji. Ker je v Indiji prejel veliko redkih in dragocenih naukov, je bil na to malce preveč ponosen in si je mislil, da je že dosegel enako raven spoznanja kot njegov učitelj. Milarepa, ki mu je prišel naproti, da bi ga pozdravil, je to vedel in je nameraval uničiti te knjige, ki bi Rečungpi samo škodovale. Medtem ko je Rečungpa odšel po vodo, jih je Milarepa hitro sežgal. Ko se je Rečungpa vrnil in to videl, se je silno razjezil in je Milarepi dejanje zameril. Hodil je za njim in kuhal mulo. Morala sta prečkati prostrano planoto, kjer ni bilo ne rastja ne zavetja. Na tleh sta našla jakov rog in Milarepa je dejal Rečungpi, naj ga vzame, saj jima bo morda kmalu prišel prav. Rečungpa ga je nejevoljno ubogal in si mislil, da se je njegovemu učitelju zmešalo, saj uničuje dragocene stvari in zbira ničvredne. Ko sta dosegla osrednji del planote, se je nad njima razbesnela silovita nevihta s točo. Milarepa je Rečungpi naročil, naj rog položi na tla, in Milarepa je hitro smuknil v zavetje notranjosti roga. Rog se ob tem ni povečal in tudi Milarepa se ni skrčil. Udobno se je namestil v rogu in začel prepevati pesem, s katero je vabil Rečungpo, naj se mu pridruži. Seveda Rečungpa tega ni zmogel, ker še ni dosegel končnega spoznanja prave narave resničnosti, zato je ostal zunaj sredi nevihte in njegov ponos se je razblinil v nič. Kako je to mogoče? Kako se lahko človek usede v jakov rog, ne da bi se rog povečal ali človek zmanjšal? Take navidez nemogoče stvari se lahko zgodijo, ko popolno razumemo pravo naravo stvari.

Dopisnica Karmen Švegl iz Bangkoka spremlja pogovore o podaljšanju prekinitve spopadov v Gazi. Dogovor je v veljavo stopil v petek in naj bi prvotno trajal do danes, a sta se vpleteni strani v ponedeljek uspeli dogovoriti o podaljšanju prekinitve spopadov za dva dni, predvsem z željo po nadaljevanju izmenjave talcev, ki jih je v začetku oktobra zajel Hamas, in palestinskih zapornikov iz Izraela. Od petka sta Izrael in Hamas izvedla tri izmenjave talcev in zapornikov. S Karmen Švegl, ki poroča s širšega azijskega območja, pa se je Darja Groznik pogovarjala tudi o onesnaženem zraku v Indiji in kitajskih varnostnih razmerah.

V odmevu Misijonske nedelje smo v pogovorno oddajo za mlade povabili Tadeja Javornika, ki je obiskal misijon v Argentini, Nadjo Padar, ki je bila v Indiji in Lucijo Kovač, ki je bila že v dveh misijonih, lansko leto v Keniji in letos v jordanski sirotišnici. Poromali so v sklopu programa POTA pri Katoliški mladini. V sklepu pa smo nanizali aktualnosti v pričakovanju letošnjega ESM, ki bo v naši prestolnici.

Sredi skrajne stiske ob soočanju s posledicami naravne ujme je našo družbo pretresel še posnetek nasilja mladoletnice nad varovancema doma za ostarele. Kako to razumeti, gre za sistemsko težavo, koliko smo soodgovorni, kako to preprečevati, smo se spraševali. Spremljali smo polemike o prispevku bank za obnovo po poplavah in preverjali, ali bo zaradi sanacije zmanjkalo energije in volje za zdravstveno in druge reforme. Naša dopisnica iz Berlina je šla po sledi napovedi o recesiji v Nemčiji, azijska dopisnica pa je ob vrhunskih srečanjih v Indoneziji in Indiji analizirala vse bolj očitno rivalstvo med Zahodom in Azijo. Kritični pregled tedna ta petek z Matjažem Troštom.

Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je pričel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju 'nese' prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.

Slovenska delegacija je na poti v New York, kjer bo generalna skupščina Združenih narodov pojutrišnjem glasovala o novih nestalnih članicah Varnostnega sveta za obdobje 2024-2025. Za sedež vzhodnoevropske skupine se poleg Slovenije poteguje Belorusija. Kampanja Slovenije je bila relativno kratka in je stekla po odločitvi decembra 2021. Zunanja ministrica Tanja Fajon je bila ob koncu kampanje optimistična. Druge teme oddaje: - V Beogradu sinoči množični protesti proti nasilju. Nasprotniki vlade danes na ulicah Varšave - Vzrok za tragično železniško nesrečo v Indiji naj bi bila napaka v signalizaciji - Občine v vse večjih finančnih težavah, želijo si vključenosti pri pripravi ukrepov

Po najhujši železniški nesreči v Indiji v tem stoletju, ki je terjala več kot 230 življenj, ranjenih je približno 900, se nadaljuje reševanje ujetih pod vagoni. Na kraju je več kot 200 reševalnih vozil. Potem ko se je iztirilo najmanj deset vagonov enega potniškega vlaka, je v nekatere trčil še eden, ki je pripeljal iz nasprotne smeri. Druge teme oddaje: - Vrh kosovske politike ne nasprotuje več ponovitvi volitev, ki jih je aprila bojkotiralo srbsko prebivalstvo - Na kongresu Levice v Celju začetek volitev sveta stranke - Nov državni rekord Maruše Mišmaš Zrimšek v teku na 3000 metrov z ovirami

Po eni najhujših železniških nesreč v Indiji so pristojni končali reševalno akcijo. Umrlo je najmanj 288 ljudi, več kot tisoč je poškodovanih. Kraj nesreče je že obiskal indijski premier Narendra Modi in napovedal, da bodo odgovorne za nesrečo strogo kaznovali. V oddaji tudi: - Predsednik Zelenski prepričan o uspehu ukrajinske protiofenzive - Na kongresu Levice izpostavili enotnost, izpolnjevanje vladnih projektov in aktivizem - V Vrtojbi več kot 250 ljudi protestiralo proti asfaltni bazi na obrobju vasi

Tik Tok mesečno uporablja milijarda aktivnih uporabnikov po vsem svetu. Priljubljen, zabaven, za mlade. To so najpogostejši opisi za Tik Tok. Pa tudi nevaren, zasvojljiv, prepovedan. V prvi epizodi miniserije se sprašujemo, kako (ne)varna je aplikacija, ki je v lasti kitajske družbe ByteDance. Kako resne so obtožbe o vohunjenju uporabnikov, zakaj so ga v Indiji popolnoma prepovedali in kakšen vpliv bodo imele politične odločitve Evropske unije in Združenih držav o (ne)uporabi aplikacije v javnih ustanovah.  Gorazd Božič je vodja Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT. Zapiski: TikTok’s China Problem Vladni urad za informacijsko varnost: državni uradniki naj ne uporabljajo aplikacije TikTok - RTV SLO inAppBrowser.com Odbiti kviz Zanimivosti iz tehnološkega sveta pošiljava tudi v elektronske nabiralnike. Naročilnica na Odbito pismo je tukaj. Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Mastodonu (Maruša, Anže) in Twitterju Dosegljiva sva tudi na naslovu: odbita@rtvslo.si Podkast Odbita do bita je brezplačno na voljo v vseh aplikacijah za podkaste. Naročite se in podkast ocenite.

