Podcasts about znano

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri tem pa stoja pomeni izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, toda vselej v rahlem pozibavanju oziroma enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu pomeni vrtenje dervišev. Pri tem gre za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključen element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oziroma poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – čeprav subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.

Menda je prva mehanična stolpna ura na utež omenjena v 14. stoletju v Dantejevi Božanskim komediji … Njen izumitelj ni znan. Znano pa je, da je v Sloveniji pred sedmimi desetletji stekla prva serijska proizvodnja stenskih ur in to v Lipnici pri Kropi. Tistih, ki danes znajo z urami, ni več prav veliko. O urah, času in urarju bomo govorili v tokratni Nedeljski reportaži, ki sta jo pripravila Irena Kodrič Cizerl in Stane Kocutar.

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Psihopatija postaja resen problem delovnih organizacij in družbe. Znano je, da približno odstotek splošne populacije ustreza kliničnim kriterijem za psihopatijo. To osebnostno motnjo pa imajo trije do štirje odstotki ljudi na vodstvenih pozicijah v poslovnem svetu. Kdo so psihopati in kako jih prepoznamo? Kako ravnati v odnosih z njimi? In kakšen pomen imata ozaveščanje ter posledično preprečevanje destruktivnih posledic psihopatije tako za posameznike kot za družbo? Na ta in številna druga vprašanja je v tokratni oddaji Glasovi svetov odgovarjala psihologinja in psihoterapevtka, soustanoviteljica Inštituta za znanstveno preučevanje in raziskovanje psihopatije, dr. Andreja Pšeničny.

Zavarovalnica Vzajemna bo danes predstavila podrobnosti preoblikovanja v delniško družbo in kako bo 832 tisoč upravičencem ter zdravstveni blagajni razdelila 96 milijonov evrov. Tisti, ki bodo upravičeni do 120-ih evrov, bodo lahko izbrali denar ali delnice. Drugi poudarki oddaje: - Po oceni generalnega sekretarja Nata Marka Rutteja bodo morale članice za obrambo namenjati več kot tri odstotke BDP-ja. - Ameriški predsednik Joe Biden je prepričan, da je dogovor o premirju v Gazi tik pred sklenitvijo. - V Los Angelesu ob okrepljenem vetru še vedno divjajo uničujoči požari.

Hello. Danes bi skoraj da lahko imele čajanko – pa ne samo zaradi stopinj, ampak ker gremo v London. Ker je mesto izjemno zanimivo, zgodovinsko in kulturno bogato, blizu in za nas tja peljejo dobre in poceni povezave, zato gremo danes kar tja.

Donaldu Trumpu do vrnitve v Belo hišo po štirih letih glede na projekcije manjka le še 24 elektorskih glasov od potrebnih 270-ih. Med drugim je zmagal v dveh ključnih ameriških zveznih državah od skupno sedmih. Znano je še, da so republikanci prevzeli večino v senatu. Drugi poudarki oddaje: Izraelski premier Benjamin Netanjahu odstavil obrambnega ministra Joava Galanta. Kot je dejal Netanjahu, je izgubljal zaupanje v Galanta. Očital mu je, da so njegove izjave nasprotovale tako odločitvam vlade kot vojnega kabineta. Protestniki, ki so se zbrali v več mestih, so Netanjahuju očitali, da bo njegova odločitev dodatno zavrla prizadevanja za vrnitev talcev. - Več tisoč protestnikov se je sinoči zbralo tudi v Novem Sadu, kjer so zaradi 14-ih smrtnih žrtev v zrušenju nadstreška železniške postaje zahtevali odstop mestnega in državnega političnega vrha. Izbruhnili so nemiri, policija je uporabila tudi solzivec. - V državnem zboru se začenja obravnava prvega obsežnejšega predloga zakona ministrstva za zdravje, in sicer o kakovosti v zdravstvu. Med drugim je predvidena javna objava podatkov o uspešnosti zdravljenja na ravni zdravstvenega tima, oddelka in bolnišnice.

Jutri obeležujemo svetovni dan hrane, ki ponuja prostor in čas za dodaten razmislek o tem, kako se prehranjujemo. V tem duhu je Darja Pograjc izbrala temo tokratnega Torkovega kviza, govor bo o t. i. »aligatorjevi hruški«. Znano? Ali vam je bližje njegovo drugo ime »zeleno zlato«? O avokadu več Živa Kavka Gobbo, predsednica okoljske organizacije Focus.

Antropologija vonja - pionirsko delo o vznemirljivih vohalnih temah, ki jih raziskuje dr. Mojca Ramšak Kdo ne pozna vonjalnih metafor, kot so: diši po jeseni, snegu, pomladi ...? Znano je, da riba smrdi pri glavi, mladenič ali deklica še dišita po mleku, nekomu smrdi delo, vendar zna zavohati denar, ima nos za to in lahko tudi voha nevarnost. Čeprav nekaterim pripisujemo, da so brez vonja, navadno neprijetne vonje asociiramo s tujci, z drugačnimi od nas. To se seveda nanaša tudi na druge družbene skupine, ki jih imamo za manj vredne, pa naj gre za barvo kože, spol, nacionalnost, politično ali versko pripadnost. V zgodovini, tudi svetih spisih, so na dno družbene diferenciacije poslali nevernike, krivoverce, razvratneže, vsakega, ki je bil malo moralno vprašljiv … Ti so bili navadno Bogu smrdljivi, medtem ko so božanska bitja in dominantne družbene skupine - vedno dišale. V različnih verskih tradicijah in kulturah je podobno še danes, saj so pogosto prijetni vonji povezani s čistostjo, svetostjo, duhovnimi in etičnimi dimenzijami. Kot zanimivost, pripadniki ene izmed malezijskih skupnosti, ki marsikaj okrog sebe razvrščajo na temelju vonja, celo verjamejo, da ima luna dober vonj, sonce pa zaudarja. Obsežni pomeni vonjalnih metafor, tako za vrednotenje ljudi, kot živali, rastlin, predmetnega sveta in še česa, so tako razvrščeni po naravnem, nravnem vonju ter po simbolnih vonjih. Kaj je za nas prijetnega vonja in pred katerimi vonji bežimo, seveda ni odvisno le od nas samih, naših dobrih ali slabih spominov na vonje, ampak tudi od kulture, ki ji pripadamo. Zato tokrat o pionirski in obsežni znanstveni monografiji z naslovom Antropologija vonja. Izčrpna knjiga je delo za dr. Mojce Ramšak, profesorice kulturne in socialne antropologije na Univerzi v Ljubljani in profesorice antropologije na AMEU-ISH. V letu 2024 sta bili sicer objavljeni dve njeni knjigi o antropologiji vonja v slovenskem in angleškem jeziku, ki sta nastali v okviru raziskovalnega projekta "Vonj in nesnovna kulturna dediščina", ki ga vodi. Mojco Ramšak zanima vloga vonja v kulturno raznolikih okoljih, zgodovinsko-medicinski pogledi na vohanje, načini ubesedovanja vonja, vonj kot del spominov, predsodkov, govoric, čustev, spolnosti, trženje z vonji in pravna urejenost vonjav.

