Podcasts about nekdaj

Marta Toplak je postavila Muzej dediščine kraljic in Martin dom. Želi ohranjati dediščino gospodinj, gospodinjskega dela, predati bogato znanje mlajšim. Dom se gradi ob toplem ognjišču in praznik se pozna tudi ob obloženi mizi. Nekdaj so skrbno izbirali jedi za praznični obed Silvestrovega.

V iskanju pravljičnih protagonistk in pripovedovalk na potovanju skozi nevarne pasti patriarhalnega uroka Čeprav radi poudarjamo, da je pravljična snov večna, univerzalna, nadčasna in brezčasna, se skoraj ne bi mogli bolj motiti, saj so se nastajanje pravljic, pripovedovanje in interpretiranje njihove vsebine vedno prilagajali različnim družbenim, ideološkim, statusnim in drugim kontekstom, ki so vpisani v razmere vseh časov, v katerih so se pravljice oblikovale in spreminjale. Nekdaj so si vsebine zapomnili, šele v 19. stoletju so jih začeli hraniti v nesistematičnih in različnih pisnih oblikah. To dinamično dimenzijo in številne podobe variacij ohranjajo še danes. Špela Frlic je v knjigi Dekle, obljubljeno soncu bogato gradivo Balkana prevedla in priredila za okus in ušesa sodobnega poslušalca in poslušalke, bralca in bralke, saj je bila še posebej pozorna na vlogo in usodo deklet v obravnavanem gradivu. Ilustracije so delo Ane Zavadlav.    

Nekdaj je bilo smučanje v Sloveniji brez prave konkurence. Smučišč, predvsem tistih majhnih, z eno žičnico ali celo le z vrvnimi vlečnicami, je kar mrgolelo, osnovne šole so imele zaloge smučarske opreme. Danes je drugače, podnebne razmere so naredile svoje, majhna smučišča izumirajo. Zdi se, da smučanje vedno bolj postaja šport elite. O tem so nedavno govorili na okrogli mizi v Alpskem smučarskem muzeju v Begunjah, Aleš Smrekar pa je srečanje izkoristil tudi za iskanje morebitnega odgovora na bolj retorično vprašanje: "Ali je smučanje še slovenski nacionalni šport?"Sogovorniki: dr. Andreja Štelcar, pediatrinja Uroš Zupan, direktor Smučarske zveze Slovenije Boštjan Paradiž, predsednik Združenja slovenskih žičničarjev Dejan Plastovski, direktor direktorata za šport, ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport Luka Vrančič, direktor Turizma Kranjska Gora

Nekdaj samoumevno ekskluzivnost človeške inteligence danes umetna inteligenca postavlja pod vprašaj. Zmogljivi modeli globokih nevronskih mrež so namreč z vrtoglavim tempom kos vse zahtevnejšim nalogam, ki so bila še včeraj v izključni domeni človeka, na določenih področjih pa nas že povsem prekašajo. Ob tem nam zastavljajo vrsto najbolj temeljnih vprašanj: kaj sploh je inteligenca? Kakšen vpliv na človeka bo imela ta nova vrsta intelektualne konkurence, bomo na inteligenco in človeka začeli gledati kaj drugače? Kakšni novi uvidi se nam odpirajo z inteligentnimi orodji in kaj nam povejo skupne točke in razlike med človeško in strojno inteligenco? O teh vprašanjih so v tokratni Intelekti razmišljali strokovnjakinja za umetno inteligenco doc. dr. Marinka Žitnik z Univerze Harvard, jezikoslovec doc. dr. Gašper Beguš s kalifornijske Univerze Berkeley, filozofinja prof. dr. Olga Markič in psiholog prof. dr. Valentin Bucik, oba s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Pixabay

