Podcasts about sredozemlju

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je potrebno pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti preko raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean – Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je ali vidimo te zglede? Polnost sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

Sredozemsko morje ostaja najbolj smrtonosna migrantska pot na svetu – kljub temu da se je število nezakonitih prihodov v Evropo močno zmanjšalo. Samo lani je med poskusom prečkanja umrlo 2.333 migrantk in migrantov. Identifikacija trupel je pogosto nemogoča, številni ostajajo pogrešani. Od leta 2014 je v Sredozemlju izginilo ali izgubilo življenje več kot 31 tisoč ljudi. Pri reševanju pomagajo številne nevladne humanitarne organizacije. Ena od njih je Emergency. Na krovu njihove ladje Life Support je marca deset dni preživel novinar Primorskega dnevnika Martin Poljšak.

Martin Poljšak je novinar Primorskega dnevnika, ki večinoma piše o migracijah in zgodbah migrantov. Verjame namreč, da se za statistikami skrivajo zgodbe, ki morajo najti pot do bralcev in odtajati naše hladno dojemanje številk o izgubljenih na morju. Martin se je pravkar vrnil z ladje Life Support, ki v Sredozemlju rešuje migrante. Pripoveduje o vojaški disciplini, človečnosti in predanosti. O zdravnikih, ki jih denar ne zanima. O reševalki, ki ji je grozilo 14 let zapora, pa se je vseeno vrnila. O praznih besedah na kopnem in tišini na morju. Pravi, da nismo dovolj jezni. Da nam ne sme biti vseeno. Da bomo morda nekoč v želji po boljšem življenju bežali mi.

Školjkarstvo doživlja viden upad proizvodnje v Evropi in Sredozemlju. Razlogi so zapleteni in medsebojno povezani, ugotavljajo strokovnjaki. Naš največji školjkar Mitja Petrič izpostavlja, da školjčišča v bližini obale niso več rentabilna in jih bo treba opustiti. Izkušnje iz tujine, pa tudi raziskave v našem morju kažejo, da so školjčišča na odprtem morju dobra in učinkovita praksa za blaženje, denimo, posledic segrevanja morja in plenjenja orad. A je zakon, ki bo to pri nas omogočil šele v usklajevanju.

Biologinja in znanstvenica Milena Mičić je pred dobrima dvema desetletjema zbrala pogum, zapustila varno okolje rednega delovnega mesta in odprla zasebni akvarij v Pulju. Danes je to največji akvarij na Hrvaškem, stičišče znanosti, izobraževanja in ohranjanja morske biotske pestrosti. Bogate zbirke morskega življenja v Sredozemlju in tropskih morjih ter rekah nadgrajujejo laboratoriji za pridelavo hrane za morske organizme, zatočišča za reševanje morskih želv in velikih leščurjev. Vzgajajo meduze in korale. Za vse skrbi okrog 50 zaposlenih, med katerimi je veliko mladih. Aquarium Pula letno obišče več kot 220 tisoč ljudi, ki uživajo tudi v zgodovinskem okolju in razgledih s ploščadi trdnjave Verudela. Akvarij je obiskala Lea Širok.

Kakšen je naš pogled na morje? Kako ga doživljamo? Kaj nam morje pomeni? Odgovor na ta vprašanja ni enoznačen. Sploh ne v različnih zgodovinskih obdobjih in na različnih koncih planeta. Recimo, za prebivalce Evrope je bilo morje zelo dolgo obdobje prostor groze, strahu. Šele konec 17. stoletja se začne uveljavljati doživljanje morja kot nekaj pozitivnega. Najprej na severu, nato v Sredozemlju. Danes je naš odnos do oceanov spet drugačen. Vse bolj se zavedamo nujnosti varovanja oceanov. Pogoj za uresničevanje tega cilja je globalna oceanska pismenost. Omogoča nam jo tudi edinstvena spletna platforma Ocean archive dunajske Fundacije TBA 21 - Accademy. Več pa v tokratni oddaji.

Italijani odhajajo na počitnice, a to hkrati ne pomeni, da v italijanski prestolnici vlada mrtvilo. Turistični obisk naj bi letos skoraj ponovil lanski rekord, ko so v Rimu zabeležili okoli 35 milijonov nočitev. Papež Frančišek si je privoščil nekaj počitka v juliju, septembra odhaja na svojo najdaljšo pot doslej - v Indonezijo, na Papuo-Novo Gvinejo in še nekaj okoliških držav. Premierka Giorgia Meloni se je po povratku s Kitajske zapela v dopisovanje z Evropsko komisijo, od koder so prišla svarila glede svobode tiska v Italiji. Zakaj je vredno obiskati rezervat v Delti reke Pad in kje so najlepše plaže v Sredozemlju?