V letošnjem letu se v Mariboru spominjajo 160-te obletnice prihoda bratov frančiškanov, ki so se odzvali povabilu bl. škofa Antona Martina Slomška in prevzeli nekdanji kapucinski in pozneje minoritski samostan ter župnijo sv. Marije, Matere usmiljenja. Že v 19. stoletju je bila vloga bratov frančiškanov pomembna zaradi pastoralne skrbi za slovenske prebivalce mesta, ki so se zaradi t. i. industrijskega prebujenja Maribora v velikem številu priseljevali v mesto oz. predmestja Maribora. Znano je, da je bila frančiškanska cerkev ravno zaradi te skrbi imenovana »slovenska cerkev«.

Znano je, da imajo šole velike težave s pomanjkanjem kadrov. Premalo je učiteljev tako v osnovnih kot v srednjih šolah. Najbolj izrazito je pomanjkanje šolnikov s področja naravoslovja in matematike, tehničnih predmetov in informatike, primanjkuje pa tudi strokovnjakov za delo z otroki s posebnimi potrebami. In posledice? Na eni strani izgoreli zaposleni, na drugi pa slabša kakovost v izobraževalnem sistemu. Več v prispevku Urške Valjavec

Marko Pogačnik, ki je nedavno dopolnil 80 let, je eden izmed začetnikov konceptualizma na Slovenskem, predvsem pa s svojim ustvarjanjem in delovanjem že leta in desetletja presega antropocentrizem in njegov značilni nihilizem. Nekatera obdobja njegovega delovanja so morda bolj znana, tako njegovo delovanje v skupini OHO ali pa v poljedelski in umetniški komuni v Šempasu. Znano je tudi, da je avtor slovenskega grba. Več o sebi je Marko Pogačnik povedal v pogovoru z Markom Goljo, ki je nastal leta 2012, ko so v Moderni galeriji v Ljubljani pripravili njegovo veliko retrospektivno razstavo z naslovom Življenje umetnosti – umetnost življenja.

Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York. Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami: ''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.'' Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis. Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda. Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani. Številno občinstvo, ki se je udeležilo svečanosti ob odprtju novih prostorov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v prenovljeni palači Kazina, je dokaz, kako težko je bila selitev pričakovana. Na prostorsko stisko so namreč opozarjali več kot 20 let. Ta in prihodnji teden na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat. Še do nedelje pa lahko ujamete, v kinu ali na spletu, 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Tokrat se bomo ozrli k trem delom, ki se lotevajo temačnejših tem. In ko smo že pri teh: v Milanu v razstavišču Kraljeve palače je na ogled razstava slikarja drobnih pošasti, nočnih mor in oniričnih vizij, Hieronymusa Boscha. Namen je, da bi z njo dopolnili tisti del renesančne zgodovine, ki je napolnjen z domišljijskim svetom in sanjami. In še o koledarju Celjske Mohorjeve družbe bomo spregovorili. Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka

Osrednji glasbeni dogodek na Programu Ars bo nocoj ob 20.00 koncert v Komornem studiu. V okviru cikla oddaj Komorni studio bo v studiu 13 gostoval mednarodno uveljavljeni čembalist in organist Tomaž Sevšek, ki bo igral na čembalo in klavikord. Čembalist in organist Tomaž Sevšek, po rodu iz Šoštanja, se kot koncertni solist in komorni glasbenik posveča glasbi za različne instrumente s tipkami od pozne renesanse do glasbene avantgarde 20. in 21. stoletja. Ob igranju se raziskovalno poglavja tudi v izvajalsko prakso glasbo iz preteklih obdobij, ki jo izvaja. Klavir in orgle se je začel učiti v Glasbeni šoli v Velenju. Orgle je študiral na Visoki šoli za glasbo v Freiburgu pri Zsigmondu Szathmaryju in čembalo pri Robertu Hillu. Dodatno se je izobraževal pri Davidu Higgsu in Arthurju Haasu na glasbeni akademiji Eastman v Rochestru v ameriški zvezni državi New York. Tomaž Sevšek je specialist za različne, predvsem zgodovinske instrumente s tipkami: ''Izbral sem dve po tipu različni glasbili, torej ta velik 16-čeveljski čembalo in pa klavikord. Znano je, da je Johann Sebastian Bach že leta 1719 poskrbel, da so na dvoru v Köthnu, kjer je deloval, naročili velik, 16-čeveljski čembalo. Očitno so ga navduševali: polnost registra, ki igra oktavo nižje, in pa veliko število različnih zvočnih kombinacij. Bachov prvi biograf Johann Nikolaus Forkel je menil, da je Johann Sebastian najraje igral prav na klavikord, saj mu je ta omogočal prav posebno spevnost klavirske igre – in ta naj bi bila za velikega skladatelja najpomembnejša. Klavikord je bil verjetno najpomembnejše glasbilo s tipkami v Nemčiji v 2. polovici 18. stoletja, kar je takrat zaznamoval glasbeni ''slog občutenja.'' Čembalist Tomaž Sevšek je leta 2005 soustanovil uspešni ansambel za staro glasbo Musica cubicularis in nato še Zavod za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonía Antíqua Labacensis. Tomaž Sevšek bo nocoj igral na baročni dvomanualni čembalo, izdelan po modelu nemškega izdelovalca Hassa iz leta 1734 kot kopija čembala s 16-čeveljskim registrom, ki je največji čembalo v Sloveniji. Ob tem čembalu bo predstavil klavikord, pri nas manj znani instrument s tipkami po izvirnem Hubertovem modelu iz leta 1789, ki je kopija vezanega klavikorda. Podrobneje o obeh glasbilih bo čembalist predstavil v pogovoru med koncertom, na katerem bo izvedel pester spored skladb iz 18. stoletja: Toccato v D-duru in dva Dueta v e-molu in F-duru Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v F-duru Carla Philippa Emanuela Bacha ter dve priredbi za čembalo: arije iz opere Rinaldo Georga Friedricha Händla v priredbi Williama Babella za čembalo in Koncerta v F-duru za violino in godala Giuseppeja Tartinija, ki ga je kot čembalski Koncert v D, št. II, priredil Tartinijev mlajši sodobnik Leonhard Frischmuth. Koncert si boste ob 20-ih lahko tudi ogledali na Arsovi spletni strani. Številno občinstvo, ki se je udeležilo svečanosti ob odprtju novih prostorov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani v prenovljeni palači Kazina, je dokaz, kako težko je bila selitev pričakovana. Na prostorsko stisko so namreč opozarjali več kot 20 let. Ta in prihodnji teden na akademiji potekajo dnevi odprtih vrat. Še do nedelje pa lahko ujamete, v kinu ali na spletu, 33. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Tokrat se bomo ozrli k trem delom, ki se lotevajo temačnejših tem. In ko smo že pri teh: v Milanu v razstavišču Kraljeve palače je na ogled razstava slikarja drobnih pošasti, nočnih mor in oniričnih vizij, Hieronymusa Boscha. Namen je, da bi z njo dopolnili tisti del renesančne zgodovine, ki je napolnjen z domišljijskim svetom in sanjami. In še o koledarju Celjske Mohorjeve družbe bomo spregovorili. Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o književnosti in arhitekturi: v Plečnikovem letu, ko obeležujemo 150. obletnico rojstva velikega slovenskega arhitekta, bodo nocoj odprli osrednjo razstavo z naslovom Plečnik: metropola, kraj, vrt. Na njej bodo predstavljeni realizirani in nerealizirani projekti Jožeta Plečnika z Dunaja, Prage in Ljubljane, njegovi zapiski, intimne skice, risbe, načrti, makete, kipci – med njimi nekateri, ki še niso bili predstavljeni širši javnosti. Več o razstavi v oddaji, v kateri smo spregovorili tudi o knjigah Samo en ples, biografiji plesne umetnice Marte Paulin Schmidt ter Midva ne bova rešila sveta, eseji o teorijah zarote. na fotografiji: Plečnik na Dunaju v Wagnerjevi šoli, okoli 1898 © Dokumentacija MGML, Plečnikova zbirka

