Podcasts about nekoga

Danes pa se spočijmo od tegob vsakdana in poglejmo na bivanje bolj dolgoročno. Slovenska politika je občestvu sporočila, da se je volilna kampanja že začela. Brez da bi nas kdo kaj vprašal. Politika predvideva, da bomo navdušeni, ker jih bomo po treh letih končno videli početi to, kar najbolje znajo. To pa je politizirati in polarizirati. Mediji in notranjepolitični komentatorji so prav tako navdušeni, ker to pomeni, da bo vsaj leto dni o čem poročati. In kako vemo, da se je volilna kampanja začela? Politična pola sta začela drug drugega obtoževati, da lažeta. Se pravi desni zatrjujejo, da lažejo levi, levi zatrjujejo, da lažejo desni. Pa to še ni vse; celo predsednica republike in predsednik vlade sta se začela obtoževati laganja. Sicer ne direktno s temi besedami, ker sta dobro vzgojena, a treba je le malo poznati kontekst, pa naključni poslušalec ugotovi, kako se najpomembnejša politika v državi obmetavata z laganjem. Če vemo, da se trenutno v mednarodnih odnosih laže na veliko, in da je v oglaševanju laganja več kot dovolj, pa da verske skupnosti tudi niso najbolj resnicoljubne, potem imamo tega priljubljenega greha v izobilju in preveč. Najprej pri laganju obstaja problem na načelni ravni. Laž ima namreč kratke noge. Se pravi, da ne more teči na dolge proge. Laž je po naravi bolj sprinterka. In kako zdaj lažnivci načrtujejo lagati celotno leto, kolikor je še ostalo do volitev? 365 dni laganja se sliši dosti tudi za izkušenega lažnivca … Pa še nekaj je … Če koga obtožiš, da laže, ali pa lažeš sam, bo resnica v enem letu prišla na plano. Ne da bi se javnost, ali pa resnica, kaj posebej trudila. Laž je v predvolilni retoriki tako dobra le za zelo kratek čas. Se pravi, da začneš z njo opletati nekaj dni, če že ne nekaj ur pred volitvami. Ampak to je samo za intermezzo. Laž, obtoževanje z laganjem, oziroma laž kot politično orodje, ima nekaj precej zapletenih filozofskih vprašanj. Vzemimo primer teh simpatičnih SDS plakatov, ki nekatere vidne politike pozicije obtožujejo, da lažejo. Povsem verjetno, da res, vendar ne vemo, kdaj so lagali, o čem so lagali, ali so lagali javno ali zasebno, komu so lagali in ali to še vedno počnejo. Obtožba je zelo splošna in kot splošna obtožba laž nosi v sebi nevarnost povratne zanke. Poglejmo primer. Če nekdo trdi, da nekdo laže, pa se izkaže, da obtoženi ni lagal, je tožitelj lagal dvojno. Lagati, da nekdo laže je dvojna laž! Pa to še vedno ni konec tega težavnega diskurza. Obstaja tudi trojna laž, ki nastopi v primeru, da politik politika iz nasprotnega političnega pola obtoži laganja, ta pa ga obtoži laganja nazaj. In oba govorita resnico. Se pravi, da predpostavka, na kateri gradijo politiki z vsemi temi lažmi, češ da če nekoga obtožiš laganja, samodejno pomeni, da ti govoriš resnico, ne drži vedno. Hočemo povedati, da je vehementno opletanje z laganjem nekoga drugega podobno, kot s tujim penisom opletati po koprivah. Na praktični ravni je boleče, predvsem pa s seboj ne prinaša nobenega političnega tveganja. A še najbolj skrbi dejstvo, da obtoževanje drugih za laganje s seboj nosi razumevanje politike kot črno-bele in sveto preproste. Kar pa je laž … Čeprav je resnica, da so slovenski politiki izrazito črno-beli in sveto preprosti. Obtožiti nekoga laži in se s tem samodejno ustoličiti kot poštenjak je prenaivno celo za slovensko politiko, oziroma preveč prozorno celo za slovensko volilno telo. Ki pa, in to je pri vsem tem najbolj čudno, uživa, ko mu lažejo. Sicer slovensko volilno telo ni izjema; v mnogih demokracijah te dni sledimo enakemu trendu. Laganje o laganju kot nova oblika predvolilnega dobrikanja je splošno sprejeta metoda, ki je, ne navsezadnje, na čelo Združenih držav pripeljala Donalda Trumpa. Lakonski odgovor na vprašanje: »Kdo vam laže«, bi bil: »Vsi.« Vendar nismo zaman vodilna analitična oddaja, da bi se zadovoljili z mnenjem primestnih točilnic. Po odgovor »kdo laže« je treba onkraj izkrivljene realnosti, ki je laž. Laž moramo razumeti kot posledico, ne pa kot vzrok političnega diskurza. Laž nima ne očeta ne matere – če bi ju imela, bi ju zagotovo zatajila – ima pa nekaj drugega. Ima odsotnost vsakega sramu. Vsake spodobnosti. Nekoga obsoditi laganja, ali pa lagati znotraj okvirov javnega življenja, je brezsramno in moralno zavržno. Če so vladni možje in žene na SDS plakatih lagali, so za javno službo neprimerni prav toliko, kot so to tisti, ki so jih pribili na te obcestne prangerje.