Če Evropska unija ne bo spremenila smeri, bo evropska avtomobilska industrija propadla, odpuščenih bo na desettisoče delavcev, opozarja italijanski minister za industrijo Adolfo Urso, tudi Nemčija poziva Bruselj, naj omili cilje za zmanjšanje izpustov CO2 za avtomobile. Smo na pragu nove krize? Nekdaj je veljalo, da "ko kihne Nemčija, se prehladi vsa Evropa". O tem, v kakšni kondiciji je slovensko gospodarstvo in kako zelo nas morajo skrbeti razmere v Nemčiji z Bojanom Ivancem, glavnim ekonomistom Gospodarske zbornice Slovenije in Majo Derčar, dopisnico iz Nemčije.7. oktobra 2024 vsi ljubitelji avdia vabljeni na Avdiofestival v ljubljansko Cukrarno. Podkasti v živo, debate, predavanja, delavnice in koncert. Več kot 70 novinarjev, podkasterjev, urednikov, producentov, glasbenikov, režiserjev, voditeljev in drugih ustvarjalcev se bo zvrstilo na štirih prizoriščih. Program v celoti in brezplačne vstopnice na POVEZAVI.

V seriji poletnih portretov predstavljamo Polono Šafarič Tepeš. Doktorirala je na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, sicer pa že skoraj 9 let živi v New Yorku, kjer je sprva preučevala nekatere vrste raka, zdaj pa se posveča preučevanju endometrioze - kronične bolezni žensk, ki povzroča bolečine in neplodnost. V laboratoriju največje mreže zdravstvenih storitev v New Yorku Northwell išče način, kako endometriozo potrditi s pomočjo preprostega testa na podlagi kapljic menstrualne krvi. Kot pravi, je že od otroštva rada preživljala čas v laboratoriju, če je imela priložnost. Doktorica Polona Šafarič Tepeš je tudi strastna zagovornica enakopravnosti spolov. Februarja je ob mednarodnem dnevu deklet in žensk v znanosti v palači Združenih narodov v New Yorku, skupaj z nekaterimi slovenskimi organizacijami in društvi, organizirala okroglo mizo o enakopravnosti spolov.

Miha Krapež ima trenje v krvi, na lagerju pa epske zgodbe. Slišali smo tudi tisto o »speed-datingu«, ki je vodil do tovarne v Afriki, pa o povezavah z vesoljsko agencijo NASA, birokraciji na Kubi in reševanju problemov na Kitajskem. Miha je seveda tudi čistokrvni »petrolhead« - naše sorte človek. Danes, skupaj s sestro in bratom, vodi legendarno družinsko podjetje, družbo Sinter, ki sta jo leta 1969 ustanovila njegov oče in stric. Nekdaj so izdelovali prve kolutne zavore v Jugoslaviji, danes dominirajo v kartingu in kolesarstvu – pravkar se selijo tudi v ZDA, kjer so postali uradni partner giganta Trek Bikes. . ZAPISKI: ZAČETKI SINTERJA - https://ibb.co/CtQmL8x BMW 325i e36 - https://ibb.co/qYg6w7Q FERRARI 348 - https://ibb.co/RHY7wQn , https://ibb.co/2Pz11Gz FORD - https://ibb.co/rk5rqRv JEEP - https://ibb.co/fxS9VKh MASERATI - https://ibb.co/sbdBGGs SINTER NA SPLETU - https://www.sinter.si/si/ SINTER NA INSTAGRAMU - https://www.instagram.com/sinterbrakes/ . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO Mk2" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo-mk2⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠ SEBASTJAN PLEVNJAK INSTAGRAM - ⁠https://www.instagram.com/sebavtom/

Slovenski hokejski reprezentanci se je na pripravah za svetovno prvenstvo v Bolzanu po opravljenih klubskih obveznostih pridružil tudi Edo Terglav. Nekdaj odlični igralec, ki je močan pečat kot igralec in trener pustil v francoskem prvenstvu, je zdaj selektor Slovenije. Osrednji letošnji cilj ekipe je vrnitev med elito svetovnega hokeja.