Sveti Atanazij, katerega god danes obhajamo, je bil doma iz Aleksandrije. To ni bilo samo trgovsko cvetoče egipčansko mesto, ampak izjemno kulturno središče, ki se še danes ponaša z neprecenljivo starodavno knjižnico z neprecenljivimi rokopisi in zvitki. Atanazij je bil v 4. stoletju tamkajšnji škof, ki je med svojimi verniki utrjeval veroizpoved Nicejskega koncila iz l. 325. Ta cerkveni zbor je zatrdil, da je bil Vstali Gospod tudi Božji sin. To pomeni, da je bil Bog sam in ne zgolj človek, ki bi bil podoben nam, navadnim ljudem. Seveda pa je takšno pojmovanje Vstalega Gospoda kot Božjega sinu zahteval izjemen intelektualen napor. Veliko lažje bi bilo misliti, da je bil Kristus samo izreden človek, prerok, ki je prišel le na pol poti k Bogu. To je učil menih Arij. Atanazij se mu je zoperstavil kot sijajen mislec, s tem pa si je nakopal ne malo nasprotnikov, tudi med oblastniku. Ti so namreč iskali enostaven nauk, danes bi rekli enostavno ideolologijo, ki bi jo širili po Sredozemlju in s katero ne bilo težko vladati. Sedaj razumemo, zakaj so Atanazija večkrat izgnali iz Aleksandrije. Toda vedno znova se je vračal, saj ima resnica svoje dostojanstvo in se venomer znova pojavlja. A Atanazij pomeni tudi ločnico med Vzhodom in Zahodom, ki jo bomo zasledili tudi v kasnejših stoletjih. Zahod je bil vedno bolj nagnjen k praktičnim in uporabnim rešitvam, Vzhod pa se je znal zamisliti, biti tudi duhovno prodoren in seči prav tja v večnost. Prvi hip se nam zdi spor med Atanizijem in Arijem debata dveh mislecev, ki nima kaj velikega za povedati današnjemu človeku. Kakor da se ne bi v ničemer dotikala naših vsakdanjih tegob in upov. Toda resnica je ravno obratna. Tudi danes se pri vprašanju temeljne etike sprašujemo, ali je dovolj, da se sporazumemo, kako bomo uravnali vsakodnevno življenje, se pravi, kako bomo pregnali kar največ bolečin in truda, dosegli zadovoljstvo ter bili uspešni v gospodarstvu, znanosti in uporabni umetnosti. Lahko pa se zamislimo in rečemo, da vsi ti uspehi niso dovolj in se raje odločamo pogumnejše ter sprejmemo vero v Vstalega Gospoda, ki nas vabi, da nas popelje k neskončni ljubezni, preko katere se je mogoče že v tem življenju družiti s samim Bogom. To je vera v Božjega sina, ki nas tolaži in navdihuje ter daj moč, da lahko tudi najbolj šibak človek kljub svoji grešnosti postane izjemno visoko etičen in sposoben največji ljubezni, skratka daje možnost, da postane svetnik.

Danes so kiti in delfini, ki živijo v Jadranskem morju in Sredozemlju, zavarovani. Vendar smo jih še vse do 60. let prejšnjega stoletja sistematično iztrebljali. Za njihovo pobijanje sta nekdanja Jugoslavija in Italija izplačevali celo denarne nagrade, med drugim izpostavljajo avtorji nove obsežne pregledne študije z naslovom Kiti in delfini v Jadranu, ki je letos izšla v znanstveni reviji Acta Adriatica. Kakšne so posledice tega obdobja, ki je trajalo več kot sto let? Katerim novim grožnjam so izpostavljeni? Zakaj je danes njihovo stanje slabše kot pred desetletji? In zakaj znanstveniki ne dvomijo več, da moramo kite in delfine preučevati kot kulturne skupnosti? Odgovore boste slišali v današnji oddaji, v katero je Lea Širok povabila soavtorja študije dr. Tilna Genova, predavatelja na primorski univerzi in predsednika društva Morigenos.

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Ker smo zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean-Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

»V domišljiji severa je Sredozemlje kraj, od katerega pričakujete, da bo »razprl okno« užitkarskega, erotičnega, čutnega ali - v najbolj prizemljenem primeru - alkoholnega osvobajanja. Za nekaj generacij Evropejcev je Sredozemlje bilo in ostalo nekaj kot Polinezija za Gauguina: kraj, kjer se ljudje neovirano sprehajajo goli, kjer za srečo potrebujete le toplo sonce in pest smokev, kraj, kjer se svoboda telesa sreča s filozofijo, starodavno modrostjo in omiko.« Tako se glasi eden od začetnih odlomkov Knjige o jugu, zbirke esejev hrvaškega kolumnista, filmskega kritika in pisatelja Jurice Pavičića. Če nas avtor že na samem začetku seznani s poetično in idealizirano predstavo juga, pa v resnici Sredozemlje opisuje kot vse kaj drugega: kot kompleksen prostor, pol nasprotij in paradoksov, prostor, v katerem je sicer res na kopico lepih pokrajin in antičnih ostankov, ampak tudi neživljenjsko gosto pozidanih obal, propadajoče ekonomije in odsotnosti perspektiv; prostor s kompleksno in burno zgodovino, ki je večkrat močno zarezala v življenje tamkajšnjih ljudi; prostor propadlih tovarn in brezupne prepuščenosti v naprej na propad obsojenemu množičnemu turizmu. O neenoznačnem Mediteranu, kakršnega Jurica Pavičić zariše v Knjigi o jugu, ki je nedavno izšla pri Cankarjevi založbi, smo za tokratno Sobotno branje govorili s prevajalko besedila Sonjo Polanc.

