Podcasts about oddelku

Ker so romani izjemno raznoliki po svojem obsegu, obliki in vsebini, tudi ni nemudoma jasno, kaj bi utegnila biti tista njihova skupna lastnost, zaradi katere jih vendarle lahko spravimo pod isto oznako: romanTolstojeva Ana Karenina je, kot dobro vemo, precej špehata knjiga, medtem ko je Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice čisto tanka. Goethejevo Trpljenje mladega Wertherja se sklene tragično, s samomorom, medtem ko se Prevzetnost in pristranost Jane Austen izteče v pravi pravcati happy end. Cervantesov Don Kihot kar kipi od napetih prigod in preobratov, medtem ko Oblomov, osrednji junak v istoimenskem delu Gončarova, komaj vstane iz postelje. Povedi, v katerih je Proust izpisal V Swannovem svetu, so vratolomno nalomljene v številna priredja in podredja, ki v iskanju končne pike zlahka bohotno napolnijo celo stran ali še več, medtem ko so Hemingwayevi stavki v Komu zvoni poudarjeno kratki, čvrsti, strogo obvladani. Medtem ko García Márquez v Stotih letih samote po svoje popisuje zgodovino Kolumbije, nam Cao Xueqin s Sanjami v rdeči sobi slika osupljivo podobo Kitajske sredi 18. stoletja. In ko smo že pri stoletjih – Petronij je svoj Satirikon pisal v prvem, Han Kang pa svojo Vegetarijanko v enaindvajsetem. Ni kaj, svetovni romaneskni kanon sestavljajo dela, ki si med seboj niso niti malo podobna. Pa vendar za vse te knjige pravimo, da so to romani. Zakaj? Kaj neki bi utegnila biti tista njihova sicer izmuzljiva, težko ugotovljiva, skrivnostna, a vendar skupna lastnost, ki nam omogoča, da jih – pa naj bodo še tako različni med seboj – vendarle lahko spravimo pod isto oznako: roman? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofska fakultete, akad. dr. Toma Virka. Naš gost je namreč pred nekaj meseci pri Založbi Univerze v Ljubljani izdal razpravo Spisi o teorijah romana, kjer na pregleden in komunikativen način pretresa nekaj najbolj intrigantnih, intelektualno ambicioznih teorij, ki so jih v 20. stoletju ponudili raziskovalci literature, da bi odgovorili na zagonetno vprašanje, kaj je to roman oziroma, še natančneje, po čem je roman pravzaprav roman. Foto: don Kihot in Sančo Pansa, junaka prvega evropskega novoveškega romana, kakor ju je leta 1893 upodobil francoski slikar Louis Anquetin, litografija (Wikipedia, javna last)

Kako vseprisotnost angleškega jezika v naših vsakdanjih življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa tudi na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet?V zadnjih mesecih je bilo mogoče slišati kar nekaj ogorčenih pritožb ljudi, ki so med sprehajanjem po ljubljanskih ulicah opazili, da številne prodajalne, restavracije in kavarne potencialnih strank ne nagovarjajo več z napisi v slovenščini – temveč v angleščini. To seveda ni v skladu z zakonom o javni rabi slovenskega jezika, spričo česar potem tudi ni težko razumeti javnega ogorčenja, ki se je dvignilo. Se pa obenem vendarle ni mogoče otresti vtisa, da je problem, na katerega trčimo ob napisih v središču Ljubljane, naravnost minoren v primerjavi z nekim drugim, prav tako z angleščino povezanim trendom, ki ga sicer lahko opazimo v vsakodnevni komunikaciji med govorkami in pisci slovenščine. Pomislimo: dandanes se številni ne dogovarjamo več s prijatelji, da bi skupaj pojedli kosilo, ampak si raje mesedžiramo s frendi za lanč. Podobno se ob večerih ne sproščamo več pred televizijo, ampak čiliramo pred tivijem. In ker nas med delom na računalniku tudi ne priganjajo več neživljenjsko kratki roki za oddajo projektov, temveč za kompom lovimo krejzi dedlajne, se menda lahko vprašamo, ali sredi anglofonega medijskega morja, v katerega smo na temeljito globaliziranem planetu pač potopljeni, sploh še znamo slovensko? Oziroma, rečeno nekoliko manj dramatično pa hkrati najbrž tudi bolj natančno, vprašamo se lahko, kako vseprisotnost angleščine v naših življenjih vpliva na naše govorne in pisne kompetence, morda pa celo na načine, kako mislimo in čutimo sami sebe in svet? Prav to je vprašanje, ki smo ga pretresli oziroma – kot radi rečemo v današnjem, ne nujno najbolj estetskem novoreku – naslovili v tokratni Intelekti. Razmišljati o metamorfozah sodobne slovenščine so nam pomagali dve strokovnjakinji in dva strokovnjaka s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. To so: jezikoslovec in predavatelj na Oddelku za slovenistiko, dr. Marko Stabej, pa mlada raziskovalka na istem oddelku, Ina Poteko, potem prevajalka in komparativistka z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo, dr. Seta Knop, ter, ne nazadnje, sociolog kulture in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije, dr. Luka Culiberg. Foto: kolaž je sestavljen iz podob, ki jih je na spletni strani Pixabay objavil David Peterson

Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjih letih življenja, govorijo o apokalipsi starega sveta, obenem pa tudi že ustvarjajo nov, etično prenovljen kozmos, utemeljen na prelomnih spoznanjih relativnostne in kvantne fizikeZdaj, ko od njegove smrti mineva sto let, in se razgledujemo po literarnem opusu, ki nam ga je komaj dvaindvajsetleten zapustil, se ni mogoče ne čuditi se Srečku Kosovelu. V nekaj kratkih letih ustvarjanja je pesnik namreč ustvaril opus, ki ni le nenavadno obsežen, ampak tudi notranje sila pester, raznolik in pogosto naravnost vizionarski. Številni bralke in bralci ga seveda cenimo prvenstveno zaradi nežnih, občutenih impresij, v katerih je – slej ko prej pod vplivom Josipa Murna – upesnjeval rodno kraško krajino, a z minevanjem časa postaja jasno, da je najbrž še pomembnejši, nagovorno še močnejši tisti del njegovega pesništva, v katerem Kosovel tematizira nov, radikalno spremenjen položaj, v katerem se je prav v času njegovega življenja znašlo človeštvo. Pomislimo: Einstein objavi svojo relativnostno teorijo leta 1905, Picasso naslika Avignonske gospodične leta 1907, sedem let zatem izbruhne prva svetovna vojna, še tri leta pozneje pa oktobrska revolucija. Svet starih, stoletnih gotovosti, v katerega se je marca leta 1904 Kosovel rodil, je do njegovega 14 leta kratko malo prenehal obstajati. In tega se je Kosovel za razloček od velike večine tedanjih Slovencev – pa ne le Slovencev, kar Evropejcev – očitno zelo dobro zavedal. Pesmi, ki jih je ustvarjal v zadnjem obdobju življenja, namreč tematizirajo propad, apokaliptični propad starega sveta, obenem pa tudi že stopajo v nek nov prostor, v nek nov, etično prenovljen kozmos, ki ga, podkletene z idejami Friedricha Nietzscheja, Karla Marxa, ruskih avantgardistov ter relativnostne in celo kvantne fizike, ustvarjajo tako rekoč sproti, iz verza v verz. Toda: kako se je Kosovelu sploh uspelo seznaniti se z vsemi temi idejami? Kako jih je spajal med seboj? In, jasno, kakšne etične konsekvence je uspel potegniti iz osupljivih novih odkritij, do katerih so se takrat dokopale naravoslovne znanosti s fiziko na čelu? – To je le nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili enega naših najboljših poznavalcev Kosovela, literarnega zgodovinarja, dolgoletnega predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Janeza Vrečka, avtorja še sveže razprave Čas ≡ prostor (LUD Literatura), v kateri se posveča doslej neraziskanemu vprašanju, kako sta na Kosovela vplivala Albert Einstein in Max Planck in kako je, oborožen z njunimi spoznanji, naš pesnik stopil v frontalni spopad z do tedaj prevladujočimi koncepcijami sveta, ki so počivale na starih idejah Renéja Descartesa in Isaaca Newtona. Foto: Srečko Kosovel leta 1920 (Wikipedija, javna domena)

Angela Balzano je asistentka z doktoratom na Oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. V Slovenijo je z juga Italije najprej prišla v okviru krajše študijske izmenjave. Takrat si je mislila, da ima srečo, ker se ji ni treba naučiti slovenščine. Ko pa so ji tu ponudili službo, se je lotila tudi tega izziva. Danes ji gre odlično. Njena najljubša beseda je lipa, več pa pove v tokratnem Jezikanju.