Da je ameriški predsednik Trump tepec, ni dvoma. Tudi če vzamemo za tepčevstvo na eni strani ohlapna merila dobrega vojaka Švejka, na drugi strani pa rigorozna merila zdravniške zbornice, se Trump vedno izkaže kot tepec. Ameriški zaliv, Gaza kot Portorož, Musk kot svetovalec in podobno so samo zadnje blaznosti, ki so zrasle v topli gredi Trumpove orbite. Kot ultimativni dokaz, da gre za tepca, pa je dejstvo, da je med napovedjo razveljavitev trgovinskih dogovorov s Kanado tistega, ki je dogovore sprejel, obtožil katastrofalnih trgovinskih dogovorov; sprejel pa jih je med svojim prvim mandatom, z besedami, da gre za najboljše dogovore kadarkoli, seveda on sam. Da pa pri vsej stvari ne gre samo za politično motivirano osebno stališče ali za površno medijsko sodbo, govori knjiga ameriških raziskovalnih novinarjev, ki s stoenim neizpodbitnim primerom, podkrepljenim z dejstvi, dokazuje, da je Donald Trump tepec. Srčika naše oddaje pa obsega temeljno vprašanje, zakaj ga ne moremo, ne smemo in ga posledično tudi javno ne imenujemo za tepca. Biti tepec pomeni biti tepec v več dimenzijah. Tako na »y« kot na »x« osi, če pokličemo na pomoč geometrijo; v našem primeru to razumemo, da Trumpa za tepca ne imenujejo ne v visoki politiki, kot tudi ne v pomembnih medijih, povsod drugod pa. Osnovna ugotovitev, čemu Trump javno ni tepec, je tista najbolj očitna. Nekoga imenovati za tepca je žalitev, žalitvam kot takim pa v demokratičnem javnem prostoru ni mesta. Kar nas pripelje do tisočletja starega antagonizma, po katerem tepci s svojimi besedami in dejanji žalijo javni prostor, javnost pa jih ne žali nazaj, ker je vljudna. Drugi argument, čemu se ne spodobi Trumpa imenovati za tepca, pa je dejstvo, da za ogromen del tako ameriške, slovenske in celo mednarodne javnosti, kot tudi pripadajočih medijev in seveda politike Trump ni tepec. Kar pa spet ne spremeni dejstva, da v resnici je. Čemu moramo torej opazovati vljudno evropsko diplomacijo in vljudne evropske medije, ko blazne, bizarne, groteskne in povsem bedaste ideje ameriškega predsednika in njegove kamarile ne imenujejo z pravim imenom, temveč se skrivajo za puhlicami, njihovi najbolj jezni odzivi pa so na ravni prepira v večerni šoli bontona. Najprej je treba poudariti, da evropski diplomacija in javnost nista od zmeraj tako vljudni in prizanesljivi. Tudi če ne zavijemo v vire, nam že prilastki nekdanjih evropskih vladarjev jasno povedo, kako smo na stari celini kronanim glavam že od nekdaj povedali, kar jim gre. Polovica vzdevkov evropskih vladarjev je bilo žaljivih, norčevanje pa je segalo od značajskih lastnosti do telesnih hib. »Umazani, impotentni, devičnik, brezkostni« in kar je podobnih vzdevkov, nas opominja na plemenito tradicijo evropskega prezira do vladarjevih pomanjkljivosti. Imenovati trenutnega ameriškega vladarja za tepca, bi samo pomenilo slediti tej tradiciji; a žal sodobna etiketa, nekaj strahu, partikularni interesi in pa doma vzgojeni tepci evropski politiki preprečujejo razžaliti in norčevati se iz ameriškega predsednika. Povsem drugače pa je po »x« osi navzdol, kjer biva nekaj obskurnih satiričnih oddaj in seveda trezen del evropske javnosti. Ta pa do Trumpa ne goji nobenega usmiljenja. Še več; trezna javnost je izumila več načinov, kako Trumpu sporočiti, da je tepec, ob tem pa ne prekršitidružbenih norm, ki veljajo za javne razžalitve. Briljantna danska pobuda, med katero zbirajo podpise in celo sredstva, da odkupijo Kalifornijo, spada med njih. Potem je tu, sicer nekoliko brutalno, a učinkovito žvižganje med himno ameriškim moštvom, ki nastopajo v Kanadi v okviru košarkarske ali hokejske lige, in še bi se našlo kaj primerov, s katerimi posamezniki in tudi satirični mediji ameriškega predsednika postavijo tako na primerno mesto v zgodovini, kot tudi na spekter duševnega zdravja. Seveda pa ostaja znotraj realne politike temeljno vprašanje, če bi norčevanje in žalitve karkoli spremenile? Žal se z žaljenjem Trumpa ne bi spremenilo čisto nič in na tem mestu moramo zadržani in vljudni evropski politiki dati prav. S tem, ko bi ga osirali in celo žalili s tepcem,Trumpa ne bi in ga tudi ne bomo spremenili; ne bomo ga ne prisilili k razmisleku, ne zmehčali njegovih spornih stališč. Niti ne predrugačili ali kultivirali njegove volilne baze. Kajti temeljna lastnost tepcev, ki se jim je pomagala obdržati skozi vso zgodovino, je nezmožnost kakršnekoli presoje.