Ljudje so se z mozaiki ukvarjali že od dni, ko so oblikovali in gradili prve civilizacije. Poznali so jih tako v Mezopotamiji kot v Mikenah, v klasičnem starogrškem obdobju, grški in rimski antiki, vse do zgodnjekrščanskega obdobja. Med najbolj znanimi talnimi podobami na mozaikih je upodobitev boja Aleksandra Velikega in Dareja III., ki so ga našli v Pompejih, v enem izmed pomembnih krajev, kjer je bilo odkritih precej primerkov te umetnosti. Razširjeni so bili po Sredozemlju, zahodni in srednji Evropi, Severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, precej obrtniško sicer, so v riskodobnem času nastali tudi pri nas. Med dobro raziskanimi in ohranjenimi rimskimi strukturami Celja so bili v preteklih stoletjih in tudi ne tako dolgo nazaj najdeni lepi primerki mozaikov in fresk. Med drugim se v njih izraža odnos do umetnosti med bogato elito srednjega sloja, ki je nastala iz vojaških upokojencev. Poskušala je posnemati visoko, prestižno umetnost preteklosti, a ji je primanjkovalo znanja in okusa. Gost:  Dr. Jure Krajšek je zaposlen kot kustos za rimsko arheologijo in epigrafiko v Pokrajinskem muzeju Celje.   Foto: Pokrajinski muzej Celje 

Krajinski park Sečoveljske soline nikogar na pusti ravnodušnega, ne glede na letni čas. Pozorni obiskovalec zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju (ponovitev).

Za nas, prebivalce Jadrana, so imena vetrov, kot so burja, maestral, lebič nekaj povsem običajnega. Vendar je to posebnost Sredozemlja. Na severu Evrope ima namreč veter ime le po smeri, od koder piha. Tradicija v Sredozemlju izvira iz antike, ko so vetrovi bili poosebljeni v bogove, z vsemi človeškimi lastnostmi vred. Ohranjala se je med prebivalci sredozemskih obal, a tudi v književnosti. K razmišljanju o vetrovih skozi pesniške verze starih mojstrov, od Vergila do Danteja, Petrarke in Ariosta nas vabi knjižica Vetrovi na Jadranu. Podpisujeta jo Bojan Bujić in Mira Ličen. V tokratni oddaji pa jo predstavlja Lea Širok, ki je k pogovoru povabila še jadralca, olimpionika in pesnika Karla Hmeljaka ter raziskovalca tradicionalnega pomorstva Slobodana Simiča Simeta.

Zakaj se dogaja, da ponekod v Sredozemlju morje dobesedno pospešeno požira dele obal? In kdo lahko vpliva na spremembe, ki naj prebivalcem Sredozemlja zagotovijo zeleno in na podnebno krizo odporno prihodnost? Odgovor na ta in še mnoga druga pereča vprašanja iščejo znanstveniki, naravovarstveniki in odločevalci iz 14 držav in 69 ustanov severnega Sredozemlja. Na srečanju v Piranu, ki ga je nedavno gostila Morska biološka postaja NIB, se je z nekaterimi znanstvenicami in predstavniki izobraževalnih ustanov pogovarjala Lea Širok.

Slovenija potrebuje vizijo razvoja, je ključno sporočilo gospodarstvenikov politiki na današnjem vrhu gospodarstva na Brdu pri Kranju. Med glavnimi izzivi je energetska samozadostnost. Po besedah prvega moža gospodarske zbornice Tiborja Šimonke bo glavno vlogo pri tem igrala izgradnja drugega bloka krške nuklearke, za kar je potrebna politična volja pa tudi takojšnja referendumska odločitev. Druge teme: - Odhodi zdravnikov v tujino, nizko plačilo za družinske zdravnike, normativi in pomanjkanje podatkov. To so poudarki sinočnje okrogle mize Inštituta 1. maj o slovenskem zdravstvu. Razlog za stanje v zdravstvu pa tiči predvsem v slabi zakonodaji in upravljanju zdravstva, meni kirurg Marko Bitenc. Kot pravi, bo na smrt boln Slovenec dobil vrhunsko zdravljenje, vse ostalo drugod pa škripa. - Bo na Bližnjem vzhodu uspelo še drugo podaljšanje premirja med Izraelom in Hamasom? V podaljšanje premora sile vlaga svetovna diplomacija, sprti strani kažeta pripravljenost, a glavni cilj za izraelsko politiko je še vedno uničenje Hamasa, med premirjem pa so vojaške operacije preusmerili na Zahodni breg. - Slovenija prihodnji teden prevzema dvoletno predsedovanje Barcelonski konvenciji. Predstavniki 21-ih držav pogodbenic bodo v Portorožu iskali rešitve za spopadanje s podnebnimi in ekološkimi izzivi v Sredozemlju. Mitja Bricelj pove, da bo Slovenija na konvenciji predstavila tudi program za spremljanje stanja in zmanjševanje pritiskov in vplivov s kopnega na veike obalne in morske ekosisteme.