Je res, da je imel Ivan Cankar patološki odnos do matere? Je res bil povsem zapit? Je sporočilo njegove književnosti res pesimistično in depresivno? – V pogovoru z literarno zgodovinarko smo preverjali kateri stereotipi o Cankarju držijo in kateri ne.10. maja je minilo 150 let od rojstva Ivana Cankarja, pisatelja, dramatika, esejista, pesnika in javnega intelektualca, ki se ga Slovenci sicer ne obotavljamo razglašati za »našega največjega«, a se prav tako ne pomišljamo nad njim zgražati in – še zlasti v zadnjih nekaj desetletjih – tudi iskati vsakovrstnih pojasnil oziroma izgovorov, zakaj bi se branju njegove literature v kolikor je mogoče širokem loku radi ognili. Toda literarna zgodovinarka, predavateljica na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Alojzija Zupan Sosič, je prepričana, da si, če se odločimo Cankarjevo književnost ignorirati, pravzaprav delamo medvedjo uslugo. V monografiji Uporno upanje v prihodnost : Ivan Cankar, romanopisec in mislec, ki je pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi, namreč prepričljivo dokazuje, da je Cankar še kako tudi avtor za naš današnji čas. Da je Cankar pravzaprav avtor za vse čase. Da je, še drugače rečeno, ob Hiši Marije Pomočnice in Pohujšanju v dolini šentflorjanski in Podobah iz sanj in drugih delih mogoče daljnovidno in pretanjeno misliti samega sebe in svet – obenem krut, bridek in lep –, v katerem živimo. Kaj vse nas torej odriva stran od Ivana Cankarja in kaj vse bi utegnili odkriti v literarnih pokrajinah, ki nam jih je zapustil, če se bomo tjakaj le odpravili, smo v pogovoru z dr. Zupan Sosič preverjali v tokratnem Intervjuju na Prvem.

Travniki, ki sta jih skozi zgodovino družno oblikovala človek in narava, so prava zakladnica raznovrstnih rastlin.Ni presenetljivo, da se med travami, cvetlicami, zelmi vzpostavljajo zelo dinamični in kompleksni odnosi, v katere človek s kmetovanjem stalno posega in jih celo narekuje. Dobro poznavanje, kako se prepletajo naravne razmere in človekova dejavnost, pa poleg vpogleda v delovanje pestrih travniških združbe, naravovarstvenikom omogoča, da te posebne tipe travnikov tudi ohranjajo. V tokratnih Podobah znanja gostimo izredno profesorico doktorico Sonjo Škornik, ki raziskuje rastlinske združbe suhih in polsuhih traviščih. Deluje na Oddelku za biologijo na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru. Foto: Sonja Škornik, Boč 2024

Ivo Andrić je kot edini jugoslovanski književnik leta 1961 dobil Nobelovo nagrado za književnost. Zasluženo, kajti njegov roman Most na Drini je mojstrovina. Pisatelj oziroma njegov vsevedni pripovedovalec pripoveduje o zgodovinskih dogodkih v večstoletnem obdobju, o dogodkih iz vsakdanjega življenja na bregovih Drine z mirnim pogledom in umirjeno besedo. Nov prevod odličnega in berljivega romana je pred kratkim izšel v zbirki Klasična Beletrina pri Beletrini. Več o romanu s podnaslovom Višegrajska kronika pove njegova prevajalka in avtorica spremne besede Đurđa Strsoglavec, izredna profesorica na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Na današnji dan pred 114 leti je Titanik na svoji prvi (in zadnji) plovbi trčil v ledeno goro. Ladja, ki je veljala za nepotopljivo, je potonila v noči na 15. april. Omenjeni dogodek je iztočnica za temo današnjega Torkovega kviza, ki bo: podvodna arheologija. Sogovornik: Andrej Gaspari, izr. prof. na Oddelku za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

V pogovoru s filozofom in komparativistom preverjamo, kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Iliada in Odiseja pa mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti?Pravijo, da je Aleksander Veliki, ko se je odpravil na bojni pohod proti Perziji, spal z izvodom Iliade pod svojo blazino. Očitno je makedonski vojskovodja iz Homerjeve obdelave zgodbe o Ahilu pred obzidjem Troje črpal voljo, navdih, odločenost, vse tisto skratka, kar je na čisto subjektivni ravni potreboval, ko je ustvarjal svoj orjaški imperij. Ta drobna zgodovinska anekdota precej jasno kaže, kako visoko so stari Grki vobče cenili Homerja – postavili so ga na sam vrh Parnasa. To niti ni posebej presenetljivo, čeprav, kot vemo, tudi Heziod, Pindar, Sapfo, Ajshil, Sofokles in Evripid niso ravno od muh. Bolj nenavadno pa je, da je legendarni avtor Iliade ter Odiseje tam, v središču literarnega kanona torej, ostal naslednjih 2500 let. Kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Homerjevi epski pesnitvi pa vsem političnim, gospodarskim, kulturnim in verskim pretresom oziroma preobratom navkljub mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofonom Podob znanja gostili filozofa in komparativista, predavatelja na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, nedavno tudi prejemnika uglednega Šumijevega priznanja za obetavne mlade raziskovalce, dr. Blaža Zabela. Naš gost se je namreč zgodovini branja, interpretiranja in simbolnega valoriziranja Homerja posvetil že v svoji doktorski disertaciji, ki jo je leta 2020 obranil na ugledni britanski Univerzi v Durhamu, prav zdaj pa piše še knjigo, monografijo, v kateri bo svoja spoznanja o »homerologiji« strnil in nadgradil. Foto: dr. Blaž Zabel (Goran Dekleva)

Dr. Alojzija Zupan Sosič je redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Ljubljana. Leta 2025 je med drugim objavila monografiji Berem pesmi (pri Kulturno-umetniškem društvu Police Dubove) in Uporno upanje v prihodnost : Ivan Cankar: romanopisec in mislec (pri Cankarjevi založbi). S slednjo je dokazala, da je odlična poznavalka ustvarjalnosti Ivana Cankar, in da je Cankar vrhunski pisatelj, vreden časa, zbranosti in branja. V prvem delu monografije analizira Cankarjevo poetiko, njegovo razumevanje nekaterih pomembnih filozofov, predvsem pa argumentirano zavrne stereotipne sodbe o pisatelju in njegovem delu; v drugem pa podrobneje analizira vseh deset (10!) Cankarjevih romanov, tudi njegov nedokončani roman Marta. Več o Cankarju in svoji monografiji pove avtorica v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Bliža se 27. marec, Svetovni dan gledališča. Na ta dan se tradicionalno začenja Teden slovenske drame in letos bo Prešernovo gledališče v Kranju gostilo 56. festival slovenske dramatike in uprizoritvenih umetnosti, ki svojo besedilno snov zajemajo iz že gotovih dramskih in gledaliških besedil, množica letošnjih uprizoritev, ki se bodo na festivalu predstavile in tudi tekmovale za festivalske nagrade, pa so nastale po principih snovalnega gledališče, ki svoje vire iščejo tako v literarnih kot neliterarnih gradivih. Selektorica letošnjega tekmovalnega in spremljevalnega programa predstave je dr. Zala Dobovšek, dramaturginja, gledališka kritičarka in raziskovalka, docentka na Oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani, ki je tudi gostja tokratne oddaje. Vabimo vas k poslušanju!

Ali bomo zahodnjaki že v kratkem začeli sanjariti, da bi lahko bivali in ustvarjali v Tokiu, Seulu ali Šanghaju – prav kakor so ljudje z vsega sveta nekoč sanjali o življenju v Parizu in New Yorku?Ker se svet neverjetno hitro spreminja, si seveda ni prav lahko predstavljati, kako bomo živeli čez nekaj desetletij. Pa vendar se številnim, ki so v zadnjih desetih, petnajstih letih obiskali katero izmed večmilijonskih metropol vzhodne Azije, zdi, da so podobo časov, ki šele prihajajo, pravzaprav že uzrli. Hiperkinetična, propulzivna mesta, kot so Tokio in Osaka, Seul in Pusan, Peking in Šanghaj, Shenzhen in Chonqing, Tajpej in Singapur, namreč preveva naravnost futuristična atmosfera – pa naj gre za gradnjo novih, drzno načrtovanih poslovnih stolpnic, nakupovalnih in zabaviščnih središč, industrijskih parkov, mostov, pristanišč ter stanovanjskih četrti; za širitev in z novimi, pametnimi tehnologijami podprto optimiziranje ključne urbane infrastrukture od kanalizacije prek večnadstropnih avtocest do podzemne železnice; ali, čisto preprosto, za neonsko bleščavo nočnih ulic. Seveda pa vse to še ne pomeni, da se velemesta vzhodne in jugovzhodne Azije ne soočajo z nekaterimi težavami. Skokovita rast prebivalstva, ki jo spremlja rahljanje tradicionalnih družbenih vezi, prilagajanje urbane krajine vremenskim ekstremom, ki jih s seboj prinaša globalno segrevanje, pa nove oblike dela in proizvodnje, nove oblike potrošnje in zabave, novi življenjski slogi – vse to predstavlja izziv, s katerim se morajo državne in mestne oblasti ter lokalne skupnosti v urbanih metropolah vzdolž pacifiških obal Azije zdaj soočati. Kako probleme rešujejo in kakšne recepte za urbano življenje v 21. stoletju posredno ponujajo preostalemu svetu, smo ugotavljali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili urbanega sociologa, dr. Blaža Križnika. Naš gost je vrsto let živel v Južni Koreji in delal na tamkajšnjih univerzah, nazadnje na Podiplomski šoli za urbane študije Univerze Hanyang v Seulu, zdaj, po povratku v domovino, pa predava na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, kjer vodi raziskovalni projekt CASIE. V tem kontekstu ga zaposluje vprašanje, kako se običajni meščani in meščanke sodobnih vzhodnoazijskih velemest povezujejo, da bi – tako rekoč od spodaj navzgor – pripomogli k oblikovanju take urbane krajine, ki človeku navsezadnje omogoča zdravo, kreativno in izpolnjujoče življenje. Foto: večerna panorama Seula (Joon Kyu Park / Wikipedia)

Napetost na Bližnjem vzhodu se zaostruje, posledično je tamkajšnji zračni prostor večinoma zaprt. Tam so obtičali tudi slovenski državljani, med drugim v Dubaju mnogi čakajo na vrnitev domov. Trenutne razmere v regiji je pojasnil zgodovinar in profesor na Oddelku za zgodovino na mariborski Filozofski fakulteti Dragan Potočnik, pogovarjali pa smo se tudi z Mariborčanom, ujetim v Dubaju.