Simpatična Melani Mekicar se je že zelo zgodaj uveljavlila kot radijska in TV voditeljica ter igralka. Da se v teh vodah počuti kot doma, imajo morda nekaj zaslug za njeno samozavest tudi izkušnje z nastopanjem - mlada lepotička je namreč nekdanja svetovna prvakinja v hip hopu.  V novi epizodi Na svoji strani nas Melani popelje skozi svoje vloge in če vas vsaj malo mika svet ekranov in mikrofonov, sem prepričana, da vam bodo njene izkušnje pomagale. V pogovoru nam zaupa svoje načine sproščanja, pot do svoje prve oddaje in vpogled v zakulisje. Uživajte! ❤️

Nova epizoda podcasta Snaga uma posvećena je odnosu između snage društva i snage institucija, u svetlu nedavno dodeljene Nobelove nagrade za ekonomiju. Prof.dr Miodrag Zec govorio je o uticaju jakih instituticija i slobode pojedinca na kompletan prosperitet društva, ali i kako to izgleda u koruptivnim društvima, kroz istoriju do aktuelnog trenutka. "Vođa drži kutlaču, a kazan je sve prazniji. Nekome sipa meso, nekoga udari kutlačom po glavi... Tako izgleda raspodela društvenog proizvoda ovde", ilutrsovao je prof.dr Miodrag Zec u živom, poučnom i edukativnom gostovanju u novoj epizodi podcasta Snaga uma.