Biolog dr. Davorin Tome je pretekli teden v krajšem predavanju na Nacionalnem inštitutu za biologijo z retoričnim vprašanjem »Kaj pomeni biti travniška ptica?« osvetlil temelje razumevanja počasnega zmanjševanja travniških vrst ptic pri nas in v severnem Sredozemlju. Šlo je za prireditev na kateri je butična štajerska pivovarna, ki na pločevinke tiska življensko ogrožene vrste živali, Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na NIB podarila prispevek za del izvedbe raziskav travniških ptic. D.Tome je postregel s primerjalnimi podatki spremljanja in štetja travniških ptic selivk, ki zaradi intenzivne kmetijske obdelave travnikov množično izumirajo. FOTO: Davorin Tome na predavanju na NIB na temo, kaj pomeni danes biti travniška ptica VIR: Goran Tenze, Program Ars

Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav udejanjil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse ,kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešen mlad poslovnež Jean - Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnost isreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!

Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v meglen celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s sabo. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkreten Bog hoče biti, ne oddaljena teorija, nekaj otipljivega. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor.Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tudi tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas tisto, kar želimo postati. Vendar so ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim opredelimo, opredeliti pa se nočemo, nekakšen strah nas zajame ob tem, smo razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo. Tako se laže živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti; ne, kaj bi bilo koristneje, ampak kaj bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred seboj. In tako življenje imamo radi, laže se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodijo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehajo postavljati vprašanja.

V začetku tedna smo izvedeli, kdo bo odslej vladal v občinah; samo v petini teh županska kandidata tečeta še drugi krog. To so bile vesele volitve z množico zmagovalcev – nekdo ima največ županov, drugi svetnikov, tretji mestnih hiš. Bolj krčevit in umazan je bil pred nedeljskimi referendumi spopad glede novih zakonov o vladi, dolgotrajni oskrbi in RTV Slovenija. V oddaji bomo izmerili razpoloženje javnosti. S finančnim ministrom se bomo pogovarjali o pravkar potrjenem orjaškem proračunu za prihodnje leto in povprašali podjetnike, ali delijo ministrovo mnenje, da bodo z njim ohranili dobro kondicijo gospodarstva za obdobje po energetski krizi. Preverili bomo razloge za naraščanje števila beguncev v Sredozemlju in za nove napetosti na Kosovu. Na koncu pa, seveda, tudi o poslih in politiki na svetovnem nogometnem prvenstvu. Kritični pregled tedna ta petek s Tomažem Celestino.

Novele zakonov o vladi, o dolgotrajni oskrbi in o RTV Slovenija, o katerih bomo v nedeljo odločali na referendumu, uživajo načelno podporo javnosti, v javnomnenjski raziskavi ugotavlja agencija Valicon. Kot pravi njen direktor Andraž Zorko, pa je več težko napovedati, saj je pripadnost posamezni opciji manjša kot pripadnost strankam na volitvah. Drugi poudarki oddaje: - Bruselj išče nove načine za obvladovanje migracij v Sredozemlju in na Zahodnem Balkanu. - Pred vatikanskim sodiščem se nadaljuje največji proces zadnjih let. - Nagrado za naj knjigo leta na knjižnem sejmu prejelo Življenje v sivi coni.

