Podcasts about azije

Še nekaj dni in od izginotja pančenlame, druge najvišje verske avtoritete v tibetanski hierarhiji, bo minilo 30 let! Skupaj z družino je izginil 17. maja 1995, za njim se je takrat izgubila vsaka sled. Na ta dogodek smo spomnili v Torkovem kvizu, ko nas je na "streho sveta" popeljal Dragan Potočnik, prof. neevropske zgodovine (predvsem zgodovine Azije in Afrike), ki predava na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

83 -

Pakistanec Muhammad Kashif se je v Slovenijo preselil pred približno šestimi leti. Na podlagi svojih izkušenj je pred kratkim ustvaril svoj YouTube kanal z imenom Kashif Corner (Kashifov kotiček). Namen njegovega kanala je predvsem nudenje pomoči in deljenje nasvetov migrantom, ki se preselijo v Slovenijo iz azijskih držav, kot so Pakistan, Iran, Afganistan, Bangladeš in Indija. Z Muhammadom Kashifom se je pogovarjala Lucija Vidergar. Bereta Marko Rozman in Dejan Kaloper.Muhammad Kashif na svojem YouTube kanalu Kashif Corner objavlja predvsem vsebine, povezane s Slovenijo - vse od tega, kako pridobiti slovenski vizum, v Sloveniji poiskati službo in stanovanje, obenem pa tudi intervjuje z različnimi ljudmi, in posnetke, kjer obiskuje kraje po Sloveniji. Kashif pravi, da objavlja predvsem to, kar je zelo koristno za migrante, ki se selijo iz Azije v Slovenijo, posnetki pa so lahko zanimivi lahko tudi ostalim gledalcem. 

V oddaji Iz življenja vesoljne Cerkve smo za vas zbrali nekaj novic tega tega. Slišali ste, kaj je papež sporočil iz bolnišnice, pa tudi o 1700. obletnici nicejskega koncila. Za vas pa smo pripravili tudi dve zgodbi o spreobrnjenju. Obe prihajata iz Azije.

Kumusta. Kljub temu, da smo se jim vztrajno izogibali smo pristali na Filipinih.

Znanstveni interesi utemeljitelja slovenske japonologije so izrazito široki in segajo od jezikoslovnih analiz razmerja med skladnjo in besedilom, prek vprašanja formiranja državnih jezikov v vzhodni Aziji do ljudskega slovstva dežele vzhajajočega soncaZaslužni profesor Univerze v Ljubljani dr. Andrej Bekeš je svojo znanstveno pot začel kot matematik. Po diplomi v Ljubljani je v Osaki na Japonskem leta 1975 magistriral z nalogo o eliptičnih parcialnih diferencialnih enačbah. Potem pa se je precej radikalno preusmeril in enajst let pozneje na eni drugi izmed japonskih univerz, tisti v Tsukubi, obranil doktorsko disertacijo, v kateri se je posvetil razmerju med besedilom in skladnjo. Matematik je tako postal jezikoslovec, njegovo znanstveno-raziskovalno delo pa je bilo hitro opaženo – tako v deželi vzhajajočega sonca kakor v širšem mednarodnem okolju. V prvi polovici devetdesetih let je Bekeš kot vabljeni tuji profesor Japoncem predaval japonsko jezikoslovje, bil pa je tudi član avtorske skupine, ki je malo pred začetkom novega stoletja sestavila slovar japonskih stavčnih vzorcev. Ta je bil navsezadnje preveden v pet jezikov – med njimi tudi v angleščino in kitajščino – in danes velja za ključen priročnik na področju didaktike japonskega jezika za učitelje. Obenem je Bekeš pošteno zavihal roke tudi v Sloveniji in skupaj s sinologoma, dr. Jano Rošker in dr. Mitjem Sajetom, na ljubljanski Filozofski fakulteti ustanovil Oddelek za azijske študije, Oddelek, ki ga slovenska družba v 21. stoletju, ko gospodarska, politična in vojaška moč dežel vzhodne Azije nezadržno narašča, pač nujno potrebuje. V tem kontekstu je Andrej Bekeš potem napisal tudi prvi slovenski učbenik japonske slovnice, bil vrsto let predstojnik Oddelka, prav po njegovi zaslugi pa slovenska japonologija danes uživa ugled kot bržčas najboljša v vsej jugovzhodni Evropi. Impresivnih znanstvenih in akademskih dosežkov dr. Bekeša torej ne manjka, a nekaj pri vsem ni jasno – kako se matematik sploh navduši za jezikoslovje? Čemu se med vsemi vejami sodobne lingvistike navsezadnje zapiše besediloslovju, tisti poddisciplini torej, ki se ukvarja z jezikovnimi pojavi, ki segajo čez mejo povedi? In kako se njegovo močno specializirano znanstveno-raziskovalno delo navsezadnje vpenja v širši kontekst razumevanja družbe in kulture, ki je s slovenskega gledišča slej ko prej še vedno videti razmeroma oddaljena? – To so vprašanja, ki smo jih v pogovoru z dr. Bekešem pretresali v tokratnih Podobah znanja.   foto: dr. Andrej Bekeš (Goran Dekleva)

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe. Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu: “Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.” Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo: “Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.” Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.” Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.” Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam: “Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.” Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.

Riž ima izreden pomen v prehrani Azije. Zato je nagrada, ki jo je dobil Fujiwara Hidesato nekaj podobnega, kot je v evropskih pravljicah mlinček, ki v neskončnost melje kašo. Prisluhni japonski pravljici o gospodu Vreča riža The Project Gutenberg eBook of Japanese folk stories and fairy tales, MARY F. NIXON-ROULET, ENTERED AT STATIONERS' HALL, LONDON, 1908, TOKYO, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Svetovne borze so vse po vrsti v rdečem. Val iz Azije je pljusknil tudi v Evropo. Tudi ljubljanska borza se ni izognila rdečim številkam, glavni indeks SBITOP je izgubil dobre 4 odstotke. Tudi v ZDA pričakujejo podobne razmere kot na ostalih borzah po svetu. Kaj se dogaja, kako dogo bo to trajalo? Tudi to je Zdenka Bakalar vprašala vodjo upravljanja delniških naložb v Generali Investments Aleša Lokarja.

Severna Amerika, Mehika, deli Azije in Sredozemlja so v primežu zelo močne vročine, zaradi česar je umrlo že več sto ljudi. Znanstveniki opozarjajo, da bodo nadpovprečno visoke temperature postale nekaj običajnega. Kljub temu je svetovna poraba fosilnih goriv lani dosegla rekordno raven. Zahodne države pa je v iztekajočem se tednu vznemirila predvsem sklenitev strateškega pakta med Rusijo in Severno Korejo.

Kje bi sredi Ljubljane našli del Azije? Najbrž ni edina lokacija, je pa odličen namig za obisk Slovenski etnografski muzej, kjer je na ogled razstava Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Ta ne predstavlja samo zbirke predmetov, ampak tudi neverjetno zgodbo Ivana in Tsuneko oziroma Marije Skušek. Spoznala sta se na Kitajskem, pozneje prišla v Ljubljano, za njima pa je prišlo tudi 75 zabojev z izjemno zbirko kitajskih in japonskih predmetov. Želela sta si vzpostaviti Azijski muzej, v katerem bi tudi javnost lahko občudovala predmete, od rezljanih kosov pohištva, porcelana do takrat povsem vsakdanjih predmetov. To se ni zgodilo in vse do smrti sta živela z zbirko, ki je zdaj na ogled na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju.

10. marca so muslimani širom sveta praznovali Bajram (ali po arabsko Eid), ki oznanja konec meseca ramazana in muslimanskega posta. Ramazan velja za sveti mesec za muslimane, saj naj bi se takrat pričelo koransko razodetje. Tekom ramazana se pravoverni muslimani po dnevi odrečejo hrani, pijači in ostalim telesnim nasladam, posvečajo pa se tudi intenzivnemu branju koranskega teksta in vsesplošni duhovni praksi. Zgodovinsko se je tekom ramazana poskušalo izogniti tudi vojskovanju. A tokratni ramazan še posebaj zaznamujejo dogajanja na Bližnjem vzhodu, predvsem v Palestini in Gazi. Današnje dogajanje v Palestini pa je nepretrgoma povezano s kolonizacijo Bližnjega vzhoda in z določeno reprezentacijo muslimanov oziroma Arabcev. Evropski kolonializem 17. in 18. stoletja ni pomenil le vojaške moči in politične nadvlade nad koloniziranimi narodi velikega predela sveta, temveč predvsem postopno spremembo načina življenja, ki je bil tesno povezan s predmoderno kulturo in sociologijo znanja širom Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Indije in držav južne Azije. Kolonialni administratorji so v tem obdobju pravzaprav razkosali Bližnji vzhod in vzpostavilo se je meje držav, ki jih poznamo danes. Za Edwarda Saida (umrlega leta 2003), nekdanjega profesorja angleške literature na Univerzi Columbia in začetnika orientalizma kot znanstvenega diskurza, ki se je posvečal vprašanju zastopanja oziroma reprezentiranja muslimanskega sveta v literaturi in kulturi, je orientalizem tesno povezan z obdobjem moderne in z reprezentacijo »drugega«. Orientalizem je postal orodje znotraj evropskega kolonializma in je močno povezan z izvajanjem moči nad podrejenimi družbami, pri čemer je »drugega« mogoče proučiti, ovrednotiti, izmeriti in navsezadnje tudi reproducirati. Kolonizirani subjekt je po Frantzu Fanonu subjekt brez možnosti izbire. Sodoben arabsko-muslimanski svet tako ni več subjekt znanja in znanosti, temveč objekt plenjenja in reprezentacije. V imenu svobode in samoobrambe se danes nemalokrat gleda na Bližnji vzhod v soju terorizma, arabske grožnje ali muslimanskega vdora v Evropo. A potrebno se je vprašati – kdo ima moč zapečatiti usodo muslimanov, kristijanov in Judov na Bližnjem vzhodu? Kdo ima znanje, da poda zgodovinsko in zaokroženo presojo o tem delu sveta? In po drugi strani, kako dolgo bodo muslimani oziroma prebivalci Bližnjega vzhoda morali zagovarjati, razlagati in opravičevati svoj način življenja, zgodovino, veroizpoved in lastno bivanje?