24. februar je mednarodni dan, namenjen vsem tistim, ki sovražite koriander. V Torkovem kvizu preverjamo, zakaj ta začimbna rastlina med ljudmi vzbuja tako močna čustva. Ne boste verjeli, pri tem ima prste vmes tudi genetika! Sogovornica: Anja Bolha je raziskovalka na Oddelku za živilstvo (Laboratorij za vrednotenje živil) na ljubljanski Biotehniški fakulteti, kjer se ukvarjajo s senzoriko, senzoričnimi zaznavami in sestavo živil.

250 let od njegovega rojstva o enem najvplivnejših evropskih politikov zgodnjega 19. stoletja»Obstajajo desetletja, ko se ne zgodi nič, in obstajajo tedni, ko se zgodijo desetletja.« To misel naj bi, prejkone z mislijo na komunistično revolucijo, nekoč izrekel Lenin. In vendar prav za vsa obdobja velikih zgodovinskih in družbenih sprememb velja, da se zdi čas v njih tako zgoščen, da se v nekaj tednih ali letih lahko zgodijo resnično radikalne spremembe, ki nepovratno preoblikujejo naš svet. Kar nekaj takim zgoščenim premikom je bil razmeroma od blizu priča tudi človek, o katerem bomo govorili v tokratnih Glasovih svetov. Rojen na Krfu v letu ameriške revolucije in odraščajoč v času, ko se v Britaniji še vedno odvija industrijska, v Franciji pa francoska revolucija, je Ioannis Kapodistrias postal eden bolj vplivnih evropskih politikov svojega časa, najprej kot zunanji minister carske Rusije ter kasneje kot prvi predsednik moderne grške države. Ob 250-letnici rojstva tega vplivnega državnika, katerega predniki so, kot priča njegov priimek, prišli iz naših krajev, tudi sam pa je pol leta preživel na kongresu evropskih velesil v Ljubljani, bomo v naslednji uri govorili o Ioannisu Kapodistriasu ter o burnem obdobju, ki ga je Evropa doživljala ob zaključku osemnajstega in na začetku devetnajstega stoletja, ko so stabilnost starih imperijev na vseh koncih naše celine pretresala porajajoča se nacionalna gibanja in liberalne ideje. Gost v studiu je mladi raziskovalec na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Matic Kristan. Oddajo je pripravila Alja Zore. Vabljeni tudi k poslušanju Glasov svetov o zgodovini sodobne Grčije: Grčija med sanjami o antični veličini in pretresi moderne dobe. foto: Joannis Kapodistrias, Wikipedija, javna last

Kakšen analgetik so lahko ljudje okoli nas? V naših oddajah smo se z bolečino že precej ukvarjali. Vabljeni, da globoko pobrskate po arhivu oddaj, v katerih smo se pogovarjali o nociceptorjih, subjektivnemu zaznavanju bolečine, pa tudi o tem, zakaj pomaga, če, ko se udarimo v prst, zatulimo ali celo- zakolnemo. Pogovarjali smo se tudi o ljudeh, ki bolečine ne zaznajo in o tem, da fizična bolečina v možganih vzdraži ista omrežja kot duševna bolečina. Tokrat pa še pomemben in svež vpogled v to področje. Pridružila se nam bo psihologinja, asistentka na Oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, Jana Verdnik. Pripravlja: Mojca Delač.

Dr. Zora Žbontar je od leta 2013 zaposlena v Narodnem muzeju Slovenije, na Oddelku za zgodovino in uporabno umetnost je višja kustodinja in skrbi za fotografsko zbirko. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je leta 2017 doktorirala iz umetnostne zgodovine. Je ena od vodij Mednarodnega trienala keramike UNICUM, ki predstavlja sodobno umetniško keramiko. Vključena je v evropske projekte ter je glavna in odgovorna urednica muzejske revije Argo. Zora je velika ljubiteljica umetnosti, knjig, knjižnic in vsega lepega.

Ob izidu spisov P. A. Kropotkina, enega ključnih anarhističnih mislecev 19. stoletja, se sprašujemo, kako so si anarhisti predstavljali družbo prihodnosti, v kateri bi človek ne bil suženj ne kapitalu ne državiDanes si tega sicer ni več enostavno predstavljati, a v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja so bili anarhisti precej vplivna politična sila na stari celini. Pomembno vlogo so, na primer, igrali v času pariške komune pa ob začetku oktobrske revolucije in med špansko državljansko vojno. Še več; ruski car Aleksander II. pa habsburška cesarica Sisi in ameriški predsednik William McKinley so vsi padli pod streli atentatorjev, ki so se navduševali za anarhistične ideje. In kaj natanko so te ideje bile? – Eden ključnih anarhističnih mislecev tistega časa je bil ruski plemič in fizični geograf Pjotr Aleksejevič Kropotkin, ki je v enem svojih spisov anarhizem opredelil kot doktrino, ki si prizadeva za popolno osvoboditev človeka izpod jarma kapitala in države. Priznajmo, to se sliši precej socialistično, a kot vemo, sta tako Karl Marx kakor Vladimir Lenin z anarhisti svoj čas ostro polemizirala, Stalin pa je svojo pomoč španski republikanski vladi v pomembni meri celo pogojeval z omejevanjem vpliva anarhistov v proti-pučistični koaliciji, kar je slej ko prej pripomoglo h končni zmagi generala Franca. In ko je bilo španske državljanske vojne leta 1939 konec, je – tako se je vsaj dolgo zdelo – tudi množična privlačnost anarhističnih idej in gibanj trajno zbledela. Ampak danes, ko se zdi, da sta tako tradicionalni liberalni center kakor levica, gledano globalno, brez pravega kompasa, ko ni videti, da bi znala prepričljivo odgovarjati na to, kar počnejo Trump, Xi, Putin, Musk in drugi silaki našega časa, morda le ne bi bilo odveč, ko bi odpihnili prah, ki se je bil naložil na anarhistične ideje, in pogledali, če lahko tam najdemo kaj pripravnega zase tu in zdaj. Na Slovenskem bi prvi korak v tej smeri utegnili storiti ob Pravičnosti, drobni knjižici, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje. V njej je namreč knjižni urednik, prevajalec in publicist Aleš Učakar zbral in prevedel nekaj spisov že omenjenega Kropotkina. In kaj nam ti spisi navsezadnje razkrijejo? Kako naj bi, sledeč pač Pjotru Kropotkinu, veljalo organizirati družbeno življenje, da ljudje ne bomo na milost in nemilost prepuščeni kapitalu? Kaj naj bi nadomestilo obstoječe državne institucije, če seveda anarhizma nočemo intelektualno lenobno enačiti s pogrezanjem družbe v kaos? Kaj je z atentati oziroma s političnim nasiljem, ki je v Kropotkinovem času očitno brstelo tudi iz anarhističnih idej? Kaj natanko anarhiste loči od ortodoksnih marksistov? In, nikakor ne nazadnje, koliko anarhizmov pravzaprav obstaja oziroma, drugače rečeno, kako reprezentativni za anarhizem kot tak so Kropotkinovi pogledi in stališča? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Rajka Muršiča, predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je Kropotkinovi Pravičnosti pripisal spremno besedo. Foto: Anita Garbín, šivilja in pripadnica anarhistične milice na barikadi v Barceloni med špansko državljansko vojno, julij 1936 (Antoni Campañà / Wikipedija, javna last)

Na dan samostojnosti in enotnosti je naš gost dr. Dušan Plut, ki ga pomnimo kot člana osamosvojitvenega predsedstva Republike Slovenije, profesorja na Oddelku za geografijo ljubljanske filozofske fakultete in v zadnjem obdobju po vztrajnih prizadevanjih za nujnost uveljavite regionalnega razvojnega koncepta v Sloveniji. Foto: Bobo

Psihologinja Ana Kozina pove, da je njeno najljubše prijetno čustvo hvaležnost. Med pogovorom pojasni, zakaj je sicer vsako čustvo pomembno – pozitivno ali negativno; podpreti in krepiti pa moramo zlasti pozitivna čustva. Praznični decembrski dnevi mnogim predstavljajo velik čustven izziv. »Vsako čustvo je samo po sebi koristno in v redu,« pravi psihologinja prof. dr. Ana Kozina. Raziskovalka na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in predavateljica na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Mariboru kljub temu svetuje, naj podpremo in okrepimo zlasti pozitivna oziroma prijetna čustva. Raziskave namreč kažejo, da za ohranjanje duševnega zdravja ni dovolj le odstranjevanje neprijetnih, negativnih čustev. Podrobneje v Glasovih svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. 

Na ministrstvu za zdravje so dopoldne iskali rešitve, da bi v ljubljanskem Kliničnem centru preprečili napovedan odhod štirih kirurgov. Če bi odšli, bi to po mnenju podpredsednice Zdravniške zbornice Barbare Škrlj močno oslabilo kakovost obravnave bolnikov, saj bo število specialistov, še posebej v izrednih primerih, prenizko. Tudi zato odhajajočim kirurgom v UKC ponujajo nekatere rešitve, da bi si premislili. Preostali poudarki oddaje: Evropska unija sprejela zavezo za znatno zmanjšanje toplogrednih izpustov do leta 2040. Urad Združenih narodov za človekove pravice v močnem primežu finančnih rezov. Občini Krško in Brežice predlagali lokaciji za vzorčno romsko naselje.

