Podcasts about oddelku

O zamenjavi kolena oziroma o vstavitvi endoproteze kolena ali o kolenski artroplastiki, kot tudi rečejo zdravniki Med najpogostejše posege v ortopediji sodi vstavitev totalne kolenske endoproteze, pravi Luka Pilič Turk, dr. med. Doda, da se prav zato to področje stalno razvija in nadgrajuje. Sodobne tehnike in materiali omogočajo, da lahko ortopedi zamenjajo koleno v celoti ali zgolj delno, da lahko hkrati operirajo obe koleni in da lahko operacijo izvedejo tudi, kadar je kost poškodovana zaradi osteoporoze. Podrobneje pa v Ultrazvoku. Iztok Konc se je z Luko Piličem Turkom srečal na Oddelku za ortopedsko kirurgijo Splošne bolnišnice Novo mesto. Članek v Zdravniškem vestniku TUKAJ

Ina Poteko je mlada raziskovalka na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki raziskuje jezik na družbenih omrežjih in v zasebni komunikaciji. V tokratnem Jezikanju se z njo pogovarjamo predvsem o naši zasebni komunikaciji. Kaj vse vpliva nanjo, koliko je v njej angleščine ter kako vpliva na knjižno slovenščino.

V Sloveniji je testiranje posameznikov, ki jih ogroža dedna oblika raka in testiranje številnih vrst tumorjev pri bolnikih z rakom, brezplačno, kar ni pravilo v vseh evropskih državah. Obe vrsti diagnostike izvajajo na Oddelku za molekularno diagnostiko Onkološkega inštituta v Ljubljani. Oddelek se po zahtevnosti in kakovosti preiskav uvršča med vodilne centre na svetu in smo ga obiskali ob njegovi 20. obletnici ustanovitve. Helena Lovinčič se je pogovarjala z vodjo oddelka, z znanstvenim svetnikom dr. Srdjanom Novakovićem.

Kulturna dediščina je moderen, nadnacionalen, političen in administrativen koncept, ki smo ga iznašli v Evropi, močno pa se je – predvsem v zahodne družbe – umestil po drugi svetovni vojni, se pravi v takratne postkolonialne družbe, ki so bile rasistično in razredno zaznamovane. Zanimivo je spremljati usodo tudi t. i. sporne dediščine v postsocialističnem okolju kot način reinterpretiranja preteklosti, ki upošteva družbena nesoglasja. Tega se v knjigi z naslovom Razstavljanje sporne kulturne dediščine, s podnaslovom Sodelovanje umetnikov in muzejev, loteva dr. Alenka Pirman, raziskovalka, publicistka in konceptualna umetnica. V njej se avtorica osredotoča na sodelovanje umetnikov z muzejsko stroko, predvsem v okviru razstavnih projektov. Zanima jo tudi odnos med njimi, kakšna so razmerja moči, kakšno moč imata politika in ideologija, kdo diktira definiranje sporne kulturne dediščine in kakšna je nesporna kulturna dediščina. Ugotavlja, da se morajo dandanes muzealci spoprijemati z mnogimi neprijetnimi zagatami. Spremno besedo h knjigi je napisal dr. Blaž Bajič, docent in raziskovalec na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kako igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči vpliva na verovanja, identiteto, počutje pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti IslandcevSredi severnega Atlantika, vsega kak lučaj južno od arktičnega kroga, tam, kjer evrazijska tektonska plošča sreča severnoameriško, leži Islandija, nekaj več kot 100 tisoč kvadratnih kilometrov velika otoška država, na kateri danes živi kakih 380 tisoč ljudi. In prav tja smo se odpravili v tokratnem Kulturnem fokusu. Na pot pa nismo šli sami in nepripravljeni; naša zanesljiva vodička je bila namreč antropologinja, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Ana Svetel, ki najbolj odročno evropsko državo izvrstno pozna. Med drugim tudi zato, ker je tam opravila skoraj leto trajajočo znanstveno raziskavo o vplivu vremena, letnih časov ter menjavanja dneva in noči na verovanja, identitete, čustva pa tudi na vsakdanje delovne in prostočasne aktivnosti tamkajšnjih ljudi. Kakšen ritem torej življenju Islandk in Islandcev daje prav posebna atmosfera, ki jo ustvarja nenehna igra megle in sončave, snega in vetra, dolgih zimskih in kratkih poletnih noči, smo preverjali v pogovoru z dr. Svetel, ki je svoja spoznanja zdaj strnila v monografiji Spremenljive krajine severovzhodne Islandije : vreme, letni časi, svetloba in tema. To intrigantno delo je pred nedavnim izšlo pri Založbi Univerze v Ljubljani. Foto: ovce na prosti paši, polotok Langanes, junij 2019 (Ana Svetel, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Pindar, eden najbolj čislanih – pa čeprav na Slovenskem razmeroma malo branih – pesnikov antične Grčije, je v železni kanon zahodne literature vstopil s t. i. epinikiji, pesmimi, v katerih je slavil olimpijske zmagovalceOb svetovnem dnevu poezije smo se posvetili enemu največjih, najvplivnejših, a danes najbrž tudi najmanj branih pesnikov v zahodnem literarnem kanonu, Pindarju. Posvetili smo se, drugače rečeno, avtorju, ki se ga očitno drži nekaj globoko paradoksalnega; kako je namreč nekdo lahko obenem velik in pozabljen? Še več: kako je mogoče, da starorimski učenjak Kvintilijan prepričano zatrjuje, da je med grškimi lirskimi pesniki prav Pindar »daleč pred drugimi po veličastnem zanosu, modrih reklih, figurah, bogastvu vsebine in besedišča in po govorniškem veletoku,« da pa se, po drugi plati, znameniti francoski razsvetljenec Voltaire razburjeno sprašuje, zakaj neki naj bi bilo treba venomer občudovati Pindarjeve »verze , ki jih nihče ne razume«? Odgovor, ki se na prvi pogled tu ponuja, je slej ko prej ta, da se v počasnem teku stoletij estetski okus bralk in bralcev pač spreminja in da tisto, kar je ugajalo ljudem v antiki, kratko malo ne nagovarja več novoveških bralcev. No, od tu pa menda tudi ni več daleč do sklepa, da nam danes res ni treba motiti prahu, ki se zlagoma nabira na knjižnih policah s Pindarjevimi pesmimi. A kaj, ko je dr. Vid Snoj, predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, pred nedavnim izdal Pindarju posvečeno študijo – pod naslovom Vrhovi v globini II je izšla pri založbi KUD Logos –, v kateri prepričljivo dokazuje, da nas Pindarjeva lirika, če jo seveda znamo pogledati s pravega zornega kota, lahko nagovori, da lahko celo izreče nekaj temeljnega, ključnega o človeški bivanjski izkušnji in da bi torej tisti prah, ki ravnodušno prši na Pindarjeve knjige, vendarle veljalo odpihniti. O čem torej Pindar piše, kakšne probleme njegova lirika odpira in kaj nam njegovi verzi navsezadnje sporočajo, smo v pogovoru z dr. Vidom Snojem preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. Foto: Zevsovo svetišče v Olimpiji (Goran Dekleva)

Kaj vse vpliva na duševno zdravje in kakovost življenja slepih in slabovidnih otrok in mladostnikov ter njihovih skrbnikov?V času, ko se zdi, da ima vse več otrok in mladih težave z duševnim zdravjem, in se tovrstnih težav tudi vse bolje zavedamo, ni nenavadno, da se vrsta raziskovalcev ukvarja z vprašanjem, kaj pravzaprav vpliva na duševno zdravje mladih, ki odraščajo v naši družbi, in kako bi lahko to stanje izboljšali. Ob tem pa seveda ne smemo pozabiti na tiste otroke in mladostnike, ki se ob vseh običajnih stiskah odraščanja spoprijemajo še s povsem drugačnimi omejitvami. Med njimi so tudi slepi in slabovidni otroci in prav o njih bomo govorili v tokratnih Podobah znanja, ko pred mikrofonom gostimo asistentko na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Ano Šemrov, ki je v svojem doktoratu na Londonskem univerzitetnem kolidžu v okviru Great Ormond Street Inštituta za zdravje otrok - tudi skozi vrsto neposrednih pogovorov z družinami s slepimi ali slabovidnimi otroki in mladostniki - ugotavljala, od česa sta pravzaprav odvisna duševno zdravje in kakovost življenja teh otrok, pa tudi njihovih skrbnikov. Oddajo je pripravila Alja Zore.   foto: Ana Šemrov, osebni arhiv