Leta 2014 je bilo v Sloveniji recikliranih komunalnih odpadkov približno 36 odstotkov, leta 2022 pa se je ta številka dvignila na več kot 62 odstotkov. Še vedno pa se številni znajdemo v zagati, v kateri zabojnik odvreči določeno stvar. Poleg tega se moramo vprašati, ali je stvar, ki jo želimo zavreči, morda še uporabna in jo bi raje komu podarili ali jo prodali. O tem je poizvedovala Lucija Vidergar. Bere Marko Rozman.

Severnoirski režiser Marko Cousins je za svoj dokumentarec Nenaden uvid v globlje stvari na 58. festivalu v Karlovih Varih prejel glavno nagrado – kristalni globus. Film se posveča britanski abstraktni umetnici Wilhelmini Barns-Graham in prav o njej ter nagrajenem filmu se Mark Cousins in Petra Meterc največ pogovarjata.

Ljudje potrebujemo grešnega kozla! Nekoga, ki ga okrivimo za svoje …

Na dan prve "slovenske" tekme evropskega prvenstva v Nemčiji bomo gostili nekdanjega televizijskega komentatorja in športnega novinarja, ki je bil dolgo časa sinonim za spremljanje nogometa. Pa ne samo nogometa, čeprav je bil v mladosti tudi sam dokaj uspešen nogometaš. V 46 letih dela na Televiziji Slovenija je naštel kar 2335 prenosov, v času olimpijskih iger v Sarajevu je bil urednik športnega programa, oglašal se je s 6 poletnih olimpijskih iger. Bil je tudi vodja televizijske programske enote, svetovalec direktorja in vodja službe za trženje TV-programov.

Ob bližnjem prazniku kulture smo izbrali nekaj pesmi pesnikov, ki od nekdaj veljajo za najbolj subtilne umetnike, ki prepoznavajo niti časa, ki nam tkejo dneve naših življenj, v katerih živimo v nekem trenutku. Naj nam izbrani verzi služijo v razmislek in vdahnejo upanje: Mila Kačič, Če te pokliče ljubezen,Minka Korenčan, Majhen je svet, Saša Vegri, Meni je všeč, Smiljan Trobiš, Spreobrnjenje, Ivan Minatti, Nekoga moraš imeti rad, Minka Korenčan, Sleherni dan, Simon Gregorčič, Človeka nikar, Janez Menart, Magistrale.

Djelo milosrđa svetog Martina poziva nas da prepoznamo prosjake na našem putu, bez obzira na oblik njihova siromaštva.