Zdravstvo pretresata zgodbi, ki se tako ali drugače dotikata prepleta dela v javnem zavodu in pri koncesionarjih ter dolgih čakalnih vrst. Izredni nadzor v Splošni bolnišnici Novo mesto je pokazal, da je vodja ortopedskega oddelka Gregor Kavčič v zadnjih mesecih k zasebnemu koncesionarju preusmeril 150 pacientov, ki jih je nato sam operiral, zato je ostal brez službe. Kavčič navedbe vodstva bolnišnice zavrača kot neresnične in žaljive. Težave so tudi na oddelku za maksilofacialno kirurgijo UKC Ljubljana, saj odhajajo najmanj štirje kirurgi. Eden od razlogov je novela zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je omejila možnosti dela tako v javnih zavodih kot pri koncesionarjih.

S podpisom dodatka k pogodbi za nadgradnjo onkološkega oddelka mariborskega UKC-ja bodo novi obsevalniki na voljo pacientom prej kot načrtovano. Povsem drugačna slika pa je pri gradnji novega infekcijskega oddelka. Kakšna? Podrobneje z generalnim direktorjem UKC Maribor Vojkom Flisom.

Kako se je mlad fant z dolenjskega podeželja sploh lahko seznanil z osrednjimi pisci rimske antike? In kako z Erazmom Rotterdamskim, Martinom Luthrom, Jeanom Calvinom in drugimi idejnimi utemeljitelji reformacije?Da je Primož Trubar prvi slovenski protestant, avtor prve slovenske knjige in utemeljitelj knjižne slovenščine, so neizpodbitna, temeljna dejstva naše nacionalne zgodovine. A kako je Trubar sploh postal Trubar, velikan, ki ga poznamo iz zgodovinskih oziroma literarnih učbenikov? – Rodil se je, kot vemo, leta 1508 na dolenjskem podeželju, v svet torej, ki je bil precej oddaljen od novih idejnih tokov, ki so ob začetku 16. stoletja pretresali staro celino in tlakovali tisto vijugasto pot, ki je iz srednjega veka zlagoma vodila v modernost. Kje, kdaj, v kakšnih okoliščinah se je potemtakem mladi Primož Trubar seznanil z intelektualnim in verskim vrenjem, ki mu pravimo reformacija? Literarni zgodovinar dr. Miran Košuta, predstojnik slovenistike na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu, v razpravi, ki jo je letos zgodaj poleti objavil v znanstvenem zborniku Trst v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, prepričljivo dokazuje, da so bila leta, ki jih je mladi Trubar preživel na dvoru tedanjega tržaškega škofa Pietra Bonoma, odločilna za oblikovanje njegovega pogleda na svet, na človeka in njegov odnos z Bogom ter na resnice, razodete v Svetem pismu. To pa pred nas slej ko prej postavlja vprašanje, kdo neki je bil škof Bonomo, v kakšnem odnosu je pravzaprav bil s Trubarjem in kakšne so bile pokrajine duha, ki jih je mlademu fantu z Dolenjske navsezadnje razkril? – Odgovore na ta zagonetna vprašanja smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Košuto. Foto: Primož Trubar, lesorez iz sredine 19. stoletja (Wikipedija, javna last)

Ali lahko narečje nasmeji bolj kot tisoč šal? Slovenski komiki, ki izvajajo standup, ne nastopajo le s šalami, temveč tudi z jezikom oziroma narečjem. Včasih pa se celo zdi, da že samo narečje doseže komičen učinek. Kako slovenski standupovci z narečjem gradijo identiteto in komičnost? To vprašanje je bilo v ospredju analize Govor in narečna identiteta pri slovenskih izvajalcih standupa, ki jo je pripravila Ina Poteko, asistentka na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Rezultate je predstavila na mednarodnem znanstvenem simpoziju Govor. Glas. Identiteta, ki je bil izveden na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. (Foto: Tumisu / Pixabay).

V samem jedru indijske civilizacije je veliki ep Mahabharata. V samem jedru Mahabharate pa je Bhagavadgita, Gospodova pesem, v kateri so strnjene najbolj temeljne ideje hindujske metafizike in etikeLetos poleti se je v 93. letu starosti poslovila naša velika indologinja in prevajalka iz sanskrtske književnosti, dr. Vlasta Pacheiner Klander. Po njeni zaslugi so naše knjižne police bogatejše za slovito Kalidasovo dramo, Šakuntalo, pa za Zgodbo o Savitri iz epa Mahabharata, sicer daleč najobsežnejše literarne stvaritve v vsej človeški zgodovini, ki, kot vemo, velja za temeljno besedilo indijske civilizacije. V knjigi Ko pesem tkem nam je dr. Pacheiner Klander v branje ponudila svoj izbor iz vedske himnike, njena antologija Kot bilke, kot iskre pa prinaša bogato komentiran izbor iz sanskrtske lirike. No, najpomembnejše delo, ki je prišlo iz prevajalske delavnice Vlaste Pacheiner Klander, pa je najbrž Bhagavadgita ali Gospodova pesem. To je razmeroma kratek in v sebi sklenjen razdelek iz šeste knjige že omenjene Mahabharate, v katerem so na slogovno izbrušen in izrazno jedrnat način razgrnjeni temeljni koncepti oziroma ideje staroindijske hindujske filozofije od metafizike do etike. Zato lahko rečemo, da Bhagavadgita radovednemu bralcu oziroma zvedavi bralki ponuja nekakšno metonimično bližnjico v samo srce starodavne Indije. Prav po tej bližnjici smo se odpravili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili filozofinjo dr. Nino Petek, predavateljico azijskih filozofsko-religijskih tradicij na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in avtorico poglobljene študije, ki spremlja najnovejšo izdajo prevoda Bhagavadgite Vlaste Pacheiner Klander, izdajo, ki je pri založbi Sanje luč sveta ugledala v začetku letošnjega leta. V pogovoru z dr. Petek smo preverjali, zakaj Gospodovo pesem brati danes, kaj nam to delo sporoča in, ne nazadnje, kako zelo smo Slovenci za svoje razumevanje stare Indije zadolženi pri dr. Pacheiner Klander. Foto: Kršna s piščaljo, ilustracija Bhagavadgite iz 12. stoletja, detajl (Cleveland Museum of Art, javna last)

Ustvarjanje avtoric iz dežele vzhajajočega sonca, ki so že pred tisočletjem spisale obsežne romane in psihološko pretanjeno avtobiografsko prozo, predstavlja eno najbolj osupljivih poglavij v zgodovini svetovne književnostiNa prelomu iz 10. v 11. stoletje, v času torej, ki ga zgodovinopisje po tradiciji označuje kot obdobje heian, so na Japonskem, v skrajno rafiniranem zavetju tamkajšnjega cesarskega dvora začela nastajati prozna dela, ki nas še danes, tisoč let pozneje, zlahka osupnejo. Najprej seveda zato, ker je bila to književnost, ki je – pa čeprav je bil to izrazito moški, patriarhalen svet – niso ustvarjali avtorji temveč avtorice. Še več, najboljša besedila, ki so jih okoli leta 1000 napisale blagorodne, visoko izobražene dame z japonskega dvora – v tem kontekstu moramo najbrž omeniti vsaj Dnevnik muhe enodnevnice pa Knjigo na vzglavniku ter Zgodba o Genjiju, roman, ki ga pod naslovom Princ in dvorne gospe lahko že dolga desetletja prebiramo tudi slovenski bralke in bralci –, so se nato umestila v samo jedro japonskega literarnega kanona. Tudi to je, kajpada, dovolj presenetljivo; mesto, ki ga pri Rusih zavzema Puškin, pri Špancih Cervantes, pri Nemcih pa Goethe, v deželi vzhajajočega sonca slej ko prej pripada pisateljicam, kot so Fujiwara no Michitsuna no Haha pa Sei Shōnagon ter Murasaki Shikibu. No, morda najbolj fascinantno pa je, ko govorimo o vrhovih japonske proze iz obdobja heian, da nas ti teksti, čeprav so stari že debelih tisoč let, lahko še vedno nagovarjajo zelo močno, zelo neposredno. Čeprav so njihove avtorice naseljevale svet, ki je tako v smislu materialne kulture kakor družbenih institucij ter prevladujočih vrednot in verjetij, od našega očitno zelo oddaljen, so vendarle pisale tako, da se v mislih, čustvih, vtisih in hotenjih, izraženih v tej prozi, utegnemo sodobni bralci in bralke brez posebnega naprezanja prepoznati, se z njimi identificirati. Vtis je, skratka, kakor da tisočletje nemara le ni tako dolga doba, kot se zdi, in da tudi potovati med oddaljenimi kulturami morda ni tako težko, kot se nam včasih dozdeva. A nekaj pri vsem skupaj ostaja nejasno – kako je ta literatura sploh nastala? Kakšen je bil politični, družbeni in intelektualni okvir, znotraj katerega so Murasaki Shikibu, Sei Shōnagon in druge pisateljice sploh lahko začele ustvarjati? Kaj se je, še drugače rečeno, moralo na Japonskem okoli leta 1000 dogajati, da so v deželi vzhajajočega sonca ženske že takrat dobile domovinsko pravico v polju visoke književnosti, pravico, na katero so morale njihove kolegice v Evropi, denimo, čakati vse tja do 19. če ne kar 20. stoletja? – Prav to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa in japonologa, predavatelja na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luko Culiberga. Foto: upodobitev Murasaki Shikibu, ki piše Zgodbo o Genjiju, je v 17. stoletju ustvaril Tosa Mitsuoki (Wikipedija, javna last)