Od preučevanja konkrernih poslov jugoslovanskih podjetij v deželah v razvoju do raziskav delovanja trancnacionalnih podjetij in mednarodne ekonomije nasplohZaslužni profesor dr. Marjan Svetličič je strokovnjak za mednarodne ekonomske odnose, ki ga nikakor ne zanimajo samo ekonomske in geopolitične teorije, ampak je več desetletij preživel v preučevanju zelo konkretne realnosti mednarodnih ekonomskih sodelovanj na terenu ter za to delo prepotoval celo vrsto držav Latinske Amerike, Afrike in Azije. Kot eden od ustanoviteljev Centra za sodelovanje z deželami v razvoju je od sredine 60-ih let preučeval predvsem posle jugoslovanskih podjetij z neuvrščenimi državami, pa tudi delovanje transnacionalnih podjetij nasploh, pripravil pa je tudi vrsto raziskav za pomembne mednarodne in domače institucije, med drugim celo strogo tajno študijo o tujih investicijah v Jugoslaviji z vidika varnosti za zvezni izvršni svet. Z začetkom 90-ih let se je odločil za akademsko pot in začel učiti mednarodno ekonomijo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, kjer je nekaj let opravljal tudi dolžnosti dekana, njegovo zanimanje za stik s študenti ter preučevanje premikov v vedno znova spreminjajoči se globalni ekonomiji - ki je od začetka njegove kariere doživela že kar nekaj radikalnih pretresov in sprememb - pa ne usiha niti po upokojitvi. O svojih bogatih izkušnjah se je z Marjanom Svetličičem za tokratno Razkošje v glavi pogovarjala Alja Zore.

"Lunar New Year", also known as the "Spring Festival", has become a significant part of Australian culture. The celebration is so popular that Sydney's version is considered the largest outside Asia. - "Lunarna Nova godina", poznata i kao "Proljećni festival", postala je značajan dio australijske kulture. Proslava je veoma popularna, a verzija proslave iz Sidneja smatra se najvećom izvan Azije.

Poznata kao jedan od najvećih praznika u istočno azijskoj kulturi, Lunarna Nova Godina i tradicionalno slavlje koje je okružuje svake godine prihvaća i sve veći broj Australaca. Australija je postala poznata po nekim od najvećih proslava lunarne Nove godine izvan Azije, a što, kako stručnjaci tvrde, doprinosi australskom identitetu kao multikulturalnoj zemlji.

Nazivaju ga Hallyu, odnosno korejski val. Radi se o ideji prema kojoj je južnokorejska kultura danas jedan od pokretača globalne kulture, a u njenom srcu je korejska pop muzika. Koliko je ovaj pravac popularan i na prostoru Zapadnog Balkana govori to da u Srbiji postoji prodavnica sa k-pop proizvodima, a u Hrvatskoj se organizuju brojni događaji sa fokusom na korejsku kulturu. Šta mlade privlači ovoj muzici daleke Azije i šta mogu naučiti od nje slušajte u Glasom mladih.

Ime tedna sta postala Matej Ferlič in Juš Šoltes, oblikovalca, ki sta za plakat Vse je kul zmagala na mednarodnem natečaju Plaktivat. Med 400 deli iz 34 držav sta žirijo na inštitutu TAM-TAM za družbeno odgovorni plakat na temo mladostniških stisk prepričala brez podob, pač pa z besedami, ki nas popeljejo skozi konkretno realnost.Kandidata sta bila še: Damir Podnar, vodja enote za tehnično potapljanje, ki je vodil tudi potapljaško ekipo pri reševanju tričlanske družine in dveh vodnikov iz Križne jame, kjer so obtičali zaradi visokega vodostaja. S premišljenim in strokovno izdelanim načrtom so izletnike po skoraj treh dneh brez zdravstvenih posledic pripeljali na varno. Ralf Čeplak Mencin, kustos za muzejske zbirke iz Azije, Oceanije in Avstralije v Slovenskem etnografskem muzeju. Z ekipo restavratorjev so uspeli iz številnih koščkov sestaviti edinstvena eksponata iz kitajske zbirke Skušek in ugotovili, da predstavljata model vhoda v palačo in filigransko oblikovano okrasno steno.

Poletje, morje, brezdelje. Po drugi strani pa tudi supanje, surfanje, plavanje, kolesarjenje, tek. Za novodobne turiste ni več dovolj le pogled na morje, želijo si doživetij, uživanja v naravi in možnosti rekreacije, poudarjajo v Resortu Adria Ankaran, ki je letos prejel nagrado evropskega združenja ACSI kot najbolj športno naravnan kamp v Sloveniji. Kot istrsko športno središče se vse bolj uveljavlja Koper. Za poletni živžav v mestu je zadnji teden poskrbelo več kot 2500 mladih rokometašev Eurofesta iz vse Evrope in Azije. Kaj pa domačini? Kako doživljajo življenje v mestih, kjer se prebivalstvo poleti večkratno poveča? O vsem tem, pa tudi o novostih na portoroški plaži in koprskem obmorskem parku, kjer je po novem tudi velika plaža za pse, govorimo v tokratni oddaji. Pripravila jo je Lea Širok.

Teden je zaznamoval prvi letošnji vročinski val. Vse je globoko pretresla smrt malčka v razbeljenem avtomobilu, dan pozneje je med neurjem moškega v avtomobilu smrtno poškodovalo padlo drevo. Sprašujemo se, ali so tudi to svareče posledice podnebnih sprememb. V luči tega je dobrodošla potrditev ambicioznejšega nacionalnega energetskega načrta in podnebnega zakona. Da bi tudi revnejši svetovni jug lahko financiral podnebne spremembe, so v Parizu pripravili konferenco o odpisu dolga državam v razvoju. Komentiramo tudi bruseljske proračunske načrte ter se z dopisnico iz Azije pogovarjamo o vroče-hladnem odnosu Kitajske z Zahodom in vlečemo vzporednice med Tajvanom in nesrečno Ukrajino. Kritični pregled tedna ta petek s Katjo Arhar.

Beg kadra iz gostinstva je v zadnjih dveh letih po epidemiji koronavirusne bolezni postal še očitnejši. V javnosti so se pred kratkim pojavile informacije, da želi premier Robert Golob že letošnjo turistično sezono reševati z delavci s Filipinov, kjer namerava vlada odpreti konzulat. Je to sploh lahko rešitev, glede na to, da slovenski turizem temelji na doživetjih, ki jih ponujajo slovenski običaji in tukajšnji prebivalci? Kako reševati zagato, s katero se spoprijemajo tudi v drugih gospodarskih panogah? Sogovorniki Dubravka Kalin, generalna direktorica Direktorata za turizem pri Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo; Tina Sračnjek, vodja projektov pri Slovenski turistični organizaciji; Aleš Piščanec, hotel Koper; Blaž Cvar, predsednik Obrtno-podjetniške zbornice; Aleš Hvala, lastnik in direktor hotela Hvala; Goran Knavs, direktor podjetja Soča Rafting.

Star pregovor pravi, da veljaš, kolikor jezikov znaš. To se je včasih nanašalo predvsem na nemščino, italijanščino in francoščino, v 21. stoletju pa ta modrost slej ko prej meri na kitajščino, korejščino in japonščinoVse kaže, da se v 21. stoletju gospodarsko – s tem pa tudi politično – težišče sveta seli na pacifiške obale Azije. Po podatkih Združenih narodov je bila, na primer, kitajska ekonomija predlani druga največja na svetu, japonska tretja, južnokorejska pa deseta. To pa seveda pomeni, da si v Sloveniji ne moremo več privoščiti, da bi o teh deželah ne vedeli ničesar. A kako težko se je pravzaprav naučiti jezikov vzhodne Azije in spoznati tamkajšnje kulture? Pa tudi: kako ta vednost pomaga širiti intelektualne in emocionalne horizonte tistim, ki se učijo? In, ne nazadnje, s kakšnimi upi smejo ljudje, ki so tovrstna znanja osvojili, navsezadnje vstopiti na slovenski trg dela? To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Gymnasiumu, ko smo se pogovarjali s študentkami in študentoma Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani – z japonologinjama Katarino Gerl in Marto Simeonov, s koreanistom Primožem Prevodnikom ter s sinologinjo Vido Krevs in sinologom Aljažem Novakom.

Dogodek tedna je nepričakovana, rokohitrska vložitev zakona za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Gre za zaščito ljudi pred neprizanesljivo podražitvijo in vzpostavljanjem vzporednega zdravstvenega sistema v škodo javnega ali za ceneno populistično kupovanje naklonjenosti javnega mnenja? V oddaji pojasnjujemo sveže gospodarske napovedi za slovensko gospodarstvo – kaotične in nedosledne napovedi glede reform zagotovo niso dobrodošla okoliščina, a bolj kot to skrbi nevarnost recesije v Nemčiji. Komentiramo poteze italijanske desne vlade na področju migracijske politike in drugih skupnih politik Evropske unije. Z našima dopisnikoma iz Združenih držav in Azije pa o obisku predsednika Bidna na Irskem sredi obveščevalne afere doma ter o kazanju mišic velesil na tihomorskem območju. Kritični pregled tedna ta petek z Matjažem Troštom.