Leto 2023 je bilo med drugim posvečeno spominu na 750. obletnico smrti enega najvplivnejših muslimanskih mistikov in pesnikov, Mavlane Dzalaladdina Rumija, ki s svojo bogato duhovno poezijo še dandanes navdušuje in zapeljuje ljubitelje lepe besede. V ta namen so se lansko leto po vsem svetu dogajale številne prireditve, na katerih so umetniki in intelektualci s svojimi nagovori in prispevki počastili tega velika muslimanskega učenjaka in sufija. Toda kdo je bil Rumi in v čem je pravzaprav njegova veličina? Rumi, ki se je rodil v Balkhu na severu današnjega Afganistana in je kot religijski učitelj in učenjak preživel večino svojega življenja v Konji, ne pripada enemu narodu in enemu kraju. Rumi je – tako kot Goethe, Shakespeare ali Dante – “svetovni fenomen”. Njegov opus, ki zajema več kot petinpetdeset tisoč verzov in je preveden v številne jezike, predstavlja sam biser islamske literature in – kot pravi izvrsten poznavalec sufizma slovensko-poljskega rodu Marjan Molè – enega “izmed vrhov perzijske mistične poezije” (Molè, 2003, str. 110). Njegovo zagotovo najbolj znano delo “Masnavi” je tako zaradi svoje duhovno-etične vsebine kot tudi zaradi jezikovno-slogovne lepote kot edino delo v islamski tradiciji označeno s častnim nazivom “perzijski Koran”. Znano je tudi, da je Rumijevo srečanje s skrivnostnim dervišem Šamsom iz Tabriza pomenilo preobrat v mistikovem življenju. Poslej naj bi namreč Rumi prevzel obliko mističnega zamaknjenja, ki jo je poznal Šams, mistična ekstaza (“samā`”), ki jo je mogoče doseči, prek duhovne glasbe, plesa in invokacije Božjega imena, pa je postala središče ne le duhovnega življenja Rumija, temveč tudi njegovega sufijskega reda, ki se je uveljavil in razširil predvsem na območju Turčije. Tako je tudi Rumijevo glavno delo Masnavi nastalo predvsem pod vplivom strastne ljubezni, hrepenenja in izkustev mistične zamaknjenosti. To pa so tudi osrednje teme Rumijeve poezije, h katerim lahko dodamo še vprašanja duhovnega iskanja, smrti in posmrtnega življenja, bolečine ločitve in blaženosti mističnega zedinjenja, trpljenja in odrešitve ter vprašanje skrivnega védenja, narave uma in spoznanja poslednje resničnosti. Ljubezen pomeni za Rumija izvor vsega; ustvarjalno silo, ki presega razum. Njegova najbolj notranja izkušnja ga je pripeljala do spoznanja, da je prek ljubezni do Stvarnika mogoče ljubiti celotno stvarstvo. Religija Islama za Rumija tako ni le utemeljena na religijskem zakonu, “šariji”, temveč pomeni notranjo pot, “tariqo”, ki je prvenstveno “pot ljubezni”. Resnična in dokončna predanost Absolutu za Rumija ni mogoča brez ljubezni kot “alkimije duha”, ki ima spoznavni značaj in presega razumska spoznanja. Rumi pravi, da »ko ljubimci vino v sebi odkrijejo […] intelekt izgubijo”, kajti “intelekt zanika ljubezen, a kljub temu meni, da pozna skrivnosti ljubezni. […]” (Rumi, Masnavi, Knjiga 1, prev. Viktorija Kos). Če se torej bralec nemara sprašuje, kaj se lahko mi, ki živimo v 21. stoletju, naučimo od Rumija, lahko to najbolje povem z odgovorom, ki ga je ob neki priložnosti podal iranski filozof in teolog Abdolkarim Sorush: »Preprosto berite njegovo delo! Kajti njegovo delo je kakor širen ocean. A kdor želi vedeti, kaj je ocean, se mora podati vanj in se v njem naučiti plavati. Kdor prebira […] Rumija, bo odkril neki drug svet. In prav to potrebujemo.« Seveda tako branje ne predpostavlja le izhodiščnega zanimanja za mistično misel, temveč od bralca zahteva tudi kontemplativni pristop – in nekaj potrpljenja.

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in prav v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.