Nekdaj so rekli komu, ki je imel umazana ušesa, da mu raste repa v ušesih. In zato smo se začeli oboroževati z ušesnimi palčkami, ki pa morajo po mnenju otoringolaringolov na seznam za pregon. Ni ga, ki v ušesih ne bi imel vsaj neke oblike ušesnega masla. In najbolje ga je – če ste zdravi in brez slušnih aparatov – pustiti lepo pri miru. Na zadnjo marčevsko soboto se nam je v Radiovednih znova pridružil Nik Škrlec, ki se podaja na voskasto odisejado v notranjost naših ušes.V oddaji tudi o tem, da vatirane ušesne palčke niso primerne za higieno ušes, za tiste, ki pa jim ušesno maslo vendarle povzroča težave, omenimo, da obstajajo posebni ceruminolitični preparati, aspiracijo, še dodaja sogovornica, pa lahko opravi tudi zdravnik. Sogovorniki: dr. Kaja Troha s Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo UKC Ljubljana

Nekdaj je skoraj v vsaki zobozdravniški čakalnici visela slika …

Živa Bizovičar, gledališka režiserka in dramaturginja nas je najprej navdušila z avtorsko predstavo Žene v testu, v ljubljanski Drami, nato pa še z uprizoritvijo JURIŠ, ki je nastala po motivih življenja in dela dveh pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča. "Vstopno točko v sam projekt prestave, paravi Živa, sva našla v primerjavi biografij Balantiča in Kajuha, ker naju je z Nikom Žnidaršičem(soavtor koncepta, dramaturg) zelo vznemirjalo, kako je bila njuna zgodba na začetku podobna, kako sta bila oba v isti poziciji beguncev Ljubljani, pesnikov, dveh mladih fantov, ki sta se želela samo izobraževat, ukvarjat s poezijo in tudi kasneje z literarno kritiko, kaj se jima je zgodilo v tem vrtincu Druge svetovne vojne na slovenskem, da sta šla na tako radikalno različni poti."

Na Dunaju v sosdenji Avstriji so za vstop v novo leto pripravili kar 80 ur kulturnega programa. Med drugim je bila pri mestni hiši, kjer je potekal koncert, posvečen Falcu, ob vstopu v leto 2024 osemminutna predstava z laserji ter zvoki valčka Na lepi modri Donavi Johanna Straussa. Tradicionalni koncert dunajskih filharmonikov 1. januarja pa je tudi tokrat potekal s prenosom v živo v približno 100 državah. Avstrijci pa so vstopili tudi v supervolilno leto, najprej jih čakajo evropske volitve, potem pa jeseni zvezne parlamentarne volitve, volitve bodo potekale tudi v nekaterih zveznih deželah. Komu trenutno ankete na zveznem nivoju kažejo najbolje in kakšna vlada se pravzaprav obeta Avstrijcem v prihodnje? Tudi o tem v 18. vzporedniku.

Zgovorni, elokventni, analitični in stoični mladenič je prinesel svež veter na tekaško sceno, predvsem v ultre. Čeprav se ves čas bori z raznovrstnimi poškodbami, pa ga to ne ustavlja, kvečjemu obratno. Z Markom sva se pogovarjala o njegovih zmagah, taktiki, novih pristopih k treningu in mladostnih eksperimentih. Zakaj je na koncu manj celo več, kako je našel AK Mengeš, kdaj trenira z maratonci in kaj na vse to pravi njegova žena; za Božič vam poklanjam ultra epizodo!

V oddaji tokrat gostimo srčno žilnega kirurga dr. Jurija Matijo Kališnika, ki deluje na kliniki za srčno kirurgijo v nemškem Nurnbergu, od nedavnega pa tudi v avstrijskem Celovcu. Pomudili se bomo tudi v Romuniji, kjer deluje slovenski lektorat; da je v Bukarešti mogoče slišati tudi slovenščino skrbi lektorica slovenskega jezika na bukareštanski univerzi Katarina Dovč. Slovenščina pa se sliši tudi v češki prestolnici Pragi, kjer poteka dopolnilni pouk slovenskega jezika pod vodstvom Helene Poche, ki je v novem šolskem letu že popestrila pouk z gostjo iz Slovenije.