Reka Mekong, ki se vije vse od Kitajske pa do Vietnama, združuje in razdvaja Azijo. Voda je hkrati tudi moč, ki si jo prilašča Kitajska in z njo širi vpliv vzdolž mogočne reke. Vietnam, znan kot dežela riža, je takoj za Kitajsko in Indijo največji izvoznik belega zlata, kot v Aziji pravijo rižu. A podnebne spremembe in interesi sosed vse bolj ogrožajo proizvodnjo riža - osnovne hrane za več milijard ljudi. Zaradi izgradnje novih jezov se gladina reke Mekong znižuje, riževa polja pa izginjajo.

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas. Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther. To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera. foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)

Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine V sodobnem, tesno povezanem, globaliziranem svetu smo se vsi skupaj že navadili na to, da tudi dogodki, ki se pripetijo daleč stran, na drugem koncu planeta, lahko močno vplivajo na naša življenja. Samo pomislimo, na primer, kako daljnosežno so celo na majhno, na svetovnem odru večidel neopazno Slovenijo vplivali zlom nepremičninskega trga v Združenih državah leta 2008 pa begunska kriza, ki jo je sprožila državljanska vojna v Siriji, ali izbruh epidemije covida na Kitajskem leta 2019. A vse to, kot rečeno, nekako lahko razumemo; v svetu, ki pozna internet, mednarodni ladijski in letalski promet ter prost pretok kapitala in blaga, se pač zdi neizbežno, da bodo dogodki na oddaljenih celinah tako ali drugače odmevali tudi pri nas. Bolj presenetljivo pa je spoznanje, da tovrstna tesna prepletenost geografsko oddaljenih koncev sveta sploh ni preveč nov pojav. Če, denimo, v roke vzamemo knjigo Božja senca ameriškega zgodovinarja Alana Mikhaila, ki je v prevodu Mateja Veniera, našega radijskega kolega s programa Ars, pred nedavnim izšla pri založbi Beletrina, hitro ugotovimo, da je bil svet bistveno bolj, kakor si mislimo, povezan že v 15. in 16. stoletju. Alan Mikhail, predstojnik katedre za zgodovino na sloviti univerzi Yale, namreč v Božji senci govori o sultanu Selimu, ki je Osmanskemu imperiju vladal med letoma 1512 in 1520 in v tem kratkem času svojo državo pomagal preobraziti v svetovno velesilo, ki je s svojo trgovsko, vojaško in kulturno močjo spremenila tok zgodovine – in to ne le zgodovine dežel, ki so jim neposredno vladali iz Istanbula, temveč kar zgodovino vsega sveta, saj sta, kot prepričljivo pokaže Mikhail, natanko pod vtisom naraščajoče turške moči vsak na svojem področju delovala tudi tako različna človeka, kot sta bila Krištof Kolumb in Martin Luther. To pa slej ko prej pomeni, da je edina zgodovina, ki je resnično vredna svojega imena, zgodovina vsega človeštva, saj nihče ni, kot je rekel angleški pesnik John Donne, za njim pa ponovil Ernest Hemingway, otok sam zase; vsi smo pač del iste kopnine. Kako je torej Osmanski imperij preobrnil človeško zgodovino, kako je preobrnil zgodovino islamskega in krščanskega sveta, zgodovino sredozemskega bazena, zgodovino Evrope in Azije, navsezadnje zgodovino Slovenije in kakšno vlogo je pri vsem tem igral pri nas danes povsem spregledani sultan Selim? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prevajalca Božje sence, Mateja Veniera. foto: Nakkaş Osman - portret sultana Selima, izrez (Wikipedia, javna last)

V zadnjem času je obnašanje slovenskih političnih elit resnično shizofreno. Recimo zadnje iz kuhinje desnih političnih silnic … Ob treh pomembnih družbenih vprašanjih so se odločili uporabiti ultimativno demokratično orodje, ki je seveda referendum. "Dajmo vprašati ljudi," so si vsi pomembni rekli, ko so dobili odgovor, pa jim ta ni všeč. Še več … Jadrno so ugotovili, da je ne le odgovor napačen, temveč je bilo volilno telo zavedeno. Ob tem so natrosili še nekaj grotesknih izjav, ki vse gredo v smeri, da je z njimi vse v redu, z nami pa vse narobe. In stara maksima, ki se zdi kot slab vic, "dajmo zamenjati ljudstvo," spet sili iz izjav in komentarjev elite, ki je zafrčkala ne le tri referendume, temveč ob tem tudi dve ali tri osnovne šole. Če nam je dovoljeno nekaj domačinskega populizma … A teza, da bi zamenjali ljudstvo, se zdi nemogoča le na prvi pogled. Tako se bomo danes kot prvi medij pri nas ukvarjali s teoretičnimi osnovami za transplantacijo Slovencev. Se pravi z vprašanjem, kako bi stare Slovence nadomestili z novimi, ki ob pomembnih glasovanjih za SDS ne bi več počeli neumnosti. Da ne gre za nič revolucionarnega pričajo tako zgodovinske kot svete knjige, ki so polne menjavanja ljudstev – seveda se Slovenci ne bi zamenjali z ognjem in mečem, temveč miroljubno, zato je treba pozabiti na Mojzesova tavanja in zamenjavo trenutnih Slovencev z bolj ubogljivim ljudstvom izvesti v skladu s sodobnimi standardi. Najprej: kam bi šli neubogljivi? Možnosti je veliko, pobudniki zadnjega referenduma so ljudstvo že pošiljali v nekaj preostalih komunističnih diktatur, med katerimi se zdi Venezuela kar mikavna. Ampak ker smo se s preselitvijo v južno Ameriko v naši oddaji že ukvarjali, nas seveda zanima, kdo bi nas tukaj nadomestil, da bi bil po volji Slovenski socialdemokratski stranki, oziroma da bi ob referendumih in volitvah tudi glasoval, kot v tej stranki pričakujejo. Po grobi oceni bi med menjavo ljudstva po volji SDS odšlo približno milijon osemsto tisoč Slovencev! Ostal bi le vrh stranke, vzdrževalci v elektrogospodarstvu in v železniški infrastrukturi ter osem pravih in osem namišljenih novinarjev. Torej bi morali dobiti nazaj ogromen del manjkajoče populacije, kar se pri menjavah ljudstva vedno izkaže kot največji problem. V današnjih časih je težava sicer nekoliko manjša, saj samo odškrneš zunanje evropske meje in v trenutku se iz osrednje Azije ali z bojišč Evrope nabere dovolj ljudi. Težava pa je v tem, da bi bili pri SDS s takšnimi novimi Slovenci nezadovoljni, ne glede na to, kako hitro bi se naučili pravilno glasovati ... Ker strankin moto je, da naj v Sloveniji živijo in glasujejo le tisti Slovenci, katerih matere so molzle karantanskega panterja. Tako je menjava trenutnega ljudstva z nekim drugim ljudstvom praktično nemogoča, oziroma bi bili pri SDS najbolj zadovoljni, če bi se ob zamenjavi ljudstva vrnili nazaj isti Slovenci, vendar prevzgojeni … Kar nas pripelje do srčike problema. Ko pri SDS govorijo o volivcih, ki so bili zavedeni, zaslepljeni, neodgovorni, površni ali kako drugače odvrnjeni, da so glasovali narobe, si seveda ne želijo drugih Slovencev, ki bi glasovali pravilneje, temveč drugačnih Slovencev, ki bi jim enostavno opravilo obkrožanja glasovnic zagotovo ne spodletelo. A obstaja kleč … "Če nočeš drugih, temveč hočeš sedanje, vendar drugačne, moraš te prevzgojiti." In ni, da s prevzgojo niso poskusili … Na začetku vsake prevzgoje je dobrikanje, tako smo dobili turistične bone. Ker niso pomagali kmečki turizmi in trizvezdični hoteli, je potem poskusila palica v roki ministra za notranje zadeve, a prevzgoja vseeno ni šla nikamor. Še več; ljudstvo se je aprila pokazalo kot izrazito nehvaležno in se kot takšno kaže vse od takrat. Kaj torej stranki še ostane, da bi ljudje končno doumeli, kaj je dobro za njih same? Logični odgovor bi bil pospešeno in kakovostno izobraževanje populacije in obča kulturizacija javnega prostora. A tega se bojijo tako leve kot desne stranke. V izobraženi in kulturni družbi politične elite postanejo državni nameščenci, kar pa ni nikomur v interesu … Kar se pa SDS in užaljenosti ob zavrnitvah tiče, velja stara modrost: "Ne sprašuj, če nočeš slišati odgovora!"

Socialni partnerji so se seznanili z novim izračunom minimalnih življenjskih stroškov. Ti dosegajo 670 evrov na mesec. Višina minimalne plače še ni znana, je pa po napovedih državnega sekretarja Dana Juvana v igri znesek od 804 do 938 evrov neto. Nekateri drugi poudarki oddaje: - Tretji krog pogajanj med vlado in sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov je prinesel konstruktivne pogovore, pravi pristojni minster Daniel Bešič Loredan. Minister upa, da stavke, napovedane za sredo ne bo, pogajanja naj bi nadaljevali v ponedeljek. - Ruski predsednik Vladimir Putin na srečanju v Kazahstanu utrjuje vezi z državami srednje Azije. Vojne v Ukrajini, ki je pretrgala vezi z Zahodom, ne obžaluje.Kot pravi, to kar delajo ni prijetno, a da so njihove poteze vseeno pravilne in pravočasne. - Lorenzo Fontana iz Lige je novi predsednik poslanske zbornice v Rimu, po včerajšnji izvolitvi politi Ignazia La Russe na mesto predsednika senata je to še ena skrajna odločitev desnosredinske koalicije. Obrat v skrajno desno skrbi tudi zamejske Slovence.