V Buenos Airesu je pred dnevi izšla prva letošnja številka Svobodne Slovenije. O praznovanju božiča po krajevnih domovih argentinskega glavnega mesta poročajo z besedo in sliko. Objavljen je tudi intervju z nogometašem Andrejem Vombergarjem ter nekaj zapisov o spravi. Ani Klemen Boltežar pa piše o tečaju ABC slovenščine, ki so ga lani po dveh letih premora znova vpeljali v slovenskem domu v Karapačaju. Prijavilo se je sedemnajst tečajnikov. Znano je, da je slovenski jezik težak: prvotni dobri nameni podležejo pred prvimi težavami slovnice. Le ljubitelji slovenske dediščine, večina potomci Slovencev, vztrajajo do konca, piše avtorica. Imamo pa tudi take primere tujcev, ki se radi učijo, ker hočejo bolje doživljati slovenski duh, ko obiščejo Slovenijo. In ni malo primerov takih, ki so hodili v slovensko osnovno šolo v mladosti, a so to zaradi različnih razlogov opustili. Avtorica trdi, da se splača vztrajati in pošiljati otroke v slovensko šolo, da ne bodo kasneje očitali staršem za njihovo malomarnost. Sobotne šole terjajo čas in trud tako pri otrocih kot starših, so pa velika vrednota, katero bi bilo škoda zamuditi, posebno še ker imajo v slovenski skupnosti veliko število dobrih učiteljev, ki so pripravljeni velikodušno posredovati slovenske in krščanske vrednote.

Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Litovski pesnik Eugenijus Ališanka je star znanec slovenskih ljubiteljev poezije, saj je bil že gost ene od prvih izvedb festivala Dnevi poezije in vina, ko je ta še potekal v zlati Gradnikovi Medani, večkrat je obiskal tudi festival Vilenica. Leta 2008 je v slovenskem prevodu izšla njegova pesniška zbirka Iz nenapisanih zgodb, letos pa še izbor s skupnim naslovom Če. Vendar tri zbirke, iz katerih ga je sestavil, niso zastopane povsem enakovredno. V pogovoru, ki ga je imel kot častni gost Dnevov poezije in vina, je pojasnil, da ga je pri izboru vodila želja predstaviti tisti del svoje poezije, ki ima univerzalen naboj in je dostopen tudi bralcem, ki niso seznanjeni z njegovim, litovskim literarno-kulturnim okoljem. Kot se pesnikom rado dogaja, je tudi Ališanka presodil, da so najbolj univerzalne in nasploh pomenljive tiste pesmi, ki jih je napisal takorekoč nedavno, zato v izboru po obsegu prednjači njegova zadnja v izvirniku izdana zbirka Samo črtkane črte hrbtenice iz leta 2016, malo manj pesmi je iz zbirke Če, ki je v izvirniku izšla leta 2011, najmanj pa iz zbirke Exemplum iz leta 2006. Dodal je še zaključni poetični esej, v katerem v svojem slikovitem slogu obuja spomine na otroštvo, ki ga je preživljal v predmestju Vilne. Ališanka je svetovljanski pesnik, in to v več pogledih. Znano je, da je zaprisežen popotnik, ki je z avtom sam ali pa v družbi popotnih tovarišev večkrat podolgem in počez prekrižaril Evropo, kdaj pa zavil tudi še kam dlje. Je prevajalec (med drugim je prevedel tudi kar nekaj slovenske poezije) ter socialno in profesionalno vešč literat, dobro vmrežen v sistem literarnih štipendij in festivalov – teh novodobnih umetniških rezervatov, po katerih se pesniki in pripadajoči abonenti selijo kot redki preživeli Indijanci, da bi si spočili od deprimirajočega, brezdušnega vsakdana v postmodernem sistemu proizvodnje in potrošnje, ki te razervate modro financira, da ne bi pesniška energija med nič hudega sluteče ljudi morda pljusknila preveč neposredno. Predvsem pa je Ališanka svetovljan v poeziji, v svetu, ki vstaja iz njegovih pesmi. Pri tem imam v misih več stvari. Iz njegove poezije veje svetovljanstvo duha, široka razgledanost načitanega intelektualca, ki v svoje pesniške sekvence domiselno vpleta reference iz vseh vetrov evropske kulturne zgodovine, filozofije, religije in literarne imagologije in spretno kot kak cirkuški artist kroži od ene do druge medbesedilne navezave iz zakladnice klasičnih literarnih del. Pri tem ravna kot zgodbar (narativnost je nespregledljiva komponenta Ališankove poezije), ki pa pripovedi ne vodi linearno od začetka do konca, ampak zaključek vsakič in v nedolged odlaga v naslednje nadaljevanje. Njegova poezija sicer ni izključno ali pa pretežno epsko-narativna, ampak – če se navežem na avtorjevo igrivo klasifikacijo v zakriti avtopoetski pesmi o žanrih v litovski poeziji – vsaj še lirična, intelektualna, lingvistična in tudi etnografsko potopisna. Pogosto vse to hkrati oziroma v različnih kombinacijah. Pesperktiva njegovih pesniških tvorb je izrazito odprta, fragmentarna in pomensko nezaključena. V svojih pesmih Ališanka, kakor tudi pravi v že omenjenem intervjuju, preigrava različne vloge, od katerih nobena ne prevzame izključnega primata; to je svet, v katerem ni nikogar, ki bi lahko prevzel glavno vlogo. Ališankovo pesnjenje se odvija v odsotnosti nekega zavezujočega osebno-eksistencialnega temelja in v grenko-sladki zavesti o ontološki relativnosti resničnosti, kar je verjetno povezano z značilno lahkotnim tonom v obravnavi snovi, ki vzbuja pesnikovo pozornost. Ko ga berem, imam občutek, da se njegove pesmi dogajajo v zraku, kot da bi bile odvezane od teže naših okornih teles, brez katerih zemljani v vsakdanjem življenju sicer ne znamo preživeti. V tem odprtem in zračnem prostoru je "pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine", kot beremo v pesmi litovsko poletje. Ta srečanja so, če dam za zgled kar prvo pesem v knjigi z naslovom epikurejska jesen, pogosto zabavna in duhovita, bralec je soočen s slikovitimi podobami in iskrivimi domislicami lirskega subjekta. Nasploh je slikovita, včasih že kar vratolomna fantazija eden od najmočnejših adutov Ališankove poezije, vendar ta fantazijska okretnost ne vodi nujno v svetle in sončne prostore. Pravzaprav se tudi tam, kjer so pesmi iskrivo zabavne, sočne in zelo okretne (tak vtis sem dobil pri začetnih pesmih iz zbirke Exemplum), zdi, da jo to le zavajajoča površina nad skritimi, pridušenimi tesnobnimi slutnjami. V zadnjih pesmih knjige, tistih iz zbirke Samo črtkane črte hrbtenice, pa praznina, občutki bivanjske zapuščenosti, samote in žalosti pritiskajo vse bolj v ospredje. Ališankove pesmi evocirajo nalomljen, iznakažen, globinsko melanholičen svet, vpričo katerega tudi njihov zračni, lahkotni naboj včasih kloni. Vsekakor poezija na ravni svojega časa!