Pozdravljeni! Živjo! Zdravo! Hojla! Čao! Danes vas v radiovedni epizodi, kjer se bomo med drugim pogovarjali tudi o pozdravih, pozdravljam Neža. In čisto naključno tokrat odgovarjam na vprašanje poslušalke Neže. Moja soimenjakinja je v elektronskem sporočilu zapisala: "Zanima me, zakaj pogovorno rečemo, da nekoga “pustimo pozdraviti” in ne samo, da ga pozdravljamo?" Z nami je dr. Matej Šekli z Oddelka za slavistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Vsaj nekateri volivci so meseca aprila brez premisleka in lahkotno volili »proti«. Kaj naj bi to v nasprotnem smislu (»za«) pomenilo, jih ni preveč zanimalo, saj jim tudi nasprotne opcije niso ničesar ponujale. Samo, da je bilo »proti«. Niti na francoskega kralja Ludvika XV. niso pomislili, ki naj bi rekel, »za menoj – potop«. Za njim je potop res kmalu prišel, revolucionarno odplavil dinastijo in še marsikaj. To seveda tega kralja vnaprej ni zanimalo. Kmalu, samo 15 let po njegovi smrti (1774), ga krvava francoska revolucija ni mogla prizadeti. Je pa prizadela Francijo, njene ljudi in dobršen del sveta.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Skoraj vsaka skupina ljudi si izbere svojega slabiča. Nekoga, ki se zdi v njej najšibkejši. Ni nujno, da je, a ga kot takega postavi v središče pozornosti. Na njem najde sto in eno napako. Ne govori, kot bi si želela. Drugače razmišlja. Ima vrednote, s katerimi se ne poistoveti. Zato povzroča nelagodje, slabo počutje, nemir. Naj slabič počne karkoli, da bi se uveljavil med svojimi, mu to ne uspe. Iskrenost je razumljena kot natolcevanje; želja po sprejetosti kot prikupovanje; poskus vrnitve časti in dobrega imena kot vsiljevanje. Človeku, ki nosi stigmo prislovične črne ovce, ni lahko. Ko bi se sam izločil iz skupine, da mu ne bi bilo treba trpeti, bi trpel zaradi slabe vesti, da je kriv razpada medčloveških odnosov. Ko bi ostal med volkovi in odpuščal, ker tudi on potrebuje odpuščanje, kalvarije ne bi bilo konec. Vedno bi ostala. Enkrat s temi bolečinami, drugič z drugimi. Koliko bolečin mora izobčenec pretrpeti, da je dovolj? Da lahko reče: vse sem poskusil, a za moje rablje ni pomoči. Ker bodo ostali to, kar so. Torej je prav, da se jim odpove. Vendar si človek, ki je ožigosan, tega odgovora ne more dati. Kajti vedno je upanje, da pride do čudežnega spreobrnjenja. Do tistega trenutka pa mora, s pomočjo Jezusa, prenašati svoj križ. Sicer lahko to počne sam zase, a nikoli tako, da bi odpisal skupnost, iz katere je izšel.

Ljudje potrebujemo grešnega kozla! Nekoga, ki ga okrivimo za svoje …

Zdelo se je, da je danes 43-letna Kristina Kuzmič življenjski jackpot osvojila leta 2011, ko jo je slavna ameriška televizijska voditeljica Oprah Winfrey med 20 tisoč prijavljenimi kandidati prepoznala kot najbolj obetavno kandidatko za televizijko voditeljico in ji dodelila svojo lastno oddajo. Za vojno begunko iz Hrvaške in samohranilko, ki je po mučni ločitvi zapadla v revščino in komaj zmogla preživeti svoja otroka, bilo je to nedvomno izjemno priznanje, a oddaja ni dočakala niti druge sezona. Resničen uspeh je nato prišel naključno, ko je z domačo kamero začela snemati iskrene, odprte in s humorjem podprte izpovedi vsakdanjega življenja. Njena avtentičnost, odkritost, nenehno detabuiziranje popolnega starševstva in razkrivanje vsakodnevnega sprenevedanja o navidezno popolnih življenjih so ji prinesli več kot 3 milijone sledilcev na družabnih omrežjih, več kot milijardo ogledov njenih videoposnetkov, knjižno uspešnico, gostovanja na ameriških odrih in v številnih medijih.

Kultura miru je naslov razmišljanj oziroma pogovorov z Alenko Rebula v sklopu letošnjih oddaj Za življenje, za danes in jutri, ki jih pripravljamo z njo. Drugič to leto smo srečanje s psihologinjo, pesnico in publicistko, ki nas je že večkrat opomnila, da bi se morali zavestno učiti kulture miru in jo razvijati, oblikovali ob vprašanjih: Kako se učimo kulture miru, kako se umirjamo ob poplavi pretiranih čustvenih odzivov, kateri so osnovni gradniki notranjega miru, kako in kje sploh začeti?