Kako zveni zlitje črnih lukenj? Ali pa, kako je slišati, če svojo izkušnjo okušanja piva prevedemo v melodijo? Kako nam lahko zvok pomaga pri predstavitvi podatkov o podnebnih spremembah? O znanosti ponavadi beremo ali pa jo gledamo, redkeje jo zgolj slišimo. No, danes jo bomo predvsem slišali. Uzvočevanje podatkov (ang. data sonification) omogoča neobičajen dostop do znanosti in podatkov ter aktivira tiste čute, ki jih doslej nismo povezovali s kognitivnim doumevanjem. Pred tokratno Frekvenco X zato le še tale popotnica: zaprite oči in napnite ušesa!Sogovorniki: dr. Lutz Bornmann, sociolog znanosti in dela na oddelku za znanstvene in inovacijske študije na upravnem sedežu društva Maxa Plancka v Münchnu, dr. Katharina Groß-Vogt, raziskovalka z Univerze za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, dr. Anka Slana Ozimič, docentka za kognitivno znanost na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete in članica Laboratorija za kognitivno nevroznanost, dr. Dunja Fabjan, astrofizičarka s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in članica Zavoda Cosmolab, Urban Pompe, predavatelj v Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo na Institutu Jožef Stefan, dr. Matevž Pesek, docent na fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s pridobivanjem informacij iz glasbe. Zapiski: Zemljin srčni utrip Uzvočenje znanstvenega dela Loeta Leydesdorffa Black Hole Hunter Podkast Loud Numbers Aplikacija Two Tone Poglavja: 00:12:00 Podatkovno uzvočevanje na področju ozaveščanja o podnebnih spremembah 00:20:47 Kaj vse nam omogočajo različne razsežnosti oziroma lastnosti zvoka? 00:25:50 Nismo naučeni poslušanja podatkov 00:27:53 Uzvočevanje podatkov še ni standardizirano 00:31:16 Velik izziv so točne vrednosti 00:33:40 Uzvočevanje naredi znanost dostopnejšo 00:02:25 Kaj je podatkovno uzvočenje? 00:01:06 Kako so v 80. letih ob pomoči zvoka ugotovili, kaj ovira delovanje sonde Voyager 2 00:03:16 Kako zaznavamo in dojemamo zvok? 00:04:39 Sluha ne moremo kar “izklopiti”, zato je zvok primeren za opozorila 00:08:11 Geigerjev števec, eden prvih načinov uzvočenja nekega podatka 00:14:35 Zvoki, glasba in čustva 00:23:01 Kako zvenijo vonj, tekstura in okus piva? 00:30:18 Vsi podatki niso enako primerni za uzvočevanje 00:31:42 Učinek zabave s koktejli 00:32:40 Kako zveni trk črnih lukenj? 00:34:14 Podatkovno uzvočevanje ni "killer app"? 00:35:03 Prihodnost podatkovnega uzvočevanja? 00:36:40 Uzvočenje nastajanja tokratne epizode Frekvence X 00:38:56 Prihodnjič pa z različnih zornih kotov pogledamo na pandemijo koronavirusne bolezni

Kako si v Pekingu predstavljajo dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence? Od začetka drugega Trumpovega predsednikovanja je sicer minilo vsega mesec dni, a to je čisto dovolj dolgo obdobje, da smo lahko razbrali, kakšno zunanjo politiko nameravajo zdaj voditi Združene države – transakcijsko politiko, ki je utemeljena na logiki moči, politiko, ki v odnosih med državami pač utrjuje zakon džungle. Da Putinova Rusija razmišlja podobno, smo se lahko prepričali pred skoraj natanko tremi leti, ko se je začela vojna v Ukrajini. Zato se velja vprašati, ali tako razmišlja tudi tretja velika sila 21. stoletja, Ljudska republika Kitajska, ali pa imajo oblastniki v Pekingu vendarle kakšno drugačno vizijo, na drugačnih, po možnosti manj krutih principih utemeljen sistem mednarodnih odnosov, ki bi ga zdaj lahko ponudili svetu? Kako si, še drugače rečeno, Kitajska predstavlja dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi, ki jih v širokem razponu od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence prinaša bližnja prihodnost? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri sinologinje, predavateljice na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: soustanoviteljico oddelka red. prof. dr. Jano Rošker pa doc. dr. Sašo Istenič Kotar ter doc. dr. Majo Veselič. foto: AmazingArtWork / Pixabay

Avtobiografski romani Vitomila Zupana, ki sodijo v železni kanon naše proze, osvetljujejo življenje enega najbolj fascinantnih in markantnih Slovencev sredi viharjev burne zgodovine 20. stoletjaKo je bil še v svojem švicarskem izgnanstvu, je poznejši voditelj oktobrske revolucije, Lenin, menda pripomnil, da bi si človek moral prizadevati biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama. No, ko z današnje perspektive motrimo burno zgodovino slovenskega 20. stoletja, zgodovino, ki je svoj dramatični vrhunec skoraj zagotovo doživela v letih tik pred, med in še malo po drugi svetovni vojni, se najbrž lahko vprašamo, kdo je bil takrat resnično na ravni svojega obdobja, svoje viharne resničnosti? V čigavih izbirah, odločitvah, držah in dejanjih, v čigavi usodi se, drugače rečeno, najbolje zrcalijo protislovja tega radikalnega časa, skozi katerega smo takrat morali Slovenci? Ob branju kritičnega eseja, ki ga je literarni zgodovinar in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, pred nedavnim objavil pod naslovom Vitomil Zupan ali kako biti jaz – knjiga je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura – se zdi, da je prav ta pisatelj, avtor Menueta za kitaro in Levitana, resen kandidat za posameznika, čigar življenjska zgodba je tako izredna, tako izstopajoča, tako radikalna, da v njej, paradoksalno, lahko navsezadnje prepoznamo našo skupno zgodbo. A kako natanko je Vitomil Zupan preživel ta čas? Kako je o tem, kar se mu je zgodilo, potem razmišljal in kako je to izkušnjo konec koncev popisal v svojih romanih in dramah? Pa tudi: kako ta literatura nagovarja nas danes – kot prvoosebni dokument o preobratov polnem življenju enega samega, precej izvenserijskega človeka, kot kuriozum torej, ali raje kot svet, v katerega vstopimo in ga, dokler pač beremo, lahko scela naselimo, vzamemo za svojega oziroma podoživimo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Matevža Kosa. foto: Zupanov avtoportret, objavljen v dokumentarnem albumu Važno je priti na grič (Goran Dekleva)

Francoski pisatelj Xavier de Maistre je ob koncu 18. stoletja ustvaril enega najbolj nenavadnih pa tudi vznemirljivih potopisov v zgodovini evropske literatureMed potopisi, ki so se z zlatimi črkami vpisali v zgodovino evropskih književnosti, ni težko opaziti nekakšne korelacije med eksotično naravo destinacije potovanja, ki ga pisci popisujejo, na eni strani in, na drugi, literarno slavo. Pomislimo: Marco Polo je potoval na Kitajsko, Anton Čehov na Sahalin, Bruce Chatwin v Patagonijo. Pa še in še bi lahko naštevali. A če je to nekakšno pravilo, tedaj bi mu lahko hitro poiskali tudi kakšno izjemo … Goethejevo italijansko potovanje, denimo, ali pa Saramagovo vandranje po Portugalski. In vendar se zdi, da v tem smislu nihče ne more preseči francoskega pisatelja Xaviera de Maistra, ki je v literarni kanon vstopil tako, da je popisal potovanje, ki ga je opravil – po svoji sobi! Toda: ali to sploh še lahko imenujemo potovanje? In če ja, kaj neki se lahko popotniku zgodi na, kot se zdi na prvi pogled, kratki in premočrtni poti, ki vodi od okna do knjižne police, od naslanjača do mize? Prav to sta tudi vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Primoža Viteza, francista, predavatelja na Oddelku za romanske jezike in književnosti ljubljanske Filozofske fakultete, ki je za legendarno knjižno edicijo Kondor ob koncu lanskega leta pripravil prevod de Maistrovega Popotovanja po moji sobi. foto: ddcoverart / Pixabay

Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja. Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako? Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

Tadej in Ajda s pomočjo Besedomata preverjata svoj besedni zaklad. Ne gre le za zabavno igro, v kateri se lahko preizkusite prav vsi, ampak tudi za množično raziskavo poznavanja besedišča. Raziskovalec na Oddelku za leksikologijo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Andrej Perdih pa pojasnjuje, kaj nam bodo razkrili rezultati raziskave.Besedomat najdete tu.

Karl Marx je dolgo veljal za misleca, ki se zavzema za popolno človekovo gospostvo nad naravo in verjame v možnost neomejenega gospodarskega razvoja. Zdaj pa japonski filozof Kōhei Saitō prepričljivo dokazuje, da je v temelje Marxove teorije vgrajena tudi zelena, ekološka dimenzija.Če hočemo preprečiti najhujše in se učinkovito zoperstaviti planetarnemu ekološkemu kolapsu, tedaj bomo morali – tako vsaj pogosto slišimo – korenito spremeniti sami sebe, svoja ravnanja, kajpada, pa tudi svoje poglede, svoje predstave o naravi in človekovem mestu v njej. Receptov, kako se tega nelahkega zalogaja lotiti, na srečo ne manjka … Če bomo le vestno ločevali odpadke, če bomo le kupovali lokalno, če bomo svoje prihranke le vložili v podjetja, ki razvijajo napredne tehnologije, če bomo le glasovali za politične stranke, ki podpirajo zeleni prehod, če si bomo le vzeli k srcu uvid, da človek pač ni krona stvarstva, če bomo v drugih živih bitjih, v živalih in rastlinah, naposled le znali ugledati svoje bližnjike, če le – tedaj bo bolje. No, pred nedavnim pa je v prevodu Alfreda Leskovca pri založbi Sophia izšla razprava japonskega marksističnega filozofa Kōheija Saita Narava proti kapitalu, ki skuša pokazati, da nobena od omenjenih strategij ne bo zares uspešna. To je gotovo bridka in zagatna misel, a Saitō za nameček še preseneča in bržčas zbuja tudi nejevero, saj svojim bralkam in bralcem sugerira, da bi se, če hočemo v boju proti okolijski krizi upati na uspeh, pravzaprav morali vrniti h konceptualni orodjarni, ki nam jo je zapustil Karl Marx. Da je to precej osupljiv predlog, se zaveda tudi japonski filozof, ki na prvih straneh Narave proti kapitalu odkrito priznava, da Marxa po tradiciji povezujemo z nazori, ki so vse prej kot ekološki. Takole namreč piše Saitō: »Izraz 'Marxova ekologija' je desetletja zvenel kot kak oksimoron. Tako Marxova hipoteza o neomejenem gospodarskem razvoju kakor njegovo zagovarjanje absolutnega obvladovanja narave sta bila videti v strogem nasprotju z vsakršno resno razpravo o omejenosti naravnih virov in čezmernem obremenjevanju ekosfere.« Pa vendar se japonski filozof potem loti natančnega branja Marxa, še zlasti njegovih poznejših spisov, da bi pokazal, da je nemški mislec v svojo kritiko kapitalizma vpisal tudi ekološko razsežnost in da ta dimenzija tudi ni, kakor bi nemara kdo pomislil, le nekakšen droben ornament na fasadi impozantne intelektualne zgradbe, ki jo je Marx sicer zgradil s svojim pisanjem. Kakšen je torej Saitōv na novo odkriti »zeleni Marx« in zakaj naj bi bila vsa naša raznotera ekološka prizadevanja, če jih ne podkletimo z marksizmom, pravzaprav brezzoba? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga, ki je Saitōvi knjigi pripisal intrigantno spremno besedo. foto: Thomas Moran - Obrat za taljenje v Denverju, 1892, akvarel na papirju, izrez (Clevelandski muzej umetnosti, javna domena)