Kdo je bil Jožef Stefan? Čeprav se nam zdi, da ga vsi po malem poznamo, saj je po njem poimenovan največji znanstveni inštitut v Sloveniji, pa o njem v resnici vemo zelo malo. Znano je, da je bil otrok revnih in nepismenih staršev, s svojo nadarjenostjo in osredotočenostjo pa je kmalu dokazal, da je velik učenjak, postal je tudi eden vodilnih znanstvenikov v avstrijskem cesarstvu. Fizika je bila njegovo življenje - dobesedno, veliko dni je prespal kar na inštitutu, ki ga je vodil, ker je bil tako zelo predan delu. Poročil se je šele pri 56 letih in v sreči v dvoje je užival le kakšno leto, saj je kmalu po poroki umrl zaradi možganske kapi. Kdo je bil torej ta veliki fizik, edini znanstvenik slovenskega rodu, po katerem je poimenovan tudi fizikalni Stefan-Boltzmannov zakon?

Delaš, se trudiš, da boš pred dopustom storil vse, kar moraš, končno odideš iz pisarne, ugasneš luč, odzdraviš kolegom in v glavi snuješ načrte za dopust. Pakiraš, se voziš na morje, potem pa kar naenkrat bolečine v mišicah, smrkanje, morda celo vročina. Znano? Marsikomu verjetno res. Preddopustniška Frekvenca X se torej odpravlja na teren tako imenovane bolezni prostočasja. Zakaj se zgodi, da pogosto zbolimo ravno takrat, ko naj bi se imeli fino. Torej - na dopustu. Po odgovore smo se odpravili k tistemu, ki je pravzaprav avtor besedne zveze bolezen prostočasja - to je klinični psiholog dr. Ad Vingerhoets, zdaj že upokojeni profesor z univerze Tilburg na Nizozemskem. Pri oddaji pa pomagajo še psihoterapevtka dr. Tina Bončina, endokrinologinja dr. Marija Pfeifer in imunologinja dr. Esther Sternberg iz Medicinske fakultete Tucson Univerze v Arizoni, ki se ukvarja s povezavo med možgani in našim imunskim sistemom.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat najbolj nenavadna dejstva o potresih. Izmed spodnjih trditev poiščite tisto, ki ne drži. 1. Potres, ki naj bi povzročil izumrtje dinozavrov, je imel neverjetno teoretično izračunano magnitudo 13. Trditev je resnična 2. Več kot pol (od skoraj 200) žrtev potresa v Christchurchu na Novi Zelandiji (2011) se je zgodilo v stavbi televizije CTV. Izkazalo se je, da je novozelandski gradbeni nadzornik te stavbe ukradel identiteto nekega strokovnjaka iz Velike Britanije. Trditev je resnična 3. Po najhujšem potresu na svetu v zadnjih 100 letih, v Čilu leta 1960, sta dva moška bogovom darovala petletnega dečka. Med sojenjem se je izkazalo, da sta otroke darovala že ob dveh večjih potresih v Čilu pred tem. Trditev je izmišljena 4. Bazen Univerze v Arizoni se je ob potresu v 2 tisoč kilometrov oddaljenem Michoacanu (Mehika) zaradi tresenja izpraznil. Trditev je resnična 5. Parkfield je mestece v Kaliforniji. Znano je po mostu, katerega skrajna konca stojita na dveh različnih tektonskih ploščah, pacifiški in severnoameriški. Trditev je resnična

V turistični oddaji smo izpostavili kadrovske težavah v gostinstvu in turizmu. Znano je, da je svetovna pandemija najbolj prizadela prav to panogo, reševanja problematike pa se bo treba lotiti hitro. //Potem ko smo slišali nekaj predlogov za rešitev težav, smo tudi potovali, tudi tokrat po Jamajki.

Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fi a?sani taqwimin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in ravno v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej preko dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik preko askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.

V nesreči na najvišji gori Dolomitov Marmoladi, kjer se je včeraj popoldne odlomil ledeniški serak in sprožil uničujoč plaz, je umrlo najmanj sedem ljudi, najmanj osem je huje poškodovanih. Koliko je pogrešanih, ni znano, kaže, da jih je najmanj 15. V oddaji tudi: - Bencin in dizel od polnoči zunaj avtocest cenejša za 3 oziroma 4 cente - OECD Sloveniji priporoča brzdanje inflacije na kratek rok, dolgoročno pa reforme pokojninskega sistema - Ukrajina potrdila poraz v strateško pomembnem Lisičansku

“Anksiozne in panične motnje se lahko pojavijo že pri otrocih. Znano je da prizadenejo približno 20 % prebivalstva in delež v zadnjih letih opazno narašča. Pomembno se je torej uriti v pogumu in umirjenosti.” Tako je ob rob knjižice z naslovom Le pogum zapisala dr. Caludia Croos Müller, specialistka za nevrologijo, živčne bolezni in psihoterapijo, terapevtka za zdravljenje travmatskih motenj. Na podlagi več kot 30-letnih terapevtskih izkušenj je razvila metodo, ki bi ji v prevodu lahko rekli „Iz telesa v možgane“, način, kako prek telesa skrbimo za dobro čustveno počutje. Predstavili smo njeno knjižico, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi in ima naslov „Le pogum“.