Tokrat smo se lotili težav, ki niso povezane samo z morjem, temveč s celotnim okoljem. Žal, ne moremo trditi, da okoljske težave pri nas in v svetu dobro rešujemo. Nasprotno. Zgolj gasimo požare, kot radi rečemo v prenesem pomenu. Julija pa smo to počeli tudi v dobesednem pomenu, saj je bil požar na Krasu najobsežnejši v zgodovini Slovenije. Države v Sredozemlju pestita tudi suša in pomanjkanje vode. S podnebnimi spremembami pa zagotovo ne bo šlo na bolje, temveč, če ne ukrepamo, samo strmo navzdol. In kaj lahko storimo, da bi preprečili podobne obširne požare v prihodnosti? Kako naj ob vse pogostejših sušah priskrbimo dovolj pitne vode, recimo v slovenski Istri? A tudi širše, v Sredozemlju, denimo? In katere spremembe potrebuje kmetijstvo, da bomo lahko zagotovili dovolj hrane za vse? Samo tehnologija ne bo dovolj. Zgovoren primer je sosednja Italija, kjer so ob reki Pad vzpostavili učinkovit sistem namakanja, a je reka letos ostala brez vode. Okoljski znanstvenik, dr. Žiga Malek, ki že vrsto let dela na Inštitutu za okoljske študije na Vrije Universiteit v Amsterdamu, med drugim opozarja, da se moramo podnebnim spremembam prilagoditi z novimi, trajnostnimi in dolgoročnimi rešitvami. "Včasih rečejo, da je preveč ljudi. Ne, preveč je predvsem potrošnikov in mesojedcev. Znanstveniki so že pokazali, da bi današnje in tudi prihodnje prebivalstvo lahko nahranili z bolj pravičnim sistemom trgovine in poljedelstva, z manjšo porabo mesa in mlečnih izdelkov ter z zmanjšanjem količin zavržene hrane. Treba je pa spremeniti sistem. Ne bi tukaj kazal na posameznike," je med drugim izpostavil v pogovoru za našo oddajo.

Pozorni obiskovalec Krajinskega parka Sečoveljske soline zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju (ponovitev).

V dopoldanskih športnih minutah se posvetimo kolesarski dirki po Baskiji, jadralski regati v Sredozemlju in začetku svetovnega pokala v športnem plezanju.

Krajinski park Sečoveljske soline nikogar na pusti ravnodušnega. Pozorni obiskovalec zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju. Sol, ptice, druge živali in posebne rastlineKrajinski park Sečoveljske soline nikogar na pusti ravnodušnega. Pozorni obiskovalec zlahka začuti preplet sedanjosti in preteklosti pri pridobivanju soli ob sočasni skrbi za življenje ptic in rastlinja v tem akvatoriju, zato so te soline naša pomembna naravna in kulturna dediščina in posebnost v Sredozemlju.

Bo jadransko-jonska regija do leta 2030 uspela zaščititi tretjino morskih območij in za desetino od teh določiti stroge pogoje varovanja? Tako predvideva Strategija Evropske unije za ohranjanje biotske raznovrstnosti, a je jadransko-jonska regija še zelo daleč od tega cilja. Zaščitenih ima le 3 in pol odstotke območij, kar je najmanj v celotnem Sredozemlju. Konkretne predloge, kako in kje razširiti obstoječe morske rezervate in ustanoviti nove, prinaša študija predavatelja in naravovarstvenika dr. Andreja Sovinca. Predstavil nam jih je v tokratni oddaji, v kateri lahko več izveste tudi o tujerodni plamenki, ki so jo letos poleti opazili v južnem Jadranu.

V prvem stoletju pred Kristusom se je grška kultura razširila po vsem Sredozemlju. Tudi grški jezik je v svoji poenostavljeni obliki, »koine«, so mu rekli, postal občevalna govorica za vse vsaj malo izobražene ljudi. Tako je moda »biti grški«« zajela tudi judovsko skupnost v kulturnem, cvetočem mestu Aleksandriji v Egiptu. Tamkajšnja mladina se je prav tako navduševala nad grškimi helenističnimi telovadnicami, gojila je lep grški jezik in se hkrati navduševala na grškimi modreci. V tistem času so se namreč razširile daleč naokrog grške življenjske filozofije, ki so učile, kako zaživeti srečno življenje, kako biti uspešen in kako se sočiti z izzivi vsakdanjega življenja, da bi človek pri tem obogatel. Judovski učitelji v izseljenstvu so se zavedali, da morajo svojim mladim ljudem spregovoriti v jeziku, ki ga razumejo. Tako so v Aleksandriji nastale knjige v grščini, ki so jih pozneje vključili v Sveto pismo, ki pa jih jeruzalemska hebrejska Biblija ni poznala. Prav takšno je besedilo »Knjige modrosti«. Danes pri bogoslužju beremo odlomek, ki je hvalnica tej Modrosti. Toda za kakšno modrost gre? Pisatelj, ki se izraža v zelo tekočem in lepem jeziku, je postal tako priljubljen, da so ga poimenovali kar po modrem Salamonu. Ta učitelj Salamon pa pripoveduje, da gre za modrost, ki jo pozna le izraelski narod in ki je najdragocenejša, kar jih svet pozna. Tokrat namreč ne gre samo za človeško, ampak tudi za Božjo modrost. Toda kako bi se človek dokopal do take Modrosti? Mislec pove, da je treba zanjo nekaj žrtvovati, čas, delo, energijo. Po Modrosti (pisano z veliko začetnico) je treba najprej globoko hrepeneti. Pri njej gre za bogastvo, ki ga ne more prinesti še tako uspešna trgovina. Gre za zaklad, ki ni primerljiv z dragulji, z zlatom ali s srebrom. Njena svetloba razsvetljuje srce in um in ni primerljiva z nobeno svetilko. Toda, kako do nje? Modrec pravi, da je zanjo treba prositi, moliti, in ko nam bo podarjena, se nam bo razkrila kot globoka Pravičnost in čista ljubezen. Današnji evangelij ne govori drugače: gre za modrost radosti v Ljubezni. Tudi če bi človek vse izgubil, vsaj na zunaj gledano, ne bi imel nič, bi v srcu postal najbogatejši človek na svetu, saj bi nosil v sebi veselje, dobroto in pesem. Modrost, ki je velik izziv za mlade tudi danes.