Slovenska salezijanska redovna skupnost je v letu dni v svoje središče na Rakovniku v Ljubljani sprejela pet mladih salezijancev: enega iz Ugande, dva iz Vietnama, enega iz Svobodne države Kongo in še enega iz Demokratične republike Kongo. Med njimi je tudi Cyprian Mbaziira iz Ugande, ki je pred letom dni prišel v Slovenijo; zdaj opravlja vzgojno prakso v Domu Janeza Boska v Želimljem. Kdaj in kje je stopil v stik s krščanstvom in kakšna je bila njegova pot v Slovenijo? Njegov predstojnik v Sloveniji, salezijanski inšpektor Marko Košnik, pa odgovarja na vprašanje: zakaj so se salezijanci v Sloveniji odločili med sebe sprejeti mlade misijonarje iz tujine, kdo so ti mladi možje, ki želijo nadaljevati salezijansko formacijo pri nas in kako je njihov prihod vplival na življenje v skupnosti, pa kakšen je odziv med verniki.

Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko srečamo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam?

Visoko inflacijo v Evropi so zagnale naraščajoče cene goriv in energentov, posledično so se povečali tudi stroški prevoza oziroma logistike. Poleg tega je proizvodnja na Kitajskem še vedno okrnjena zaradi tamkajšnje politike ničelne tolerance do covida. Zastoji v dobavnih verigah v večini niso odpravljeni. Južna Koreja, Evropa in Združene države imajo v načrtu skrajšanje dobavnih verig tako, da bi proizvodnjo polprevodnikov, ključnih v elektroniki, preselili iz Azije domov. Projekt je zahteven in ne bo uresničen čez noč. V oddaji tudi: - Zelenski: vsak ruski vojak, ki bo streljal v Zaporožju, bo tarča ukrajinskih varnostnih sil - Podnebni begunci: žrtve dviga gladine morja v nekaterih svetovnih prestolnicah - Slovenski košarkarji v Carigradu z 82:86 premagali Ukrajino

Veliki indijski kralj Ašoka je bil v zgodnjih letih svojega kraljevanja zelo bojevit. Osvajal je sosednja kraljestva in pobil na tisoče ljudi. Njegov imperij je zajemal večino jugovzhodne Azije, vendar mu tudi to ni prineslo sreče, saj se je postopno zavedel, koliko trpljenja prinašajo vojne. Nekega dne je na potovanju slišal nekoga kričati: »Končno sem zmagal! Sem resničen zmagovalec!« Ašoka je svojim spremljevalcem ukazal, naj ugotovijo, kaj se dogaja. Našli so kričečega moža, ki je stal ob bregu reke, v katero je bil odvrgel svojo sabljo. Moža so privedli h kralju in Ašoka ga je vprašal: »Zakaj zganjate tak hrup? V čem ste zmagali?« Mož mu je odgovoril: »Dolgo sem bil poln sovraštva. Imel sem veliko sovražnikov, ki sem jih skušal enega za drugim pobiti. Na koncu sem spoznal, da se je za vsakim sovražnikom, ki sem ga ubil, pojavil nov sovražnik. Dokler bom v sebi gojil sovraštvo in željo po maščevanju, mojih sovražnikov ne bo nikoli konec. Od takrat skušam premagati svojo jezo in zdaj mi je končno uspelo. Svojo sabljo sem vrgel v reko. Od danes naprej ne bom več ubijal.« Njegove besede so prižgale iskrico v Ašokovem srcu in pomislil je: »To pa je izvedljivo!« Zatem je Ašoka sprejel filozofijo nenasilja in odigral vodilno vlogo pri širjenju budizma v Aziji. Iz krutega vladarja se je spremenil v zagovornika nenasilja in v svojem kraljestvu je ustvaril pravično in poduhovljeno družbo, uvedel je celo zakone o blaginji živali in okolja. Ta zgodba uči o tem, kako se lahko soočimo s svojo jezo in odpravimo sovraštvo. Vse dokler je naš um poln jeze in maščevalnih misli, vidimo vsakega človeka kot svojega sovražnika. Vsaka malenkost nas razjezi in v vsem zaznavamo morebitno nevarnost. Postanemo človek, ki v vsem najde nekaj slabega in spregleda vse, kar je dobrega, zato smo vedno nesrečni in zagrenjeni. Toda če spoznamo, da je naš um tisti, ki ustvarja tako zaznavo, potem je to kot iskrica v Ašokovem srcu – kar naenkrat uvidimo, da lahko to stanje izboljšamo. Manj ko imamo v sebi sovraštva in jeze, bolj v drugih opazimo dobroto in bolj se nam zdi prijetno naše okolje. Naš um je namreč tisti, ki pogojuje naša izkustva. In če je kralju Ašoki, ki je pred več kot dva tisoč leti na tako obširnem območju vladal milijonom ljudi, uspelo doseči mirno sobivanje, versko strpnost, splošno blaginjo, pravičnost, ekološko ozaveščenost in spoštovanje vseh živih bitij, zakaj ne bi to uspelo tudi nam?

Stalno predstavništvo Slovenije pri ZN v New Yorku in Mednarodni raziskovalni center za umetno inteligenco pod okriljem Unesca (IRCAI) sta organizirala stranski dogodek na Političnem forumu Združenih narodov na visoki ravni za trajnostni razvoj (HLPF 2022). Na dogodku sta bila predstavljena tudi nov razpis IRCAI 2022 TOP 100, mednarodni seznam rešitev umetne inteligence na področju ciljev trajnostnega razvoja, ter predlog novega UNESCO okvirja za inovacije v umetni inteligenci. Pogovarjali smo se z Mihajelo Črnko. Seznam stotih projektov, ki rešujejo probleme, povezane s sedemnajstimi cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov z uporabo umetne inteligence, iz vseh petih geografskih regij: Afrike, Evrope in Amerike, Azije in Pacifika ter Bližnjega vzhoda. To so uporabne rešitve, ki lahko verodostojno rešijo problem v resničnem življenju v razvoju s premišljenim poudarkom na etiki.

Po polnoči bo gostja profesorica baleta Matea Brečko, pobudnica projekta "Vseslovensko petje s srci",ki se je zgodilo na Jurjevo. Kot poudarja, ima petje na človeka velik vpliv, ustvarja boljše vzdušje in energijo; hkrati pa ugotavlja, da Slovenci pozabljamo na svojo lastno zgodovino in nismo več v stiku s kulturno dediščino. V nadaljevanju noči bomo s Saro Vintar potovali po državah jugovzhodne Azije, slišali pa bomo tudi pogovor s kulturnim ustvarjalcem, predvsem pesnikom, Tomom Vebrom.Pobudnica projekta "Vseslovensko petje s srci".Po polnoči bo gostja profesorica baleta Matea Brečko, pobudnica projekta "Vseslovensko petje s srci",ki se je zgodilo na Jurjevo. Kot poudarja, ima petje na človeka velik vpliv, ustvarja boljše vzdušje in energijo; hkrati pa ugotavlja, da Slovenci pozabljamo na svojo lastno zgodovino in nismo več v stiku s kulturno dediščino. V nadaljevanju noči bomo s Saro Vintar potovali po državah jugovzhodne Azije, slišali pa bomo tudi pogovor s kulturnim ustvarjalcem, predvsem pesnikom, Tomom Vebrom.

Ste kdaj pomislili, da bi znanstveniki nekega dne lahko preučevali, ne le kakšne razglednice ste bližnjim in dragim poslali s svojega potovanja v tujino, ampak tudi kaj natanko ste na kartici napisali? – Misel se najbrž zdi absurdna, a deltiologija – se pravi zbiranje in preučevanje starih poštnih razglednic – dejansko lahko pomembno pripomore k rekonstrukciji vsakdanjega življenja naših prednikov in osvetli tiste plasti preteklosti, ki nam ostajajo skrite, če se posvečamo le tako imenovani veliki zgodovini, ki jo pač pišejo kralji in generali. To zgovorno potrjujejo tudi Podobe iz daljnih dežel, še svež, s slikovnim gradivom razkošno opremljen zbornik znanstvenih razprav o razglednicah, ki jih danes hranijo različne muzejske ustanove pri nas, ki pa so jih ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja iz Japonske, Kitajske in Koreje nazaj v domovino pošiljali sploh prvi Slovenci, ki so kadarkoli obiskali vzhodno Azijo. Kdo so bili ti ljudje? Zakaj so potovali v tiste kraje? Kako so doživeli kulturni šok srečanja s civilizacijo, o kateri pred odhodom slej ko prej niso vedeli prav veliko? Kaj jih je očaralo in kaj razočaralo? Kako so o tem izkustvu pisali svojim domačim? Jih lahko celo označimo za nekakšne pionirje globalizacije, ki so napravili prvih nekaj korakov v smeri zbliževanja dotlej izjemno oddaljenih svetov vzhodne Azije in slovenskega prostora? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili predavateljico z Oddelka za azijske študije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, japonologinjo in jezikoslovko, dr. Chikako Shigemori Bučar, ki je skupaj s kolegico z Oddelka, sinologinjo dr. Majo Veselič uredila Podobe iz daljnih dežel in za zbornik napisala tudi tri razprave.

Lunarno novo leto, tudi znano kot pomladni festival, je del avstralske kulture. V Sydneyu, na primer, je lunarno novo leto največje praznovanje izven Azije. Kje so njegovi začetki in kako se praznuje v Avstraliji?

Lunarno novo leto, tudi znano kot pomladni festival, je del avstralske kulture. V Sydneyu, na primer, je lunarno novo leto največje praznovanje izven Azije. Kje so njegovi začetki in kako se praznuje v Avstraliji?