Začetki evropskih srečevanj z blagom iz bombaža so dokaj slabo zabeleženi v nejasni preteklosti. Podamo se lahko do prvih znanih sredozemskih in maloazijskih civilizacij, ki so Evropo z njim seznanile. V novejših zgodovinskih obdobjih, ko se je pridelovanje razmahnilo tako v Indiji, Afriki, Združenih državah Amerike, kot tudi na Kitajskem, obrati proizvodnje pa niso bili nujno na istih mestih posejani po svetu, lahko sledimo tudi spremembam v odnosu do večkrat zasužnjene delovne sile, ki spremljajo industrializacijo, kolonialne prakse izkoriščanja staroselskega znanja in onesnaževanje njihovega okolja. Vzgoja bombaža tako pripelje do bombažnih lakot, kot zelenih revolucij in do dolžniških kriz. Kako smo pri nas spoznavali bombažno tkanino in druge izdelke ter indijske in afriške navade prek avanturistični izumiteljskih umov in misijonarskih posredovanj, ter kako so vsiljene evropocentrične navade, mentalitete in pravni redi vplivali na poljedelski Togo in predele Indije, v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo gostja avtorica razstavnega projekta o bombažu Tina Palaić, ki sicer vodi projekt Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi, kamor tudi sodi razstava z naslovom Belo zlato: zgodbe o bombažu. Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju so na ogled tudi filmske projekcije, katerih zvočno podobo bo slišati tudi v oddaji. Iz SEM-a je bilo sporočeno, da sta v Indiji raziskavo opravila umetnostna zgodovinarka dr. Kanika Gupta in njen sodelavec Akash Kumar Sahu; potekala je med januarjem in marcem 2022;V Togu je mesec marec 2022 preživela mlada raziskovalka na ZRC SAZU Ana Reberc. Obsežno posneto gradivo smo v muzeju pregledali in izbrali tiste odlomke, ki najbolje ilustrirajo izzive gojenja bombažaNa razstavi je poleg izjav kmetovalcev mogoče slišati še vodjo predilnice iz Odiše, iz Toga pa predstavnico nevladne organizacije Mladi zeleni Togo in ustanoviteljiteljico Eco.conscience tv; NGO in TV se oba zavzemata za ozaveščanje o podnebnih spremembah in iskanje strategij za preseganje njihovih posledic, tudi na področju gojenja bombaža. 

Ali se misli očeta indijske neodvisnosti o politiki, zasidrani v iskanju resnice, pa o nenasilnem odporu in državljanski nepokorščini lahko kosajo z brutalnimi družbenimi in geopolitičnimi realnostmi našega časa? Leto 2022 mineva v znamenju nasilja. Putin je ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, oblasti v Iranu izvajajo javne usmrtitve protestnikov, napetosti na severu Kosova se bližajo vrelišču. Poleg tega ne bi smeli pozabiti, da so se oboroženi konflikti v Siriji, Jemnu in Kongu z večjo ali manjšo intenzivnostjo nadaljevali tudi letos, da je oblast talibov v Afganistanu iz dneva v dan bolj brutalna, da vladi Združenih držav Amerike in Ljudske republike Kitajske še naprej izpopolnjujeta spletni nadzor nad svojimi državljani, nadzor, na katerega bi bil najbrž ponosen celo Orwellov veliki brat. Še bolj demoralizirajoče pa je, da nihče ne ve, kako bi pravzaprav presekali ta gordijski vozel, kako bi izstopili iz začaranega kroga nasilja, lakote, teptanja človekovih pravic in njegovega dostojanstva. V tem položaju idejno-politične dezorientacije bi se morda lahko po navdih obrnili k Mahatmi Gandhiju, ki je leta 1947, pred natanko tri četrt stoletja torej, popeljal Indijo iz kolonialne odvisnosti. Čeprav je bila Podcelina dolgo dragulj v kroni britanskega imperija, čeprav so Angleži obvladali taktiko divide et impera in imeli na voljo še arzenal drugih, manj nežnih prijemov za nadaljnje izkoriščanje svoje ključne kolonije, se je prav okoli Gandhijevih idej vzpostavilo množično gibanje, ki je, upoštevaje okoliščine, z zelo majhnim številom žrtev uspelo Pakistanu, Indiji in Bangladešu zagotoviti neodvisnost. Kakšne so torej te ideje? Kakšno je njihovo filozofsko in religiozno ozadje? In ali so še uporabne v novih okoliščinah, ki jih je ustvarilo 21. stoletje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofe in predavatelje na dveh fakultetah Univerze v Ljubljani, na Filozofski in Pedagoški, dr. Janeza Kreka pa dr. Nino Petek in dr. Andreja Uleta ter Antona Rozmana iz Teozofskega društva Slovenije. Naši štirje gosti so namreč pod uredniškim vodstvom dr. Petek sodelovali pri nastajanju intrigantnega zbornika Zapuščina miru in resnice : Študije o življenju in delu Mahatme Gandhija, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi Univerze v Ljubljani. foto: Gandhi ob kolovratu v poznih 20. letih 20. stoletja (Wikipedia, javna last)

V vseh starodavnih kulturah so se ženske veselile menopavze, v Indiji so jo poimenovali zlata transformacija, taoisti cvetoča druga pomlad. Ženska v tem obdobju ponovno zacveti, saj se žensko telo vse od prve pa do zadnje menstruacije pripravlja na dojenčka in telo v to usmeri 40-50 % življenjske energije. Ko pa preide v čas menopavze, ima vso to življenjsko energijo na voljo, da jo porabi, kakor si sama želi. Ampak danes se ženske večinoma bojimo menopavze. Začnejo se kopičiti kilogrami, presenetijo nas nespečnost, bolečine v želodcu, valunge itd. Veliko žensk se sreča ne samo s podivjanimi hormoni, ampak tudi s kontemplacijo, refleksijo, razmišljanjem o smislu “kaj sem naredila v življenju, sem izpolnila sebe, če morda ni bila nikoli mama - za kaj živim”? In menopavza je resnično več kot le divjanje hormonov. Je priložnost za drugo odraslost, je kot puberteta v srednjih letih. Katere priložnosti ponuja obdobje menopavze, katerih 10 pravil za preživetje menopavze bi bilo ključno upoštevati ter kako prilagoditi prehranjevalni režim, da bi čim bolj služil vašim ženskim hormonom?

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o eni največjih držav sveta, Indiji. Izmed spodnjih trditev poiščite tisto, ki ne drži. 1. 25 tisoč mesojedih želv v Gangesu je bil projekt vlade, s katerim so hoteli reko očistiti trupel. Projekt je stal 2 milijona dolarjev, projekt odstranitve teh želv, ki so postale nevarne za ljudi, pa 32 milijonov. Trditev je izmišljena 2. V 50. letih prejšnjega stoletja so v Mumbaju imeli s podganami take težave, da so se oblasti odločile, da lahko prebivalci svoje davke odplačajo s prinesenimi mrtvimi podganami. Mrtve podgane so tako postale plačilno sredstvo. Trditev je resnična 3. Indijski maharadža Jai Singh je obiskal razstavo Rolls-Royca v Londonu. Eden od prodajalcem je omenil, da so tako dragi, da si ga Indijec ne more privoščiti. Takoj jih je naročil 10, jih odpeljal v Indijo in jih dal v uporabo za prevoz smeti. Trditev je resnična 4. Robert Fortune je bil britanski kolonialni botanik, ki so ga iz Indije leta 1848 poslali na Kitajsko ukrasti sadike čaja. Že za časa njegovega življenja je Indija po pridelavi čaja prehitela Kitajsko. Trditev je resnična 5. Asola-Fathpur Beri je vas v Indiji, iz katere prihajajo praktično vsi varnostniki v New Delhiju. Čisto vse fante od (praktično) rojstva dve uri na dan trenirajo za ta poklic. Trditev je resnična

Za Leo Vodušek bi lahko rekli, da je vsestranska ženska. Zanima jo vse od fotografije, osebne rasti pa do športa. Lea pa je predvsem – kot pravi sama – zadovoljna zdravnica za otroke. Zaposlena je v Zdravstvenem domu Velenje v Šolskem in predšolskem dispanzerju. Njene strokovne objave so bile objavljene tudi v ZDA in Indiji, teme, ki jih rada obravnava, pa so mozoljavost, prekomerna teža pri otrocih, zdrav življenjski slog in atopijski dermatitis. Njena povezava z atopijskim dermatitisom pa sega veliko dlje kot le profesionalno. Je namreč mamica in njen sin se že od 12. meseca spopada z atopijskim dermatitisom. Bolezen ji je torej poznana zelo od blizu in s tem tudi fizični in psihološki vpliv na celo družino. Lea je za morebitna vprašanja dosegljiva na moja.zdravnica@gmail.com. Meni pa lahko vedno pišeš na nastja@malinca.si, spremljaš pa me lahko tudi na Instagramu @malincanastja.