V slovenskem znakovnem jeziku je znak za mamo sestavljen iz kretnje, ki boža po obrazu, kretnja za očeta pa kaže na osebo z brki. V ameriškem znakovnem jeziku je oče nekdo, ki ima klobuk na glavi, kretnja za mamo pa onačuje osebo, ki je podrejena očetu. V slovenskem znakovnem jeziku je kretnja za šolo podobna davljenju, v ameriškem znakovnem jeziku pa označuje nekoga, ki rad bere. Razlike med znakovnima jezikoma so velike, tudi po razvitosti. Ameriški obsega 200 tisoč kretenj, slovenski pa 21 tisoč; to kaže tudi na slabše izhodiščne možnosti za izobraževanje gluhih. Matjaž Juhart, sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije, je predstavil izzive izobraževanja gluhih v Sloveniji in zanimive posebnosti znakovnih jezikov. Foto: Pixabay

Potem, ko je Turčija odstopila od carigrajske konvencije, mednarodno zavezujočega dokumenta, ki ga je podpisalo 45 držav in Evropska unija, in ki od podpisnic zahteva, da uvedejo pravni okvir za zaščito žensk pred nasiljem, se vrstijo protesti ter pozivi s strani EU, naj si glede odločitve vendarle premislijo. Odstop pa načrtuje tudi Poljska, ki je že pred časom sprožila regionalno pobudo za opustitev konvencije in kjer se že nekaj mesecev vrstijo množični protesti proti drastičnemu slabšanju položaja žensk in proti aktualni politiki, ki ukinja njihove osnovne pravice. O tem, da je nasilje nad ženskami in otroki najpogosteje kršena človekova pravica, bo tekla beseda tudi v tokratnem delu podkasta Na pravi strani.

Najbolj zvedava rubrika Vala 202 Radiovedni se poleti ogreva za poletne teme. V prihodnjih tednih se lotijo sladoleda, sonca v visokogorju, komarjev – vse to ste jim v svojih vprašanjih že navrgli v premislek –, danes pa vabijo na plažo, kjer si marsikdo zaradi močnega sonca že nadene majico. In pri tem se porodi vprašanje: Zakaj majica, ko se zmoči, spremeni barvo? Kako torej znanstveno pojasniti učinek mokre majice? Nekoga, ki nam je pisal, je namreč zanimalo: Zakaj predmet vidimo v različni barvi v odvisnosti stanja? Zakaj je v suhem stanju določene barve, v mokrem pa se barva spremeni? Pri razlagi je pomagal doktor kemije Matej Huš s Kemijskega inštituta v Ljubljani.

Najbolj zvedava rubrika Vala 202 Radiovedni se poleti ogreva za poletne teme. V prihodnjih tednih se lotijo sladoleda, sonca v visokogorju, komarjev – vse to ste jim v svojih vprašanjih že navrgli v premislek –, danes pa vabijo na plažo, kjer si marsikdo zaradi močnega sonca že nadene majico. In pri tem se porodi vprašanje: Zakaj majica, ko se zmoči, spremeni barvo? Kako torej znanstveno pojasniti učinek mokre majice? Nekoga, ki nam je pisal, je namreč zanimalo: Zakaj predmet vidimo v različni barvi v odvisnosti stanja? Zakaj je v suhem stanju določene barve, v mokrem pa se barva spremeni? Pri razlagi je pomagal doktor kemije Matej Huš s Kemijskega inštituta v Ljubljani.

Ogenj je v zgodovini odigral nadvse pomembno vlogo … in – ker smo ravno sveže okupirani s pandemijo – pred stoletji je prav ogenj služil za komunikacijo med kraji in vasmi, ki so si na tak način sporočali, ali ji tudi vanje zašla bolezen. No, ogenj ali, natančneje, plamen pa je bil tudi povod za torkatne Radiovedne. Nekoga je namreč zanimalo, kaj natanko sestavlja plamen sveče? Odgovarja profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo dr. Anton Meden.

Ogenj je v zgodovini odigral nadvse pomembno vlogo … in – ker smo ravno sveže okupirani s pandemijo – pred stoletji je prav ogenj služil za komunikacijo med kraji in vasmi, ki so si na tak način sporočali, ali ji tudi vanje zašla bolezen. No, ogenj ali, natančneje, plamen pa je bil tudi povod za torkatne Radiovedne. Nekoga je namreč zanimalo, kaj natanko sestavlja plamen sveče? Odgovarja profesor na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo dr. Anton Meden.