Tako kot lani se je morala tudi 51. izdaja mednarodnega filmskega festivala v Rotterdamu, ki se že tradicionalno odvija v januarju in februarju, zaradi zaostrovanja epidemije zateči na splet. Festival se je že v 70. letih 20. stoletja vzpostavil kot uporniški filmski dogodek, ki je namesto rdečih preprog in filmskih zvezd podpiral produkcijo držav t. i. tretjega sveta in napolnil kinodvorane z avtorskimi filmi iz južne Amerike, Azije in Afrike, ne le Evrope in Amerike. Svoje poslanstvo iz časov svojega začetka do določene mere ohranja tudi danes – vsekakor je eden redkih filmskih festivalov svetovnega filma v Evropi v pravem pomenu besede. Tokrat podrobneje predstavljamo programski sklop Veliko platno. Španski cineast Pedro Almodovar, ki je s svojimi pogosto komičnimi, predrznimi in včasih celo prostaškimi, drugič pa ganljivimi zgodbami o ženskah in njihovih ljubimcih, gejevskih moških, transseksualcih in njihovih ljubimcih in materah, pankericah in pankerjih, igralkah in igralcih ter drugih posebnežih v živih, nasičenih barvah z rdečimi odtenki na čelu odločilno zaznamoval španski postfrankistični film in se kot eden njenih najprepoznavnejših avtorjev vpisal tudi v evropsko zgodovino filma, pa je s filmom Vzporedni materi posnel svoj najbolj eksplicitno političen film, saj v njem pripoveduje, kot pravi, tudi o najtemnejših vidikih španske državljanske vojne.

Slikajući i podučavajući osnove slikarstva Alma već 30 godina pronosi pozitivnu priču o Bosni i Hercegovini i njenim ljudima, ne samo u Australiji, već i u mnogim gradovima država jugoistočne Azije i Bliskog Istoka.

51. Teden slovenske drame, ki so bo slavnostno začel danes v Prešernovem gledališču Kranj, med drugim prinaša tri nove nagrade za najboljšo igralko, najboljšega igralca in posebna nagrada Tedna slovenske drame po izboru žirije. Drevi bo na ogled prva tekmovalna predstava Škofjeloški pasijon patra Romualda v režiji Jerneja Lorencija. O ustvarjalni moči pa te dni priča tudi projekt Share zavoda Exodos, ki vzpostavlja sodelovanje sodobnih scenskih umetnikov iz Afrike, Azije in Evrope. Program se bo zvrstil v Ljubljani v Dijaškem domu Ivana Cankarja in v Cukrarni. Nocoj bo kamerunski plesalec in koreograf Tchinatadi Ndjidda uprizoril solo, ki ga je navdahnila pot migrantov. O tem v Svetu kulture in še o sinočnjem gostovanju slovenskega filma iz 80-ih Nasvidenje v naslednji vojni v renomiranem berlinskem kinu Arsenal ter o fotografski razstavi Romana Bezjaka v galeriji Photon, na kateri predstavlja dela iz kontinuirane serije vtisov arhitekturne dediščine socialističnih režimov z naslovom Arheologija nekega obdobja. Na fotografiji predstava Škofjeloški pasijon, vir: Prešernovo gledališče Kranj

Človekova biološka narava in njegova kulturna moč ne moreta biti v konfliktu in medsebojnem zanikanju. Samo v medsebojni solidarnosti in sožitju lahko obe razsežnosti ustrezno odgovarjata na realne in tudi navidezne probleme. Človekova narava ni popolna, kdaj je tudi obremenjujoče nepopolna. V takih primerih ima sodobni človek ustrezne in učinkovite kulturne rešitve, ki vsaj delno lahko naravi vrnejo tisto, kar je sama izgubila ali deformirala. Nasilno vstopanje kulture v naravo in njeno zavestno sprevračanje, ne more biti v službi človeka in njegovega dostojanstva. Nekakšen novi razredni boj, med naravo in kulturo, ki posnema onega, med delom in kapitalom ni rešitev problema. Še manj pa je rešitev v tem, da nekateri želijo iz tega narediti ideologijo pluralnih spolnih identitet. To modno muho zahodnjakov bodo brez težav povozili vitalisti iz Afrike in Azije. In to upravičeno, saj vedno zmaga moč življenja. Kdor jo ima, mu pripada prihodnost. Kdor moč življenja ubija in zanika, si piše sodbo sam. Evropa, quo vadis?

"Ti ne moraš imati novac da bi bio zdrav"-Margarita Šikić Razgovor možete pronaći na youtube kanalu, Spotify-u, te svim ostalim platformama za pružanje audio reprodukcije podcasta. Margarita Šikić Margarita je pionir u Hrvatskoj kada je riječ o adaptogenima. Prije svega mlada poduzetnica sa velikim interesom u poboljšanju vlastitog zdravlja i funkcioniranja u svakodnevnom životu. Osnivač je brenda Awaken Mind. Rješenja inspirirana inteligencijom prirode. I to u svakom pogledu. Margarita nam na ova područja donosi priču o adaptogenima. -adaptogen povećava otpornost organizma na širok spektar „neprijateljskih“ stanja organizma, u što spadaju fizički, kemijski ili biološki faktor-adaptogen ima ulogu normalizacije organizma, odnosno ispravljanja poremećaja uzrokovanih stresnim stanjima i agensima-adaptogen mora imati neštetno djelovanje na organizam (ako se uzima u propisanom obliku i propisanim dozama), bez obzira na to što djeluje na širok spektar poremećaja. Neki od najpoznatijih adaptogena su: Lion's Mane, Reishi, Cordyceps, Ashwaganda i mnogi drugi.. Lion's ManeJedna od najljepših gljiva čiji izgled podsjeća na maleni snježni vodopad, na hrvatskom jeziku naziva se Resasti igličar ili Lavlja griva (Lion´s Mane).Ovu medicinsku gljivu nazivaju prirodnom hranom za neurone, zbog njene sposobnosti da obnavlja živčani sustav.Američki i kineski stručnjaci uspjeli su iz lavlje gljive izdvojiti dva aktivna sastojka – hericenon i erinacin - koji potiču proizvodnju faktora neuronskog rasta (NGF).Najvažniji sastojci lavlje gljive* derivati cyathana (diterpenoidi)* beta-D-glukan* ergosterol (provitamin D2)* erinacini Q i R* ksilan* glikoksilan* mano glikoksilan* galaktoksilo glukan* hetero beta glukan ReishiReishi gljiva, poznata i pod imenom Ganoderma lucidum potječe iz toplih i vlažnih predjela Azije, a godinama je upravo ona bila najvažnija biljka istočnjačke medicine, posebno u Kini i Japanu.U reishiju nalazimo nekoliko molekula, koje uključuju triterpenoide, polisaharide i peptidoglikane koje se smatra zaslužnima za zdravstvene benefite ove biljke.Kako stoji u studiji koju je proveo Lin, jedno od najvažnijih djelovanja Reishi gljive je njezin utjecaj na imunitet. Iako nije potpuno jasan način djelovanja, čini se da reishi utječe na bijela krvna zrnca, koja su ključan dio imuniteta. Također, potvrđeno je i da reishi smanjuje upalne procese unutar bijelih krvnih zrnaca što također doprinosi jačanju imuniteta.Mnogi se odlučuju za uzimanje reishija zbog njegovog potencijalnog antikancerogenog djelovanja. Studija koju su proveli Bao i sur. nad preko 4000 osoba koje su preživjele karcinom dojke pokazala je da ih je oko 60% tijekom liječenja uzimalo reishi gljivu. CordycepsPrvi put je zabilježena u Tibetu, pod nazivom yartsa gunbu, u 15. stoljeću.Glavni razlozi za njezinu primjenu leže u želji za povećanjem otpornosti organizma, poboljšanjem libida te postizanjem veće radne učinkovitosti i boljih sportskih rezultata.Njegova primjena se preporučuje i kod pada vitalnosti organizma, a osobito kod karcinoma, impotencije te bubrežnih bolesti.Cordyceps štiti bubrege od oštećenja te liječi upale, loše funkcioniranje i zatajenje rada bubrega.Cordyceps ima antiupalna svojstva -  dokazana je njegova učinkovitost kod reumatoidnog artritisa.Štiti od kardiovaskularnih bolesti - regulira rad srca, poboljšava protok krvi, snižava visoki krvni tlak, smanjuje razinu kolesterola i triglicerida, sprečava stvaranje krvnih ugrušaka.Cordyceps je efikasan i protiv infekcija jer djeluje na viruse, bakterije, gljivice i parazite. Sa Margaritom smo proli brojne teme, kako one aktualne o trenutnom stanju, načinima kako prevenirati brojne posljedice i o raznim načinima kako unarijediti svoje tjelesne ali i mentalne funkcije.Sve smo to stavili pod jedan naziv a to je Biohakiranje. Definitivno mogu reći da je ona jedna od pravih biohakreica. Svoj život pokušava što je više moguće podrediti zdravlju i kvaliteti življenja.

Više od šest mjeseci nakon što se u središnjem dnevniku SBS-a po prvi puta izvještavalo o nizu samoubojstava među ženama iz Južne Azije u jednom području Melbournea, pokrenuta je inicijativa kojoj je cilj otklanjanje ključnih problema s kojima se suočavaju migranti.Na području Whittlesea, općine na krajnjem sjeveru Melbournea, u posljednje su dvije godine zabilježili najmanje šest smrti žena za koje se vjeruje da je riječ o samoubjstvima koja imaju uznemirujuće sličnosti.