Avgust je že vrsto let čas, ko se tudi evropski smučarji odpravijo na južno poloblo, da bi opravili nekaj treninga na snežni podlagi. Po dveh letih suše zaradi kovida se bodo odpravili na jug tudi slovenski smučarji. Dodali bomo še prve odmeve po šahovski olimpijadi, ki je bila prvič v Indiji. Najbolj nas bo zanimal slovenski pogled na to največje šahovsko tekmovanje na svetu, na katerem je nastopilo kar 188 držav.

Ob pestri športni ponudbi letošnjega poletja, nekaj je tudi prestavljenih dogodkov iz prejšnjih let, te dni v Indiji poteka tudi šahovska olimpijada. Obe slovenski vrsti sta turnir v Čenaju v Indiji začeli precej spodbudno. Najzahtevnejši dvoboji pa ju še čakajo.

Več kot 50 mladih prostovoljcev bo čez poletje v okviru programa POTA – mladinskega misijonskega prostovoljstva – opravljalo socialno delo, evangelizacijo, delo z otroki in mladostniki ter fizična dela pri slovenskih misijonarjih v sedmih državah na različnih celinah. Koordinatorica programa POTA Tinkara Jerkič, voditeljica skupine prostovoljk v Indiji Klara Majer in voditelja skupine, ki se odpravlja na Madagaskar, Klemen Kraševec predstavljajo priprave in kaj bodo počeli na Madagaskarju, v Keniji, Indiji, Ukrajini, Kazahstanu, Peruju in Argentini.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o Bangladešu, državi v južni Aziji.Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o Bangladešu, državi v južni Aziji.Izmed spodnjih trditev poiščite pravilno. 1. Bangladeš ima zgodovinsko močne vezi z Japonsko, zato so ob osamosvojitvi kopirali Japonsko zastavo z rdečim krogom, belo polje pa so zamenjali z zelenim. Trditev je resnična 2. V Bangladešu izdelajo približno dve tretjini vseh nogometnih žog na svetu. Trditev je izmišljena 3.Med Indijo in Bangladešem poteka ena najbolj zapletenih meja na svetu. So primeri, kjer obstajajo enklave tretje stopnje (po vzoru ruskih babušk), ko je košček Indije v Bangladešu, ta je potem spet v Indiji in še enkrat v Bangladešu. Trditev je resnična 4. Večinsko muslimanski Bangladeš ima po upokojitvi Angele Merkel predsednico vlade z najdaljšim stažem na svetu. Trditev je resnična 5."Me at the zoo" je bil leta 2005 prvi naloženi youtube video. Nastal je kot posledica bega možganov iz Bangladeša. Trditev je resnična

»Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti.« To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: »Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji.« Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jelnikar in dr. Motoh. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: cerkev Naše Gospe brezmadežnega spočetja v Goi, zgrajena l. 1541 (vivekdchugh/Pixabay)Kako so v potopisih svojo izkušnjo srečanja z Indijo, tamkajšnjimi verstvi in kulturami popisovali slovenski misijonarji, ki so na Podcelino odpotovali v 30. letih 20. stoletja?Vsi, to je vtis, ki ga človek zadobi, so oblečeni v indijsko nošo, moški v dhoti, ženske v sari. Moški in ženske imajo vse barve na sebi – rožnato in rumeno in zeleno in vijoličasto in rdečo. Tudi to opazovanje sem mi je od vsega začetka vsiljevalo, kako umirjena in elegantna je hoja najbolj preprostih žena – vsaka princezinja jim lahko zavida radi te naravne gracijoznosti. To je eden izmed prvih vtisov o Indiji, ki jih je v svojem popisu dolge poti, ki jo je na začetku 30-ih let prejšnjega stoletja iz Evrope vodila na Podcelino, zapisala redovnica Miriam Zalaznik, ki je nato v Indiji živela in kot misijonarka delovala več kot pol stoletja. Nekoliko drugačni pa so bili po vsem sodeč prvi vtisi njenega misijonarskega kolega, Stanka Poderžaja, ki je v Indijo sicer prišel kakšno leto za Miriam Zalaznik, pa tudi sam ostal dolga desetletja. Tule je drobec iz njegovega pisanja o prihodu na Podcelino: Kakšen pogled! […] Tu je ves dan semenj. Pred nizkimi hišami, iz katerih vsakega kota govorita revščina in zanikrnost, stoje v dolgih vrstah možje in žene in od ranega jutra do poznega večera prodajajo zelenjavo, sadje in vse, kar se rabi v preprosti indijski kuhinji. Kjer torej Zalaznik vidi razkošje barv in gracioznost Indijk, Poderžaj vidi revščino in zanikrnost. A ta razlika v obeh pogledih nas pravzaprav ne sme presenetiti – tak je vsaj vtis, ki ga dobimo, če beremo še svežo znanstveno razpravo Potovanje v Indijo, ki je izšla pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in v kateri njeni avtorici, dr. Ana Jelnikar in dr. Helena Motoh, podrobno analizirata in interpretirata potopisa obeh naših misijonarjev, da bi ugotovili, kaj je pred stoletjem Indija predstavljala Evropejcem in kakšna je podoba Evropejcev, ki jo razkrije ogledalo, ki jim ga Podcelina pač nastavi. Dr. Jelnikar z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU in dr. Motoh s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper namreč ugotavljata, da se Miriam Zalaznik in Stanko Poderžaj s svojimi sicer nasprotujočimi se odzivi pravzaprav brezšivno vpisujeta v dobro utrjeno tradicijo evropskih odzivov na prvoosebno srečanje z Indijo. In kakšna je ta tradicija? – Odgovor iščemo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko pred mikrofonom gostimo prav dr. Jelnikar in dr. Motoh.

Tobak je rastlina z lepimi, rozastimi okrasnimi cvetovi. Znano je, da so njeni posušeni listi po svetu uporabljeni v nezdrave namene. Največja proizvodnja tobaka je na Kitajskem, v Indiji in Braziliji. Manj znano pa je, da je koristen tudi kot pesticid za zatiranje škodljivcev, torej kot insekticid. Vendar pri delu na vrtu velja previdnost, kajti nikotin se čez kožo zelo hitro absorbira. Znani so recimo smrtni primeri pri tihotapljenju listov tobaka, zalepljenih okrog trebuha. Sogovornik: prof. dr. Samo Kreft, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.Svetovni dan brez tobaka Tobak je rastlina z lepimi, rožnatimi okrasnimi cvetovi. Znano je, da so njeni posušeni listi po svetu uporabljeni v nezdrave namene. Največja proizvodnja tobaka je na Kitajskem, v Indiji in Braziliji. Manj znano pa je, da je koristen tudi kot pesticid za zatiranje škodljivcev, torej kot insekticid. Vendar pri delu na vrtu velja previdnost, kajti nikotin se skozi kožo zelo hitro absorbira. Znani so recimo smrtni primeri pri tihotapljenju listov tobaka, zalepljenih okrog trebuha. Sogovornik: prof. dr. Samo Kreft, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

Jože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.»Ne razumem, kako danes ljudje na vse gledajo samo skozi denar,« pravi ekonomist, ki je v okviru podjetja Intertrade skrbel za trgovanje Jugoslavije z državami v razvoju ter pri tem dolga leta bival v Indiji in EgiptuJože Kastelic je bil 40 let zaposlen in na koncu tudi vodil Intertrade, eno od petih velikih podjetij za mednarodno trgovino v nekdanji Jugoslaviji, ki je bilo leta 1952 ustanovljeno, da bi skozi čezmejno poslovanje pridobilo devizna sredstva, ki jih je država nujno potrebovala za uvoz izdelkov z zahoda. Čeprav je podjetje s sedežem v Ljubljani delovalo po vsem svetu in imelo na svojem vrhuncu več kot 1200 zaposlenih ter vrsto podružnic v tujini, pa je bil Kastelic večino svoje kariere zadolžen predvsem za trgovanje z državami v razvoju, kjer je skrbel za pospeševanje blagovne menjave, prenos tehnologij ter razvoj industrijskih podjetij. Pri tem pa je seveda v različne afriške, bližnje in daljnovzhodne ter južnoameriške države tudi redno potoval in v nekaterih celo prebival. V 60-ih in 70-ih je tako skupno osem let preživel v Egiptu, od koder je pokrival tudi druge dele Severne Afrike in Bližnji Vzhod, v 80-ih pa je šest let delal v Indiji kot direktor Intertradovega podjetja Yugo Intraco, ki je imelo tam tolikšen vpliv, da je v resnici delovalo kar kot neke vrste neformalno jugoslovansko veleposlaništvo. O njegovem izredno zanimivem življenju, tesno sprepletenem z zgodbo podjetja Intertrade in širšim kontekstom jugoslovanskega trgovinskega povezovanja s tretjim svetom, ki ga je močno vzpodbudilo tudi takratno Gibanje neuvrščenih, je z Jožetom Kastelicem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.