Tobak je rastlina z lepimi, rozastimi okrasnimi cvetovi. Znano je, da so njeni posušeni listi po svetu uporabljeni v nezdrave namene. Največja proizvodnja tobaka je na Kitajskem, v Indiji in Braziliji. Manj znano pa je, da je koristen tudi kot pesticid za zatiranje škodljivcev, torej kot insekticid. Vendar pri delu na vrtu velja previdnost, kajti nikotin se čez kožo zelo hitro absorbira. Znani so recimo smrtni primeri pri tihotapljenju listov tobaka, zalepljenih okrog trebuha. Sogovornik: prof. dr. Samo Kreft, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.Svetovni dan brez tobaka Tobak je rastlina z lepimi, rožnatimi okrasnimi cvetovi. Znano je, da so njeni posušeni listi po svetu uporabljeni v nezdrave namene. Največja proizvodnja tobaka je na Kitajskem, v Indiji in Braziliji. Manj znano pa je, da je koristen tudi kot pesticid za zatiranje škodljivcev, torej kot insekticid. Vendar pri delu na vrtu velja previdnost, kajti nikotin se skozi kožo zelo hitro absorbira. Znani so recimo smrtni primeri pri tihotapljenju listov tobaka, zalepljenih okrog trebuha. Sogovornik: prof. dr. Samo Kreft, mag. farm. s Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani.

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Nekje na pol poti med Celjem in Laškim najdemo eno izmed najbolj znanih malih smučišč - Celjsko kočo. Slovenci ga poznamo tudi zaradi strme dovozne ceste, po kateri so sopihali kolesarji med dirko po Sloveniji. Znano je tudi po tem, da v enaki meri kot pozimi na snegu, poleti nudi rekreacijske užitke na suhem, vključno s sankaškim poligonom po tirnicah.

Znano je kako bodo letos potekala silvestrovanja. Kot je sklenila vlada, množična ne bodo dovoljena na prostem, bodo pa na silvestrsko noč lahko odprti gostinski obrati, ki ne bodo imeli omejenega obratovalnega časa. Dovoljena bo strežba pri mizah, vsi gostje pa bodo morali predložiti negativen izvid testa na koronavirus, ki ni starejši od 12 ur. Preostale novice: Odbor za finance ob obstrukciji dela opozicije prižgal zeleno luč desetemu protikoronskemu zakonu. Janša pred dnevom samostojnosti in enotnosti izpostavil pomen enotnosti in inovativnosti Slovencev. Putin: vsakršno širjenje zveze Nato proti vzhodu nesprejemljivo.

Danes imamo za vas prav posebno epizodo podkasta, v kateri vam predstavljamo Uršo Kunz, lastnico prve trajnostne posesti v Sloveniji, ki v letošnji sezoni projekta 'Štartaj Slovenija' predstavlja bio sojine izdelke Trnulja. Urša že vrsto let vodi trajnostno ekološko Posestvo Trnulja v Črni vasi, ki pooseblja njeno ljubezen in skrb do narave. Znano je predvsem po okusnih jedeh iz domačih ekoloških pridelkov, od koder je prišel tudi Uršin navdih za lasten izdelek. Iz plemenitega dejanja in ljubezni do svoje bolne prijateljice, ki ji je skrbno pripravljala zdrave in okusne obroke je nastala podjetniška ideja o bio sojinih izdelkih Trnulja, izdelanih in ročno pripravljenih na Uršinem ekološkem posestvu. To epizodo si lahko ogledaš tudi v video obliki: https://youtu.be/L0rZw_oO4sE

Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?

Teden dni pred začetkom novega šolskega leta na pristojnem ministrstvu zatrjujejo, da so nanj dobro pripravljeni. Z Zavodom za šolstvo so na podlagi izkušenj preteklih dveh let pripravili novo, prenovljeno publikacijo z opisi različnih modelov šolanja v času koronavirusa. Znano je, da se šolsko leto začenja po modelu B, s prisotnostjo vseh učencev in dijakov, a ravnatelji še vedno pogrešajo konkretna navodila in zakonske podlage za izvajanje vladnih odlokov, predvsem za preverjanje pogoja PCT in za samotestiranje. O ukrepih, ki bodo veljali septembra, in predvidenih modelih šolanja v Studiu ob 17-ih z voditeljem Juretom Čepinom in predstavniki šolstva. Gostje: - Damir Orehovec, državni sekretar na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, - Gregor Pečan, predsednik Združenja osnovnošolskih ravnateljev, - Vinko Logaj, direktor Zavoda za šolstvo, - Nives Počkar iz Društva ravnateljev srednjih šol, - Maja Kalin, predsednica Dijaške organizacije Slovenije.

Zdravstvene razmere vse bolj zaznamuje širjenje koronavirusne različice delta. Ali je z njo okuženih tudi več kot 50 dolenjskih maturantov, ki so bili na izletu v Španiji, še ni znano. Pred hujšim potekom bolezni tudi po okužbi s to različico sicer varuje cepljenje, cepiva mRNA celo dlje, kot so domnevali doslej, pravi imunolog Alojz Ihan. Ostale teme: - Pred nedeljskim referendumom o noveli zakona o vodah se danes izteka tridnevno predčasno glasovanje, ki je v znamenju visoke udeležbe. - Na Madžarskem je začel veljati sporni zakon, ki prepoveduje širjenje homoseksualnih vsebin mladoletnim; mnenja se krešejo tudi v Italiji, ki sprejema zakon proti homo-trans-fobiji in diskriminaciji. - Angleški navijači so se razveselili zgodovinske prve uvrstitve svoje nogometne reprezentance v veliki finale evropskega prvenstva.

Kako določiti vrednost nečemu, kaj je pravzaprav neprecenljivo, kot so denimo čist zrak in voda, rodovitna prst, gozd, v katerem se lahko umirimo? Zakaj bi sploh hoteli nekaj, kar je neprecenljivo, oceniti? Ekosistemske storitve so orodje, s katerim želimo spremeniti način, kako dojemamo naravo »Namen je predvsem v tem, da se vzpostavi nek transparenten sistem primerjave. Ko se odločamo, kako bomo z določenim ekosistemom ravnali, moramo med seboj primerjati različne alternative,« pojasnjuje dr. Anže Japelj z Gozdarskega inštituta Slovenije. »Če kmetijsko zemljišče pozidamo, bomo seveda izgubili potencial za pridelavo hrane, ker tistega zemljišča ne bo več. Ampak to je le vidik tega, kar bomo izgubili. Sistem ekosistemskih storitev, ki opisuje celo paleto pozitivnih učinkov tega zemljišča, nam omogoča, da ugotovimo, kaj vse bomo še izgubili. Recimo, izgubili bomo tudi biotsko raznovrstnost, potencial za skladiščenje ogljika, določeno podobo krajine, poplavno varnost. Znano je, da imajo kmetijska tla ali gozdna zemljišča pomembno kapaciteto zadrževanja poplavnih voda in lahko pripomorejo k poplavni varnosti. S konceptom ekosistemskih storitev skušamo te alternative med samo primerjati in se odločiti za optimalno.« Danes upoštevamo premalo vidikov »Okoljski odtis našega ravnanja, proizvodov, hrane, ki jo uživamo, zemljišč, ki jih porabljamo, bi se moral bolj jasno videti in potem ne bi prihajalo do takih anomalij kot danes, ko se zazidavajo izjemno kakovostna kmetijska zemljišča, ki so morda bolj oddaljena od infrastrukture in zato cenejša,« še poudarja dr. Anže Japelj. V pogovoru med drugim tudi o strahu, da bomo morali zaradi takšnega vrednotenja na koncu še plačevati, da bi smeli v gozd, pa o tem, da se pomena varovanja najbolj zavedajo tam, kjer je okolje najbolj degradirano. Vabljeni k poslušanju.