Nekdaj, ko smo bili mi Slovenci še del večje, avstro-ogrske države, so včasih naši, sicer redki znani popotniki, z ljudmi imperialističnega in kolonialističnega Zahoda delili pokroviteljski in superioren odnos, kot so menili, do nerazvitega in statičnega Orienta, v katerega sta jih največkrat vodila avanturizem in radovednost. Naj je šlo za misijonarje, politike, diplomate, znanstvenike ali druge, pa se vseeno niso vsi ujeli v past prevladujočega evolucionističnega mišljenja. Na splošno je mogoče reči, da so tudi potovalne, umetniške in znanstvene ekskurzije velikokrat pripomogle k poenostavitvam in napačnim razlagam koncepta orientalizma in utrditvam diskurza o drugem, razcvetu imagologije in hkrati ustvarjanju etničnih in kulturnih stereotipov, ki so še danes (tudi kot nekakšna eksotična karikatura) zakoreninjeni v zavednih in nezavednih percepcijah, predvsem o Bližnjem vzhodu in islamu. Vendar ni vse tako preprosto; islamskega sveta v preteklosti niso prečesavali le Evropejci in Američani. Stoletja in tisočletja prej so v različnih oblikah potovalnih slogov merili svet tudi pripadniki drugih ljudstev in etničnih skupin. Verjetno največji popotnik vseh časov, Ibn Batuta, je islamski svet in nemuslimanske dežele prepotoval v tridesetih letih. Poleg tega orientalizem ni nekaj monolitnega. Orientalizmi se pojavljajo v množini, v heterogenih prostorih življenja in kultur ter različnih odnosih do njih. Različni tipi orientalizmov so odvisni od imperialnih zamisli in širitev, razumemo jih lahko tudi kot nacionalne in nacionalistične ali obmejne …Na Orient, h kateremu so nekoč prištevali tudi npr. ruski jug, se je z vlakom in ladjo v drugi polovici 19. stoletja odpravil tudi slovenski pesnik in duhovnik Anton Aškerc, posebno socialnoantropološko analizo popotnika in njegovih potovanj pa je že pred leti opravil dr. Bojan Baskar, redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo filozofske fakultete univerze v Ljubljani.

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, to je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komur koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično smo v njihovem čolnu tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljiv edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilni za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. To ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat odpravili v Maroko, kamor po drugi vojni neustavljiva strast do mladega vojaka, ki se v vojni vihri v Franciji bori za dobrobit kolonizatorjev svoje dežele in nemila usoda vodita belopolto Francozinjo. Nekdaj vihrava in nepodredljiva, svobodnega duha, zatopljena v svet knjig, se počasi, po mnogih razočaranjih,burnih ter neposrečenih stikih in karambolih z ljudmi tradicionalnih muslimanskih pristopov k življenju, poskuša sporazumeti tako z možem, ki je vdan svojemu kosu zemje, kot z drugimi, ki se ji s svojimi lastnimi obikami bojev za neodvisnost in večjo osebno svobodo, bližajo z drugih miselnih in verskih gledišč. Roman z naslovom Dežela drugih, prvega iz trilogije, je napisala francoska pisateljica maroških korenin Leïla Slimani, v slovenski jezik pa ga je prevedla Saša Jerele. O knjigi, dogajalnih okoliščinah v ozračju političnih in družbenih napetosti, pa bosta v oddaji, ki jo je pripravila Magda Tušar, več povedali tudi poznavalka afriških literatur Aleksandra Gačić in Maja Lamberger Khatib, ki se kulturno - antropološko ukvarja z okolji, v katerih so potekali boji za neodvisnost.

Bojan Poniž je v vipavskih koncih poznan kot prizadeven gasilec, veteran. Nekdaj tudi predan vinogradnik. Z njim smo se srečali na radijskem kolesarskem romanju Od Marije k Mariji v letu 2022 in ob sklepu srečanja nazdravili z mladim vinom.