Roman, ki je južnokorejsko pisateljico pred osmimi leti izstrelil med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakoval pot njeni letošnji Nobelovi nagradiLetošnja Nobelova nagrada za književnost je šla v roke 54-letne južnokorejske pisateljice Han Kang, ki je švedske akademike prepričala, kot so zapisali, z intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razgalja krhkost človeške eksistence. In kar velja za opus Han Kang nasploh, menda še prav posebej velja za roman Vegetarijanka, ki je v izvirniku izšel leta 2007, devet let pozneje pa je pisateljica zanj dobila mednarodnega Bookerja, dandanes najbrž najbolj prestižno nagrado za v angleščino na sveže preveden roman. To priznanje je Han Kang nemudoma izstrelilo med zvezdnice sodobne svetovne književnosti in torej v pomembni meri tlakovalo pot njeni Nobelovi nagradi. Nič čudnega, skratka, če imamo izmed vseh del, pod katere se je južnokorejska avtorica doslej podpisala, v slovenščini na voljo prav Vegetarijanko, ki jo je za Mladinsko knjigo – ne sicer neposredno iz korejščine, ampak prek španščine – leta 2021 v slovenščino prevedla Urša Zabukovec. A kakšno zgodbo pravzaprav spremljamo v Vegetarijanki? O čem neki Han Kang tu piše? In kako težko je sodobnemu evropskemu bralcu vstopiti v literaturo, ki je nastala v kulturno tako oddaljenem kontekstu, kot je korejski? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prof. dr. Byoung Yoong Kanga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava korejsko književnost. foto: Goran Dekleva

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je bil Donald Trump vnovič izvoljen za predsednika Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se lahko udejstvuje razmeroma širok, razmeroma heterogen krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Kakšen je odnos do minljivosti in smrti, ki se je razvil v kontekstu budističnih filozofsko-religijskih tradicij?»Strah pred smrtjo že skozi celotno zgodovino človeštva predstavlja nekakšno pogonsko gorivo iskanja poti, ki bi vodile do nesmrtnosti, budizem pa je razvil posebne strategije soočanja s smrtnostjo in njenim sprejemanjem, kar naposled vodi do izničenja smrti same.« Takole v zborniku V iskanju Buddhe : sprehodi po krajinah budistične filozofije, ki je letos izšel pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani, piše filozofinja dr. Nina Petek, sicer predavateljica azijskih filozofij, religij in kultur na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete. A kakšne natanko so te strategije? In kaj naj bi pravzaprav pomenila ta zagonetna, skorajda nemogoča misel, da v kontekstu budistične misli navsezadnje pridemo do izničenja smrti same? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Petek.   foto: Nina Petek (Goran Dekleva)

Nekateri ljudje s tega sveta odidejo mirno, drugi življenje končajo s težko smrtjo. Predvsem hude izkušnje ljudi na območjih vojn, genocidov in drugih kriz povečajo pogostost različnih vrst trajnejših komunikacij živih z umrlimi ali obratno. Vloga mrtvih v življenju posameznikov v sodobni družbi je projekt, ki ga vodi dr. Mirjam Mencej, profesorica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Mrtvi se lahko pojavijo v sanjah, zagledamo jih nenadoma, začutimo njihovo prisotnost v obliki vonja, slišimo glasove, vidimo znamenja, nas k njim pritegnejo predmeti. O moči, tvornosti umrlih v širših družbenih kontekstih in komunikaciji z duhovi na območjih tranzicijskih postsocialističnih držav tokrat v oddaji Kulturni fokus.     foto: pixabay

Monumentalni slovar, ki ga je pred 130 leti pripravil Maks Pleteršnik, velja za čisti intelektualni presežek slovenskega 19. stoletja in jezikovni pripomoček, ki ga lahko s pridom uporabljamo še danesOktobra 2024 je minilo deset let, odkar si govorke in pisci slovenskega jezika lahko pomagamo s spletiščem Fran, portalom Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, kjer najdemo – in zastonj uporabljamo – kar 45 slovarjev: od Slovenskega pravopisa do Slovarja oblačilnega izrazja ziljskega govora v Kanalski dolini. Razume se, da so slovaropisci, ki so te resnično nepogrešljive jezikovne pripomočke spisali, v prav vsakega izmed njih vložili ogromno znanja, prizadevnosti in časa. Je pa prav verjetno, da so si, ko so te slovarje ustvarjali, za zgled, kako se zadevi streže, vzeli enega izmed najstarejših – Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar s sredine devetdesetih let 19. stoletja. Tega se je namreč že pred debelimi desetletji prijel sloves, da se slovarja bolje kratko malo ne da spisati bolje, da njegov avtor, Maks Pleteršnik, pač ni ustvaril le slovarja temveč – če si pomagamo z vznesenim mnenjem Ivana Cankarja – najlepšo in najzanimivejšo knjigo, kar jih imamo Slovenci, neizčrpan in skoro neizčrpljiv zaklad jezikovne lepote. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kako je Pleteršnik svoj Slovensko-nemški slovar pravzaprav zasnoval in koliko znanja ter dela je moral vanj vložiti, da tudi po 130 letih ostaja nepresežen v očeh stroke.? Prav tako pa nas je zanimalo, ali si z njim lahko še vedno pomagamo tudi povsem običajni uporabniki in uporabnice? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja nam je pomagal iskati slovenist in jezikoslovec, predavatelj na Oddelku za slovanske jezike in književnosti mariborske Filozofske fakultete, akad. dr. Marko Jesenšek.   foto: Maks Pleteršnik leta 1922 (Wikipedija, javna last)

Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovniciV Združenih državah so predsedniške volitve pred vrati, njihov izid pa slej ko prej ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris utegnila vplivati na zapletanje in razpletanje ključnih, strateško najpomembnejših kriznih žarišč našega časa – od vojne v Ukrajini prek konflikta na Bližnjem vzhodu do rastočih napetosti okoli Tajvana. V tem kontekstu nas je prvenstveno zanimalo, kaj voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana pa še kakšne države pravzaprav pričakujejo od obeh kandidatov? Koga si, drugače rečeno, po volitvah bolj želijo videti v Beli hiši in, jasno, zakaj? – Odgovore so nam pomagali iskati naš nekdanji dopisnik iz Moskve, Miha Lampreht, pa politolog, predavatelj na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primož Šterbenc, ter sinologinja, predavateljica na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Maja Veselič.   foto: uradna vladna portreta Kamale Harris in Donalda Trumpa (Wikipedija, javna last)