Že v prvi polovici 19. stoletja je Karl Marx postavil tezo, da bo razvoj kapitalistične industrije in trgovine svet sčasoma povezal do te mere, da nenadoma ne bomo imeli samo globalne ekonomije, ampak tudi globalno kulturo, saj da bodo umetnostni dosežki enega naroda, ene države poslej na voljo prebivalcem vsega planeta. V tem kontekstu je Marx govoril predvsem o nastanku oziroma oblikovanju svetovne književnosti. In ne glede na to, kaj si že mislimo o njegovi teoretski misli ali o vplivu te teorije na zgodovino 20. stoletja, je treba priznati, da je imel Marx vsaj kar se tiče svetovne književnosti kar prav. Če namreč okoli leta 1850 tudi najbolj izobraženi ljudje v Evropi in Ameriki niso poznali vrhunskih dosežkov arabske, perzijske, indijske, kitajske ali japonske književnosti, to danes preprosto ne velja več in avtorji, kot so Omar Hajam, Li Bai ali Macuo Bašo, veljajo za absolutno nesporne klasike. Je pa k temu vendarle treba dodati, da je naše poznavanje neevropskih literarnih tradicij še vedno pomanjkljivo. To menda velja celo za največje narode in države na Zahodu, kaj šele za okolja, kakršno je slovensko, kjer zaradi relativne majhnosti dolgo nismo dobili kompetentnih prevajalk in prevajalcev, ki bi nam znali odpreti vrata v zakladnico književnosti Azije in Afrike. No, v zadnjih desetletjih pa se ta nezavidljiv položaj – še zlasti po zaslugi dejstva, da so na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ustanovili Oddelek za azijske študije – vendarle popravlja in tako smo Slovenci naposled dobili prve prevode neposredno iz vzhodnoazijskih jezikovnih okolij. V tem smislu, se zdi, še zlasti ne moremo spregledati dosežkov vseh tistih, ki skrbijo za tkanje literarnih stikov in povezav med nami in deželo vzhajajočega sonca. Japonske pesmi, kratke zgodbe, eseji, predvsem pa romani, vsi po vrsti prevedeni neposredno iz izvirnika, zdaj prihajajo med slovenske bralke in bralce tako redno in tako pogosto, da se vse skupaj zdi skoraj že samoumevno. Pa seveda ni. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu spraševali, kakšni so pravzaprav izzivi, zadrege in težave pa, jasno, tudi radosti in veselja, s katerimi se pri svojem delu srečujejo prevajalci iz japonščine. Vrata v svoji prevajalski delavnici sta nam tako odprla Iztok Ilc, ki je bil za svoj prevod romana Mamina zapuščina ugledne pisateljice Minae Mizumura lani nominiran za Sovretovo nagrado, in Domen Kavčič, čigar prevod Uboja komturja, najnovejšega romana superzvezdnika japonske literature, Harukija Murakamija, je čisto pred kratkim prišel na naše knjižne police. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Pozdravljeni, tokrat bodo naša krila zaokrožila preko celega sveta ... S postanki seveda. Gostja tokratne epizode je Idrijčanka Špela Sedej, ki je zadnje tri leta in pol sama preživela v raziskovanju sveta in s tem tudi same sebe. Obiskala je dobršen del Evrope, Azije, Avstralije, Afrike in Amerike ter nekaj časa živela v Novi Zelandiji in Kanadi. _____ V tem pogovoru boste izvedeli:

Dr. Zdravko Zupančič je "pisatelj po duši, pesnik po srcu in predavatelj v Šoli retorike po službeni dolžnosti". Veščine nastopanja in javnega govora raziskuje in poučuje že več kot trideset let. Dr. Zupančič zase pravi, da "govorce za javnost tako opogumi in usposobi, da spregovorijo tudi takrat, ko jagenjčki obmolknejo". Ker je bil, tako kot večina drugih, med pandemijo vržen v ocean spletne komunikacije, je spoznanja zbral v priročniku Mali vedež spletne retorike. "Človek je še vedno najmočnejši medij in človek je govorjenje! Po tem se razlikujemo od drugih vrst. Tudi druge vrste se sporazumevajo, ampak ljudje govorimo ... Nisem privrženec velikega števila vizualnih dodatkov in slikovnega gradiva. Tudi med pandemijo, torej v komunikaciji na spletu, je človek, ki govori, skupek tega, kaj pove in kako to pove. Če je to dvoje dobro, potem tudi med korono zadostuje samo obraz govorca." Kdo bi si spomladi leta 2020 mislil, da bo življenje težje za vodje spletnih sestankov, udeležence spletnih srečanj, izvajalce seminarjev in gostitelje dogodkov? Stara veščina, ki so jo čislali od Azije do Aten, se je znašla v povsem novih okoliščinah, te pa zahtevajo od nas, da se prilagodimo. Zakaj in kako?

Očitna zmaga Josepha Bidna na nedavnih ameriških predsedniških volitvah ni zares presenetljiva. Nepripravljenost Donalda Trumpa, da bi priznal poraz, prav tako ni presenetljiva. Da ta nepripravljenost vse manj spominja na kaprico poraženčevega ranjenega ega in vse jasneje pridobiva poteze poizkusa mehkega državnega udara, pravzaprav tudi ni presenetljivo. Kar bi utegnilo biti presenetljivo, pa je tole: med vietnamsko vojno je življenje izgubilo nekaj manj kakor 60 tisoč Američanov. Med pandemijo covida-19 je življenje doslej izgubilo nekaj več kakor 250 tisoč Američanov. V vsega desetih mesecih je torej prva svetovna velesila izgubila štirikrat toliko ljudi, kolikor jih je med vojskovanjem v džunglah jugovzhodne Azije izgubila v desetih letih. Temu navkljub je mož, ki je Združene države vodil med največjo javno-zdravstveno katastrofo po epidemiji španske gripe pred stoletjem, na novembrskih volitvah prejel vrtoglavih 73 milijonov glasov podpore. Kako si to razložiti? Kako pojasniti, da je Trump po četrt milijona smrti prejel 11 milijonov glasov več kakor pred štirimi leti? Zakaj ga ima toliko ameriških volivk in volivcev tako rado? S čim jih je prepričal? Ali bo po vsem sodeč magnetična privlačnost njegovega lika in dela krojila ameriško politiko tudi v prihodnje – pa četudi Trumpu samemu ne bo uspelo ostati v Beli hiši? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo dr. Danico Fink Hafner ter dva novinarja, enega ameriškega, Michaela Goldfarba, in enega slovenskega, Ervina Hladnika Milharčiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: zborovanje plovil v podporo Donaldu Trumpu (bianca-stock-photos / Pixabay)

Dragan Senić je osnivač i direktor kompanije Sena, koja se bavi industrijskim hlađenjem, a koju je pokrenuo 1999. godine u toku bombardovanja. Kompanija danas ima oko 50 zaposlenih, lideri su u Srbiji u svojoj industriji, a pored Balkana, posluju i na tržištima Evrope, Azije, Južne Amerike i Afrike. Šta ga je podstaklo da u toku samog bombardovanja pokrene svoj biznis, da li je bilo straha, kako su dolazili do klijenata, kako je birao saradnike, kako izgleda kada vam u kompaniju dođe poslovni partner iz Italije, a u toku su restrikcije struje, pa imate sastanak pod svećama, zašto stalno moramo da se menjamo i još mnogo sjajnih saveta od izvanrednog Dragana Senića.

V turistični oddaji smo se potepali po zanimivih območjih destinacije Ravno polje. Ste vedeli, da je podravska rodovitna ravnica že od nekdaj omogočala dobre pogoje za preživetje? Zato ni čudno, da so našli na tem območju številne gomile iz rimskega obdobja. Odpravili smo se tudi v občino Gornji Grad v Zgornji Savinjski dolini. In ker v zadnjem času prav veliko ne moremo potovati po svetu, smo se radijsko potepali po delu Azije.

Humanitarni djelatnici pozivaju na hitnu intervenciju kako bi se spriječile rastuće stope nasilja na području Azije i Pacifa nad mladim djevojkama i ženama usred pandemije koronavirusa.

Ko je mikrobiologinja prof. dr. Maja Rupnik (NLZOH) aprila v laboratoriju »pod lupo« vzela vzorec novega koronavirusa in pregledala virusno RNK, je prišla do zanimivega odkritja. Ugotovila je, da je vzorec virusa iz Maribora zelo podoben novemu koronavirusu iz Azije – natančneje virusu iz Malezije in Singapurja. Več o njenem zanimivem odkritju v Ultrazvoku. Z Majo Rupnik se je pogovarjal Iztok Konc. Foto: fernandozhiminaciela/ pixabay

Na skoraj vse celine se obrneva z iskanjem najboljših. Preskenirala sva svet nogometa in NBA igrišč, da izpostaviva najboljše posameznike iz Afrike, Azije, Evrope, Avstralije/Oceanije in Severne ter Južne Amerike. Nekaj očitnih, nekaj malo manj. Zanimivo je, kak je pri nekaterih celinah izjemno malo možnosti – med tem ko jih nekaj izstopa z morjem kvalitete.Deli, naroči se, komentiraj. Ceniva na fulare!00:00 - NBA20:45 - Halftime show in nogomet39:35 - quiiiizThomas Müller o Alphonsu Daviesu: https://www.youtube.com/watch?v=K95gsvEQ_hs

Danes bomo oddajo posvetili Maruši Brezavšček, ki igra na kljunasto flavto, in ki se je v začetku leta uspešno udeležila mednarodnega tekmovanja za kljunaste flavtiste v Tel Avivu. Glasbenica je tam pometla s konkurenco, in sicer je v konkurenci glasbenikov iz 20-ih držav Evrope, Azije in ZDA, ne le zmagala v kategoriji solisti, stari od 18 do 26 let, ampak je prejela tudi nagrado za najboljšo izvedbo izraelske skladbe, in sicer je zaigrala delo Ra'ad skladateljice Hile Tamir Ostrover. Skladbo izraelske skladateljice bomo poslušali na koncu oddaje, za začetek nas čaka odlomek Sammartinijevega Koncerta za kljunasto flavto v F-duru, ki ga je Maruša Brezavšček izvedla z izraelskim ansamblom za baročno glasbo Barocada, vmes pa lahko prisluhnete pogovoru z glasbenico v katerem bo povedala kaj več o svoji glasbeni poti, študiju, odraščanju v glasbeni družini in o potovanjih s kljunastimi flavtami.

Marec je mesec obreleževanja dežnika - predmeta, ki nas pred dežnimi kapljami in sončnimi žarki ščiti že več kot 4 tisoč let.