Revna vdova iz vasi v Bengalu v vzhodni Indiji ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: "Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje." Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: "Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo." Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: "Kje si dobil to steklenico mleka?" "Krišna, bog gozda, mi jo je dal." Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. "V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje," je končno pojasnil učitelj. "Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo." Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je začel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. "Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!" V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: "Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!" Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju 'nese' prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.

Manica Musil že vrsto let ustvarja avtorske slikanice in z njimi osvaja tuje založbe, mednarodni trg in mlade bralce. V večini slikanic nastopajo živali, saj ji to omogoča več ustvarjalne svobode. Trinajst slikanic, med njimi so Koza Cilka, Pobalinska pujsa, Čarobna školjka, Komar Janez in novejše Lev Robi, Slon Stane, Mravljinčar Franc ter Midva sva pujsa, so izšle v 13 prevodih. Avtorica sicer ne šteje držav, v katerih so že izdali njene slikanice, a jih imajo poleg mnogih evropskih držav tudi na Kitajskem, v Turčiji, Pakistanu, Indiji, Braziliji in še kje. Posneti risanke po slikanicah Manice Musil je najnovejši projekt, na to pa uspešna mariborska avtorica še vedno čaka, a naj bi ga slovenski ustvarjalci uresničili, in to v sodelovanju s tujimi koproducenti.

Gost 86. izdanja podkasta Pod kapicom bio je Slobodan Soro, direktor Novog Beograda. Pričali smo o aktuelnom trenutku kluba, famoznom sastanku, koji je izazvao reakcije javnosti i kakvi su planovi do kraja tekuće sezone i bliskoj budućnosti. Poseban akcenat stavili smo na Regionalnu ligu, osvajanju prvog trofeja u klupskoj istoriji, rivalstvu sa Radničkim i finalu sa Jadranom. Kako je proslavljen trijumf… Planovi do kraja prvog dela Lige sampiona, gde će se održati finalni turnir i kako ocenjuje kvalitet takmičenja. Da li Granados i Skumpakis dolaze u Novi Beograd? Rad omladinske škole, interesovanje dece i kakav je plan sa Novobeogradskim Vukovima. Kad je istrcao poslednji maraton i zbog čega propušta ovogodisnji. Šta je radio u Indiji, kakve veze posete toj zemlji imaju sa vaterpolom i utisak o svemu što je video. Kako održava kondiciju, šta gleda od drugih sportova, i da li namerava da u budućnosti iskoristi diplomu sa Prirodno matematičkog fakulteta. Šta je recept za bolji tretman vaterpola, i napredak sporta…Gost: Slobodan SoroDomaćin: Pavle ŽivkovićDatum: 14. april 2022. godineLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse Studios

Prije 300 epizoda je bila 2017. godina. Saša i ja smo slušali podcaste i dobili inspiraciju da počnemo svoj. Nismo bili jedini, otprilike u isto vrijeme počeo je i Podcast Inkubator, sa vrlo drugačijim ciljem i programom. Danas smo jedina dva podcasta vrijedna spomena u regiji s obzirom na dugovječnost i konzistenciju, s tim da si uzimamo za prednost što su Surove Strasti "pravi" podcast, samo sa zvukom. Trudili smo se za jubilarnu 100. i 200. epizodu dovesti za gosta nekog tko može pružiti unikatnu perspektivu na naše društvo, pa je tako i sa 300-tom epizodom. U ovoj epizodi, snimljenoj također na engleskom, smo ugostili veleposlanika Republike Indije, gospodina Raj Kumar Srivastava, s kojim smo imali vrlo ugodan i zanimljiv razgovor. Sretna i neplanirana okolnost je da smo razgovarali dan prije Dana Republike Indije, 26. siječnja, gdje slave proglašenje neovisne republike koje se dogodilo prije 73 godine. U revijalnom tonu, počeli smo razgovor s osobnom definicijom sreće i zadovoljstva, o Indijskim vrijednostima, o tome kako napreduju zadnjih desetljeća te se nakon toga prebacili na poslovne prilike koje se ostvaruju u Indiji i Hrvatskoj, te mostu između zemalja koji omogućuje startup firmama s obje strane da pronađu što im treba u drugoj državi. Želite li da napredujemo u stvaranju ovakvog sadržaja? Onda podržite Surove Strasti na Patreonu, to je platforma gdje možete odrediti da se Surovim Strastima svaki mjesec automatski pošalje neki iznos, na primjer 15-tak eura. To nije veliki iznos - manje od jednog izlaska s par prijatelja, a nama puno znači da ostvarimo kvalitetniju produkciju.  PREPORUKE ZA LAKŠE I UGODNIJE SLUŠANJE PODCASTA Tri načina kako slušati podcast Kako slušati podcast u autu koji nema Mp3 player Top lista najslušanijih epizoda Za lektire Surovih Strasti, edukacijske sadržaje i za potporu onom što radimo, posjetite našu platformu Surove Strasti Academy.

V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Zdi se, da je stensko slikanje, ki se izvaja v tehniki al fresco, se pravi na sveže položen ali moker apneni omet, staro in razširjeno kot civilizacija sama. Ta pristop so, na primer, poznali in s pridom uporabljali že ob spodnjem toku reke Nil, še preden je Egipt dobil prvega faraona. S freskami so krasili templje v predkolumbovski Mehiki, ustvarjali pa so jih tudi zgodnji budisti v Indiji. Vsemu temu slikarskemu bogastvu navkljub pa menda ne pretiravamo veliko, če rečemo, da fresko danes asociativno najpogosteje povezujemo z evropskimi srednje- in zgodnjenovoveškimi cerkvami. Podobe Kristusovega rojstva in križevega pota, podobe device Marije in evangelistov, podobe stvarjenja sveta in poslednje sodbe nas nagovarjajo tako z zidov najbolj mogočnih katedral kakor s sten od Boga in zgodovine pozabljenih vaških cerkvic. In mi jih – v zadnjih desetletjih vse manj kot romarji in vse bolj kot turisti – pridno hodimo gledat s fotografskim aparatom v rokah. V njih prepoznavamo prve prave umetnine, nastale na tleh stare celine po propadu starega Rima, v njih prepoznavamo začetke tistega razvojnega loka likovne umetnosti, ki bo navsezadnje pripeljal do Picassa, Magritta ali Chagalla. Ob tem pa smemo domnevati, da so ljudje, ki so v 14., 15. ali 16. stoletju hodili v cerkve, freske vendarle videli nekoliko drugače, kakor jih vidimo mi. Toda: kako natanko? - Prav to vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta, dr. Mijo Oter Gorenčič, ki jo mirno lahko označimo za eno najboljših poznavalk starejšega stenskega slikarstva na Slovenskem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: dr. Mija Oter Gorenčič med terenskimi raziskavami v Crngrobu (iz gostjinega osebnega arhiva)