Piše Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Mladen Dolar je profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z nemško klasično filozofijo, sodobno francosko mislijo, teorijo umetnosti in psihoanalizo. Predava tudi na evropskih in ameriških univerzah ter je avtor velikega števila filozofskih knjig. Velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske lacanovske šole in v družbi z Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom na javnih nastopih s svojo prodorno mislijo priteguje veliko pozornost občinstva. V vznemirljivi, zanimivi in iskrivi knjigi Kamen in glas so zbrani že objavljeni spisi o literaturi, urejeni kot zbornik. Avtor se ima za strastnega bralca literature, njegovo branje je premišljeno, poglobljeno, osebno in tudi duhovito. Iz premisleka o samoumevnem vzniknejo izvirne ideje; filozofu gre za to, da bi marsikaj, kar je morda že znano, premislil na novo in drugače kot drugi. Njegova knjiga je zakladnica znanja in tudi vir informacij o dogodkih in podatkih, o katerih morda nismo ničesar vedeli. Je natančen pri navajanju etimoloških vidikov, omenja interpretacije drugih teoretikov in teoretičark, toda poglavitna so njegova spoznanja, v katerih se kažejo sledovi Lacanovega in Freudovega vpliva. Veliko mu je do tega, da odkrije začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav ni tako, kot je bilo sprva videti. S posebno vnemo se pomika od vsebinskih posebnosti do zaznamovanosti s časom in družbenimi spremembami. Kritičen je do kapitalizma in skrajnosti v njegovi sedanji neoliberalistični fazi; dogajanje ga v marsičem spominja na karnevalsko razgrajanje. Nekatere, po lastnem mnenju pomembne pojme, tu in tam piše z veliko začetnico, na primer Jaz, Zakon, Postava, Stvar, Ideja, Situacija in seveda Drugi. Ne skriva navdušenja nad različnimi dosežki – od literarnih del, ocenjevalnih domislic in posrečenih prevodov. Pohvale izreka kar naravnost. Kot poliglot veliko citatov navaja v izvirniku, vendar jih tudi prevaja, le angleščina, ki jo ima za univerzalni materni jezik brez matere, je postala zanj ter za mnogo drugih piscev in govorcev nekako samoumevna. S ponujanjem dobesednih navedkov pričara slog literarnih del, ki so predmet njegove analize in interpretacije. Premišljevanje Mladena Dolarja je napisano v lepem in bralno privlačnem slogu ter potrjuje moč, izrazno barvitost in bogastvo slovenskega jezika. Tudi tako je mogoče pisati resna znanstvena besedila. Avtor namenja večjo pozornost vsebini kakor pa oblikovnim lastnostim literarnih del. Kdaj pa kdaj se naslanja na spoznanja psihoanalize in jo ima za novo znanost, ki naj bi nastajala v nekakšnem telefonskem univerzumu. Telefon je postal metafora za nezavedno, splošno rabljena priprava, obči topos in gradivo za analogije. In psihoanaliza? Ta nova znanost med drugim govori o nagonu smrt in spodletelosti negacije. "Saj se trudimo biti nesrečni – in psihoanaliza je najbogatejše pričevanje o številnih in kompleksnih orodjih in strategijah, ki so si jih izmislili ljudje, z neskončno inovativnostjo, da bi blokirali in sabotirali lastno srečo –, pa še to nam ne gre prav dobro od rok, ne uspe nam vedno, pa naj si še tako prizadevamo." Dolarjeva miselna pot vodi od Hegla in Kafke do Becketta. Zanimata ga iztek klasičnih estetskih pričakovanj in standardov ter zgodba o vzponu, izteku in koncu modernizma. Izhaja iz Kvintilijanove definicije ironije, češ da je treba razumeti nasprotno od tistega, kar povemo. Dolar nas spodbuja, da bi se morali ovedeti izdajalske, varljive in kar zahrbtne narave jezika. Očitni sta dvojnost človekove govorice in njena notranja podvojitev. "Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?" Ironija je intersubjektivna in dialoška ter si dovoli celo to, da se postavlja po robu logičnim zakonom. Pomeni pripadnost življenju v vsej njegovi dvojnosti, razcepu in neskončnosti, povezana je s ponovitvjo in odmevom. V zadnjem desetletju, času populizmov, se, kot pravi avtor, namesto ironične distance razraščata depresija in bes. Dolar se vedno znova vrača k Heglu. Prepričan je, da je nemškemu klasičnemu filozofu uspel neverjeten podvig: ob samem rojstvu estetike jo je v istem mahu napravil za zastarelo: "Brž ko je umetnost postala neodvisna in avtonomna, osvobojena vseh drugih rab in zunanjih pomenov, je Hegel že razglasil njen konec." Dolarjevo pozornost vzbujajo pisatelji Swift, Melville, Beckett, Kafka, Sartre in drugi. Beckettovim literarnim delom priznava estetsko in poetično vrednost in tako rekoč osupne pred njegovo ekonomično briljanco, minimalističnimi sredstvi in lepoto minimalnega. Pretresljiva je vsebina spisa Najbolje je ne biti rojen. Filozof se zamisli nad Ojdipovo usodo – psihoanaliza namreč Ojdipa razume kot nekoga, ki izkoreninja družino, jo razmesti, onemogoča njeno normalno delovanje in jo odvrača od zastavljenega cilja. Avtor nam ponudi novo vednost o Swiftovih Guliverjevih potovanjih. Knjiga je izšla pod naslovom Potovanja v razne daljne dežele sveta in sčasoma postala ena največjih uspešnic svetovne literature. Melvilla ima Dolar za diagnostika sveta, v katerem je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto. Lucidno in hkrati šegavo se zamisli nad skopuhom in prikaže primere človeka s to lastnostjo v književnih delih – od antike do Dostojevskega in Flauberta. Poglobi se tudi v Kafkov literarni svet. O Proustu meni, da je vse njegovo delo dolga meditacija o času, spominu, naravi navzočnosti, njeni izmuzljivosti ter bližini in daljavi. V Brechtovem delu med drugim odkriva potujitveni učinek. Italo Calvino pa je sam priznaval, da je skušal odvzeti težo strukturi zgodb in jeziku. Zbornik Kamen in glas je sestavljen iz revialnih objav, zlasti v reviji Problemi, nekaj je spremnih besed, med njimi interpretacija izvrstne poezije Anje Zag Golob, predavanj in prispevkov na konferencah. V spisu Kamen in glas, po katerem zbrani literarni spisi nosijo naslov, avtor piše, da kamen implicira inertno materialnost, mrtvost in nepremičnost, zato je zanj primerna metafora za smrt, glas pa je znamenje življenja, celo njegov prvi znak, mobilnost, trepetanje zraka in prispodoba za minljivost. Ko je Mladen Dolar naletel na neko zelo obsežno knjigo, je zapisal, da mu je veliko število njenih strani vzbudilo strah. Zbornik Kamen in glas ima 320 strani, vendar, prav nasprotno, kakovost in izvirnost tega dela vzbujata posebno veselje in prav nič strahu.

Od kod prihajajo občutki krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, ki tako temeljito prežemajo romane in kratke zgodbe Franza Kafke, da je njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta?Letos mineva natanko sto let od smrti enega največjih umetnikov 20. stoletja, praškega mojstra kratke zgodbe in romana, Franza Kafke. Pisatelj judovskega rodu, ki je, kot vemo, ustvarjal v nemščini, je namreč svoja osrednja dela – v tem kontekstu velja omeniti vsaj romana Grad in Proces ter Preobrazbo, Sodbo, Gladovalca in Poročilo akademiji med novelami – tako spretno, tako temeljito ovil v atmosfero tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je njegov priimek – v pridevniški obliki »kafkovski« – navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Toda: od kod natanko prihaja ta, tako specifična atmosfera? Kaj neki ji botruje? Mar Kafkovo dojemanje človeka in njegovega klavrnega položaja v svetu res izrašča, kot so v preteklosti menili številni njegovi interpreti, iz umetnikovega težavnega odnosa s kolikor muhastim toliko gospodovalnim očetom Hermannom – ali pa je posredi vendarle kaj drugega? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vida Snoja.   foto: Franz Kafka leta 1923 (Wikipedia, javna last)

Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?Saj je težko verjeti, a 26. julija bo Mick Jagger dopolnil 81 let. Paul McCartney je 82. svečko na rojstnodnevni torti upihnil junija, Bob Dylan pa jih ima celo že 83. Ni kaj, bogovi rocka so se postarali. In čeprav so tako njihovi koncerti kakor nove studijske plošče še vedno razprodani, se zdi čas kar primeren, da povlečemo končno bilančno črto pod glasbeno revolucijo, ki so jo omenjeni glasbeniki pa tudi njihovi že pokojni vrstniki – od Janis Joplin in Tine Turner do Jimija Hendrixa in Davida Bowieja – sprožili v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali klasični rock sploh še navdihuje ustvarjalke in ustvarjalce, ki danes kraljujejo na vrhovih lestvic popularne glasbe – od ameriške megazvezdnice Taylor Swift do kraljev korejskega popa, skupine BTS? Zanimalo nas je tudi, kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se zgodile pod praporom rockovske glasbe? No, navsezadnje pa smo se tudi vprašali, ali je v sodobni, heterogeni, razsrediščeni in digitalizirani kulturni krajini glasba še naprej tisti ključni kulturno-umetnostni fenomen, ob katerem glavnina mladih odrašča, se pravi: išče svoj, od staršev in tradicije neodvisen vrednostni sistem oziroma pogled na svet? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja sta nam pomagala iskati naša tokratna gosta: antropolog, predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajko Muršič, ter sociolog kulture, predavatelj na Oddelku za sociologijo iste visokošolske ustanove, dr. Jože Vogrinc.   Foto kolaž: - Paul McCartney, med koncertom v Sao Paolu, 2019 (Cecioka /Wikipedia)- Mick Jagger, med koncertom v Londonu, 2022 (Ralph_PH / Wikipedia)- Bob Dylan, med koncertom v Vitoria-Gasteizu, 2010 (Alberto Cabello / Wikipedia)

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?Ko se razgledujemo po današnjem svetu, ko se soočamo s trojnim primežem planetarnega ekološkega kolapsa, zaostrenih geopolitičnih nestabilnosti in digitalne revolucije, se nam kaj lahko zazdi, da se svet pred našimi očmi obrača na glavo, da stare gotovosti kratko malo ne veljajo več in da je edino, kar je mogoče z zanesljivostjo reči o prihodnosti, to, da je črna. Pa vendar nam zaradi tega še ni nujno treba podleči tesnobi, malodušju ali kar grozi. Zgodovina nam namreč dovolj jasno kaže, da se je svet tudi že kdaj prej radikalno preobrazil, pa so v zagatnem položaju naši predniki vendarle našli nova trdna tla pod nogami. Enemu takemu, dovolj kompetentnemu in torej tudi up zbujajočemu primeru soočanja s kar najbolj korenitimi družbenimi spremembami smo se posvetili v Sledeh časa 30. junija in 7. julija 2024. V zaporednih dveh oddajah smo namreč razmišljali o pretresih, s katerimi smo se Slovenci soočali v drugi polovici 19. stoletja, o odgovorih, ki smo jih takrat poiskali, in o ključni vlogi, ki jo je v tem kontekstu – nemara kontraintuitivno – odigrala slovenska duhovščina. Pri vsem tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec tega obdobja, antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: Južna železnica je povezovala Dunaj s Trstom in je bistveno pripomogla k industrializaciji ter modernizaciji Habsburškega cesarstva; na sliki vidimo Borovniški viadukt, kakor ga je leta 1857 upodobil Johann Varrone

Če bi postavljali lestvico najzapletenejših in najzanimivejših vprašanj, problemov in izzivov, ki se jih lahko loti človek, bi se na visoko mesto uvrstilo razumevanje jezika nečloveške vrste. Dr. Gašper Beguš, docent na kalifornijski univerzi Berkley, se je lotil takšnega izziva, skuša namreč razumeti jezik kitov glavačev. Sodeluje v projektu CETI, konzorciju, ki ga sestavlja več kot 15 znanstveno izobraževalnih ustanov. Med njimi so najprestižnejše, kot so Berkley, Harvard, Oxford, Cambridge in National Geographic. Gašper Beguš je diplomiral na Univerzi v Ljubljani in doktoriral na Univerzi Harvard. Na Oddelku za jezikoslovje Washingtonske univerze je ustanovil fonološki laboratorij. Trenutno je docent na kalifornijski univerzi Berkley, kjer je ustanovil laboratorij za govor in računalništvo. Na Oddelku za jezikoslovje poučuje fonologijo, na Oddelku za računalništvo pa predmet Procesiranje zvoka pri ljudeh in strojih.