Moja današnja gošća na podcastu je Ivana Lazarević, biznis konsultantkinja iz Šangaja. U današnjoj epizodi razgovaramo sa Ivanom o njenom odlasku za Kinu, životu u istoj i generalno o radu i lepotama Azije. Ivanu možete kontaktirati putem LinkedIn-a: https://www.linkedin.com/in/ivana-lazarevi%C4%87-22814048/

Več kot trideset let ornitologi na slovenskem ozemlju pozimi preštevajo vodne ptice, od leta 1997 pa je ta popis del širše svetovne akcije popisovanja, v katero so vključene skoraj vse evropske države, pa tudi nekatere države drugih celin, na primer Afrike in Azije. To štetje usklajuje Wetlands International, svetovna organizacija za varstvo mokrišč. Na Slovenskem vsako zimo približno 250 ornitologov in prostovoljcev šteje vodne ptice na osmih krajih: od Mure, Drave, Savinje, zgornje in spodnje Save, Kolpe, Notranjske in Primorske do obalnih mokrišč. Štetje po navadi opravijo sredi januarja oziroma na konec tedna, ki je najbliže 15. januarju. Štetje je delno spremljal Jurij Popov in o tem pripravil Nedeljsko reportažo. Na Cerkniškem jezeru so našteli približno 4 tisoč osebkov, na Dravi jih je bilo približno dvajset tisoč, na Kočevskem pa nekaj sto. Koliko ptic in koliko vrst jih je bilo med letošnjim štetjem, še ni znano, znano pa je, da je slovensko povprečje dobrih 50 tisoč osebkov 60-ih vrst. Na količino ptic vpliva predvsem vreme in koliko so vodne površine zamrznjene. Največ jih je bilo leta 2008, ko so jih našteli več kot 66 tisoč. Tudi letos bo gotovo največ rac mlakaric in labodov grbcev.

Zadnjo epizodo v letu bomo začinili. Ingver prihaja iz Azije in so ga po nekaterih podatkih uporabljali že pred 6000 leti. Tudi v prazničnem zimskem času pogosto zadiši po njem. Od ingverjevega peciva do toplih napitkov. Koliko pa je že znanega o učinkovinah ingverja ter o tem, kako deluje na naše možgane? O tem se bomo pogovarjali s prof. dr. Mojco Kržan, predstojnico Inštituta za farmakologijo in eksperimentalno toksikologijo v Ljubljani. Pripravlja: Mojca Delač.

15 država, medju kojima su članice Saveza država jugoistočne Azije, poznatijeg kao ASEAN i Australija, postigle su dogovor o uspostavljanju najvećeg svjetskog regionalnog trgovinskog sporazuma. No, Indija je odbila pristupiti Regionalnom sveobuhvatnom gospodarskom partnerstvu, kako je nazvan novi sporazum, jer je zabrinuta posljedicama otvaranja svoga tržišta Kini. - 15 država, među kojima su članice Saveza država jugoistočne Azije, poznatijeg kao ASEAN i Australija, postigle su dogovor o sklapanju najvećeg svjetskog regionalnog trgovinskog sporazuma. No, Indija je odbila pristupiti Regionalnom sveobuhvatnom gospodarskom partnerstvu, kako je nazvan novi sporazum, jer je zabrinuta posljedicama otvaranja svoga tržišta Kini.

Severnoevropske države, ki so po tradiciji protestantsko-luteranske, so večinoma gospodarsko, inovacijsko in socialno uspešne. Koliko je k njihovi uspešnosti prispevalo izročilo, ki se navezuje na reformacijo, in ali so zato v prednosti pred drugimi državami= Izjeme sicer tega ne potrjujejo: katoliška Bavarska je uspešnejša od protestantskih dežel na severu Nemčije, pa tudi uspešna območja vzhodne Azije to trditev postavljajo pod vprašaj. A vendar so v letih po reformaciji uspešnost v poklicu razumeli kot znak, da je verujoči na poti k zveličanju, protestantska etika pa je legitimirala kapitalistično podjetnost. O tem, kakšne so te povezave in v kolikšni meri je protestantska etika povezana z nastankom kapitalizma, se je leta 2017 za oddajo Razgledi in razmisleki Aleksander Čobec pogovarjal s sociologom dr. Franetom Adamom.

Boštjan Božič z ženo Vietnamko prebiva v Vancouvru v kanadski provinci Britanska Kolumbija, a v glavnem meni, da se tako v Sloveniji kot na jugovzhodu Azije – če prezremo onesnaženost – živi bolje. Za Vancouver sicer pravi, da je »Slovenija v malem«: tako kot mi tam so zelo ponosni na to, da imajo na tako majhnem ozemlju gore in morje, radi se pa tudi primerjajo s sosedi Američani – tako kot mi z Avstrijci, pri katerih je trava vselej bolj zelena, plače so višje, najemnine stanovanj in davki nižji itn.

Andrej in Natalija sta popotnika in influencerja na socialnih medijih, kot so Instagram in Steemit. Pravkar sta se vrnila z leto in pol dolgega popotovanja po Aziji, kjer sta njuno raziskovanje tujih kultur, kulinarike in vizualnih naslad Azije zelo podrobno dokumentirala na svojih socialnih medijih in spletnem blogu WNF Diary. Z njima bomo govorili o iskanju inspiracije, lastnega izražanja, potovanju in svobodi, ki ji kaos nenehnega seljenja in spoznavanja novih okolij lahko prinese vsakomur, ki je pripravljen narediti prvi korak. POVEZAVA DO WNF Diary: https://wnfdiary.com

Pred slabimi štirimi tisočletji so iz step srednje Azije prek gora današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku reke Ind začela prihajati plemena, ki jim je zgodovina nadela skupno ime: Indo-Arijci. Ti prišleki sicer niso bili prav številni, niti niso stopali v prazen prostor – v širšem porečju Inda so takrat pač že kakih tisoč let obstajala velika mesta, kakršna sta bila Harappa in Mohenjo Daro. Kljub temu so Indo-Arijci uspeli v nekaj stoletjih podobo Indije povsem preoblikovati. S seboj so namreč prinesli jezik, verjetja, običaje in navade pa specifično strukturo socialnih odnosov ter, ne nazadnje, elemente materialne kulture, ki so v vsega nekaj stoletjih izbrisali večino tistega, kar je na Podcelini obstajalo poprej. Ključni dosežki klasične indijske civilizacije v poljih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti tako izraščajo natanko iz kulture, ki so jo prinesli in v ravnicah severne Indije potem naprej razvijali Indo-Arijci. Kdo so torej bili ti ljudje? Kako so živeli? V kaj so verjeli, kaj so mislili in kako so to počeli? – Glede na morje časa, ki nas loči od njihovega sveta, bi bilo utemeljeno pomisliti, da na tovrstna vprašanja ne bomo nikoli mogli dobro odgovoriti, a ni čisto tako. Indo-Arijci se nam namreč presenetljivo jasno in zgovorno razkrivajo v Vedah, v obsežnem korpusu starih svetih besedil. In prav Vedam, njihovi jezikovni in vsebinski podobi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal nekdo, ki zna ta besedila dejansko brati. V izvirniku. Pred mikrofonom smo gostili dr. Luko Repanška, predavatelja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in avtorja berila vedske proze Bogovi in asure so se dajali. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rokopis Rigvede (Wikipedia; javna last)

Kupiti nešto ili nešto novo vidjeti i doživjeti za Borisa Kovačeka nikad nije bila dilema. Sve što je vidio po svijetu kroz putovanja, glazbu, knjige, filmove, upijao je i nastojao to prenijeti u posao. Jer ono što imaš u glavi, što vidiš i naučiš, to su informacije koje kombiniraš, a on im nađe smisao u poslu kojim se bavi. Boris od početaka prema svemu ide s „DA“ i isti odgovor dobiva od drugih. Priča je najbitnija, a njegova je jasna i on u nju vjeruje, a onda i ostali. Svaka njegova ideja početak je nekog novog vala, uvođenja nečeg novog i inovativnog s jasnim odgovorom na pitanje zašto. S twist-om da ne radi kao svi drugi, gleda stvari iz drugog kuta. Tako je osmislio je barber shop gdje se nije plaćalo šišanje već viski koji se pio, a naglasak je bio na druženju gospode uz zvuk gramofonskih ploča. I njegova agencija Pepermint osnovana je upravo s idejom da sama osmišljava svoje projekte, one koje voli, a onda ih se prodaje klijentima. Broj organiziranih evenata niti ne broji, ali onaj najpoznatiji svakako je Weekend Media Festival. Svijetu biznisa i kongresa, pristupilo se kao da se radi o glazbenom festivalu. Projekt je to koji svake godine neumorno raste, okuplja vrhunske predavače iz svjetske i regionalne industrije, omogućuje odlično umrežavanje, ali i nezaboravan provod kao da se radi o klupskoj večeri. Iako se radi o vrlo uspješnom događaju, za organizatore nema opuštanja, već se svake godine nastoji poboljšati i ispraviti sve od one prethodne. Za pravi experience i savršen event jednako su bitni i dobar WC i hladna piva na šanku. Bitno je riskirati, izaći preko granica i ne ići sigurno. Cilj je imati što manje neuspjeha, ali neuspjeh nije problem. Protiv njega se treba znati boriti. No, kao i sve ostalo, upravo strah od neuspjeha okrenuo je u svoju korist. „Stalno moraš znati gdje si se zeznuo“, te s nizom primjera, Boris prepričava kako je njima poboljšao svoj rad, a kroz svoje i tuđe pogreške naučio, te to iskustvo primijenio na novim projektima. I ostvario još bolje rezultate. Svjestan da tako nekad daje i više, nastoji predvidjeti sve probleme koji se mogu dogoditi i tako smanjiti stres. Smatra da uz dobru pripremu nema stresa, a deranje i vika samo su prekrivanje nesigurnosti. Za Zrće kaže da je najautentičniji hrvatski proizvod. Jedinstveni konkretni proizvod koji su ljudi svojom energijom izgradili. Stvorena je scena. Pomoću scene se promovira i raste zajedno, iako je svako poseban po nečemu, opet je povezano. Postoji priča. Boris daje platformu za razvoj scene i nerijetko su njegovi eventi bili bitni segment za razvoj iste. Svojim znanjem i upoznavanjem kultura i ljudi kreira zanimljivu priču i zatim ju predstavlja dalje. Neupitno je da radi s guštom, a priče s lakoćom izvlači iz rukava. Ima još milijun priča koje nitko ne zna, treba ih samo upiti. -- Autorica teksta: Mateja Pavlešić Boris Kovaček je legendardni suosnivač agencije Pepermint i čovjek koji u potpunosti uživa u organizaciji događaja. Sa ogromnim iskustvom koje se proteže od glazbene industrije, DJ-anja, event managementa, marketinških kamapanja za Playboy, Red Bull Air Racea, Terranea, do organizacije ceremonija otvaranja i zatvaranja Azijskih igara na plaži (Asian beach games, pod vodstvom Olimpijskog saveza Azije), i još tisuću priča između i nakon toga, Boris je jedan od rijetkih domaćih stručnjaka u organizaciji događaja i opremanja prostora koji zaista može pokriti raspon od manjih lokalnih događaja do onih s desetcima tisuća sudionika. S Borisom smo pričali o mindsetu - na koji način razmišlja kad radi event, koji su načini na koji prati i održava kvalitetu, kako je okupio suradnike, što fali Dalmaciji a u Istri postoji, te koja su ga iskustva oblikovala. Pričali smo o: 02:00 - Kako doći od Banja Luke do Zagreba?04:25 - Agencija Pepermint vs. klub Pepermint08:40 - Gentlemen Jack se morao obrijati…12:30 - Fear of missing out - zakačili smo val popup lokala14:20 - Od deset projekata jedan je uspješan17:...