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat zanimivosti o tornadih. Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat zanimivosti o tornadihIzmed spodnjih trditev poiščite napačno. 1. Tacuja Fujita, alias Mr. Tornado, je bil eden največjih ameriških strokovnjakov za tornade. Leta 1945 je kot otrok še živel v Kokuri na Japonskem, kamor bi morala pasti druga atomska bomba, pa so jo zaradi slabe vidljivosti odvrgli na Nagasaki. Trditev je resnična 2. Korporacija Gibson je 1998 izdelala posebno serijo 200 kitar "Old Hickory". To je tudi vzdevek nekdanjega predsednika ZDA Andrewa Jacksona, kitare pa so bile narejene iz 200 dreves, ki jih je na njegovem nekdanjem posestvu izruval tornado. Trditev je resnična 3. Enega najhujših tornadov v zgodovini, leta 1925 v ZDA, meteorologi niso napovedali zato, ker je bilo uradno prepovedano uporabljati besedo tornado, ker bi to lahko sprožilo paniko. Umrlo je 700 ljudi. Trditev je resnična 4. 75-letna gospa se je leta 2017 pred divjanjem tornada v Teksasu zatekla v svojo kopalno kad. Čez nekaj ur so jo našli na 200 metrov oddaljenem drevesu, še vedno v kadi in nepoškodovano. Trditev je resnična 5. Tri četrtine tornadov zabeležijo v ZDA. Za najhujšega v zgodovini pa velja tornado leta 1985 v Indiji. Zradiral je dve mesti in za sabo pustil skoraj 12 tisoč žrtev. Trditev je izmišljena

Ko bi vzeli Homerjevo Iliado, ji pridodali Odisejo in postopek ponovili še desetkrat, tedaj bi navsezadnje dobili delo, ki bi po dolžini vsaj približno doseglo Mahabharato, osrednji indijski ep in z naskokom najobsežnejšo pesnitev v človeški zgodovini. Kar 100.000 šlok oziroma kitic dolga Mahabharata, katere osrednja pripovedna nit se sicer vrti okoli vojne za prestol med Pandovci in Kurovci, dvema vejama vladarske rodbine v kraljestvu Hastinapura, je pravzaprav tako obsežna, da v Indiji zatrjujejo, da česar v epu ni, to sploh ne obstaja. Mahabharata je, drugače rečeno, knjiga–svet, literarno delo, ki v sebi zajema totaliteto človeške bivanjske izkušnje. Tako se v epu napeto in kratkočasno zunanje dogajanje prepleta oziroma spaja s pretanjenimi razglabljanji o človekovi naravi, o njegovem razmerju do božanskega, o njegovem hrepenenju po odrešitvi iz začaranega kroga rojstev in smrti pa tudi o njegovih tuzemskih, zgodovinskih, socialnih dolžnostih in obveznostih. Zavoljo vsega tega v Mahabharati lahko prepoznamo temeljni kamen, na katerem je sezidana veličastna zgradba indijske civilizacije. A ker je ta pesnitev tako neverjetno obsežna, jo bodo seveda prebrali le izredno maloštevilni bralke in bralci s stare celine. Kaj pa vsi drugi? Bomo ostali v temi nevednosti? Bo za nas kraljevska pot, ki jo za razumevanje zgodovine, družbe in kulture podceline predstavlja Mahabharata, ostala za vekomaj nedostopna? - Povsem obupati le ne gre, saj si lahko pomagamo vsaj z Bhagavadgito ali Gospodovo pesmijo, vsega 700 šlok dolgim, v samem sebi razmeroma sklenjenim razdelkom iz šeste knjige Mahabharate, v katerem so na literarno izbrušen in razmeroma jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Poleg tega imamo Bhagavadgito, zahvaljujoč prevajalskim naporom Vlaste Pacheiner Klander, v slovenščini že trideset let, no, zdaj pa smo na naše knjižne police dobili še delo, ki nam Gospodovo pesem pomaga bistveno bolje razumeti. Pred nedavnim je namreč dr. Nina Petek, predavateljica azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, pri založbi Pivec izdala intrigantno razpravo Bhagavadgita : onstran vezi, tostran svobode, sploh prvo domačo interpretativno monografijo o tem neskončno pomembnem koščku Mahabharate. Zakaj Gospodovo pesem brati in kaj nam to delo navsezadnje sporoča, smo v pogovoru z dr. Petek preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: pogovor med Kršno in Ardžuno pred bitko pri Kurukšetri, 18. stol. (Wikipedia, javna last)

Evropa je trenutno epicenter pandemije covida, zelo malo okužb pa v zadnjem mesecu beležijo v Indiji. Zakaj? Mnogi stavijo, da je to zaradi zdravila ivermektin. Vendar pa doktorica Monica Mahajan iz New Delhija odgovarja: »Po analizi podatkov smo v Indiji spoznali, da uporaba ivermektina ne spremeni poteka covida. Pacient ničesar ne pridobi, hkrati pa mu tudi ne škoduje. Če ga pacientu predpišeš ali ne, ni velike razlike.« Specialistka internistka v glavnem indijskem mestu vodi eno od zasebnih bolnišnic. V čem pa po mnenju dr. Mahajan tiči razlog uspešnega indijskega boja s covidom? Poslušajte medicinsko oddajo in podkast Ultrazvok.

Tadej Pogačar Sloveniji prikolesaril prvo olimpijsko medaljo v Tokiu in sicer bronasto.Pred nami je prvi dan starih staršev, ki ga je na svečnico napovedal papež Frančišek.Krištofova nedelja priložnost, da hvaležni za srečno vožnjo podpremo naše misijonarje.V Sloveniji včeraj potrdili 93 na novo okuženih; prejšnji petek dobro tretjino manj.Počitnice delno ohladile razgreto politično ozračje; stranke z mislimi že v jesenskem času.Deževje v Indiji zahtevalo vsaj 120 življenj; v nemirih v Ekvadorju umrlo 27 zapornikov.Vreme: Danes in jutri sončno in vroče; jutri popoldne je na severozahodu možne nevihte.

U veljači je SBS News prenio ekskluzivnu priču o Rajshree Patel, medicinskoj sestri koja radi na prvoj crti obrane od pandemije u Sydneyju. Zabrana putovanja savezne vlade značila je da je bila odvojena od svog malenog djeteta koje je bilo s njenim roditeljima u Indiji.

Indija ima več kot milijardo in 400 milijonov prebivalcev in eden od razlogov, zakaj je kino tako priljubljen, je, da v Indiji govorijo več kot 30 jezikov in da so v eno državo združili veliko zveznih držav in ozemelj in vsako izmed njih ima svojo industrijo in zvesto občinstvo. Drugi razlog je, da je obisk kina pogosto velik družinski dogodek. Zato nastane več kot 1500 filmov vsako leto. Gre za velik ekosistem, delovna mesta in potrebo gledalcev, da si redno, vsak teden v družbi ali z družino ogledajo nove filme, je v pogovoru za Radio Slovenija povedal indijski režiser Riteš Batra, ki je več kot polovico življenja preživel v ZDA, kjer je študiral in se priučil filmske obrti. Riteš Batra se podpisuje pod režijo štirih celovečercev in Fotograf je njegov zadnji film. Fotograf je romantično-komična drama, postavljena je v sodobni Mumbaj. Gospodovalna babica priganja svojega vnuka, ki je že globoko v srednjih letih, k poroki preden bo prepozno. Fotograf bo poleti na sporedu izbranih kinematogrov Art kino mreže. Zanimivo je, da pri distribuciji sodeluje ameriški Amazon, vendar na prav poseben način: film na posameznih trgih zastopajo lokalni distributerji, od katerih Amazon odkupuje pravice za spletno pretakanje na svoji platformi. Film je zato navzoč tako v lokalnih kinih kot na spletu. Z režiserjem Ritešem Batro se je pogovarjal Urban Tarman

Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz večmilijonskega mesta preselil v majhno vas. "Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj." Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev. "V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov." Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki. "Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave." Barath je zdaj že dobro spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o dežju.Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o dežjuIzmed spodnjih trditev poiščite napačno. 1. Botsvanska pula je ime uradni valuti te države. V slovenščini bi valuti rekli botsvanski dež. Trditev je resnična 2. Združeni arabski Emirati načrtujejo gradnjo umetne gore, ki bo v državi povečala možnost za padavine. Trditev je resnična 3. Leta 1975 se je zaradi nepričakovane količine dežja podrl jez hidroelektrarne na Kitajskem. Umrlo je več kot 170 tisoč ljudi. Trditev je resnična 4. Gopalganj je mesto v Indiji, v katerem je padala največja, kadarkoli zabeležena toča. Kosi ledu so bili težki tudi do 2 kilograma in so v nekaj minutah ubili 292 ljudi. Trditev je izmišljena 5. Narobe je napovedal vreme in s tem škodoval Sovjetski zvezi, zato je moral umreti v gulagu. Zgodba prvega meteorologa sovjetske zveze, ki ga je v lager poslal Stalin; katerega prva služba je tudi bila – meteorolog. Trditev je resnična

Revežev je na tem svetu veliko. Pravzaprav jih je veliko več kot bogatih ljudi. Le redki pa svoje življenje posvetijo skrbi za revne, ki si sami ne morejo pomagati. Ena takšnih je bila sveta mati Terezija. Kot redovnica je živela v Indiji. Po ulicah je pobirala bolne in umirajoče reveže. Bila je skromna, predana molitvi in skrbi za ljudi, ki so živeli na robu družbe.