Naš današnji sogovornik prof. dr. Marjan Pajntar je eden tistih ljudi, ki nikoli zares ne počivajo. Predvsem pa vse, kar počne, počne zares z veseljem. Pred slabima dvema mesecema je praznoval lep življenjski jubilej - 90 let. Specialist in profesor ginekologije in porodništva, zdravstveni svetnik, diplomirani psiholog in terapevt medicinske hipnoze se lahko pohvali z večdesetletnim delom, posvečenim porodnicam in njihovi bolečini. Začetnik obvladovanja bolečine s hipnozo, avtor ali soavtor več kot 350 znanstvenih in strokovnih člankov ter avtor knjige Nosečnost in vodenje poroda, je bil vodja porodniškega oddelka v kranjski bolnišnici za ginekologijo in porodništvo, 10 let je vodil tudi službo za raziskovalno delo na ljubljanski ginekološki kliniki. Je soustanovitelj evropske sekcije Mednarodnega združenja za hipnozo, zdaj neodvisne Evropske zveze za hipnozo. Vodil je projekt Kakovost v zdravstvu v Sloveniji v okviru Zdravniške zbornice. O vsem tem pripoveduje z veseljem, optimizmom in dobro voljo.

Med športi, ki bodo prisotni na bližnjem t. i. super evropskem prvenstvu v Muenchnu, bo tudi gimnastika. Nekdaj je slovenskemu športu prinašala številna odličja, trenutno pa smo Slovenci precej oddaljeni od najboljših. Morda bo na Bavarskem nov mejnik.

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!

Nekdaj smo v mojem domačem kraju po njivskih strniščih sejali črno deteljo. Z njo smo zemljo obogatili z dušikom. Čebelam in čmrljem pa je rastlina s trojnatimi listi in rdečimi cvetovi ponujala zelo dobro medičinsko in pelodno pašo. O tem, da je črna detelja eno izmed najstarejših zdravilnih zelišč – uporabljali so jo že severnoameriški Indijanci –, sem se podučila šele zdaj. Kot tudi o tem, da poleg črne detelje poznamo še belo, medeno, navadno turško, plazečo se in turško deteljo. Sveti Patrik, najbolj priljubljen svetnik Irske, je ob pomoči triperesne deteljice mogočnemu kralju razložil troedinega Boga. Kralj je bil menda tako očaran, da je svetemu Patriku dovolil širiti krščanstvo po svojem kraljestvu. Triperesna deteljica je postala eden izmed irskih nacionalnih simbolov. Z njo je upodobljen tudi sveti Patrik, le obhajanje praznika, posvečenega svetniku, je danes podobnejše karnevalu. Poleg triperesne deteljice poznamo tudi štiriperesno. Le kdo se je ne bi razveselil, saj velja za najmočnejši simbol sreče. Vsak izmed njenih štirih lističev ima poseben pomen: prvi pomeni vero, drugi upanje, tretji je za ljubezen in četrti za srečo. Tistemu, ki jo najde, naj bi vsak izmed štirih lističev po ljudski modrosti prinašal bogastvo, slavo, ugodno doživetje in zdravje, in če jo komu podari, celo dvojno mero sreče. Štiriperesna deteljica je po mnenju znanstvenikov izjemno redka, saj je razmerje med običajno deteljico in njeno vrstnico, ki prinaša srečo, kar 1 : 10.000. Po ljudski vraži naj bi štiri lističe našli le ljudje, ki imajo razvit vid in duhovnost. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, brez dvoma je štiriperesna deteljica zaradi svoje redkosti nepogrešljiva rastlina v naših herbarijih, v spominskih knjigah ali pa zataknjena za klobuk. Če nič drugega, vsaj škodljiva ni, saj so jo ljudje nekoč uporabljali celo za svojo prehrano. Vero, upanje, ljubezen in srečo gre iskati vse prej kot na travnikih. Čeprav sem jo, štiriperesno deteljico, kot otrok tudi sama iskala. A takrat sem bila otrok, govorila sem kakor otrok, sklepala kakor otrok. Danes štiriperesne deteljice ne iščem več, še vedno pa skrbno negujem triperesno deteljico: vero, upanje in ljubezen. O veri, upanju in ljubezni v Prvem pismu Korinčanom v trinajstem poglavju piše mož majhne postave, plešaste glave in krivih nog, v dobrem telesnem stanju, z obrvmi, zraščenimi skupaj, in nekoliko ukrivljenega nosu, nadvse prijazni – sveti Pavel. Eno izmed najkrajših poglavij končuje: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.« (1 Kor 13,13) Ne trdim, da sreče ni, ali da je ne potrebujemo, ali da je sveti Pavel ni poznal, če jo v svojih pismih redko omenja. V današnjem jutru vam želim povedati le, da ne raste na travnikih.