Današnje jutro ni bilo tako mrzlo, kot včerajšnje, so se pa temperature v večjem delu Slovenije spet spustile krepko pod ničlo. To pomeni, da je predvsem sadno drevje doživelo nove poškodbe. Že včeraj je bilo veliko govora o prvih ocenah škode, ki naj bi bile znane že jutri. A agrometeorologinja Andreja Sušnik pojasnjuje, da bomo frealne ocene škode lahko postavili šele junija. Na KGZS so že pred dnevi, ob napovedi udora polarnega zraka pripravili nasvete, kako nasade pripraviti na nizke temperature in tudi kako pomagati prizadetemu sadnemu drevju takoj po pozebi. Znano je namreč, da take dogodki še več let negativno vplivajo na pridelavo.

Današnje jutro ni bilo tako mrzlo, kot včerajšnje, so se pa temperature v večjem delu Slovenije spet spustile krepko pod ničlo. To pomeni, da je predvsem sadno drevje doživelo nove poškodbe. Že včeraj je bilo veliko govora o prvih ocenah škode, ki naj bi bile znane že jutri. A agrometeorologinja Andreja Sušnik pojasnjuje, da bomo frealne ocene škode lahko postavili šele junija. Na KGZS so že pred dnevi, ob napovedi udora polarnega zraka pripravili nasvete, kako nasade pripraviti na nizke temperature in tudi kako pomagati prizadetemu sadnemu drevju takoj po pozebi. Znano je namreč, da take dogodki še več let negativno vplivajo na pridelavo.

Kako prazničen bo današnji osmi marec? Za marsikatero žensko verjetno ne prav zelo. Epidemija in stopnjevanje populizma ter avtoritarnosti terjajo največji davek prav pri ženskah. Svetla točka pa so številne pogumne posameznice, ki opozarjajo na zlorabe in zatiranja. Ostale teme: - Danes se v razrede vračajo tudi dijaki ostalih letnikov srednjih šol. - Znano bo, kdo bo gradil še drugi del trase Divača-Koper. - V Združenih državah se začenja eno najbolj odmevnih sojenj, in sicer za uboj Georgea Floyda - Sončno bo in do 12 stopinj.

Le še danes je mogoče izkoristiti nekatere storitve, na primer obiskati frizerske in kozmetične salone, cvetličarne ali avtopralnice ter nekatere trgovine, preden se jutri za praznično obdobje spet zaprejo. Bo pa od jutri opoldne za malo več kot en dan veljala sprostitev omejitve gibanja na občine in regije z namenom obiska najbližjih. Prav zaradi načrtovanih obiskov so številni že včeraj izkoristili možnost hitrega testiranja. Ostale teme: - Od plebiscita o samostojnosti mineva 30 let, od sprejetja ustave leto manj - Vlada o načrtu za črpanje sredstev iz novega evropskega sklada - V streljanju v Franciji ubiti trije žandarji - Znano bo ime leta Vala 202

Odločanje o zaprtju trgovin ob nedeljah in dela prostih dneh so poslanci preložili na september. Medtem na drugi današnji izredni seji razpravljajo o naložbah v vojsko v vrednosti 780 milijonov evrov. V oddaji tudi: - 6 okužb od včerajšnjih 19-ih v Hrastniku, tam danes potrdili še 4 - Seznam srbskih mest z izrednimi razmerami vse daljši - Prvi ameriški epidemiolog odbija napade Bele hiše - Brez dela bo v Kidričevem ostalo še nekaj sto ljudi

Libeliče so vas, ki je vkovana pod Libeliško goro v obliki podkve. Podkev je eden od najbolj znanih simbolov sreče v svetu. Simbolizira sožitje človeka in konja. Ker je iz železa, pomeni trdnost, varnost in zaščito, sicer pa spominja na mesec oziroma živalske rogove, kar simbolizira plodnost in rodovitnost. Mogoče je vse to razlog, da so Libeliče, ki so nastale najbrž v desetem stoletju ali kakšno prej, zgrajene prav v obliki tega simbola, vse značilnosti simbola pa so tudi značilnosti, ki do danes krasijo značaje vaščanov. Vas je polna zgodovinskih zgodb in znamenj od ene izmed treh slovenskih kostnic naprej, njena lega ob meji z Avstrijo pa jo je v zgodovini še posebej zaznamovala. Gre za dogajanje ob koncu prve svetovne vojne, ko so se v Evropi risale nove meje in je ta proces potekal z veliko zapleti in ne najboljšimi in pogosto tudi krivičnimi odločitvami. Znano je, da pri določanju teh mej tisti, ki so odločali o njih, niso bili najbolj dosledni. Na naši meji z Italijo, na primer, so upoštevali tajni Londonski sporazum iz leta 1915 med Antanto in Italijo na račun Istre, Dalmacije celo Grčije. Za nekatera sporna območja Evrope so določili plebiscit kot rešitev, ki naj bi bila pravična. Tudi za Koroško so ga. Pred sto leti je bil. Žal so se ljudje na njem večinsko odločili za Avstrijo. K tej novo nastajajoči državi so priključili tudi Libeliče, kar pa večina prebivalstva ni sprejela. Začel se je svojevrsten upor, kakršnega drugod po Evropi ne poznajo. Trajal je dve leti in Libeličani so dosegli svoje. Vrnili so se v objem matične dežele. Kako je to potekalo in kaj vse se je v teh dveh letih dogajalo, pa v oddaji avtorja Jurija Popova. Foto: Jurij Popov, Radio Prvi

Že zdavnaj znana, pa tudi manj znana poglavja naše zgodovine zadnja leta dobivajo novo konotacijo. Pogosto dogodke ali ljudi izkopljemo iz pozabe, ne le več samo zaradi akademskega zanimanja, temveč tudi zaradi bolj prozaičnih razlogov. Na primer zaradi promocije različnih krajev, regij ali pokrajin. To pa ne pomeni, da je obujena zgodovina zato manj vredna ali manj žlahtna. To načelo se je nedavno uresničilo v majhni vaški dvorani na Goričkem, v kateri so naredili prvi korak pri obuditvi "krucev". Kdo ali kaj so bili, boste izvedeli ob poslušanju oddaje Sledi časa, ki jo je pripravil Marko Radmilovič.