Revežev je na tem svetu veliko. Pravzaprav jih je veliko več kot bogatih ljudi. Le redki pa svoje življenje posvetijo skrbi za revne, ki si sami ne morejo pomagati. Ena takšnih je bila sveta mati Terezija. Kot redovnica je živela v Indiji. Po ulicah je pobirala bolne in umirajoče reveže. Bila je skromna, predana molitvi in skrbi za ljudi, ki so živeli na robu družbe.

Katoliška cerkev v Sloveniji že več kot 15 let omogoča mladim v okviru programa POTA izkušnjo misijonskega življenja. Pandemija covida-19 je lani prostovoljkam in prostovoljcem preprečila, da bi kot misijonarji pomagali ljudem v stiski na različnih koncih sveta. Letos upajo, da bodo mladi prostovoljci lahko izvedli sedem različnih projektov v Ukrajini, Indiji, Kazahstanu, Južnoafriški republiki, Keniji in na Madagaskarju. Naši sogovorniki Živa Gabrovšek, Zala Žnidaršič in Peter Godeša se odpravljajo v omenjene afriške države. V pogovoru pojasnjujejo, komu bodo pomagali ter kako in zakaj.

Zdravo! V 50. epizodi pod zap. št. 49 oz. S02E13 o Indiji, cepljenju in osamosvojiteljih. Tudi o ID-u, egu, super-egu in Filozofski fakulteti. Tudi o tem, da bi moral marsikdo nehat na vrhuncu. Tudi o požiganju možganov in o izvidniški podmornici, ki je na ogled v vojaškem muzeju v Pivki. Nekaj malega tudi o sami vsebini poglavja, torej o Zlatem srcu in naših, na njem izgubljenih junakih. Citat prebere Lovro Pavlica, hvala!

Po osmih letih smo znova poklicali eno naših Globalnih vaščank: vseživljenjsko dobrotnico Mojco Gayen, ki živi blizu Kalkute v Indiji. Država, ki jo že tako zaznamujejo ogromne razlike in družbena segregacija, se v zadnjih mesecih izjemno slabo spopada z epidemijo covida-19.

Odluku o vraćanju obaveznog služenja vojnog roka doneće Skupština Srbije u septembru ili oktobru, izjavio ministar odbrane Nebojša Stefanović. Protest grupe frilensera ispred Skupštine Srbije nezadovoljnih dogovorom sa Vladom. Zdravstveni sistem u Indiji pred pucanjem usled porasta broja obolelih

V enem letu od uradne razglasitve koronavirusa za grožnjo svetovnemu zdravju se je z virusom sars cov 2 okužilo več kot 116 milijonov ljudi, število smrtnih žrtev pa je preseglo 2 milijona 600 tisoč. Največ mrtvih, prek 500 tisoč, je koronavirus terjal v Združenih državah, Braziliji, Mehiki, Indiji, Združenem kraljestvu in Italiji. Podatki o smrtnosti na milijon prebivalcev pa kažejo, da so v vrhu Gibraltar, San Marino, Belgija in Slovenija. Še drugi poudarki oddaje: - Janševa vlada epidemijo podaljšala za 30 dni, policijska ura ostaja - Ali po Karlu Erjavcu odhaja tudi Zdravko Počivalšek? - Dončić s trojnim dvojčkom in Porzingis z 28. točkami zrežirala zmago Dallasa

Kao 'underdogovi', studenti Tin Puljić s Fakulteta političkih znanosti i Lovro Šprem s Ekonomskog fakulteta u Zagrebu pobijedili su debatne timove s Oxforda, Cambridgea i Harvarda, ostvarivši najveći debatni uspjeh u povijesti hrvatske debate. Europski i svjetski turniri, na kojem redovito nižu uspjehe, su napeti – Tin sjedi i piše u tišini, a Lovro se smiruje cigaretom. U 15 minuta se pripremaju za sedmominutne govore. Detaljno nas upoznaju s procesom debate – što je kvalitetan argument, kako kad dobiješ temu feminizam u Indiji, kako Excel pomaže u online debati, te kako im je debata pomogla sa stranim jezikom te još mnogo toga. --- Kako se pretplatiti? Google: bit.ly/2UFZZ6C Apple: apple.co/2UivogF Spotify: spoti.fi/2DzXmyn Deezer: bit.ly/2CCtxwA Stitcher: bit.ly/3btbKEa TuneIn: bit.ly/3dqpz8m Pratite nas i javite nam dojmove: www.facebook.com/bliskisusreti www.instagram.com/bliskisusreti_podcast www.twitter.com/bliskisusreti

Miha Murn je vsestranski umetnik in podjetnik, ki se udejstvuje na številnih funkcijah v umetniškem in poslovnem svetu. Je predsednik in izvršni direktor podjetja AAMI Corporation, ki se ukvarja s povezovanjem posla z umetnostjo in kulturo. Miha Murn je ustanovitelj, lastnik in direktor Zavoda AAMI in umetniški direktor pri podjetju MegaGraf d.o.o. Prav tako je ustanovitelj in predsednik javnega kulturnega Salvador kluba in privatnega poslovnega Botticelli kluba, od leta 2020 pa zaseda še funkcijo predsednika kluba Rotary Ljubljana International. Ima izkušnje s start-upi in je v vlogi mentorja že sodeloval z ABC Acceleratorjem in Zavodom Ypsilon. Do danes je izpeljal številne projekte na mednarodni ravni (dogodki in razstave ter poslovno-umetniške delegacije v tujini), poleg tega pa je svoje znanje in izkušnje predajal na različnih konferencah, okroglih mizah in zborovanjih v Sloveniji in tujini npr. TIA Summit v Indiji in Ljubljana Forum. Miha Murn s ponosom zaseda funkcije v različnih združenjih (npr. Združenje YES in KSBC) in je član številnih organizacij na področju posla in kulture. V njegovem opusu najdemo več kot 4.500 različnih del, kot so slike, risbe, kipi, fotografije, grafike, knjige in drugo. Fun facts: - OCD za stvari, da morajo biti točno na svojem mestu (papirji, mape na računalniku, stanovanje, pisarne, avto) - Ko kihnem, običajno kihnem 7x Naj quote: “Watch your thoughts, for they will become actions. Watch your actions, for they'll become... habits. Watch your habits for they will forge your character. Watch your character, for it will make your destiny.” Margaret Thatcher Naj knjiga: - Ogromno imam najlubših, uživam predvsem vknjigah o filozofiji, družbeni ureditvi, zgodovini itd. Naj seriji: Crown, House of Cards Hobiji: Zbiranje starin - Numizmatika Najljubša hrana: Ogromno najljubše hrane, izstopa pa pršut & olivno olje Najljubši podjetnik: Ogromno najlubših, izstopa Jack Ma. Naj app: Nimam naj appa, zame so vsi samo appi =) Trije nauki: - Nikoli ne poslušajte drugih za svoje odločitve. Poiščite mnenje in vprašajte za nasvet, na koncu pa se vedno vse odločite sami. - Če si želite urediti in uživati svoje življenje, si ga morate urediti sami, nihče drug vam ga ne bo, tudi če kdaj tako izgleda. - Tisto, za kar ste se trudili, boste cenili bolj, zato nikoli ne delajte stvari iz danes na jutri. Zamislite si svoje življenje čez 30-40 let ali več.