Aktualne oddaje, ki jih v programu Prvega lahko slišite izven terminov rednih oddaj. Terenska oglašanja, reportaže, pogovori, utrinki od tam, kjer je aktualno!

Lojze Krajnčan je dirigent, skladatelj in aranžer. Nekdaj tudi pozavnist. Že skoraj štirideset let je član Big Banda RTV Slovenija. Obiskoval je Glasbeno akademijo v Gradcu, kasneje pa se je izobraževal tudi na sloviti univerzi Berklee v Bostonu. Najprej se je zaposlil kot pozavnist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, po letu dni pa je postal član hišnega jazzovskega orkestra, leta 1993 pa tudi njegov stalni dirigent. V vseh teh letih se je podpisal pod številne projekte; njegov opus je precejšen in tudi izredno pester: od otroških skladb, šansonov, predelav ljudskih napevov in resne klasične glasbe, do del za revijski in jazzovski orkester. To širino mu daje nenehna želja po raziskovanju, iskanje novih kompozicijskih izražanj je kljub dolgoletnim izkušnjam še vedno prisotno. Ne glede na to ali gre za aranžmaje ali avtorsko delo, so v ospredju neverjetna natančnost, poglobljenost in spoštovanje do glasbenega gradiva in glasbe kot umetnosti. Vsaka partitura Lojzeta Krajnčana je zgodba zase in v vsaki zgodi se zrcali njegova duša. Ob njegovi okrogli obletnici se v intervjuju pogovarjamo o njegovi skladateljski poti, dotaknemo se njegovega odnosa do big banda kot institucije, njegove vloge v slovenskem glasbenem prostoru, sodelovanja z mlajšimi glasbeniki ter tudi trenutnega stanja glasbe v Sloveniji.

Moj sosed zna vse in tudi prijazen je. Odličen risar, sicer pa električar. V dar mi je prinesel še po barvi dišečo panjsko končnico. Dobila je prostor na vidnem mestu. Prikazuje sedanji čas; koronovirusnega. Sonce črno, na sivomodrikastem nebu trije rdeči okodrani virusi, na tleh nekaj človeških kosti, iz kalnega potoka zajema vodo zamaskirana, tista znana in pridna čebelica Maja. Ni Maja, mi je rekel sosed, Ana je. Tako je ime njegovi mami. Vidim ga vsak dan, ko jo gre že zjutraj pozdravit dol v vas. Vse to mi pa daje misliti. Spomin me prestavi v otroška leta, ko še ni bilo nikjer nobenega virusa; bogve ali so zdravniki vedeli zanje ali še ne. Kar me pa hkrati spomni na radijsko oddajo izpred najmanj tridesetih let. V njej je novinar prosil znanega zdravnika – Ježkovega, torej humoristovega rodnega brata dr. Janeza Milčinskega –, naj opiše razliko med nekdanjim in takrat sedanjim časom. Rekel je, da brez težav. Nekdaj da je nad secirnico pisalo Tukaj mrtvi učijo žive, zdaj pa piše: za garderobo ne odgovarjamo. Če to ni sporočilno! In takó je, da živimo v sporočilnih časih. Le da so sporočila zelo različna. Ko sem bila otročaj, smo otroci na vprašanje odraslih, češ da čigav pa si, odgovorili: atov pa mamov pa bohkov pa kruhkov. Ko sem tako zelo zrasla, da sem že sama poučevala, je neka učenka nepozabno! izjavila, da oče v družini sploh ni potreben. Ko se mi z leti vse več izgubi iz spomina in se mi ponuja vse več v premislek, imam občutek, da padam v črno luknjo. V táko iz vesolja, o kateri je kdaj govor in česar sploh ne razumem. Približno tako se mi dogaja ob tem okronanem virusu. Natikam si masko, kjer je to ukazano, in mislim na sosedovega Kastorja. To je bil pes čuvaj, in če so ga spustili z verige, to vedno le z nagobčnikom. Rečem si: Kastor, zdaj pa v trgovino; Kastor, zdaj pa k maši. Za vsem tem pač tiči koronavirus. A tudi Šembilja; ona Mogla umreti ni stara Sibila, da so prinesli ji z doma prsti … Ki je, Šembilja, prerokovala, da bodo prišli taki časi, ko si bosta dva preživela klicala vsak z druge visoke gore: Kje si pa ti bil, da si obstal? Upam, da to ni naš čas.