Če na naš planet pogledamo z očmi biogeografije, discipline, ki preučuje razširjenost vrst in ekosistemov v geografskem prostoru ter geološkem času, ugotovimo, da celine niso razporejene tako, kot smo se učili pri zemljepisuPravijo, da je v sodobni znanosti interdisciplinarnost lepa čednost. Povezovati ne le spoznanja in uvide, ampak nemara celo kombinirati raziskovalne pristope znanstvenih disciplin, ki jih klasična delitev dela na univerzah ter inštitutih sicer ločuje – to bi v 21. stoletju utegnilo pripeljati do neslutenih prebojev v našem razumevanju sveta. Temu seveda ni težko pritrditi, le da bi lahko dodali, da se znanstveniki tovrstnih raziskovalnih praks niso oprijeli šele v zadnjih nekaj desetletjih, ampak ima tak pristop precej daljšo brado.Poglejmo, na primer, biogeografijo; gre za disciplino, ki preučuje razširjenost vrst in ekosistemov v geografskem prostoru in v geološkem času, njene začetke pa najbrž lahko umestimo že v sredino 19. stoletja in jih povežemo z delom britanskega naravoslovca, geografa, biologa in antropologa Alfreda Russela Wallacea. Kaj je torej storil Russel, da je položil temelje novi znanstveni disciplini? Kako se skozi prizmo njegovega dela – in dela njegovih naslednikov – kaže biogeografski zemljevid sveta? Kateri so ključni koncepti, ki so se sčasoma razvili v polju te vede? In kaj lahko nova, pametna orodja, ki jih računalničarji razvijajo prav ta čas, pridodajo k našemu razumevanju zgodovine živih bitij na našem planetu? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili evolucijsko biologinjo dr. Evo Turk, raziskovalko na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov Nacionalnega inštituta za biologijo.   Foto: zemljevid sveta, objavljen v knjigi A. R. Wallacea The Geographical Distribution of Animals (Geografska razporeditev živali) iz leta 1876 (Wikipedija, javna last)

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Jasno, seveda, kako bi se vendar ne, ko pa so v ruskem jeziku svoje pesmi in romane vendar ustvarili tako talentirani pisci, kot so bili Puškin in Gogolj, Dostojevski in Tolstoj, Cvetajeva in Ahmatova. Prav res, brez talenta kakopak ne gre, ampak samo talent najbrž še ne zadošča … Navsezadnje so bili nadarjeni tudi Prešeren, Cankar, Murn in Kosovel – pa slovenska literatura zaradi tega še ne odmeva globalno. Očitno je torej, da so pri meteorskem vzponu v ruščini pisane književnosti – nekateri strokovnjaki v tem kontekstu govorijo celo o ruskem literarnem čudežu – pomembno vlogo igrali še drugi dejavniki. A kateri? Pa tudi: ali so dejavniki, ki so botrovali uspehu v ruščini pisanih literarnih del v 19. stol., na delu tudi danes, v 21. stol., ali pa se je v tem smislu spremenilo vse? To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Blaža Podlesnika, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete predava rusko kulturno zgodovino in književnost, nekaj svojih razprav o vrhuncih ruske literarne produkcije pa je zdaj zbral v knjigi O literaturi, ruski, danes …, ki je pred nedavnim izšla pod založniškim okriljem LUD literatura.   Foto kolaž:- Aleksander Puškin (Orest Kiprensky, 1827 / Wikipedia)- Mihail Lermontov (Peter Zabolotski, 1837 / Wikipedia)- Nikolaj Gogolj (O. F. T. von Möller, okoli 1840 / Wikipedia)- Ivan Turgenjev (Ilija Repin, 1874 / Wikipedia)- Ivan Gončarov (Ivan Kramskoj, 1874 / Wikipedia)- Fjodor Dostojevski (Vasilij Perov, 1872 / Wikipedia)- Lev Tolstoj (Ivan Kramskoj, 1873 / Wikipedia)- Anton Čehov (Osip Braz, 1898 / Wikipedia)- Aleksander Blok (neznani fotograf, 1903 / Wikipedia)- Anna Ahmatova (Kuzma Petrov-Vodkin, 1922 / Wikipedia)- Sergej Jesenin (Ekaterina Grub, 1922 / Wikipedia)- Vladimir Majakovski (neznani fotograf, 1920 / Wikipedia)- Mihail Bulgakov (neznani fotograf, 1928 / Wikipedia)- Marina Cvetajeva (neznani fotograf, 1925 / Wikipedia)- Varlam Šalamov (fotografija iz arhiva NKVD, 1937 / Wikipedia)- Vasilij Grosman (fotografija iz revije Ogonjok, 1941 / Wikipedia)- Boris Pasternak (neznani fotograf, 1959 / Wikipedia)- Aleksander Solženicin (Bert Verhoeff, 1974 / Wikipedia)- Venedikt Jerofejev (Natalija Šmelkova, okoli 1990 / Wikipedia)- Josif Brodski (Anefo, 1988 / Wikipedia)- Svetlana Aleksijevič (Elke Wetzig, 2013 / Wikipedia)- Boris Akunin (Andrej Strunin, 2013 / Wikipedia)- Zahar Prilepin (Svklimkin, 2020 / Wikipedia)- Dmitrij Gluhovski (Michael Förtsch, 2018 / Wikipedia)

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«V romanih in kratkih zgodbah Franza Kafke, ki pogosto tematizirajo zapleteno, skrivnostno, celo nedoumljivo delovanje birokracije, se tako mojstrsko prepletajo in vzajemno dopolnjujejo občutki tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je – v pridevniški obliki »kafkovski« – njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Je torej Kafka, od čigar smrti je 3. junija minilo natanko sto let, pravzaprav osrednji avtor svetovne literature 20. stoletja? In če to drži, zakaj proza tega pisatelja, ki se je julija leta 1883 rodil v Pragi nemško govorečim staršem judovskega rodu, nagovarja bralke in bralce celo danes, ko pa smo vendar že globoko zakorakali v 21. stoletje? Kaj nam, drugače rečeno, sporočajo Kafkovi romani, kot so Amerika, Proces in Grad, pa kratke zgodbe, kot so Preobrazba, Sodba, Gladovalec in V kazenski koloniji, da se jih ne naveličamo brati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Mladena Dolarja ter dr. Vaneso Matajc in dr. Vida Snoja, komparativista, ki predavata na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Foto: skice, ki jih je narisal Franz Kafka (Wikipedia, javna last)

Kako je pomanjkanje osnovnih živil, zdravil in goriva ob koncu prve svetovne vojne in v prvih letih po njej vplivalo na politični odnos, ki se je med Slovenci oblikoval do novoustanovljene države južnih Slovanov?Ali je človek lahko patriot na prazen želodec? Ali je lahko zvest državljan in pošten davkoplačevalec, če ga zebe? Bo poslušen oblastem, ki ne znajo poskrbeti, da bi bile v deželi na voljo vsaj temeljne življenjske potrebščine? – Zdi se, da so to vprašanja, ki v zadnjem času precej zaposlujejo Roka Stergarja, izrednega profesorja na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Dr. Stergar se namreč znanstveno-raziskovalno posveča vprašanju, kako je ob koncu prve svetovne vojne in v prvih letih po njej pomanjkanje osnovnih živil, zdravil in goriva vplivalo na politični odnos, na lojalnosti, ki so se med Slovenci oblikovale do novoustanovljene države južnih Slovanov. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, smo v pogovoru z dr. Stergarjem preverjali v tokratnih Podobah znanja. foto: dr. Rok Stergar (Goran Dekleva)

V torek, 14. maja bo na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani celodnevni posvet z naslovom Nace Šumi: ob stoletnici rojstva. Slovenska Matica pa vabi na dve predavanji: prof. dr. Maruše Bradač z naslovom James Webbov vesoljski teleskop in prve galaksije (14.5.) in pa o jezikovnih temah: dr. Herta Maurer-Lausegger Ziljsko narečje s filmsko dokumentacijo blaškega govora v občini Štefan na Zilji na avstrijskem Koroškem ter dr. Rada Cossutta z naslovom Slovenski govori Tromeje: dialektološki dokumentarec Rateče, nekoč in danes (15.5.).

Igor Plohl, učitelj v bolnišnični šoli na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo v mariborskem Kliničnem centru, je od svojega 29. leta invalid na vozičku. O svoji težki življenjski preizkušnji in spoprijemanju z invalidnostjo je pred leti v zahvalo za pomoč svojim učencem na Osnovni šoli Bojana Ilicha v Mariboru ustvaril slikanico o Levu Rogiju, ki je bila začetek novega življenja in poslanstva. O srečevanju z mladimi, aktivizmu za boljši položaj invalidov in delu bolnišničnega učitelja se je z Igorjem Plohlom pogovarjala Brigita Mohorič.