Predstavniki in predstavnice strokovnih združenj in treh slovenskih univerz s področja jezikovnih poklicev so pred kratkim predstavili program meseca jezikovnih poklicev, ki pod sloganom UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno poteka od 29. septembra do 31. oktobra. Z jezikovno kampanjo želijo javnost opozoriti na izzive sodobnega časa, pomembno vlogo in vidnost jezikovnih poklicev ter odgovornost, ki jo za razvoj slovenskega jezika, kulture in prihodnje jezikovne politike nosijo kot skupnost. V tem mesecu poskušajo načeti predvsem vprašanja o prednostih in pasteh uporabe umetne inteligence pri prevajanju, tolmačenju in lektoriranju, pa o etiki, transparentnosti in zaščiti avtorskih pravic v digitalnem okolju.Sogovorniki: Zdravko Duša, upokojeni prevajalec in avtor slogana UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno.; dr. Lea Burjan, predsednica Društva prevajalcev in tolmačev Slovenije; Živa Malovrh, predsednica Društva znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije; Diana Grden Jenko, predsednica Društva slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev; Matjaž Juhart iz Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije; Tanja Petrič, predsednica Društva slovenskih književnih prevajalcev in pobudnica kampanje UIzi prevedeno. UIzi zgrešeno.; dr. Nataša Hirci, docentka na Oddelku za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Foto: Domen Pal

Relikvije so otipljivi ostanki, ki so povezani s svetimi osebami, kot so na primer svetniki, mučeniki in tudi sam Jezus Kristus. Čaščenje teh svetih predmetov je bilo prisotno po vsem katoliškem svetu in je dodobra zaznamovalo srednjeveško in do manjše mere tudi poznejšo zgodovino. Zaradi njihovega statusa se je okoli njih razvila bogata tradicija šeg, navad in običajev, ki so v vernikih vzbujali pobožnost. Za ohranjanje teh predmetov so izdelovali tudi relikviarije, skrinjice in šatuljice, ki so bile same po sebi verske umetnine.Več o relikvijah in relikviarijih so nam povedali tokratni gosti Sledi časa mag. Darko Knez, kustos v Narodnem muzeju Slovenije, dr. Nataša Kavčič, profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti in Monika Simonič Roška, etnologinja in kustosinja v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož.

Seta Knop je avtorica prevoda odmevne Andrićeve literarnozgodovinske biografije, nemškega novinarja Michaela Martensa 'V požaru svetov, Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja'. Monografija razkriva življenje svetovljana in razburkan čas 20.stoletja. Ivo Andrić je bil izvrsten pisatelj, diplomat in Nobelov lavreat. Seta Knop je prevajalka, leksikografka, literarna zgodovinarka ter vodja knjižnice na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prevaja predvsem sociološka, zgodovinska, filozofska in kulturološka dela avtorjev kot so: Theodor W. Adorno, Terry Eagleton, Eric Hobsbawm, Susan Sontag, Richard Pipes, David Graeber, Danilo Kiš, Svetlana Slapšak. Leposlovna dela, pravi, v glavnem prevaja iz srbskega in hrvaškega jezika. Pred leti je prevedla kratko prozo hrvaške pisateljice Maše Kolanović Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe, pred kratkim pa so v njenem prevodu izšle kratke zgodbe hrvaškega pisatelja Nevena Ošumovića Rajske ptice. Za svoj prvi prevod leposlovnega dela Peščena ura pisatelja Danila Kiša je prejela nominacijo za Sovretovo nagrado. Njena velika želja je, da bi prevedla Kiševo biografijo.

Na anatolski planoti v osrednji Turčiji so arheologi odkrili nov jezik, imenovan kalašemščina. Njegov zapis so odkrili pred dvema letoma na glineni tablici na območju arheološkega najdišča Hatuše, prestolnice nekdanjega hetitskega imperija. Gost oddaje je dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete v Ljubljani, ki nam je pojasnil to odkritje (Na fotografiji: Hatuša, vir: turško Ministrstvo za kulturo in turizem / Umut Özdemir).

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je Donald Trump ponovno predsednik Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se politično lahko udejstvuje razmeroma širok krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni oddaji spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. Pogovor je bil premierno na sporedu novembra lani v okviru oddaje Intelekta. Foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

O kalašmščini, ki so jo pred 3500 leti govorili na anatolski planoti, do leta 2023 nismo vedeli čisto ničesar, potem pa so arheologi odkrili prvo – in za zdaj tudi edino – besedilo v tem jeziku. Kaj to odkritje pomeni za naše razumevanje zgodovine indoevropskih jezikov?V osrednji Turčiji, v bližini mesteca Boğazkale, približno dvesto kilometrov vzhodno od Ankare, se nahaja eno najpomembnejših arheoloških najdišč na svetu. V bronasti dobi je namreč tam stala Hatuša, prestolnica mogočne hetitske države, ki je obvladovala anatolsko planoto nekako med 18. in 12. stoletjem pred našim štetjem. Med številnimi pomembnimi najdbami, ki so jih odkrili arheologi, ki že dobro stoletje delajo na območju nekdanje Hatuše, od monumentalnih templjev do filigransko izdelanega nakita, so morda še prav posebej vznemirljive številne glinene tablice, popisane s klinopisom. Ko so jih jezikoslovci – med temi je ključno vlogo odigral Čeh Bedřich Hrozný – razvozlali ter analizirali, so ugotovili, da gre povečini za dokumente upravnega in religioznega značaja, da so napisani v hetitskem jeziku in da je hetitščina očitno eden izmed indoevropskih jezikov, med katere seveda sodi tudi slovenščina. Glede na to, da so hetitske glinene tablice nastale sredi drugega tisočletja pred našim štetjem, lahko celo rečemo, da je hetitščina najstarejša med vsemi indoevropskimi jeziki, ki jih poznamo. No, poleti leta 2023 pa je skupina strokovnjakov z Univerze Juliusa–Maximiliana v Würzburgu v Hatuši odkopala še eno glineno tablico in ko so jo strokovnjaki skušali prebrati, so ugotovili, da je napisana v jeziku, ki je hetitskemu sicer očitno soroden, a od njega tudi drugačen. Odkrili so, skratka, čisto nov, doslej še neznan indoevropski jezik. In kaj to presenetljivo odkritje – kakor je mogoče razbrati iz najdenega besedila, gre za jezik mesta Kalašma, ki se je menda nahajalo nekje na severozahodnem robu hetitskega kraljestva – pomeni za naše razumevanje razvoja indoevropskih jezikov? Bo treba jezikoslovne učbenike napisati na novo ali pa jezik mesta Kalašma potrjuje, kar so lingvisti že dolgo domnevali? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Odgovor nanj pa nam je pomagal poiskati dr. Luka Repanšek, predavatelj na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete. Foto: levja vrata v Hatuši, prestolnici hetitske države, kjer so arheologi poleti leta 2023 sicer odkopali prvo znano glineno tablico, popisano z besedilom v jeziku mesta Kalašma (Luka Repanšek, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

S kakšnimi vprašanji se je jugoslovanska komunistična partija soočala med obema vojnama in zakaj se zdi, da o njenem delovanju, preden se je na njeno čelo prebil Josip Broz Tito, ne vemo skoraj ničesar?Ko je bilo druge svetovne vojne konec, so, kot dobro vemo, oblast v Jugoslaviji prevzeli komunisti s Titom, Kardeljem, Đilasom, Rankovićem in še kom na čelu. Toda: od kod so se vzeli vsi ti ljudje, od kod so prišli na veliki oder zgodovine? – Prišli so, kajpada, iz gozdov, iz partizanov. Od kod pa so šli v partizane? In kako to, da so prav oni – in ne nemara kdo drug – v vojnih letih vodili upor proti okupatorju ter revolucijo? No, to pa je vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti, ne da bi si prej podrobneje ogledali zgodovino Komunistične partije Jugoslavije v medvojnem obdobju, zgodovino, ki smo jo večidel že pozabili, če smo jo, po pravici rečeno, sploh kadarkoli dobro poznali. Zdi se namreč, da vodilni ljudje v povojni partiji niso vselej hoteli na dolgo in široko govoriti o dogajanju v predvojni partiji. To je ustvarilo precej veliko belo liso v našem poznavanju preteklosti, ki smo jo vsaj v grobem skušali zapolniti v tokratnih Glasovih svetov. Pred mikrofon smo namreč povabili dr. Božidarja Jezernika, nekdanjega dolgoletnega predavatelja na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki prav ta čas zaključuje obsežno, v angleščini pisano študijo, v kateri pretresa burno zgodovino Komunistične partije Jugoslavije od njene ustanovitve aprila leta 1919 pa do propada prve jugoslovanske države aprila 1941. Foto: Delegati ustanovnega kongresa Komunistične partije Jugoslavije pred hotelom Slavija v Beogradu, april leta 1919 (Wikipedija, javna last)

Tokratne Jezikovne pogovore namenjamo dvotedenski prireditvi z imenom Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, ki prav zdaj poteka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prvič so ga izvedli že daljnega leta 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Vsako leto seminar poteka na določeno temo, letos se posvečajo tržaški regiji in jo obravnavajo z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter seveda kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. V studiu se nam bo pridružila predsednica 61. Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, Urška Perenič.