Na svijetu je između 6 i 7 tisuća jezika. Mandarinskim kineskim govori najviše ljudi na svijetu. Nakon njega je engleski, koji se govori u najviše zemalja. Samo u Indiji se govori 845 jezika. Smatra se da su se prvi jezici pojavili kod homo sapiensa prije između 30.000 i 100.000 godina, no zašto su se razvili i zašto ih imamo samo mi predmet je neprestanog proučavanja. --- Kako se pretplatiti? Google: bit.ly/2UFZZ6C Apple: apple.co/2UivogF Spotify: spoti.fi/2DzXmyn Deezer: bit.ly/2CCtxwA Stitcher: bit.ly/3btbKEa TuneIn: bit.ly/3dqpz8m Pratite nas i javite nam dojmove: www.facebook.com/bliskisusreti www.instagram.com/bliskisusreti_podcast www.twitter.com/bliskisusreti

"Ali jajce sadje ali sodi med zelenjavo?", "Ali imajo v Kanadi ptice?" in "Ko sem bil otrok, me je ugriznila želva. Ali lahko še vedno pijem pomarančni sok?" To je nekaj vprašanj, ki jih najdete na svetovnem spletu, če v angleškem jeziku iščete geslo "neumna vprašanja". Dan neumnih vprašanj sicer obeležujejo v Indiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, idejo za obeležitev pa je prispevala skupina učiteljev, ki je želela s tem spodbuditi učence, da v učilnicah sprašujejo brez sramu. Mirt Komel, filozof, pisatelj in predstojnik Katedre za kulturologinjo na Fakulteti za družbene vede, o svojih izkušnjah s pedagoškim procesom in o tem, ali obstajajo neumna vprašanja.

Viktor Troicki objašnjava zašto 12. na svetu u Srbiji ne znači mnogo, kako su mu namestili godinu dana suspenzije i zašto je baš on odigrao odlučujući meč u finalu Davis Cup-a.Zbog Tipsarevića je plakao, a u Indiji je ostavljen u sred džungle...Ubeđen je da od US Open-a neće biti ništa.Your Happy Place: https://pizzabar.rs/Tennis podcast Wish&GoAutori i domaćini: Nebojša Višković i Ivan GovedaricaLokacija: "Studio na kraju Univerzuma" 

Danas u Smorkast podkastu pričamo o seljačini iz Australije koji ima problem zbog zemunke, o tome kako su izumrali lavovi u Vojvodini, i o majmunima koji rade za vladu u Indiji.

Omladinski Opsajd. Odlukom NSBiH Premijer liga BiH je završeno, a prvak je Željezničar. Odnosno Sarajevo.Sarajevo je osvojilo važniju titulu, onu u seniorskoj konkurenciji, dok je među juniorima to Željezničar. Ili, kako to kaže njihov trener a naš gost Omer Joldić, Željo nije osvojio titulu nego mu je dodijeljena. Zašto misli da se prvenstvo trebalo nastaviti? I zašto ne vidi titulu njegove ekipe kao da je osvojena na zelenom terenu? Šta mu je najviše zasmetalo u odluci NSBiH? Kako će ona utjecati na razvoj mladih fudbalera? U kakvom je uopće stanju omladinska škola Željezničara? Zašto je u fudbalu najteže biti trener juniora? Kako pomoći mladim igračima na prelazu u seniore? Čega se treneri boje? Zašto bi nam trebala A2 selekcija? I zašto je u Indiji zamalo došlo do opšte tuče sa Urgvajcima. Opsajd, XXVIII. See acast.com/privacy for privacy and opt-out information.

U epizodi 32. putujemo sa Meri Ilic do Indije. Meri ilic je motivacioni govornik i terapeut posvećen sećanju na prošle živote. Sa Meri razgovaramo o njenom ranom odrastanju u Nisu, radu za UN u Vukovaru, prvom iseljeničkom iskustvu u Barseloni, putu oko sveta i trenutnom nastanjenju u Indiji. Meri možete kontaktirati putem Facebook-a: https://www.facebook.com/meri.ilich.dimich Uživajte!

Z novinarko Katarino Ropret smo se v oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve pogovarjali o zapletenem in vedno težjem položaju kristjanov v Indiji. Poklicali pa smo tudi predstojnika salezijancev Marka Košnika, ki smo ga povprašali o pričakovanjih pred 28. vrhovnim zborom salezijanske družbe. Na njem bodo prvič sodelovali tudi laiki. Slišali pa boste tudi, da je izšel dokument o sinodi o Amazoniji.

14. januar je neformalen mednarodni dan zmajev. Če ne po vsem svetu pa ga gotovo obeležujejo v Indiji. V Gujaratu se zaključuje mednarodni festival zmajev. Ta naj bi bil po številu udeleženih držav največji na svetu, in tudi Slovenci so tam. Saša Iskrić, Janez Vizjak in Gregor Mramor so člani slovenskega zmajskega društva KAP Jasa. Na povabilo Gujarat turizma se omenjenega festivala udeležujejo že drugič. V kvizu več o uporabi zmajev za monitoring, fotografijo in največjem mednarodnem zmajarskem festivalu v Gujaratu.

V turistični oddaji smo vas popeljali v Haloze, ki postajajo vse bolj turistično zanimive. Odkrivajo jih kot deželo tisočerih gričev, prijaznih ljudi in dobre hrane. Z mlado popotnico Uršo Zupanc pa smo tudi danes potovali po Indiji. Vas zanima, kako so jo šokirali obredi sežiganja trupel v indijskem Varanasiju? Več v oddaji Potuje z Radiem Maribor.

V turistični oddaji smo podrobneje predstavili fontano vin, ki jo bodo v prihodnjih dneh testno zagnali v Vodolah. Z mlado popotnico Uršo Zupanc pa smo potovali po Indiji; tja se je s prijateljico podala pred dvema letoma in še danes se spominja dogodivščin, kot da bi se zgodile včeraj.

Poletje se počasi preveša v drugo polovico in tudi v teh dopustniških dneh smo za vas pripravili nove turistične zgodbe. Tokrat smo odkrivali turistični potencial reke Kolpe. Kot po navadi pa smo se odpravili še po svetu – ponovili smo del potopisnega pogovora o Indiji.

India has launched a rocket into space, hoping to perform a soft landing of a rover on the moon. The country's most ambitious space mission yet, the AUD$206 million mission, if successful, will enable India to carry out studies on the presence of water at the south pole of the moon. - Indija je lansirala raketu u svemir, s nadom se da će obaviti uspješno spuštanje svemirskog vozila na Mjesec. Ako bude uspješna, ova najambicioznija indijska svemirska misija, vrijedna 206 milijuna australskih dolara, omogućit će Indiji provesti istraživanje o prisutnosti vode na južnom polu Mjeseca.

Približno 220 let stara kitajska ponvica, likalnik za likanje fine polsti na biljardnih mizah, samo 133 gramov težek miniaturni likalnik za otroke in likalnik na špirit, na katerem so občasno skuhali skodelico kave ali spekli jajce – to je le nekaj zgodb iz bogate zasebne zbirke Mariborčana Erika Oblaka, ki likalnike zbira že 52 let. Trenutno jih ima 330 iz kar 29-ih držav sveta. Zbirko si je ogledala Darja Pograjc, vse pa vam bo zaupala v Nedeljski reportaži.

Uroš Lipušček o prizemljitvi letal Boeing 737: "Ta letala so prizemljena v Singapurju, Avstraliji, Indiji ... tudi na Kitajskem, kjer pravijo, da gre za začasen ukrep. Tem letalom bodo spet dovolili leteti, ko bodo jasni vzroki obeh letalskih nesreč." Uroš Lipušček je spregovoril še o Huaweju - Američani naj bi podjetje obtožili, da ta v nove telefone vgrajuje vohunsko opremo.