Nekdaj priljubljena izletniška točka in gostišče Bobri ob izviru reke Rižane bosta zaživela v novi podobi. Propadajoči kompleks je od Term Čatež kupil podjetnik Valter Krmac, ki se je lotil prenove gostinskega dela in okolice, nakar bo uredil še zapuščene bungalove. Rižanski placid je dogodek v devetem stoletju, ki ga Krmac zelo rad in pogosto omenja, ko govori o obnovi Bobrov. Mogoče vas bo spomin zdaj popeljal v čase, ko je bil ta prostor zelo obiskan in poznan za zabave in koncerte. Tjaša Škamperle se je v senci mogočnih dreves ob reki Rižani o preteklosti in prihodnosti pogovarjala z novim lastnikom.

Veliko je dejavnosti, ki jih ljudje odkrijejo šele po upokojitvi ali pa so jih razveseljevale že prej, pa zanje niso imeli časa. Tudi naša današnja sogovornica, gospa Tatjana Leskošek Denišlič, pravi, da moraš v življenju negovati tisto, s čimer se poleg službe rad ukvarjaš. Da ji veselje prinaša tudi kakšna nagrada, boste izvedeli v pogovoru z Lucijo Fatur.

More (hrv.) ali more (sl.) ali more (ang.) – tu je kleč! Tale tedenska centrifuga bi morala biti prva po obdobju kislih kumaric in pasjih dni, taka, ki bi nas postopno vračala v vsakdanjo rutino – če bi ta od marca 2020 sploh še obstajala. Pa očitno ne več. Nekdaj so bili namreč tole dnevi, ko so starši šolarjev že imeli pogrizene nohte od šolskih nabav in razmišljanja o tem, kako bo, ko bo treba na hitro spet v šolo. Zdaj pa jih najbolj skrbi, da se čas do odhoda v šolo ne bi kaj podaljšal.

Grema na kafe z Miranom Šadlom: Nekdaj policisti priljubljeni, danes nam je ugled padel Miran Šadl je predstavnik za odnose z javnostmi Policijske uprave Maribor. Mi bomo poskrbeli za varnost, nogometaši Maribora pa naj bodo prvaki, pravi zvesti navijač vijoličastih. Kot predstavnik za odnose z javnostmi Policijske uprave Maribor Miran Šadl delovni dan začne s prebiranjem časopisov in medijskih objav. Na dan odpovedi v vrhu slovenske policije smo se dobili v Plaza Cafeju, ker je blizu njegovega delovnega mesta. Pil je pravi čaj z mlekom in tako hitro ovrgel stereotip iz ameriških filmov, kjer policisti v nedogled pijejo kavo. "Že pred nekaj časa sem se odločil, da ne bom več pil kave, včasih jo spijem zaradi družbe, raje pa dan začnem s čajem," je razložil. Intervju: https://www.vecer.com/grema-na-kafe-z-miranom-sadlom-nekdaj-policisti-priljubljeni-danes-nam-je-ugled-padel-10190382 Kliknite na vecer.com

Kovaštvo in kolarstvo sta dejavnosti, ki sta na obali skoraj povsem zamrli. Nekdaj sta bili tradicionalni. V Pokrajinskem muzeju Koper so pripravili stalno razstavo z gradivom večinoma iz 19. stoletja. Pogovarjali smo se s Tino Novak Pucer.