Piše Muanis Sinanović, bere Igor Velše. Alojzija Zupan Sosič je bila literarni javnosti doslej znana predvsem kot profesorica sodobne slovenske književnosti na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Študentom predava, kako ločevati trivialno od kvalitetnega, kako soditi o književnosti. Pesniška zbirka Drevo delfin je njen leposlovni prvenec, kar pomeni, da se je teorija prenesla v prakso. Objava pesniške zbirke je pogumen korak, v katerem se avtorica sprijazni z zamenjanimi vlogami. Gre za izpovedno naravnano liriko, v kateri gre lirska subjektka skozi imaginarij avtobiografskega jaza in njegove mitologije. Podobe se oglašajo iz nezavednega, črpajo iz spominskih krajin otroštva, se soočajo z mučno sedanjostjo in segajo onkraj, k vzporedni resničnosti simbolnih bitij. Osrednji taki bitji sta drevo in delfin. Sedanjost je mučna, saj se lirska subjektka sooča s krizo osebnih odnosov, partnerskih in družinskih, prevprašuje svojo vlogo matere, žene in ženske. Domišljijsko in izpovedno so pesmi bogate. Svet podob se iz pesmi v pesem na ravni zbirke povezuje v micelijsko romaneskno celoto. Zbirka je torej vsebinsko ena celota, povezana z biografijo lirske subjektke. Na ravni jezika in zvočnosti pesnica učinke dosega s ponavljajočo se ukinitvijo vejic pri naštevanju. Tako se posamezni predikati, ki jih vejica pomensko in emocionalno v slovnici ločuje, združujejo v enega ter tako intenzivirajo in zgoščajo čustvo. Pesnica je isti prijem uporabila v vseh pesmih. V nekaterih deluje izvrstno, v drugih pa dosega manjši učinek. V pesniško dekonstrukcijo in sprotno rekonstrukcijo avtobiografskega jaza večkrat vstopijo ideologemi. Ti so v tovrstni poeziji odveč, saj strjujejo poetično-psihično vsebino, ki je bolj tekoča ali plinasta in zato tudi literarno učinkovita. Vpisujejo se v oblast na področju kulture: recimo besedna zveza »srce na levi« ali trendovska psihologizacija oziroma demonizacija osovraženega moškega. Mestoma pesmi dobijo aktivističen značaj, ki ni neprijeten zato, ker je aktivističen, temveč zato, ker, podobno kot razne emancipatorne ideologije v preteklosti, na fanatičen način izreka pripadnost nekemu tipu oblasti. Kljub temu so to bolj stranski pojavi, ki v celoti ne kvarijo vtisa zbirke. V osnovi gre za pogumno, dodelano in intenzivno poezijo. Lik drevesa se pojavlja že na začetku in se vrača vedno znova. Mitološko drevo otroštva je povezano s Hrastnikom, razrašča pa se po celotnem življenju. Delfin je morsko bitje in podoba vode, potopljenosti v vodo in zatopljenosti v vodo prihaja iz nezavednega. Ali gre za simbol prečiščevanja? Voda sesuje razpokani zid ega, avtobiografske pripovedi in pojavi se delfin. Vendar pa moramo biti previdni, saj je delfin kljub prijaznemu videzu in inteligenci pravzaprav zelo nasilno in egoistično bitje. Ko se ego enkrat razbije, lahko posameznica ali posameznik v duhovnih tradicijah zaživi svobodno življenje. Po drugi strani pa se ta ego znova bori za svojo koherenco, za oblast, se oprijema raznih idolov, kot so omenjeni ideologemi. V tem pogledu je zbirka Alojzije Zupan Sosič Drevo delfin svojstvena mapa človeške duševnosti skozi simbolne svetove in arhetipe, ki sestavljajo in se vključujejo v obstoječa družbena razmerja moči. Še dodatno je izraz paradoksalnih pojmovanj ženskosti v sodobni kulturi, ki so razpeta med spone pretvorjenih pritiskov iz preteklosti ter na videz opolnomočujočega neoliberalnega individualizma. Ta v okvirih slovenske vladajoče ideologije vključuje tudi atavizme prejšnje države. Knjiga je primerna tako za uživanje v pesniških podobah in psihološki izraznosti kot za teoretske študije in zlahka bi bilo o njej mogoče napisati celo razpravo.

Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, katerega začetek sega v leto 1965, organizira pa ga Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, se letos posveča tržaški regiji in jo obravnava z zgodovinskega, političnega, gospodarskega ter kulturno-literarnega in jezikoslovnega stališča. O tem, pa o pesniškem koncertu Zavoda Our Labyrinth, s katerim so v Sežani spomnili na s poezijo zaznamovano ustvarjalno pot in vsestransko osebnost Cirila Zlobca ob 100. obletnici njegovega rojstva. S tradicionalnim Poklonom pa so v petek v Divači obeléžili rojstni dan igralke Ite Rine in se hkrati v Slovenski Kinoteki poklonili velikanu slovenskega filma, gledališča in televizije Vladu Novaku.

Ina Poteko je mlada raziskovalka na Oddelku za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, ki raziskuje jezik na družbenih omrežjih in v zasebni komunikaciji. V tokratnem Jezikanju se z njo pogovarjamo predvsem o naši zasebni komunikaciji. Kaj vse vpliva nanjo, koliko je v njej angleščine ter kako vpliva na knjižno slovenščino.

Kako zveni zlitje črnih lukenj? Ali pa, kako je slišati, če svojo izkušnjo okušanja piva prevedemo v melodijo? Kako nam lahko zvok pomaga pri predstavitvi podatkov o podnebnih spremembah? O znanosti ponavadi beremo ali pa jo gledamo, redkeje jo zgolj slišimo. No, danes jo bomo predvsem slišali. Uzvočevanje podatkov (ang. data sonification) omogoča neobičajen dostop do znanosti in podatkov ter aktivira tiste čute, ki jih doslej nismo povezovali s kognitivnim doumevanjem. Pred tokratno Frekvenco X zato le še tale popotnica: zaprite oči in napnite ušesa!Sogovorniki: dr. Lutz Bornmann, sociolog znanosti in dela na oddelku za znanstvene in inovacijske študije na upravnem sedežu društva Maxa Plancka v Münchnu, dr. Katharina Groß-Vogt, raziskovalka z Univerze za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Gradcu, dr. Anka Slana Ozimič, docentka za kognitivno znanost na Oddelku za psihologijo ljubljanske Filozofske fakultete in članica Laboratorija za kognitivno nevroznanost, dr. Dunja Fabjan, astrofizičarka s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in članica Zavoda Cosmolab, Urban Pompe, predavatelj v Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo na Institutu Jožef Stefan, dr. Matevž Pesek, docent na fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s pridobivanjem informacij iz glasbe. Zapiski: Zemljin srčni utrip Uzvočenje znanstvenega dela Loeta Leydesdorffa Black Hole Hunter Podkast Loud Numbers Aplikacija Two Tone Poglavja: 00:12:00 Podatkovno uzvočevanje na področju ozaveščanja o podnebnih spremembah 00:20:47 Kaj vse nam omogočajo različne razsežnosti oziroma lastnosti zvoka? 00:25:50 Nismo naučeni poslušanja podatkov 00:27:53 Uzvočevanje podatkov še ni standardizirano 00:31:16 Velik izziv so točne vrednosti 00:33:40 Uzvočevanje naredi znanost dostopnejšo 00:02:25 Kaj je podatkovno uzvočenje? 00:01:06 Kako so v 80. letih ob pomoči zvoka ugotovili, kaj ovira delovanje sonde Voyager 2 00:03:16 Kako zaznavamo in dojemamo zvok? 00:04:39 Sluha ne moremo kar “izklopiti”, zato je zvok primeren za opozorila 00:08:11 Geigerjev števec, eden prvih načinov uzvočenja nekega podatka 00:14:35 Zvoki, glasba in čustva 00:23:01 Kako zvenijo vonj, tekstura in okus piva? 00:30:18 Vsi podatki niso enako primerni za uzvočevanje 00:31:42 Učinek zabave s koktejli 00:32:40 Kako zveni trk črnih lukenj? 00:34:14 Podatkovno uzvočevanje ni "killer app"? 00:35:03 Prihodnost podatkovnega uzvočevanja? 00:36:40 Uzvočenje nastajanja tokratne epizode Frekvence X 00:38:56 Prihodnjič pa z različnih zornih kotov pogledamo na pandemijo koronavirusne bolezni

Kako si v Pekingu predstavljajo dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence? Od začetka drugega Trumpovega predsednikovanja je sicer minilo vsega mesec dni, a to je čisto dovolj dolgo obdobje, da smo lahko razbrali, kakšno zunanjo politiko nameravajo zdaj voditi Združene države – transakcijsko politiko, ki je utemeljena na logiki moči, politiko, ki v odnosih med državami pač utrjuje zakon džungle. Da Putinova Rusija razmišlja podobno, smo se lahko prepričali pred skoraj natanko tremi leti, ko se je začela vojna v Ukrajini. Zato se velja vprašati, ali tako razmišlja tudi tretja velika sila 21. stoletja, Ljudska republika Kitajska, ali pa imajo oblastniki v Pekingu vendarle kakšno drugačno vizijo, na drugačnih, po možnosti manj krutih principih utemeljen sistem mednarodnih odnosov, ki bi ga zdaj lahko ponudili svetu? Kako si, še drugače rečeno, Kitajska predstavlja dobro urejen, dobro delujoč in kolikor je le mogoče varen svet, ki se bo zmožen soočiti z zagatnimi izzivi, ki jih v širokem razponu od globalnega segrevanja do vzpona umetne inteligence prinaša bližnja prihodnost? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili tri sinologinje, predavateljice na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: soustanoviteljico oddelka red. prof. dr. Jano Rošker pa doc. dr. Sašo Istenič Kotar ter doc. dr. Majo Veselič. foto: AmazingArtWork / Pixabay