»Znano je, da nebesa na nekatere ljudi, ki so zgolj zemeljska bitja, vplivajo nadvse blagodejno in jih bogato obdarijo, ta dar pa se včasih zdi kar nadnaraven. Takrat se v enem telesu zberejo in nakopičijo lepota, prijetnost ter vrlina, zaradi česar je vse početje in ravnanje tega človeka že skoraj božansko in nedosegljivo za vse druge ljudi, njegovo delo pa je v resnici tako, kot bi bilo lastno Bogu, ne pa človeku in njegovim zmožnostim. Vse to so ljudje opazili pri Leonardu da Vinciju.« Takole, s čistimi presežniki se v delu Življenja umetnikov, prelomni knjigi, s katero je sredi 16. stoletja florentinski slikar, arhitekt in pisec Giorgio Vasari postavil temelje moderni umetnostni zgodovini, začenja Leonardov življenjepis. Čeprav se je od časov, ko je pisal Vasari, naše poznavanje Leonardovega življenja in dela seveda pomembno poglobilo in razširilo, ni Vasarijeva osnovna poanta izgubila niti trohice prepričljivosti – Leonardo da Vinci je bil ustvarjalni genij, ki s svojim delom ni premikal le meja odličnosti temveč že kar meje predstavljivega oziroma možnega. Ko danes, 500 let po njegovi smrti, pregledujemo Leonardovo zapuščino na tako različnih področjih kot so slikarstvo in arhitektura, izumiteljstvo in inženirstvo, matematika in astronomija, botanika in anatomija, se zdi, da se je v njem kratko malo utelesil sam duh dobe, ki ji je pripadal, duh renesanse. In prav temu smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Zanimalo nas je namreč, kaj je renesansa pravzaprav bila, k čemu je ta doba stremela in zakaj o njej ni mogoče govoriti, ne da bi govorili o Leonardu. Ali drugače: zakaj o renesansi lahko govorimo adekvatno že, če spregovorimo o Leonardu. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, izvrsten poznavalec renesančne misli in umetnosti, filozof, do nedavna predavatelj predmeta Človek in kozmos v renesansi na Filozofski fakultetu Univerze v Ljubljani, dr. Marko Uršič. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Leonardo da Vinci - Mona Liza, olje na les, 1503-1506, detajl (Wikipedia, javna last)

Alenka Rebula, poročena Tuta, že vse življenje živi in dela v Trstu, čeprav je bila rojena v Loki pri Zidanem mostu. Diplomirana filozofinja, ki pa je več let delala kot psihologinja in nato tudi kot profesorica humanističnih ved na višjih šolah v Italiji. Je tudi predavateljica razvojne psihologije, z Josipo Prebeg v zadnjem času največ sodeluje pri intenzivnih tečajih za samovzgojo odraslih. Znano in cenjeno je tudi njeno prevajalsko, pesniško in pisateljsko delo. Vse to je delno najbrž tudi dediščina njenega očeta, znamenitega Alojza Rebule, pa tudi mame, pesnice, prevajalke in pisateljice – Zore Tavčar. Širša javnost jo najbolj pozna po njenih knjigah Globine, ki so nas rodile, ki velja za prvo delo v slovenskem prostoru, ki se otroštva loteva s senzibilnostjo do otrokovega doživljajskega sveta in ne zgolj z analitiničnim aparatom psihologije, Blagor ženskam – o naravi ženske in pa Sto obrazov notranje moči. Zelo dejavna je tudi na svoji spetni strani Dežela vere vase, kjer redno objavlja svoja razmišljanja. Prisluhnite ji v tokratni oddaji Intervju, kjer bo v povsem samosvoji tenkočutni govorici razgrnila resnice in modrosti, ki tičijo pod površjem vsakršnih odnosov, še posebej pa se bo dotikala govorice, ki ji je najbolj blizu – ženske. Z Alenko Rebula se je pogovarjala Liana Buršič

Betonska džungla vedno bolj postaja zatočišče in prebivališče živalim. Divji prašiči, lisice, nutrije, kune belice, jazbeci in najbrž še kake druge divje živali se vedno bolj širijo v urbani prostor. Žival, ki jo v mestih večkrat ne le vidimo, pač pa tudi slišimo, je siva vrana. O teh živalih je pri nas v letih med 2014 in 2016 potekala tudi raziskava o značilnostih, problematiki in upravljanju populacij v urbanem okolju. Kot pravi doktor Boštjan Pokorny, dekan Visoke šole za varstvo okolja in raziskovalec divjadi na Gozdarskem inštitutu Slovenije, ki je bil vodja raziskave, si sive vrane veliko zapomnijo in se hitro učijo. Znano je, da si zapomnijo obraze in znano je tudi, da so bile po nekaterih mestih v tujini do delavcev, ki so jim odstranjevali gnezda, precej neprijazne. Kako je z upravljanjem te vrste pri nas in zakaj so jim tako zelo všeč avtomobilski brisalci, povemo v Noetovi bandi.

Že stara ugotovitev nekega psihologa je, da ljudje vozijo tako, kot živijo. Če je to res, anketa, ki so jo pred letom predstavili na Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa kaže, da živimo precej nepremišljeno. Od 1000 anketiranih voznikov jih kar 75 odstotkov med vožnjo uporablja mobilni telefon – za klice, za pisanje SMS-ov in pregled družbenih omrežij. Zanimivo pa je, da so vprašani med najnevarnejše voznike šteli prav tiste, ki med vožnjo uporabljajo telefone. Koliko nesreč se je pri nas zgodilo zaradi uporabe telefona med vožnjo, ni znano. Znano pa je, da je lani policija zaradi uporabe naprav in opreme, ki zmanjšujejo slušno in vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila kaznovala 14.288 voznikov – vključeni so tudi kolesarji in mopedisti. Kot pravijo psihologi, ni problem v tem, kako držiš telefon, ampak v naši nepozornosti. Če nas varnost ne zanima – ne le naša, tudi varnost drugih na cesti – bo očitno spet najboljša vzgoja višja kazen.