Človeški posegi v okolje in podnebne spremembe so dejavniki, ki vplivajo tudi na pestrost morskih ekosistemov. Morski biologi in raziskovalci si prizadevajo, da bi posamezne vrste lahko ohranili, ob tem pa raziskujejo možnosti vnovičnega naseljevanja vrst. V celotnem Sredozemlju je med najbolj ogroženimi vrstami tudi rjava alga cistozira, ki s svojimi morskimi gozdički ponuja zavetišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Eksperimentalno gojijo to algo s posebno metodo, ki so jo razvili na tržaški univerzi, na piranski Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo. Tudi v Miramarskem rezervatu si prizadevajo za ponovno naselitev te vrste alge v sodelovanju s Krajinskim parkom v Strunjanu.

V Tokiu se končujejo olimpijske igre. Na Japonskem je nastopilo skupno 54 slovenskih športnikov, tokratne igre pa so za Slovenijo najuspešnejše doslej. V Jutranji kroniki tudi: - V prihodnjih dneh nova pravila v cestnem prometu - Reševanje migrantov v Sredozemlju deli italijansko politiko - V Ljubljano prihaja operni par Ana Netrebko in Jusif Ejvazov

Iskanje zemeljskega plina v globinah sredozemskega morja je obudilo stare zamere med Grki in Turki. Zaveznici iz zveze Nato druga drugi grozita z orožjem. Posredno so v to vključene tudi druge države in tudi Evropska unija je prisiljena izbirati, ali naj podpre svojo članico Grčijo ali naj bo posrednik v njenem sporu s Turčijo. V oddaji skušamo izmeriti utrip v obeh državah, komentirati mednarodno pravna razmerja in ugotoviti, kakšnim interesom bi morala slediti Slovenija. O vsem tem voditelj Marjan Vešligaj, naša dopisnika Karmen Švegl in Igor Jurič, raziskovalec Faris Kočan in profesorja Bojko Bučar in Marko Pavliha.

Tržaški zaliv so tudi letos obiskale morske lisice. Sredi julija so tega posebneža med morskimi psi oziroma volkovi ujeli v bližini Trsta in ga izpustili. V našem morju pa sta se v ribiške mreže zapletla dva mladiča. Morske lisice so ena izmed večjih vrst morskih psov v Jadranu in Sredozemlju, ki lahko meri tudi do šest metrov. V severni Jadran pa se, kot so dokazali italijanski raziskovalci, prihajajo razmnoževati. Tržaški zaliv je torej porodnišnica te zelo ogrožene in malo raziskane vrste morskega psa, pojasnjuje morski biolog in predavatelj Lovrenc Lipej z Morske biološke postaje Piran Nacionalnega inštituta za biologijo. V tokratni oddaji nam je med drugim povedal, da morska lisica svojega imena ni dobila le zaradi značilnega dolgega repa. Jadra bomo razpeli ob 13h30, na radijsko jadranje pa se odpravlja Lea Širok. Foto: Janja France

Morski biologi so v zadnjih tednih zaznali večji pogin leščurjev v slovenskem morju. Analize so potrdile, da je za to kriv smrtonosni zajedavec. Doslej je že zdesetkal številne kolonije v Sredozemlju. Pred štirimi leti so ga prvič opazili v Španiji. Lani je bil pri Zadru. Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo pojavil v našem morju. Ta enocelična pražival namreč lahko uniči tudi do 99 odstotkov okužene populacije. Morski biologi zdaj upajo, da je 75 leščurjev, ki so jih premestili v Škocjanski zatok, vendarle varnih pred uničujočim zajedavcem, nam je za oddajo med drugim pojasnil znanstveni sodelavec Morske biološke postaje Piran, Borut Mavrič. Raziskovalca morskih sesalcev in predsednika društva Morigenos Tilna Genova pa smo vprašali, ali obstaja možnost, da se navadni delfin spet vrne v Tržaški zaliv.

Gost oddaje bo novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo - od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkeyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.