Zdaj, ko se, zahvaljujoč vzponu generativne umetne inteligence, zdi, da so stroji človeka presegli, se krepi vtis, da moramo o svetu in svojem novem, obrobnem mestu v njem začeti razmišljati drugače. Toda: kako?V znameniti Sofoklejevi tragediji o Antigoni lahko preberemo tele privzdignjene besede: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti / in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek. […] Govor je iznašel in misel, / begotno kot veter, in smisel / za red in zakone v državi, / in toplo zavetje / pred mrazom neznosnim, / pred ploho nevšečno dežjá. / Vedno izhod si poišče, / nikdár ne zaide v zadrego, / le sredstva, da bi smrti utekel, / ne najde. A iz stiske bolezni / težko ozdravljivih / le našel je pot.« In čeprav je od časov, ko so nastajale starogrške drame, minilo že kakih 2500 let, nas vzneseni sentiment, ki prežema navedeni odlomek, povečini še kar nagovarja. Saj drži, da smo v vmesnem času zagrešili nekaj genocidov, da smo se zapletli v nekaj globalnih vojn, da smo planet prignali na rob ekološkega kolapsa in da so, ne nazadnje, znanstveniki od Kopernika do Darwina prepričljivo dokazali, da nas noben božji načrt ni postavil na kak posebej visok piedestal, pa vendar ljudje o homo sapinesu še vedno najraje razmišljamo kot o nesporni kroni stvarstva in najbolj zanesljivem merilu vseh stvari. A zdaj, ko se pred našimi očmi odvija prava pravcata znanstveno-tehnološka revolucija – pa naj gre za generativno umetno inteligenco, za genski inženiring ali za kvantne računalnike –, se vendarle krepi vtis, da nam je krona naposled – in nepovratno tako – padla z glave in da moramo torej o svetu in svojem, slej ko prej obrobnem mestu v njem začeti razmišljati radikalno drugače. Toda: kako? Eno izmed možnosti menda ponujajo tiste intelektualne tradicije, ki jih je mogoče opredeliti s krovnim pojmom »antihumanizem« in že dolgo polemizirajo s stališči, ki jih je sicer tako elokventno ubesedil Sofoklej. A kaj natanko antihumanizem ponuja namesto vere v človekov neomejeni potencial in kako naj bi nam antihumanistična perspektiva mogla pomagati preživeti 21. stoletje, ki ga, kot kaže, usodno zaznamuje medsebojno prepletanje krize etabliranih družbeno-političnih institucij, ekološke katastrofe in znanstveno-tehnološke revolucije? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili Roberta Bobniča, asistenta na Oddelku za kulturologijo ljubljanske Fakultete za družbene vede, pa dr. Natalijo Majsovo, izredno profesorico na istem oddelku, ter dr. Primoža Krašovca, docenta na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. foto: Leonardo Da Vinci – Vitruvijev človek, 1490, črnilo na papirju, izsek (Wikipedija, javna last)

Tadej in Ajda s pomočjo Besedomata preverjata svoj besedni zaklad. Ne gre le za zabavno igro, v kateri se lahko preizkusite prav vsi, ampak tudi za množično raziskavo poznavanja besedišča. Raziskovalec na Oddelku za leksikologijo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU dr. Andrej Perdih pa pojasnjuje, kaj nam bodo razkrili rezultati raziskave.Besedomat najdete tu.

In zakaj se celo danes še vedno zdi, da nam zgodba o metamorfozi Rima iz republike v cesarstvo, zgodba, v kateri nastopajo tako slavne osebnosti, kot so Cezar, Ciceron, Mark Antonij in Avgust, pravzaprav razkriva nekaj ključnega o nas samih, o družbi, politiki in identiteti Zahoda?Zdaj, ko je bil Donald Trump vnovič izvoljen za predsednika Združenih držav, se številni po svetu sprašujejo, ali so ameriški republiki šteti dnevi. A kako natanko republika propade? Kako družbeno-politične institucije, v katerih se lahko udejstvuje razmeroma širok, razmeroma heterogen krog ljudi, nadomesti režim, kjer se pravzaprav vsa oblast zgošča okoli enega samega človeka? Nemara najbolj znamenit primer take metamorfoze najdemo v starem Rimu, ki se je proti koncu prvega stoletja pred našim štetjem iz približno pol tisočletja stare republike preobrazil v imperij. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako in zakaj je rimska republika propadla? – Odgovore sta nam pomagala iskati dr. Gregor Pobežin, predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalec na Inštitutu za kulturno zgodovino, ter dr. David Movrin, predavatelj na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete. foto: Karl Theodor von Piloty – Cezarjev umor, 1865, izrez (Državni muzej Spodnje Saške / Wikipedija, javna last)

Izid predsedniških volitev v Združenih državah ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovniciV Združenih državah so predsedniške volitve pred vrati, njihov izid pa slej ko prej ne bo pomembno vplival le na ameriško notranjo politiko, ampak tudi na položaj na svetovni geopolitični šahovnici. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako bi zmaga Donalda Trumpa oziroma Kamale Harris utegnila vplivati na zapletanje in razpletanje ključnih, strateško najpomembnejših kriznih žarišč našega časa – od vojne v Ukrajini prek konflikta na Bližnjem vzhodu do rastočih napetosti okoli Tajvana. V tem kontekstu nas je prvenstveno zanimalo, kaj voditelji Rusije, Kitajske, Izraela, Irana pa še kakšne države pravzaprav pričakujejo od obeh kandidatov? Koga si, drugače rečeno, po volitvah bolj želijo videti v Beli hiši in, jasno, zakaj? – Odgovore so nam pomagali iskati naš nekdanji dopisnik iz Moskve, Miha Lampreht, pa politolog, predavatelj na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primož Šterbenc, ter sinologinja, predavateljica na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Maja Veselič.   foto: uradna vladna portreta Kamale Harris in Donalda Trumpa (Wikipedija, javna last)

Kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se v 60. in 70. letih 20. stoletja zgodile pod praporom rockovske glasbe?Saj je težko verjeti, a 26. julija bo Mick Jagger dopolnil 81 let. Paul McCartney je 82. svečko na rojstnodnevni torti upihnil junija, Bob Dylan pa jih ima celo že 83. Ni kaj, bogovi rocka so se postarali. In čeprav so tako njihovi koncerti kakor nove studijske plošče še vedno razprodani, se zdi čas kar primeren, da povlečemo končno bilančno črto pod glasbeno revolucijo, ki so jo omenjeni glasbeniki pa tudi njihovi že pokojni vrstniki – od Janis Joplin in Tine Turner do Jimija Hendrixa in Davida Bowieja – sprožili v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zato smo se v tokratni Intelekti spraševali, ali klasični rock sploh še navdihuje ustvarjalke in ustvarjalce, ki danes kraljujejo na vrhovih lestvic popularne glasbe – od ameriške megazvezdnice Taylor Swift do kraljev korejskega popa, skupine BTS? Zanimalo nas je tudi, kako trajne so pravzaprav bile spremembe v poljih politike, življenjskega sloga in celo delovnih praks, ki so se zgodile pod praporom rockovske glasbe? No, navsezadnje pa smo se tudi vprašali, ali je v sodobni, heterogeni, razsrediščeni in digitalizirani kulturni krajini glasba še naprej tisti ključni kulturno-umetnostni fenomen, ob katerem glavnina mladih odrašča, se pravi: išče svoj, od staršev in tradicije neodvisen vrednostni sistem oziroma pogled na svet? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja sta nam pomagala iskati naša tokratna gosta: antropolog, predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Rajko Muršič, ter sociolog kulture, predavatelj na Oddelku za sociologijo iste visokošolske ustanove, dr. Jože Vogrinc.   Foto kolaž: - Paul McCartney, med koncertom v Sao Paolu, 2019 (Cecioka /Wikipedia)- Mick Jagger, med koncertom v Londonu, 2022 (Ralph_PH / Wikipedia)- Bob Dylan, med koncertom v Vitoria-Gasteizu, 2010 (Alberto Cabello / Wikipedia)