Osim tisuća Cochraneovih sustavnih pregleda o lijekovima i drugim individualnim intervencijama, postoji i niz sustavnih pregleda koji istražuju učinke sustava zdravstvene skrbi. Jedan takav sustavni pregled objavljen je prvi put u lipnju 2016. godine, a proučio je strategiju integrirane skrbi o dječjim bolestima. Glavni autor, Tarun Gera, iz SL Jain bolnice u New Deliju, Indiji, govori nam zašto je taj sustavni pregled toliko važan i što su našli, a Irena Zakarija-Grković, iz Hrvatskog Cochranea, prevela je razgovor i pročitat će nam ga.

Osim tisuća Cochraneovih sustavnih pregleda o lijekovima i drugim individualnim intervencijama, postoji i niz sustavnih pregleda koji istražuju učinke sustava zdravstvene skrbi. Jedan takav sustavni pregled objavljen je prvi put u lipnju 2016. godine, a proučio je strategiju integrirane skrbi o dječjim bolestima. Glavni autor, Tarun Gera, iz SL Jain bolnice u New Deliju, Indiji, govori nam zašto je taj sustavni pregled toliko važan i što su našli, a Irena Zakarija-Grković, iz Hrvatskog Cochranea, prevela je razgovor i pročitat će nam ga.

Osim tisuća Cochraneovih sustavnih pregleda o lijekovima i drugim individualnim intervencijama, postoji i niz sustavnih pregleda koji istražuju učinke sustava zdravstvene skrbi. Jedan takav sustavni pregled objavljen je prvi put u lipnju 2016. godine, a proučio je strategiju integrirane skrbi o dječjim bolestima. Glavni autor, Tarun Gera, iz SL Jain bolnice u New Deliju, Indiji, govori nam zašto je taj sustavni pregled toliko važan i što su našli, a Irena Zakarija-Grković, iz Hrvatskog Cochranea, prevela je razgovor i pročitat će nam ga.

Letošnji nagrajenec Vilenice, nemški pisatelj bolgarskega rodu Ilija Trojanow, je šestleten s starši iz komunistične Bolgarije prek tedanje Jugoslavije prebežal v zahodno Evropo. Iz Italije je družina odšla v Nemčijo, od tam so se preselili v Kenijo; Ilija Trojanow je živel še marsikje: v Franciji, Nemčiji, Južni Afriki, Indiji, zdaj živi na Dunaju. Napisal je vrsto leposlovnih in neleposlovnih knjig - večino v nemščini, prejel mnogo pomembnih nagrad - med njimi je zdaj tudi Vilenica. V slovenščino imamo prevedene tri knjige Ilije Trojanowa - romana Tajanje in Zbiralec svetov ter zbirko esejev Odvečni človek. Ilija Trojanow ni pisatelj, ki bi se zapiral v slonokoščeni stolp umetnosti. Je človek, ki nenehno spremlja dogajanje okrog sebe in po svetu, o njem premišljuje, ga komentira in postavlja neprijetna vprašanja. Z Ilijo Trojanowom se je nekaj dni pred podelitvijo nagrade Vilenica za Razglede in razmisleke pogovarjala Staša Grahek. Foto: Bobo

Čeprav je budizem četrta največja religija na svetu po številu pripadnic in pripadnikov – po različnih ocenah naj bi jih bilo nekako med 350 do 520 milijoni –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav budistična tradicija sega kakih 2500 let v preteklost in je med drugim pomembno vplivala na razvoj civilizacije v Indiji, na Kitajskem, v Koreji in na Japonskem – v kolosih torej, ki bodo pisali zgodovino 21. stoletja –, je v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Čeprav je budizem po drugi svetovni vojni vsestransko vplival na zahodno kulturo in miselnost – od idej o ljubezni in sočutju, ki so jih gojili hipiji, do specifičnih meditacijskih praks, s katerimi si celo nekateri menedžerji največjih, multinacionalnih podjetij pomagajo obvladovati stres –, ga v Sloveniji še vedno ne poznamo prav dobro. Zato smo v tokratnem Kulturnem fokusu predstavili nekaj ključnih poudarkov iz zakladnice budistične doktrine in jih postavili v zgodovinski kontekst. Pri tem nam je bila v pomoč naša gostja, svetovno priznana strokovnjakinja za budizem in sanskrt, predavateljica na več univerzah v Avstraliji in Sloveniji, dr. Tamara Ditrich. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Mikegi (Pixabay)

V tokratnem Kulturnem fokusu smo govorili o premogu. Pa tudi o smoku, sesu, vožu, zminu, lintvernu in draku. Vse to so namreč stare besede, s katerimi so naši predniki označevali zmaje. Da je teh besed toliko, po svoje priča, kako pomembno mesto so v domišljijskih predstavah prebivalcev slovenskih dežel nekoč zavzemali zmaji. Pa seveda še zdaleč ni šlo le za slovenski prostor. Mitološke zgodbe o bitjih, ki so malo kača, malo ptica in malo krokodil, so namreč pradavne – po mnenju nekaterih raziskovalcev so celo starejše od 6000 let –, najdemo pa jih povsod tam, kjer so vzniknile civilizacije: v srednji Ameriki in na Kitajskem, v Indiji in na Bližnjem vzhodu, v Afriki in na obalah Sredozemlja. In če pogledamo danes popularne zgodbe, ki so jih napisali ali jih še pišejo J. R. R. Tolkien, G. R. R. Martin in J. K. Rowling, hitro postane očitno, da so zmaji tudi danes pri polnih močeh. Kako je to mogoče? S čim je zmaj pravzaprav tako trajno uročil našo domišljijo? Kakšne vse simbolne pomene smo mu ljudje pripisovali skozi zgodovino, da je ob vseh spremembah, ki so sicer pretresle polja tehnologije, verovanjskih predstav in družbenih odnosov, še danes najbolj prepoznavna mitološka pošast? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z arheologom in kustosom pri Slovenskem etnografskem muzeju, dr. Markom Frelihom, ki je pripravil razstavo Zmaj vseh zmajev, ki je ob koncu aprila odprla vrata na Ljubljanskem Gradu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: utrinek z razstave Marka Freliha Zmaj vseh zmajev na Ljubljanskem gradu (Goran Dekleva)

V devetnajsti epizodi beseda teče o potovanjih in o višini kazni za neplačan parking v Zagrebu. O Iranu, kjer živijo najprijaznejši ljudje na svetu od Kserksesa Velikega dalje, o Nepalu, Indiji, Pakistanu, Skopju, Sarajevu. O komunističnih betonskih grdosijah, o ščitenju predsedniške rezidence pred kravjim drekom, o odpiranju piva s pištolo in o luksuznosti iranskega zapora. […]

Načine in stvari, ki prinašajo bogastvo, so in še vedno skrivajo. Še danes se ne ve natanko, kje in kdaj je svilogojstvo postalo kmetijska panoga. Nekateri pravijo, da na Kitajskem, drugi v Indiji. A tako, kot so si tam prizadevali, da bi ta postopek ostal skrivnost – za prenos sviloprejkinih jajčec iz Kitajske je bila zagrožena smrtna kazen –, tako je skrivnost izdelave azijskih svilenih tkanin več stoletij preganjala vladarje v Sredozemlju. Vse dokler ni, vsaj tako je zapisal grški zgodovinar Prokopij, cesar Justinijan Prvi Veliki leta 553 na Vzhod poslal dveh menihov, da sta v popotnih palicah od tam pretihotapila seme sviloprejk. Svilogojstvo se je tako razširilo in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje. Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto, sviloprejke pa posebno ime. Žival, ki se hrani z murvinimi listi, so poznali pod imenom kavalir. Če je šlo pri gojenju kaj narobe, pa so rekli, da je šel kavalir v kravo. Sezona gojenja je sicer trajala kratek čas, od srede maja pa do konca junija. A ker so bile gosenice požrešne – za unčo semen, to je pomenilo 40.000 jajčec, so potrebovali 160 murvinih dreves – in ob tem še zelo občutljive, je bilo kot pravi doktorica Vesna Mia Ipavec, avtorica knjige Murve in »kavalirji«, Svilogojstvo na Goriškem, svilogojstvo nekakšno prvo igralništvo na Goriškem.