Na krilih močne bonace, kot se je pošalil, je oktobra lani sredi Tržaškega zaliva premagal tekmece in slavil na prestižni Barkovljanki oz. Barcolani. Z jadrnico Morning Glory se spogleduje z nastopi na regatah v Sredozemlju in na Atlantiku, v spominih pa se koprski jadralec Gašper Vinčec rad vrača na prehojeno pot, na kateri sta tudi dva nastopa na olimpijskih igrah. Je iskriv sogovornik in v pogovoru s Sandijem Škvarčem se bo predstavil tudi v nočnem obisku.

Morski organizmi proizvajajo raznovrstne snovi, ki jih uporabljamo za zdravila, kozmetične izdelke, beljakovinsko bogata živila in nove materiale. Možnosti uporabe teh učinkovin preučuje morska biotehnologija. Relativno mlada znanost je v Sredozemlju tako rekoč še v povojih. Vendar kmalu naj ne bi bilo več tako. Njen razvoj namerava pospešiti več kot sto znanstvenikov iz 34 držav, ki so se povezali v mrežo Ocean4biotech. Finančno jo omogoča združenje COST, vodi pa Ana Rotter iz Morske biološke postaje v Piranu, kjer so se v začetku meseca tudi srečali. Zakaj je morska biotehnologija priložnost za Sredozemlje in zakaj v zadnjih letih preučuje predvsem mikroorganizme, govorimo v tokratni oddaji.

Kako hitro se lahko spremenijo razmere v svetu, kako hitro novoletne čestitke zamenjajo vprašanja, ali se je začela vojna? Prvi odziv Irana na umor poveljnika revolucionarne garde je bilo – maščevanje. A kot kaže, so na prvem mestu vendarle prevladali interesi tako Irana kot Združenih držav Amerike in njihovih zaveznic… in ne moremo mimo občutka, da je z dogajanjem v Iraku povezana tudi katastrofa letala v Teheranu, pa napetosti v vzhodnem Sredozemlju in celo na Balkanu. Upajmo, da je to kljub vsemu priložnost za mir in …morda za nov razmislek o pomenu zavezništva.

Ogrevanje ozračja, ki je posledica uporabe fosilnih goriv, uničujoče deluje tudi na oceane. Ne le zaradi dviga temperature morja, temveč tudi zaradi tako imenovanega zakisanja, ki je v zadnjem obdobju najbolj pospešeno v Sredozemlju. Takšno morsko okolje ni več ugodno za številne živalske vrste. Prav nasprotno. Več o tem nevarnem dvojčku ogrevanja ozračja nam je za našo oddajo povedala dr. Nina Bednaršek iz kalifornijskega centra za raziskovanje priobalnih voda.

Podnebna kriza zahteva učinkovite trajnostne rešitve za oceane in priobalni prostor. Poplavljanje morja ob visokih plimah postaja vse pogostejše in škoda narašča. Velik problem zdaj že v Sredozemlju predstavlja zakisevanje morja. Tudi za te težave je na ravni Evropske unije potrebno najti celovite ukrepe. V ta namen je pred tremi leti zaživela evropska mreža OceanGov, ki jo omogoča akcija COST. V njej prvič za isto mizo delajo in izmenjujejo znanje znanstveniki, oblikovalci politik in predstavniki nevladnih organizacij. V oddaji Morje in mi smo jih obiskali na četrtem srečanju, ki ga je gostila Morska biološka postaja v Piranu. Odpluli bomo ob 13h30, oddajo pa pripravlja Lea Širok.

V tokratni oddaji boste slišali, kako se prebežniki, s kompasom v roki in neukim krmarjem, na natrpanih "gumenjakih za migranta" odpravljajo v Evropo čez Sredozemsko morje. Prepogosto se zgodi, da ne priplujejo do najbližjih obal Malte, Italije, Španije, Grčije … Po ocenah mednarodne organizacije za migracije je samo letos v Sredozemlju utonilo najmanj tisoč moških, žensk in otrok. Od leta 2014 pa več kot 15 tisoč. Kljub opozorilom, da bo med prebežniki več mrtvih, so Evropske države pred petimi leti ukinile reševalno operacijo Mare nostrum. Klice na pomoč zdaj prevzemajo ladje nevladnih organizacij. Med njimi tudi Ocean Viking organizacije SOS Mediterranee. Njihovo italijansko koordinatorico, Benedetto Collini, ki je bila tudi v reševalnih posadkah, pa smo povabili pred mikrofon. Fotografija: Spletna stran SOS Mediterranee (https://sosmediterranee.it)