Franc Schreiner, spodnještajerski duhovnik in narodni buditelj, je izjemen pa hkrati, paradoksno, tudi tipičen predstavnik podeželskih kaplanov in župnikov, ki so si okoli leta 1900 na vso moč prizadevali v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmetaFranc Schreiner se je rodil leta 1872 v Lokavcih na Murskem polju. Za mašnika je bil posvečen leta 1896, glavnino svojega pastirskega dela pa je opravil v Dobrni (kjer je kot kaplan služboval med letoma 1900 in 1907), Žalcu (tamkajšnji kaplan je bil v obdobju 1907–1917) in, nazadnje, v fari Šentilj pri Velenju (dotično župnijo je vodil od leta 1917 do upokojitve leta 1938). Umrl je med drugo svetovno vojno, leta 1943. Zdi se, da je bilo vse njegovo dolgoletno pastirsko delovanje podloženo z eno samo mislijo: da se duhovnik, ki mu je resnično mar za vernike, nikakor ne sme skrivati za oltarjem, temveč mora stopiti med ljudi in si pošteno zavihati rokave, da bi jim pomagal – ne le v duhovno-verskem, ampak tudi ekonomsko-socialnem in kulturno-prosvetnem smislu. Zato je tako v Dobrni kakor v Žalcu in Šentilju energično ustanavljal hranilnice in zadruge, ljubiteljske pevske zbore in gledališke skupine, bralne krožke, gasilska društva. Da bi zagnal vso to civilno-družbeno infrastrukturo se ni pomišljal seči v lasten žep, za nameček pa je kmete seznanjal še z novimi poljedelskimi tehnikami in jih učil, kako navsezadnje ravnati s pridelkom kot tržnim blagom. Seveda pa Schreiner ni bil mož brez napak; v svojem gorečem in neutrudnem zavzemanju za slovenski narod kot katoliški narod – zdi se, da nacionalne ideje in evangeljskega sporočila sploh ni znal misliti neodvisno ene od drugega – je znal biti nepremišljen, navijaški, grob in konflikten. Njegove tarče pa niso bili le tisti, ki so še v Avstro-Ogrski simpatizirali z nemško nacionalno idejo; prav zagrizeno se je znal spraviti tudi nad sonarodnjake liberalnih nazorov. Franc Schreiner, skratka, ni bil svetnik. Bil pa je eden tistih mož, ki so si ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja z zavzetostjo, ki je danes tako rekoč nihče več ne premore, prizadevali in navsezadnje tudi uspeli v materialnem in kulturnem smislu dvigniti slovenskega kmeta iz revščine in zaostalosti. Na ta način so poskrbeli, da smo Slovenci kot narod stali in obstali tudi v moderni dobi, o čemer smo podrobneje govorili v predhodni oddaji. Njegov portret nam je za tokratne Sledi časa pomagal izrisati antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: župnik Franc Schreiner s šentiljskimi šolarji ob zaključku šolskega leta, sredi 30. let 20. stoletja

Odprava tlačanstva, gradnja železnic in tovarn ter vzpon kapitalističnega gospodarskega sistema so sredi 19. stoletja vzpostavili čisto nov svet, ki ga naši predniki niso dobro razumeli. Kako so odgovorili na ta pretres?Ko se razgledujemo po današnjem svetu, ko se soočamo s trojnim primežem planetarnega ekološkega kolapsa, zaostrenih geopolitičnih nestabilnosti in digitalne revolucije, se nam kaj lahko zazdi, da se svet pred našimi očmi obrača na glavo, da stare gotovosti kratko malo ne veljajo več in da je edino, kar je mogoče z zanesljivostjo reči o prihodnosti, to, da je črna. Pa vendar nam zaradi tega še ni nujno treba podleči tesnobi, malodušju ali kar grozi. Zgodovina nam namreč dovolj jasno kaže, da se je svet tudi že kdaj prej radikalno preobrazil, pa so v zagatnem položaju naši predniki vendarle našli nova trdna tla pod nogami. Enemu takemu, dovolj kompetentnemu in torej tudi up zbujajočemu primeru soočanja s kar najbolj korenitimi družbenimi spremembami smo se posvetili v Sledeh časa 30. junija in 7. julija 2024. V zaporednih dveh oddajah smo namreč razmišljali o pretresih, s katerimi smo se Slovenci soočali v drugi polovici 19. stoletja, o odgovorih, ki smo jih takrat poiskali, in o ključni vlogi, ki jo je v tem kontekstu – nemara kontraintuitivno – odigrala slovenska duhovščina. Pri vsem tem nam je bil v pomoč izvrsten poznavalec tega obdobja, antropolog, dolgoletni predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske Filozofske fakultete, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, dr. Božidar Jezernik.   foto: Južna železnica je povezovala Dunaj s Trstom in je bistveno pripomogla k industrializaciji ter modernizaciji Habsburškega cesarstva; na sliki vidimo Borovniški viadukt, kakor ga je leta 1857 upodobil Johann Varrone

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«V romanih in kratkih zgodbah Franza Kafke, ki pogosto tematizirajo zapleteno, skrivnostno, celo nedoumljivo delovanje birokracije, se tako mojstrsko prepletajo in vzajemno dopolnjujejo občutki tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je – v pridevniški obliki »kafkovski« – njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Je torej Kafka, od čigar smrti je 3. junija minilo natanko sto let, pravzaprav osrednji avtor svetovne literature 20. stoletja? In če to drži, zakaj proza tega pisatelja, ki se je julija leta 1883 rodil v Pragi nemško govorečim staršem judovskega rodu, nagovarja bralke in bralce celo danes, ko pa smo vendar že globoko zakorakali v 21. stoletje? Kaj nam, drugače rečeno, sporočajo Kafkovi romani, kot so Amerika, Proces in Grad, pa kratke zgodbe, kot so Preobrazba, Sodba, Gladovalec in V kazenski koloniji, da se jih ne naveličamo brati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Mladena Dolarja ter dr. Vaneso Matajc in dr. Vida Snoja, komparativista, ki predavata na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Foto: skice, ki jih je narisal Franz Kafka (Wikipedia, javna last)

60 let od jugoslovanskega sodelovanja v obsežni akciji reševanja spomenikov stare Nubije, ki jo je kmalu zatem poplavilo akumulacijsko jezero Asuanskega visokega jezuKo danes pomislimo na aktivnosti socialistične Jugoslavije v tujini, nam bržkone na misel pridejo pompozni obiski maršala Tita, široko obiskane konference Gibanja neuvrščenih ter morda megalomanska gradnja tovarn in infrastrukture v manj razvitih prijateljskih državah. Redkokdo pa bi si, po drugi strani, verjetno pred očmi zarisal, kako naša nekdanja država vlaga velike količine denarja v reševanje starih egipčanskih templjev in svoje restavratorje pošilja, da skrbno selijo in restavrirajo starokrščanske stenske poslikave v Egiptu. In vendar je bila Jugoslavija - sploh glede na svojo relativno majhnost in slabo razvitost v tistem času - ena bolj aktivnih držav v reševanju arheološke dediščine, ki so jo v prvi polovici 60-ih leti preteklega stoletja pod okriljem Unesca selili iz območja stare Nubije, ki mu je bilo usojeno postati akumulacijsko jezero nad novozgrajenim Asuanskim visokim jezom. To nenavadno jugoslovansko misijo in zgodovinski kontekst, v katerem je potekala, sta nam za tokratne Sledi časa pomagala predstaviti dr. Jan Ciglenečki z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in mladi raziskovalec na tamkajšnjem Oddelku za zgodovino Žiga Smolič, ki sta na to temo decembra pripravila tudi razstavo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Oddajo je pripravila Alja Zore.   Foto: člani jugoslovanske odprave – Mihajlo Vunjak, Milorad Medić in Miha Pirnat (od leve proti desni) – pred konserviranimi in utrjenimi fragmenti iz cerkve Šeik Abd el Gadir, Sudan 1964; arhiv Mihe Pirnata

Znanstveniki so razvili revolucionarno metodo, kako naposled prebrati zoglenele papirusne zvitke iz knjižnice v starorimskem Herculaneumu, na katerih bi se utegnila skrivati velika izgubljena dela antičnega svetaNa znanem mestu v sagi o Vojni zvezd mojster Yoda pripomni, da je težko videti v prihodnost, ker je ta pač v nenehnem gibanju. Vse lepo in prav, ampak nekaj podobnega bi najbrž lahko rekli tudi o preteklosti. Naše razumevanje tega, kako so ljudje nekoč živeli, delali, mislili in čustvovali, se namreč dopolnjuje, spreminja in premika z vsakim arheološkim izkopavanjem, z vsakim dolgo pozabljenim dokumentom, odkritim v državnem arhivu, z vsako porumenelo fotografijo, najdeno na zaprašenem podstrešju. To gibanje je praviloma seveda inkrementalnega značaja, no, tu in tam pa zgodovinarji, arheologi in drugi humanistični znanstveniki odkrijejo kaj tako velikega, tako pomembnega, da se lahko naš pogled na preteklost obrne na glavo čez noč. In vse kaže, da se je nekaj takega zgodilo pred nekaj meseci v južni Italiji. Za kaj torej gre? Ko so najzgodnejši arheologi v 18. stoletju začeli odkopavati antične Pompeje in druga naselja, ki jih je leta 79 pokopal izbruh Vezuva, so v eni izmed vil na robu mesteca Herculaneum odkrili tudi sobo, v kateri je bilo na stotine sicer zoglenelih in krhkih, a vendar intaktnih papirusnih zvitkov. To so bile, jasno, rimske knjige. Kaj v njih piše, doslej ni mogel prebrati nihče, pred nekaj meseci pa so znanstveniki sporočili, da so razvili pionirsko metodo, kako s pomočjo umetne inteligence vendarle pokukati v te knjige. Posledično se nam obeta, da bomo lahko zdaj prebirali grške in rimske knjige, za katerimi se je v počasnem teku stoletij izgubila vsaka druga sled. A kakšna dela bi se utegnila skrivati v tej zogleneli herkulanejski knjižnici? Bomo nemara odkrili še neznana besedila grških in rimskih književnikov, znanstvenikov in filozofov, med njimi morda celo pisanja Sapfo, Aristotela ali Livija? Bo zaradi teh novih uvidov treba navsezadnje na novo napisati kar celotno zgodovino antike? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti, ko smo v studiu gostili tri izvrstne poznavalce grško-rimskega sveta: predavatelja na koprski Fakulteti za humanistične študije in raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino, dr. Gregorja Pobežina, ter dr. Sonjo Weiss in dr. Davida Movrina, oba predavatelja na Oddelku za klasično filologijo ljubljanske Filozofske fakultete.   foto: stenski mozaik v hiši št. 22 v Herculaneumu, ki prikazuje morskega boga Neptuna in Salacio, boginjo slane vode (Goran Dekleva)