Nacionalni inštitut za biologijo je pretekli teden predstavil zgoščen prikaz razvoja najsodobnejše diagnostike rastlinskih viromov, združb vseh precej različnih virusov v tarčnih vzorcih. Zadnji dve desetletji sta bili v znamenju razcveta t.im. metod visokozmogljivega sekvenciranja genomov s katerimi na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo lahko pri analizi vzorca odkrijejo tudi doslej še neznane viruse. Seveda predvsem škodljive rastlinske saj jih na NIB že desetletja dejavno preiskujejo s t.im. tarčnimi metodami sekvenciranja genomov. Nova diagnostika je predvsem omogočila odkrivanje doslej še nepoznanih škodljivih rastlinskih virusov, ki jih tarčni pristop zaradi logičnih omejitev metode ni mogel. Razvoj novejših diagnostičnih metod predstavlja vodja Enote Mikrobiologija na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo doc.dr. Denis Kutnjak. FOTO: Primer paradižnika z bolezenskimi znaki virusne okužbe VIR: Mark Paul Selda Rivarez, Nacionalni inštitut za biologijo

60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezuKo danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata

Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega svetaNa znanem mestu v sagi o Vojni zvezd mojster Yoda pripomni, da je težko videti v prihodnost, ker je ta pač v nenehnem gibanju. Vse lepo in prav, ampak nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi o preteklosti. Naše razumevanje tega, kako so ljudje nekoč živeli, delali, mislili in čustvovali, se namreč dopolnjuje, spreminja in premika z vsakim arheološkim izkopavanjem, z vsakim dolgo pozabljenim dokumentom, odkritim v državnem arhivu, z vsako porumenelo fotografijo, najdeno na zaprašenem podstrešju. To gibanje je praviloma seveda inkrementalnega značaja, no, tu in tam pa zgodovinarji, arheologi in drugi humanistični znanstveniki odkrijejo kaj tako velikega, tako pomembnega, da se lahko naš pogled na preteklost obrne na glavo čez noč. In vse kaže, da se je nekaj takega zgodilo pred nekaj meseci v južni Italiji. Za kaj torej gre? Ko so najzgodnejši arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati antične Pompeje in druga naselja, ki jih je leta 79 pokopal izbruh Vezuva, so v eni izmed vil na robu mesteca Herculaneum odkrili tudi sobo, v kateri je bilo na stotine sicer zoglenelih in krhkih, a vendar intaktnih papirusnih zvitkov. To so bile, jasno, rimske knjige. Kaj v njih piše, doslej ni mogel prebrati nihče, pred nekaj meseci pa so znanstveniki sporočili, da so razvili pionirsko metodo, kako s pomočjo umetne inteligence vendarle pokukati v te knjige. Posledično se nam obeta, da bomo lahko zdaj prebirali grške in rimske knjige, za katerimi se je v počasnem teku stoletij izgubila vsaka druga sled. A kakšna dela bi se utegnila skrivati v tej zogleneli herkulanejski knjižnici? Bomo nemara odkrili še neznana besedila grških in rimskih književnikov, znanstvenikov in filozofov, med njimi morda celo pisanja Sapfo, Aristotela ali Livija? Bo zaradi teh novih uvidov treba navsezadnje na novo napisati kar celotno zgodovino antike? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo v studiu gostili tri izvrstne poznavalce grško-rimskega sveta: predavatelja na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino, dr. Gregorja Pobežina, ter dr. Sonjo Weiss in dr. Davida Movrina, oba predavatelja na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.   foto: stenski mozaik v hiši št. 22 v Herculaneumu, ki prikazuje morskega boga Neptuna in Salacio, boginjo slane vode (Goran Dekleva)

Igor Plohl, učitelj v bolnišnični šoli na Oddelku za otroško in mladostniško psihiatrijo v mariborskem Kliničnem centru, je od svojega 29. leta invalid na vozičku. O težki življenjski preizkušnji in soočanju z invalidnostjo je pred leti v zahvalo za pomoč svojim učencem na Osnovni šoli Bojana Ilicha ustvaril slikanico o Levu Rogiju, ki je bila začetek novega življenja … Igor Plohl je na invalidskem vozičku že 16 let. Je avtor več slikanic, ki mlade ozaveščajo o invalidnosti, in dveh romanov. O srečevanju z mladimi, aktivizmu za boljši položaj invalidov in delu bolnišničnega učitelja, pa tudi o svojem drugačnem, a bogatem življenju, v tokratni oddaji Obrazi sosednje ulice.

Krmilo za vodenje po poteh tekačev, kvantne fizike in komuniciranju znanosti predajamo dr. Levu Vidmarju, predavatelju in raziskovalcu, ki se ukvarja s temeljnimi vprašanji v večdelčni kvantni fiziki. Za proučevanje kolektivnih lastnosti gradnikov snovi povezuje koncepte različnih vej fizike, od kvantne dinamike, kaosa in lokalizacije, transporta kvantne informacije in termalizacije, do kvantne prepletenosti. Pred nekaj leti je s sodelavci odkril nov vzorec obnašanja kvantnih sistemov ob prisotnosti močnega nereda, ki je spremenil pogled raziskovalne skupnosti na obstojnost snovi, ki ne prevaja električnega toka pri poljubno visoki temperaturi.Zaposlen je na Institutu Jožef Stefan na Oddelku za teoretično fiziko in predava na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Nedavno je za projekt »Boundary« - Meje kvantnega kaosa prejel sredstva Evropskega raziskovalnega sveta za utrditev samostojne raziskovalne kariere, kar mu bo omogočilo preučevanje pogojev za nastanek snovi, ki nima temperature. Ko se ne ukvarja fiziko, se posveti glasbi, izletom in športu, kjer pa je vedno tudi dovolj iztočnic, da se v njem zaiskrijo ali razrešujejo tudi fizikalna vprašanja. Prisluhnite podkastu, v katerem se nam je pridružil tudi Miha Haas, klasični pianist, zaposlen na akademiji za glasbo, kjer poučuje več predmetov, je pa tudi glasbenik v različnih zasedbah. Z Levom sta se spoznala v prvem letniku gimnazije.

Prof. dr. Svanibor Hubert Pettan, vodja Katedre za etnomuzikologijo na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je diplomiral v Zagrebu, magistriral v Ljubljani, doktoriral pa v ZDA. Tradicionalna glasba sveta je v ospredju pogovora, nekaj skladb smo tudi slišali.

Ženske so v Sloveniji dobile volilno pravico pozno, šele avgusta 1945. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da se že dolgo pred tem niso kako drugače udeleževale javnega življenja in spreminjale temeljnih koordinat družbeno-politične stvarnosti. V tem smislu je nadvse pomenljiv znanstveni zbornik Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy – se pravi Ženske, nacionalizem in družabna omrežja v habsburški monarhiji –, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Purdue University Press, ugledne akademske založbe iz Združenih držav Amerike. V tej knjigi, ki jo je uredila dr. Marta Verginella, predavateljica na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, namreč enajst raziskovalk in raziskovalcev z različnih koncev stare celine pretresa vprašanje, kako so v drugi polovici 19. stoletja ženske – posamič ali v kontekstu najrazličnejših društev – prispevale k vzpostavitvi modernih narodov v srednjeevropskem prostoru, se pravi k širjenju, utrjevanju in reprodukciji nacionalnih ideologij, nacionalnih identitet. Pot, ki namreč vodi od kakega Prešerna, ki se sam v svoji sobi predaja poetskim sanjarijam o tem, kako bi njegov Sonetni venec utegnil odrešiti slovenski narod, do množičnih političnih zborovanj, kjer udeleženci ob energičnem vihranju belo-modro-rdečih trobojnic postavljajo konkretne politične zahteve v imenu tega istega naroda, ni ne kratka ne ravna, no, kot vidimo ob branju pričujočega zbornika, pa bi bila brez aktivne participacije žensk slej ko prej scela neprehodna. Kaj so torej ženske storile, da smo Slovenci postali Slovenci, Romuni – Romuni, Italijani – Italijani in tako naprej in naprej? Kaj jih je sploh pritegnilo k nacionalni ideji in kako so jo, zahvaljujoč svoji aktivni participaciji v narodnem gibanju, tudi modificirale? V kakšnem medsebojnem razmerju sta bila v njihovih očeh boj za narodne pravice in boj za pravice žensk? So bile, ne nazadnje, v tem kontekstu kar najbolj dejavne dame iz najvišjih družbenih razredov, ženske iz srednjih, meščanskih slojev ali pač revnejše ženske s podeželja oziroma iz vrst mestnega delavstva? – To so vprašanja, ki so nas– še zlasti, kajpada, z mislijo na zgodovino slovenskega prostora – zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Marto Verginella.   foto: Ivana Kobilca, skrajno desno, v družbi kolegic, s katerimi je študirala slikarstvo pri Aloisu Erdteltu, med karnevalskim praznovanjem v Münchnu leta 1888 (detajl z naslovnice knjige Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy)