Pred meseci smo posredovali opis zgodovine migracij v Sredozemlju do moderne dobe avtorja, francoskega zgodovinarja Mauricea Aymarda (*1936). Sredi 90-ih je revija Časopis za kritiko znanosti v branje ponudila zbornik o “Mediteranu v Sloveniji”, ki ga je uredil profesor Bojan Baskar z ljubljanske Filozofske fakultete. Iz kopice študij je takrat izstopalo Aymardovo besedilo o zgodovini migracij, ki so osrednje morje starega sveta naredile takšno, kakršnega bolj ali manj poznamo še danes. Takrat smo objavili izbor, pred meseci omenjeno predzgodovino, tokrat pa vas vabimo k poslušanju iskrive zgodbe o zgodovini migracij v osrednjem morju po drugi svetovni vojni. Maurice Aymard je bil v tistih letih direktor pariške Visoke šole za družbene znanosti (Ecole des Hautes Etudes en Sciences Sociales - EHESS), in dolga desetletja tudi sopotnik legendarnega zgodovinarja Fernanda Braudela. Foto Maurice Aymard Vir: http://www.reportageonline.it/le-sfide-del-mediterraneo-oggi-ne-parlera-lo-storico-maurice-aymard-il-7-aprile-a-lamezia/

Naravovarstveniki opozarjajo na zaskrbljujoče razmere v Sredozemlju. Po eni strani gre za območje, ki je v svetovnem merilu v samem vrhu po biotski pestrosti, po drugi pa so tu prisotni vse večji pritiski. V prvi vrsti gre za pomorski promet, gosto naseljenost, turizem in onesnaževanje morja. Pritiske lahko zmanjšajo tudi zavarovana območja in parki, so poudarili predstavniki protokola za zavarovana območja in biotsko raznovrstnost Barcelonske konvencije, ki so se srečali v Portorožu. Med drugim so sprejeli slovenski predlog, da bi Strunjanski krajinski park uvrstili na seznam sredozemsko pomembnih območij.

Najstarejša najdba v celoti šivane ladje v Sredozemlju je iz Istre. Odkrili so jo pred enajstimi leti, nedaleč od Savudrije. Replika dela ladje, ter podrobna razstava o njenem odkritju in obdelavi podatkov, je do konca aprila na ogled v piranskem pomorskem muzeju. Inovativna razstava je delo kustosov Arheološkega muzeja Istre iz Pulja. Njen sestavni del je tudi delavnica. V njej lahko vsakdo poskusi tehniko šivanja barke, ki so jo pred tri tisoč leti uporabljali staroselci Histri iz Zambratije. O tej izjemni najdbi govorimo tudi v tokratni oddaji .

Pomorski muzej se od junija lahko pohvali z novo podobo bogatih zbirk pomorske dediščine, predvsem pa z njihovo večjo dostopnostjo za vse obiskovalke in obiskovalce. Zdaj namreč lahko prav vsak razstavljene predmete doživi tako rekoč večdimenzionalno in z vsemi čuti. Občutite lahko denimo vonj ometa, gline, kamna, ki so jih pri gradnji uporabljali Rimljani. Razlage posameznih zbirk so na zaslonih dosegljive v slovenskem znakovnem jeziku. S prsti se lahko sprehodimo po vrstah in oblikah plovil, ki so skozi zgodovino plula po Sredozemlju. Edino tovrstno knjigo v Sloveniji so skupinsko zasnovali strokovni sodelavci muzeja in s tem zapolnili tudi vrzel v pomorskem zgodovinopisju. Dotaknemo se lahko več kot 30 replik muzejskih predmetov in zemljevidov v 3D tiskani tehniki. Vabimo vas, da se nam pridružite na sprehodu po prenovljenem Pomorskem muzeju.

Načine in stvari, ki prinašajo bogastvo, so in še vedno skrivajo. Še danes se ne ve natanko, kje in kdaj je svilogojstvo postalo kmetijska panoga. Nekateri pravijo, da na Kitajskem, drugi v Indiji. A tako, kot so si tam prizadevali, da bi ta postopek ostal skrivnost – za prenos sviloprejkinih jajčec iz Kitajske je bila zagrožena smrtna kazen –, tako je skrivnost izdelave azijskih svilenih tkanin več stoletij preganjala vladarje v Sredozemlju. Vse dokler ni, vsaj tako je zapisal grški zgodovinar Prokopij, cesar Justinijan Prvi Veliki leta 553 na Vzhod poslal dveh menihov, da sta v popotnih palicah od tam pretihotapila seme sviloprejk. Svilogojstvo se je tako razširilo in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje. Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto, sviloprejke pa posebno ime. Žival, ki se hrani z murvinimi listi, so poznali pod imenom kavalir. Če je šlo pri gojenju kaj narobe, pa so rekli, da je šel kavalir v kravo. Sezona gojenja je sicer trajala kratek čas, od srede maja pa do konca junija. A ker so bile gosenice požrešne – za unčo semen, to je pomenilo 40.000 jajčec, so potrebovali 160 murvinih dreves – in ob tem še zelo občutljive, je bilo kot pravi doktorica Vesna Mia Ipavec, avtorica knjige Murve in »kavalirji«, Svilogojstvo na Goriškem, svilogojstvo nekakšno prvo igralništvo na Goriškem.