Jonathan Cooper ima zanimljivu priču - Amerikanac koji je poslom došao u Hrvatsku, i tu ne samo da je ostao, nego je pokrenuo niz poslova i zasnovao obitelj. Još je rjeđe kakvim je poslom Jonathan došao - kao direktor nekoliko investicijskih fondova koji su ulagali u najranije hrvatske firme. Danas je poduzetnik, regionalni nositelj franšize Muzeja Iluzija za Srednji Istok, Sjevernu Afriku, dijelove Azije i Sjevernu Ameriku, te suvlasnik KlasikTV-a, projekta njegove žene koji non-stop prikazuje stare filmove s ovih područja. S Jonathanom smo pričali o tome kako je to bilo gledati razvoj Hrvatske od ranih početaka do danas, što se mijenjalo, kako je doživljavao i kako doživljava Hrvatsku nakon svih tih godina, što mu se sviđa a što ne, te koje preporuke ima za domaće biznismene. Ovo je jubilarna, 100-ta epizoda Surovih Strasti, i ponosni smo što smo imali priliku razgovarati s gostom kao što je Jonathan, te što smo došli do ovog lijepog okruglog broja epizoda! Hvala svim slušateljima - a i čitateljima na društvenim medijima, pogotovo Facebooku i Instagramu, te gledateljima na YouTubeu, što nas nastavljaju pratiti u novim epizodama i novim idejama! Povodom jubilarne epizode, krenuli smo u osvježenje izgleda i organizacije sadržaja, te ovom prilikom najavljujemo i prvi službeni event Surove Strasti - meetup početkom 5. mjeseca (datum će biti najavljen malo kasnije!). Hvala svima još jednom, i do slušanja! S Jonathanom smo pričali o: 00:45 - What makes Jonathan unusual?02:00 - I used to work in an investment fund02:45 - I am not a founder of the Museum of Illusions, but I helped develop the franchise later on04:15 - Best advice: Just go for it! You'll make mistakes… but you will learn from them.06:00 - CEO is a lifestyle07:30 - KlasikTV can never go global, but it doesn't have to. It can just be a small family business for yourself.08:30 - Shocks regarding coming to Croatia10:50 - USA vs Croatia… who are my kids rooting for?12:30 - Several investment funds exist in Croatia13:20 - Croatia is now internationally known15:30 - How companies got started in Poland a while back…17:00 - In Croatia there exists a fear from regulations and from the "tax police".18:20 - How does someone from the US create a TV channel of old ex-Yu content?20:50 - Selling the presentation and the concept without actually having the content in place!22:25 - You build on what you already know24:10 - In Croatia, if you fail it marks you as bad. However, if you learn, then this allows you to build on your experience.25:50 - Try to stay a step ahead26:45 - Franchising the Museum of Illusions28:15 - Which business can you franchise? Which business can you not?30:30 - People in the Balkans are worried about stealing ideas. However, why steal something if you can just franchise it?32:30 - I won't take an investment of just money. I need an investment of money, knowledge and mentoring!34:00 - How do you start a franchise? What are the exact steps?37:20 - How do you set your goals?38:20 - I need to be pushed (just like most people do)41:10 - We do not advertise the franchise of the Museum of Illusions directly because each museum is different and we want people to have unique experiences.43:00 - Saudi Arabia is really full of money44:30 - The idea is obvious… once you see it!45:30 - Best ideas are most often not the most complex ones.46:10 - Who is right for entrepreneurship? People who can afford to take risks.47:30 - Risk is a necessary part of entrepreneurship.49:00 - When you go on stage, you're exposed… and that's scary.50:30 - Never give up on a sale.51:15 - What is an ideal combination of people to start a business?55:15 - What pushes you to become an entrepreneur?57:05 - I've been fired 5 times… and am proud of it. In Croatia this is definitely not the case.59:10 - Necessity of making money can drive you.1:01:45 - People get bored, change careers… you have to think about all these options in today's world.

Že več kot 15 let se pri nas intenzivno ukvarjajo z invazivnimi tujerodnimi rastlinami, ki so k nam, po večini zaradi človeka, prišle z drugih celin, največ iz Severne Amerike in vzhodne Azije. Preučujejo, kakšni so njihovi načini razmnoževanja, kako vplivajo na naš ekosistem in kako ukrepati, da se ne bi širile naprej. Pri nekaterih vrstah je ta poskus že spodletel, zato je naslednja stopnja raziskav usmerjena v predelavo in ugotavljanje, za kaj vse bi bile invazivne tujerodne rastline lahko uporabne. V Mestni občini Ljubljana tako izvajajo projekt APPLAUSE, pri katerem sodeluje kar nekaj različnih ustanov, ki raziskujejo uporabo invazivnih rastlin pri pridobivanju barvil, izdelavi papirja in izdelkov iz lesa, pa tudi to, ali so lahko invazivne tujerodne rastline vir hrane. Ob projektu je zaživel tudi Zbirni center na Povšetovi 4, v katerem so postavljeni zaboji za zbiranje invazivnih tujerodnih rastlin, ki bodo uporabljene v različne namene.

Ta, da obstajajo tudi bolj kosmate živali od kosmatih, ni kosmata. Bober je drugi največji glodavec na svetu, takoj za južnoameriško kapibaro, in ima enega najbolj gostih kožuhov med vsemi živalmi. Če bi šteli, bi na kvadratni centimeter našteli od 12 tisoč do 23 tisoč dlak. V naravi je to precej težko preveriti, saj so bobri predvsem nočne živali in jih podnevi ne vidimo pogosto. Vemo pa, da so že nekaj let spet tudi pri nas. Evrazijski bober je bil pred 200 leti razširjen po vsej Evropi in delu Azije, a sta ga lov in preganjanje pripeljala na rob izumrtja, v Sloveniji je dejansko izumrl. Po dolgih letih, ko o bobru pri nas nismo govorili, se je ta vrnil ob naše reke in zdaj imajo ponekod okoli njega veliko povedati – ne nujno dobrega. Je pač žival, ki pušča sledi na vodah in v gozdu: gradi jezove, koplje kanale in s tem precej spreminja okolje, v katerem biva. Ob tem pa mu je tudi čisto vseeno, čigava je koruza, ve le, da je dobra. Prav dobrodošla atrakcija pa je bober na Koroškem, v okolici Dravograjskega jezera. Tam se je zlil z okoljem, nikogar ne moti in upajo, da se bo do konca leta že mogoče sprehoditi po prvi, če ne kar edini učni poti o bobru – Bobrček.

Legenda pravi, da je pred več tisoč leti nekje v Aziji človek ujel sokola. Da bi spoznal duha te divje ptice, ga je hranil in udomačil, potem pa izpustil. Potem ko je ptica odletela, je ujela plen in ga delila s človekom. Čeprav gre za legendo, dokazi kažejo, da umetnost sokolarstva, res izvira iz Azije. Dejavnost, ki je bila v zgodovini povezana predvsem z lovom, je danes ponekod postala prestiž in nacionalna strast. Na primer, letalska družba Združenih arabskih emiratov je edina na svetu, ki dovoljuje prevoz sokolov na potniških sedežih. Tudi Slovenija ima na tem področju dolgo, več kot 800-letno tradicijo. Zapisi kažejo, da je sokolarstvo na Loškem obstajalo že v začetku 13. stoletja. Nekaj posameznikov ga še ohranja, vendar danes ne gre več toliko za lov s sokoli kot za ohranjanje in opazovanje teh ptic. Eden od sokolarjev je tudi veterinar, predsednik sokolarskega društva gorenjske regije Roman Savič, ki ima trenutno doma 8 sokolov selcev. Te ptice so zaradi svoje hitrosti pri spuščanju z višin – dosežejo celo do 350 kilometrov na uro – znane kot najhitrejše na svetu. Sokolarstvo pa ima tudi svoj svetovni dan, in sicer 16. november, ko je bilo to vpisano na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.