Znameniti nemško-judovski filozof Walter Benjamin je nekoč pripomnil, da so vsi spomeniki civilizacije pravzaprav spomeniki barbarstva. Resnico te, na prvi pogled precej protislovne misli si lahko dobro predočimo, če pomislimo na usodo tako imenovanih beninskih bronov. Ko so namreč leta 1897 nenasitni kolonialni apetiti vodili Britance k napadu na kraljestvo Benin – gre za eno najstarejših, najbogatejših, najmočnejših držav v Afriki, ki se je nahajala na ozemlju današnje zahodne Nigerije –, so njegovo prestolnico, Edo, zravnali z zemljo, neprecenljive umetnine iz kraljeve palače pa odpeljali s seboj. Ti artefakti, med katerimi bržčas največjo slavo uživajo prelepe skulpture in reliefi iz brona, se danes menda nahajajo v več kot 150 muzejih po vsem svetu – od Tokia do San Francisca. Marsikomu ob tem najbrž odleže, saj so tako – če je bilo že kraljestvo uničeno – vsaj neprecenljive beninske umetnine na varnem, toda po prepričanju Dana Hicksa, profesorja sodobne arheologije na Univerzi v Oxfordu, kustosa za svetovno arheologijo v enem tamkajšnjih muzejev in avtorja intrigantne razprave Brutalni muzeji : beninski broni, kolonialno nasilje in kulturna restitucija, so muzejske in galerijske institucije, ki naj bi bile ravno templji civilizacije, na ta način pravzaprav pripomogle prikrivati resnični, se pravi barbarski, značaj britanskega oziroma evropskega kolonialnega projekta. Še več, zdi se, da nam hoče Hicks v svoji knjigi, ki je pod založniškim okriljem koprskega društva Zrakogled ter Univerze v Ljubljani pred nedavnim izšla v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbela Iva Jevtić, dopovedati, da muzeji in kolonializem nujno potrebujejo eden drugega. Če je tako, pa se pred nami odpira cela kopica vprašanj, ki segajo od neposrednega razmisleka, kaj storiti z beninskimi broni, do načelnega razmisleka o tem, kakšni bi morali biti etični standardi, ki jih pri svojem delu upoštevajo ne le muzejske institucije, ampak tudi zgodovinarji, arheologi, antropologi in drugi humanisti, brez katerih delovnih naporov muzeji seveda ne morejo shajati. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili etnologa in antropologa dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Hicksovim Brutalnim muzejem pripisal spremno besedo. foto: beninski broni, razstavljeni v Britanskem muzeju l. 2023 (Geni, Wikipedia)

Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples? Glasba, ples in igra gredo prav dobro skupaj; Evropejci se tega zavedamo vsaj od 17. stoletja, ko so Peri, Monteverdi in drugi skladatelji ustvarili prve opere. No, na Japonskem pa je umetnostna forma, ki organsko spaja oziroma prepleta glasbo, ples in igro, še precej starejša in sega v 14. stoletje, ko se je pojavilo tako imenovano gledališče nō. Bi potemtakem lahko rekli, da so v deželi vzhajajočega sonca izumili opero kakih 250 let pred Italijani? – Seveda ne; nō je pač gledališko-uprizoritvena forma sui generis, ki svoje umetnostne učinke oziroma presežke dosega čisto drugače kakor opera. Toda: kako? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili eno naših najboljših poznavalk te umetnostne zvrsti, muzikologinjo in japonologinjo, raziskovalko na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Klaro Hrvatin, ki je uredila še sveži Uvod v gledališče nō, menda prvi znanstveni zbornik, ki se na Slovenskem posveča tej, bržčas najstarejši izmed japonskih gledaliških tradicij. V pogovoru z dr. Hrvatin smo tako preverjali, kaj velja vedeti zgodovini gledališča nō, o njegovi specifični estetiki pa tudi o možnih virih navdiha, ki jih ta uprizoritvena forma potencialno ponuja umetnicam in umetnikom v sodobni Sloveniji …   foto: Kōgyo Tsukioka (1869-1927) se je posvečal slikanju prizorov iz znamenitih nō iger; tu prizor iz igre Dōjōji, olje na svili, izrez (Wikipedia, javna last)

Izvorno pisno zgodovinsko besedilo Fredegerjeva kronika, ki izpričuje oblikovanje Samove t.i. plemenske zveze, čeprav danes raje govorimo le o Samovi zvezi, navaja čas in okoliščine njenega porajanja. Kraja ne tega zgodovinskega dogajanja ne poznamo, čeprav naj bi se to zgodilo leta 623, kar pomeni, da letos mineva 1400 let od takrat, ko se je ta vodja izkazal kot vladar zgodnjesrednjeveške slovanske entitete. Nekateri to zvezo, ki ni trajala dolgo, približno 35 let, imenujejo tudi kraljestvo ali država, čeprav v pravem in današnjem pomenu besede to ni mogla biti, je pa, tudi ob pomoči večkrat netočnih in pomanjkljivih virov, zanimovo slediti poznejšemu razvoju slovanskih, karantanskih državotvornih teženj. Sicer pa naj bi bil Samo frankovskega rodu, mož, ki bi lahko trgoval z orožjem in s sužnji. Slovani, ki se jim je pridružil, pa niso mogli več prenašati avarskega nasilja in davščin vseh vrst, zato je, kot je zapisano v kroniki iz 7. stoletja, v 40. letu vladarja Klotarja, prišlo do slovanskega upora proti zatiralcem. O tem v oddaji Sledi časa, v kateri so temo razgrnili akademik Peter Štih, predsednik SAZU, dr. zgodovinskih znanosti, redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, slovenska zgodovinarka dr. Darja Mihelič,znanstvena svetnica, zaslužna raziskovalka, redna profesorica (v pokoju) in akademik Marko Snoj, dr. jezikoslovnih znanosti, slovaropisec, etimolog na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, redni profesor na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pred dobrim mesec dni je ob 1400. obletnici začetka vladavine kralja Sama, potekal tudi mednarodni znanstveni simpozij, ki ga je Alma Mater Europaea – ISH, pripravila v  soorganizaciji s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. 

Bosanski književnik Dževad Karahasan je živel v Gradcu in Sarajevu, v katerem je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete. Njegovi romani so doživeli velik uspeh, še posebno na nemškem govornem področju, prevedeni pa so tudi v številne druge evropske jezike. Karahasan je umrl v 71. letu, maja 2023. Na 39. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu leta 2007 je bil osrednji gost. Ob tej priložnosti je predstavil slovenski prevod svojega prvega romana Vzhodni divan iz leta 1989, govoril pa je tudi o svojem odnosu do jezika in književnosti. S pisateljem se je pogovarjal Matej Juh, bral je Ivan Lotrič.

V Sloveniji dela okoli 190 tisoč javnih uslužbencev. 30 tisoč jih je zaposlenih v javni upravi, od tega jih 17 tisoč predstavlja uradništvo, ki deluje znotraj ožje državne uprave. Kakšen je danes uradnik in kakšen naj bi bil po predlogu novega zakona o javnih uslužbencih? Kako je treba spremeniti delovno okolje v državni upravi, da si bodo iskalci zaposlitve želeli delati kot uradniki? Kako iz državne uprave narediti znamko, ki bo zbujala zaupanje in pritegnila mlade? O vsem tem v Studiu ob 17.00 s Katjo Arhar. Gostje: Sanja Ajanović Hovnik, ministrica za javno upravo; Martina Vuk, sindikalistka in pravna svetovalka v Konfederaciji sindikatov javnega sektorja; Eva Boštjančič, vodja katedre za psihologija dela in organizacije na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Kako se bo živelo v našem drugem največjem mestu, če bodo zaradi krpanja luknje v občinskem proračunu tamkajšnji socialni, kulturni, športni in mladinski programi ostali brez ključnih sredstev? Pa tudi: zakaj se zdi v Sloveniji vselej najlažje varčevati prav pri sociali in kulturi?V Mariboru se soočajo z zaskrbljujočim, približno 27 milijonov evrov težkim primanjkljajem v občinskem proračunu, spričo česar so mestne oblasti najprej napovedale drastično krčenje sredstev, ki jih namenjajo področjem sociale, mladih, športa in kulture, no, zdaj pa slišimo, da denar nekega dne sicer bodo izplačali, a slej ko prej šele takrat, ko bo proračunska luknja zakrpana. Nič kaj pomirjujoče napovedi, skratka. Kaj vse to pomeni za življenje v drugem največjem mestu v naši državi? Kako bo prizadeta ključna infrastruktura, ki ljudem omogoča, da polno izživijo svoja življenja? Bo urbani vrvež v štajerski prestolnici kratko malo ugasnil? Je pričakovati pospešen beg možganov iz mesta ob Dravi? In kaj lahko v teh razmerah storijo Mariborčanke in Mariborčani, ki jim ni vseeno, kaj se godi z njihovim mestom? Kako prebivalke in prebivalci sploh vidijo srednje- oziroma dolgoročni razvoj svojega mesta, če naj se le to ne spremeni v nekakšno spalno predmestje Gradca? To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratni Intelekti na Prvem, ko smo pred mikrofonom gostili: filozofinjo, raziskovalko na področju socialnih in solidarnostnih ekonomij ter predavateljico na Doba fakulteti, dr. Karolino Babič, pa Urško Breznik, direktorico Pekarne Magdalenske mreže, ene najbolj propulzivnih nevladnih organizacij s področja umetnosti, kulture in mladine v Mariboru, ter dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, sicer strokovnjaka za antropologijo urbanih okolij. foto: Glavni trg, Maribor (Goran Dekleva)