Ko se nekdo utaplja, ga moramo iz vode potegniti v treh minutah, sicer je verjetnost preživetja hitro manjša. Po petih minutah recimo pade pod 50 odstotkov. Med kopanjem v morju, rekah, jezerih in drugih naravnih kopališčih ter seveda bazenih namreč ne smemo pozabiti na nekatere osnovne ukrepe. Predvsem pa – ne smemo precenjevati svojih sposobnosti. Gost: Mitja Slavinec, predsednik Slovenske potapljaške zveze, v okviru katere deluje Podvodna reševalna služba.

Tokrat Radiovedni obdelujemo vprašanje, ki ima opravka z našimi možgani. Nekoga, ki nam je pisal, je namreč zanimalo naslednje izkustvo, v katerem se gotovo najdemo vsi: "Zakaj nam določeni vonji prebudijo nostalgične spomine iz otroštva? Kako rečemo temu?" Tako imenovane 'Proustove magdalenice' pojasnjuje nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Tokrat Radiovedni obdelujemo vprašanje, ki ima opravka z našimi možgani. Nekoga, ki nam je pisal, je namreč zanimalo naslednje izkustvo, v katerem se gotovo najdemo vsi: "Zakaj nam določeni vonji prebudijo nostalgične spomine iz otroštva? Kako rečemo temu?" Tako imenovane 'Proustove magdalenice' pojasnjuje nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.

Tokrat načenjamo temo, ki je v tednih samoizolacije zorela iz tedna v teden – Kaj se dogaja z našimi možgani, ko nekoga pogrešamo? Zakaj nam je tako težko, ko smo ločeni od ljubih ljudi? Videoklici kaj pomagajo? In kako je bilo v časih, ko jih še ni bilo? Psihiatrinja, izr. prof. dr. Maja Rus Makovec gre tokrat z nami na potep med nevrone, ki jim je hudo, ko ob nas ni ljudi, ki nam veliko pomenijo. Kot bomo slišali, nas možgani sicer spravijo v stisko, a iz nje tudi rešijo! Se slišimo ob 7.35 v četrtkovem jutru. Če vas ne bo, vas bomo pogrešali! Pripravlja: Mojca Delač.

Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar – Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.

Olinka Vištica i Dražen Grubišić, osnivači Muzeja prekinutih veza i kustosi putujuće izložbe u Melbourneu govore o nastanku projekta i načinu na koji se razvijao i rastao zahvaljući tome što su ljudi diljem svijeta slali predmete i priče o prekidima svojih veza - obiteljskih, prijateljskih, ljubavnih. - Olinka Vištica i Dražen Grubišić, osnivači Muzeja prekinutih veza i kustosi putujuće izložbe u Melbourneu govore o nastanku projekta i načinu na koji se razvijao i rastao zahvaljući tome što su ljudi diljem svijeta slali predmete i priče o prekidima svojih veza - obiteljskih, prijateljskih, ljubavnih.

Odluka o tome da li treba da zaposlite nekoga ili ne uopšte nije lak i ima mnogo faktora koje trebate razmotriti da ne bi završili u lošijoj situaciji nego što mislite da ste sada. O čemu sve trebate razmišljati i šta sve trebate razmotriti pre odluke o zapošljavanju, pričamo u ovoj epizodi.

Networking nije nova tema, i već sam pričao o značaju toga. Ali nakon što uradite taj presudni korak, osmelite se i upoznate nekoga na nekom poslovnom (ili drugom) događaju, šta dalje? Šta bi trebalo da uradite da drastično povećate šansu daljeg poslovne saradnje?

Komentar knjige Kitabut-Tevhid autora Muhammeda b. Abdul-Vehaba b. Sulejmana b. Ali et-Temimi el-Hanbeli-a.Knjigu je komentarisao dr. Zijad Ljakić u klubu knjige Endelus.Facebook | YouTube | Telegram

O nazivanju nekoga kadijom kadija

Ko voli nekoga kao što se voli Allah 02

Ko voli nekoga kao što se voli Allah 01