Prešernovo mesto je bilo že od nekdaj mesto likovnih umetnosti. Nekdaj so avtorje podpirale tudi tovarne, ki so imele svoje razstavne prostore in denar za odkup umetnin. In čeprav so prišli časi, ko so podjetja drugo za drugim propadla, je umetnost vedno znova vstajala in preživela. Za to sta zaslužna tudi Likovno društvo Kranj ter pobudnik in umetniški vodja Mednarodnega festivala likovnih umetnosti, akademski slikar Klavdij Tutta. Festival, letos s temo Črno in Belo, že osmo leto prinaša na ogled velika imena tuja likovne umetnosti, kot so Dali, Picasso, Banksy in Dado, pa tudi domača – prav vsak si lahko brezplačno ogleda umetnine več kot 120-ih avtorjev iz petindvajsetih držav.

Tolmaču Christopherju Thieryju težko pripišemo narodnost, saj je popolnoma dvojezičen in v ljubezni med angleščino in francoščino ločuje podobno kot mati med svojima dvema otroka. Nekdaj osebni tolmač več francoskih predsednikov, od Mitterranda do Chiraca, je vrsto let spremljal drobovje delovanja svetovne politike.

Branko Drobnak je predsednik kluba Poslovnih angelov Slovenije, ki povezuje slovenske startupe z investitorji. Širši javnosti je bolj poznan kot ustanovitelj in direktor borznoposredniške hiše Poteza, ki jo je finančna kriza leta 2007 tako prizadela, da je morala zapreti svoja vrata.  V podcastu sva se pogovarjala: o podjetniških in življenjskih lekcijah bankrota borznoposredniške hiše Poteze,  kako se je potrebno pogajati z investitorji in kako ovrednotiti vrednost svojega podjetja.   Časovnica pogovora: 1:35 Podjetniški začetki g. Drobnaka 11:25 Kako g. Drobnak skrbi za svojo socialno mrežo (in zakaj je le-to pomembno) 16:10 Pomembnost delanja zapiskov  18:45 Kaj g. Drobnaka moti pri mladih podjetnikih, ki pridejo k njemu po nasvet 26:40 Kako se slovenski startupi pogajajo z investitorji 37:20 Kako ovrednotiti svoje podjetje?  46:40 Kako g. Drobnak izbira svoje investicije?  55:50 Kako prepoznati dobro podjetniško ekipo?  59:30 Nauki bankrota porznoposredniške hiše Poteza 1:15:00 Kako izgleda delovni dan g. Drobnaka? 

Včasih, ko je kje v mestu, sliši kake opazke, ki letijo nanj. A kot pravi, ga to ne gane, ima svoje življenje in trdo kožo. Dobesedno. Tomi, ki ne mara nazivov in pravi, da je le Tomi, je pred leti zlatarsko orodje zamenjal za kmečko in v Boračevi pri Radencih začel ustvarjati svoj vrt, ki je z leti zrastel v pravi živalski vrt. Nekdaj blokovski mulc, ki so mu branili imeti živali, jih ima zdaj 56 različnih vrst, 417 po številu. Poleg vrste opice beloglavček je prek izmenjave z drugimi živalskimi vrtovi tam našla prostor tudi opica berberski makak ali magot, ki sicer v naravi živi na Gibraltarju. Po drugi svetovni vojni, ko je populacija teh opic tam znatno upadla, jih je tja iz severne Afrike naročil sam Winston Churchill. Posebnost so gotovo tudi glodavci patagonske mare, po videzu sodeč mešanica zajca, srne in kenguruja, ki je mimogrede njihov sosed v družinskem živalskem vrtu Sikalu družine Mitev. Ta v skrbi za dobro počutje živali vrata obiskovalcem odpre samo ob koncu tedna.