Ob 300. obletnici rojstva velikega škotskega razsvetljenskega misleca, očeta sodobne ekonomije in moralnega filozofa se sprašujemo, ali je bil Smith res zagovornik neusmiljene logike prostih trgov, za kakršnega so ga razglasili kasnejši privrženci deregulacije in umika države iz gospodarstva?Ta mesec mineva 300 let od rojstva Adama Smitha, enega najbolj vplivnih mislecev v zgodovini, filozofa, začetnika ekonomske znanosti in za svoj čas radikalnega zagovornika kapitalizma in prostih trgov, ki je v marsičem popolnoma obrnil na glavo pogled na to, kako delujejo družbe in gospodarstva, njegove - bolje ali slabše razumljene teze - pa mnogi ekonomisti uporabljajo še danes. V tokratni Intelekti se bomo spraševali, v čem je bila misel Adama Smitha tako revolucionarna; kaj je slavni propagator prostih trgov sploh zares verjel in kako so kasnejši ekonomisti njegovo misel popačili; kako gre vse to skupaj z njegovo moralno filozofijo ter kako se nam njegove ideje kažejo v luči večstoletne zgodovine kapitalizma, ki smo ji bili priča od izida Smithovega znamenitega dela Bogastvo narodov. Gostje v studiu so predavatelj na ljubljanski Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač, dr. ekonomskih znanosti in dr. znanosti s področja zgodovine Neven Borak ter predavatelj na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Aljoša Kravanja. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Po letu 1960 so se vrstile zime in poletja umetne inteligence, obdobja neuresničenih napovedi in leta izjemnih dosežkov. Umetna inteligenca, digitalizacija, avtomatizacija in ogromne količine podatkov prinašajo izzive, priložnosti in pasti. Na nedavnem posvetu, ki so ga pripravili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, zbiramo poudarke, mnenja, napovedi in opozorila, ter še razlago Turingovega testa, ki ga je novejša različica jezikovnega modela Chat GPT opravila letos, kar nas lahko veseli, hkrati pa tudi skrbi.Sogovorniki dr. Slavko Splichal, profesor komunikologije na Fakulteti za družbene vede in predstojnik Evropskega inštituta za komuniciranje in kulturo; dr. Ivan Bratko, predstojnik laboratorija za Umetno inteligenco na Fakulteti za računalništvo in informatiko; doc. dr. Luka Kronegger, Center za metodologijo in informatiko na Fakulteti za družbene vede; doc. dr. Jernej Kaluža, Center za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede; dr. Simon Krek, Institut Jožef Stefan Laboratorij za umetno inteligenco dr. Pika Šarf, mlada raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani; dr. Vojko Gorjanc, redni profesor za slovenski jezik na Oddelku za prevajalstvo in vodja oddelčne katedre za slovenski jezik.  

Načrtujete nakup nove talne obloge za spalnico in dnevno sobo ali boste staro oblogo obnovili? Na trgu poznamo številne domače in tuje eksotične vrste parketov s posebnimi teksturami, debelinami, poznamo tudi različne imitacije, recimo laminat. Kaj izbrati, ko iščemo oblogo za zunanjo teraso? O vsem tem s sogovornikom: Aleš Straže, izredni profesor na Oddelku za lesarstvo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril Mož, ki je prišel na ta svet 18. decembra 1878 v gruzijskem Goriju kot Josif Visarionovič Džugašvili in ga 5. marca pred natanko 70 leti zapustil kot Stalin, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj pomembnih, strašljivih in enigmatičnih osebnosti 20. stoletja. Po Leninovi smrti leta 1924 je, kot vemo, prevzel vodenje Sovjetske zveze, ki jo je nato povedel do zmage v drugi svetovni vojni in iz nje napravil nesporno velesilo, obenem pa je seveda vzpostavil brutalno policijsko državo, sprožil lakoto bibličnih razsežnosti ter na milijone nedolžnih poslal na morišča in v gulage. Ker je bila mera slehernega njegovega početja, metaforično rečeno, titanska, ker je z usodami ne le posameznikov temveč kar celih družbenih razredov, milijonskih narodov in pomembnih držav rokoval, kakor rokuje šahist s figurami na igralni plošči, se ljudje z vsega sveta niti v sedmih desetletjih po njegovi smrti nismo naveličali zastavljati si vprašanj, kot so: je bil Stalin sadist; je bil sociopat; je bil paranoik? – Vtis je, skratka, da bi pečat, ki ga je pustil na svetovni zgodovini, najraje razložili skozi prizmo njegove individualne psihologije oziroma psihopatologije. A če ravnamo tako, se nam slej ko prej izmuznejo kaka druga vprašanja, ki jih najbrž ne bi smeli prezreti ... Na primer: je Stalinova brutalnost pravzaprav kar najgloblja resnica revolucij nasploh in marksizma posebej? Kako je lahko človek, ki je bil kot mladenič goreče zavezan odpravi avtokracije, navsezadnje sam postal avtokrat? Bi bilo mogoče modernizirati sovjetsko industrijo in kmetijstvo tudi brez množične uporabe prisilnega dela in kolektivizacije? Čému so služili veliki teror, čistke in montirani procesi? Kakšno je bilo Stalinovo vodenje sovjetske zunanje politike v letih pred, med in po drugi svetovni vojni? Je spretno poveljeval rdeči armadi med njenim spopadom z Wehrmachtom? Kako sta se pod vplivom Stalinovih politik dolgoročno spremenili ruska družba in kultura? Ali njegova senca – pa čeprav je berlinski zid padel že pred dobrimi tremi desetletji – pada tudi v naš čas in ga še vedno določa? Nekaj teh vprašanj smo odprli tudi v tokratni Intelekti, ko se nismo toliko spraševali, kdo je bil Josif Stalin, temveč raje, kakšni sta bili država in družba, ki ju je ustvaril? Drugače rečeno: Stalin nas ni toliko zanimal kot človek, ampak bolj kot zgodovinski fenomen. Pri tem sta nam pomagala sociolog, dr. Marko Kržan, ki je za založbo Sophia nedavno tudi prevedel intrigantno razpravo V Stalinovi ekipi avstralsko-ameriške zgodovinarke Sheile Fitzpatrick, ter dr. Blaž Podlesnik, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava rusko kulturno zgodovino.   Fotografije (od leve proti desni in od zgoraj navzdol):- Mladi Stalin, ki je tedaj še uporabljal psevdonim Koba, na policijski fotografiji ob aretaciji leta 1902- Stalin med sibirskim izgnanstvom leta 1915- Stalinova partijska članska izkaznica (št. 000002) iz leta 1936- Stalin z redom rdečega prapora na prsih leta 1921- Z Rooseveltom in Churchillom med teheransko konferenco leta 1943- Ob Leninu septembra 1922, ko je voditelj oktobrske revolucije že močno bolehal- Z Joachimom von Ribbentropom ob podpisu pakta z nacistično Nemčijo avgusta 1939- Stalin na teheranski konferenci novembra 1943- Na cesti z vodilnim boljševikoma A. Rikovom in L. Kamenjvom leta 1925 (oba sta bila pozneje žrtvi velike čistke)- Javno slavje, ki so ga ob Stalinovi 70-letnici pripravili kitajski komunisti - Stalin v družbi V. Molotova, K. Vorošilova in N. Ježova na volitvah leta 1937 (prva dva sta Stalina preživela, tretji, ki je operativno vodil veliki teror, je v čistkah nazadnje izginil tudi sam) - Z Mao Zedongom v Moskvi na slavju ob 71. rojstnem dnevu- Žalni sprevod ob Stalinovi smrti leta 1953 v vzhodnonemškem DresdnuVse fotografije: Wikipedia (javna last); kolaž: Prvi program

V pandemiji je omejevanje stikov v živo pri mnogih ljudeh okrepilo občutek osamljenosti. Zaradi pandemije in siceršnjih trendov narašča uporaba sodobnih tehnologij. Vse to zaznamuje tudi spoznavanje novih partnerjev in partnerstva kot taka, med drugim narašča priljubljenost aplikacij in spletnih strani za spoznavanje partnerjev. Je to dobro ali slabo? Kako tako imenovani zmenki v žepu, ki jih omogočajo pametni telefoni, vplivajo na posameznika in kako na družbo? Kaj to pomeni za partnerstva v prihodnje in kako se s tem soočajo mladi odrasli na poti v partnerstvo? Ob vsem tem v ospredje stopajo tudi vprašanja glede varnosti. Tudi v Sloveniji doslej prijavljene zlorabe dosegajo več deset tisoč evrov. O prednostih in pasteh spoznavanja prek spleta in aplikacij voditeljica Metka Pirc s sogovorniki. Gostje: - Milena Pleško, strokovnjakinja za povezovanje samskih, direktorica podjetja Aglaia Matchmaking, - Maruša Maligoj, strokovna sodelavka nacionalnega centra za kibernetsko varnost SI-Cert, - dr. Darja Kobal Grum, redna profesorica na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, - Luka Kogovšek, vodja spletne in mobilne aplikacije Ona-on.com Na praznik zaljubljencev o vplivu sodobnih tehnologij na sklepanje in ohranjanje partnerskih zvezV pandemiji je omejevanje stikov pri številnih ljudeh okrepilo občutek osamljenosti. Zaradi pandemije in siceršnjih smernic se povečuje uporaba sodobnih tehnologij. Vse to zaznamuje tudi spoznavanje novih partnerjev in partnerstva kot taka, med drugim se povečuje priljubljenost aplikacij in spletnih strani za spoznavanje partnerjev. Je to dobro ali slabo? Kako tako imenovani zmenki v žepu, ki jih omogočajo pametni telefoni, vplivajo na posameznika in kako na družbo? Kaj to pomeni za partnerstva v prihodnje in kako se s tem spoprijemajo mladi odrasli na poti v partnerstvo? Ob vsem tem v ospredje stopajo tudi vprašanja glede varnosti. Tudi v Sloveniji doslej prijavljene zlorabe dosegajo več deset tisoč evrov. O prednostih in pasteh spoznavanja prek spleta in aplikacij voditeljica Metka Pirc s sogovorniki. Gostje: – Milena Pleško, strokovnjakinja za povezovanje samskih, direktorica podjetja Aglaia Matchmaking, – Maruša Maligoj, strokovna sodelavka nacionalnega centra za kibernetsko varnost SI-Cert, – dr. Darja Kobal Grum, redna profesorica na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, – Luka Kogovšek, vodja spletne in mobilne aplikacije Ona-on.com.